NEDOTAKLJIVO Poezija 1999-2003 je suis suspendu à vos bouches femmes, coeurs de vinaigre durs. ANTONIN ARTAUD, Poète noir, 1925 Il faut quelque chos d'autre que le corps pour que la jonction se fasse: elle se fait dans l'intouchable (Maj 1960) MAURICE MERLEAU-PONTY, Le visible et l'invisible, Notes de travail, 1999, 1964 EL MIEDO za Mercedes SEGOVIA Trg Mayor Sediva v »Negrescu« in pijeva horchato medtem ko se otroci igrajo na glasbenem odru Nič če ne to vezenje ki ga v zraku ustvarja tvoja pahljača v noči, ki prihaja Niso več besede morda je odmev sna, ki se nadaljuje onstran tebe onstran mene v govorici prstov v tej sveži rani ki je senca ne zapre ki jo veter odpečati Nato nenadoma zdrsijo čez fiale na Katedrali štorklje v ravnotežju med kamnitimi okraski Gledajo daleč med tabo in tvojo roko modrina prelita v nebo iz objokanih oči naredi noč bolj svetlo in bolj nemo srce Iz grla plane kri, ki ne doseže cilja Izgubi se glas izgubi vsak spomin Neznani čas lebdi med Segovijo in La Granjo Vse imam od tebe Vse mi manjka SAN ESTEBAN Čudna noč brez teme kjer je vsak obraz-biser del ogrlice Trg San Esteban Pokončni stolp podpira polno luno Množica sedi Dvořák v e-mollu do »ognja« Beethoven v A duru »poco sostenuto« Dresdenski filharmoniki z lokom režejo zrak Iz trebuha raste naravno zlo ki ne rodi S prsti bobnaš v taktu po moji roki, pridržani kot dihanje strupeno na vratu Nikoli tako lepa (in tega ne veš) v kratki sinji oblekici iz lana v belih sandalih Prelet ptic v laseh Drug drugemu želiva dobro Plašna Utrujena RIOFRÍO Počasi vozim po bosque de Riofrío v opoldanski vročini Iz radia Simon & Garfunkel čista kot pred leti v The Sound of Silence Ne govoriva samo premikava oči pod temnimi očali vsak skozi svoje okno kot v Poklic Reporter Nikogar Samo ravnica vse do obzorja Pokažeš mi jelenčke svobodne v makiji Upočasnim eden prečka cesto lepa neprevidnost Izgine v senci grmovja Pri Palacio izstopiva Vse zaprto Hodiva ob zidovih Zeleni kuščarji pijejo vročino Boli te stopalo Nevidni trn je prebodel palec Sede zaman iščeva vzrok podkožne bolečine Nežen sem Rada bi, da sem uporen V PASTI ROBIDJA I El coche, prepuščen »Machina Vieja« nato navzdol po stezici med hudourniki in kamenjem čez Rimski most vse do río Konji pijejo med cvetjem in trnjem v zelenju ravnice Tako bi bilo brez ljudi II Prinesem ti rumene cvetove, ki jih zavrneš Natrgaš druge lila dišeče sivkine Vroče je Kopava se v ledeni vodi reke Pokažeš mi vijoličnega kačjega pastirja Videti si ptiček z zmočenim perjem Poletje je svetloba, ki ne počiva bela okrvavljena vrtnica III Hočem reči »Ostaniva ...« Hočeš že oditi Počasi se vzpneva na hrib v brezvetrnem večeru negibnem med vejami kot midva, ki greva skupaj sama med sencami s povešeno glavo IV Ne vem še, če me želiš vendar sva ujeta v drugačnost ki briše žalitve pasti jezika glas jeze Nihče več ne moli V Lahen vetrič blodi v tvojih očeh sinjih od zore Zdaj sem brez besed Poslušam medtem ko rečeš z glasom, ki je zdrsnil iz objema proti oddaljenemu imenu VI Najbrž je mah ki pozna lok tvojih bokov amazonke gola razdalja če me vidiš s čelom v poljubu mirnem na rami Centimetri so metri Tvoja mehka usta alge VII Cvetovi, pozabljeni na skali v hipu spet najdeni nova obdaritev Roke, prepletene v odpuščanju ki pozna trpljenje zazna vzpone in padce Zaslišiš zvok kot pesem insektov nad vodo in listi Žena zore Najdem te izgubljeno In varno VIII Nenadoma izgubljena med smrekami skoraj v temi Nobene pomoči Le žila potoka Vzpeti se, vrniti se iti nazaj v pasti robidja Strah, da bi me vodila do luči žarometov na cesti do ponovnega slovesa v objemu IX Poljubljam te z zaprtimi očmi Ljubezen ti dà bolj otroški glas Usta se počasi razprejo Zdaj bom spoznal tvoj jezik ne imena izgubljen v grlu Ugrizni mojega iztrgaj me obsojenosti na izrekanje povabi me na svojo temno polt ki trepeta in ječi od strahu ki prekipeva in prihaja in ostaja prihaja do prstov v ritmu iztegnjenih na duši, ki gori vročična v mirovanju da ne bi umrla da bi postala lahna X Lasje na čelu zdaj lahkotnejši Lica v ljubkih plamenih s poljubi Izgubljeni mir XI Zdaj si dih na mojem napetem trebuhu Koža že spreminja v črno skrivnost teme vsako izmikajoče se vprašanje Usta so se zaprla v glineni pozi V temi se svetlikajo tvoje žareče oči Če bi poznal skrivnost ki raztaplja solze in slino bi bil nedosegljiv tok tvoj sinji let v svetlobi Vendar nimam miru Nisi zvezda Žariš le zase Zlo ti je podobno Pustiš me ob strani SAN BERNARDO Hiša, spet odprta v avgustovski vročini enako presenečenje in novo zaradi stvari, ki so ostale in jih najdeš ob vrnitvi Fotografija tebe in tvojega očeta slika bratov na travniku poster Giacomettija na steni sakralna vokalna glasba Gledam te boso in milo, kako se premikaš iz nič ustvariš polno mizo prižgeš veter za televizorjem Breton nama govori v mraku s tvojimi besedami kot mrtvaško lobanjo boža kamen na produ na soncu se topi Očka Hamlet med cadavres exquis iz Grand Jeu »un baiser dans lequel il y a une menace Pourquoi cette main qui flambe sur l'eau?« Povečerjala sva Objela sva se na kratko Se združila v enem dihu v telesu Spala sva v isti postelji ljubimca otroka nikoli prej tako blizu Tisto, česar včeraj nisi hotela, si danes hotela Tisto, kar je bilo med nama, je za vedno pravi Henry Miller zvezdam kamorkoli zbežiš Jutri bom odšel In ne zadržiš me Kot dim ljubljeni dih izročen teminam vetra El miedo pleše med najinima golima telesoma v sobi aojd buden nad temo Prsti listi slovesa na prsih v pozdrav NOČNO SLOVO za P. I Zrak je zažejalo po tebi in te je obdal Nebo je trosilo tlakovce svetlobe Dokler ti ni vtisnilo v oči bledo vijolične ukradene bogu spanca In iz joka je bil glas, ki je nepričakovano vzniknil med sencami za mostom, visečim nad praznino Že je prihajal s plesnim korakom v gumijastih podplatih on, ki je v Veroni prosil noč, naj počaka po svečah z obokov med vsemi obrazi na nobenem obrazu ni bil jantar bolj jantarjast in kakor s sijem obdan med lasmi in živim ognjem priprtih ustnic Z vlaka reče trem luknjicam v mikrofonu »Ob desetih bom tam« Vse mu burka kri ki je nihče ne posluša Duša si privzdigne ovratnik tèma se zakrpa Svetloba utihne II Ko stopi z vlaka, skoraj v morje se sreča z nepoznanimi obrazi, odstira ogledala V megli, ki vlaži lase kot umazan poljub za vratom ruta s škotskim vozlom Ne ve, da je mesec november če zrak ve za zaprte kanale in srce utripa ublaženo pod rokavico Vpraša za pot do Svetega Marka, dvakrat ali trikrat pusti se voditi sprevodom senc, zavitim v plašče Deževalo je že Nebo je pustilo solze na kamnu Glas, še enkrat, nočno slovo Nato ničesar več, le ritmičen odmev korakov na mostovih in uličicah med sanjskimi prividi Sladka smrt oči na vsakem starodavnem lesu Zdaj malo zasope S kovčkom na ramenih Kot krvosledec, ki mu križišče preseka sled Večkrat zgreši pot med temnimi vogali Skoraj že verjame, da je vsega konec Prepusti se šibkemu svetlikanju svetilnikov Naenkrat se pred njim odpre trg skoraj prazen, na prvi pogled, razširi se preko vidnega polja, na več straneh zagleda maske, pozabi bolečino Noč pomeni ne imeti dovolj oči da bi prižgal tèmo Zdi se, da to zdaj govori dremavemu receptorju ki se je za trenutek odtrgal od televizijskega nogometa Ko na mizo položi dokumente, vzame ključe, se vzpne po stopnicah pogled mu zamegljuje spanec Ko za seboj zapre vrata (če za seboj ali za kom drugim) Misli na tvoje lase, spuščene na prsi In jutrišnji dan že umira Laguna srca III Zgodaj je prišel na zmenek Kratek čas je taval po malem trgu med stojnicami in lenimi študenti na klopeh Nebo je bilo pocinkana pločevina s sinjimi progami, ki jih je zarisal vetrič. Sedèl je in razmišljal Za zabavo je ugibal, od kod boš prišla, če iz uličice za trafiko ali prek mostička za veliko barko Čakanje je trenutek večnosti Nato je začutil tvojo roko, ki mu je zdrsnila ob rami, kri, ki je v hipu vzplapolala veselje, ki je preplavilo oči po dolgem času Oblečena črno in rjavo ga poljubiš Utreš si pot, medtem ko v vratni žili utripa tiktakanje Sprehajanje z bokom ob boku Sedenje nasproti pri mizi Navidezni poljubi med stavkom, povedanim na uho Tisti čaj, popit stoje sredi dopoldneva Zavist do drobtinic rogljička na tvoji ustnici ki jih oblizneš in v hipu jih ni več Spet vprašanje, kakšne barve so oči preko katerih gre svetloba, kot bi prežala na vročico Nato skupen obed in sprehajanje tvoje govorjenje in njegovo to živo trgovanje glasov s tišino Pustiti druge njihovim stvarem Najti izgovore Čuti tvoje srce in tega ne veš Ne boš ga imela Nikoli ga ne boš zapustila IV Zdaj sediš na postelji sredi popoldneva tvoj vrat, raven kot čapljin na bregu jezera Gleda roke, lok ust ozke boke in ustje stegen Ve, da se nadaljuje onkraj reke A kako zapluti navzgor, kako ... Zdajšnja norost je brez imena Je hiter razcvet ustnic, ponavljajoč Nato jezika, en sam zvok brez glasu. Jezik je povsod eno samo meso medtem ko toplota raste iz trebuha proti grlu kot beseda s trni Že zleknjena. Več rok bi bilo potrebnih da bi zaobjele objem, ure za vsako telo vsake tvoje celice. Počasi zdrsne na bok, na zadnjico Iz srca vzcvetijo majhne prsi z vonjem sleza Njihovo sonce boža z zobmi, žejnimi otroštva Zastokaš, ker čudiš vročico, ki se ti razleze po roki Z ljubeznijo, kot je materinska, pritisneš lice na tista druga usta, vlažna in rdeča, pod rdečo svilo, v žeji Vznemirjena se prepustiš čarobnosti poljubov In hočeš nočeš zadihana Razum laže Telo nikoli Rečeš: »Zakaj prav jaz?« Angel bo razparal božjo tišino Seme raztroseno med tvoje roke Belo v noči, ki prihaja Združena v pozabi Lajajo psi V Ni vedel, vendar je bila to zadnja večerja Slabotne svetilke ozke ulice so ju gledale Še topla od objema od poštenosti mize z lici pordelimi od ugriza poljubov Ne rečeš ljubezen, vendar misliš nanjo Severne vetrove v srcu samo čutiš ure nemira za zaprtimi vekami ko pokličeš pod pretvezo opravičevanj In nimaš miru vendar ti ugaja tista roka ki drži tvojo v žepu odbijaš jo in se je oprijemaš dlani se stiskata v toploti prsti, uklonjeni nežnosti nohtov na blazinicah rdečica las hoja po žerjavici Sedita si nasproti grizeta v hrano kot bi bila meso drugega pijeta pogled nektar poželenja ukraden Sfingi Glas pravi: »Vzemi me zdaj, pred vsemi, v krstu krvi ...« Drugi, šepetajoč: »Čutim črne škrate v torbi, pobesnele pse, ki mi grizejo dih, gležnje ...« Tako noč preplavi telo Sveča še gori Vendar ne za dolgo Vosek, ki izbrisuje obraz VI Spominjaš se Rima v rahlem dežju Ptice so se spreletavale s strehe na streho, Ozrla si se in ga zagledala, stoječega za zadnjimi sedeži Razprostrla si spete lase v hitrem pozdravu v gneči ob izhodu z lici, pomodrelimi od mrzlega vetra »Se vidiva kasneje ...« Pri večerji si iskala njegovo bližino mu tiho šepetala besede da drugi ne bi izvedeli za tvoje skrivno potovanje iz Verone v Rim proti prividu nemogočega V očeh so ti spali črički v baru hotela (kot prvič zjutraj v tvoji dolgi beli srajci v sobi nad njegovo ena nad drugo) sveža rožnata vrtnica Hermosa si plesala pod lestenci dokler te užitek ni izčrpal Potem vzdolž avenij proti postaji Termini končno sama zakaj ne letiš zdaj ko se lepijo pogledi govoriš mu, čeprav ne govoriš Ilovnata polt skrivni glas medtem ko minute bežijo na stenski uri in te nihče ne bo prišel odrešit pred požarom bolečine Konvergentna črta tirov razdalja, ki naju ločuje Prvi drugi poljub izmenjan in vlak se že premika dih zastane Kamorkoli greš, bo tudi on Srce je umirajoči, ki ne umre VII Bila si pozna in začelo je že deževati na pogačo z olivami ki si jo malo prej kupila na vogalu nerada Nebo, tako blizu da je bilo slišati božje korake je na strehe polagalo svoje sivo zdrizasto telo meduze Svetla laguna vijoličasta sončna vrzel Nato te zagleda, ko se pojaviš med številnimi obrazi izbrati oddaljen vogal za telefonom na žetone Ni spregovoril In bil je v sleherni kaplji ki ti je tekla po obrazu v smehu japonskih otrok za hišnimi vrati v tvojem sinjem dolgem plašču v hladnih rokah, ki jih je poljubljal kot hostijo pri zadnjem obhajilu (drugi bog, drugačna lakota) A že si morala oditi Odbilo je pol dve Gluha, nema ura Šla si in se ozrla v pozdrav Solze so tekle po njegovih žilah Samo spev GLAS POGLEDA »Derrière le soleil, il y a le ciel plus seul.« Red Bar Edmond Jabès, Le Livre des Questions, I, Pariz, Gallimard, 1964, str. 215 I Njene oči biseri zore v vetrovni noči Njene oči nebo, ki plane iz temin časa Življenje samo se rojeva iz njenih rok Kadar se smeje je prvi nasmeh naključen Svetloba lic Glas pogleda Prekipevajoča radost In poje II Spušča se po stopnicah oblečena v belo z medom na krilu Pleše sama okrog mize njene roke zarisujejo v zraku ne vem kaj nekaj živega kot v čudežu prstov Cvetje nohtov Temna dežela Vse je bilo povedano s tišino Telo je vroče Izziv poznan Iskati sključeni izgubljeno kroglo v gluhi temi kleti III Nebo blazni v njenih zenicah Zrak na njenih ustnicah izpoveduje neskončnost časa Pomanjkanje je položilo svoje roke na moja usta Kričim kakor nemi ker me njena lepota gane in se me dotakne Dan dneva Stojim na robu prepada med povedanim in tabo Gol pred pozabo IV Nič razen peska kamor seže pogled Vodna puščava kjer se oblaki pridružijo rumeni črti na obzorju Preleti ptic izrisujejo svetišče v zraku Veter že naznanja dež Bogovi so odšli Edino nadangel varuje vrata Raja ki ga ogrožajo trume demonov Njena lepota je izziv za plašno sonce septembra Moje poželenje raste kot plimovanje in njegovi valovi Nepotešljiva žeja Neskončna smrt V Njen divji krik pretrga zvezdnato noč zločina Solze na sivini peska Veter, ki me pobija Najina sanjska telesa na robu prepada Ples pogleda Sublimen padec VI Oseka Ladje na suhem v pristanišču Ganville Srečna je kot otrok Oblaki si sledijo Veter piha iz njenih ust Igra se Radost je VII Agon-Coutainville Sediva na skalah in gledava morje belo peno ki jo pušča na pesku Spominja se pokrajine na sliki Nenadoma jo preseneti velikanski val VIII Katedrala Coutances Mežnar naju je pregnal med mašo v nedeljo zvečer Nenadejana čarobnost Videl sem, kako se je iz visokega ovratnika črnega moher puloverja za hip prikazala bela tančica neveste IX Z roko v roki v somraku stopnic Dvorana je prazna Ukraden poljub X Rada bi govorila z mano Ganjena je Bi rada moje prijateljstvo ali mojo ljubezen? Biljard izgublja žamet Moje srce pravi za zmeraj Ona Krilo Ona jaz nemir XI Flamska soba Tapiserija na steni za zeleno posteljo Štiri dame naju gledajo s fotografije z začetka stoletja smehljajo se na prostem Parfum njene kože Najini telesi Eno samo telo iz katerega švigne kratek plamen ekstaze Objamem njene zaprte oči Moje ustnice na njenih vekah En sam dih En sam glas Kri je zaledenela po ljubezni Angel se spusti z neba blagoslovi to skrivnost To kruto radost XII Spolovilo nežno čvrsto kot nož na trebuhu Veter je najina sapa kot bi bila že na drugi strani smrti Ona šepeta v moje uho: »Naredi mi velikanski val ...« Vzdrhtim Ona doživi naslado Neskončnost spi v mojem naročju Izgubljam jo Pišem jo XIII Dani se Auraucaria se rožnato obarva Stopam po polju Zrak je svež Petje ptic Najine sanje bi se lahko končale Doživel sem že to Tako lepo bo umreti od tega XIV V metroju Si Sizif deli težo kamnov-kovčkov Moj jezik je prazen Nobena beseda ne more izreči kar presega »Smrt, kmalu ...«, pravi Njena krila nad senco Preblisk poljuba V neizrekljivosti oči se začenja onstran-groba Napraviti iz prepoznega prvi krik XV Nocoj sem dosegel deželo prikrajšanosti Ni smrti Ni slovesa Zdaj vem, da ima lepota tvoje bele roke Podarjam ti svojo kri Agonijo teh besed TOPLINA SNEGA za E. I Prosil sem morje za glas morje ve, da ne znam povedati Val narašča včeraj iz topline neba in udarec za udarcem dih raste iz droba dotakne se neba umreti hoče v tebi ki si svetloba v laseh v rani ust v sinji smoli lepih oči ko govoriš ko molčiš v poljubih ki jih čutim na sebi preden jih čutim zapuščene v norosti do tebe tvojih mokrih oblačil Rad bi noč samo zate rad bi boža tvoje srce bil tvoj jok solza, ki ti polzi po licu in vratu med prsmi vse do trebuha cvet breskve vlažna noč morje, ki iz njega pijem sladko umiranje jezika z ustnicami na ustnicah II Govoril sem sedela si ob meni medtem je motor tekel in rezal noč na dvoje med Rimom in nikjer Zrak udarja ob krila ptic ki izzivajo oblake s krikom v kljunu In je roka ki vse razgrne ko se sonce spusti bolno nad polja, požgana od vetra prisotnost pogledov, ki sem jih čutil na hrbtu glas maternice ki para in trga predzadnjo noč živeti vsaj trohico zapisovati te nežnosti vetru čas brez smeha ker bi bilo preveč popustiti za trenutek vročini marca Dlani nohti vročica neskončna vročica življenja Prosim vsako celico za mir medtem ko se razčesavaš prameni padejo na čelo kot svetlo rumeni dež zvezd o delirij o spokoj škrlatnordeča strjena kri pod nohtom III Sama sva v dvigalu nekaj trenutkov obdana s kovino pogleda Veš za meto in jantar Čutiš popuščanje utrujenosti, kot koprnenje Poslušam ti srce v pospešenem dihanju v toploti Četrto nadstropje s prtljago v rokah ko se že ločiva z »Se vidiva kasneje ...« Oči se odlepijo od mene da zastokajo v tankih koreninah tvojega vratu boginje bele toplote ljubezen pred samo idejo ogenj, ki raste vprašanje, ki ponižuje in rešuje Naredi z mano, kar hočeš Ubij me zdaj z udarcem biča trepalnic preden pred če se bodo kasneje vrata spet zaprta v naglici za tabo zamolkla tema beg iz gnezda in malčki čivkajo v begu pred ujedo Vsak tvoj korak ustvari zemljo pod nogami Vsak tvoj dih ustvari tožeč napev sveta Pepel bel pepel nastal na ognjenem čelu Venera mati na fotografiji s svojimi malčki IV V meni je zver ki zavija in hoče poleg mesa besed meso samo V meni je angel ki leti po nebu sam zase in zavezuje krila vetru v sanjah se raztopi v slini Oko v smoli Jaz ima spev Imamo spev Imej spev Ljubim V tvoji žeji Vse me boli boki noge srce pot besed v preži za nemirom krvi Blede se mi zaradi tebe, ki zmaguješ vsak moj nadzor sinjine oči rožnatega žameta lic rdeča usta, izčrpana in očarana odprto meso v katerem se izgubljam v plesu medtem ko čas odteka iz ure kazalec se stopi sperma na zenici tisoč dlani tisoč rok na svetem snegu vsake Rusije sanjane in rešene ujetnik v tvoji dači zvezanih rok in nog žejen tekočin zavisten urinu talec mesečnega perila jadrajoč proti vetru srečnega v smrti me posipaš V Ničesar več nimam Iz sandala pijem bes nožnih palcev ukrivljenih v ljubezni zazibanih v usnju Umiram, kjer se telo opre na svilo prstov Zdaj se pripognem na kolenih z obrazom proti zemlji v hipu lahko začutim toplino snega v belini tundre Daleč stran vlak razbija led Kijeva Stisnjeno rezilo med golimi rezili na neskončni planjavi volkovi tulijo Tako sam bolj kot sam pes Mi pomagaš? Če je nocoj petje v grlu otrok Če bi se tvoje srce odprlo za trenutek navalu poljubov Všeč si mi zaradi belih zob ki se zabadajo v jabolko zaradi besed, ki jih govoriš v smehu čela zaradi drugega jezika neznanega in melodičnega in kmalu bo poletje ničesar ji ne bom imel dati razen te tišine zapora v vetriču, ki trese borovnice Tako nežna je tvoja pesem preko sveta gre iz kuhinje In jaz nimam dovolj rok da bi te objel Objemam divje sence v praznini sobe Tvoje srečne oči prijateljski krvniki smrti, ki se bliža VI Prestrašen ptiček si ki ga je presenetil spanec Kraljevski orel si ki vodi veter Danes zvečer ti bom sledil v gozd kot plenilec izdihoval bom odtise vse do tvojega srca ki me vara Izbrisal bom s trebuha svojo obsodbo Ljubiti zlo s čistim srcem otrok Ekstaza, ki me prevzema rožnati žolč Si ali hliniš? Vzemi me zdaj pred novo zoro Tvoj sen sem dokaz, ki ne dokazuje Tako lepa da zatemniš sonce Nimam več besed ljubezni Ničesar nimam Ljubim tvoje otroke ljubim tvoje ljudi to, kar govoriš to, kar zamolčiš neulovljivo dušo nemogoč spokoj Zdaj je mrak v očeh nimam več razuma Nič nisem Objemi me umirajočega v treh zlogih tvojega imena ZVEZEK S KRETE MATALA Po imenu bi sklepal na stolpe Vendar gre za zaliv prebičan od vetrov ki tresejo prte krčme Alexis Zorbas Antično romansko pristanišče Gortina je danes kopališki kraj kjer cveti posel s picami nasproti Nisie Paximadia Na plaži stoji napis Welcome to Matala Today is life Tomorrow . never . comes Podpis: George (Prav zdaj, ko umira George Harrison ...) Tako so tedaj hipiji iz šestdesetih s horacijevskimi besedami ustvarjali votline-bivališča ki so jih Rimljani izdolbli v skalo svojo svobodno, naravno bivališče v svojem času Življenje, ki biva v smrti Toda na tem nebu brez ptic slišiš od daleč klicanje v čudnem jeziku Zaman skušaš govoriti turško v libijskih valovih Glas je potopljen v peni GORTINA »Naj se ukine smrtna kazen Naj se uvede pravica do posvojitev in ločitev, s primerno razdelitvijo premoženja sedanjega in nekdanjega Naj bo kaznovano telesno nasilje, čeprav na škodo sužnje, kot tudi prešuštvo - vendar brez kaznovanja s kamenjanjem ...« Tako navaja Gortinski zakonik starodavni napis iz 33000 črk stiliziran v bustrofedonski pisavi od desne proti levi in nato od leve proti desni v mešani dorsko-kretski pisavi Vpisan v kamnite bloke po Atenah in Šparti na začetku demokracije na minojskih tleh Zakon je enak za vse To je Gortina pod Avgustom prestolnica Krete in Kirenajke ki so jo Arabci porušili do tal leta 827 n.št. Od tega prestižnega središča s sto tisoč prebivalci ostaja kup ruševin rimsko gledališče Titova katedrala Toda zapisan neizbrisno v kamnu zakonik civilizacije izpred 2500 let Mislim na današnje rablje vse bolj krvoločne od Združenih držav do Kitajske (Latinska Amerika nima več solz) funkcionarji in mogočneži, oproščeni danes bolj kot prej tako v Santiagu kot v Rimu Zgodovina je vladavina zla Pod zimzeleno Jupitrovo platano neprekinjen jok škržatov FAJSTOS Stopnice za sedenje ne za hojo Najstarejše gledališče na svetu kraljuje na hribu nad planoto Mesara Zdi se, da je še slišati glasove romarjev v mrzličnem izmenjevanju blaga (tam pečí za keramiko, tu kovač, mojster bakra ...) Kraljevo stanovanje gleda na sever proti gori Ida, kjer vsakih devet let Radamant sreča Zevsa Skupaj bedita nad Hadom oblastjo nad živimi in mrtvimi Poleg kraljica govori s sužnjami v pax minoica Vendar v ognjenem jutru sokol leti visoko nedosegljiv Njegov let je kot let diska iz Fajsta nerazvozlan nerazvozljiv Skrivnostni pečat ARHEOLOŠKI MUZEJ IRAKLION Nosijo pečate iz kosti in slonovine Baker s Cipra Kositer iz Biblosa Zlato iz Troje Identiteta kot obesek okrog vratu Nato je prišlo dolgočasje Pustijo kipce na svetiščih na vrhu da bi bili zaščiteni tudi v njihovi odsotnosti Škoda, da bog redko pogleda sem Prvobitnost Neozdravljivo nasilje Klesati bolne dele človeškega telesa ex-voto ante litteram v pričakovanju ozdravitve Predvsem deformacije rok patologijo kože Telo je bilo že takrat čarobna zibka bolečine Mati ima razgaljene prsi razprte nad životkom in krilo z naborki Kače ji lezejo vse do las iz podzemlja Telurična grožnja neenake vojne Akrobat prvo poslikano telo v gibanju izvaja svoj salto mortale nad bikovim hrbtom Pravijo, da so bile tudi ženske preoblečene v moške ki so poskušale take akrobacije Igre telesa v ravnotežju nad praznino Taurokatàpsie Linaerna pisava A in B Znaki drug za drugim v skrivnem zaporedju vodoravnem navpičnem Pisati je od nekdaj utrudljiva dejavnost Dati ime moškemu ki nas ljubosumno uničuje Vaza iz Zakrosa iz kamnitega kristala kamna trdega kot kvarc namenjena libaciji Ročaj kot vprašaj iz živo zelene barve Prazno vprašanje Procesijska freska Telo moškega v rdečem in ženske v belem Rdeča barva bodičastega voleka črna sipe rumena žafrana sinja (kjerkoli namesto zelene) uvožena iz Egipta (mavrično pastelna) Zaobljena atletska telesa v profilu V labirintu Ariadninem se je izgubila nit Parižanka (tako jo poimenujejo Evensovi delavci) ima rdeče ustnice na napudranem obrazu poševne oči Ženske so bile take od nekdaj še preden je obstajal Pariz ljubke spogledljive kraljice puder se topi na soncu Prebivalci Krete katerih povprečna starost je bila petinštirideset let niso bili višji kot meter sedemdeset Pokopavali so mrtve v grobove s kupolo v položaju zarodka Način vrnitve k izvoru po smrti umreti kot si se rodil Bojevnik se kot starec vrne v otroka Popravi sulico Prosi za nežen dotik Spominja se poletij KNOSOS Od procesijskih trikotnih hodnikov ostajajo gladke plošče Vstopim z dvorišča na zahodni strani senca redkih vej meče na tla dolge sence Drug za drugim - zdi se, da do petnajstega stoletja - se vrstijo obredi z žrtvenimi daritvami božanstvom tistega časa s prazno krvjo (kasneje so bili kozli ...) Evans je dodal na dnu žare manjkajoče delčke Zdaj je vse na mestu in vse se zdi lažno armiran beton bolj obrabljen od kamna starega štiri tisoč let Ne pa tudi kanalizacija s pravokotnimi vogali proti reki, zdaj zmanjšani na hudournik V polsenci sameva goli prestol obdan z jastrebi na rdečem ozadju sinjem in belem Utrujen sem vendar naju rahla sapica usmeri proti izhodu Pomislim na kratek čas v vsakem življenju na rahlo sapico, ki ga odpihne Žalostna gotovost kot bi razumela se naša vodička nasmehne Ni naključje, da ji je ime Sophia PISMO IZ HERSONISSOSA (z mislijo na Ezro Pounda) Dragi moji, pomikajoč se v čredi vihteč steklenice piva napol goli ob vsaki uri tuleč Nordijci ob srečnih urah (happy hours) - včasih so vihteli meč ali falus Pravijo, da je v Malii še slabše Gole sedemnajstletnice na cesti mrtvo pijane sredi belega dne omama je vnaprej izgubljena stava če gre za to, da te zmendrajo mobilnik in piercing (pa mi govori o Revoluciji ...) Lokali drug za drugim v čarobnih lučeh ob obali Dancing Pubs (ne za plesanje ampak za popivanje - plešejo samo kozarci) Neučakano hitenje Lovače na stranke z butastimi nasmehi v svetlečih sandalih in prozorni obleki Tukaj je Grčija mrtva To odraža goreča vnema trgovinic, ki so vse enake zatohlost bruhanja pijancev povsod ista aroganca blaga Ta lažni sijaj v toplini objema Razen: točka na skalah kjer vetrič ustvarja na morju penaste kodre pod luno in prekrije hrup progresivne glasbe Temnolaso dekle sedi na obali zrelih prsi žalostnih oči pusti, da jo zajame voda ob vsakem valu vzklikne Dva psa prešuštvujeta srečna v opoldanski svetlobi ne meneč se za mimoidoče (ki so zaposleni z drugimi stvarmi Alkohol zatre vsako primarno potrebo) Razni smešni seksualni spomini ... Starodavna zibelka Zahoda Njen razkroj Lep pozdrav Vaš Sfattocobio AGIOS NIKOLAOS Krog sladke vode obdan z rdečkastimi skalami Redke barke Veter stresa veje Otroci se potapljajo s pristanišča (nekdo je tam napisal No fear) Zdaj v njegovem središču plavajo oprijeti za isto blazino Govorijo tako tiho, da jih ne moreš slišati Tu, kjer se je kopala Minerva v žveplasti peni čista zelena voda Voulisméni In ni jezero ni morje SPINALONGA Otok ima ime po Giudecchi iz trinajstega stoletja Ko so Benečani kupili Kreto v času četrtih križarskih vojn ena sama bitka in zasedba Verončan Michele Sanmicheli iz šestnajstega stoletja je zgradil Trdnjavo za obrambo pred Turki Dva vhoda ki se ujemata s polmesecem petinsedemdeset in tristo metrov od obale Zaliva Mirabello V ortodoksni cerkvici visijo zlate in srebrne ploščice v zahvalo za prejeto milost Vonj po kadilih Okrog zidovi v razpadu (med kamenjem kosi lesa od potresa) Tu je le kremen v Grčiji s pomola nasproti Benetke so jo izgubile 1715 nato pod Otomani postane bolnica za gobave (leta 1820 je bilo še 850 sprejetih bolnikov) Na pokopališču petinštirideset grobov v skupinskem grobu s kupolo ki ga nenehno poglabljajo Oblaki jadrajo nosi jih veter nad kaktusi in rožiči Zdaj ko ni več zasedbe razen turistov mlahavih med valovi Zefir, poslušaj Pesnik sem Zadnji med gobavci DNEVNIK IZ ROMUNIJE quacumque aspicio, nihil est, nisi pontus et aër, fluctibus hic tumidus, nubibus ille minax. inter utrumque fremunt immani murmure venti. OVIDIJ, Tristia, I2, 23-25 inde Tomis dictus locus hic, quia fertur in illo membras soror fratris consecuisse sui. OVIDIJ, Tristia, III9, 33-34 I Pot teče naravnost in razpolavlja polja Zemlja na desni in levi kamor seže oko obdelana in prazna Vse kot v neskončnem povojnem stanju Še včeraj v Bukarešti v bližini hotela Central oče berač z dvema bosima otrokoma Neokrašene izložbe obleke in čevlji vsi enaki preveč vikanja, lokalni denar za nekaj lir. Urbane shizofrenije med elegantnim versajskim parkom in zanemarjeno goščo Zamazane klopi kljub temnim kostimom natakaric, ki sedijo v baru na videz bolj spodobnem Nato rdeči krompirčki v vrečki »grška« solata, postrežena brez kruha v ledeno mrzli kupi pred nejevernim Gérardom, na tešče iz Pariza ... Tople sladice, čokoladne in vaniljeve kupljene na vogalu v soparnem popoldnevu Sredina septembra dva dni po Twin Towers Policija povsod štiriindvajset ur na dan na vhodu v hotel Kakšne barve je bolečina če ječi v vsakem obrazu vsakem kamnu Kakšen je vonj lakote ki poblisne v očeh, ki se srečajo v hipu in izgine zarisana v zidovih žareča v tlaku kričeča v vsaki pločevinki prepredena v vetru v zbledelem črnilu na slabem papirju poteptana na tleh Koliko zatrtih življenj otrok skritih pod malimi grobovi Preveč mračnih hiš ob mastodontskih monumentalnih zgradbah Muzejih, Akademijah, Ministrstvih, Sedežih Partije Zdaj, ko je noč kot gosti z Zahoda hodimo po ravnih cestah v umazani in žalostni svetlobi med starimi vozovi na križiščih postaj, kjer mrgoli kot v casbah II Sedež Romunske kulturne fundacije v somraku z elegantnim vhodom Znotraj po nekaj stopnicah preddverje in prostoren salon Na stenah domujejo fotografije najslavnejših gostov (Ionesco in drugi) portreti, porumeneli od časa v času, ki jih požira, jalova koreografija na meji smešnega z nasmehi pod briljantino s kravato, skrbno zavezano v temnih volnenih oblekah Zdaj ste samo še meso za črve Svetleče kosti tri metre pod nogami Nasmehi, polni mravelj Razjedena spolovila Samo papir je spomin pa vendar izgori Kot ljubezen, raztrosena vsepovsod Izgubljena med snegom dolge zime Tukaj - nam pravijo - je tovariš Ceausescu, na začetku, gostil komunistično mladino Od tod grozni kičasti kontrast med rdečim žametom zlatimi stebri in železnim mrežami na stropu kot udarec v oči Neki hispanist mi prijazno med kajenjem govori o Lopeju de Vegi Osvežitev, za te razmere velikodušna Ponižni in prijazni ljudje Vendar melanholični in ponosni Ne, ne bom vodke Dovolite, da sedem III Cesta proti morju, sem govoril, ravna pod soncem z nekaj oblaki Prehiteli smo traktorje, vozove in cize Kot v kakšnem neorealističnem filmu v trenutku zaplombirani v '50 letih tega globokega juga, ki je podonavski Vzhod bukoličen in razcapan nešteto galaksij od mogočne, bližnje srečne Evrope (s svojimi bankami, svojimi bandami, svojo reciklažo s svojo vedrino, liberalna, smrtonosna narkoza okostnjakov zelo togih v omarah) Postanek sredi dopoldneva na bencinski postaji Kava iz avtomata nobenih lončkov »Privatniki so kriminalci« (pa se jih znebite) Bolje lulati za drevesi Na javnih površinah Kar je težje za ženske Med kuščarji in mravljami Včasih kačami Tukaj je bila Revolucija po desetletjih režima Vendar ni videti Prestolnica v pomanjkanju Pravijo, da se krade več kot prej Vendar svobodno, z nasmehom isti ex-tovariši in nekaj drugih, nam pove francosko-italijanski vodič profesor s plačo, manjšo od smetarja Post-komunistični raj se bliža, kot je videti, od enega raja do drugega Dovolj je, da veruješ v usodo velikodušno in dobrotniško Večno posmehovanje ljudi drug iz drugega Ubiti se za prazen nič ker se zdi jutri tak kot včeraj nesrečno podnebje v septembrski sopari Sprašuješ me za Deleuzeja, za Ricoeurja ... Očalarka iz literarnih krogov medtem ko hodiva proti obali med vasicami s psi in otroci Veliko gosi v lesenih ogradah, in spuščenih na cesti, v vetru, ki stresa oblake Zobe imaš rumene od nikotina Zdi se, da je kajenje edina uteha Tu, kjer prijazne gospodične postajajo povsod na plakatih na zidovih (nemoralnih) usodne ikone Rothmansa in Marlbora cigaretni dim in post že pripravljata prihodnje pogrebe po zaslugi multinacionalk vseh rakastih in bogatih Začutiš žejo, dolgočasje resničen ponos nasproti zlu zgodovine Grenka, postideološka ideologija V pogubni primerjavi s Poljsko in Madžarsko Pravljice, ki se ne vrnejo Ampak kakšno lepo sonce Nenadoma posije Na morsko obrežje IV Mamaia, dolg drevored na obali Črnega morja Napol prazni hoteli ob koncu sezone veličastne dekadentne katedrale imperialne province trava poganja med lužami med teniškimi igrišči iz cementa Vrste zaprtih sončnikov Kot na Morandijevi sliki škripajo, ko jih stresa veter To, kar je bilo letovišče uradnikov in pomembnežev Je zdaj prostranstvo temnega peska v rdečkasti barvi zahajajočega sonca dviga se gosti dim iz rafinerij Na odprtem morju se pozibava tanker Galebi z Bosporja ali iz Odese Nekaj ur od Ukrajine Od Krima V praznini vodne brazde Moja soba gleda na obalo Plitvo morje brez obzorja razen vrste varnostnih boj ki jih valovi pozibavajo Nekaj brezčasnih turistov na obali zre v luno Obzidje s tremi prižganimi lučmi »Restavracija Laguna« je že mesece zaprta V daljavi leti letalo Art-deco oprema moje sobe Pomislim, ne vem zakaj, na Ano Karenino, na Tadzia, na Viscontijevo Smrt v Benetkah Valovi so tako blizu Jih slišiš? V Tomis dictus locus, danes Konstanca, je bila izgnanstvo za Ovida ki ga je Avgust izgnal zaradi razuzdanosti ali druge skrivne krivde dokler ni tam umrl leta 17 po Kristusu. Barbara terra divjih Gotov in bradatih bojevitih Sarmatov o katerih govori v Tristii je skrajni konec neznanega sveta Mrzel in sovražen kraj Slabo prenaša hrano, bivališča slano vodo Ime, ki po izvoru namiguje na bratomor kruti waste land pred in po aprilu. Danes zjutraj sedeč na balkonu vivo ma non salvo sem videl Ovida hoditi po zaledenelem morju oblečenega v tuniko iz grobe volne objokujoč svojo ženo in preklinjajoč Rim in lacrimabile tempus Naj traja Naj ne oprosti Oster kot veter Božanja VI Rečno pristanišče Tulcea je betonski pas z rombi Poteptane gredice, živahna modrina privezi v mirni brezdelnosti mlačno jesensko sonce Barke v zalivu kakšen posamičen veslač nas pozdravi, ko odplujemo s robčkom v roki medtem ko se v grlo zajé vonj nafte in kuhanja Delta Donave (Istro, je govoril Ovid) Obrežje je že daleč Obkrožena s širokimi pasovi Stisnjena kot Lete Barka počasi pluje v blatni vodi Napol potopljena drevesa iztezajo gole veje krikov Preleti belih ptic od mest postanka Divji psi prosto tekajo naokrog brez konca po obali Negibni v nadresničnem spokoju Amazonska bližina dogodka v vročini Mi, pesniki, bojevniki, prepuščeni usodi Na splavu Fitzcarraldo VII Med mrežami Mufraltarja proti večeru smo poskušali gozdne jagode sladke in prazne kot upanje Sprejeli so nas veseli plesi mladih v narodnih nošah Nato bratsko združeni v dolgem ritualu popivanja v igrah z robčki v napevih ciganov Stiski in izpusti rok Poljubi na lica Kratka razneženost V temi se je nasmejana pojavila temnolasa boginja z ognjem v očeh medtem ko se je ulila ploha Spomin nanjo se ni izgubil Izgubil je ime Nedosegljiva milost Ljubljeno prekletstvo V praznini, ki ostane VIII V Arheološkem muzeju v Konstanci stojijo nagrobni stebri v dveh vrstah kot v hali železniške postaje Notranjost je peč brez klime s soncem, ki nabija v okna Zaprašeni kamni Zaprašen dan Spomeniki z dolgo zgodovino stopiva na prosto Luknja v cesti Dela v teku luknja v podzemlje pod milim nebom Na lovu za spominki iz žada za ženo, za mamo in za hčerko Same puste veleblagovnice z grozotami Ostaneva praznih rok Prestrašeno gledava prah Strašna sinjina puščave IX Ti, deček osmih, devetih let ki me z nežnim gibom vabiš na stranišče na vlaku Konstanca-Budimpešta, kljub obhodom policije, ob tej uri bi moral biti v šoli se učiti, se igrati, se veseliti z otroki kot si ti Kje je tvoj oče? Kdo je tvoja mati? Koliko otrok vas je? Komu daš denar, ki ga zaslužiš s kakšnim gnusnim prascem ki izkoristi tvojo lakoto? Sedi zdaj poleg mene Ne boj se, ne zbeži Nisem tak kot oni Od rož se naučimo živeti Umreti NEDOTAKLJIVO Les amantes redeviennent intouchées, intouchables, dès qu'elles quittent vos bras. BERNARD NOEL, Le Syndrome de Gramsci, Paris, P.O.L., 1994 Mesenost razprta v obljubi ljubezni telo, ponujeno poljubom Nato samo roke vztrajna pokora bolečine ki bolj jo izgovarjaš manj ti da miru Biti nekoč za trenutek bitje enega samega srca pogled, ki izgine zaslepljen od sonca Skrivnost duha norega nič jezero, ki se suši Sama si kot sonce znova da te preklinjam da te kličem Moja gola duša I Glasovi od miz poživljajo december Pogled izbriše razdaljo Sinjina kril v trepalnicah rdeči nasmeh ustnic »Sem hčerka odsotnega očeta Tisti drugi, pomirjujoči sostanovalec erotično nezanimiv, mi za hrbtom smrči svojo večno ljubezen od polnoči do zore ... Jutri popoldne sem prosta Pojdiva na sprehod ...« Bivati v tvojih odmorih Zapolnjevati tvoje premore Kot stranka, ki nekaj podari a je ne plačaš stranka si ti sama Na mizi odprta beležka medtem ko čas drhti na urinih kazalcih Poletje je obljuba ki jo zgrabim z zobmi z ugriznjenih prsi pod majico Ena je Čas vedno priganja Glas zastane v grlu »Zvoni ... Te pokličem ... Pusti me samo« Nikoli prej tega nisem počel na žogi Hrbet se usloči Vendar se muči in skuša obdržati ravnotežje »Dobro poljubljaš« Jaz tudi, rečeš V ogledalo napol gola v pajkicah Razmišljam o milosti neopredeljive starosti na ranjeno življenje od dogodkov stol oblačilo ogledalo vrata postaja Lepa v svoji zmečkani majici Beli oblak zrno iz katerega zraste sonce Čista nečista Ime brez imena Kot bolni metulj ranjena V zraku Enyina pesem »Halo ... me slišiš?« Izginila je Oprostite, prosim Končno dve uri Biti ljubezen Gola sva na tleh Odpreš se Ne govoriš samo presenečena zasopeš če te le poljubim na vrat in skozi tebe grem znotraj in zunaj v enem samem trenutku v laseh veter med nogami valovi Čutim tvoje telo ki me obdaja noge okrog ledij če prideš srečna in plodovita sinja svetlolasa smrt v tebi se razpustim Hodiva po vrtovih z roko v roki Že dolgo nisi tega počela Modra ti pristaja tvoja koža zlato rumena govoriš o svojem profesorju francoščine tvoje besede kot spev Ne vem, če sem zadovoljen težko mi je in ne vem kje Rad bi te videl teči po ledu biti sneg ki ga rdeča raztapljaš z ustnicami Vendar sem pesek v klepsidri brez časa Sediva skupaj med drugimi mizicami nasproti golemu drevesu Ob vsaki novi krošnji trepetam v vetru Umrem vsak petek do naslednjega torka Kruto izgineš v svojem zlatem limbu življenja v dvoje Ostanem v krutem niču s priprto knjigo berem malo tu malo tam skrit med drugimi Vrneš se ena in slepa pretvarjaš se, da spiš da vzbujaš poželenje Sanjam te svojo skrivnostno samo midva na plaži sončni zahod na odprtem nebu (dopolniš garderobo - kolonialne barve, preizkušeno blago - za potovanje v Saharo Žareča od sreče me prepustiš moji puščavi, draga ...) Srečam te vsake toliko ko se pretvarjaš, da me ne vidiš ko se paseš po izložbah ali pozdravljaš sorodnike Ti, ki poklicno učiš posredovanje ne posreduješ ničesar misliš samo, kako bi ušla Moje besede te motijo moja pisma tudi »Delam na tem ... Vendar s tabo ne delam ... Za moje komplekse gre ... Poskusi razumeti ...« V telo je nerazložljivo vtisnjena jungovska abstinenca Eleganten reptil Skrit v brlogu II Z ustnicami na steklu ko tvoj vlak odhaja Stojim negiben na peronu Pariz je zdrsnil z mene kot trzaj čez hrbet »Kmalu te bom poklicala ... Ne bom te pustila ...« Še en večer brez večerje Gledam ljudi ki prihajajo odhajajo ne vem kaj naj rečem razen teže sanj po včerajšnji noči In odslej bom v vsaki stvari, ki si jo gledala in jo boš videla tvoj za vedno tvoj nikoli Vračaš se k njemu z mojim vonjem na sebi jaz sem te odrešil z božajočo sapo »Vedno bom ob tebi ... Se bova videla od časa do časa...« Ne pojem, ljubezen, bolan sem od tebe Čutim, da je rojena in že umira v tistem snopu luči potopljenih v mrak Anvers, Brest, Toulon Vem, da boš v snu govorila moje ime prepotena v vročici iskala boš mojo roko In rešen bom preklet zdaj ko bivam v tvojih ustih se me dotakne kdor se te dotakne Povem to hladnemu vetru ob vsaki spuščeni roleti »Tukaj je bila F. z mano (srečna ...)« Blodnež toži v gvanu Zvečer se vrnem v Milano Part-Dieu korak in sem, kjer veš, da sem Tvoj črni plašč z oranžno podlogo črna, ki me vname v tem mračnem decembru Dežuje tvoji premočeni lasje prameni na čelu na očeh Stisnjena v dvigalu dve ptici v kletki Ljubezen kot bes strašen za vsak kilometer za vsako postajo Oblečena v svojo kožo mehko, nežno uporno me prosiš za toplino Zdaj te vzamem s tisto lakoto, ki ti je všeč Deset ur potovanja za to uro poljubov »Pozno je, oditi moram ... Večerjo moram pripraviti ...« Moj polet zdrsi po tleh Tukaj s tabo Sam Večeri v Leonu Mrtve luči trgovskega centra malo pred božičem (bolečina ki ne odpušča) Med Rono in Saono ledeni veter na obrazu Noč, obešena na lampijone Si tista, ki sledi mojim korakom? Koliko ur je še do jutri? Ne pokličeš V meni je teža Rad bi, da bi bilo samo dobro krila mi rastejo pod tvojim pogledom če se me le dotakneš Vendar mora najhujše šele priti Štejem oblake v spokoju ulice kjer si stanovala Mislim nate, doma z otroki pozorna do svoje prve ljubezni Hvala za vse Tudi za bolečino Tvoje telo v mojem Sva najina (naj je bogu všeč ali ne) Blagoslovim te golobica, rojena med rjuhami gejša sestra vila ki sediš na meni in ječiš nedolžno in sramotno ob vsakem dotiku ustnic dokler ne občutiš ugodja in povzročaš bolečino Dan dolg kot noč sama sva v postelji Hraniva se s poljubi skrivnimi spet otroka z vsem zadovoljna Vendar žari od tebe od mene ta edina zvezda Angeli najinih nebes V celici Tista vožnja z metrojem do postaje Cordelier Nato se ločiva coeurs déliés Obrneš se navznoter kot bi mi hotela vzeti vsega v svoj pogled Pustim se vkleniti zanosu pogleda Zdaj mislim nate v tvoji podeželski hiši Moja nedotakljiva krhka repatica Litanija ki me slepi Pisma, poslana na poštno ležeče Rada plačuješ scotto za branje Reke črnila če bi jih postavila v vrsto bi te dosegle in zgrabile v vrat, od tukaj, kače ljubezni Ne upaš si Nobenega skrivališča dovolj je varno Vržeš jih stran - in poveš mi - (prepametni otroci) Niti shrambe spodobi se za ljubimca Papir ki ne traja dolgo Zazidan v preklic Saint-Paul V soboto zjutraj Tečeš mi nasproti od šolskega vhoda Umrl bom s kepo v grlu Presrečen od ljubezni V razsulu III Luči na odprtem morju proti novemu pristanišču Zdi se, da živi na prepihu zaziban v tem vetru v nekem drugem času Vračala si se zdaj moja kot nikoli prej (... vzponi s kolesom sanje o srečanju ... ... ukradeni pogledi na dvorišču osnovne šole ...) Zdaj si bila tam in poljubljala si me z očmi, še lepšimi zaradi solz sklonjena nad mano pila si moje vznemirjenje Plodovi najinih dvanajstih let Upanje, ki se mi še vedno izmika Počasi Montegrino na začetku gozda Noč se je spustila z globokim vzdihom Odpreš se in si svilena če s prsti iščem užitek minute Izgubljen v intenzivnosti življenja izgorel v žametu ki ga potapljaš ranjena vrtnica spremljaš me v nežno smrt ki jo zavračam Ven greš kadit Skloniš se nad grmom Od tvojih stegen morje preplavlja tèmo Tu si, živahna na druge strani žice če glas naraste v skrivnosti, ogrnjeni v vznemirjenost? Tvoja mati otroci postanki srca Delo, začeto in odloženo v istem dnevu Želja po smrti malodušje, zapuščenost Tu sem (niso sanje) če se pojavi znak izboljšanja, morda Zdaj spiš na moji rami Ne bom te budil Mrzle roke in mi že praviš ljubezen Jasna noč zimska Govoriš mi o svoji bolečini kako te zgrabi za vrat tesnoba v drgetu srca Poslušam in ne moram spregovoriti v vijoličnem mraku, ki naju obdaja Nato nenadoma še nikdar tako bližnja luna razsvetli Colmegno V kinu kot dva otroka - takrat si hodila tja z velikimi niti opazila me nisi Imel sem rdeče zvezke v njih si bila živa kot skrivna luč pogrešal sem te Umiral sem med vzdihi prehitro vdan Zdaj, ironija let, mi očitaš, da sem molčal čas, izgubljen z drugimi najhujša ukana Dogovorjeni zmenki na katere te ni bilo Vem, da zato, ker bi rada nekdanjo zavrnitev Zdaj, ko imam štirideset let mi kažeš fotografije morja izbrane z namenom da bi me spomnila, kakšna si bila Čas je samo beseda Odsotnost na katero me obsojaš iz ljubezni Obrnem se nazaj Lune ni več Telo je spet nedotakljivo izgubljeno v megli Trese Ljubila si me in se tega branila Cigareta je prižgana Vendar kot tvoja usta Nobena IV Sediva v temi na stopnicah gradu Vstaneš vsako minuto da bi prižgala luč Dvomiš vame Želiš in ne želiš (če želiš je lepše) Tiste besede, izgovorjene v svežini verande Vprašam te, če si srečna Odgovoriš z vprašanjem Na nebu samo dve zvezdi razsvetljujeta najini telesi končno osvetljeni Tvoje oči smaragdno zelene, žalostne Da bi izsušile morja Sediva na klopci v parku Sempione Želiš in ne želiš Obrneš se in me poljubiš Božam te z glasom Grizeš me z očmi Nekaj je živo onkraj volilne opredeljenosti česar ne poznava kar se izmika besedam Mračno zapeljevanje Da se iščeva da bi trpela Dežuje po naju pred glavno postajo Čez deset minut imaš vlak Poljubljam te, da te boli Všeč ti je moja lakota ta nežni ugriz ki ti razkriva, kdo si živa v teku Gledam, kako odhajaš in izjokam ves dež od tu do morja Vendar, ne obrni se Hotela si avanturo Dobila si jo Za celo noč potopljeno v tvojo kri Zapri oči ko se poljubljaš rad bi jih popil ker me prižigaš znotraj svojo luč matere deklice ki se je vrnila za eno noč gospodična Nato ob prebujanju hlad odmik Praviš, da me nočeš več da se zate ne borim dovolj ... (Molčim prepuščam te tvojim tegobam Vzgoja je včasih prestiž Močna klofuta bi bila boljša) Zapustim Genovo ne da bi videl morje Vse je negotovo kot lahkotnost ribiških mrež Vem, da si tam zleknjena na divanu v knjigi tvoja knjiga me preseneti Piševa si (pišeš »ljubim«) Svetloba bo prišla iz oči smaragdnih kot zlomljen glas iz joka vseh vročic Mislim nate ki rasteš na mojem trebuhu v temi brez sna Bela beseda na črnem nič V Oblaki tako nizko na nebu nad Rennesom vendar ne dežuje Majhna dvorana snopi luči publika, povezana z nitjo glasu Nasproti mene si v sivi oblekci kratki Poslušam besede ljubezni iz tvojih ust zvočno valovanje vztrajno in čisto Vrhovi Andi Jezera Cordigliera Točka za vratom ki jo lasje le oplazijo potopljeni v znoj Bela točka kot jutranja zarja ki jo božam od zadaj z dihom da ne bi spet umrl Eno uro nemi ujetnik lova na majico v gubi noge Biti krilo vedno žuželka senca na ljubljenem telesu Hitenje vlaka Bežen poljub presenečenje, eno številnih Nato po stopnicah proti peronu v decembrskem soncu ki ne ogreje V meni si Pozdravi kot v strahu Skrivnostna boginja tiha in topla Že slišim ječati besede pod pepelom Ognji v približevanju jutra Brati te in ne poznati drugega kot glas v črnilu v katerega namakaš pero v daljavi izpovedujoč srce poezijo ljubezen kot bi pisal nekdo drug Kdo si? Kaj hočeš? Za koga so te sanje brez cilja? Tišina imen Melodija Skrivnostna Gibki koraki iščejo pot med Seno in ničem Dolgi premolki negotovi kot v pričakovanju nasmeha ali slovesa Gledaš daleč z neulovljivimi očmi zelenimi v oblaku dima Oba z vodo v ustih v premoru časa Drhtim in si te želim Če mi ledja dajo veter Tukaj ovita v večer stisnjenih dlani ena sama usta na klopci deblo, ovito z rokami Končno blizu mehko propadanje sveže v sopari pariški ki me izčrpuje Tu je živel Baudelaire na Ile Saint-Louis Še vedno živ v lanu Tvoje rdeče srajčke Koža razkrita počasi svetlikanje v obljubi prekrita s poljubi Samo za tvoje veselje Ječiš in molčiš ledeni cvet ki ga stiskam krvaveč Odhajaš v mrak v mraku me pustiš brez razloga v se v naglici oblečeš Nejeverna stekla neme roke brez zadnje cigarete Sam od prevelike nežnosti pred nezamisljivim Gol v ledeni senci božam telo Nedotakljivo Kazalo EL MIEDO Segovia San Esteban Riofrío V pasti robidja San Bernardo NOČNO SLOVO Zrak je zažejalo po tebi in te je obdal Ko stopi z vlaka, skoraj v morje Zgodaj je prišel na zmenek Zdaj sediš na postelji sredi popoldneva Ni vedel, vendar je bila to zadnja večerja Spominjaš se Rima v rahlem dežju Bila si pozna in začelo je že deževati GLAS POGLEDA Njene oči Spušča se po stopnicah Nebo blazni v njenih zenicah Nič razen peska Njen divji krik pretrga zvezdnato noč zločina Oseka Agon-Coutainville Katedrala Coutances Z roko v roki Rada bi govorila z mano Flamska soba Spolovilo Dani se V metroju Nocoj sem dosegel deželo prikrajšanosti TOPLINA SNEGA Prosil sem morje za glas Govoril sem Sama sva V meni je zver Ničesar več nimam Prestrašen ptiček si ZVEZEK S KRETE Matala Gortina Fajstos Arheološki muzej Iraklion Knosos Pismo iz Hersonissosa Agios Nikolaos Spinalonga DNEVNIK IZ ROMUNIJE Pot teče naravnost Sedež Romunske kulturne fundacije Cesta proti morju, sem govoril Mamaia, dolg drevored Tomis dictus locus Rečno pristanišče Tulcea Med mrežami Mufraltarja V Arheološkem muzeju v Konstanci Ti, deček osmih, devetih let NEDOTAKLJIVO Mesenost razprta I - Glasovi Bivati v tvojih odmorih Nikoli prej Končno dve uri Hodiva po vrtovih Umrem vsak petek Srečam te vsake toliko II - Z ustnicami na steklu Part-Dieu Večeri v Leonu Tvoje telo v mojem Tista vožnja z metrojem Pisma, poslana na poštno ležeče Saint-Paul III - Luči na odprtem morju Montegrino Tu si, živahna Mrzle roke V kinu Dogovorjeni zmenki Obrnem se nazaj IV - Sediva v temi Tiste besede, izgovorjene Sediva na klopci Dežuje po naju Hotela si avanturo Zapustim Genovo Vem, da si tam V - Oblaki tako nizko Točka za vratom Hitenje vlaka Brati te Gibki koraki Tukaj Koža Fabio Scotto NEDOTAKLJIVO Prevedla Nadja Dobnik Poetikonove lire 18. knjiga Urednik Ivan Dobnik Zbirko ureja in izdaja Književno društvo Hiša poezije Pavšičeva 4, Ljubljana Zanj Nadja Dobnik hisa-poezije@poetikon.si www.poetikon.si Oblikovanje zbirke in fotografija na naslovnici Sandi Radovan Elektronska izdaja Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. Ljubljana 2018 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=296203520 ISBN 978-961-7016-53-6 (epub)