FRAN ELLER
SONETI
DVOM
V puščave zelenici spolu pota me srečal krotkih je oči nasmeh in z mano bi ko jagnje njih dobrota, zaprede v sen o romanju me v dveh.
Ah, dvojnost, srcem vzhičenim omota, ne bom visel ti v rožnatih vezeh in tvoj objem pretežka mi je dota, ki trdo skozi žig peščenih leh
se bijem sam, v prigrevicah dušen, in s palmami daljave dim me vara in ros medenih kaplje mi na tren
popije ranih ur peklina jara ...
Na vročih cestah zame je le en
družnik: le dvom, ki vsak fantom razčara.
SREČA
O srečni vi: mehko čez varne krove vam z južnih brd naklonjen vetrič veje, sejali ste kot lani in uspeje, vsakdanjih žuljev spravljate plodove.
V nedeljo spravi Bog vas pod zvonove, na gumnu ples mlado vam kri razgreje in voz očancev se pred hram prismeje slavit ob časi sivih let godove.
38?
A moja sreča, vsa iz trše sape, ne v site kašče, ne za mirne kape, podi me v glad po tujem, nedognanem
in jadrno se dam ji, kakor barka se morju da, brezdomna samotarka, in daleč bodi breg moj, kjer pristanem.
ZADNJI KROG
IN e, ne . .. v vrtince volja ni me z vami, ki zlat leskeče bog se jim na sredi, odveč so ljubosumni vsi pogledi: vaš plen je vaš, ta ne pekli srca mi.
Močnejši bivam v strmih želj osami, kot bi z malikom bil, kjer trop se čredi, življenje, le me živega naredi, pebaj iz gneč, iz gonj me mrtvili drami!
Ko zadnji krog iskat mi duša roma,
v brezmejnost pot nepogrešljiv do doma,
naj mimo zvezd nad meteži vesolja
zapleše, kres naj bo, ki sam se neti... V razdvoju ji na dno ne daj zgrmeti in skozi temna jo ravnaj okolja!
JESEN
Jesen že v črne križe nad menoj vejevje golo lip košatih spleta in noč na dan, preži mi smrt na leta, o blizu sta si davi pa nocoj.
388
Snegovi las hlade mi čela znoj, pričeta komaj, pesem je dopeta, več nisem v klasju klas, ki še obeta: tovariš vsak si tehta tovor svoj.
Pretehtal zdanje sem in prešle čase pa vso goščad zeleno majskih dni dam rad za ur jesenskih modre jase.
Poglejte: čisto, kot se mi še ni, nebo sedaj v okrižju vej smehlja se, in kjer so sence spale, luč bedi.
ZVESTOBA
JNaj daleč v dom svoj, ah, morda v nikjer korake varave drobim do kraja, le z zarjami objet, ko jutro vstaja, in zvezdam brat samo, ko na večer
me plaši tuje hiše temna d ver; naj vse, kar poldan mi darov razdaja, le zlat preblisk je bežnega sijaja na sivih planjah gozdov in jezer:
o rad jo grem in jo poznam to pot, srce, v tišini zbrani nje samot preskušeno, se v dvomih več ne trosi.
Ne prosi več, da bodi čas mu zvest: zvesto strme vrhovi večnih cest, pognal je hrast in zvesto vrh svoj nosi.