Oton Župančič:
Zlata jutra.
Z/lata jutra in zarij šumeči slapovi, rosa, razlita vsak dan v krasoti novi, ptica, v zelenih labirintih doma, ptica skrita v jasni lazur neba . . .
Jezer blesk, odblesk nebeškega morja, tiho v brezbrežje valujoča obzorja  — kamor v vesoljstvo si vrgel svetlo oko, biserni krogi vse dalje in dalje se pno,
se srečujejo s krogi duš izbranih, k tebi poslani so od obal neznanih, s tvojimi krogi se bratsko poljubljajo, v tvoje kroge se tajno izgubljajo . . .
Vse je v tebi, v tvojo dušo se lije večnost brez konca; njene harmonije — stoj in nagni pobožno nadnje uho — žarovite ti skozi prsi dero.
Vizija,
V  mesečini peketajo jezdeci na divji raj, v vriskanju fanfar vihrajo v blisku sabelj skozi gaj.
Na poljano, na prostrano boj visok izvojevat gre junak po smrtno rano, zadnjo svatbo svatovat.
Fl. Golar:
.Ljubljanski zvon" XXXV. 1915. 2.