Poštnina plačana v gotovini
Sped. In abb. post. II. gruppo
UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via Vitt. Veneto, 32 Tel. 33-46 — Poštni predal (Casella postale) Videm 186. —
Poštni čekovni račun «Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418.
GLASILO BENEŠKIH
SLOVENCEV
NAROČNINA :
Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za Inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 25 lir
Leto IX. — Štev. 19 (185)
UDINE, 16. - 30. NOVEMBRA 1958
Izhaja vsakih 15 dni
FURLANSKA SLOVENIJA • SLAVIA FRIULANA Kmečki reòòito
Severino Sirio Matelič je napisal ne dolgo od tega za neki videmski žornal hvalevredno pismo, v katerem se zavzema Za razvoj turizma v Nadiški dolini. Matelič pravilno konstatira, da je ime Nadi-ških dolin preozko, ter da bi morali dodati še Idrijsko dolino, tako da bi imenovali te naše kraje »Doline Nadiže in Idrijce«. Mi pa mislimo, da je tudi takšno i-menovanje preozko, ker sta izpuščeni Terska dolina in Rezija. Terska dolina je čisto zraven Nadiške doline, v Terski dolini živijo isti ljudje kot v Nadiški, govorijo isti jezik, živijo v istih življenskih prilikah in imajo iste turistične lepote, kot so v Nadiški dolini. Soseda Terske doline je Rezija, kjer je vse isto kot v Nadiški, Terski in Idrijski dolini. Vse te štiri doline predstavljajo enoten, homogen problem za »Srednji turizem«.Ali naj imenujemo vse te doline z dolgim imenom : Doline Nadiže, Idrljice, Tera in Rezije? To je nepraktično za propagando turizma. 2e pred skoraj 100 leti je dr. Carlo Po-drecca imenoval v svoji znameniti knjigi vse naše kraje pod skupnim imenom »Sla-via Italiana«. Se pred njim so pod Beneško republiko zgodovinarji imeli za našo deželico še krajši izraz »Slavia«. V nekaterih dokumentih pišejo tudi »Slavia Veneta«. Naši sosedje Slovenci na Goriškem so imenovali naše kraje »Benečija« ker smo bili pod Beneško republiko in o-hi pod staro Avstrijo. Nato se je udomačil v literaturi izraz »Beneška Slovenija«. Nam pa so pravili in še pravijo Beneča-hi. Od združitve z Zedinjeno Italijo leta 1866 živimo v Videmski provinci, ki obsega največji del Furlanije, ker je le majhen del Furlanov v Goriški provinci. Furlanija ima svojo zgodovinsko preteklost Ih je imela svoj lasten parlament, svojo znano zgodovinsko avtonomijo. S Furlani živimo mi Slovenci že stoletja v isti Zgodovinski in državni skupnosti. V novi avtonomni deželi bo ta naša Furlansko-Slovenska koekzistenca dobila novo še močnejše potrdilo. Matelič pravilno postavlja, da je ime Nadiške doline preozko. Vse te doline v Furlaniji naseljene s Slovenci, ki so imele zmeraj v Furlaniji svoje posebno mesto s posebnimi avtonomnimi lokalnimi svoboščinami, danimi od Beneške republike in Furlanije so imele Zmeraj v zgodovini, in tudi v najnovej-Šem času, eno skupno denominacijo: Slavia. Vsak Furlan, vsak Italijan, vsak Slovenec v Videmski provinci točno ve kakšne kraje obsega Slavia: Nadiške doline, Idrijco, Ter in Rezijo. Beneške republike hi več, zato ne more biti več »Slavia Veneta — Beneška Slovenija«, pač pa je In na pragu stara zgodovinska Furlanija v nobi obleki deželne avtonomije s posebnim statutom. V potrdilo stoletnega miroljubnega življenja skupaj s Furlani, v Potrdilo še tesnejše bodoče zveze z Novo Furlanijo odpravimo zmešnjavo, ki jo Povzročajo samo po zadnji vojski, po fašističnem receptu, giornali z imenom Na-diških dolin — Valli del Natisone. Edini Pravi atribut stare zgodovinske Slavie je *Slavia Friulana — Furlanska Slovenija« ^ imenu Slavia Friulana, je že ves program našega bodočega življenja s Furlanijo na temeljih stare tolerance in razumevanja za skupno usodo v istih ekonomskih razmerah in pri istem razumevanju naših Slovenskih specifičnosti, ki sta jih *hali Beneška republika in stara Furlanija ceniti in tudi stvarno upoštevati, mnogo bolj kot dosedanji rimski centrskem, pomešan od leta 1866 s strupenim
nacionalizmom.
Prelep je pogled z Videmskega gradu na bližnji venec gričev, hribov in visokih *°ra, ki obdajajo furlansko prestolnico ^*dem. Ljubitelji turističnih lepot ne ve-k, ali je lepša panorama pozimi, ko leži-■i° Plodna furlanska polja v tanki meglici in se nad njimi bleščijo snežni brego-V1 Furlanske Slovenije, ali v zgodnjem ®°letju, ko počasi napreduje zeleni pas I^miadanskega zelenja proti snežnim vr-
hovom, ali poleti ko beli oblaki ovijajo nežnozeleno barvo naših pašnikov, senožeti in planin. En sam ozek lep sektor tega širokega venca so Nadiške doline, ki jih le s težavno ugotovi oko turista. Pač pa ni treba iskati Furlanske Slovenije, ki je široka in raznovrstna in ki človeka vsega pretrese s svojo mogočno lepoto, ki pokriva ves vzhodni horizont.
To je lepota in ljubezen na daljavo, toda od blizu pokaže ta lepa dežela tudi svojo senco. Severino Matelič je v svojem pismu ponovil staro resnico, da ni v vseh številnih dolinah Furlanske Slovenije nobene poštene oštarije, kaj šele hotelov, restavracij in drugih turističnih objektov. Oštarije v Furlanski Sloveniji so takšne, kot so pač življenske razmere v njenih bregih: mizerne in zapuščene, kot so revni in zapuščeni ljudje, ki v njih popivajo. V oštarijah vidiš še kar dober banco, spiješ nekje boljši, nekje slabši taj domačega in drugega vina. Ne dobiš za pod zob ničesar, ker domačini nimajo denarja, da bi jedli po oštarijah. Oštarije Furlanske Slovenije poznajo samo eno turistično sezono: od sredine decembra pa do konca februarja, takrat ko naši emigrantski delavci potapljajo v vinu in v veselih pesmih spomine na težke fatije na delu v minierah.
Skoro deset mesecev v letu so naše o-štarije prazne. Poleti pridejo ljudje iz ravnine na zelo redke ekskurzije in najdejo samo lep razgled in čisti zrak, ničesar pa za okrepčilo, nobene komoditete. Ceste so sicer lepe, zato pa vasi zanemarjene. Kje naj dobi naš oštir poceni kredit, da bi olepšal svoj lokal? In če bi ga dobil,
ali bo riskiral investicije za nekoliko letnih ekskurzij, ki pridejo ali pa tudi ne, parkrat na leto? če gledamo z realističnimi očmi na turistični problem Furlanske Slovenije moramo pomisliti, na kakšen dotok turistov lahko računamo. Ali na turiste iz Vidma, ki hodijo na morje in v Karnijo? Videm je kot turistična kli-jentela za Furlansko Slovenijo premajhen, ker le malo Videmčanov hodi na villeggiaturo. Ali naj računamo na Tržačane, ki so navajeni na Karnijo in Kanalsko dolino? Ali na daljne Benetke, ki živijo same od turizma? Ali na tujce iz drugih držav, ki iščejo v Italiji lepote starih palač in drugih umetnin, ki jih Furlanska Slovenija nima? Senator Pelizzo in razni žoinali so se že pritoževali nad omejitvami vojaškega značaja, ki ovirajo ne samo turizem, ampak tudi ekonomsko življenje Videmske pokrajine ob meji. Uvedba obmejnega prometa z Avstrijo in Jugoslavijo je že kar dosti olajšala turistične in druge obiske v obmejnem pasu, primernem za turizem, če bo začela planska akcija za turizem v naših krajih, bodo morale oblasti odpraviti že v naprej vse takšne omejitve, ki samo odvračajo turiste. Zaenkrat bomo v Furlanski Sloveniji veseli, če bodo začele prihajati k nam bolj pogoste komitive turistov in letoviščarjev iz Vidma, Gorice in Trsta. Zadovoljni bomo, če ne bodo karabinjeri ustavljali turistov, ki govore kakšen drugi jezik in ne samo itaijanski. Potlej bodo tudi naši oštirji poskrbeli za kakšen kos sira, pršuta in salame, kot začetek dobrega turističnega sprejema v naših krajih.
Od aktivnega za delo sposobnega prebivalstva v Italiji dela 37% v kmetijstvu, nekoliko manj, in sicer 33% v industriji in 30% v postranskih poklicih <trgovina, promet itd.).
37% prebivalstva v kmečkem delu da le 23% državnega reddita, medtem ko pa 33% ljudi v industriji da 42% državnega dohodka in 30% na delu v postranskih poklicih da 35% drž. dohodka.
Na kmetih je torej preveč rok in ust. Kmetje od vseh kategorij delavcev najmanj pridelajo in najmanj zaslužijo. Italijanski kmetje zaslužijo komaj polovico državnega povprečnega reddita. Zato ni čuda, da bežijo kmetje v industrijo. Seveda ni v industriji toliko delovnih mest, da bi mogla absorbirati vse kmete, ki be-že do slabo plačanega dela v kmetijstvu.
V Videmski provinci je v občinah, kjer prebivajo Slovenci, to je v Furlanski Sloveniji in Kanalski dolini, po zadnjem italijanskem censimentu iz l. 1951 kar 45% aktivnega prebivalstva zaposlenega v kmetijstvu. V Furlanski Sloveniji pa dosežejo, kot sicer tudi v K ami ji in vseh drugih hribovskih krajih Italije komaj četrtino povprečnega državnega reddita in so zato daleč od polovice državnega reddita, ki ga dosežejo kmetje z italijanskih ravnin, iz Veneta, Lombardije, Piemonta in drugih rodovitnih poljedelskih ravnin. Konkretno povedano dobi slovenski kmet v hribovskih vaseh Furlanske Slovenije komaj 7 do 8 tisoč lir mesečnega čistega reddita. Roko na srce, ljudje božji, ali lahko živi družina od 5 članov, kot so naše družine, s 7 do 8 tisoč lirami na mesec, pa čeglih ima zastonj vodo in hrano za nekaj mesecev na leto. Ali
»Società Filologica Friulana« je imela pretekli mesec svoj 35. kongres. Ustanovljena je bila pred 39 leti, takoj po prvi svetovni vojski. Namen Filologiche je, da ohrani tradicijo starih šeg in navad, da skrbi za stare umetniške spomenike v Furlaniji ter predvsem, da proučuje in goji furlanski jezik.
Filologica je preživela tudi 20 let tar šističnega režima, ki je preganjal vse dialekte in vse regionalne značilnosti.
V Filologici so bili in so še zbrani ljubitelji furlanskega jezika, furlanskih navad, furlanske skupnosti. Zmeraj so poudarjali: mi Furlani moramo držati skupaj doma v Furlaniji in po svetu. Filologico so vodili furlanski intelektualci, profesorji, odvetniki, nekateri markantni furlanski duhovniki in razni liberi professionisti.
Ne samo 20 let pod fašizmom, ampak tudi po zadnji vojski v trinajstih letih raznih demokrščanskih vlad so se morali člani Filologica zelo paziti, da jih fašistični režim ni razgnal, in v zadnjih letih, da se niso zamerili demokrščanske-mu centralističnemu režimu v Rimu. V Filologici ni bilo nikdar na vodilnih mestih ljudi, ki bi bili v preveliki ali pa preostri opoziciji nasproti vladi. Pod fašizmom je reševal Filologico znani zgodovinar in fašistični senator Leicht, zdaj pa dajejo Filologici rešpekt in spoštovanje razni demokrščanski parlamentarci, kot n. pr. senator Tessitori, on. Pelizzo, on. Barbina, prof. D’Aronco in drugi.
časi so se spremenili in nimamo več strogega fašističnega centralizma. Na lingvističnem področju spet smejo profesorji poudarjati pomembnost dialektov. Dialekti so prišli do veljave tudi v političnih in verskih krogih. V našem »Matajurju« smo že poročali, kako je celo papež poudaril pomen dialektov in se zavzel za njihovo rabo v cerkvi. Toda v Furlaniji so posebne politične prilike, čeravno so v Filologici takšni vodilni demokrščanski politiki, kot je n. pr. senator Tessitori, pa morajo zmeraj paziti, da se
ne bi zamerili Rimu in tudi redkoštevil-nim italijanskim nacionalistom v Vidmu. Pri vsakem zborovanju Filologice morajo znova in znova obnavljati, da vse zavzemanje za furlanske tradicije ne namerava niti najmanj rušiti italijanske skupnosti. Zmeraj morajo ponavljati, da so bili Furlani zvesti čuvarji Italije in da bodo tudi takšni ostali. Toda vsa ta zatrjevanja ne morejo odvrniti sumnje, ki jo imajo videmski nacionalisti nasproti Filologici, nasproti vsemu, kar diši po furlanščini. 2e pred 85 leti je Isaia Asco-li ugotovil, da je furlanščina eden izmed neolatinskih jezikov. Vsem je znano, da je cvetela v srednjem veku samostojna furlanska literatura, da si je istočasno, ko je nastala iz latinskega jezika kot lingua volgare — italijanski jezik, formirala tudi furlanščina kot samostojen jezik. Vse to vedo ugledni furlanski in hkrati italijanski rodoljubi, znanstveniki in politiki, toda nobeden ne sme pred javnostjo izpovedati preveč odločno vsem znane resnice, da je furlanščina poseben samostojen jezik in ne dialekt ali pa parlata ali idioma. Edino prof. D’Aronco zna previdno citirati zgodovinske vire in novejše znanstvene ugotovitve o furlanščini kot o posebnem neolatinskem jeziku in zato tudi ugotavlja potrebo, da bi se morala furlanščina učiti vsaj kot pomožni jezik v osnovnih šolah.
Nekaj konkretnega za učenje in ohranitev furlanščine Filologica le napravi. Vsako leto imajo člani Filologice nekaj folklornih prireditev, spustijo nekaj javnih govorov v furlanščini, poslušajo znanstveno predavanje o razvijanju furlanščine v preteklosti in končajo z banketom, ki je sestavljen po pravilih furlanske gastronomije.
In vendar bi tudi mi furlanski Slovenci radi imeli nekaj podobnega kot je furlanska Filologica. Furlani sicer ne morejo doseči pravice javnosti za svoj jezik, dosežejo pa s svojo ljubeznijo do furlanskega jezika to, da vsi ljudje v Videmski
se čudite, da vsi beže od doma v tujino? če kmet iz ravnine, ki ima še enkrat toliko reddita kot naš, beži v mesto, bi moral naš kmet še dvakrat hitreje podvizati, da vzame passaporto in gre za con-jin.
I'1'I'I'IIII •'•'i<iiiiiii<iiiii'iiiiiiiii'i<iiiiiiiiiii'i>i;iiiiiiiiiiiiiiiiiii!iii!niiiii>itiii«i’iiiiiiiii n i ■ ■ ■ imiiiniii 11 mn « 111111 • ■ ■ ■ i < mimmi 11111 mi il mn urni ni 11 n n nun i min i n 11 II ili II II ■ III i m u
Filologica friulana in furlanski jezik
provinci, radi ali neradi, spoštujejo furlanski jezik. Tudi mi moramo doseči, da bodo vsi o Furlanski Sloveniji zaposleni javni funkcionarji spoštovali naš slovenski jezik.
Karnija protestira -Furlanska Slovenija pa ne
Comunità camica je v prvi polovici septembra protestirala pri državnem sekretariatu za kmetijstvo on. Gorlatu proti temu, da se 15 milijard lir določenih za izboljšanje delovnih pogojev v Furlaniji daje samo krajem v ravnini in nič za hribe. Furlanija je dobila pomoč od governa predvsem zavojo tega, ker živi nar-venči part ljudi v hribovskih krajih v tako revnih razmerah, da je vlada Furlaniji priznala njen pasivni karakter ter spada Furlanija prav zavojo tega v »zone depresse« in je dobila tistih 15 milijard. Teh 15 milijard bi bilo treba drugače razdeliti, da bi dobili tudi Furlanska Slovenija in Karnija nekaj za svoje konzorcije za bonifike. 2e tako ne vidimo nobenih konkretnih rezultatov ne s fondi za hribe ne z onimi za zone depresse in ne za razne bonifike in pogozdovanje, naj bi vsaj iz tega posebnega fonda 15 milijard dali še hribovskim vasem nekaj, da ne bodo ljudje popolnoma obupali.
Vprašujemo se pri tej priliki, zakaj se ne zganejo nič župani iz Furlanske Slovenije, ki jih kličejo skupaj on. Pelizzo in drugi, zakaj ne protestirajo, zakaj ne zahtevajo tudi on kot Comunità camica, da bi bila tudi Furlanska Slovenija deležna vsaj enega majhnega parta iz velikega fonda za Furlanijo. Tista povodenj pomladi je prinesla samo šoder in škodo, tako da je še več mizerija kot poprej, česa se bojijo naši župani, da si ne upajo nikoli nič protestirati? !
(Se nadaljuje)
Sa il Governo tutto questo ?
Persino la stampa che va per la maggior denuncia di quando in quando il paradosso di situazioni e metodi delle autorità periferiche che mal si conciliano con i propositi solennemente proclamati al centro.
Si é parlato, ad esempio, del sottogoverno che impera in molte zone del Meridione, dove i principii che dovrebbero regolare l’azione dei pubblici poteri contano assai meno delle frasi d’obbligo che son correnti in una società di mondani.
Ciò non toglie che gli stessi principii vengano esaltati, come fossero regole scrupolosamente osservate, ogni qualvolta si faccia apppello ai cittadini in nome delle istituzioni massime della società e dello Stato.
Ipocrisia? La domanda é più che legittima, davanti ai casi sempre più numerosi di comportamenti ingiusti e dannosi che non trovano alcuna giustificazione nella politica generale del governo e solo possono spiegarsi come dettati da preoccupazione di un deteriore machiavellismo o da una insincerità e da ima doppiezza che il centro o ignora o finge di ignorare.
E’ recente i caso di una comitiva di gitanti a Tercimonte in comune di Savo-gna e molestata col solito espediente della verifica dei documenti personali di i-dentificazione.
Il caso non è isolato, perché chi visita i paesi della Slavia Friulana é esposto sicuramente a queste noie, anche se si venga a trovare a qualche chilometro dal confine; ciò non accade minimamente in altre località molto più prossime al confine.
Se ne arguisce che tutto ciò risponde ad un proposito deliberato di screditare la zona che é poverissima e che pure ha il diritto di avantaggiarsi del movimento forestieri.
Sa il governo tutto questo? Ritiene di poter tollerare che autorità locali prendano iniziative cosi’ poco per non dir altro simpatiche? O la Slavia Friulana é una zona messa in quarantena per volontà degli organi responsabili dello Stato?
Parerebbe di si, se certa stampa di U-dine e che quindi si legge negli uffici e, pensiamo, anche in Prefettura! non da oggi si é votata al nobile compito di aizzare, di provocare risentimenti, di rinfocolare animosità, di evocare spettri all’ evidente scopo di impedire una normalizzazione in questa parte dell’Italia, anche se lo fa in nome dell’ideale patrio che qui non può fungere che da troppo comoda copertura.
Fra i fatti lamentati, dei quali qui si è portato solo un esempio, e la campagna di odio e di provocazione dei due quotidiani udinesi la relazione é manifesta.
Non chiediamo censure; continuino a sputare veleno certi ambienti giornalistici, se questa è la qualité. in cui più eccellono. Il nostro discorso non é per loro. Chiediamo, invece, che l’azione delle autorità periferiche sia megio controllata dal centro; chiediamo che siano decisamente respinte le suggestioni di quegli ambienti, ai quali, nonostante ogni ipocrita protesta, non importa un fico secco dell’avvenire della Repubblica democratica; chiediamo che i principii proclamati a Roma siano validi anche nella Slavia friulana.
PODBONESEC
Smrtna nesreča u kamnolomu
Pretekli tjedan se je smrtno ponesreču par djelu 52 ljetni Gino Pusič jz Podbo-nesca, kar je djelu u kamnolomu »Italce-menti« u Šenčurju. Mož je djelu s pneu-matičnim kladivom an je biu parvezan s pasom, ker je lomu kamen kajšnih 8 metru visoko. Kar je teu menjat prostor je odpnu pas an takrat je krivo stopu an padu u globino. Par padcu je udaru z glavo u kamen an si pretouku lobanjo. Preča so ga peljal u čedadski špitau, kjer je pa čez par ur umru. Na kraj nesreče so šobit paršli kapo od »Italcementi« an komisar od P. S. an pretor za konstatirat natančno kakuò je paršlo do nesreče.
ŠPINJON PRIVILIGIRANA VAS
Vasica špinjon (Vrh) leži visoko 600 metru nad morjem, na desnim kraju Nadiže an šteje nih 40 ljudi. Redkokdaj zaj-de kajšen človek iz drugih krajeu u tole zakotno vas, če izvzamemo kupcé sadja, a usedno imajo ti ljudje kar dvje cjesti,
m
m
/mm/
A
H
S
I
m
ki vodijo u dolino. Ena vodi iz špetra gor zkuoz Landar, druga je pa nadaljevanje parve an peje u Rubignacco pri Čedadu. To zadnjo so zgradil pred nedou-gim časom, zatuò je še u buj surovem stanju.
PO 18. LJETIH POČIVA NA DOMACI ZEMLJI
Pretekli pondejak so pokopali u Landa-rju posmrtne ostanke Angelja Dorbolò, ki so jih prepeljal iz skupne grobnice iz Bari-ja. Ranki je padu ljeta 1940 na gr-ško-albanski fronti.
TAJPANA
Naši po svletu - foresti k nam
«'Il 111111111111 III 1111:111 lllll 1:1:11.1.1 I lili I Il I II II || |:| |j|!|:|<n IIII llillllllllllll!) I II III lili Milil 11 III 11111111 III II
SV. PETER SLOVENOV
Obljube ministra Togni-ja
Ko je biu onorevole Giuseppe Togni še minister (ministro) za državne udeležbe (Ministero delle Partecipazioni Statali) je objubu nekatjerim furlanskim parlamentarcem, de se bo interesiru za gor postavit kajšno industrijo u Nadiški dolini, ker samo takuò bi se zmanjšala mi-zerja an emigracija tjeh kraju. U zadnjih ljetih je emigriralo iz naših kraju tarkaj ljudi, de nam da misliti, de bojo u kratkem času naše gore ostale prazne, če se bo emigracija nadaljevala s taj-šnim ritmom.
Vjemo, de so ble objube onorevolja To-gnija samo predvolilne objube, a če je minister objubu, de se bo za naše kraje interesiru pomeni, de je priznu, kakuo potrjebni smo pomoči.
Sada Togni ni več minister za državne udeležbe, ampi minister za javna dela, a usedno nas njegov naslednik ne bi smu kar takuò pozabit. Država zapravi potom
I.R.I. (Istituto Ricostruzione Industria^ le) dosti milijard za industrializacijo an če se ne motimo je napoletanska industria »Cirio« za konzerve podprta od I.R.I. Ali ne bi mogla »Cirio«, ki je največja industrija konzerv u Italiji, odpreti tud u Nadiški dolini eno fabriko, kot jih je gor postavila že u dostih krajih, kjer u-speva sadje. Par nas pardjelamo usako Ijeto taužente ton sadja an ga ne vjemo kam prodati. Ta problem bi korlo hitro rešit, saj so ga furlanski parlamentarci že pred ljeti predlagal našim governan-tom.
MALI OBMEJNI PROMET OKTOBRA
Kot bomo lahko videli iz številk, je biu mali obmejni promet oktobra malo buj slab kot septembra mjesca. Ljudje so i-mjel u tjem času dosti djela s spravljanjem sadja an drugih puojskih pardjelku an spravljanjem drv za zimo. Vsedno pa je bluò skuoz obmejne bloke 14.431 prehodu an tuo 11.339 z »lasciapassare«, 3.052 z dvolastniško izkaznico an 40 s »pa-saportom«.
Skuoz blok u štupci je bluò 6.924 prehodu: iz italijanske strani 2.402, iz jugoslovanske pa 5.522.
Skuoz Učjo je bluò 654 prehodu: iz italijanske strani 384, iz jugoslovanske pa 270.
Skuoz Most na Nadiži (Ponte Vittorio) je bluò 1.646 prehodu: iz italijanske strani 56, iz jugoslovanske pa 1.590.
Skuoz Polavo pri čeplatiščih je bluò 734 prehodu : iz italijanske strani 96, iz jugoslovanske pa 638.
Skuoz Solarje pri Dreki je bluò 952 prehodu: iz italijanske strani 454, iz jugoslovanske pa 498.
Skuozi Klinac je bluò 404 prehodu: iz italijanske strani 130, iz jugoslovanske pa 274.
Skuozi Mišček je bluò 1.025 prehodu: iz italijanske strani 809, iz jugoslovanske pa 216.
Skuozi sezonski blok u Boketi pri Topolovem je bluò 40 prehodu iz jugoslovanske strani. Skuozi sezonski blok u Ro-bediščih je bluò 1.906 prehodu: iz italijanske strani 50, iz jugoslovanske pa 1.856 Skuozi sezonski blok Kum je bluò 92 prehodu: iz italijanske strani 54, iz jugoslovanske pa 38.
Z dnem 18. novembra bojo zaprli za zimski čas obmejni blok u Skalah pri Grmeku. Odprli ga bojo spet na pomlad, kar se bojo začela djela na puojo.
CJESTA KUOSTA-PODAR U kratkem bojo popravli cjesto Kuosta-Podar, ki jo je močno poškodovala po-vodnja mjesca junija. Popravili jo bojo s kontributom 1 milijon lir, ki jih je dal na razpolago Inšpektorat za kmetijstvo (Ispettorato Provinciale dell’Agricoltura).
PREMJANI UCENCI NA PROFESJO-NALNI SUOLI »Banca del Friuli« je tud 1 jetos premiala več brdkih učencev, ki se hodijo učit na profesjonalno šuolo u špeter. Te premje so štipendije (borse di studio) za šuolsko ljeto 1958-59. Premjani učenci iz naših krajev so teli: Cicisoj Donato iz Dreke, ki obiskuje drugi kors za zidarje, je ušafu 60.000 lir; Koren Valter iz Spe-tra, ki obiskuje parvi kors za marangone an karpentirje je ušafu 40.000 lir ; Domeniš Edi iz Podbonesca, ki obiskuje parvi kors za marangone an karpentirje, je ušafu 50.000 lir; Prapotnik Remo iz Dreke, ki obiskuje drugi kors za marangone, je ušafu 60.000 lir; špehonja Benito iz Črnega vrha, ki obiskuje parvi kors za zidar-
Zvjedali smo, ke pred nekaj časa so u našjem komunu nardili nekéj, ke no se sòusje judje zgražajo. Komunski konsej e deliberóu, de bo uzeu adnega novega impiegada, ke u je doma iz Cavazzo Car-nico. Tej ke ve vidimo, D’Andrea (takole o se kliče novi impiegati u nje taz naših vasi an anjelé to ga nje nančej par hiši, ker u je šnje par soudade, an na komunu, tej ke to zgleda, u ga žej čaka im-pjego. Ne vjemò kuò o ma az 'dne titulje an merite te sin iz Cavazza, de ga bo u-zeu naš komun za impjegada; judje no pravijo, ke to ma beti’ tuo nekaka komedija za nam dati impiegada, ke u ne bo znòu govoriti po naše. No mar to če pomati še tuo, ke o snubi no tipajščico, ke na ma oče konseljerja, drugače te u bi ne paršou taz Svizzere votuvat za njega uzeti. D’Andrea, no pravijo, u bi moru priti ta na puošt impjegade od komuna, ke no jo če lošti in penšjon preče. Ta ne simpri govorila po naše z ljudmi, ke nje-so znali se špjegati drugač.
To nje dougo od tega, ke smo pisali, ke to je tu našjem komunu več dižokupanih maeštru. Ce jim že nečejo dati puošt za učiti tu škuoli, naj bi uzeli ’dnega tjeh na komun, saj bi sigurno buojše znòu djelati na komunu koj te iz Cavazza, ke u njema »titolo di studio«. Poleg tjeh ma-eštrov sta še dua »ragionierja« an venča part naših mladih judi, ke no majò te škuole, ke u ma D’Andrea. Ali komunski konsiljerji ne vjedò za te domače škuola-ne judi? Ali se zdi konsiljerjam jušto tuo kar djelajo?
Ce komunski konséj e deliberóu uzeti za impjegada forešterja, naj bi usaj za te puošt razpisu »concorso«. Tele bòt je naš konsej naredil veliko napako an zatuò no majò judje ražon, de godrnjajo.
je, pa je ušafu 60.000 lir.
Miiimin m t i i miiiimiii i iirniMi i iiiiiiiiMinii iiiiiiniiiiiii MiiimiiiiiiH 11 ■iiiiiiiiiinin 11 imiii iiimi min 11111111111111
SOVODNJE
Kam s saòjem?
Malokajšen bo vjervu, de leži par nas še dosti sadja po tleh. Sada, ko je pričel padati dež, bo tisto sadje sevjede kar zgnilo na tleh. Narava nas je ljetos nadvse bogato obdarila an sada ne vjemo kam iti s tjem sladkim pardjelkom. U Čedadu zlo slabo plačujejo jabuka an hruške, saj dajejo komaj 1.500 do 2.000 za kvintal izbranih jabuk. Kup bi pravzaprav ne biu slab, če bi ga lahko po tjem kupu prodali doma, a ga kor pejati na trg. Za prevoz enega kvintala muormo plačati 250 lir, za vago (pezo) 100 lir, potovanje osebe, ki na trgu prodaja pa 250 lir. U resnici ušafamo u Čedadu za en kvintal zbranih jabuk, potlé ko je človek zgubu dosti časa s pobjeranjem an odbje-ranjem an za potovanje, samo 900 do 1.400 lir.Zadnje čase pa ga je tud težku0 spraviti u denar še za ta kup, ker so menda že vsi veletrgovci založeni s sadjem za celo ljeto.
De bi sadje stisnili u mošt se nam tud ne izplača, ker nimamo posod an nove so zlo drage. Tiste stare, ki smo jih imjel že od drugih ljet u kljeteh, so že vse poune. Takuò bo par nas dosti sadja zgnilo, ker tud živina ga ne mara več jest.
2e dosti ljet govorijo, de bojo gor postavili u Nadiški dolini fabriko za marmelado an konzerve. Ce bi bla ta, bi imje-lo sadje sigurno buj visok kup an ljudje bi se tud potrudil, de bi imjeli še večje pardjelke, saj bi fabrika sigurno hodila kupovat sadje po vaseh na lice mesta.
CJESTA U TRCMUNU SLABA
Ljetos na pomlad je bla dograjena cje-sta, ki vodi iz Ceplatišč u Trčmun. Povje-dati pa muoramo, de je zlo u slabem stanju an če je ne bojo u kratkem posuli an potlačili, se ne moglo spomladi več voziti po njej. Zima je pred vrati an začelo se bo slabo vreme an takuò jo bosta dež an snjeh popounoma razrila. Komun bi muoru zatuò hitro poskarbjet za popravilo, ker drugače bojo stroški buj veliki. TRČMUN BREZ DUŠNEGA PASTIRJA
Pretekli tjedan so premestil fajmoštra
Don Marina Stefanutti-ja iz Trčmuna u Lauco. Ljudje se troštajo, de jim bo videmska škofija preča poslala novega an sevjeda njihova želja je, de bi znu domačo govorico.
r
CESTA U MECANO
Pred dnevi so odprli djeluni center, de bo zgradiu novo cjesto, ki bo vezala vas Mečano z dolino. Za nardit tisto djelo je država dala 1.500.000 lir. Preteklo nede-jo so se zbrali usi tisti, ki bojo odstopil zemljo, po kateri bo šla cjesta. Ložli so se usi dakordo an zatuò so cjesto začel že djelat.
REZIJA
HUDA NESREČA PRI DELU
16 letni Gelindo Buttolo iz Učje se je hudo ponesrečil v gozdu pri sekanju smrek. Puob je nerodno stopil in padel v prepad. Na srečo ga je zadržalo grmovje, ker drugač bi se sigurno ubil. Pri padcu si je močno poškodoval prsni koš in se bo mogel zato zdraviti najmanj 30 dni. IZ NAŠIH VASI
FOJDA
NOV PUOŠTNI OFICIH U CAMPEJU
Dne 15. novembra so odprli u Campeju nov puoštni oficih. Do sada so muorli hodit ljudje na puošto u Fojdo, kar je bluò zlo nerodno za oddaljene vasi. Te zadnje ljeta imajo ljudje nimar več opravila s puošto, ker šteje tud komun Foj-da dosti emigrantu.
ZA ŠKUOLO U TIPANI
Te dni je ministrstvo za zaklad (Ministero del Tesoro) dalo vjedati našemu komunu, de je odobrilo an dodelilo 6 milijonu lir za drugi lot. škuol tu Tipani. U novih lokalih to če beti rat puošta se za »Scuola Materna« O.N.A.I.R., ke na je anjelé tu njim zlo slabim an nezdravem lokalu ta pod oficihe od komuna.
tacjoni, tàboto bomo znali zbrati jušte može, ker tezjelé so nam jo slabo zagodli«.
DEBELEŽI BREZ VODE
Skuozdre Debelež u je nape jan akvedot »Kmahta«, ke u daje dobro pitno vodo sedmim komunom furlanske raunine an selakor u ne bo majedan vjervu, ke Debe-ži, ke no štejejo 20 hiš an no leže tik ob cjesti, no njemajo akvedota. Judje no se muorejo servijati potoka, ke u teàe blizu vasi an ta voda to se kapi na nje zdrava, ker se med tekom nauzame usjeh porke-rij. Pred parimi ljeti je nekaj judi blo bounih vero zavoj slabe vode an usedno u se nje majedan od komuna interesóu, de bi Debeležu nardili akvedot.
Nič njeso pensali, de bojo muorle iti domače maeštre po svjetu si služit kruh tej dejkle an nič njeso pensali, de kako se bojo mogli te stari judje špjegati z novim impjegadom, ke u ne zna nančej ne besjede po naše an še probleme našega komuna u ne zna.
»Pustimo tuo«, pravijo judje, »saj bojo čez no ljeto an pòu spet komunske vo-
41111111.1 II 1,111111111111 llllllllllllllllllllll 1:1 lllll III IIII lilllllllllllll II 11111111 II 111111111 III l.l'l 11 lilil III H 11 Hill MII*
Kaj na bi koštala nausezadnje na fontana, saj u gre skuoz Debelež tubo od okvedota, ke u daje pitno vodo dosti mijarjem judem.
II
Diego De Castro ha, più degli altri, studiato questo problema ma la sua soluzione non ci piace per il fatto che implica il mantenimento delle provincie e quindi non contribuisce a snellire burocraticamente la regione; a noi sembrerebbe più opportuno prevedere una ripartizione dei proventi della regione tutta in base alla densità della popolazione, e quindi in base alle necessità, delle varie circoscrizioni mandamentali e in base anche al loro gettito fiscale.
Sappiamo però che questa nostra è una soluzione soltanto timidamente avanzata e sulla quale bisognerebbe discutere alquanto; è inutile infatti nascondere che sotto il velo delle discussioni che dividono gli udinesi dai triestini, in riferimento alla costituenda regione, c’è la concreta paura di una ingiusta divisione dei proventi della regione: i primi temono che le entrate vadano tutte a potenziare l’industria e il porto di Trieste e i secondi che le stesse servano esclusivamente per iniziative atte a migliorare l’agricoltura e l'industria friulane. Ecco perchè allora, secondo noi, il problema più difficile e più concreto è proprio quello di trovare un equo criterio per la divisione dei proventi con garanzie, previste dallo statuto regionale.
Crediamo di aver messo il dito proprio sulla piaga, proprio cioè su ciò che maggiormente avvelena i rapporti tra triestini ed udinesi; infatti per tutto il resto e gli uni e gli altri dovrebbero essere felicissimi della loro convivenza in un’unica regione. Le economie friulane e triestine sono infatti complementari e non uguali e non c’è quindi il pericolo di una concorrenza tra di esse: i beni strumentali prodotti dall’industria triestina possono aiutare l’agricoltura friulana e i prodotti di quest’ultima trovano facile sbocco in Trieste tanto più facilmente oggi in quanto l’Istria sta organizzandosi in un nuovo giro economico.
Ma vogliamo toccare un’altra questione, un altro problema, quello delle minoranze linguistiche che devono essere tutelate, e diciamo subito che questo problema è connesso con quello della istruzione primaria e, perchè no, anche secondaria.
Quello che diremo potrà sembrare strano o forse anche sgradito; ma avvertii me subito che i sentimenti che ci spingono a qualche affermazione sono esclusivamente quelli di attaccamento alle tradizioni dei padri, quelli di un prepotente desiderio che non abbia a morire ciò che grandemente amiamo; non parliamo per riuscire graditi ad alcuno ma semplicemente perchè sentiamo che è nostro dovere difendere la lingua dei padri, sia essa quella slovena, sia essa quella friulana, sia essa quella tedesca. Amiamo la lingua italiana, ma tra un friulano che parla in italiano (o peggio in veneto) ed un friulano che parla in friulano confessiamo di sentire maggiore simpatia per il secondo e così soffriamo quando ci accorgiamo che un abitante delle valli del Natisone si vergogna (purtroppo è cosi!) di parlare nella lingua insegnatagli da sua madre.
Per questo, mentre riconosciamo che la lingua ufficiale della regione dovrà essere quella italiana, auspichiamo che i cittadini italiani di lingua slovena e di lingua tedesca abbiano il diritto di usare le loro lingue nei rapporti orali e scritti
con le autorità giudiziarie ed amministrar ti ve.
Siamo anche contenti nel constatare che il progetto socialista di statuto regionale contempla nell’articolo 7 : «Distruzione nelle scuole pubbliche, materne ed elementari, deve essere impartita anche nella lingua materna degli alunni, quando ne facciano domanda le famiglie per un numero di alunni non inferiore a cinque»; i fri li dei. cittadini italiani di lingua slovena o di lingua tedesca potranno cosi avere l’opportunità di imparare ad esprimersi, oralmente e per iscritto, in due lingue con evidente vantaggio per la: loro vita di lavoratori e di cittadini residenti in zona di confine. L’art. 7 sopracitato del progetto di statuto presentato dai deputati socialisti può forse suscitare meraviglia e in qualcuno anche un sentimento di forte opposizione; si potrebbe osservare che la scarsa precisione e la discutibile portata del termine «lingua» aprirebbero le porte della scuola primaria al friulano e forse anche al veneto.
Se qualcuno Si scandalizza dì ciò non sappiamo proprio che fare; osserveremo soltanto che, in base all articolo in discussione, e qualora le famiglie lo richiedano per un numero di alunni non inferiore a cinque, l’istruzione deve essere impartita nelle scuole materne ed elementari anche nella lingua materna: l’opportunità, la necessità della conoscenza dell’italiano non verebbero di certo ad essere messe in dubbio; inoltre a noi pare che la tradizione culturale friulana sia un valore che meriti di essere difeso dal pericolo, non ipotetico ma reale, di un suo malinconico tramonto. Il prof. Alessandro Vigevani parlando recentemente di cose friulane all’Università Popolare di Udine ha concluso, in riferimento alla sopravvivenza delle tradizioni locali nostrane, con un inno alla speranza.
Noi invece, forse perchè siamo più ingenui, vogliamo batterci : chiediamo che nelle scuole medie vengano istituiti dei corsi facoltativi di storia regionale, di letteratura e di lingua friulana, di letteratura e lingua slovena, giacché ci accorgiamo che, per esempio, è ben facile trovare udinesi colti che, pur sapendo parlare bene il friulano, non lo sanno invece scrivere e stentano perfino a leggerlo correntemente; e altrettanto può dirsi per i cittadini italiani delle valli del Natisone in riferimento allo sloveno.
Un ingresso, sia pure in forma facoltativa, di queste discipline nelle scuole di ogni ordine e grado della regione sarebbe probabilmente sufficiente a rialzare 11 prestigio delle parlate locali nelle coscienze di molti e di far capire ai nostalgici del nazionalismo che, come il parlare in friulano non è attentato di lesa italianità, così il parlare e lo scrivere in sloveno 0 in una delle sue varietà lessicali e morf®' logiche costituisce, in qualsiasi circostanza o quasi, un diritto tutelato dalla costituzione.
E’ ora che tutti si convincano che 9 regionalismo è entrato nella costituzion® e che quindi bisogna trame tutte le logi' che conseguenze; il peccato politico ieri, del tempo fascista, è diventato l’ot" todossia costituzionale di oggi; noi regio-nalisti siamo questa volta dalla parte dei diritto oltre che dell’equità e intendiamo difendere la costituzione contro ogni tentativo di invuluzione nazionalista.
di
K rojstnemu dnevu
Franceta Prešerna
France Prešeren je osrednja osebnost .n najvišji vrh slovenske kulture. Rodil se je 3. decembra 1800 v Vrbi, umrl 8. februarja 1849 v Kranju. V njem občudujemo pesnika — genija, mojstra slovenske besede, umetnika, čigar delo je vzklilo iz osrčja naše duševnosti. Ne razočaranje nad svetom ne obup nad trdimi udarci usode, ne pretresi srca niso mogli zatreti v njem želje, »de zbudil bi slovenščino celo« in »de bi vrnili k nam se časi sreče«. V dobi, v kateri je živel, je bil upornik, iskalec novih poti, neuklonljiv po značaju in volji. Postal je temelj slovenske kulture. Vse evropske struje od antike do romantike so se strnile v njegovi liriki v ubrano enoto, pre-žarjeno z ognjem njegove ustvarjalne sile. V dvajsetih letih svojega literarnega udejstvovanja je zvezal sodobnost z vrednotami preteklosti. In česar niso mogla uresničiti pokolenja pred njim, je storil sam. Ne da bi suženjsko posnemal tujino je na dognanjih Evrope in v duhu slovenske svojstvenosti samoniklo ustalil zakone slovenske poetike in slovstvenega i-zraza. Dokazal je, da more tudi naš jezik, čeprav je bil takrat še preprost in neizlikan, izraziti najtanjše drhtljaje čustev in najvišje zalete misli. In res skoraj ni v njegovem pesniškem izročilu umotvora, ki te ne bi presenetil po oblikovni dovršenosti in po neposrednosti doživetja, ki ga izpoveduje. čeprav je knjiga »Poezije« skromna po obsegu, je po vsebini izredno bogata, naš resnični veliki tekst. Iz nje so rastli poedinci in rodovi vse do danes. In kakor je bilo Prešernovo ime v drugi polovici minulega stoletja bojno geslo mladih, ko so se dvignili z Levstikom na čelu proti nazadnjaškim silam v slovenski kulturi, tako je pomenilo slovenskemu ljudstvu v štirih letih osvobodilnega boja simbol vere v zmago pravice nad krivico in nasiljem.
Furlanščina in slovenščina
Vse manj branja
Ko slišimo toliko dobrega o prednostih, ki jih je svetu dalo izdajanje cenenih žepnih knjig, bi človek mislil, da se bodo začetniki te iznajdbe, Američani, lahko pohvalili z vse večjo priljubljenostjo branja in knjig. Za čudo pa je resnica drugačna: Ameriški inštitut za raziskovanje javnega mnenja je pri svojih zadnjih preizkusih ugotovil, da samo še 17 odstotkov Američanov bere knjige, znanstvene ali leposlovne.
Ta odstotek je najnižji med angleško govorečimi deželami in seveda prav klavrn v primeri z mnogimi drugimi. Kako je to mogoče? Poglavitni krivec je očitno televizija: poročilo pravi, da je dejansko uničila številne domače knjižnice. Veliko je število otrok, ki bi ostrmeli, ko bi videli starše, da zvečer vzamejo kako knjigo v roke. Tudi med absolventi srednje šole jih je malo, ki bi še kaj brali, in to je seveda slabo znamenje za prihodnjo inteligenco. Vse skupaj hkrati pomeni, da so mlajši ameriški rodovi vse bolj izpostavljeni vplivu »množičnih sredstev,« radia in televizije, ki sta s svojim velikim deležem propagande in reklame zelo nezanesljiva oblikovalca razuma in duševnosti.
rn ker druge dežele naglo ubirajo pot
za Ameriko, kar je neogibno, da si bodo osvojile njene tehnične pridobitve, bodo kmalu tudi same stale pred enakimi vprašanji.
Najstarejši časopis na svetu
So »Kitajske novice«, ki so pričele izhaja-ti že leta 363. Ta časopis je izhajal v Pekingu neprekinjeno vse do leta 1935, ko so Japonci zasedli Peking. Tudi »Pekinški glasnik«, lei so ga ustanovili leta 750, je pod istim imenom neprekinjeno izhajal celih 1200 let.
(Nadaljevanje)
Ostale dogodke te noči je doživljal le bi naučil na tak nepedagoški sistem otroke italijanščine. Osnovna šola traja samo pet let, in še takrat je vmes skoraj več počitnic in prostih dni kot pa pouka, tako da učitelji pri najboljši volji ne morejo naučiti otrok s sedanjim nepedagoškim sistemom italijanščine, da o drugih predmetih, kot n. pr. o matematiki, niti ne govorimo. Če je višjim šolskim oblastem res kaj na tem, da se na-
Odlicen dovtip
Peter pripoveduje v družbi šalo o učencu, kateremu je učitelj na izpitu dejal: »Če mi odgovoriš na prvo vprašanje, ti na drugega ne bo več treba odgovarjati! Torej — prvo vprašanje: Koliko las ima na glavi človek? Učenec odgovori brez premišljanja: »389.472!« In ko ga učitelj začudeno vpraša: «Od kod pa veš to tako natanko?« pravi učenec : »To je pa že drugo vprašanje!« šala ima uspeh. Vsi se od srca smejejo.
Naslednjega večera zbudi Petra nenadoma telefon : »Oprosti, tukaj je Janez Veš, sedimo v družbi in pripovedujem tisti tvoj odličen dovtip od včeraj — samo zdaj se ne morem spomniti: Koliko las je že bilo?«
SLAB SLUH
»Dovolite, moje ime je Smrdokavra!«
»Kako?«
»Moje ime je Smrdokavra.«
»Oprostite, ne razumem vas dobro!«
»Ime mi je Smr-do-kavra.«
Tedaj se prične oni drugi na glas smejati: »Ha - ha - ha! Saj si niti misliti ne morete, kaj idiotskega sem razumel, da ste dejali: »Smrdokavra!«
Zgodovina slovenskega slovstva v nemščini
V kratkem izide pri založbi Greyter & Co. v zahodnem Berlinu zgodovina slovenskega slovstva v nemškem jeziku, ki jo je napisal ljubljanski univerzitetni profesor dr. Anton Slodnjak. Avtor je tudi sam oskrbel nemški prevod.
ši otroci res nekaj naučijo, da bodo znali toliko italijanščine, kot jo znajo otroci v italijanskih krajih, potem naj dovolijo, da bi se smel uporabljati slovenski materini jezik pri pouku in razlaganju v prvih razredih osnovnih šol v tistih krajih Videmske province, kjer živi prebivalstvo s slovenskim narečjem. Ta edina pametna in modema pedagoška mera je nujno potrebna in prav lahko izvedljiva, ker imamo več kot dovolj že nastavljenih in tudi brezposelnih učiteljev, ki so doma iz Furlanske Slovenije in katerih materin jezik je slovensko narečje teh dolin.
Po tri ure na teden pouka slovenskega jezika zaradi razlaganja učnih predmetov v slovenskem narečju bi dvignilo nivo šole v naših krajih, pospešile pouk, omogočilo otrokom, da se perfektno naučijo italijanščine, zaposlilo bi vse nase brezposelne učitelje in zadovoljilo vse starše v Furlanski Sloveniji, ker bi materini slovenski jezik dobil priznanje in bi se otroci naučili več italijanščine, potrebne za znanje v življenju. Italija bi dokazala, da je končno tudi v Videmski provinci, kot je že storila v drugih pokrajinah (Tržaško, Goriško, Poadižje, Aosta) šla na pot prave demokracije in pravičnega postopanja z manjšinami.
Novi avtonomni deželi Furlanija-Julij ska krajina bi moralo odpasti vse zapostavljanje furlanščine in slovenščine v Videmski pokrajini, t. j. jezikov, ki ju govori 95% vsega domačega prebivalstva. Razumemo, da pri centralističnem režimu v Rimu ni bilo razumevanja za specifične probleme naše dežele. Deželo bodo upravljali samo ljudje, izvoljeni iz teh krajev, ki poznajo naše probleme in ki bodo morali vpeljati take reforme, ki bodo v korist furlanskega in slovenskega
NADIŽA PRI ČEDADU
FRANCE BEVK:
15.
KAPLAN MARTIN CEDERMAC
Besede so napravile vtis. Nadškofov o-braz je bil rahlo zardel, desnica se mu je nemirna oprijemala naslonila. Oči so mu bile venomer uprte v kaplana, a niso izdajale občutkov.
Zazdelo se mu je, da hodi nekdo za njim. Morda ga plaši odmev lastnih korakov. Ni se mogel znebiti občutka, da mu nekdo sledi. Postal je in se ozrl. V gostem mraku ni bilo nikogar, potihnili so tudi koraki. Stopal je nagleje in napeto posluhnil. Da, bil je le odmev njegovih korakov. Vendar se ni mogel iznebiti občutka tesnobe, spreletela ga je groznica, Palico je krčeviteje stiskal v rokah. Zbegan se je ozrl okrog, v nasprotni breg, kjer so v strmini stale razvaline srednjeveškega gradu. Saj jih ni razločno videl; njihova podoba mu je le iz spomina migotala pred očmi.
Ze je bil pri Svetem Kvirinu, med hi-Sami, kjer je gorelo le nekaj samotnih luči. Odkril se je pred cerkvico, za nekaj trenutkov negotov obstal na križpotju cest. Kod? čez most, ki se spenja nad globoko strugo Nadiže, ali na levo po ozki, samotni cesti skozi Bmas in pod Lan-
darjem ob vznožju hriba? Krenil je na levo. Morda bo v zatišju pobočja manj vetrovno; in ne bodo ga slepile luči samotnih avtomobilov.
Nadškofu je bilo že vse znano, vendar mu je Čedermac še enkrat opisal dogodke v kratkih besedah, le v glavnih potezah, a vroče in strastno, še tako se mu je zdelo, da se medlo izraža in da je povedano le senca resnice. Četudi je govoril razburjeno, s tresočim se glasom, se mu je posrečilo, da je vdahnil govoru vsaj del svoje žalosti in ogorčenja.
Ni ga več motila prevara, da hodi nekdo za njim ; koraki so mu gluho šumeli na pesku. Na samoti, kjer ga nič ni motilo, mu jq zopet vstajalo v dušo in ga žgalo kot ogenj. A vendar mu je bilo zdaj vse jasno, do konca dognano, ni ga več trapilo nobeno vprašanje, nobena nerešena uganka. Saj prav to, saj prav to ... Nikjer niti žarka kakega upanja. In niti najmanjše špranjice, skozi katero bi se misel zatekla v samoprevaro ... Dosegel je prvo vas. Med spečimi hišami je stopal tiho, narahlo, kakor da se mu svet ruši pod nogami. Bilo mu je, kakor da
stopa po materinih poslednjih besedah; bolelo ga je, kakor da gazi po trnju. Kdo ji je v predsmrtni uri vdahnil žalostno resnico? Ali je čutila isto, kar čuti on v tem trenutku? Oba obtožujeta! Ali sta v zmoti? Saj ni mogoče da bi bila v zmoti!
Znova je vzdihnil, tako iz srca, da se je preplašil jeka, ki se mu je iztrgal iz prsi. In se mu je porodila drzna, nemogoča želja, kakor še nikoli v življenju. Dà bi se mu v tej samoti prikazal Kristus, a on bi padel pred njim na kolena. »Povej mi, Gospod, reci mi, da sem na pravi poti; potrdi me v veri!« Ta misel, porojena iz dušne stiske, je bila tako živa, da je za hip začutil senco ob sebi. Zdrznil sie je, skoraj bi mu bila palica pala iz rok.
»Glej, saj ne vem več, kaj delam«, je zašepetal pri sebi in se skesano pokrižal. »Izčrpan sem, menda se me loteva mrzlica, bledem. Jutri bi moral vse preudariti, ne nocoj... Jutri, ko se bom prespal... «
Bil je zopet na samoti, daleč za vasjo, njive so izginile, cesti se je približalo pobočje hriba in reke. Voda je rahlo, zamolklo šumela v globoki strugi, nad katero je viselo v sapi pošastno razgibano drevje. V gori je enakomerno šumelo; pesem vetra, ki je bila podobna padanju številnih slapov. Na drugi strani Nadiže, ob glavni cesti, so mežikale luči. Od Ko-
prebivalstva pri nas. To bo toliko laže, ker ne mi in ne Furlani ne zahtevamo mnogo, zahtevamo samo takšne realne stvari, ki so lahko izvedljive in v korist ne samo domačega prebivalstva, temveč cele Italije. Nas furlanske Slovence in Furlane hvalijo, da smo bili zmeraj zvesti, disciplinirani in pokorni sinovi Italije. Ta naša zvestoba pa še ne pomeni, da ne bi smeli zahtevati od italijanske države tega, kar nam pritiče. Zahtevamo, da bi bilo več industrije v naših krajih, da nam ne bi bilo treba hoditi po svetu, in zahtevamo malo bolj človeško šolo, kot pa je sedanja, bolj moderno, bolj odgovarjajočo pedagoškim načelom, da bi lahko učitelji z našima jezikoma — furlanskim in slovenskim — naučili naše otroke več znanja, več italijanščine in vsaj nekaj ljubezni do naših dveh domar čih deželnih jezikov.
Illllllllilllllll I I I I IM;l l lll!l lil lil!l lil:l l l!l |]|;l l lllll!l 1I11II1II jun
.tete .
ZAKAJ SE TURISTI IZOGIBLJJEJO NASII' KRAJEV
Večkrat sem že bral v »Matajurju«, da opozarja oblasti na to ali ono, kar bi pripomoglo k razvoju turizma. Dovolite, da Vam povem moje mnenje kaj je največji vzrok, da se izogibljejo turisti naših krajev.
Nadiška dolina ima res dosti pogojev, da bi se mogel razviti turizem, a ni prave svobode. Izletniki, naveličani mestnega šuma, si žele prostosti, ko pridejo na deželo, pri nas pa te ne najdejo. Ko pridejo v naše vasi jih ponavadi že med potjo ustavijo karabinerji ali financarji in jih vprašajo za dokumente, kam gredo in zakaj. Ce se ti izletniki razgovarjajo z domačini, zopet zaslišujejo te in hočejo vedeti kaj so se razgovarjala s tujci, če jih poznajo in od kdaj itd. Je mar to svoboda? Naši ljudje niso nezaupljivi s tujci, kot jih nekateri opisujejo, češ da se skrijejo namesto, da bi pozdravili prišleca, nasprotno, radi bi povedali svoje težave, a so terorizirani, nočejo se zagovarjati zakaj in kaj so govorili.
Kako se bo mogel razviti na ta način turizem v Nadiški dolini? Ce bi tako postopali z izletniki in domačini v drugih turističnih krajih, pa čeprav leže ti še bolj blizu meje, bi prav gotovo tudi tja ne zahajali več. Toda kaj takega se ne dogaja nikjer drugje kot samo v naši Slovenščini. Za tiste, ki hodijo na ialet v vasi naših zelenili dolinic, tudi ne velja člen ustave, ki pravi, da ima vsak državljan pravico gibati se svobodno po vsem ozemlju Republike. Kaj spadajo naši kraji pod kako drugo državo in ali veljajo za nje kakšna druga pravila, da je treba imeti za vstop skoraj posebno dovoljenje? Vprašam se zakaj torej vznemirjajo domačine in izletnike.
2van Kulav
barida je privozil avto; dva trakova svetlobe sta kot svetle tipalke rezale mrak. Nebo na vzhodu se je rahlo razsvetilo, bledelo bolj in bolj ; mesec je bil skrit nad oblaki, ki so precejali sivo svetlobo. Tema se je razredčila; pokrajina je bila kot pobledela slika s črnimi obrisi dreves in komaj vidnimi sencami.
Tedaj se je Čedermacu znova zazdelo, da hodi nekdo za njim. Ozrl se je še enkrat; nikogar ni bilo, le samotna drevesa so ostala ob poti. Obšel ga je spomin... Pred letom je nekoč hodil po isti poti, ko ga je dohitel neznanec v turistovski obleki. Bil je gost mrak, niti sledu po mesečini, le od zvezd je rahlo sijalo, ni mu razločil obraza, zaradi samotne poti mu je bila družba ljuba, toda besede, ki jih je govoril neznanec, so mu bolj in bolj prebujale srh po hrbtu. Bil je velik poro-gljivec, s slastjo se je norčeval iz vsega, kar je bilo Čedermacu sveto. Med letom je bil že pozabil nanj, zdaj pa se mu je zazdelo, da njegovi koraki odmevajo v noč in ga motijo. In kakor da so njegove besede žive obvisele v zraku, da jih zdaj sproti pobirajo njegove misli. Takrat, pred letom, se je bil razvnel v ogorčenju, dvignil palico in zavpil: »Proč, satan!« Zdaj v tem trenutku, pa se mu je roganje kot robida oprijemalo duše, postiljal mu je z grenkimi občutki...
V Landarju pod hribom je odbila ura. Glasovi so Čedermaca zdramili, da je postal in si obrisal znojne kaplje, ki so mu kljub hladu stopa(le na čelo. Zavedel se je in se zgrozil. Kaj se z njim godi? Kaj se z njim godi? »Proč, izkušnjavec !« je glasno zaklical in dvignil palico. Znova jo je spustil na cesto in sklonil glavo. V prsih se mu je trgalo, v srcu mu je vrelo in se pretakalo, kakor da se mu je sesula notranjost. Noč ga moti, zlodej mu je sedel na dušo in ga skuša... Da bi čim-prej dospel v samoto svoje izbe!
Odgnal je misli, zatiral občutke, naglo stopal po cesti in po klancu, ki se je spenjal v hrib. Pred vsako tenjo ob poti se je zdrznil; visoko v hribu je vpila sova.
*
Učitelj bo moral porabiti več časa, da kot v omotici. Pozneje so mu le v odlomkih prihajali v zavest... Najrajši bi nikogar ne bil videl, z nikomer govoril, dokler v samoti svoje izbe ne pride sapa s seboj na čisto.
Dospel je do Vrsnika, tedaj se je začudil: v večini hiš so še gorele luči. Krčma pri Spehonji je bila posebno razsvetljena; na drevje in na breg so padali svetli kvadrati, v katerih so se premikale sence. Nič petja ne gostilniškega šuma, le glasovi razgovora so mu zamolklo prihajali na uho. Prišel je bliže in opazil, da
»MATAJUR«
A
E
E
I
O
Ko vino potemni
Stran 4-----------------------------------
ŽIVINOREJA
Naša živina v hlevih
Nič manj važna kot gibanje je za živino tudi svetloba. Kolikega pomena je svetloba za rastline in za človeka, vemo vsi iz vsakdanje izkušnje.	1
Praviloma bi moralo biti v hlevu tako svetlo, da bi lahko še v najbolj oddaljenem kotu videli brez truda brati in površina oken bi morala znašati približno eno desetino tal ali en kvadratni meter na tri krave.
Važnost svetlobe sledi že iz tega, da se le pod vplivom sončne luči tvori v rastlinah zelenilo in pri živalih ter pri človeku rdeča krvna telesca.
Upoštevajoč te okolnosti se Danci v hlevih na primer ne zadovoljujejo samo z zadostno velikimi okni, marveč uporabljajo za hlevska okna posebno steklo, tako imenovano »vitosteklo«. To steklo pro-pušča ultravioletne žirke, ki delujejo posebno učinkovito na tvorbo krvi. Danci pač dobro vedo : dosti dobre krvi, dosti mleka in obilo zdravja.
Tudi pomen zadostne množine svežega zraka za živino mora postati vsakomur jasen, ako upoštevamo, da potrebuje o-draslo govedo toliko kisika v eni uri, ko. likor se tega nahaja v 40 kubičnih metrih svežega zraka. Najvažnejši motor za tvorbo mleka so pljuča in če dobivajo pljuča v zatohlih hlevih v izrabljenem zraku premalo kisika, nazaduje molznost in živali se končno loti več ali manj prikrita
Kako krmimo
Kakor je poletno krmljenje poceni in enostavno, tako je pozimi drago in težko. Za to število živali v jeseni zmanjšamo in odstranimo vse starejše kokoši in slabe nesnice. Od mladine obdržimo le zgodnje jarčice, da nam z zimskimi jajci delno krijejo visoke stroške zimske prehrane.
Večerno krmljenje je isto kakor poleti: zrnje, menjaje vsak dan drugo vrsto. Rabimo pa sedaj več: 5 do 6 dkg dnevno za vsako kokoš. Od časa do časa damo lahko tudi koruzo, krmimo vedno le v bližini kumice, pod kako primemo streho, a ne v kumici sami, ker želimo, da se kokoši utrdijo.
Jutranjo mehko hrano v obliki žgancev, v glavnem iz kuhanega in zmečkanega krompirja, dobrih, t. j. debelih pšeničnih otrobov in drobirja suhe deteljice, žganci naj bodo trdi, napravimo jih brez vode. Da povečamo množino beljakovin v tej mešanici, dajemo več otrobov in čim manj krompirja. Deteljični drobir vsebuje mnogo rudninskih snovi in precej beljakovin.
Temeljna zimska krma za kokoši je torej : zjutraj žganci iz krompirja, otrobov in detelje, zvečer pa zrnje. Če pa zahtevamo od kokoši zimska jajca v večjem številu, potem moramo tej krmi dodati še več beljakovin. Ta dodatek beljakovin pomešamo med jutranje žgance.
Odkod naj vzamejo te beljakovine? Kupljene beljakovine so drage, domačih pa navadno ni. V zadnjem času izdelujejo pri nas krvno moko, ki vsebuje zelo mnogo beljakovin (znana pod imenom
jetika. Zato za zadostno prezračevanje hlevov ne zadošča samo redno odpiranje vrat in oken ter spuščanje v tekališča. Vsakdo naj se po možnosti potrudi, da uredi v hlevu tudi primerne dovodnike za dovajanje svežega zraka in odvodnike za odvajanje izrabljenega zraka. Dosedaj se je obnesel najbolje prezračevalni sistem, ki dovaja sveži zrak pod stropom hleva s počasnim pronicanjem in odvaja izrabljeni zrak 30 cm visoko od tal s posebnim dušnikom, ki pa mora segati najmanj pol metra nad sleme.
Nadaljnji pogoj za zadovoljivo uspeva-nje živine pozimi je snaga. »Red in snaga pol krme odvaga« pravi že star pregovor. Snažne pa moremo obdržati živali le v hlevih z urejeno notranjostjo, predvsem z nepropustnim podom in s primerno kanalizacijo (odtočni jarki za gnojnico).
Pomnimo, da je za vso živino pozimi v hlevih boljši suh mraz kot pa vlažna, zatohla gorkota!
(Konec)
kokoši pozimi
»ova«), Skuta je za odrasle kokoši predraga, uporabljamo jo le pri piščancih. Izborno beljakovinasto krmilo so rjavi hrošči. Na razpolago so pa le vsako tretje in četrto leto. V posušenem stanju vsebujejo celo tretjino beljakovin, ker je itak naša dolžnost, da te škodljvce polovimo in pobijemo, je le še potrebno da jih posušimo in spravimo na suho mesto za zimo. Znatne množine beljakovin vsebujejo tudi oljnate tropine, ki so povsod poceni na razpolago, če pa teh ni, imamo doma gotovo fižol,- ki je poln beljakovin. Priporočljivo pa je, da dajemo le del beljakovinskega dodatka v tropinah ali fižolu, drug del pa v krvni moki, hroščih ali mesnih odpadkih. Važno je tudi posneto mleko. Kjerkoli ga imate, namesite žgance z njim in opustite krompir, ali pa zmanjšajte njegov delež! Važne so tudi sveže kosti zaradi rudninskih snovi. Kdor ima na razpolago mnogo teh kosti, mu priporočamo nabavo drobilnega stroja. Zdrobljenih kosti pa ne mešamo med jutranjo mehko hrano.
Pomnite torej : Običajni zimski krmi naših kokoši moramo brezpogojno dodati še beljakovin v kateri koli obliki, drugače ne moremo pričakovati jajc.
če kokoši pridno nesejo, jim vseeno še manjka apna. Le vrzite kokošim pozimi nekaj jajčnih lupin, kako strastno jih pozobljejo! Dokaz, da nimajo dovolj apna. Zatorej ne zametujte jajčnih lupin poleti, kadar si kure potrebno apno same lahko poiščejo. Skrbna gospodinja spravlja vse leto suhe, zdrobljene jajčne
Iz neke vasi so nam sporočili, da tam večini kmetov belo vino potemni po krajšem ali daljšem dotiku z zrakom. V tem primeru ne moremo govoriti o bolezni vina v pravem smislu besede. Ta pojav je le v toliko neprijeten, ker pri točenju vino potemni in zaradi tega zbudi sum pri kupcu. Razumljivo je, da tako vino ni zaželeno.
Potemnitev vina je zelo podobna potemnit vi jabolka na porezani površini. Vsaki plod vsebuje določene kemične snovi, ki se na zraku vežejo s kisikom in tako dobé značilno temno barvo. Da pride do te potemnitve je nujno potrebna prisotnost zraka in neke druge snovi (ferment- kvasilo), katero imenujemo »oksi-daza«. Dosti oksidaze je posebno v nedozorelem sadju in v plodovih, ki so napadeni po raznih glivicah, ki vsebujejo ta ferment. Vsaka jagoda, čeprav je pravilno dozorela, vsebuje manjše ali večje količine oksidaze. V nedozorelih jagodah je tega fermenta več, v zrelih manj. Ta ferment pride iz jagode v mošt in v vino. Vsako vino je torej podvrženo potemni-tvi. Ta proces imamo za normalen pojav pri staranju vin. Mlada bela vina imajo značilno rumenkasto-zeleno barvo.
Marsikateremu kmetu se mogoče zdi dokaj čudno, da se je ta neprijetna stvar dogodila letos. Trte so imele dovolj sonca in zorenje grozdja je potekalo v redu; grozdje je letos vsebavalo dosti sladkorja. Iz tega bi se dalo sklepati, da je to pravilno dozorelo, če si natančno ogledamo okoliščine, v katerih je grozdje dozoreva^ lo bomo ugotovili, da le ni šlo vse tako gladko. Prav kmetje iz vasi, kjer je vino potemnelo, pravijo, da so močneje prizadeta tista vina, ki izvirajo od trt, katere so bile bolj podvržene učinku sončnih žarkov. Letos je zorenje grozdja sovpadalo s sušo. V takih primerih voda, ki je
lupine, da jih pozimi od časa do časa daje živalim po eno peščico. Spravite tudi stari zidni omet! ludi tega dajajte kokošim, ki dobivajo v njem apno ter za delovanje želodca potrebne kamenčke. Kuhinjske odpadke, zlasti mesene, mešajte med jutranjo krmo ! Soli potrebujejo kokoši zelo malo. Če ne dajete nikoli kuhinjskih odpadkov, nasolite jim jutranjo krmo prav malo! Varujte se preveč soli in octa! Takih odpadkov kokošim nikdar ne dajajte! Končno ne pozabite na pitno vodo, ki je kokošim pozimi mnogo bolj potrebna kakor poleti. Marsikomu se bo zdelo tako zimsko krmljenje preveč zamotano. Vse to pa je neizogibno potrebno, če hočete doseči uspehe in tudi pozimi sveža jajca.
v jagodah, močno izhlapeva. V presušenih jagodah zorenje ne more potekati povsem normalno.
Prva posledica takega stanja je prav nedozorelost jagod. Jagode niso popolnoma dozorele kljub temu, da vsebujejo dosti sladkorja. Jagode so sladke, ker je v razmeroma manjši količini soka rasto-pljeni sladkor in ker je v soku manjša količina raznih kislin. Posledica nedozorelosti je povečana količina oksidaze v soku in manjša količina kislin, ki imajo to lastnost, da ovirajo delovanje tega fermenta.
Navedenim vzrokom moramo pripisati krivdo, da vino spremeni svojo naravno barvo. Zavedati se moramo, da je laže preprečiti ta pojav kot pa popraviti že potemnjeno vino.	(Se	nadaljuje)
Nega zob
Lepi in zdravi zobje so najlepši okras cbrazu. Slabi in nenegovani zobje pa so često posrednik raznih prebavnih motenj in notranjih obolenj. Da jih ohranimo lepe in zdrave — nekaj kratkih navodil :
1. Zobe imamo, da z njimi grizemo! čim čvrstejša je hrana, tem več dela ima zob. Torej, jejmo zapečen kruh, surovo korenje in jabolka. Vitamina A in C, ki jih vsebujejo, bosta ohranila zdrave vaše dlesni in sluznico. Krepko žvečenje okrepi tudi zobne korenine in povzroči, da se dlesni dobro prekrvijo.
2. Zobe si očisti vsaj dvakrat dnevno! Nikdar ne pojdi spat z neočiščenimi zobmi, sicer se tvorijo škodljive kisline, ki načno zobno sklenino. še prav pozorno naj si čistijo zobe kadilci, da jim zobje ne ponimene.
3. Leno žvečenje, enostranska mesna hrana, pomanjkanje vitaminov, tvorba zobnega kamna in zanemarjena nega so najboljši posrednik za oslabljenje dlesni, to pa ima za posledico izpadanje zdravih zob, paradentozo.
4. Obišči zobozdravnika redno dvakrat na leto! Tako se izogneš bolečinam in izgubi zob. Kdor gre k zobozdravniku šele, ko čuti bolečine, naj se ne čudi, če ga bo bolelo tudi plombiranje in zdravljenje zob.
5. Kakor na svoje zobe, pazi tudi na zobe svojih otrok; tudi te pelji redno k zobozdravniku. Mnenje nekaterih staršev, da mlečnih zob ni treba zdraviti, je popolnoma zgrešeno.
6. Sladkarije so sovražnik zob. Sladkor in slina tvorita kisline, ki uničujejo zobno sklenino.
7. žene naj še zlasti skrbe za svoje
------------------------------Stev.	19
Kako kisamo zelje
Za shranjevanje kislega zelja si najprej pripravimo primerne kadi, pokrov, kamenje, nože in zadostno količino soli. Vse pa mora biti naj skrbne j e očiščeno, ker sicer dobi zelje neprijeten okus. Važni so tudi kamni; ne sme jih razjedati mlečna kislina, zato ne bomo uporabljale apnenica. Tudi nože pregledamo da so čisti in niso skrhani ter režejo drobno ter enakomerno. Najboljše je kislo zelje iz trdih glav poznega zelja. Cim trše so zeljnate glave, bolj beli in nežni so notranji listi. Pa tudi režemo lepše trde glave, kakor puhle in mehke. Narezane glave pokrite-zložimo pod streho na kup za nekaj dni. Kup se začne potiti in zelje zori. Glave bodo postale lepe bele. Nato strebimo zelje, to je odstranimo zelene, nagnite ali pokvarjene liste ter glave zrežemo v polovice in jim odstranimo kocene. če pa imamo dovolj velik premikač pri nožih, lahko režemo osnažene cele glave, ki se dado tudi lepše rezati. Vendar jim moramo prej izrezati z nožem trde kocene.
Narezano zelje v večjem škafu dobro zmešamo s soljo in kumno, da je vsa sol enakomerno porazdeljena. Zeljarji, ki so-spretnejši, solijo sproti pri vlaganju v kad, ali kakor rečeno, za to je treba dobre vaje. Na 10 kg narezanega zelja računamo približno dobre četrt kilograma soli in 1 dkg kumne. Dno sodčka in stene obložimo s čistimi večjimi listi zelja, da zelje ne pride V dotik z lesom, nato pa nakladamo zelje v plasteh v kad, vsako plast dobro potlačimo s težkim lesenim batom, da stopa vlaga iz njega, vendar ne sme biti zmečkano. Ko je kad približno polna, naložimo na vrh čiste zeljnate liste, pokrijemo sodček z desko, malo manjšo kakor je posoda in jo obtežimo z večjim, dobro umitim kamnom, tako, da leži zelje prav trdno in da izstopi kmalu voda čez pokrov, že po četrtem tednu je navadno kislo zelje za uživanje. Ko je kisanje končano in se pena na površju zelja ne pokaže več, previdno odložimo kamen in desko ter odstranimo vse pene s površja, odstranimo tudi zgornje cele liste in kad ob robu nad zeljem, kakor tudi deske in pokrov čisto umijemo. Nato pokrijemo zelje s snažnim belim platnenim prtom, ki smo ga prej oželi v slani vodi, nanj položimo pokrov in kamenje.
Če voda ni stopila čez pokrov, tedaj dolijemo toliko prekuhane in zopet ohlajene slane vode, da stoji nad pokrovom. — Na liter vode vzamemo 3 dkg soli. Zeljna voda mora pokrov vedno pokrivati, sicer se zelje kvari.
zobe med nosečnostjo in dojenjem. Vitamin A in kalcijevi preparati so v tem času zelo priporočljivi.
8.	Izgubljen zob je treba takoj nadomestiti! Ne samo, da na vidnem mestu manjkajoči zob kvari videz in povzroči občutek potrtosti in sigurnosti, zmanjšana je žvečilna moč čeljusti, premalo prežvečena hrana pa povzroči prebavne motnje.
Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Reg. Videmske sodnije št. 47 Tiska : Tiskarna L. Lucchesi - Gorica
initiiiiM l.i 11111111 ■ 111111 ■ 111 ■ i i 11 m i l n i l n 111 n um n i l m i ■ i n ikiii n i l i;i n i n m i i i l l u n i ni ' ! ■■■■ »• ■ • "
stoji pod lipo gosta skupina mož. Zaslišali so ga, četudi ga še niso mogli zagledati v mraku, utihnili so in vsi hkrati zastrmeli na klanec.
»On je!« se je oglasil nekdo. »Seveda je on. Saj ga poznam po hoji.«
Že je skoraj dosegel krčmo, ko so mu stopili nkaj korakov naproti, Čedermac se je ustavil in se oprl na palico, ustavili so se tudi možje. Tudi fantje, ki so bili dotlej v izbi, so prišli in pristopili h gruči. Za hrbti se jim je stiskal špeho-nja.
Kaplan jih je začuden zrl. Kaj mu hočejo? Kaj to pomeni? Med njimi je videl tudi Breškona, Birtiča in kovača Vanča. Zresnjeni obrazi so jim rahlo žareli v medli svetlobi, ki je padala skozi okna; v očeh se jim je izražalo začudenje, pomešano z zadovoljstvom.
»No, kaj je?« se je oglasil. »Kaj me tako gledate?«
»Torej ste se vrnili !« je spregovoril Breškon.
»Seveda sem so vrnil. Zakaj bi se ne bil vrnil? Kaj pa vi še vedno na nogah? Ob tej pozni uri?«
»Pravkar smo se posvetovali. Ako bi vas še ne bilo, bi vas šli iskat.«
»Iskat?« se je zavzel kaplan. »Kako — iskat? Kam?«
»V Čedad, v Videm, kaj naj vemo! O-bljubili so nam, da se vmete.«
Čedermac se je zmeraj bolj čudil.
»Pa kdo vam je obljubil?«
Tedaj so govorili vsi hkrati. Bilo je, kakor da se je zdrl plaz grušča, ki se vali v dolino. Čedermac je s težavo lovil besede, ki so se prehitevale; zaradi omotice, ki mu je pijanila duha, jih je le z muko povezaval v smisel. Ustvaril si je medlo sliko, kaj se je prejšnjo noč godilo v vasi. Birtič se ni le širokoustil, ko je trdil, da ga ne dajo odpeljati. Kovač Vane je bil opazil, da so prišli ponj in je sklical ljudi. Ko so prazni prišli od kaplani-je, so bili zbrani že vsi možje in fantje; niso mogli verjeti, da ga res nimajo s seboj. Morda pa so ga odvedli po stranski poti, po stezi, da bi jih prevarili. Zastavili so jim pot, kri je gorela, stiskale so se pesti, padale so grozeče besede. Ne dajo gospoda in tudi nočejo, da bi ostali otroci in starši, ki ne znajo jezika, brez božje besede kot živali v gozdu. Tega se ni bal povedati niti Birtič; le špehonje ni bilo, iz previdnosti se ni dal doklicati. Zastopniki oblasti so stali kot okameneli, dušila jih je jeza in osuplost. Tega niso pričakovali. Ne samo, da je bil kaplan o-pozorjen in jim je ušel, zdaj še ta očitni upor. Strašili so, grozili, a možje so stali ko stena; le en nepremišljen korak, tekla bi bila kri. Zbali so se, jim mimo prigovarjali in jim obljubili, da se kaplan vrne. Vrsničani so jim le z nezaupanjem odprli pot, da so odšli po klancu...
Čedermacu je od besed kar šumelo v
glavi. Bil je zaàuden. še zmeraj ni do konca poznal svojih ljudi. Morda so največ pripomogli k njegovi rešitvi. Bil jim je hvaležen, ganjen do dna duše, čeprav mu od velike izmučenosti obraz tega ni izražal. V svoji radosti so bili malce razočarani nad njegovo ravnodušnostjo. Ob misli, kaj bi se bilo lahko zgodilo, ga je spreletel srh po telesu.
»Torej je bilo le bolje, da sem pobegnil«, je spregovoril zamolklo iz svoje poslednje misli. »Sicer bi si bili nakopali nepopravljivo nesrečo.«
»še tako ni gotovo, da ne pride kaj nad nas«, je rekel Breškon.
»Ne verjamem. Dogodka v lastno korist niso tako opisali, da bi se višja oblast zaradi ugleda ne čutila primorana seči po strahovanju. Boje se očitka, da niso dovolj poznali pravega razpoloženja ljudstva.«
»Pa kako ste izvedeli, da gredo po vas?« je vprašal Vane. »Kdo vam je povedal?«
Čedermac se je ozrl po obrazih mož, o-či so se mu ustavile na Birtiču. Ta ga je s pogledom rotil, naj molči. Bal se je.
»Nekdo izmed vas mi je prišel povedat«, je rekel kaplan. »Ne smem ga imenovati. A tu pred vsemi ga pohvalim in se mu zahvaljujem. Usluge ni storil le meni, ampak tudi vam. In tudi vam se zahvaljujem«, mu je od ganjenosti zapel glas. »Ako se bomo zmeraj tako držali, se nam nič ne more zgoditi.«
Nastalo je nekaj trenutkov molka.
»Zdaj je torej zopet, kakor je bilo?« je vprašal Birtič.
»Kako?«
»Po starem. Mislim — v cerkvi. Saj za to gre.«
Za to gre? Da, za to gre. Čedermac je stal kot olesenel, z zbeganim pogledom je premeril može. Vse, kar je po poti z muko odganjal, mu je zdaj hkrati splavalo na površje. Kaj naj jim reče? Kako naj jim pove? Zaklel se je bil: nikoli več! — a to ni bilo glavno. Bal se je nje-hovega začudenja, njihovih pogledov, besed in misli. Lagati jim ne sme, a tudi resnice jim ne more povedati.
»Da, v nedeljo bo vse po starem«, mu je v stiski samo po sebi prišlo na jezik. In se je že skesal. Kaj je rekel? Kaj počenja? Preklicati ni mogel. »Lahko noč, možje!« je hitel; ni mu bilo več obstanka na mestu. »Pojdite domov! Lézite! Pozno je že ...«
In se je skoraj opotekel po klancu. Počutil se je neizrekljivo bednega. Saj bodo tako in tako izvedeli! Obstal je in se ozrl, kakor da jim je hotel nekaj zaklicati, ki so še vedno stali na mestu. Pa se je znova pognal dalje.
•
Bil je razburjen do zadnjega vlakenca, ko je prišel domov. Iz kaplanije je š? zmeraj sijala luč in trepetala na drevju. Kako da Katina še ni šla spat? Bil je ta-
ko do konca razdražen, živčno napet, da ga je vsaka malenkost jezila. Vrata so bila zaklenjena, s palico je potrkal nanje. Katina mu je odprla.
»Ti si? Martinac!«
Hotela se mu je vreči okrog vratu, a mu je, ko ga je videla tko grozeče resnega, le segla v roko.
»Zakaj pa še nisi šla spat?« je strogo zarenčal.
Bil je prehudo zadet od drugih občutkov, da bi bil mogel razumeti sestrino veselje nad njegovo vrnitvijo. Bil je slep in gluh za vse ostalo in ni opazil, s kako drhtečim srcem ga je pričakovala. Kako se je bala zanj, ko je v noči zaman trkala na vrata njegove sobe, kako je ginevala od žalosti in skrbi, ko je spoznala, da je izginil neznano kam ! še je bila sled joka na njenem obrazu. V njeno razneženost in veselje je kanila grenka kar Plja.
»čakala sem te, da ti dam večerjo«, je zajecljala.
»Kako si pa vedela, da pridem?« je vprašaj nekoliko mehkeje. »Ničesar ne potrebujem. Sem že večerjal. Pojdi in lèzi !«
Katina je dvignila oči, v katerih so se bile nabrale solze. Tiho je odšla, tiho je zaprla vrata za seboj. Čedermac ni slišal njenih korakov na stopnicah, niti dih» stopinj nad glavo.
(Nadaljevanje sledi)