Kulturnošolski boj. Časi so za nami, ko so klerikalci z vso vehemenco napadali napredno učiteljstvo, češ, da zatro še pravočasno v njem svobodomiselno idejo. Res je, zatrli so delno še svobodnejše in globlje gibanje, toda vkljub njih spletkam niso mogli ustvariti med učiteljstvom globljega, kulturnega razdora in razcepljenja. Dnevne spletke so zaslepile !e nekaj učiteljstva, vodilna ideja je pa tlela in tli še dandanes, in pride čas. ko bo vsplamtela v popolni veličini: nastopi dan vstaienja tudi za njo! Da je ostajalo naprednjaštvo v vrstah učiteljstva do danes brez globljega kulturnega temelja, t. j. v frazah, temu je kriv povečini liberalizem, ki je namesto kulturneg? spoznavanja in naziranja širil tudi med nčiteljstvom Fe verski indiferentizem. Šele v zadnjem času se je pričel širiti t«di med učiteljstvom pravi duh kulturnega streraljenja. Verski indiferentisti so se razvili v brez2načajne koristolovce in se odcepili od kulturno-napredne struje. Priklopili so se vladajoči stranki v deželi in tako dosegli višek svoje vzgoje; sad so liberalne farške gonje, ¦egloboki Ijudje, ekstremi: zato se ne čudimo, če tvorijo večino Slomškove zveze danes nekdanji največji Jarški zabavljači", saj so pravi plod liberalne farške gonje. V tem času vnanjih bojev se je pa klerikalizem že močno zajedel v šolstvo, zakaj on ni tudi v dobi farške gonje pozabil na kulturno-šolski boj, pri katerem so učiteljstvo do danes ovirale le politiške stranke. Učiteljstvo se je sicer samo organizovalo in je zastopalo moderna in napredna načela v šolstvu; toda politiške stranke so to malo upoštevale in so izrabljale učiteljstvo rajše v strankarsko-politiški boj. Tako je klerikalizem počasi izpodnašal in omajal na podlagi teh razmer pri Ijudstvu tla sedanjemu ljudsko-šolskemu zakonu. Klerikalci so v parlamentu porabili vsako priliko, da so podrli kos za kosom ustavne Šolske uprave. Naprednjaki so se pa le od časa do Časa, kadar je bila že skrajna nevarnost, potegnili za šolstvo, potem pa zopet spali, da jih ni klerikalizem z novim naskokom zopet zbudil iz spanja pravičnosti. To se pravi: Klerikalizem je bil vedno v ofenzivi, medtem ko je liberalizem stal vedno v defenzivi pri šolskih vprašanjih. Klerikalizem je imel močno oporo protišolske propagande v duhovščini. Po vsej državi je grmelo s prižnic proti .brezverski" Soli in proti .brezverskemu" učiteljstvu, ki So ga naslikali Ijudstvu kot največje zlo in Pošast, kar jih je še kdaj poznal svet. Klerikalizem je razumeval protišolski in kulturnošolski boj, medtem ko ga liberalizem ni. Dokaz, da bi bil tudi liberalizem lahko storil isto, če bi v pravih stremljenjih podpiral učiteljstvo, so nam porok neštevilna zborovanja in peticije proti Liechtensteinovemu šolskemu predlogu in proti šolski noveli iz leta 1883, ki so izšle prav iz ljudskih vrst. To gibanje nam je dokaz, da je Ijudstvo dovzetno za napredne ideje tudi v šolstvu, potreba mu je le pojasnila in stalne organizacije. Učimo se iz napak preteklosti, da nam je potreba stalne armade, ki bo nastopala za napredna kulturnošolska vprašanja. Potreba pa je zato tudi neumornega dela ne samo naprednemu duhu šoli prijaznega časopisja, potreba je tudi ustne propagande med ljudstvom, posebno iz vrst naprednih govornikov, necziraje se na razcepljenje politiške frakcije. In kadar dosežemo to, da se bodo napredne stranke pričele resnično potezati — ne samo časih pri zakonodaji — za kulturno stran šolstva tudi pri propagandi idej med ljudstvom, tedaj šele bomo rekli, da so kulturne stranke in da so razvile kulturni boj v pravi smeri in tedaj je lahko pričakovati, da tudi učiteljstvo lahko stopi v jasneji barvi na dan. Do danes je pa prejemalo učiteljstvo namesto moralne opore le moralne klofute od politiških strank.