352 Tudi nekoliko zemljopisja. Misli na vernih duš dan. Prehodil sem mnogo sveta — tako piše nek modrijan -— češ, da najdem deželo, v kteri bi se dalo prav na tihem in v miru živeti, pa ni se mi po sreči izišlo. Misle, da ni ga pod solncem takošnega kraja, se vrnem domu. In glej, lažnjivi svet premišljevaje zagledam v duhu deželico , majhno sicer pa celo mirovno ; leži ti ravno pod polnočnim pasom; na eni strani jo meji večer našega življenja, proti jutrovem pa se tiče prekrasne in popolnoma srečne, pa še neznane dežele. Število prebivavcev te deželice je veliko . in se vedno množi; enkrat državljan te deželice nikdar več ne umerješ. Hode po tej deželici najdeš le nizke griče, pa tudi sem ter tje dolinico ravno dosti prostorno , da si v njej zadovoljen prebivavec bajtico postavi. Rosa z nebesa pa solze žalosti zamačejo zemljo v tej deželici, in hladen zrak prepihavajo mrazljivi vetrovi; mi jim pravimo ,,vzdihljejiu. Sem ter tje zagledaš tudi ktero rožico v bledo travo utonjeno. Ljudje tu stanujoči so ti kaj posebno ljudstvo. Vsi so nemi in ne vejo govoriti , pa iz svojih globokih bajtic vendar-le mnogokrat veljavne in mnogo pomenljive besede dihajo. Mest ni-kakših ne stavijo. Slehern stanuje v ozki bajtici, ne skrbe, kdo mu je sosed, in kaj se okoli njega godi. Tudi kralja vladajočega nimajo. Vsi so si enaki. Odkar v tej deželici stanujejo , imajo vedno najlepši mir med seboj ; stanujejo pa tu že kaj časa, in brž ko ne bodo še tukaj dolgo prebivali. Po prerokovanji vendar bodo enkrat vsi zajedno vstali in šli boljše domačije iskat. — Slednji se sme med njimi vseliti, le unih nočejo , kteri se sami vrivajo in ktere sodnije pošiljajo. V grbu ima ta deželica sicer le križ in se imenuje „groblje", pa vendar-le je mogočna; vse kraljestva tega sveta z vsemi svojimi državljani bodo njej podložne. Do te deželice vsakdo najde; mnogi poti peljajo do 353 nje, nekteri krajši, nekteri daljši, po vseh pa hitro tje prideš. Komaj si se v kočijo nabasal, že tudi drugič zastoji, smrt pa ti kliče: „Stopi z voza!" J. Pavalec.