V Ljubljani, 1. kimovca 1898 Narodu geslo: Dobro ti bo, ako si pomoreš sam; Pomozi si sam, in Bog ti pomore. Kdor ne pomaga, naj vsaj ne škodi, Tiska: Katoliška Tiskarna Zalaga: Urednik in lastnik Izhaja dvakrat na mesec ■■^jSssSy Vsebina 17. zvezka. Stran Kremser-Schmidt, slaven slikar. (Spisal Viktor Steska.J.....513 Mrlič in bolnik. (Zložil Anton Medved.)..........515 Volja in nevolja. (Slika iz življenja v pismih. — Sp. Velimir.) [Dalje.] 516 Ob Balkanu. (Spomini iz Bolgarije. —- Spisal J. Repina.) .... 520 Biserji. 48, 49. (Zložil Anton Hribar.)...........526 Drobtine. (Spisal Janko Barle) .............527 Le pevaj! (Zložila Posavska.)...............529 Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih. (Povestne črtice. — Poleg M. Mesiča, S. Ljubica i. dr. sestavil Andrej Fekonja.) [Dalje.] 530 v # Andreejevo potovanje proti tečaju. (Sp. prof. dr. S. Subic.) [Dalje.] . 534 Socijalni pomenki. (Piše dr. Ivan Ev. Krek.) [Dalje.]......541 Književnost......................543 Slovenska književnost. Biserojla. Razne stvari.....................544 Nase slike. — Glasba. Glasi radosti. — Ecce sacerdos magnus. Dvanajst mašnih pesmij. Na platnicah. Pogovori. —• Koseskega slavnost. — Narodna pesem. Napitnica. Slike. Kremser-Schmidt...................513 Muza Melpomena. (Star kip v Vatikanu.)...........521 Mladenka. (Risal Anton Košelj.).............529 Moravče. (Fot. Dav. Rovšek.)...............536 Bled. (Fot. Gust. Pire.).................537 Dobe se še letniki: IV. po 2 gld., V. po 3 gld., VII., VIII., IX. in X. po 4 gld. „Cvetje s polj a modroslovskega" (16°, str. 263) se dobiva pri uprav-ništvu našega lista za 60 kr., s pošto za 65 kr. — Opozarjamo tudi na prejšnje letnike „Dom in svet"-a. Kremser-Schmidt, slaven slikar. (Spisal Viktor Steska.) Velesovska (velesalska) cerkev s svojim slikovitim ozadjem ne pride iz spomina nikomur, kdor jo je le kdaj videl. Prvič sem gledal njene prelepe oltarne slike in takoj sem radovedno vprašal: Kdo je pač ustvaril te čudovite barve in vdahnil platnu toliko življenja? Zvedel sem sicer Schmidtovo ime, dalje pa vsi moji mentorji niso prišli. Radovednost mi ni dala miru. Iskal sem, dokler nisem zvedel kaj več o tem slavnem slikarju; hkrati sem se pa tudi prepričal, da velesovske slike niso jedine njegove na Slovenskem. Menim, da se v slovenskem jeziku še nihče ni spominjal tega znamenitega slikarja, zato naj mu te vrstice postavijo spominik tudi v naši domovini, katera mora vseka ko prištevati njegove slike med najlepše, kar jih hrani. Kako bi me veselilo, ko bi smel tega mi tako sočutnega umetnika imenovati rojaka po domovini ali jeziku! Zibel očetu je tekla v Frankobrodu. Kot slikar in kipar je prišel na Avstrijsko. L. 1714. se je poročil s Katarino Paumgartner. L. 1718. dne 2. kimovca se jima je porodil sinček, katerega so krstili „Dom in svet" 1898, št. 17. K r e m s e r - S c h m i d t. v župni cerkvi grafenwörthski na ime Janez Martin, ne pa Joahim, kakor se pogostoma bere. Izmed peterih otrok je bil drugi in je imel jednega brata in tri sestre. Mati je bila pobožna žena in je zgodaj vcepila pobožnost v nežna srca svojih otrok. Nikdar naš Janez ni pozabil dobrih naukov, ki mu jih je vsej al a mati v srce, in ki so tako lepo vsklili in se kazali v vseh njegovih delih. Ko je nekoliko odrastel, vstopil je v domačo šolo, ki mu seveda ni nudila kdove koliko učenosti. Modri oče pa je umel dopolniti pomanjkljivosti s tem, da je izpraševal in učil svoje otroke v mraku, ko je dokončal svoje stanovsko delo. Janez je dovršil kmalu domačo šolo in s tem dokončal tudi svojo srečno mladostno dobo. Moral se je lotiti dela, ki bi mu dajalo kruha za življenje. Oče ga je kar doma vzel v pouk. Učil ga je risati, računati; pokazal mu je pa tudi temeljne vaje v kiparstvu. Kipelo je sicer v mladeniče vi duši, ko ga je oče učil; prave ljubezni do kiparstva pa se ni mogel na-vzeti, močnejši je bil čut za barve. Očetu ni ostalo prikrito sinovo hrepenenje. Izbere mu dobrega učitelja, Bogomila Starmayra, katerega risarsko šolo je pet let v obiskoval z obilnim pridom. Ze tedaj je kazal zmožnosti za kompozicije. Tu pa nam je usahnil vir, kjer bi mogli zajemati, kako se mu je nadalje godilo po šolah. Kje se je šolal, kdo ga je podpiral ? Akademije menda ni obiskoval, ker se njegovo ime ne bere v zapisniku. Učiti pa se je moral korenito, kar spričujejo kronografi v latinskem jeziku, temeljito znanje zgodovine in sv. pisma. Italije menda ni videl, da bi si mogel ogledati z lastnimi očmi one bisere slikarske umetnosti, katerih početniki so bili v 15. in 16. veku resni Giotto, ljubeznivi Fiesole, silni Michelangelo in kraljevi Rafael. Schmidt je moral, zaupajoč svoji lastni moči, hoditi kolikor toliko svoja pota. Vzorniki so mu bili pač italijanski klasiki, toda proučeval jih je le po bakrorezih in slikah dunajske akademije. Ustno izročilo pripoveduje, da mu je bil učitelj Martino Altomonte. Vplivali so nanj tudi slikarji nizozemski, flamski, francoski in italijanski, katerih slike so se hranile na Dunaju, ali pa so tedaj slikali v prestolnici. Gotovo mu je mnogo koristilo, da je našel po samostanih lepe zbirke izvirnih slik in risb, po cerkvah pa čednih umetnin. Vzorniki so mu nadalje tudi bili Rubens, Rembrandt in Casti-glione, kar kaže njegova tehnika in kolorit. Leta 1741. srečamo mladega nadarjenega umetnika v Retz-u, kjer so mu izročili častno delo, naj polepša mestno zbornico. L. 1745. je zaslužil 11 cekinov, ker je okrasil tri polja nad sv.Janeza oltarjem v Kremsu. V Steinu je naslikal freske nad vodnimi vrati leta 1753. Dve leti pozneje je dovršil jedno oltarno sliko za božjo pot Marije „Taferl" in zaslužil 1000 gld. Schmidt je bil pripraven človek, in zato si je polagoma pridobil lepo imovino, zlasti ker je poleg svojega dela tržil tudi z lesom. Leta 1756. je kupil hišo v Steinu, kjer se je za stalno naselil šele čez dve leti. V tem času se je poročil z Elizabeto Müllerjevo. v Cimdalje bolj je zaslovelo njegovo ime. L. 1761. ga izvolijo meščani za uda vnanjega sveta. Od vseh stranij so mu dohajala naročila. V tej moški dobi so nastale prelepe oltarne slike za cerkve v Schwechatu, Steinu in Marija „Taferl", kakor tudi slike za druge kronovine, recimo Kranjsko, Koroško, Štajersko, Gornje Avstrijsko in Solnograško. Schmidt se je sedaj začel zavedati, da je pravi umetnik. Tedaj se mu je porodila želja, da bi postal član cesarske akademije. V ta namen pošlje dvoje svojih slik v presojo. Akademijski svet jih pregleda in presodi za izvrstna umotvora. L. 1768. dobi akademijsko diplomo. Ta diploma je bila mnogo vredna. v Z njo je bila združena pravica, da mu ni bilo treba plačevati obrtnega davka in da je smel neodvisno od zadruge delati s tolikimi pomočniki, kolikor jih je potreboval. Naseliti se je smel kjerkoli v vsem cesarstvu. Vsprejemni oljnati sliki se nahajata še dandanašnji na dunajski akademiji. Snov je za njiju zajel iz grškega bajeslovja. To leto je dobil še drugo odliko. Cesarica Marija Terezija, katero je naslikal, je bila neki tako zadovoljna, da mu je podelila veliko zlato kolajno z verižico. Nosil je pa ta skromni mož nikdar ni, le najboljšim prijateljem jo je pokazal, kadar so ga prosili. S to odliko mu je bila odprta pot med najboljše kroge; lahko bi si bil pridobil naklonjenost plemenitašev in obilnih naročil, pa ljubše mu je bilo tiho domovanje v Steinu. Neumorno pridno in neznansko urno je ustvarjal sliko za sliko. Celo na Bavarskem, Poljskem in Ogerskem so ga cenili in naročali pri njem zlasti oltarne slike. Blagoslov božji se je razlil nad njegovo hišo. Dvonadstropno hišo s šesterimi okni proti ulicam je odmenil samo svoji družini, ki se mu je že precej pomnožila. Ne smemo pa misliti, da ga nikdar ni obiskala nesreča. Tudi njegovi hiši se ni izognila. Mnogo žalosti mu je napravila materina in očetova smrt. Kmalu potem mu je pomrlo troje otrok v nežni mladosti v teku nekaj mesecev. Donava je narastla in pretila njegovi hiši, bojni časi so pomnožili skrbi; pridnosti in vstrajnosti pa ni zavirala nobena stvar. Anton Medved: Mrlič in bolnik. 515 Bog ga je ohranil zdravega in čilega do pozne starosti, dasi je mnogo delal in se trudil. Kot 70 letni starček je slikal lepe freske v župni cerkvi v Kremsu, in kot 80 letnik je dovršil v isti cerkvi veliko sliko smrti sv. Janeza Krstnika. Kratka pa mučna bolezen mu je pre-strigla nit življenja dne 28. rožnika 1. 1801. Zapustil je vdovo, dva sina in hčer. Na pokopališču so mu napravili mal spominik. Pri pogrebu je govoril nagrobni govor njegov prijatelj, župnik Warhanek, da ni ostalo suho nobeno oko. Njegovo ostalino so cenili na 8227 gld., hišo samo na 1200 gld. Schmidt je bil velike in močne postave. Izrazovite poteze resnega obraza so kazale, da čvrsto telo zakriva tudi krepkega duha. Prijazen pa je bil v domačem pogovoru, vesel in živahen v prijateljskem krogu. Dobrosrčnost je sevala iz njegovih jasno-modrih očij. Tudi na Kranjskem hranimo njegovo sliko in sicer v Velesovem. Umetnik se je sam naslikal na sliki sv. Vincencija. Tista glava, ki zre zadnja proti središču, je njegova podoba. Schmidt je imel dobre stariše in jih ni le spoštoval, ampak se jih je tudi spominjal vedno z veseljem. Posnemal je njih mirno in tiho domače življenje, živel je verno in čednostno, zato ga niso njegovi učenci cenili le kot učitelja, ampak so ga tudi spoštovali kot vzglednega očeta in meščana. Vsa njegova dela preveva trdna vera, katero sta mu vsadila v dušo roditelja. Nikdar ni pozabil očetovega opomina: Boga se boj in dobro se ti bo godilo. Na svoji hiši je imel napis iz 90 psalma: „Kdor stanuje pod pomočjo Najvišjega, on prebiva pod varstvom nebeškega Boga." Na hišo je naslikal tudi podobo Marijinega brezmadežnega Spočetja. V svoji hiši si je napravil domačo kapelico in jo okrasil z lastnimi slikami. Tu je molil pogostoma, če je polnila žalost njegovo dušo, tu je prosil pomoči in zajemal srčnosti in poguma za nadaljnje delovanje, tu so se izlivale nove podobe, novi vzori v njegov ustvarjajoči duh. Jutranjo molitev je opravljal v tej kapelici, in hvaležno je pokleknil tu, če ga je dohitela kaka milost ali sreča. Njegovo življenje je bilo sploh slično življenju naših starih meščanov, ki so mirno doma živeli in le redkoma zašli v gostil-nico. Bival je najrajši doma pri svoji družini, pridno slikajoč. Ce pa se je ponudila posebna prilika, ni se branil zapeti vesele pesmice ali izpiti s prijatelji kozarca vina. Pridno je delal in radi tega precej zaslužil; potrate ni poznal. Včasih je celo bolj gledal na denar nego na svoje slikarsko ime; zakaj nekaterim slikam se pozna, da jih je napravil hipno radi naročila. Meščani so ga spoštovali in ga prijazno pozdravljali, zlasti kadar je o praznikih oblekel svojo boljšo obleko in stopal po mestnih ulicah z mečem po šegi tedanjih časov. Ošaben ni bil. Svojim občudovalcem je prekinil besedo z vsklikom: „Kaj to! Slikati je lahka stvar, če le veš, kam moraš potegniti s čopičem." (Dalje.) Mrlič in bolnik. Mrliča rajši gledam jaz, Ko mir na licu mu kraljuje, Kakor moža, ki oslabljen Poslednji s smrtjo boj bojuje. In rajši na sneženi prt Po zimi moj se vid upira, Kakor jeseni na prirodo, Ki sahne, vene in umira. Volja in nevolja. (Slika iz življenja v pismih. — .Spisal Velimir.) IV. Krešimir Radoslavu. V Ječmenovem lazu, listopada 189 . Ljubi prijatelj! „Tempora mutantur et nos mutamur in illis." Ako pri kom velja to, velja to pri Tebi. Kako si se izpremenil! Tudi moje pero je na tem, da Ti vrne zloben odgovor na zlobno pismo, toda nečem, da bi rekel: maščuje se. Kakor veš, nisem zato prestopil praga onih dveh mišičastih atlantov, da bi poiskal „miren kot" in „zložno življenje", kakor mi podtikaš, ampak idejali, za katere smo se navduševali v gimnaziji, so me potisnili v ta najlepši stan. Saj ravno v duhovskem stanu se lahko največ deluje za narod; prav zato me je ta stan že od nekdaj najbolj mikal. In to mi ni žal. Prelepo polje plodo-vitega delovanja mi je odprto, in kamor koli se ozrem, povsodi vse polno dela za človeka, ki ima dobro voljo. Naše ljudstvo je dobro in sprejemljivo; le potipati, podregati, razjasniti in navdušiti je je treba, in v ogenj gre za vzvišeno stvar. Sebičen je svet zares, in marsikaka grenka izkušnja nagne človeka, da bi vrgel zastavo v kot ter potegnil za duhom časa, toda vstrajna volja premaga vse. Kake boje sem doživel že v Ječmenovem lazu, odkar sem tu! Prerekli so mi vse, in seveda ni bilo zadnje očitanje, da delam tako po višjem ukazu, da delam zato, da bi dobil kako „mastno župnijo", kakor Ti praviš. Toda motiš se Ti, motijo se drugi. Seveda želim kdaj biti župnik — vsi ne morejo vedno kapelanovati — toda za to mi ni treba spričevala o volilnih borbah. Ne tajim, da so tudi izjeme, — Nemec jih imenuje „Streber", mi jim recimo plezalci -—, toda v katerem stanu jih ni? Ali take veše se pokažejo in kmalu izginejo; znanci jih v obraz hvalijo, za hrbtom jim pa osle kažejo. Dragi, premisli malo, kdo je v resnici prijatelj ljudstva, kdo je pravi rodoljub! Ali ni tisti, ki dela za bližnjega nesebično in rad V »V trpi zanj, ako je treba? Življenje me je učilo, da jih je zelo mnogo, ki vpijejo za narod, a ne delajo za narod. In to je še najhuje, da človeka, ki se nesebično žrtvuje za blagor ljudstva, ovirajo in obrekujejo ter hočejo imeti čast pravih rodoljubov, kar niso; nas pa imenujejo nasprotnike narodnosti — brez-domovince. Oh, koliko Ti želi moje srce razodetij Nedavno me je nekdo tožil zaradi ža-ljenja časti. Ti seveda porečeš: „Tak boj! Brat zoper brata!" V resnici je to bratovsk boj, toda taki bratje brate odirajo, zatirajo! Kdo bi jih ljubil? Bil je pravi paša našega ljudstva, in ako sem rabil zakonita sredstva, da je šel v zasluženi pokoj, da je odložil častno župansko stolico, ako sem tako ljudstvo rešil more, ki ga je tlačila: ali ni to plemenit boj, ali ni to boj za svobodo? Ako sem v zatožbi navedel, da z občinskim imetjem gospodari slabo ter občno blagajno rabi v to, da si ohrani svoje stališče, kar je dokazano: ali nisem prav postopal ? In vendar sem bil obsojen. Eh, ta politika tudi pravico nadvladuje! ... So pravico v grob devali, Pri grobu jaz sem stal . . . poje pesnik. Kako iz srca so šle tudi meni te besede! Toda bodi! Oče Joško pa vendar več ne zrö z županskega stolca, ampak morajo gledati, kako drugi popravljajo, kar so oni zagrešili. In kapelan jim je trn v peti. Drugim tako ne zamerijo, ker pravijo, da jih je kapelan zavodil. Sancta simplicitas! v # Ze dalje časa sem nagovarjal ljudi, da osnujejo domačo posojilnico. A ni šlo. Sedaj pa, ko smo domačim oderuškim oblastnikom v vzeli vajeti iz rok, pojde, gotovo pojde. Ze smo odbor sestavili in pravila poslali vladi. A zapreke povsodi. Vsi vladajoči elementi so skoro naši nasprotniki. A, kar hočeš, to tudi moreš: „tutto si puö, quando si vuole", pravi Italijan. Mi pa ostanemo, kakor smo bili. Živi ne pojdemo pod zemljo, kakor si ti sklenil svoje zadnje pismo. Kadar še posojilnico uredimo in tako ljudi organizujemo ter na svoje noge spravimo, potem pa z Bogom prijazni Ječmenov laz! Denarcev polne mošnjice ne ponesemo sabo, pač pa hvaležen spomin dobrega ljudstva. Tvoj vedno stari Kresimir. V. Radoslav Kresimiru. Na Dunaju, prosinca 189 . Predragi! Danes je božič grško zjedinjenih in ne-zjedinjenih. Obhajal sem sinoči s svojimi vojaki sv. večer. V posebni sobi je stalo pet miz pogrnjenih z rjuhami. Okrog teh smo sedeli in jedli. Jedli pa smo rusinsko jed „kutia" (to je med, pšenica in mak skupaj skuhano), pol slanika, zeljnate štruklje in stlačeni krompir. Post je bil namreč včeraj ves dan in niti menaže nismo dobili opoldne. Tudi jaz sem se postil. Nato so še pili, a jaz in ostala dva radovoljca šli smo zopet domov. Tu smo pili pivo in s petjem sla- v vili sv. večer. Cule so se nemške, slovenske in poljske pesmi. „Jeszcze Polska . . morala se je ponavljati. Kar začujemo poleg naše sobe gosli in harmoniko. Vsi smo šli tje. Krasen prizor! Sredi sobe je stalo oki-čeno drevesce, na slamnjaku sta sedela dva godca ter godla, vojaki pa so plesali malo-ruski narodni ples „kolomejko" ali „hu-zulko". Za plesom so se vrstile napitnice, spremljal jih je glasni „vivat" in „mnogaja leta!" nato zopet ples. — „Proč vi ne tan-cujete?" vprašal me je neki infanterist. — „Ja ne znaju" in rešil sem se ga. — Dobro sem se imel sinoči. Danes pa je „narožde-nie", in jaz imam „Kasernarrest" že drugi dan. Imel nisem vsega v redu. A naši višji mislijo, da bi jaz „ekserciral", v mesto pa ne smel iti. Jaz pa sem se oglasil „marod" ter polegam v postelj ir Zdrav sem sicer popolnoma, a naš zdravnik je vendar-le „kon-štatiral", da imam pljučni katar. Ironija! Pošlji mi kako snov za balado ali romanco, zakaj pri vojakih izgubi človek vse pametne misli. Sedaj prevajam Mickijevičeve balade. Tebi bi pa priporočil, da prevedeš Turgenjeve „Otec i sine". Ne misli, da je Turgenjev „premlačen". To je onečeščenje njegovega imena. Tudi ko bi ga imeli vsega v prevodu in bi ga vsi slovenski prelagatelji prevajali iznova, nikdar bi ne bil premlačen. Ti nihilistični nazori so liki oživljajoča oaza v sredi širne puščave. Ako mi odgovoriš takoj, utegnem Ti še pisati z Dunaja, inače ne, ker gremo prve dni drugega meseca v Bruck. Toda Ti si sedaj tako ves v politiki in misliš, da bodeš vse grešnike politične in verske izpreobrnil, če jerhaste hlače nosiš kazat na volišče, češ: mi smo mi! Bodi pameten in pusti jerhasto gardo v miru, da Ti ne preraste čez glavo. Bolj pametno storiš, da napraviš v Ječmenovem lazu čitalnico in pišeš, da se kmet probudi in da ne bo tako neumen, kakor je bil doslej, tičoč pod ostanki temnega srednjega veka. Res škoda za-Te, ki si inteli- v genten človek, da se tako pokmetiš. Ce Ti je že Turgenjev preveč, kaj porečeš šele o Zoli? Naposled bodeš le še pisal, kako se ovcam garje odganjajo in koliko „štukov" je potrebnih za zakrament sv. pokore ? E, Kreši-mire, Krešimire, Ti nisi več stari! Torej poboljšaj se! Jaz sem pa stari norec; a da sem še vedno stari, na to sem ponosen! Ker pišeš o izpremembi moji, potolažim Te s tem, da je pod novo obleko ostalo še vedno isto v zrno. Človek, posebno pa jaz, večkrat ravna in govori drugače, nego misli, zakaj: — — — — — Koderkoli žiješ, Povsodi skrivaj čute in želje! Ne nosi spasa, spasa i ne prösi! Da se ne ruga svet ti: — dušo v se! To je moje geslo bilo doslej in mi bo najbrž tudi še nadalje. v Se nekaj mesecev, in potem privihram zopet v Ljubljano, A kaj Ljubljana v primeri s tem, da bom moral zapustiti vojašnico! Najel si bom na Dunaju stanovanje, kjer bom sam, prav čisto sam s svojimi otožnimi in vendar tako ljubeznivimi mislimi, kjer bom sam s podobami, ki so kakorkoli zapletene v nit mojega življenja. Smejal se boš, le smeji se: jaz sem bolan in otročji. Tvoj otožni Rcidoslav. VI. Krešimir Radoslavu. V Ječmenovem lazu, sušca 189 . Preotožni, pretrmasti Radoslave! Morda še nisi bral tako čudnega naslova. Ali ne morem drugače. Zakaj vendar zahajaš vedno v take sanjarske in brezpomembne misli? Prav dobro bi bilo za-Te, da bi nekoliko manj bral in fantaziral, a več molil. Vem, da se nasmehneš ob teh mojih besedah, toda tudi jaz ne morem drugače. V resnici si bolan in otročji, kakor si sam priznal v svojem zadnjem pismu. Kaj bi bilo, ko bi moral prenesti toliko brid-kostij, kakor jih jaz ? In ko bi se Ti mate-rijalno slabo godilo, ne bi Ti še toliko zameril. Tako pa Ti ni treba skrbeti za vsakdanji kruh, in toliko Ti je mati volila, da lahko vsak dan dobro kosiš, ali da govorim s Tvojimi izrazi: da okušaš treznega cvička in obiraš mastnega piščanca. Vsega imaš na izbiro. „Mein Liebchen, was willst du noch mehr?" Ali meniš, da Te bo zato ves svet slavil, ker si bil čudak ali še kaj hujšega? Prav drugi Lenau si, in zdi se mi, da je na -Te zelo vplival. Ali ako ga že hočeš posnemati kot pesnika, ne posnemaj ga kot norca. E, Radoslave, lahko si poet, lahko si svoboden, lahko si vesel, lahko si zadovoljen, srečen, ali vedi, da nečesar pa se ne bodeš nikdar odkrižal, nečesar, kar imenujemo vest. Vest Ti pa dokazuje, da je nad nami bitje, ki vse vodi, vse strahuje, tudi Tebe; ako Ti ni kaj po volji, tedaj si kriv le sam: „unusquisque sui ipsius fortunae faber est." Naj Te nosijo na rokah, naj Te teptajo v blato, vedno si ista stvar božja, katera se mora pokoriti svojemu Stvarniku. Brez Boga ni nobene avtoritete na svetu, in tudi poezija se mora ukloniti moralnim „sponam", kakor Ti praviš. Bog je naš stvarnik in vladar — to je resnica, katere ne smemo tajiti, ampak se moramo po njej ravnati. Ti se čudiš meni, in ker se ne moreš povspeti do mojega stališča, podtikaš mi vse druge človeške namene: ka-koršen je človek sam, tako misli o drugih. Ali ko bi Ti jaz povedal, odkod zajemam svojo moč, kaki nagibi ravnajo mojo voljo, o tedaj bi se nasmehnil in rekel: Verski zelot je. Toda ne! Le poskusi, kako lahko je breme in kako sladek jarem Gospodov. Ko bi pisal igrokaz ä la „Valenštajn", tedaj bi me gotovo opisal kot hudega kapu-cina in moja pisma bi imenoval kapuci-nade. Ako bi bil bolj veternjaškega značaja, pokazal bi moje pismo tudi prijateljem, in norčevali bi se, da bi bilo kaj. Toda šalo na stran, predragi Radoslave! Jaz Te pomi- v _ lujem in rečem: Skoda tudi Tebe, da si tako zavozil, škoda še celo, ker nisi moralična propalica, samo naturalistično in nihilistično berilo Te je tako prestrojilo. A ne rečem Ti: poboljšaj se, ampak svetujem Ti prijateljski: ne čitaj samo romanov in pesmij, ampak študiraj modroslovje! Pusti pravdništvo, ki ni za-Te, in vpiši se za filozofa! Ne tajim, da bi bil tudi jaz tak, kakoršen si Ti, ko bi bil šel za tabo na Dunaj, ali Boga hvalim, da nisem šel. Tudi moja nrav je slična Tvoji, in svet bi me bil potegnil za sabo. Toda dovolj! Sprejmi moje besede, dasi nekoliko osorne, za prijateljski opomin ter bodi zdrav in moški, ne pa bolan in otročji! Tvoj odkriti Krešimir. VII. Radoslav Kresimiru. V taboru pri Brucku ob Litvi, vel. travna 189 . \ Sedaj sem v taboru, in dobro mi de, ko ne čujem vedno onega „drvenja, vrvenja ljudij" in vozov kakor na Dunaju. Pri neži-derskem jezeru sem bil že dvakrat. Prvič sem šel rado volj no, drugič pa sem moral iti streljat. Danes popoldne napravimo Slovani izlet v Rohrau in Petronell. Naš tabor stoji že v Translitaviji, mesto Bruck je še na Nižeavstrijskem. Tu v taboru že pušimo ma-žarski pipadohäny. Tudi lep drevored je tu. Sploh je vsa okolica krasna. Ce greš na bližnji hribec, odpre se Ti krasen razgled. Srce se Ti širi in spomniš se Dunaja in potem želiš, da bi že pretekli ti meseci, da bi bil prost in doma — na ljubljanskem polju. Sedaj pojem „cipresijanke", kakoršnih upam zložiti veče število. Kdaj bodo uzrle beli dan, ne vem, a kmalu gotovo ne. Geslo jim je: Skrivnostno v bujnem svitu všepečejo tajne ciprese, A v meni bude se spomini, Iz teh pa mi pesmi rode se! Povod „Cipresijankam" mi je dal grofa Harracha drevored, kjer sem sedel pred tednom dnij na klopici med cipresami in sanjal. Sedaj nas gonijo po solncu, kar se da! „Und wenns dann Sommer ist — So ist eine grosse Hitz' — So müssen wir excer-cieren — Dass uns der Buckel schwitzt" (Heine). — In to je prav. Ko letam s teleč-njakom na hrbtu, tedaj ne mislim mnogo —-in to je prav. Potem nisem žalosten, potem nisem bolan. Kadar pa sem doma, loti se me zopet otožnost. Srce mi je žalostno in koprni po Ljubljani in po ... a kaj bi go- v _ voril. Ce bi Ti razodel svoja čuvstva, bil bi zopet hud in me ošteval kot nepoboljšljivega grešnika. Toda zadnje Tvoje pridige imam dovolj za dolgo časa. Kakor svoje jaz gorje, Vsak gorje naj svoje nosi . . . Nekoliko pa Te bom vendar-le ubogal. Prav imaš, da jaz nisem ustvarjen za pravnika. To so Ti presuhoparni ljudje, ki zakrivljenim paragrafom žrtvujejo vse: pravico in poezijo. Jeseni se vpišem v modroslovje, in oba bodeva nekdaj mladini pot kazala. Ti jim vtepaš in bodeš vtepal v glavo trde dogme, jaz pa se bodem sukal na profesorski stolici ter razkrival brezobzirno slabosti in norosti starih in novih modrijanov. Lep stan, v učiteljski stan! Zal, da je le preveč pedantov, ki svoj predmet obravnavajo kakor dekla, ki fižol izbira. Nobenega življenja, nobene duhovitosti! Učenec pride prazen v šolo, prazen iz šole. Mlad človek potrebuje poezije, ki ga ponese iz puste vsakdanjosti do krilatih idejalov. Saj je še pobožni Marn večkrat rekel: poezija je nebeška hčerka. Toda kaj, ko teh vojaških dnij ni konca! v „Štejem ure, štejem dni." Kadar slečem vojaško suknjo, tedaj bom skušal, da priobčim zbirko svojih pesmij. Vem, da smo Slovenci majhen narod, in širni svet se bore malo zmeni, če Slovenec še tako klasično delo da v dežel. A poskusil bom. Nemci so pač vsi drugačni. Plačajo delo, kakor je treba: Pri nas pesnik ne zasluži niti slanega kropa. In še ta peščica rojakov se kolje med sabo. Vem, da niti Ti ne naročiš mojih pesmij, češ: ta je liberalec. Kako malenkostni smo vendar! Hvalim Te pa vendar-le, da vsaj občuješ z mano in da si odkritosrčen. Pa saj si že včasih rekel, da je odkritost tvoja maksima. Da bi le bila! Ali nikoder ni toliko hinav-ščine, kakor v politiki, in bojim se, da tudi Ti ne zabredeš v njo. Ti praviš, da je za-molk včasih opravičen in ga po svoji morali imenuješ „restrictio mentalis". Meni se pa vendar-le zdi, da je Tvoja „pastoralna modrost" le zvitost, in ne morem se izogniti misli, da tudi pri Tebi namen posvečuje sredstva. Vsaj čital sem v časnikih, da si Ti svoje nasprotnike pošteno prekanil. Vendar ne morem nepristransko soditi, in če si mi Ti nekoč očital, da pri meni velja načelo: „namen posvečuje sredstvo", ko sem zagovarjal prostitucijo, češ, da se večje zlo odpravi z manjšim, tedaj za jedenkrat tudi o Tebi še dobro mislim. Politika pa se mi je sploh vedno studila, in spomnim se dostikrat tistega mešetarja, ki je rekel, da je tako lagal, da se je ura ustavila. Toda če že Kristusov izrek navajaš, „boudite moudrij jako zmija", tedaj tudi ne pozabi pristaviti: „i celij jako goloubije". Ljubezen je Tvoj poklic, in zato ne bodi hud, ako tudi moj Pegaz ne more brez ljubezni živeti. Ljubezen je bila, ljubezen še bo, Ko tebe in mene na svetu ne bo. Tvoj Radosiav. Ob Balkanu. (Spomini iz Bolgarije. VIL') Ko slonim nocoj ob oknu in gledam čisti svod neba, sramežljive zvezdice in sanjavi mesec, preko bajne Postojne tužno-resne dole in griče, v daljavi plešasti, resni Nanos, spominjam se živo one poletne noči daleč tam ob Balkanu. Da, prav pred dvema letoma je bilo: Jednako čisto se je razprostiralo nebo, jednako sramežljivo so migljale zvezde, jednako sanjavo je svetil mesec . . . Sredi meglenih gričev je v samotnem miru dremalo selo Madsera, zaščiteno od temnosivih gorskih orjakov. Pet streljajev na severo-vshodu od vasi se dviga strm in visok holmec, gosto porasten z bukvami in hrasti, ki se je v jasni noči črno ločil od okolice; nekaj sežnjev pod vrhom, tje proti selu, tvori ta holmec skalnato steno, ob katere vznožju je izbočen prostor, dolg kakih osemdeset korakov, ki nosi hrastov gozd. Pod košato streho stoletnih dreves pa je skrita lična hišica, pol kamenita, pol lesena, ki je z zadnjo stranjo tesno priklopljena skali — liki dete, tiščoče se materinih kolen. v Bilo je okoli polnoči. Črna tema je ovijala hišico, nad katero je v lahnem dihu vetra tajnostno šepetalo in šuštelo listje; plaho kakor tat se je prikradel včasih skozi zeleno vejevje lunin trak, bledo zatrepetal preko male stavbe in motno izginil . . . . Globok molk, harmonično dramljen od zve- ') Glej „Dom in svet" 1897, št. 24. Spisal Jos. Repina.) nečega padanja rosnih kapelj. — Par korakov pred hišico ob mahovitem deblu mogočnega hrasta so stale štiri moške postave, tiho se med seboj pomenkovaje. Frankovska obleka treh in bolgarska noša jednega izda na mah umetnike „balkanskega koncerta". Česa smo iskali tu? Brez posebnega dogodka smo bili prijezdili sredi popoldne v bližino Madsere in se ustavili pri raztrgani kolibi dveh ovčarjev, poslavši Ilijo v selo pozvedovat, kje biva Grk in njega sorodniki. Mož je bil ves dan izvrstno razpoložen, radovaje se moralnega uspeha svoje skladbe ... in smelo se je sklepati, da zvrši svoj posel povoljno in — kmalu. No, že se je jel zgrinjati mrak nad zemljo, in še ga ni bilo nazaj. Pedro je postajal nestrpen in hodil gledat na cesto, kdaj se prikaže jezdec, jaz sem ugibal, Francoz pa je ležal na trebuhu v mehki travi, kroteč besnega „mačka", ki ga je klal od jutra sem . . . Vendar! Ukaje in vriskaje se je pripodil pred kolibo, skočil preko velike glave svojega kljuseta na tla in se široko režal. V tilnik potisnjena čepica, zabuhli obraz, mokre, svetle oči in negotovo težišče, ki ga je majalo semtertja, je očitno pričalo, da se „ga" je bil nekje nalezel. Tableau! Kaj je mislil ta človek? Divja jeza me popade: „Vražja duša! Če si pijan, poberi kopita! Nocoj pijan! Si-li blazen?" Muza Melpomena. (Star kip v Vatikanu.) „Hohoho . . se je zagrohotal in zamahnil z rokama. „Na, imenitno! Ti prokleti Haronis! Imenitno . . . hehe!" Zal učil je čepico ob plot in se zleknil na trato. „Truden sem ... a nebeške volje. Puh, vroče je . . . No, skuhal sem gorostasen močnik!" „Tralala lom pom pom . . ." je začel peti. „Bodi pameten, Ilija!" „Jeh, gospodine, ne misli, da sem pijan! Takrat sem tih, tih kakor mokra miš . . . Ampak jaz sem vesel, krasne volje. Hahaha!" „Prešič pijani ..." zagodrnjal je Francoz in obrnil drugam glavo. „O, gospodine, zakaj nisem zvabil mo-žička semkaj! Nu, padlo mi ni nič pametnega v možgane; obljubil sem mu pa, da ga posetim . . . Čakaj, sinko, še nocoj boš pri meni v raju! — Pri moji veri, gospodine, bilo je imenitno! Selški pop je praznoval častiti svoj god; bilo nas je poln han . . . Grdo močno vino, znaš! Sili v lase in v grlu draži žejo. — Toda Haronis, Haronis! Vlekla sva ga iz jednega vrča, tulila pesem o vojni blagajni — danes namreč se vse tuli, — in se krstila z vinom čez glavo in hrbet: Jaz sem Pir, Pir, — on je Ilija . . . ljubi me radi mojih brk, jaz pa ljubim njegov nos . . . hehe! Tidjadidum ... In kimala sva z roko v roki skozi selo domov, domov . . . Stanuje gori na hribu med jastrebi, a menda plaši njegov nos jastrebe — no, bil bi lahko pri sestri, a tam je preveč otrok. Čenčal mi je mnogo ... Pa ono hišo je prilepil pod skalo neki Marko, zaljubljen v njegovo sestro, ki se je izgubil v tej dolini solz . . . Spremil sem ga do hriba — imel ga je pošteno v malhi —; bratsko sva se poljubila . . . E! spotaknil se je ob bilki in padel po stezi in pokazal tak jezik, da bi bil lahko izgotovil guljaš iž njega! Pa ko se tako trkljam onda ob holmu, vidim kraj gozda tri jezdece v lovski obleki — kajpak tujci! — ki se mi skrijejo, skri-je-jo —. Mogoče je bil samo jeden, zakaj skozi to čudno vino se vidi vse dvakrat, tri-tri-krat... Bil je mogoče jeden: saj mene ne briga . . . Mene je prinesel moj konjiček domov, ah! domov —." Glava mu je omahnila v travo, težko je zasopel in zaspal; obilna ježa in čez mero zavžito vino ga je zmoglo. „Kaj se smejete pijancu?" vprašal meje nekoliko nevoljen Pedro. „Ali je sploh kaj opravil ?" „To, česar bi trezen nikdar ne bil." In povedal sem mu vsebino Ilijinega govora ter dostavil: „Tri ure so mu na razpolago, da se naspi in se mu razkadi alkohol; potem ga vzamemo seboj, da nam olajša vstop v Markovo hišo — v stan Haronisov." „Ali bo Grk hotel odpreti poznemu gostu ?" „Gotovo. Mislil bo, da je Ilija še vedno pijan, in ker je sam tudi vinjen, hotel se bo ž njim zabavati . . . Seveda bo moral Ilija igrati pijanca. Da pride le on v hišo, potem je Grk naš!" „Kako sodite o onih tujcih, oziroma tujcu, katerega je videl Ilija?" „Ničesar. Za nas je vsaka oseba razven Grka brez pomena." „In ta se je kakor nalašč vtaboril na samem! Plen je v mreži, a mi jo zadrgnemo, in ni je zanj več rešitve. — O čas, hiti mi na burje krilih!" S tem se je končal pogovor. Ob 11. uri sem vzbudil Ilijo, ki je bil takoj čil in trezen na nogah, in odpravili smo se proti znanemu hribu, ki je bil za dobrega jezdeca oddaljen četrt ure. Ob vznožju hriba smo izročili ovčarju, odkritosrčnemu mladeniču, konje, da bi nam bili v potrebi takoj pri roki. Po dobro razsvetljeni, a strmi stezi smo urno prispeli v hrastov gozdič in v neprodirni njegovi senci pred hišico, kjer je bival Pir Haronis. Načrt, kako se polastiti Grka, smo bili skovali že zvečer. Bil je v glavnem obsegu izumitev Francozova: dober in komičen. Daroval je v ta namen steklenico finega žganja, poslednjo, ki jo je še imel; žganje naj bi pregnalo sleherni sum, ki bi se utegnil poroditi v Grku ob Ilijinem poznem prihodu. „Sladko počiva v Morfejevem') naročju", menil je Jules, motreč hišo, obsuto zdaj od medlih žarkov nebesne svetilke. „Na levo od vhoda vidim polkno; ondi naj pleše Ilija svoje orgije2), da si ne bodo gospod Pir prehudo napenjali očij. V bledem mesečnem soju bo to čarobno-fantastičen prizor!" „Krasna noč, gospodine!" diviPse je pesnik Ilija. „Srce se tako kipeče dviguje .. ." In iskreno je privil steklenico na ljubeče prsi. „Morbleu!" pihal je Francoz. „Izborni cognac bo tako segrel, da ga mu izlije Pir ob prvem požirku do zadnje kapljice za vrat!" „Pričnimo, pričnimo!" silil me je Pedro. Dal sem svojemu slugi nekaj navodil. Brez šuma je ostavil prostor kraj nas in izginil v gozdu. Mi trije smo legli v mehki, pestri mah, hišico in nje okolico ostro opa-zovaje; nobeno oko bi ne bilo razločilo naših trupel od temnih tal. Hripavo se je razlegnil po hosti oddaljen vrisk in se podvojen odbil v skalnate stene; takoj za njim se je oglasil drug, malo bliže in krepkeje; — v tretje in četrto je zaukalo isto grlo že prav blizu, no tudi zverinsko. En starček je biv . . . jel jo je krožiti visoko, kakor se je bil naučil nekoč od mene. Hruščeč prasket, hruščeč lomast: — naravnost preko jelševega grma se je na trato pred Markov dom skolovratil Ilija. „Jujujuu . . ." je oponašal vrli Bolgar kranjske fante. „Pir, ali že spiš? He, ne smrči tako, škorenj stari!" razbijal je s pestmi po oknu in durih. „Zmezi se, mrha zaspana! Od Kovačevega Petra sem zbarantal oko rmenega — tam iz Evrope je, — prinesel ga je nocoj na oslu iz Burgasa3); boža po goltancu kakor balzam svetega Dimitrija! Pokusiti ga moraš; pritresel sem ti ga sam na hrib, da ne boš pozneje srakljal, češ, ne mara zame, sam ') Morfej = bog spanja. 2) Orgije — divji, bohotni plesi. 3) Burgas = mesto ob Črnem morju z dobro luko. ga je požrl . . . Ho, kumara plesniva, ali si gluh? Vstani! Vzdigni grešne svoje kosti!" Trr-bum-bum .... donelo je zopet po trdem lesu. Vse tiho, le mrtvaški krik skovirja se je grohotno odzval iz skalnate duplje. v Nemirno se je zganil poleg mene Sparijol in pritajeno zakašljal. Ilija je bil ukaje zavil okoli ogla, in culi smo ga tolči in rogoviliti na drugi strani hiše. „Vzdrami se, korito potrto, sicer ti za-palim tvoj kurnik! Pomoli venkaj široka usta, da ti nalijem vanje angeljskih kapljic." Molk. Pošteno se je pridušil, pokazal se za hip na prizorišču in že razsajal za nasprotnim oglom, huje kot preje. „Grom in strela!" je odmevalo v gluho noč. „Vse luknje je ta kavelj zamašil, da mu v ne morem do suhih reber . . . He-ohe! Cuj, čuj, preklja pijana!" Toda niti vsa ta nežna in ljubka imena, niti hrup in ropot, niti balzam sv. Dimitrija, ki je zapeljivo žarel v prozorni steklenici, ni hotel izvabiti Haronisa iz gorke postelje, niti ga vzbuditi iz brezdvomno prijetnega spanja. — Grobna tišina nastane. „Diös!" vzdihnil je Pedro in me krčevito prijel za roko. Dlan mu je bila potna. „Ni ga notri, ni ga notri . . ." „Buen änimo! — Le pogum!" šepnil sem mu jaz. „Ce tu ne, v selu gotovo!" „Nesramno žaltovo ..." zdehal je Francoz. Jedino Ilija se ni dal oplašiti, marveč voljan igrati dosledno pristnega žganjarja, je izpremenil ulogo. Vihte steklenico nad glavo, se je sedaj počasi zibal in vrtel po taktu monotonne melodije, ki mu je turobno in tožeče plala čez ustna, — podoben laškemu baletnemu plesalcu. „Romantiško, demonsko!" je poltiho vskliknil Jules. Imel je prav. Ta plešoča, orijentalsko opravljena postava na samotni gozdni trati, v žalobnem mesečnem soju, ti plakajoči, grobni zvoki, trepečoči v vzduhu liki zlobni glasi duhov in pošastij in izgubljajoči se brez jeka v votlo temo — hu! Lahno me je obšel čut groze . . . Preteklo je pet, sedem minut, nihče se ni ganil v hiši. Ilija je pel jednakomerno dalje. „Monsieur!" siknil je zdajci Francoz, ležeč na moji desni, onkraj hrastovega debla. „Sem k meni!" V trenutku sem čepel za njim. Zgornji del života mu je bil vzravnan, glava stegnjena; napeto je gledal tje proti levi*) steni, kamor je imel nekaj razgleda, zakaj ležali smo levemu hišinemu oglu baš nasproti. Sledil sem mu s pogledom v imenovani smeri, a nisem zapazil nič nenavadnega. „Ali ste videli?" je hitel. „Kaj je?" oglasil se je za najinim hrbtom Pedro. „Silence! — Tiho! Iz stene ondi se je bila porinila človeška glava, a se je takoj umaknila nazaj." „Se-li niste motili, sennor?" „Nikakor. Obdana je bila od slabe luči." „Mi tepci!" ušlo je burno meni. „Haronis je zavohal nevarnost in hoče bežati —." „Diäntre!" zaklel je Pedro in skočil v gozd. „Ciel! Kam gre?" „Stražil bo levo steno. Desna') je prosta; njo vzamem jaz. Vi ostanete tu na mestu!" „Juhuhu . . ." je iz nova zavriskal Ilija, ki o celi stvari ni ničesar slutil in ki seje bil naveličal mirnega petja. „Sacrebleu! Ta bo zdaj vse skazil! Zali lica ti ali zazvižgati mu ne smem--ha! čakaj, satan!" Pripognil se je k tlom. „Pustite!" del sem jaz, spoznavši njegovo namero. „Pojdem bliže k njemu in —." „Bo prepozno! — Naj čuti!" Gin —. Kamen, namenjen Ilijinemu hrbtu, priletel je naravnost v steklenico in jo razbil na drobne kose. Ilija je izprva ves osupel strmel na vrat steklenice, ki mu je bil ostal med prsti, a kmalu uganil, kaj pomeni ta kamen, zakaj bolestno je viknil: ') Levo in desno od opazovalca, obrnjenega s hrbtom proti hiši. „O moja trda butica! O dobra rakijica!" in se zvalil v travo. Prostor ondi, prej razsvetljen, je postajal temneji in temneji, in nadaljnega kretanja Ilijinega ni bilo več moči določiti. Previdno sem se bil med tem približal desni plati hiše in se utaboril ob koreninah hrasta, rastočega kraj skale, h kateri je bila prizidana mala stavba. Drevo se je z vejami skoro dotikalo nizke strehe, in jasno so se izčrtavali iz teme svetlejši obrisi stene; natančno sem videl surovo obsekana kamena, močna bruna, z desko zadelano ozko lino. Za menoj se je skala in ž njo hrib zavijal polagoma proti severu. „Ako misli Haronis bežati, tedaj pobegne skozi to lino, ker se tukaj najpreje in najbolj varno odtegne opasnemu pomolu hriba. A, kaj če se je to že zgodilo? Hm . . . pokriva jo sicer deska, toda oni je premeten, in gotovo je gotovo!" Oprezno sem se splazil pod lino in s puškinim kopitom pritiskal na primitivno za-klopnico, pritrjeno znotraj debele stene: ni se udala ni za las! Poskušal sem z obema pestema, a zastonj. Brž sem bil zopet na starem mestu. „Ni še ušel, sicer bi bila deska samo pri-slonjena!" sem si zadovoljno ponavljal, in srce mi je utripalo prosteje. „Hm . . . hm . . ." pa so mi počeli klju-vati v duši mučni dvomi. „Lahko je ostavil hišo uprav tu ter zaloputnil desko, in znotraj jo je zgrabil hermetičen zapah . . . Zakaj se je pokazal v oknu nasprotne stene? in pri luči? — Hotel, hotel je, da bi ga mi videli! Bila je zvijača: našo pozornost je zvabil na ono točko, in dočim smo mi zijali tje, jo je on tukaj ubral na prosto . . . lino je zato skrbno zaprl, da je ostal njegov beg prikrit, da si je pridobil obilo časa! Da, da ... O mi nespametniki!" Obupno sem .se prijel za čelo. „In temu smo krivi mi, mi, ki smo takoj početkoma obkolili hišo od vseh stranij! O!!" Najraje bi bil pretepel samega sebe. „Saj ni mogoče!" tolažil sem se zopet. „Bil sem tako hitro tukaj, in ni utegnil —." „Zakaj ga pa sedaj ni ven, če je še notri in če nas je res prekanil?" oglašal se je že zloradi dvom. „Ušel je, ušel..." v Žalosten in jezen sem pulil rosni mah in besno grizel grenko bil. A line le nisem pozabil in srpo sem jo motril, pripravljen, zgrabiti za goltanec vsakogar, ki bi ondi silil na sveži zrak. Vse je bilo mirno, le razburkane valove lastne krvi sem čul udarjati ob žile . . . V goščavi je poknila suha vejica. Za-drhtel sem in počasi napel petelina. „Gospodine . . .", dahnil je znan glas. „Ti, Ilija?" „Jaz." Skoro neslišno je zašumelo listje, in po-čenil je poleg mene. Dišal je po cognacu; obtipal sem ga. Rokav mu je bil moker do rame. „Ali ni škoda dobre rakije, gospodine?" je ganljivo vzdihnil. „Vso je popila zemlja, jaz pa jedva par požirkov, — kar sem iz-srkal in izmel iz rokava ... in tako sem žejen!" „Preveč si vriskal. Kaj si si mislil, ko se ti je nakrat razletela steklenica?" „Da več ne smem igrati pijanca, ko nimam več pijače v roki." „Pametno. Ali veš, od kod je prifrčal kamen?" „Samo gospodin Jules ume biti tako hudoben." „Moralo se je zgoditi. Ali si znal takoj, za kaj se gre?" „Menil sem, da ne smem izdati vaše navzočnosti, in stokal sem, češ, sam sem ubil steklenico; zato se Piru ni moglo zdeti čudno, da sem utihnil." „Prav dobro. Ali prihajaš odjulesa?" „Da. Povedal mi je, da si ti tukaj. Ali je res gledal Pir skozi okno?" „Menda. Jaz ga nisem videl." „Izvestno ni gledal, gospodine! Če je v hiši, zakaj ni otvoril sprednjega okna ali duri, ko sem ga klical? Saj sva — brata, saj —." „Morda je kaj sumil; morda nas je videl kdo njegovih znancev in ga posvaril —." „Gospodine!" zasopel je hlastno in mi oklenil prste krog lakti. „Kaj hočeš ?" „Oni tujec, ki je korakal sem na hrib, ko sem se poslovil popoldne od Pira!" „A! — Da je šel k Piru?" „In ga posvaril!" „In je sedaj pri njem?" „Ali je pa hiša prazna, gospodine!" Šiloma sem vdušil notranji nemir in dejal hladno: „Nä mojo puško in dobro čuvaj lino. Ako prileze kdo ven, pobij ga na tla, a ne ubij ga! Moram k Julesu in Pedru, da se posvetujemo . . . Pazi torej, dokler se ne vrnem," Ah, jedva sem bil nekoliko proč, že sem naslonil težko glavo ob vlažno drevesno deblo in izkušal urediti misli, ki so se mi kaotično mešale v možganih . . . Če Haronis ne sumi, bi se moral odzvati Iliji; a ker se ni odzval, tedaj sumi; in ker sumi, ga ni v hiši; in kjer nič ni, ondi ničesar ni videti, in tedaj tudi Jules ni videl — ničesar. To mi je sedaj hipno postalo popolnoma jasno, jasneje od sleherne resnice, in kakor norec sem se drvil proti Julesu. „Qui vive? — Kdo je?" donelo mi je osorno na uho, in v plašč zavita postava mi je zastavila pot. „Monsieur Jules!" in brž je zvedel sklep, ki sem ga bil uprav našel na tako zanimiv način. „Vaši logiki vešala, monsieur!" odgovoril je suho in lupil jabolko. „V oknu ondi je zažarela mojim zdravim očem kuštrava glava Grkova in posebno krasno še tisti ,non plus ultra' nos, — tedaj stanuje posestnik tega fenomenalnega eksemplara v hiši, in ker ga z lepa nikdar ne bo iž nje, ga hočem izstradati, in naj mi ga je oblegati do sodnjega dne. Bien!" Ugriznil je v jabolko in ne brigaje se zame, jel upirati daljnogled v ,trdnjavo'. Tukaj torej sem opravil. „Caramba!" jezil se je Pedro in si brisal znoj raz visoko čelo. „V lepi juhi se naha- % jamo: komu je verjeti? Kaj naj storimo? Ulomiti ne moremo, ker nismo gotovi in si lahko zaigramo življenje, in stražiti brlog, ki je naposled prazen, ne maramo." „S svojo pametjo sem pri kraju", zagotovil sem mu ječe. „Tedaj presekajmo gordiški vozel!" menil je s posiljenim nasmehom. „Na jedni strani oblegajmo trdnjavo, na drugi jo naskočimo! Kje se bo že dalo prodreti vanjo, čeprav skozi dimnik. — Naprej!" Vzel je puško, prislonjeno ob drevo, in jaderno premeril kratko razdaljo do hiše. Sledil sem mu. Stena je bila do cela lesena in je imela jedno samo, srednje veliko odprtino, katero le nerad imenujem ,okno', zakaj bila je brez šip, brez omrežja, le hrastova deska ji je nadomeščala krili, kakor že znani lini. Kleče na peščenih tleh, jo je otipal Pedro in se napenjal, da bi jo utisnil. „Oxte — pozor, da ne bo ropota!" opominjal sem jaz. „Carajo! Pomagajte mi . . ." in krepkeje je tiščal. Oba sva se potila — ni šlo. „Bah! — Proč potrpežljivost!" zarobantil je Pedro in butnil s hrbtom ob desko. Zamolkel jek, — pred nama je zevala črna duplja. Vrgla sva se na zemljo in poslušala . . . Vse tiho. „Kaj sedaj ?" „Naravnost notri!" rekel je moj tovariš, čimdalje bolj navdušen, in se vspel ob steni. I mene je ogrela smela drznost, ki je posebnost mojega značaja .. . Nakrat sva stala oba v prostoru, kjer sem najprvo zadel ob postelj. „Spalnica, sennor!" „Aha! ■— Bo!" in v desnici mu je za-plamtela vžigalica. Zapalila sva voščeno svečico in se ozrla. Videla sva navadno sobo, pusto in dolgočasno; postelj z blazino, čez slamo dve volneni odeji, miza, na nji star vrč, stol, v kotu kup papirjev — to je bila hišna oprava. Na desni od okna so bila vrata. „Tje!" velel je Pedro in korakal naprej. Pritisnil je na kljuko, in vstopila sva v ozko vežo, katero je najina lučica le slabo razsvetlila. Zdajci sva zatrepetala . . . Bolestni vzdihi, prihajajoči kakor iz groba, iz srede zemlje, jadni, umirajoči glasi . . . Sebi nasproti zapazim črna vrata, planem tje in na stežaj se odprö. Skalnata klet z visokim obokom, stopnice, vodeče navzdol. V globini plapola lo-jeva sveča; poleg nje leži človek v mlaki krvi, na njem kleči z nožem v roki Marko, ženin Jelene. „Marko!" Jedva da nisem padel po polzkih stopnicah. Ozrl se je in smeje bulil vame: zrl sem v oko blaznega. „Ui .... ui . ..." je zakrulil in zbežal mimo preplašenega Pedra iz kleti. Ob nogah se mi je krivil razmesarjenega obraza Pir Haronis. (Dalje.) Biserji. 48. 49. Lahko, lahko človeku Naj o ljubezni ženske, Življenje ogreniš, Le pusti jih, kramljajo, Težkč mu pa skeleče Ker mož-besede, resne Trpljenje osladiš. Presojati ne znajo. Dr ob t ine. (Spisal Janko Barle.) I. Martinske goske. Pred sv. Martinom je bilo. Bil sem še v zavodu. Doli pod našimi okni se je prosti-ralo prostorno dvorišče. Dve veliki, kroš-njati jablani sta izgubili že davno listnati okrasek, moleli sta leno krive veje in vejice na vse strani. Ni bilo davno, kar je začel naleta vati prvi sneg. Le za silo je pobelil strehe in dvorišče, in ker je bilo precej mrzlo, držal se je tudi vejic kakor bela skorja, pa le na gornji strani, tako pa so se sajaste veje še bolje razločevale. Oj, koliko poezije vzbuja mi v srcu prvi sneg! Na dvorišču je gospodaril oblastno naš sluga Gašpar. Bil je spreten dečko od nog do glave. Tistega jutra pred sv. Martinom je imel dokaj opravila. Po dvorišču se je izpre-hajala cela jata belih, debelih gosij. Ponosno so stegovale svoje dolge vratove, popravljale si s plošnatimi, rumenimi kljuni belo perjiče, postajale na jedni nogi, obhajale prevzetnega gosjaka in gagale. Tedaj se je pa pokazal naš Gašpar s sekiro v roki. Goske so ga pozdravile z glasnim gaganjem, stegovale vratove, a gosjak se je še celo ne-voljno zadrvil za njim. Gašpar se ni mnogo ogledaval, pograbil je prvo gos, odšel tje k tnalu in jej odsekal glavo. Rudeča, vroča kri, katera je potekla iz vratü, pokropila je beli snežec, kateri je ležal po dvorišču. Gori z okna se je videlo, kot bi se po snegu raz-cvele male rudeče cvetke, le zelenih peresec je manjkalo. Ko je bil Gašpar z jedno gotov, pograbil je drugo, tretjo in tako naprej. Kaj ne bi ? V zavodu nas je bilo dosti in na Mar-tinje mora biti vendar goska na mizi. Goske so Gašparja iz početka čudno gledale, gosjak se je jezil, kasneje so pa prišle prav tje k tnalu in s svojimi rumenimi kljuni razbrskavale kri svojih tovarišic, katera se je rudečila v belem snegu. Gašpar je sedaj svoje opravilo še lože nadaljeval, goske so mu bile prav pri roki. —- — — Nesrečne goske, ne morem jih pozabiti. Mnogokrat sem že na nje mislil in moje misli hitele so dalje in našel sem mnogo podobnega v življenju pojedincev in narodov. Morda nč?--- II. Ose. Tega dneva ni bilo, da ne bi šla popoldne skupaj na izprehod. Moj Bog in zakaj bi ne šla? Privadila sta se temu še preje, ko sta bila v službi. Hodila sta že preje vsak dan izven mesta, da stepeta s sebe oni pisarniški prah, in kaj ne bi sedaj, ko sta po štiridesetletnem službovanju nastopila dobro zasluženi pokoj. Dolga vrsta let! Marsikateri se v teh letih vspe visoko po stopnicah časti in plače, še več jih pa porinejo, pri naših znancih pa ni bilo niti prvo niti drugo — nu tedaj je bil pokoj pač zaslužen. Izprehod se je vedno jednako počel in tudi jednako dovršil. Hodila sta že toliko let po istem potu in ob isti uri in privadila sta se temu tako, da bi jima bilo neprijetno, ko bi morala iti v drugo stran. Počasi sta hodila, vsakih pet korakov postala. Saj sta morala prerešetati toliko važnih stvarij! v Ze zunaj mesta prav ob poti so si napravile ose v zemlji gnezdo. Ej, to je bilo veselja za male razposajence, dečke iz obližja. Vedno so se vrteli okrog onega gnezda; metali nanje kamenje, drezali v luknjo z dolgimi palicami in žgali nad njim slamo. A ko so se ose vsule iz luknje, takrat je bilo vrišča, smeha, skakanja in skrivanja. Ej, ose so bile pametne, a dečki še bolj. Naša znanca, stopljena v svoje resne pogovore, nista seveda vedela ničesar o osah. Prišla sta — nič hudega slute — po poti. Počasi sta šla, imela klobuke v roki in razpete solnčnike. Vroče je bilo. Postala sta, važno vprašanje je bilo na dnevnem redu. Kar je zazvenel krik bojnih trum, pridrveli so dečki, razkropili se na razne strani in poskrili za grmovje. Priletele so tudi ose. Bile so bolj srečne, kakor navadno, sovražnik je bil zajet. Naša znanca sta mahala s klobuki in solnčniki po zraku, ali vse zaman, ose so pikale kot kače. Ni bilo druge, udarila sta tudi ona rešilno pot, stekla sta kar se je dalo s štiridesetimi leti svoje službe. Vrnila sta se po tolikih letih preje kakor navadno domov, vsa opikana in otečena. — Dečki so se pa za grmovjem smejali in hvalili ose, katere so starčkom vlile toliko mla-dinstvene gibkosti v počasne noge. Na marsikoga se včasih kaj vsuje, da dotičnik ne ve niti od kod, niti zakaj. Krivec se pa v kotu smeje . . . III. Mohamedanec. Veliki zvon je mogočno donel raz zvonik zagrebške stolne cerkve. Redko kdaj zvoni, pa zato njegov veličastni glas še bolj sega v srce. Bil je navaden dan, le cerkev ga je praznovala, pa je zato le malo ljudi prihajalo v cerkev. Med navadnimi rednimi obiskovalci cerkve, kateri so mi že vsi dobri znanci, opazil sem tudi mohamedanca. Prišel je iz-vestno po trgovini v Zagreb. Bil je mož srednjih let, šibak, a koščen. Izpod rudečega fesa in črnih obrvij mu je gledalo dvoje živih, prikupljivih očij, a izpod ostrega nosa so se mu spuščali črni brki. Hod mu je bil počasen, premišljen, kakor je sploh pri moha-medancih navada. Drugi ljudje so šli v cerkev, on je počasi zavil okrog cerkve, gledal pozorno one počrnele zidove, visoka okna, vitke stebre in prišel zopet pred glavna starodavna vrata. Postal je zopet in gledal. Ljudje so hiteli mimo njega v cerkev. Spremljal je vsakega s svojimi očmi in tudi on bi šel rad, a ni si upal. Prišel sem naposled jaz. Videl sem ga že popreje, kako je pohajal okrog cerkve, zanimal me je. Pristopil je boječe k meni in me poprašal, sme-li v cerkev? Rekel sem mu, naj gre, in še vedno se ni upal. Naposled je vendar šel. Vstopil se je k visokemu vitkemu stebru in stal je mirno, kot bi bil sam iz kamena. Zazvenel je zvonček, k žrtveniku se je počasi pomikal dolg sprevod v sijajnih oblačilih, spremljevaje mašnika s škofovsko kapo na glavi. Na koru so mogočno bučale ponosne orgle, njih glas je tako čarobno odmeval po prostorni precej prazni cerkvi, a pridružil se mu je kasneje veličastni spev koralnih cerkvenih pesmij. Mohamedanec je nepomično stal, poslušal in gledal. —■ Bil mi je vedno pred očmi. Rad bi čutil ona čuvstva, katera so se obudila v njegovi duši, ko je stal v veličastni stolni cerkvi, gledal vzvišeno službo božjo in poslušal mogočni glas orgel in lepoto cerkvenega petja. Bog ve, ali se je spomnil one praznine, katera kraljuje v njihovih džamijah? Tudi v mojem srcu so se porajala resna in žalostna čuvstva. Spomnil sem se njegovih prednikov iz ponosne Bosne, kateri so pred več stoletji ravno tako Boga molili, kakor ga molimo mi, spomnil sem se njegovih prednikov, kateri so nekoliko let potem oskrunili in požgali toliko in toliko krščanskih cerkva, spomnil sem se naposled njega in njegovih rojakov, kateri tavajo še vedno v temi zmote in nevere. Bo-li jih kdaj ogrelo solnce resnice in zasijala jim zopet prava luč, katera sije njihovim po krvi bratom? Gledal sem ga, kako je stal tam pri stebru, kot da bi bil iz kamena in molil Boga zanj in za njegove brate — —. Le pevaj! Le pevaj, dekle, glasno poj, Da se razlegal spev bo tvoj! Po dolu in po vasi Zvene naj pesmi glasi! Kadar te slišim pevati, Se zdi mi, da odmevat Mladostne speve svoje Začuje srce moje! Saj tudi jaz nekdanje dni Sem pela, kakor pevaš ti, — A kdaj te pesmi mile, So meni utihnile! Le pevaj, dekle, zdaj — še poj, Dokler ti cvete sreče soj, Morda ti, oh, prekmälo — .Srce bo obmolčalo! Posavska. „Dom in svet" 1898, štev. 17. 34 Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih. (Povestne črtice. — Poleg M. Mesiča, S. Ljubica i. dr. sestavil Andrej Fekonja.) (Dalje.) Književno delo slovansko. Pismo. Življenjepis sv. Konstantina pravi, da je Ciril, ko je odhajal iz Carigrada na Moravsko, molil k Bogu, in nadaljuje: „Na skoro pa se mu razodene Bog, ki posluša molitve svojih služabnikov; in brž zloži pis- v mena." — Življenjepis sv. Klemen ta, Cirilo-vega in Metodovega učenca in pozneje škofa bolgarskega, pa veli, da je Klement „izumil tudi druge znake pismen, razločnejše od onih, katere je iznašel modri Ciril". Povestnica nam torej pripoveduje o dveh početnikih slovenskega pisma. Res so stare slovenske knjige pisane z dvojno pisavo: z glagolico in cirilico. Dolgo niso mogli določiti, katera pisava je Cirilova in katera Klementova. Dandanes učenjaki v obče trde, da je glagoliško pismo starejše od cirilskega; večinoma pripisujejo „glagolico" Cirilu, „cirilico" pa Klementu. Ako teh pisem morda nista izumila sama, vsaj uvedla sta ji v občno rabo.1) Književni jezik. Jezik, v katerem sta Ciril in Metod učila, pisala liturgijske knjige in vršila službo božjo, imenuje se v starih izvirnikih vedno „jezik slovenski". A katero narečje slovensko bi to uprav bilo, o tem so razni učenjaki trdili in še nekoliko trde različno. — Malone vseh sedanjih plemen rojaki so si ga svojili; zlasti pa so ga prisojali ali slovaščini, ali bolgarščini, ali slovenščini. Navajam tukaj samo mnenje najodličnejših učenjakov: Kopitar je trdil, da je „slovenski" jezik v bližnjem sorodstvu s starim karan-tanskim ali s sedanjim slovenskim narečjem; Miklošič pa je trdil, da so stari Slovenci in Bolgarji bili jedno slovensko pleme, in da je staroslovenščina mati novoslovenščini in bolgarščini. ') Vid. J. Marn: Jezičnik XXVI. 20 si. A prof. V. Jagič je v svojem načrtu o slovenskem prevodu sv. evangelija izkušal ovreči dotedanja mnenja, dokazujoč po povestnici in jezikoslovju to-le: Sv. evangelij se je (po življenj episcu Metodovem) pre vel v onem jeziku, ki se je govoril pri Solunu, namreč v starobolgarskem; isti jezik so takrat govorili panonski Slovani. Prevod se je začel v Solunu in nadaljeval v Panoniji, zato so v njem nekatere besede, izposojene od nemških sosedov. Sedanji Slovenci niso neposrednji potomci panonskih Slovenov, kakor dokazujejo brizinški odlomki; nikjer se sedaj ne govori v jeziku sv. Cirila in Metoda, zakaj Ogri t. j. Madjari so zatirali slovenski živelj v Panoniji, a v Bolgariji se je tekom vekov zelo izkvaril.1) Knjige slovenske. Razna stara poro- v v čila (Življenjepis sv. Konstantina, Življenjepis sv. Metoda, pisma papeža Hadrijana II., papeža Janeza VIII., Joana eksarha bolgarskega, poročilo Nestorjevo i. dr.) nas uče, da sta spisala Ciril in Metod s svojimi učenci te-le cerkvene knjige z glagoliškim pismom in v slovenskem jeziku: Ciril je začel prevod svetega pisma z evangelijem sv. Janeza. Zatem je z bratom Metodom poslovenil „Apostol, evangelije, psal-tir", to je: iz novega zakona odlomke (peri-kope) dejanj in listov apostolskih in svetih evangelijev, ki se čitajo v cerkvi pri službi božji, in iz starega zakona psalme in dele ostalih knjig, kolikor se čitajo v cerkvi; priredil je torej takozvani Praxapostolar in Evangelistar, pa Psaltir in Paremejnik (par oimiai, proverbia, pregovore). Razven tega je Ciril pre vel in slovenski spisal strogo obredne ali liturgijske knjige, v ki so: Služebnik (liturgiarium, missale), Caso-slov (horologium, breviarium),Trebnik (obred-nik ali rituale), Ustav (kanon, čin cerkveni, ') Tisučnica Slovjenskih Apostolah. 1863. Andrej Fekonja: Slovanska liturgija pri Južnih Slovenih. 531 ceremoniale), Oktoich (osmoglasnik t. j. spev-nik na osem glasov) s Stiherarom (slavo-spevom na čast svetnikom) in z ostalimi spevniki. Da mu je tudi pri tem pomagal v Metod, o tem ni dvojbe; vsaj „Zitje sv. Metoda" izrečno pripomenja: „s izbrannymi službami i cerkovnymi s Filosofom preložil per- r li vee." Po Cirilovi smrti je Metod živel še šestnajst let. V tem času je nadaljeval sam prevod ostalih knjig sv. pisma s pomočjo dveh brzopiscev, t. j. dveh učencev, ki sta znala v jako hitro pisati. To nam svedoči „Zitje svetega Metoda", ki pripoveduje o njem: „prežde že ot učenik svojih posaž dva popy skoro-pisca zelo, preloži k borze vse knigy ispoln, razve Makkavej, ot grečeska jezyka v slo-vensk." In Joan eksarh bolgarski, omenivši smrt Cirila, naravnost veli, da je njegov brat Metod prevel poslej iz grškega šestdeset ustavnih t. j. kanoniških knjig Svetega pisma (Joan eksarh se naslanja na sv. Janeza Da-maščana, kateri jih toliko šteje) ter pravi, da se je on, Joan, zato odločil prevajati svete očete, ker je sv. pismo bilo že prevedeno po sv. Metodu: „preloži vse ustavnye knigy 60 ot elinska jezyka, ježe jest grčesk v slo-vensk . . . öny bo 60 preložil beaše uže Methodij, jakože slvšah", slišal namreč od Metodovih učencev, prišedših tedaj v Bolgarsko. — Metod je popolnil torej Cirilov prevod tako, da je potomstvu zapustil celo sveto pismo poslovenjeno, razven tako imenovanih devtero-kanoniških knjig, namreč: Modrosti, Siraha, Makabejcev, Estere, Judite in Tobije. Vse je prevel po grškem prevodu, po takozvani septuaginti. Metodov življenjepisec veli, da je preložil še „Nomokanon" (= zakonu pravilo, t. j. knjiga cerkvenih zakonov), in „Otečskye knigy" (paterikon, kratke povesti o svet- v nikih); in „Zitje sv. Konstantina" trdi, da je Metod prevel iz grščine na slovenski jezik osem Cirilovih govorov proti mohamedan-skim in židovskim učiteljem med Kazari. To književno delo prvoučiteljev in vero-vestnikov Cirila in Metoda je torej prvi plod cerkvene slovenščine, a tudi glavni temelj slovenske naobraženosti in književnosti. Pomagali so jima njuni učenci, zlasti Gorazd, Klement, Naum, Angelar in Sava. Zato se vsi skupaj, sveta učenika in njiju učenci, imenujejo „sveta sedmorica, sedmipočetnici, ot äytot ŠTrrspt&^ot". Najstarejši rokopisi e v a n g e 1 i j a so: Ostromirov, pisan s cirilico, najden v Rusiji 1. 1056.—1057., in Assemanov (vatikanski), pisan z glagolico, najden v jugo-zapadni Bolgarski iz XI. v. itd.; — Apostola: Pogodinov v Moskvi 1. 1195., Ochridski pri Grigoro-viču itd.; — Psaltira: Pogodinov s tolmačem iz XI. veka itd.; — Paremejnika: v .petrograjski knjižnici od 1. 1271; — Nomo-kanona: iz XIII. veka; — Paterika: v petrograjski knjižnici iz XI. veka; — Sti-herara: iz XI. veka v isti knjižnici; — a celega svetega pisma s cirilico: v moskovski sinodalni knjižnici od leta 1499. na 1002 listih, prepisan iz več rokopisov, včasih glagolskih, razne dobe v Novgorodu od di-jakonov Vasilija, Gride in Klimenta; knjige so tu po istem redu, kakor v latinski „vul-gati". Jezik v teh rokopisih je sicer izkvarjen po ruskem, no vendar ima v sebi znake najdaljnjeje starine.') Razširjanje slovenske liturgije. Dolenja Panonija je bila središče Metodovega delovanja, ki se je pozneje premestilo v Veliko Moravsko; in v Panoniji se je bila počela slovenska liturgija, katera je, po apostolski stolici zakonito potrjena, zatem razširila se tudi k drugim Slovenom. „Ko je namreč Metod sam h katoliški v veri bil pri vel Borivoja, kneza Cehov, zatem Ljudmilo, njegovo ženo, s pomočjo nekega mašnika, je v kratkem dosegel, da se je v onem narodu krščansko ime daleč okoli razširilo. Takrat je skrbel, da je evangelija luč zasvetila v Poljski; in ko je bil on tja dospel sredi skozi Galicijo, postavil je škofovski sedež v Lvovu. Od ondod je odšel, kakor nekateri poročajo, v uprav tako imenovano Moskovijo, ter je ustanovil sto- ') Dr. Fr. Rački: Tisučnica Slovjenskih Apo-stolah. lico škofovsko v Kijevu." ') S krščansko vero je pa k vsem onim severnim in iztočnim Slo venom prišla tudi knjiga in liturgija slovenska. Vendar se je ta do današnje dobe obdržala tam samo pri mogočnih Rusih, kjer sta jo vzdržavala pravoslavna cerkev in država. V Veliki Moravski in Panoniji sami pa so takoj po Metodovi smrti zadele slovensko liturgijo tri velike nesreče. L. 886. so izgnali iz Panonije in Moravske Metodove učence, kateri so odšli ponajveč v Bolgarijo. Zatem je nemški kralj Arnulf 1. 892. pozval zoper Svetopolka silovite Madjare, kateri so opusto-šili Panonijo in razpodili stanovnike. In naposled je po usodni bitki pri Požunu 1. 907. padla Velika Moravska, tedaj središče slovenske vzajemnosti, in na njenih razvalinah so se uselili sovražniki Slovanstva: tu Nemci, tam Madjari, ki so bili takrat še pogani, v vseh stvareh podobni nekdanjim Hunom in Avarom. Po Metodovi smrti so se iz njegove nad-škofije umaknili le bolj sloveči duhovniki slovenski; po prihodu Madjarov in po smrti Svetopolkovi jih je pobegnilo še več; a po razpadu Velike Moravske so se prejšnji od smrti ali robstva preostali prebivalci razpršili na vse strani; nekaj jih je pobegnilo do Tater, nekaj k Bolgarjem, nekaj k Hrvatom in drugam. Od te dobe ni več slovenske liturgije v onih zemljah, v katerih sta jo bila najpreje uvela naša sveta apostola. A od ondod iztisnjena, našla si je utočišča pri drugih Slovčnih, kateri so že prej spoznali vero Kristusovo. Radostno so se je oprijeli, ker so vedeli, da jim je čvrst pomoček h krščanski in narodni prosveti. Zlasti južni Sloveni so sprejeli gostoljubno moravsko-panonske prognance; od njih so dobili ne samo pridnih delavcev v vinogradu Gospodovem, ampak tudi svetih prvoučiteljev Cirila in Metoda dragoceno dedščino: knjigo slovensko in slovensko liturgijo. Pa kakor je vsak jezik podvržen izpre-membam, tako se je zgodilo tudi slovenščini: ») Leo XIII. 30. kimovca 1.1880. „Vzbudila je cerkveno in narodno književnost ter jo pospeševala, dokler se ni živi jezik narodov ločil in si osnoval lastno slovstvo. Izpremenjena po njem je ostala v liturgiji, a ondi se postarala in deloma zamrla; le deloma še živi pri Bolgarjih, Srbih in Rusih po cirilici v pravoslavju, dokler se še to vzdrži." v Hitreje pa je propadala glagolica. Ze rano se je morala umakniti cirilici od iztoka na zapad k Hrvatom, kjer se je do danes ohranila le še v majhnem ostanku slovenskega bogoslužja.1) Govoreč torej v naslednjem o slovenski liturgiji pri južnih Slovenih omenil bom poleg tega tudi nekaj o cerkveni književnosti dotičnih plemen; kajti obe, i knjiga i bogoslužje, sta navadno tesno združeni, da, tu in tam celo neločljivo zjedinjeni. v Slovenska liturgija pri Cehih, Poljakih, Rusih. „Iz Panonije so se torej slovenske knjige razširile z jedne strani na sever k Mora- v vanom in Slovakom, k Cehom in Poljakom, a z druge strani na jug k Hrvatom, Srbom in posebno k Bolgarjem, morda tudi k ostalim Slovenom v Daciji, naposled v Rusijo, zlasti iz Bolgarije, no verjetno še preje iz Panonije in Dacije." Da bo spis celoten, hočem kratko popisati, kako usodo je imela slovenska liturgija pri severnih in južnih Slovenih. Na Češkem je pospeševala liturgijo in knjigo slovensko kneginja Ljudmila, in njo je posnemal vnuk Vaclav (f 935). Vendar se je tam slovenska liturgija umikala latinski, zlasti ko je dežela prišla leta 907. pod duhovno upravo nemških škofov v Regens-burgu. Leta 973. so v Pragi utemeljili škofijo tudi zato, da bi hitreje uvedli splošno latinsko liturgijo. Najdalje se je slovenska služba božja v Čehih obdržala v Sazavi v ondotnem samostanu benediktincev, ki ga je bil ustanovil vojvoda Oldrih in mu dal prvega opata Prokopa, namreč od 1. 1030. l) Jos. Marn: Jezičnik XXVI. 32, 37. do 1097. Na dvor kralja Vaclava II. (1283 do 1305) so prišli še tudi menihi, kateri so vršili službo božjo v jeziku slovenskem. Kralj Karol IV. je 1. 1347. v Pragi postavil samostan na čast sv. Jeronimu, Cirilu in Metodu, Vojtehu in Prokopu, zavetnikom češkega kraljestva, ter je v njem naselil redovnike glagoljaše iz hrvaškega Primorja, da so vršili ondi (v Emavzu, na Slovanech) službo božjo v slovenskem jeziku, in to se je opravljalo do 1. 1419. Prvi menihi so bili hrvaški, a poslej i češki, kateri so se učili in so pisali v jeziku cerkveno-slovenskem. V glagolici se je spisala češka biblija leta 1416. Na Poljsko je prišla krščanska vera mnogo preje, nego nam omenja povestnica. Stara izročila trde, da je bila v tej deželi slovenska služba božja preje uvedena nego latinska. To je tudi verjetno in povse naravno; kajti Poljska je bila od treh stranij obdana z zemljami, ki so imele službo božjo slovensko. Metod je baje krstil silnega poganskega kneza Visljana. Razširilo se je krščanstvo za kneza Mečislava I., katerega je krstil češki duhovnik Bohovid v Gnjeznu 1. 966. Gotovo je bilo med Poljaki že pred Mečislavom mnogo kristijanov, kateri so imeli službo božjo po nekod v slovenskem, po nekod pa v latinskem jeziku, kakor so namreč kam prišli ali slovenski ali nemški verovestniki. Slovenska liturgija je propala na Poljskem večinoma zato, ker je bila novo-utemeljena škofija v Poznanju leta 968. podrejena zopet nemškemu nadškofu v Magde-burgu. V Krakovu pak so v ondotnem benediktinskem samostanu vršili službo božjo v slovenskem jeziku še v letih 1390.—1470. menihi glagoljaši, ki so dohajali iz Prage. Cerkveni jezik se deloma vjema s slovenskim. Na iztočni strani so Sloveni po stari Daciji (severo-iztočni Ogrski, Sedmograški, po Valahiji in Moldavi) v oblast prišli Ma-djarom in zatem Rumunom (Vlahom). Ker so bili Rumuni pravoslavni, sprejeli so slovenski jezik s cirilskim pismom v svojo li-turgijo ter ga obdržali do srede XVII. veka, ko so začeli cerkveni jezik zamenjavati z narodnim. V XVIII. veku so jeli pisati z latinico, in v začetku sedanjega XIX. stoletja šele so med njimi z jezikom vred izmrli poslednji Sloveni.1) V Rusijo, katero so pokristijanili za kneza Vladimira I. leta 988., prišla je iz Bolgarije po obrednih knjigah tudi slovenska književnost v cirilski pisavi; glagolskih spo-minikov na Ruskem ni. Iz ,kurilovice' je leta 1047. knjigo prerokov prepisal Upir Lichyj, in ono pismo je bilo baje glagolsko. Jezik, v katerem so bile spisane prve knjige, bil je slovenski, kateri je Rusom postal tudi cerkveni in književni jezik. Spisovalo se je v njem v drugi polovici IX. veka, tiskalo v XV. Nasilna doba tatarska ali mongolska (1224—1480) je bila skozi poltretji vek zelo neugodna slovenščini in književnosti v obče; znanosti so pešale, zatirano ljudstvo je bilo brez pouka, duhovnikom so homilije bile naukazane, za obredne knjige so malo skrbeli, jezik se je pačil in kvaril z mongolizmi itd. Tu in tam so si prepisavali potrebne litur-gijske stvari, a vsakdo je premenjeval in pre-narejal po svoji glavi. Tako so nastale v njih razlike in pomote. Ko je car Ivan Veliki oslobodil Rusijo tujega jarma ter osnoval državo z novim zakonikom, želeli so zatem tudi urediti si liturgijo slovensko in popraviti dotične knjige. Na prošnjo carja Vasilija Ivanoviča 1. 1512. pri carigrajskem patri-jarhu je prišel v Moskvo Maksim Grek, učen menih z Atoške gore, imajoč s seboj slovenskih in grških izvirnikov, po katerih je popravljal in prevajal mnogo let; a njegovo delo ni ugajalo domačim knjižnikom, kateri starega jezika niso prav umeli, pa so celo pripravili Maksima v ječo! Novi razkoli so nastali zaradi popravljanja cerkvenih knjig 1. 1652. pod patrijarhom Nikonom, dokler ni bila poprava liturgijskih knjig ruskih 1. 1667. vendar zvršena. (Kakšna je ta poprava v dogmatiškem oziru, na tem mestu ne preiskujemo.) Ko se je tiskarska umetnost razvila, prišle so hitro na svetlo tudi knjige liturgijske pa svetopisemske v slovensko- ') J. Marn: Jezičnik XXVI. 32 -37; Mesic o. c. 245 si. 338. ruskem jeziku. Prva ruska biblija je bila gotova 1. 1499., a tiskana z naslovom: „Biblija sirečb knigy vethago i novago zaveta po ja-zyku slovensku" v Ostrogu 1581, zatem v Moskvi 1663 itd. — In tako še dandanašnji pri mogočnih Rusih caruje v liturgiji jezik slovenski, vendar pomešan z narodnim ruskim. Ko so se Rusi gališke in Vladimir-s k e kneževine koncem XVI. in XVII. veka ob jednem s svojimi škofi in ostalimi duhovniki v velikem broju zjedinili z rimsko cerkvijo, pridržali so obrede iztočne cerkve, a tudi porabo slovenskega jezika v službi božji. (Dalje.) Andreejevo potovanje proti tečaju. (Spisal prof. dr. Simon Šubic.) (Dalje.) IV. Severna luč. Priroda, ki je na videz pozabila na potrebe prebivalcev v arktičnih deželah, je te siromake nekoliko odškodovala z veličastno severno lučjo. Z neprimerljivo bleščobo sveti ta luč po zimi v posameznih nočeh leto za letom ter preganja temo predolgih nočij. Ne smemo reči, da te luči po leti ni, a vidna je le po zimi od meseca kimovca do sušca. Med tem časom pomaga .svetiti luni, ki tudi postaja po več tednov nad obzorjem. A najjačja severna luč ne dospe nikdar do svetlobe lune na jasnem nebu. Ob čisti luni moreš čitati srednje debeli tisek: ob severni luči skoro ne spoznaš besedij. Tega ni kriva le slabejša svetloba, temveč tudi nekako tresoče gibanje in migljanje te luči. Kdo ve, ali ni svetila tudi Andreeju in tovarišema po odljudnih ledenih puščavah? Ta čarodejna luč se ne loči le po svoji podobi, temveč tudi po kraju, kjer se prikazuje na obzorju, od severne luči, ki sveti Evropcem po toplih deželah. Po Evropi in po drugih zmerno toplih deželah se razpenja in razmika ta luč po višavah severnega neba in nam kaže deloma mirne, mnogobarvene svetle trakove. Severnim pokrajinam ledenih dežela pa se kaže naša severna luč na „južnem nebu", in od juga se razpenja njeno sijajno žarjenje čez glavo ogledovalčevo —- pa ne vselej do severnih mej obzorja. V arktičnih krajih bi se ta krasna svetloba morala imenovati „južna luč". V arktičnih deželah ne sveti severna luč pravilno in mirno, temveč jako nemirno, živo, premenljivo in pregibljivo. Deročim vodam podobna se razliva nje čarobna svetloba po višavah neba. Kakor bi se vilo stotero kačjih svetlobarvenih životov, leti njena svetloba po nebu, sedaj od jutra proti večeru, sedaj pa tudi od večera proti jutru, kakor nanese naključje. Hipoma in le za nekaj trenutkov se strinjajo njeni živobarveni kačji trakovi tamkaj na nebu, kamor moli kompas svoj južni konec — tam se pokaže spleteni venec sijajne lepote, krona se vidi, pa izgine kakor polnočni duh, ko si ga hočeš dobro ogledati. „Kaj težko, skoro nemogoče", tako trdi I. Payer, „je popisati značaj podob zaradi njihovih razlik, in še posebno zaradi neprestanega menjavanja. Sedaj ti kaže podobo s plamenom gorečih obokov, posutim z ognjenimi kepami, med katerimi švigajo sem-tertje svetli valovi; takoj potem jo pa vidiš v podobi čvrstejše razsvetljene ,rimske ceste'. Gibanje in migljanje svetlih valov dela včasih vtisek, kakor bi vihar podil te valove; drugič pa je videti, kakor bi se iz nevidnega mo-tovila motale na vrvico nabrane mnogobarvene svetle kepe, in kakor bi iz teh kep kvišku vreli ognjeni soparji." Tudi Payerjev tovariš Weyprecht je izkušal popisati krasoto te sijajne prikazni. „Tam pri jugu", pravi, „globoko na vidnem okrožju stoji medlo-svetli obok; skozi njega svetijo zvezde tako čisto, kakor da nima obok v sebi nobene gmotne snovi. Svetloba njegova se počasi pomnožuje in ojačuje ter se vzdiguje proti nadglavju ali zenitu. Ta obok se razteguje od jutra do večera čez nebo. Ves obok je podoben jed-nakomerno po višavah razprostrti prozorni lučni snovi jako nežne zelenkasto-bele barve. Proti tej nežni, beli svetlobi je mesečna svetloba videti umazana in rmenkasta. Kaj dobro de ta svetloba očesu, a s peresom se ne da popisati. Imenovani svetli obok je širok, morda trikrat širji od mavrice; ostro odrezani robovi se ločijo jasno od temnega ponočnega neba. Tu pa tam se privali iz njega svetel val ter se razprostira od te strani do druge. Predno še pride prvotni obok nad glavo, se odtrga od medle meje južnega obzorja drug svetli obok ter gre za prvim, in drugi oboki slede. Ko prvi obok prestopi zenit in se pomika dalje proti severu, preprežejo sledeči oboki vse južno nebo s svojimi svetlimi trakovi. Včasih stoji po sedem takih nežno svetlih obokov na nebu. Čimbolj pa se približujejo severni meji obzorja, tembolj slabi njihova svetloba, dokler ne izginejo nad severnim obzorjem. A le redko se razvija prikazen severne luči tako redno in mirno. Večinoma ni ob izviru svetlega oboka, brez reda se prikazujejo na mejah obzorja megličasta sedla, razsvetljena ob zgornjem obronku. Iz svetlega obronka pa se razmota krasno svetel trak, ki se razpenja do nadglavja. Ta trak se sveti močneje kot obok na meji obzorja; vedno se izpreminja in vedno prestavlja po nebu. Njegova belo-zelenkasta barva odseva pre-čudno lepo nad temno-višnjevim ozadjem neba. Ta široki in živosvetli trak ni nikdar miren, temveč se nepretrgoma vije in zavija sam okrog sebe in se zapleta kakor kačji rep. Skozi in čez njega švigajo neprenehoma svetli valovi. Ta sijajni trak se vije in zavija v svetle gube, kakor bi bil živ, ali kakor bi ga zapletal veter, ki veje po zgornjih višavah. Vedno močneje razžareva ta trak barvasto svetlobo in se razdeli na dvoje. Ko se njegov prvi zgornji oddelek bliža nadglavju, merijo njegovi žarki proti tistemu kraju na nebu, kamor moli južni konec prosto gibajoče se magnetične igle. In okrog tega kraja zaigrajo jako izpremenljive žive mavričaste barve v podobi žarečega venca. To je krona severne luči. v Cim hitreje se pomiče svetli prvotni trak čez nadglavje in čim mičneje se vse sveti od migljajočih prizmatičnih barv, tem hitreje mine čudovita prikazen severne luči, hitreje ugasne prvotni trak nad severnim obzorjem. Včasih se ugasli trak zopet zasveti na južni strani obzorja, odkoder je prišel, in tedaj se ponovi prejšnja prikazen. To se ponavlja včasih po več ur zapored, dočim se nepretegoma izpreminja kraj, jakost in oblika te luči. Včasih pa izgine severna luč hipoma — in zopet mahoma zažari; gledalec ne ve, ne od kodi pride, ne kam da izgine —- hipoma zasveti z nepopisno lepo sijajno krasoto. Dostikrat se namestu barvastih trakov po vsem zvezdnatem nebu razgrne rahla svetla tančica sijajne lepote kakor tkana iz tisoč in tisoč zlatih nitk. Vidi se, kakor bi kdo prepregal nebo z zlatonitkasto mrežico. Spodnji rob zlate tančice kaže širok svetlo-bel trak, obšit po krajih z najnežnejšo ru-dečkasto in zelenkasto barvo. In ves ta živi barveni lišp se neprenehoma giblje in ziblje po temno-višnjevem nebu. Posebno zanimiva in krasna je ta prikazen ob viharnem vremenu. Na zemlji po ledovju ponehava grozni vihar, besno leteče megle nad glavo pa kažejo, da se je vihar zagnal kvišku v višave ter uganja ondi svoje burke. Po ledeni puščavi se mrači, skozi mrak se nekako svetlika; za nižjimi tankimi meglicami se skriva zlatonitkasta severna luč. Skozi podolgaste line med meglami se vliva njeno žarjenje po zemlji ter oživlja ledeno puščavo. Zadaj za meglicami se vidi semtertje višnjevo nebo, in po njem se love živobarveni valovi rudečkaste in zelenkaste luči ter se pode gori proti nadglavju. Tanjša in tanjša prihaja meglena preproga neba, semtertje pode hudi vetrovi raztrgane megle in iznad tega živahnega roja žare po vseh straneh oddelki in odlomki prekrasne svetlobe. Videti je, kakor bi bil vihar razdejal zlato mrežasto luč tukaj na drobno, tamkaj pa na mavričaste trakove, in kakor bi sedaj podil te krasne razvaline po nebu pred seboj. Z nedopovedljivo urnostjo izpreminja ta prikazen svetlobo in se premika po nebu. Hipoma se ti pokaže čarobna luč tukaj — komaj uloviš z očmi nekaj novih prizorov — že so minuli in se prikazali na drugem kraju neba. Čarobno se podi ognjeno valovje po nebu, in gledalec se nehote spomni stare pravljice, ki pripoveduje, kako sta Faetonu ušla ognjena konja s solnčnim vozom in zažgala vesoljno nebo. — A ko je svetloba najsijajnejša, omedli na mah, tako da ne veš, ali so to ostanki severne luči ali razkrop- Ijeni dimnati soparji, katerih tukaj nikdar ne manjka. Glej! Zopet druga podoba! Pri jutru ti-koma nad mejo obzorja nastane neznaten strtem traku; robovi rudeče in zelene in ple-sajoč se zibljejo gori in doli po nebu. Tedaj pa, ko dospe ta trak do nadglavja, se drve po njem svetli valovi drug za drugim in se prekucujejo med seboj v divjem roju po medel trak. A hipoma, kakor bi ga kaj oživilo, raztegne se od jutra do večera — in svetli valovi ga prešinjajo, ko se dviga proti nadglavju. Mahoma je vse živo po razpro- co O £ -d