Govor g. J o s. M a n t u a n i-ja o J. G a 11 u s-ovi 300Ietnici, katero je »Glasbena Matica v L j u b- ljani“ obhajala z zgodovinskim koncertom v redutni dvorani dne 9. junija 1892. Razdoneli so ravnokar akordi skladbe, katera je bila mišljena in čutena v stoletji daleč za nami. Prosveta dospela je v našem veku na visoko stopnjo. Mi spoznavamo trud in pomen svojih prednamcev, vemo, kaj da so storili za nas, borivši se s slabimi sredstvi na polji vede in umetnije in da so s tem ustvarili podlago našemu napredku. In prav zato je naš vek stoletje obletnic in spomenic, ker nas prosveta uči, da ne bi bila na tej stopnji, da 57 se niso prednamci trudili. Tudi danes slavimo obletnico enega prvih naših proboriteljev na umetnostnem polji in ta je Jakob Gallus. Ta možje za časa največjih političnih cerkvenih in vednostnih homatij stal kot trdna skala in boril se — ne za-se, — temveč za svojo umetnost in njen napredek. Zvest veri očetov, cesarju in domovini deloval je neutrudno in s čilimi močmi da ga je vzela smrt človeštvu in umetniji v najboljši možki dobi. Preglejmo v kratkem njegove zasluge, da spoznamo, da imamo pravico prištevati ga prvakom glasbene umetnije in da je naše časti vreden. Jakob Gallus je sin lepe naše Kranjske domovine in je porojen I. 1550. Torej 342 let! Rodovi so prišli in prešli, a ž njimi prešel je tudi spomin na našega rojaka. Socijalne razmere, državne in cerkvene preustrojbe, požari, vojske — vse to uničilo je skorej popolnoma spomin tega velezaslužnega moža. Pozabljen bil je tako zelo, da se je še pred nekako dvema letoma dvorano popraševalo, je li pa res Kranjec ? Da, slavna gospoda, res je ; z veseljem in ponosom lehko pravimo, da je res. On sam nikdar ni tajil svojega rodu ter imenu vedno pristavljal „Carniolus“. Odpustni dekret, dan mu od olomuš- kega škofa Stanislaja Pawlowskega, imenuje ga istotako „Carniolus“, Da pa pomenja ta beseda res rojstno deželo nam je dokaz drugo odpustno pismo v istem kopijam, dano tudi nam popolnoma neznanemu rojaku Mihi Res- tel-nn, kojega imenuje Pawlowski tudi „Garniolus!“ V tekstu pisma pa pravi škof, da ga odpušča iz službe ker želi videti svojo domovino in svoje so¬ rodnike (consanguineorum et patriae visendae desiderio ducto.) Brat Gallus-ov Jurij, podpisuje se tudi s pridevkom „Garniolus“. Še več. Bohuslav Balbin, učen jezuit, imeniten in najzanesljivejši zgodovinopisec češki, omenja Gallusa v svoji neprecenljivi knjigi ..Bohemia docta“ med učenjaki, dasi ni Čeh, in opravičuje to tudi naravnost: „Patrius homo n on est ille quidem“ (do¬ mačin sicer ni bil). To mislim, da je dovolj neovržnih dokazov, da je res naš rojak. Pri tem usiljuje se nam drugo vprašanje: kje da je rojen. Temu do- sedaj nikakor ni bilo možno priti do dna. Župnijske matice pogubile so se i pri nas i na Češkem. Nad to otežuje tudi ime vednostno preiska vanje. ..Ilandl. dictus Gallus, Carniolus" tako podpisuje se sam. Je-li ime Handl pristno ali ne, to je kočljivo vprašanje za-se, koje se bode dalo morebiti pozneje razvozljati. Da je rojen I. 1550. vemo iz opisa njegove pristne, 1. 1590 v les rezane podobe, pridano nekterim proizvodom njegovega „Opus musicum" v IV. delu. Ondi upodobljen je v 40. letu svoje dobe. O njegovi mladosti ne vemo podrobnosti; a iz njegovih lastnih besed da se vendar sklepati. Ni vrjetno, da bi bil sin premožnih starišev; sam ni imel nikedar premoženja. Vzgojen in olikan bil je v samostanih. Tu nam bo najpred misliti na Zatičino. Sam pravi namreč v predgovoru 1. 1586 tiska¬ nega dela, da je preživel skorej vse dni svojega življenja v samostanih (»inter quorum caulas aetatem pene oranem vixi“). Iz tega da se mnogo in verjetno sklepati. Zatičina bila je sredi XVI. veka središče cerkvenega samostanskega življenja. Oba opata tedajna, Volbenk Neff (1549—1566) in Janez Zeisel, (1566 — 1576) bila sta stroga katolika in proti reformatorja. Duhovni red v 58 samostanu in gospodarstvu sta povzdignila. Zatičina bila je tudi edini samo¬ stan. kjer je bilo možno umetniji razvijati se. Opat Neff bil je Viktringovec, konventual koroškega samostana; kot tak bil je v zvezi z nižjeavstrijskim samostanom Zwettl-nom. Ker je bil Gallus tudi v Zwettl-nu, ne more biti dvomno, da je prišel tje po pripo¬ ročilu enega od obeh imenovanih opatov zatiških. V Zwetthi bil je tedaj opat Janez Ruoff ali Rueff, pozneje opat Svetokrižki. Ta imel je ožje zveze s premonstratskimi samostani. Posebej vemo, da je bil Gallus v samo¬ stanu Bruškem pri Znojrni. Tudi tu ne more biti dvomno. da je prišel tje po priporočilu Zwettlskega opata Rueffa, kateri je tudi sam umrl v tem sa¬ mostanu kot gost opatov na poti v Prago. Iz Bruka prišel je v Zabrdovice, spet v premonstratski samostan. Dan¬ danes so Zabrdovice predmestje Brnsko. Tudi tedaj ni bil od mesta bolj oddaljen kot četrt ure. Tu seznanil se je po posredovanji opatovem se škofom Stanislajein Pawlowskem, prejšnjim proštom Brnskim. Leta 1580., torej uže v prvem letu svojega pastirovanja vzel je škof Gallusa v svojo službo kot kapelnika. V Olomucu vodil je cerkveni zbor od 1. 1580. do 1588. Tedaj odpustil ga je škof z dekretom 26. julija, na njegovo lastno prošnjo, ker mu zrak ni ugajal (minus šibi aurae faventis causa) in ker bi bil tudi po drugih mestih rad čul, kako se neguje glasba. Po ovinku skozi Šlezijo, kjer se je seznanil s škofom Vratislavskim Andrejem Jerinom, prišel je v Prago. O vsih Svetih I. 1586. spisal je predgovor prvemu delu svojega »Opus musicum", torej je bil o tem času gotovo uže v Pragi. Tu ostal je do svoje smrti. Bil je kantor (zborovodja) pri mali cerkvici sv. Jana na Brodu. Kot tak imel je tudi tam svoje stanovanje. Da je pa bil cesarski kapelnik, tega žalibog ni mogoče dokazati niti z najmanjšo belježko. V zapuščinskem inventaru pač stoji »Kantoni G. C. M. (= geho cisafske milosti), a to je prečrtano, ker je pisar bal se, da bi znalo motiti, kajti cerkev bila je tedaj uže pod cesarskim patronatom, in zaradi tega so ga imenovali tudi cesarskega kapelnika. V Pragi moramo iskati največji delež njegovega delovanja in pomena za glasbo. Še predno je prišel stalno v Prago, izdal je še kot škofovski kapelnik skladbe, katere zahtevajo največ tehnične spretnosti, namreč maše. Pisal jih je med leti 1576. in 1580. V Pragi hrani se v rokopisu ena njegovih maš, še ne natisnena. Maša je določena in poznamenjana po istočasni pisavi kot proizvod Gallusov. Knjiga, v kateri se nahaja, vezana je bila uže 1. 1578. in je bila pred spisana, kot kaže pristna obrezava. Ker je pa knjiga zelo obsežna, sme se najmanje eno leto računiti za pisarja. Maša morala je uže 1. 1577. dovršena biti. S tem nam je podan neprecenljiv podatek za kronologijo Gallus-ovih del. Maše pisal je torej med leti 1576. in 1580. V tem letu izdal jih je 16 — samo nekako zbirko, kot tudi sam pravi: »Selectiores guaedam missae". Pri tem delu je Gallus še na bolj konservativnem stališči; reforme, po koje načelih je potem skladal, ne vidimo še — vsaj očitno ne. — A ravno v tem času so pa njegove preustrojne ideje popolno dozorele, in od sedaj začenja skladati v svojem, reformovanem slogu. Priča temu je njegov 59 »opus musicum". To je zbirka motet, (introitov, gradualov, ofertorijev i. dr. za vse cerkveno leto. Tu podaja vse poskuse in pridobitve na tehničnem polji, svoje in druge. — Pred vsem omenjati nam je njegove reforme glede takta. Menzuralna glasba bila je v onem času silno težka; za pozname- njevanje takta imeli so nad 20 različnih znamenj. Vsako znamenje predru¬ gačilo je ritmiko in veljavo posameznih not. To je težilo pevcem izvajanje skladeb. Gallus posegel je z veščo roko v nepotrebno starinsko šaro, spo- znavši da je prazno oblikovno umetničenje brez podlage, in iztrebil jo, ter obdržal le dvo- in trostroki takt v najpriprostejših oblikah. S tem strl je tradicionalne spone. Ves svoj velikanski „opus musicum" in vsa naslednja dela pisal je dosledno v tej oproščeni obliki. Ni treba poudarjati, da je dobil hitro mnogo naslednikov.; v tem je neizmeren upliv njegov na vso zapadno glasbo. To izvel je Gallus samostojno in dosledno v tako ob- širnej meri, da se sme in mora smatrati reformatorjem na tem polji. To bil je napredek velikega pomena; a naš rojak ni ostal pri tem. S. pravim umet¬ niškim čutom izogibal se je vsega, kar je bilo pretirano na glasbenem polji. Začenjali so namreč rabiti tedaj kot novotarijo mnogo (aromatičnih zna¬ menj, (£ in (?). Tudi Gallus poprijel se je tega, a le v skromni meri. Rabil je hromata £ c, $ f, j} g, „j? h in j? e. Takrat niso poznali dur-a in moll-a v našem smislu; pisali so v diatoničnem sistemu, kjer so se dala tudi ta hro¬ mata porabiti lepo in naravno; več bilo je nasilstvo. Gallus je opuščal tudi ligature, to je notne skupine na enem zlogu. Vrednost posameznih not za vi sna bila je od tega, kjer je stala nota; to je bila težava in je pevce zelo motila. Gallus jih je zato odstranil in pustil vedno samo eno, s stalno vrednostjo dveh »semibreves" to je po našem 2 celi. Nad vse to delal je pa njegov genij po svoje. Njegovo mnogoglasje presega navadne meje. Osmeroglasne skladbe so pri njem navadne; mnogo jih je pa 10- 12- in 1 Oglasnih, 2 celo štiriindvajseteroglasne. Genijalna dispo¬ zicija kaže, da mu to mnogoglasje ni bilo težavno, temveč da se je igral — rekel bi — z glasovi. On je nadalje prvi in j edini zastopnik melodike za svoj čas v naših deželah. Posebno so ga posnemali Hassler, Aichinger in Regnard. Njemu ni le do umetne kontrapunktike, temveč daje svojim skladbam tudi lepo tekočo melodijo v našem smislu. V tem odlikujejo se njegove skladbe od drugih sočasnih, in vendar ne prestopa nikjer mej dostojnosti in resne estetike. Znamenita je tudi njegova ritmika. Bogata in vselej prikladnja, raz- likovita pa vselej na jcdnostavni podlagi, kot se bodete lehko prepričali pri nastopnih pesnih. Gallus je popolnoma zaseben umetnik, in to po naravi in po šoli. Ne more se dovolj odločno poudarjati, da naš rojak nikakor ni za- visen od ene posebne šole kot drugi sočasniki njegovi. Mislilo se je, in se še misli, da je učenec benečanske šole; nekateri potiskajo ga naravnost v nemško šolo, drugi pa v nizozemsko. A popolnem pravo ni nobeden zadel. On strinja v svojih delih tehniko benečanske, premiselnost nemške, kontra¬ punkt nizozemske, živahnost francoske, natančnost angleške šole, melodi- joznost in ritmiko svojo. Vse, kar je priboril čas do njegove dobe, vse, kar je poskusil sam, podal nam je v svojem »opus musicum". 60 Gallus ni bil le jednostransk. Genij njegov imel je za vsaki čas in vsaki položaj človeškega življenja primernega gradiva. Da-si se je bavil osobito s cerkveno glasbo, je spisal tudi G knjig madrigalov, to je svetnih pesem ■ katere je nazval moralia. Beseda odlikuje se v tem, da je pisana latinski in ne v katerem živem jeziku, kot je bila to navada, in da je čista in nedolžna. Razven teh skupnih izdaj imamo od svojega rojaka tudi več posamičnih spevov za posebne priložnosti: — a koliko da se je pogubilo, ni moči dognati. Tako je delal Gallus neutrudno v Pragi od 1. 1586. do svoje smrti. 12. julija, 1591. Cerkev v kateri je naposled deloval naš rojak, stoji še dan¬ danes — a prezidana v človeško stanišče. Okoli cerkve bilo je svoje dni pokopališče, kjer so velezaslužnega rojaka našega položili k večnemu počitku. Dandanes ni moči več najti groba, ki krije ostanke njegove. — Mož, ki ga je obžaloval ves tedajni naobraženi svet, za katerim so plakali prijatelji u- metnije, izginil je bil popolnoma iz spomina. Pesni njegove, katere so se še v XVII. veku - v gornji Šleziji in na Češkem skoro izključno pele, utihnile so in se preselile iz svetišč in dvoran v zaprašene predale zaduhlih knjižnic. Sveta dolžnost bila je nam. da smo odstranili trnjevo ograjo pozabnosti od spomina Gallusovega in čez več kot 300 let spet zapeli mogočne skladbe njegove. Neumrljive so zasluge, katere ima Gallus za našo deželo, za vero in umetnost. Kar je storil, ne velja samo malemu krogu, temveč vsemu glas¬ benemu svetu ! Njegov genij pa, ki je preživel stoletja, oživlja naj nas vedno bolj, in če bomo sledili njegovemu uplivu, častili bodemo s tern najbolj velikana • — rojaka, kteri se je vedno spominjal rojstne dežele svoje, zvest njej, očetovski veri in umetniji! Kaj je govoril gospod župnik o blagoslovljenji - novih orgel? Neka župnija, imenujmo jo „Glasbišče“, je dobila nove orgle, katere naj bi o cerkvenem blagoslovljenji s svojim glasom srečne župljane prvi¬ krat razveselile. Udeležba pri tej slavnosti je bila toliko večja, ker so se vsi občani na nenavadni a posnemanja vredni način tudi pri napravi orgel u- deležili. Vsakdo je pomagal po svoji moči, daroval cel spremen ali vsaj kako piščalko: župan je dal principal, župnik bordun, cerkvena ključarja troin- peto i. t. d. Da, celo najrevnejši deček je želel vsaj malo flavtico v orglah kot svoje darilce slišali, zato je pa tudi izpraznil svoj hranilček do zadnjega bora. O tej priliki pa je gospod župnik, kateri je orgle blagoslovil, blizo tako govoril: Dragi župljani! Ge novo postavljene orgle in njih bliščeče se piščali ogledujem, če se veselite vi in jaz z vami slišati krasnih harmonij iz sedaj še nemega inštrumenta, tedaj se mi ponuja misel, kako lepo da bi bilo, da je vsa župnijska srenja enaka novim orglam. Morda porečete : Kako vendar naj bi bila naša občina enaka orglam? Cujte! to vam hočem razložiti.