INad obzorjem je ugasnil droben soj. Kakor v bolečini tone čas. Trudne veke sem priprl. Skoznje sili kot spomin pretekli čas in grize do srca.
Dlani sem dvignil nad oči, da bom čisto, čisto sam. Zaprl se bom v novi hram, ničesar ne bom vedel, ničesar vzel seboj.
Prevpil bom krik preteklosti,
vedro odprl bom oči.
Pridite, pridite zdaj vsi,
ki ste hodili kdaj z menoj,
ki z mano ste delili si napoj! —
Stekleno čašo prošlih dni
pred vami bom razbil
in pel zdravico novih dni.
JOŽA VOVK
JATE MOJIH PTIC
riog, neutrudno
seješ seme
v mojo zemljo.
Jate mojih ptic vsak dan prilete in zrna pobero.