tifflEHjEBmaE GsH IBiBwii" Uvoznik in zastopnik TERRA MSG d.o.o. www.terra-sp.si tel.: 02/250-09-66 www.mammut.ch Lu lil v viiy - dùrfltìwt:. GorskeSledi □fcaljwarttvtfwj lîu 1 ume športno Infarmritivnii POUÍrtrt (WWW. RO nl(e-5^Cli.COm o. i lì -J i 3 r ki priesa d dee*, goiskof;^ ivcîa tfop r-imi UVODNIK Klub omejenih ljudi Zadnjič sem se javno proglasil za neverjetno omejenega človeka! Bilo je na spletnem forumu, kjer se je razvnela žolčna razprava o uporabi motornih sani. Sredi zime so državni organi pričeli resneje preganjati vse številnejše motorne sankače po naravi. To je izzvalo direktorico trgovskega podjetja, ki take stroje uvaža, da je napisala javno pismo s pozivom po ureditvi tega področja. V pismu je zagovarjala rekreativne vožnje z motornimi sanmi in si želela prostor za njihove vragolije. Na portalu Gore-ljudje.net se je sprožila živahna razprava, v kateri ljubitelji gora v svojih odgovorih niso našli veliko razumevanja do dirjanja po zimski pokrajini. To je avtorico pisma razjezilo, da je zapisala, »da s tako omejeno mislečimi ljudmi še ni imela opravka!« Z največjim veseljem sem se vključil v razpravo in se ponosno pridružil temu klubu omejeno mislečih. Kajti že dolgo me je strah, da je ta klub »omejenih« ljudi, tistih, ki razumemo pomen mirne, necivilizirane divjine, vedno manjši in da je že davno velika manjšina. Res je sicer, da bi bilo treba uporabo motornih sani in štirikolesnikov za poletno rekreacijo bolje zakonsko urediti in najti sprejemljiv način sobivanja. Toda ta problem je le kamenček v celovitem problemu odnosa družbe do narave. Živimo na čudovitem koščku sveta, ki so nam ga predniki pustili dokaj ohranjenega. Vsakodnevno dogajanje pa nam kaže, da se stopnjujejo pritiski po novih in novih posegih v naravo, »saj je vendarle treba spodbujati gospodarski razvoj!« Koliko je županov, ki bi se zavzemali za ohranitev narave bolj kot za novogradnje? Zakaj pa menite, da novega zakona o TNP ni in ni? Saj ga nihče pravzaprav noče! Vsi že govorijo, kako dobro je imeti lepo naravo, ko pa pride do konkretnih zadev, vsak gleda le svojo sebično korist. Pri tem gre pravzaprav za kulturno vrednoto. Prepričan sem, da je neokrnjena narava nekaj najvrednejšega, kar imamo v tej naši lepi deželi. To je eden od temeljev kakovostnega življenja vseh nas. Dokler bomo znali uiti iz napornega vsakdana v mirno divjino in se vsaj za nekaj ur zliti z njo, bomo živeli zelo kakovostno. Nič umetnega, noben fitnes, nobena žičnica ali motorne sani ne morejo nadomestiti zdravega potenja v vetrovnem zelenju ali belem pršiču stran od mest, cest, hrupa oziroma kakršne koli civilizacije. Lahko pa je tudi drugače: popolna urbanizacija, popolna podreditev vse narave gospodarstvu, popolna izraba vsega ozemlja za vse vrste »rekreativnih« dejavnosti, da bo le dobičkonosno! Naj bo vse pozidano, zaprimo se v svoje betonske kletke, razgiba-vajmo svoje mišice v kleteh ob pogledu na televizorje, s katerih nam praznijo možgane z neumnostmi, in se prekladajmo drug do drugega zgolj v kovinskih škatlah! Strah me je take »kakovosti« življenja, take »neomejenosti« do tehnološkega napredka. Prepričan sem, da smo vsi ljubitelji gora vsaj malo »omejeni« in nam ni vseeno za našo gorsko divjino. V družbi pa smo premalo glasni, kajti današnja družba je družba marketinga. Nekaj velja tisti, ki glasno in kar naprej ponavlja svoje stališče, pa če je še tako neumno. Za tistega pa, ki se samo tiho umakne pred agresivnimi nasprotniki, četudi ima zelo plemenite in modre nazore, ne bo nihče vedel in ga upošteval. Zato se oglašam tukaj in iščem nove člane kluba »omejenih« ljudi. Tistih, ki imamo »omejen« in nerazumevajoč pogled na prodor tehnike v divjino. Če želimo svojo kakovost življenja ohraniti za nas in za naše zanamce, moramo predvsem vztrajno vzgajati in navduševati vse tiste, ki še slišijo malo klica divjine v sebi kljub neznosnemu hrupu okoli nas. Žal moramo biti glasni v družbi, da bomo lahko ohranili mir v divjini! Andrej Stritar 1 UVODNIK 1 Klub omejenih ljudi Andrej Stritar 4 PLANINSTVO 4 SPD Trst - zgodovinsko poslanstvo na zahodnih okopih Žarko Rovšček 12 Na prvo turo kar po svojem zemljevidu Znameniti kartograf Ivan Selan tudi planinec Mojca Luštrek 20 Everest - Aleš Kunaver - šola Nepal Tone Škarja 24 Adi Vidmajer - dobitnik Bloudkove nagrade iz planinskih vrst Slavica Tovšak 26 In vendar gre naprej ... Miro Eržen 30 Ko izgine planinska pot Tone Tomše 34 Nož Dušan Škodič 37 Zimsko jutro Janez Gril 38 Na Sveto goro Enodnevno romanje iz Idrije Rafael Terpin 42 Ples pajčolana Pavel Dimitrov 44 Izpolnjena srčna želja . Stane Škrjanec 46 Vzhodni žleb (»Pomladni cvet«) Gorazd Gorišek 48 Po Ötzijevih poteh Tadej Zorman 50 NATURO 50 Reiterkarspitze (2421 m), Karnijske Alpe Tomaž Hrovat 52 INTERVJU 52 Sem vzdržljiva, volje mi ne zmanjka (Simona Pogač) Irena Mušič 57 NASVET 57 NAŠ RECEPT 58 VARNO V GORE 58 Na suhem in toplem Aljaž Anderle 62 VARSTVO NARAVE 62 Ne vmešavajmo se v naravo! Jana Kus Veenvliet 66 Velikonočnica Dušan Klenovšek 68 ALPINIZEM 68 Končan Svetovni in Slovenski pokal Andrej Pečjak 72 Lep in glasen Aljaž Anderle 76 Nora linija Supercanalleta Dejan Koren 78 Kavkaški utrinki Razmišljanje o tem in onem Nina Bernard 80 Pasti plezalskega izražanja Mateja Pate 82 NAŠA SMER 82 V strminah nad planšarijami Samova grapa v Maselniku Vanja Nastran 84 NOVICE IZ VERTIKALE 85 ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE 86 NOVICE IZ TUJINE 87 PISMA BRALCEV 88 LITERATURA 89 IZ DEJAVNOSTI PZS 91 NOVICE IN OBVESTILA 96 KAKO POZNAMO NAŠE GORE? Vsebine vseh Planinskih vestnikov od leta 1895 do danes na www.pvkazalo.si; OD 1986 DO LANSKEGA LETNIKA V FORMATU PDf. planhskivESTNiK IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. . Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 109. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Dvoržakova ulica 9, p.p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 87, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Marjan Bradeško, Andrej Mašera, Mateja Pate, Irena Mušič, Emil Pevec (tehnični urednik), Andrej Stritar (namestnik odgovornega urednika), Slavica Tovšak OBLIKOVANJE IN LIKOVNO UREJANJE: Zvone Kosovelj GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz, d.o.o. NAKLADA: 5100 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, d.d., Ljubljana. Naročnina 32 EUR, 55 EUR za tujino, posamezna številka 3,2 EUR. Članarina PZS za člane A vključuje naročnino. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirajo Ministrstvo za šolstvo in šport in Fundacija za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. t\ /=!£» Fundacija za šport FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Na izstopu Jalovčevega ozebnika FOTO: OTON NAGLOST vinsko zahodnih okopih Na stiku stoletij & Žarko Rovšček* & Arhiv SPDT Množični izlet na Učko z udeleženci v značilni staromodni opravi, še pred ustanovitvijo podružnice (l. 1902) SPDT. * Avtor se zahvaljuje Lojzetu Abramu, Dušanu Jelinčiču, Marinki Pertot in Petru Suhadolcu iz Trsta za pregled besedila in pripombe. pp- * Na Tržaškem je proti koncu 19. stoletja poleg sekcije Nemško-avstrijskega (DÖAV) delovalo tudi italijansko planinsko društvo, Società Alpina delle Giulie (SAG).1 Z odpiranjem novih poti in dostopov v podzemeljski svet ter s potujčevanjem le-dinskih imen sta obe društvi povzročali za slovenski živelj neprecenljivo nacionalno-etnično škodo. Politična samozavest Slovencev v Trstu je rasla z velikim razmahom slovenskega meščanstva, trgovske, obrtne dejavnosti in bančništva. Ustanovitev Slovenskega planinskega društva (SPD) v Ljubljani (1893) je med slovenskimi rodoljubi na Tržaškem utrdila zavest, da je treba slovenskim goram povrniti »slovensko lice«. Po nekaj desetletjih prevlade obeh tujih društev je tudi na Tržaškem vzniknila ideja o slovenski planinski organizaciji. Po prvem, »osnovalnem« shodu so se 7. maja 1904 zbrali v prostorih Slovenske čitalnice v Ulici sv. Frančiška na občnem zboru in izvolili načelnika, odvetnika dr. Mateja Pretnerja, tajnika Miroslava Pretnerja in zaupnike za Sežano, Vreme, Drago in Dolino2. Uradno priznanje oblasti, potrditev pravil društva, je sledilo kmalu. Vse do leta 1907 so bili jedro dejavnosti mlade podružnice predvsem množični izleti, označevanje poti s slovenskimi napisi in opremljanje kraških jam za množični obisk. Posebni vlaki iz Trsta in Ljubljane so prepeljali množice ljudi na svečano odprtje jame Vilenice pri Divači (14. maja 1905). Podružnica si je zagotovila pravico upravljanja tudi za jamo Dimnice pri Slivju. sredi večnacionalne skupnosti Podružnica je uspešno nadaljevala svoje temeljno poslanstvo in postala najaktivnejše tržaško slovensko društvo. Njeni člani so se udeleževali različnih planinskih manifestacij drugod po Sloveniji in sodelovali tudi pri ustanovitvi drugih podružnic (npr. v Pazinu). V letih 1908-1914 so priredili tri zelo odmevne planinske plese, ki so bili za slovensko narodno skupnost v Trstu pravi praznik. Začeli so priprave na gradnjo planinskega zavetišča na Čavnu in na Črni prsti, ki so jih po prekinitvah v kasnejših letih večkrat nadaljevali. »Sprehodom« na tradicionalne okoliške vrhove in odmevnemu izletu v Benečijo so dodali tudi resnejše ture v Julijce, Kamniške Alpe, Dolomite in drugam. Tajniško poročilo na občnem zboru leta 1911 poleg uspehov (markiranje 23 novih poti in porast član- 1 Do leta 1885 Società degli Alpinisti Triestini. 2 Potrdili so tudi uradni naziv »Tržaška podružnica SPD« s sedežem v Trstu. stva na 213) ni skrivalo ogorčenosti nad vandalski-mi poškodbami slovenskih kažipotov in tabel. Leta 1912 so izdali zemljevid »Okrožje Trsta« s slovenskimi toponimi (avtor Alojz Knafelc). Kot novost so uvedli smučarske izlete v Bohinj. Senca svetovne kataklizme se je vse bolj bližala. Mednacionalna nestrpnost se je v predvojnem času stopnjevala z mazaškimi in uničevalnimi akcijami »neznancev« na slovenskih kažipotih. Gradnjo razgledišča nad Sv. Ivanom in zaključna dela pred otvoritvijo v Dimnicah so izvedli tik pred sarajevskim atentatom. Skromnemu delovanju podružnice v času prve svetovne vojne so sledila tudi redka sporočila v tisku. Na občnem zboru v Narodnem domu pri Sv. Ivanu so leta 1914 počastili desetletnico obstoja. v primežu med obema vojnama Novemu odboru po vojni je predsedoval Miroslav Pretner. Leta 1919 so člani spet začeli sistematično hoditi na izlete po tržaškem Krasu. Fašizem se je na Primorskem vse bolj šopiril. Ob požigu Narodnega doma, svetišča slovenstva v Trstu, 13. julija 1920 je bil s sedežem podružnice uničen tudi njen bogat arhiv. Ohromljena je obnovila svoje osnovne dejavnosti komaj v začetku leta 1922. Naslednje leto so izvolili nov odbor in ponovno nekdanjega predsednika dr. Mateja Pretnerja. Z novimi pravili so skušali doseči večjo samostojnost, saj je matično SPD ostalo onstran državne meje. Fašistična oblast je 9. oktobra 1923 razpustila društvo, češ da ne »izpolnjuje pogojev za obstoj«, ko so v jami Dimnice našli avstrijsko puško (po nekaterih virih celo dve). Najdbo so inscenirali nekateri člani italijanskega društva SAG, ki je kasneje prevzelo upravljanje jame.3 Pomagalo ni niti to, da je sodišče razkrinkalo krivce. Komaj dva tedna po razpustu so neumorni člani pod imenom nekega »planinskega kluba« in s pretvezo, da organizirajo »plesno šolo«, postopno obnovili dejavnost in jo uskladili z državno zakonodajo. Na ustanovnem občnem zboru novega Planinskega društva (6. marca 1924) je postal predsednik dr. Edvard Slavik. Družabnih prireditev in predavanj niso več prirejali. Zavednim rodoljubom so ostali le še množični izleti v odročne kraje, kjer so si v ozračju zatiranja slovenstva dajali duška s pevskimi nastopi. V pogromu nad slovenskimi ustanovami so oblasti 17. avgusta 1927 dokončno ukinile tudi planinsko društvo. Številna slovenska društva na Primorskem so do leta 1928 prešla v ilegalo in pred- JELINCIC, Dušan: Zgodovina SPD Trst 1904-1984, Trst 1984 (v nadaljevanju JD-SPDT), str. 49. Označevanje poti s slovenskimi napisi (l. 1906) stavljala jedro kasnejšega narodnostnega odpora. V Trstu je bilo poleg prosvetnega dela, predvsem zborovskega petja, najbolj razširjeno izletništvo. Po nasilni razpustitvi sta delovali dve neformalni skupini: t. i. »štempiharji« (med njimi je bil najvplivnejši Pinko Tomažič), organizatorji različnih športnih tekmovanj in izdajatelji ilegalne, humoristične »štempihar-ske literature«, ter alpinistično usmerjeni »magna-monti« (vodilna osebnost je bil Jože Cesar). Sredi leta 1938 se je v Borštu oblikovala skupina mladih raziskovalcev jam v kraškem zaledju Trsta. Ljubezen do gora si je vedno podajala roko s svobodoljubjem, domovinsko ljubeznijo in odporom, zato so se med obsojenci zloglasnih političnih procesov proti številnim narodnjakom znašli tudi nekateri vidni planinci. Društvena kronika je bila ob koncu druge svetovne vojne žal prepojena tudi s krvjo. poganjki na starih koreninah Pobudnik ustanovitve slovenskega planinskega društva v Trstu na novih temeljih je bil prekaljeni organizator primorskega protifašističnega odpora in alpinist Zorko Jelinčič. Na ustanovnem občnem zboru 5. maja 1946 v Trstu so soglasno potrdili pravilnik in izvolili nov odbor.4 Kmalu so sprejeli tudi uradni znak društva. Glavni usmeritvi sta bili spoznavanje slovenskih krajev in vzgoja članov 4 JD-SPDT, str. 64. za uživanje naravnih lepot. Preko nekaterih, izrazito športnih odsekov so želeli pritegniti več mladih, zato se je društvo včlanilo v Zvezo društev za telesno vzgojo. To je bilo obdobje iskanja novih organizacijskih smeri in poudarjenega narodno-obrambnega poslanstva. Ustanovili so jamarski, izletniški, gospodarski, publicistični, smučarski, fotografski, propagandni in alpinistični odsek, a se aktivnost vseh ni takoj in v celoti razvila. Navdušenje je vodilo ljudi na množične izlete na Kras in v Julijce, včasih povezane tudi z udarniškim delom na cestah in železniških progah. Kljub splošnemu zastoju delovanja društev v zamejstvu po letu 1948 se je število članov PD Trst povečalo na 429. Zorko Jelinčič, tudi član glavnega odbora PZS kmalu po njeni ustanovitvi, je že takrat menil, da »kljub težki realnosti vsiljene državne meje zemljepisni, planinski, narodnostni in ideološki razlogi« narekujejo pripadnost društva slovenski krovni organizaciji. Planinsko društvo Trst je leta 1954 dobilo današnje ime Slovensko planinsko društvo Trst (SPD Trst). množično v gore Izletništvo, v dolgi in bogati zgodovini društva pomemben nacionalnopovezovalni in spodbujevalni element, je zaradi različnih zunanjih in notranjih dejavnikov doživljalo vzpone in padce. Takoj po drugi svetovni vojni je toga zavezniška vojaška uprava preprečila marsikateri načrtovani izlet in s tem tudi stike Tržačanov s planinci v matični domovini. Niti naporni prevozi s tovornjaki, ki so jih po letu 1952 zamenjali prvi avtobusi, niso omajali silnega navdušenja (povprečno 30-40 planincev na izlet). Ko Vodje Tržaške podružnice SPD: Miroslav Pretner, Edvard Slavik, Peter Zink, Josip Hočevar. Draga, 1907. je že nekoliko popustilo, ga je Zorko Jelinčič označil kot »atribut izrednih povojnih prilik ob pomanjkanju rednih prevoznih sredstev in dovoljenj za kroženje preko meje«.5 Sredi petdesetih let je zaradi naraščajoče motorizacije in dokončne državne meje zanimanje za množične izlete upadlo. 20 izletov v obdobju 1956-1959, v glavnem z osebnimi vozili, je nakazovalo krizo. Pomlajeni odbor se je po letu 1963 zavzeto lotil oživitve osnovne dejavnosti društva. Dr. Sonja Mašera, po Jelinčičevi smrti leta 1965 tudi formalna predsednica, je pritegnila številne mlade starše z otroki. Društveni izleti so postajali spet bolje obiskani in cilji v slovenske gore, Karnijske Alpe, Dolomite in v gore bivše Jugoslavije vse zahtevnejši. Naslednji predsedniki so poleg drugih dejavnosti tudi preko izletništva skušali pritegniti čim več novih članov. Pinu Rudežu, predsedniku v obdobju 1977-1986, je v izletništvo uspelo vključevati vedno več mladih, predvsem osnovnošolcev in srednješolcev. Običajnim pohodom so dodali tudi športno-tekmovalno vsebino (orientacijski pohodi ipd.). V obdobju naslednjih dvajsetih let so postali nekateri izleti (npr. novoletni, velikonočni, miklavžev) tradicionalni temelj družabnosti in rekreacije. Društvo je leta 1985 organiziralo odpravo na Južno Anapur-no in treking v Nepalu. Lojze Abram je v svojem mandatu pisano izletniško ponudbo osvežil s svetovljanstvom, trekingi v različne tuje gorske skupine (npr. v Tatre, v bazni tabor pod Everestom, avstrijske koroške gore, Zahodne Alpe). Današnja predsednica Marinka Pertot pa ima veliko zaslug, da so se uve- 5 JD-SPDT, str. 82. Narodni dom, središče slovenskega duhovnega in gospodarskega življenja v Trstu po požigu l. 1920. ljavili strokovno vodeni naravoslovni izleti. Številni so tudi daljši in večdnevni pohodi v tuje gore, ki jih organizirajo skupaj z drugimi planinskimi društvi. Vsakoletni program nudi vsakemu nekaj, s tem pa se pridobiva in ohranja članstvo, ki je eden glavnih porokov za nadaljnji obstoja društva.6 mladina - naš up Povojna dejavnost mladinskega odseka se je po letu 1948 zmanjšala zgolj na nekaj pretežno smučarskih izletov. Po letu 1965 je pomlajeni društveni odbor ponovno navdušil številne mlade za pohode, tekmovalne nastope, športne teke in množična mladinska srečanja. V obdobju predsedništva Pina Rudeža je mladinski odsek vodil požrtvovalni Zlatko Jelinčič. Takrat so v okviru Športne šole Trst organizirali osnovnošolske olimpijade z udeležbo najmlajših članov. Na začetku devetdesetih let pa se je pojavil ponovni osip mladine. Nekaj časa niso pomagali niti novi prijemi, kot npr. planinski izleti, prirejeni za starejše mladince in osnovnošolce, orientacijski pohodi, uvedba planinske knjižice in točkovanja za osnovnošolsko olimpijado. Težišče aktivnosti mladih v zadnjih letih so planinska šola, skupinski pohodi, smučanje in orientacijska tekmovanja. Slednja zaradi množičnega odziva vzbujajo veliko optimizma. S temi interesnimi dejavnostmi prizadevni odbor znotraj društva vzdržuje nekakšno statistično starostno ravnotežje.7 6 ABRAM, Lojze: Od Jadrana prek Triglava, SPDT, Trst 2005 (AL), str. 97-119. 7 AL, str. 121-127. PERTOT, Marinka: Predsedniško poročilo 2006, 2007 (PM). Prim.: JD-SPDT. svet pod nami Na pobudo Zorka Jelinčiča je SPD Trst leta 1951 začelo sodelovati z jamarji iz Boršta, ki so samostojno delovali že od leta 1938. Po začetnih ogledih jam se je šesterica članov društva udeležila jamarskega tečaja, a dejavnost ni prav zaživela. Prizadevanja predsednika Rudeža, da bi preko jamarstva pritegnil v društvo številne mlade, je najbolje uresničil jamarski izvedenec Stojan Sancin, ki je po letu 1977 zasnoval sistematično in znanstveno podkovano delo odseka. Sadovi uspešnih raziskav so bili objavljeni v znanstveni publikaciji Pod socerbsko planoto. Delo Jamarskega odseka se je poglabljalo, vključno s številnimi objavami raziskav v strokovnem tisku, in predstavlja pomembno protiutež raziskavam nekaterih italijanskih, tudi nacionalistično usmerjenih jamarskih klubov na Tržaškem. Rezultat sodelovanja z jamarji koprskega kluba Dimnice so pomembna odkritja v Golokratni jami (2002). Stalno in vztrajno delo je obrodilo odkritje najlepše jame na socerbskem Krasu, Stoletnice, poimenovane v čast jubileja SPD Trst (2004). SPD Trst je eno izmed redkih slovenskih planinskih društev, ki se ponašajo z jamarskim odsekom.8 v bližini zadnjih gnezd in prvih zvezd Po drugi svetovni vojni so se v SPD Trst trudili nadaljevati bogato tradicijo nadarjenih alpinistov med obema vojnama (Cesar, Marušič, Šavron, 8 Poleg SPD Trst imajo jamarski odsek še SPD Gorica in PD Tolmin. Prav tam, str. 153-157. Prim.: JD-SPDT in PM. Na Črni prsti (l. 1907) Pahor, bratje Blažina). Beležimo prva plezalna tečaja v Glinščici (1946, 1947) in ponovne poskuse oživitve odseka (1954, 1966, 1972). Oranje ledine dolgo ni obrodilo sadov. Obuditev dejavnosti leta 1982 (po zaslugi Angela Kermeca, Petra Suhadol-ca in vodje alpinistične šole Lucijana Cergola) pa se ni več prekinila. Z vrhunskimi dosežki so se uveljavili nekateri mladi plezalci generacije iz leta 1972. Igor Škamperle, ki je preplezal Francosko smer v južni steni Aconcague (1. primorska odprava) in se je leta 1983 skupaj s Cergolom udeležil odprave v organizaciji PZS in AO SPD Trst na Anapurno I, gotovo spada med najuspešnejše. Do danes se je zvrstilo vsaj tisoč plezalskih podvigov s podpisom članov AO SPD Trst v Julijcih, Dolomitih in Centralnih Alpah, pa tudi v bolj oddaljenih gorstvih drugih kontinentov. Ob 80-letnici je društvo organiziralo samostojno, zaradi vremena žal neuspešno odpravo na Južno Anapurno. Rdeča nit se ni prekinila kljub nekaterim tragičnim slučajem v vrstah članov društva (Peter Štoka, Zlatko Jelinčič, Lucijan Cergol, Jožko Baša). Dušan Jelinčič se je leta 1986 kot prvi alpinist iz Furlanije - Julijske Krajine povzpel na osemtisočak (Broad Peak, 8047 m), leta 2003 v deželni odpravi še na Gašerbrum II (8035 m). Jelinčič se je leta 1990 poleg Lenarta Vi-dalija, Davorja Župančiča in Tatjane Grgič iz SPD Trst udeležil uspešne slovensko-italijanske društvene odprave »Sagarmatha 90«. V naslednjih letih so se posamezni člani tržaškega AO udeleževali različnih odprav drugih društev v tuja gorstva. Ivo Buda in Ivo Kafol sta bila člana koprskih odprav na Anapurno 2 in v Patagonijo. Erik Švab je sodeloval z Markom Prezljem v mednarodni odpravi v Kara-korum (SZ stena Spantika). Med vrhunske dosežke sodijo plezalni vzpon Erika Švaba v steni gore Tsa-ramoro Atsimo na Madagaskarju (8a+) in vzponi drugih alpinistov v gorah Turčije, Nepala, Kenije, Mehike, ZDA, na Kilimandžaru in v Patagoniji. Najodmevnejši so gotovo uspešno ponesli ime SPD Trst v svet. Posebna pridobitev za redno vadbo alpinistov je leta 2007 zgrajena umetna stena v športnem centru v Bazovici (projekt Interreg).9 bele strmine Smučarski šport ima svoje prve korenine predvsem med »magnamonti«. V povojnem času (19461948) so prvi smučarski izleti in kasnejša zimova-nja združevali lepo število mladih članov. Udeležili so se tudi tekmovanj za prvenstvo Svobodnega tržaškega ozemlja. Duša društvene dejavnosti in prvi smučarski učitelj je bil Bojan Pavletič, ki je leta 1953 opravil še izpit za gorskega reševalca. V začetku šestdesetih let se je usul pravi plaz. Leta 1966 so organizirali prvi smučarski tečaj, naslednjo zimo prve, kasneje tradicionalne (letos že štiridesete) zimske športne igre. Leta 1968 so SPD Trst končno sprejeli v italijansko smučarsko zvezo, kar je omogočilo sodelovanje na vseh uradnih tekmovanjih in prejemanje različnih podpor. SPD Trst je bilo leta 1970 tudi soustanovitelj Zveze slovenskih športnih društev v Italiji. Smučanje je pod tem okriljem vse bolj postajalo vrhunski tekmovalni šport, ki je leta 1971 dosegel enega svojih vrhuncev: 150 9 Prav tam, str. 141-151, 171-177. Prim.: JD-SPDT in PM. Prvi povojni plezalni tečaj v dolini Glinščice leta 1946: prvi na desni stoji predsednik Jelinčič, ob tabli v sredini sedita Jože Cesar (levo) in Sandi Blažina (desno). mladih v organiziranem treningu za sezono, smučarski tečaj z udeležbo 180 tečajnikov, pete jubilejne zimske športne igre, 16 vrhunskih tekmovalcev. Aktivnost smučarskega odseka je večkrat zasenčila druge dejavnosti, vendar so v želji po odličnosti v društvu vedno dajali prednost vzgojnim elementom. Prvotno delo z italijansko govorečimi učitelji krajevnih smučarskih šol so presegli z vzgojo lastnega kadra, ki posreduje športne veščine v materinščini. Uspešni organizaciji tekmovanja za pokal treh narodov (FIS) leta 1995 v Trbižu je sledila tudi organizacija tekmovanj v okviru FIS-a. S smučarskimi športnimi in organizacijski dosežki se je društvo uveljavilo v širšem slovenskem, italijanskem in mednarodnem prostoru.10 neuresničene in uresničene sanje Zgodovinska želja tržaških planincev, da bi imeli v slovenskih gorah svojo postojanko, se zrcali v dolgoletnih prizadevanjih na Črni prsti, pri preurejanju bivših vojašnic, obnovi koče na Doliču, gradnji na Nanosu in še kje. Zgodovinski dogodki so sanje omejili na simbolično, duhovno prisotnost društva (npr. Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti, Tržaška koča na Doliču). Več kot desetletna prizadevanja in odprtje Doma Mangart v Žabnicah leta 1983 so žal že po nekaj letih omagali pod težo rdečih številk. Darilo dolgoletne zaslužne članice Slave Slavec leta 1999, nepremičnina v Boljuncu, je obliž na dolgoletno rano in obenem pomembna pridobitev za nekatere dejavnosti društva. Čeprav sta dve svetovni vojni, s posledičnimi političnimi kupčijami, dolgo 10 Prav tam, str. 129-139. preprečevali uresničevanje zgodovinskega poslanstva društva, označevanje poti na lastnih tleh, so leta 1975 namenu predali znano obmejno Vertikalo in jo pospremili z izdajo izčrpnega vodnika. Njeno veličino potrjujejo današnji načrti številnih prečnih povezav s potmi v Italiji in Sloveniji, ki jih je nekdanja meja ločevala. Zbirki označenih poti so leta 2007 dodali še slikovito krožno Pot Vekoslave Slavec v dolini Glinščice in Pot Sonje Mašera med Barkovljami in Sežano.11 družabnost, sodelovanje in kulturna dejavnost Slovenski tržaški planinci se vedno množično udeležujejo številnih družabnih srečanj, obletnic in otvoritev planinskih postojank. To so druženja enako mislečih, prežeta tudi z močnim nacionalnim nabojem. Društvo pa večkrat prevzema tudi vlogo gostitelja na domačih tleh. V sedemdesetih letih so bili dnevi planincev, članov SPD Trst, ob rednih občnih zborih eden glavnih družabnih dogodkov. Prerasli so v udeležbo na srečanjih obmejnih planinskih društev in njihovo organiziranje. Okrogli jubileji, ki so kulturno obeleženi, pa so tudi povod za predstavitev dosežkov širši javnosti. Omenimo vsaj nekatere. Petdesetletnici je s tematsko številko posebno pozornost namenil tudi Planinski vestnik.12 Ob osemdesetletnici (l. 1984) je izšla Zgodovina SPD Trst Dušana Jelinčiča, po letu 1976 dolgoletnega urednika tedenske rubrike »Iz planinskega sveta« v Primorskem dnevniku. Ob 11 Prav tam, str. 159-163. PM. 12 PV 1954/09. Društvo je leta 1948 organiziralo tudi prvo smučarsko tekmovanje na Črnem vrhu. stoletnici se je slavnostnim in družabnim dogodkom pridružila izdaja knjige Od Jadrana prek Triglava Lojzeta Abrama.13 Obe deli sta bogata vira in temeljna pomnika društvene zgodovine. Začetno sodelovanje z ljubljanskim PD Integral je preraslo v uradno pobratenje leta 1980, ob katerem je SPD Trst razvilo tudi svoj prapor. Društvo sodeluje tudi z drugimi društvi, npr. z Obalnim PD iz Kopra, PD Sežana, PD Križe, planinsko skupino Kulturnega društva Bazovica z Reke in v Primorskem meddruštvenem odboru planinskih društev. Zelo uspeli rezijanski večer v okviru predavateljske sezone leta 1981 je pomenil začetek plodnih stikov s tamkajšnjimi planinci. Predavanja, včasih obogatena tudi z literarnimi večeri ali kulturnimi nastopi ob jubilejih, so bila vedno značilen vložek programa planinskega društva. Nad to pomembno obliko osveščanja, ki v svoji zgodovini beleži bolj ali manj bogate sezone in je postala tradicionalna, že vrsto zadnjih let bedi sedanja predsednica Marinka Pertot. V kulturni program društva spadajo tudi različne priložnostne fotografske ali slikarske razstave in literarni natečaji. Vse to duhovno bogati in združuje pripadnike slovenske skupnosti v Trstu. Velika ovira pri delovanju društva je bilo vrsto let pomanjkanje stalnih društvenih prostorov. Od povojne obnovitve naprej je društvo v glavnem gostovalo v prostorih katerega od drugih društev ali ustanov, nekajkrat celo na domu prvega predsednika Jelinčiča. Na današnji lokaciji v Ulici sv. Frančiška 20, kjer imajo svoj sedež tudi nekatere druge slovenske organizacije in ustanove, je društvo od leta 1977. Gregorčičeva dvorana z manjšim bifejem omogoča ugodne pogoje za predavanja, druženja in sestanke. Še vedno pa si prizadevajo, da bi dobili sedež v stavbi bivšega Narodnega doma. kam naprej O vpetosti SPD Trst v splošni družbeni utrip Slovencev v Italiji pove veliko podatek, da je bilo društvo leta 1954 eden izmed ustanovnih članov krovne zamejske organizacije, Slovenske kultur-nogospodarske zveze. Pobude odbora ob koncu osemdesetih let, da bi SPD Trst postalo sekcija CAI (Club Alpino Italiano), so med drugim preprečevali tudi tržaški skrajneži. V iskanju novih izzivov je društvo sodelovalo (tudi kot nosilec) v več čezmej-nih projektih Interreg III A 2000-2006, in sicer pri posebni publikaciji o dolini Glinščice s prispevkom o prisotnosti društva in slovenskih alpinistov, z digitalizacijo društvenega arhiva, oživitvijo spletne strani in pripravo čezmejne poti po sledeh starih opuščenih steza. Slej ko prej pa ostaja ena glavnih nalog vzgoja mladih rodov. V lanskem letu se je SPD Trst formalno vključilo v PZS.14 Tako se uresničuje vizionarstvo Zorka Jelinčiča, ki je že pred več kot pol stoletja utemeljeval razloge za pripadnost društva krovni slovenski planinski organizaciji. V tem okviru SPD Trst, polno načrtov, novih izzivov in v prvih vrstah boja za narodnostne pravice stopa v svoje drugo stoletje. O 13 Po letu 1991 je Abram prevzel urejanje rubrike »Iz planin- skega sveta« v Primorskem dnevniku. UO PZS, 19. 6. 2008. SBRIZAJ, Danilo: Pismo avtorju. 14 Na prvo turo kar po svojem zemljevidu Znameniti kartograf Ivan Selan tudi planinec & Mojca Luštrek 0 Zgodovinski arhiv Ljubljana Kmet, kartograf, izumitelj Ivan Selan (*18. 11. 1902 v Ljubljani, t29. 9. 1981 v Suhadolah) je bil kmet iz Suhadol pri Komendi, sicer pa kartograf samouk svetovnega slovesa. Mnogi rodovi smo se učili zemljepis ob njegovih zemljevidih. Prvega je narisal pri šestnajstih; potreboval ga je za turo s prijatelji na Grintovec (lani je torej minilo 90 let od prve planinske karte Grin-tovca). O tem, da je rad hodil v hribe, nam v šoli niso nikoli pripovedovali, čeravno so nam - ker je bil naš krajan - s ponosom govorili o njem. Prve »zaresne« zemljevide (komendske župnije, Kamniških Alp, Dravske banovine) je izdelal že ob koncu prve svetovne vojne. Po izpopolnjevanju na vojaškem geografskem inštitutu v Beogradu je napravil maketi Kamnika in Kranja ter številne splošne, zgodovinske, gozdarske, vinogradniške, prometne, turistične in druge zemljevide. Med drugo svetovno vojno je z zemljevidi oskrboval partizane, zato je bil zaprt in interniran. Po vojni so tiskali njegove šolske in druge zemljevide Slovenije in Jugoslavije v velikih nakladah. Sodeloval je s priznanima slovenskima kartografoma Valterjem Bohincem in Francetom Planino. Razvil je čisto svoj slog, 48 vrst pisav in poseben način senčenja reliefa. Imel je tudi izumiteljsko žilico, ki mu je prišla prav na obeh delovnih področjih: izpopolnjeval je tako kmetijske stroje kot kartografsko orodje.1 O svojih planinskih turah in izletih ter pogledih na planinstvo je kar precej napisal, a objavljal ni. 1 Podatke o njem najdete v Enciklopediji Slovenije, nekaterih splošnih in biografskih leksikonih ter literaturi o Komendi (več avtorjev: Komenda, Glavarjeva družba, 1991 - o Selanu dr. Marko Zerovnik; več avtorjev: Občina Komenda. Življenje od kamene dobe do danes, Občina Komenda, 2002 - o Selanu Jože Pavlič; več člankov dr. Marka Zerovnika v občinskem glasilu Aplenca od 7/07 do 1/08). iz arhiva dr. marka žerovnika prva karta grintovca Zemljevid Pogorje GRINTAVCA, kakor je napisal Selan2, meri 21,5 cm x 18,8 cm in je narisan v merilu 1 : 37.500. Avtor je zgoraj s svinčnikom na drobno pripisal Prva karta in se umetelno podpisal. Zanimivo, da med opisi njegovih tur in podatki o njih ni vzpona, za katerega je narisal svoj prvi zemljevid, pač pa je opisal šele vzpon na Grintavec leta 1937. turistika Na knjižici s trdimi zeleno-črno progastimi platnicami (10 cm x 16,7 cm) sta nalepki z napisoma PLANINSKA-IZLETN.-POTA in IVAN-A SELAN .3 V njej je Selan za umetelno okrašeno prvo notranjo stranjo na 60 neoštevilčenih z lično pisavo popisanih straneh (še 22 je praznih) opisal 71 svojih tur (večinoma v Kamniško-Savinjske Alpe) in izletov od leta 1918 do 1962. Kakor je bil natančen pri risanju, je bil tudi pri popisovanju svojih doživetij. Vpisoval jih je v razpredelnico z desetimi stolpci. 2 Piše še Gamzovskret, Savinsko sedlo, Mala vratica in še kaj bi se našlo, na primer nadmorske višine, ki se ne ujemajo s tistimi na današnjih zemljevidih. 3 V ležečem tisku so dobesedni prepisi Selanovih besedil. Prvi zemljevid Grintovca Zaporedni številki in datumu, na primer 21. maj 1918 (V 4h zj. - V 9h zv.), sledi Obseg (Kombinacija planinske) ture, denimo Kamnik - Stahovica - Kamn. Bistrica - (Rokovnjaške luknje) -Klin - Kamniško sedlo - Plßnjaya (2399 m) - Lučka Brana - Škarje - Ojstrica (2349 m) - Kocbekova pot - Koča na Korošici - Vršič - Presedljaj - Peči -"V turnu" - Konj (1803 m) - Rsenik - Dol - Velika planina - Pasja peč - Sv. Primož - Prapretno - Stahovica - Kamnik. Iz stolpca Izv. t. (Izvedba ture) izvemo, da je prva leta vedno hodil peš, včasih pa se je do izhodišča podal s kolesom, z vozom ali z vlakom. Pri 24. vpisu leta 1948 je imeni teh stolpcev spremenil v Obseg izleta in Izv. iz., saj je manj hodil v hribe in je obiskoval tudi naravne in kulturne znamenitosti, motorne dirke, sejme, shode, proslave (pogosto v hribih). Temu primerno je manj pešačil in večkrat uporabljal vlak, avtobus, avtomobil, celo tovornjak, od leta 1959 pa skoraj samo še motor, če je bilo seveda mogoče (vseskoz z motorjem, razen na sam vrh Blegoša). Sledita stolpca Prenoč. (Prenočevanje) in Vpis št. (samo na prvi strani Vpis pod). Prvi je izpolnjen le v 14 primerih, podatki o vpisih v vpisne knjige pa so z 18 tur, na katerih se je vpisal 33-krat in v 13 primerih res napisal tudi vpisno številko. Stolpec Vreme, razgl. (razgled) je po turah izpolnjeval zelo podrobno, po izletih pa le na kratko. O vremenu: jasno, lepo, gorko; na jugu jasno, na severu oblačno; zj. jasno pop. oblačno; jasno - me-glenkasto, na planini vetrovno; megleno, par minut sneg, malo solnca; izredno krasno vreme; zvečer in ponoči dež; lepo, visoko v ozračju presledkasto megleno; v Bistr. dolini soparno, vroče ... In o razgledu: razgled povsem zadovoljiv; razgl. le po bližnji okolici; impozanten razgled; v daljavah nekoliko dimasto; razgled v okolico krasen, v daljavo nejasen; razgl. ne poseben ... Sledi Družba. Sprva je navajal imena in priimke, tudi naslove sopotnikov (celo svoje žene), kasneje je hodil predvsem z ženo, na koncu večinoma sam. Prvi vpis je Izlet mladeniške organizacije, večkrat s Franceljnovo družino, enkrat s štirimi primorskimi fanti, ki jih je srečal na Blegošu, nekajkrat s skupinjskim izletom. Včasih je šel peš, ženo pa so peljali znanci; kadar je bila ženina trema pred gorskimi vožnjami le prehuda, pa se je odpravil sam. J mimm ■ F. Komenda Gorenjsko Turistika - prva notranja stran Najzanimivejši se mi zdi stolpec Opomba. Naj navedem nekaj vpisov. 1. Šli preko Primoža. Vzel premalo hrane. 3. S Strahom dobila prvič par planik. Sneg. Hlače strgal ~ (Velika planina) 8. Izredno veliko planik (očnic) po pobočjih Storži-ča. Bili nad meglo. Megleno morje. Prekrasen pogled na Triglav in dr. vrhove. Žejen. 10. Izvrstna svetilka pri nočnem hodu po dolini K. Bistrice 12. Nad Davovcem malo zašli. Obilo sleča (ro-dodendron). Ženski samo do vrh Krvavca. /.../ Lepe očnice na Košutni. Dober sir pri »Nacetu«, itd. 13. Krasna mesečna noč. Lepi prizori vzhajajočega solnca. - Zanimiva s klini in žicami dobro zavarovana grebenska pot. Cel trop divjih koz (gamsov) [ca 30] za robom Sukalnika pod vrhom Planjave. -Interesantna tura. 21. Prijetna večerna hoja s svetiljko proti Cojz. koči. Mirno spanje pod ostrešjem. Cela jata plan. jerebov tik pod vrhom Grintavca. Fotografiranje na vrhu. - Suhadolnikov ovseni kruh za pokušnjo. 38. Spotoma naročil v Goričanah izdelavo gumi vprežnega voza (Slavkov dom) 51. Jutranji ogled okol. Vrš. (Vršiča). Poštarska k še zaprta. Postanek v Strmcu (vas brez moških). Bron. lev nad vasjo. Na Mangrt. sedlo naval motorizirancev 56. Oni z avtom zgrešili pot, zato sam na cilju (Preddvor) 58. Ugotavljal pravilno imenoslovje tamkajšnjih predelov in selišč (Jezersko) 60. Obenem ugotovil kvaliteto cest v kartogr. svrhe (Litija, Trebeljevo) Zadnji stolpec je Žig. Do 24. vpisa jih je pridno odtiskoval (33 odtisov, kak žig tudi dvakrat), med 23. in 24. pa se začne opomba (vleče se čez tri strani): Prekinjeno vpisovanje, - po 14 letih vpisano prfel. leto, - vrstni red in opis točen. To je takrat, ko se nehajo ture in začnejo izleti. Odtlej žigov ni več, ponekod pa so opombe, da so žigi odtisnjeni na razglednicah. Čisto na koncu knjižice je Pojasnilo: Za vse vpisane ture (planinske izlete) velja kod izhodišče, kraj Suhadole. Branje je prav zanimivo in zabavno. Le tisto mi ne gre v račun, da se je po 14 letih spomnil še toliko podrobnosti. No, človek ne sme drugih soditi po sebi ... na planine V do konca popisanem črtanem zvezku (44 ne-oštevilčenih strani) je več poglavij. Prvo je razpredelnica Čas solnčnega vzhoda in zahoda, v katero so vpisane ure sončnega vzhoda in zahoda na 1., 5., 10., 15., 20. in 25. dan v vsakem mesecu. To so za planinca pomembni podatki, za planinca tistega časa in Selanovega kova pa so bili najbrž še bolj. K temu sodi še tole:4 Dober pešec potrebuje za 1 km pota po ravnini 12 min., slabši 15 min. Pri potu navzgor se navadno računa na 100 m strmine (višine) 12 - 13 min; (300 - 400 m višine na uro). Za sestop računamo 2/3 časa odrejenega za pristop. 4 Pri prepisovanju sem upoštevala Selanove popravke: kar je prečrtal, sem izpustila, kjer je spremembo besednega reda označil s številkami, sem jim sledila in podobno. Zanimivih je nekaj izrazoslovnih popravkov: v planinah ^ v gorah, hribolazci ^ turisti, v ključih ^ v serpentinah, na stališču ^ na stojišču ... Ni popravljal le za seboj, ampak je spremenil tudi nekatere Kunaverjeve izraze (glejte še opombo 7). fi te feinte'. Jfitìtz Srna, Vjj AI 'Vi -r. ■ " ' yrj ■ .vÀcw / J 'j ( r\ft l if t / ■ V- 5 M- 'i'/ t ^J fiJiL y £Í ili Kif L J1J ¿tf 1 i. ¿ tj /í tà tâ. t '- t H ■ < '> 4-S£ m /f /a 4-i* /ft Azr.f, Na planine - prva notranja stran Seznam oprave za izlete v planine vsebuje nujno opremo, med katero sodijo poleg dobre obleke in čevljev nahrbtnik, nož, zemljevidna karta, kompas, daljnogled, ura, svinčnik in denarnica (ti predmeti so podčrtani s polno črto, denarnica z dvojno!), ter priporočljivo opremo, za kakršno se štejejo palica (cepin), čutara, sveče, vžigalice, opis ture, temni naočniki, zaponke, šivanke, sukanec, glavnik, ogledalce in radirka (našteto je podčrtano s črtkano črto). To o nujnosti in priporočljivosti sklepam po različni pod-črtanosti, večina predmetov v seznamu pa ni podčrtana in med njimi je spet nekaj zanimivih: samovar s posodo, aneroid5, rdeč papir za markacije, peresa (pe-resnik), tinta, pisma, razglednice, znamke ... Seznam hrane vsebuje tudi nekoliko »nevarna« mehko kuhana jajca, okisano g. meso, fižol ali krompir, mesene klobase (z opozorilom na žejo), razdelku Že pripravljena (užitna) pa sledi še Ne- 5 Priprava za merjenje zračnega pritiska. pripravljena (neužitna), kamor sodijo moka, mast, surova jajca, maslo, sladkor, sol, poper, juhne konzerve (Magijeve), čaj (lipovo cvetje). Na začetku seznama pijač je čista studenčnica (izvir), na koncu pa lahko vino, pivo s pripisom v zavetišču! Seznam potrebščin za kolo je za današnjega bralca nekoliko slikovit: v njem so med drugim pumpa, skodelica z oljem, varstvena peresa za pripenjanje hlač, karbid, rezervni brener6, iglice za čiščenje brenerjevih luknjic, kavčukaste krpe za zračne cevi, gumijevo lepilo, raskavi papir. Poglavje Najvažnejša navodila planincem je najdaljše in najbolj zanimivo. Ljubi in spoznavaj svoje slovenske planine. Hodi v gore z zadostno opravo, in le z dovoljno množino hrane. Stalen spremljevalec in svetovalec planincu bodi v gorah dober zemljevid in kompas. Ture (izlete) kombiniraj vedno tako da se vračaš nazaj po drugi poti. Vstani zgodaj. Navzgor hodi, posebno v početku, umerjeno, s kratkimi enakomernimi koraki; 300-320 m višine na 1 uro, ali do 60 korakov na 1 minuto, strmo v breg je dovoljno. Navadi se dihati skozi nos, a ne skoz usta. Po strminah se podpri s kolcem (palico) proti bregu in ne proti dolini; stopaj mirno, oprezno in brez bojazni. Ne posedavaj preveč, a kadar sedeš, sedi komodno in v zatišju. Na mrzlem, mokrem tlu si podloži; obleci suknjič ki ga je treba dobro zapeti, in to vselej kadar sipóten in znojen - naj bo vetrovno ali ne. Ako te na potu dohiti dež, potuj mirno dalje ter se pri prvem ugodnem zatočišču takoj preobleci ter zamenjaj tudi nogavice. Ako stojiš na vetru ali na vrhu gore, obleci jopico - ohladiti se smeš le polagoma. - Mrzla voda prehladi prazen želodec. Alkohol je v splošnem zametati, posebno med hojo je alkohol strup. Zelo je paziti na oči. Na snežiščih (posebno spomladi) se jih je le premnogo pokvarilo oči. Zato so tak čas in na takih turah temni naočniki neizogibno potrebni. Pri hudem mrazu neprestano giblji prste na nogah in rokah, nos in ušesa pa drgni, dokler je čas. Hrano imej vedno lepo zavito. Pri kuhanju v gozdu pazi na požar, ter ogenj pri odhodu temeljito pogasi. - »Popolna oprava je pol lepega vremena.«« Pri težjih turah, kjer je le količkaj treba izpostavljati lastno ali tuje življenje ima vrv prvo vlogo da za- 6 Gorilnik (nemško Brenner) za karbidno svetilko. 7 To je navedek iz knjige Na planine! (Pavel Kunaver, Učiteljska tiskarna, Ljubljana 1921, stran 24). Iz nje je pobral še marsikaj (očitno tudi naslov svojega zvezka), a redko dobesedno, kljub temu pa je na koncu pripisal Izvleček iz knjige Kunaver: »Na planine«. i, ,-ijt.' etL. AUiJit ÜBUÍ . ILL _ü ' j * i-*:■ ü ^ i pil iz Li ■ ii - , J ■ ' '^rf.Tíí^ i ; tUlftliItí .ïkJÙir ÁJr ¿i f , n I IAj.'r Jtii^il-F-.'-' W Iltfíí^ J i.-.tKCfr 4 v __Mtj V f t L \ L, jh-.H,:',. s1 "■''/«'■A LnLL.VirH. di lanu uVaitr ^r H / Mr- -i 'J- ijL l1 ÎT. ■ A4M,. pitm jHi dúy fvOMC m •:t/i nji . T tUltJ! fit - lA r _ i i j. ■ U ■■ ii>..+ . i" rfu ','J Jjj l i J / ? / / .a I' I J"4¿.J f li.éurf. , /jLÍ'l ¿A. ■ '■ 4. íi /J'.KP f'-. U iT//1 f -(^Md i t_ ^ j ■ ■ J* if i. cj-cl ïuij yC!"(F m/itf .LL' ; -j ' ir 7 ? -?— ■ — y ■.ni '. di ■ : ji: ■ r/i ■ ■ ■■■ t- ■ buÌMÀMLL L ¿N(( 71 jj Na planine - notranjost varuje lastno ali tuje življenje. Turistom ki korakajo ponoči je neobhodno potrebna dobra svetiljka. V planinah se obnašaj vedno lepo in dostojno in bodi vedno pripravljen v sili biti na pomoč drugemu. Pri težjih turah naj šteje družba planincev le 2-3 tovariše, večje število je samo v kvar varnosti. Ako te v gorah zagrne megla, pazi da ne zaideš ter s kompasom določi stališče na zemljevidu in s kompasom v roki previdno nadaljuj pot. Če grozi nastopiti nevihta se takoj z vrhov in grebenov umakni v varno zavetišče ali vsaj pod kako preveso; pozor pred strelo. Zelo ogroža turiste v gorah padajoče kamenje, bodisi da je ono sproženo od vode, vetra, topline, divjačine ali od zgoraj nahajajočih se planincev. Neprevidno, nevarno in grdo je, zabavati se z valjenjem kamenja v globino. Tudi pri hoji naj turisti pazijo da z nogo ne prožijo kamenja. Nevarno je hoditi v steno v majhnih presledkih za kako družbo; Združita naj se obe družbi, ali pa naj bosta tako daleč vsaksebi, da zgornja na noben način ne more več ogrožati spodnje. Glej pod noge kadar hodiš. Hodi umerjeno, prehitra hoja je uničila že mnogim mladeničem zdravje8. Nevarno je pri hoji navzgor ali navzdol staviti palico proti prepadu, (drži palico ali cepin proti pobočju9) Pri plezanju po zavarovanih in nezavarovanih potih natakni palico ali cepin na zanko. Strma travnata pobočja in melišča najlažje preideš s hojo v serpentinah10. /.../ Za plezanje je treba tudi nekaj zvitosti in izkušnje. V skalah vsak oprimek pošteno preizkusi, predno mu zaupaš svoje življenje. Za oprimke ne smeš nikoli vleči, in če ni zanesljiv ga vselej pritisni nazaj na njegovo ležišče. Boljše je več 8 Tudi to je Kunaverjeva modrost. 9 Tu je majčkena risba, ki ponazarja napotek. 10 Tako je popravil Kunaverjev cikcak, ključe pa je prečrtal. / O ciljih in razgledih. ^Jtmm;zw «h: *. ¿jitlJ.il. .it ¿ai j ■* .h; J HA.,-'?- iß&t ''í'.-yÁt. ,1i.H-Ï: - ■ -i-i-v/il /.C ' i Al*í . i/tor-ÛÀ&r. ' wjón /ni ■ j fity iíf P ■--:(■ ' iiJí-^i j'nfi* .rWitJif ■ ■ .Tf2J- .frí'iv.■ .tv+^í' «J* ■ - i ? V ïiuiw (r. iltdVÍ^: /,i jjUíoy, -ry^y* ¡ív -v/^t - íí .i .^ií. • ? itWc^ •J&ivr.-'t-y'rtJ. f \ . y .^r,,,. til ¿ufi "V- jfe A<- , JWÍK^f . Fj&il/l' W^T * j^fijj-.wt i/¿i.- - jí- Wrtí ^SHSÍrf- ¿imfijwti* ir- j^w" : i/» am^ímk ■ íffifT«. / / ¡» iS&Hf^yt [MW^ -i. ¿tjv ¿tLif« . V ¿Xr ■ r ■ ■ rífllf „ - - —' »t bJU^it ■ Ji ..ut^ . -'■ r*¿cf£r 4. * -'-Vr a ■ . jfc-.tü« ^ilLMÀ-tkIi-í tÁ JÜLV:.r- -;-- j'i^iii i AàfV.- V. d r íiírTjfcif" h ¿¡K ril^fct ^»ífcSi M ■ J&tjém ¡Ù&&&' ¿í ¡íiAfU^f ífrtípttf »i jut. -Jtúrfíw te. - ■ Jkv*. ZtuÁur previdnosti in nezaupljivosti kot premalo. In tako dalje. Precej vrstic je namenil uporabi vrvi in je natančno prerisal risbe iz Kunaverjeve knjige, prav tako risbi o plezanju. Poglavje Pripravljanje hrane je razdeljeno na razdelka Doma pripravljena in Pripravljena na prostem. Beremo recepte za kuhano svinjino, govejo juho, pečenko, ocvrtega kunca, svinjino z zeljem, dušena jabolka, kraljevsko pogačo, masleni koruzni kruh, suhe kolačke, fižolovo solato - je mogoče, da so vse to nosili od doma v hribe? Na prostem pa so po Selanovem pisanju pripravljali zdravilni čaj, konzervno juho, ocvrt kruh, ocvrta jajca, ocvrto suho prašičevo meso. Sploh se zdi, da je hrani in pijači posvečal veliko pozornost; tudi v Turistiki večkrat omenja, da je bil lačen ali žejen. Nazadnje pa je v zvezku še osem (odlomkov) planinskih pesmi, med njimi Aljaževa Oj Triglav, moj dom in Vodnikov Vršac (avtorji niso navedeni). ¿'-V ï/wfr 'rÌÀn'rì. ^kernf« ¿fc* fwüld / i- j t/l t n.J. ■W, S^ u^Ji, £/ J 13ÍI « rti- ¿ I J J./í r 'iT -'J ' L'.' L-lüjl ■ ril. lif/ÍHF. ^u-i.p-1 .-f KIT /rjjf.u f it, f rvh- ■■/ ftoff - X : . . fì!t*»t I : ¡ ï ' ■ y n ti i^t-J Mu ■ ■ •{ ? H i fit n.J. I''. 'f í.^í títl* ñ" ■ . f î ¿•¿(■V P- ■ ridJ ÍJ •irKiW iti T *JÁCI¿1 Ht-* ÌA j m? u vU ' ■■ ■ ~r—— Variât pwiL J.f ^'fii-i .■■h .t-i tO - ' L *. maJ'T "N'1, *r.n Kipnc! ttï. J t, . > VA-, f 'r;.l. ï ï rii Í -mh,y[ t * - 1 nrïk' * -M ■ ííj^l'.'j/ i yL W { 4, lè.fil JS?.. ' 's.&i. J.I-- ——1 ^- - - Najvažnejše planinske koče ¿i i. ■ . ^ ,■ J«_ ¿ÍT- ''' , 3¿ 'jùtfìf../1 ¿oá, $ I ¿W Mt yUtÁx, ff^Htir" iiíf-- it&d. Ipriti Jííi fiw ii. rfi. Vi* Kr fi* f.' nt. triff. J&rrj,' ,f. f : wji îJâfcttÇ' V ' f . ftf'J. ÙfeùÛt* i".4-/T* H ^ LftSr ... . _ i m*™ . i -i. ^f (■, ■ If . fi P}* r Kffl i I. t£ ''C ■ i'. t ikra, tf n i/ - r * t* ■ ■ ■ .,fïf ■ / T t/ft*ìf- ■ ri ir (~e> ircV-H.X ■ ■ f-Tt. l.'rXiijli. ~r i /if JI ■ 1 -u vrt : ¡¿fiwv&f*. * JÈ*- ■ - ì "Wà J-J a. im. - > . ^^^ r * ^ ^^ Softshell jakne pridejo najbolj do izraza tam, kjer lahko hkrati skrbijo za izolacijo in zaščito. foto: aljaž anderle novanim hardshellom. Ta pri meni igrajo pomembno vlogo in jih pozimi zelo pogosto nosim. Njihove prednosti - popolna zaščita pred vetrom in mokroto - se zelo dobro dopolnjujejo z dejstvom, da se ne napijajo vode, da so relativno udobna in zelo lahka. Najboljši hardshell je tisti, ki v največji meri zadovoljuje naše potrebe. Veliko večino mojih potreb zadovoljijo elastične vetrovke lahkih izvedb, z minimalnim številom žepov in dodatkov, s fiksno kapuco, plezalnim krojem z dolgimi rokavi in z dobrimi možnostmi zračenja. Odsvetujem uporabo vse bolj prisotnih ponaredkov, povečini uvoženih z Daljnega vzhoda, ki se prodajajo po smešnih cenah. Ko vas pusti na cedilu, zadeva ni več smešna. popravila in vzdrževanje Strgana vetrovka je samo še za v smeti! No, hecam se ... Raztrganine, do katerih pride slej ko prej (pri meni prej), niso nobena katastrofa, razen če si ne odtrgate rokava. Luknje si z notranje strani preprosto zalepite s kvalitetnim samolepilnim trakom (Duct tape). Bolj kot je trak kvaliteten, dlje bo po- pravilo zdržalo, ampak načeloma se na raztrgani del kar pozabi ... Pri vetrovkah s podlogo je seveda treba najprej razparati podlogo in nato nalepiti neposredno na membrano ... Po vsaki sezoni membranska oblačila operem z namenskim čistilnim sredstvom (Nikwax, Grangers, Toko ...), pred sezono pa jih še impregniram, da povsem brez problema opravljajo svojo funkcijo skozi najbolj mokre trenutke. Impregnacijo utrdim z likalnikom, nastavljenim na likanje umetnih materialov. Membrana se pri tem ne poškoduje. O O N Ne vme{avajmo se v naravo! Naselitve tujerodnih živali v naših gorah & Jana Kus Veenvliet1 0 in skice: Paul Veenvliet grants norway graffisi V prejšnji številki Planinskega vestnika smo že predstavili tujerodne rastline in nekatere vrste, ki se širijo tudi v gorskem svetu. V tokratni številki pa bomo podrobneje predstavili še tujerodne živali. Z izrazom tujerodne vrste v biologiji imenujemo tiste vrste, ki jih je človek namerno ali nenamerno zanesel izven območja njihove prvotne razširjenosti. Zaradi vse večje trgovinske izmenjave in mobilnosti ljudi, tudi v Sloveniji, število tujerodnih vrst hitro narašča. S tem se povečujejo tudi negativni vplivi tujerodnih vrst na biotsko raznovrstnost. Medtem, ko so bile tujerodne rastline, ki smo jih predstavili v prejšnji številki, v gorski svet naseljene nenamerno, pa so živali naselili namerno, da bi popestrili lov in »obogatili« naravo. Tako so v prejšnjem stoletju potekale številne načrtovane naselitve več živalskih vrst: alpskega kozoroga (Capra ibex), muflona (Ovis orientalis (prej Ovis musimon)), damjaka (Dama dama) in alpskega svizca (Marmota marmota) ter naselitve različnih vrst rib. varuh gorskega sveta Kozorog (Slika 1) danes velja za simbol alpskega živalskega sveta. Mnenja o tem, ali je alpski kozorog v Sloveniji domorodna ali tujerodna vrsta si niso enotna.2,3 Nekateri viri2 navajajo, da ni dokazov, da bi kozorog živel na ozemlju Slovenije po koncu ledenih dob, drugi4 pa poročajo, da so bili kozorogi pri nas iztrebljeni zaradi lova v 16. stoletju. Zagoto- 1 Zavod Symbiosis 2 Vidic, J. (1994): Alpski svizec (Marmota marmota L. 1758) v Triglavskem narodnem parku in drugod po Sloveniji. Razprave in raziskave 3. Bled: Triglavski narodni park. 3 Kryštufek, B. (1991): Sesalci Slovenije. Ljubljana: Prirodo-slovni muzej Slovenije. 4 Galjot, B. (1997): O koloniji alpskih kozorogov na Ljubelju. V: Marenče, M. (ur.) Alpski kozorog (Capra ibex Linnaeus, 1758) v Triglavskem narodnem parku in drugod po Slove- niji. Bled: Triglavski narodni park. vo so domorodne slovenske populacije alpskih kozorogov že pred več stoletji izumrle. Kozorogi, ki danes naseljujejo slovenske gore, izvirajo iz edine preživele populacije iz severne Italije. Prve naselitve kozoroga je izvedel že baron Julius von Born v Karavankah konec 19. stoletja.3 Šele več kot 50 let kasneje so nekaj osebkov spustili na vznožju Kamniških Alp.5 V Julijskih Alpah so kozoroge naseljevali med leti 1965-1975.6 Na kozoroga danes gledamo kot na sestavni del živalstva visokogorskega sveta, čeprav zaradi podobnih značilnosti do neke mere tekmuje z domorodnim gamsom. tisočletja stare naselitve Nekoliko bolj znano je tujerodno poreklo muflona, vendar brskanje po daljni zgodovini razkriva zanimivo preteklost. Če smo še pred nekaj leti menili, da muflon izvira s Korzike in Sardinije, pa so novejše raziskave to ovrgle. Muflon, prednik današnje udomačene ovce, izvira iz Azije in je bil verjetno že v neolitiku (7000 let pr. n. št.) naseljen na ta dva mediteranska otoka, na katerih so ljudje z lovom iztrebili vse večje sesalce.7 Muflone danes na Korziki in Sardiniji obravnavajo kot predstavnike avtohtonih živali. V novejšem obdobju so muflona s Korzike in Sardinije naseljevali širom po Evropi. V Sloveniji so naselitve potekale od leta 1953, ko so prve muflone naselili v dolini Kokre. Vendar pa so se mufloni razselili, tako je danes po Slove- 5 Šašelj, J. (1997): Naselitev kozorogov v Kamniški Bistrici. V: Marenče, M. (ur.) Alpski kozorog (Capra ibex Linnaeus, 1758) v Triglavskem narodnem parku in drugod po Sloveniji. Bled: Triglavski narodni park. 6 Adamič, M., Marenče, M. (1997): Trideset let po prvi naselitvi kozoroga (Capra ibex) v Triglavskem narodnem parku. V: Marenče, M. (ur.) Alpski kozorog (Capra ibex Linnaeus, 1758) v Triglavskem narodnem parku in drugod po Sloveniji. Bled: Triglavski narodni park. 7 Clutton-Brock,J. (1999): A Natural History of Domesticated Mammals. Cambridge: Cambridge University Press. niji nekaj raztresenih kolonij. Muflon je sedaj v Sloveniji lovna vrsta. Vplivi na domorodne vrste niso dobro raziskani, vendar mnogi menijo, da se gamsi muflonom izogibajo in jih tako mufloni izrinjajo z njihovih stanišč. odmev predirljivih žvižgov Tujerodna vrsta, na katero ste med potepanji po gorskih travnikih zagotovo že naleteli, pa je tudi alpski svizec (Marmota marmota). Navadno se po glasnih žvižgih, s katerimi opozorijo še druge, hitro umaknejo v podzemne rove. Čeprav podobnost ni prav očitna, je pri nas živeča najbližja so-rodnica svizca veverica. Svizci danes v naših gorah niso redki, vendar pa vse živali izvirajo iz naseli- tev, ki so bile izvedene med leti 1953 in 1987. Živali, ki so jih naselili na območju Julijskih Alp, Kamni-ško-Savinjskih Alp in Karavank, izvirajo iz Osrednjih Alp, kjer so svizci preživeli tudi po koncu ledenih dob. Svizci so ozemlje Slovenije poseljeva-li v času ledenih dob, nato pa so zaradi spreminjanja življenjskega prostora izumrli. Iz arheoloških najdb vemo, da so svizci pred ledenimi dobami živeli v popolnoma drugačnem okolju, naseljevali so stepske nižine in sploh niso bili vezani na gorske predele. Prav zaradi tega danes svizca obravnavamo kot tujerodno vrsto in v skladu z današnjo zakonodajo take naselitve (razen izjemoma) niso več dovoljene. In kakšen vpliv imajo svizci na domo-rodne vrste in gorski ekosistem? Zaradi aktivne- Slika 2. Naselitev jezerskih zlatovčic (Salvelinus umbla) je popolnoma spremenila podobo Dvojnega jezera v Triglavskem narodnem parku. ga kopanja rovov svizci nedvomno vplivajo na lastnosti tal. Podzemni prostori povzročajo večjo zračnost tal in hitrejše odtekanje vode. Še posebej na območjih, kjer živijo večje populacije svizcev, lahko zaznamo tudi večjo količino hranil v tleh kot posledico iztrebkov. Svizci so rastlinojedi, vendar v gorskem svetu rastlinske hrane ne primanjkuje, tako je tekmovanje za hrano z drugimi rastlinojedimi neopazno. Kljub temu pa lahko zaključimo1, da naselitev alpskega svizca v slovenskih gorah ni ogrozila domorodnih vrst in ekosistemov, zato jih ne uvrščamo med invazivne tujerodne vrste. ko poti nazaj ni več ... Medtem ko naselitve sesalcev v gorski svet niso ogrozile ekosistemov in domorodnih živali, pa se je po naselitvi rib v visokogorska jezera odvil najbolj črn scenarij. Prvotno so bila vsa visokogorska jezera v Julijskih Alpah brez rib, saj so povsem izolirana od drugih vodnih teles. Danes žal ni več tako, saj so v prejšnjem stoletju naselili ribe v skoraj vsa jezera. V Krnsko jezero so ribe naselili že kmalu po prvi svetovni vojni, po drugi svetovni vojni pa še v jezero na Planini pri jezeru.8 V slednje so bili naseljeni: vrsta postrvi, navadni koreselj (Carassius carassius) in klen (Squalius cephalus). Postrvi so v jezeru preživele le kratko obdobje, koreselj in klen 8 Povž, M.(1997): Ribe v vodah Triglavskega narodnega parka. Ichthyos 14: 40.44 pa sta se začela razmnoževati in jezero še danes naseljujeta veliki populaciji teh dveh vrst. Ribe so poleg plenjenja nevretenčarjev in ličink dvoživk spremenile tudi kroženje hranil. Koreslji se namreč hranijo z brskanjem po dnu in s tem z dna dvigujejo hranila, to pa je sprožilo obsežno rast alg v jezeru, zato je voda motna in zelena. Pred naselitvijo rib je bila v tem jezeru opravljena le raziskava dvoživk, o drugih živalih pa skoraj nimamo podatkov. Slovenska raziskovalca9 Seliškar in Pehani sta tu našla nenavadno populacijo planinskih pupkov (Mesotriton alpestris), v kateri je bilo veliko živali neoteničnih (tako kot pri človeški ribici, so bili osebki spolno zreli, vendar so imeli znake ličink). Ti edinstveni planinski pupki, ki so naseljevali le to jezero, so po naselitvi rib popolnoma izginili. Tako je človek naravo osiromašil za najmanj eno živalsko posebnost. Kot da se na starih napakah nismo ničesar naučili, pa so se naselitve nadaljevale tudi v novejšem času. Leta 1991 so v Dvojno jezero v Triglavskem narodnem parku brez dovoljenja naselili jezerske zlatovčice (Salvelinus umbla).10 Pred in v 9 Seliškar, A., Pehani, H. (1935): Limnologische Beiträge zum Problem der Amphibienneotenie (Beobachtungen an Tritonen der Triglavseen). Verhandlungen der Internationalen Vereinigung für theoretische und angewandte Limnologie 7: 263.294. 10 Brancelj, A. (2001): Dvojno triglavsko jezero - žrtev nepremišljenih človekovih posegov. Ljubljana: Proteus, 64: 16.21. letih po naselitvi je bilo Dvojno jezero vključeno v raziskave Nacionalnega inštituta za biologijo. Tako je to postal eden najbolje dokumentiranih primerov posledic naselitve tujerodnih vrst v Sloveniji. Jezerske zlatovčice (Slika 2), domorodna vrsta gorskih jezer v Zahodnih Alpah, so učinkoviti plenilci. V okolju, kjer nobena izmed vrst ni bila prilagojena na obrambo proti takemu plenilcu, je prišlo do verižnih sprememb jezerskega ekosistema. Zla-tovčice so se v jezeru kmalu začele razmnoževati, populacija se je hitro povečevala in v le nekaj letih iztrebila celotne populacije različnih vrst planktonskih rakcev. Propad živalskih rastlinojedih organizmov, ki so se hranili z algami, je povzročil hitro rast zelenih alg (Slika 3). Temu je zaradi velike količine alg sledilo še naraščanje količine hranil, količina v vodi raztopljenega kisika pa je močno upadla. V letih 1999 in 2000 so poskusili ribe odstraniti iz jezera, vendar se je izkazalo, da je izlov z mrežami neizvedljiv.9 Le nekaj let kasneje so ribe naselili tudi v Črno jezero nad Komarčo. Stari viri11 poročajo, da so v to jezero že konec 30-tih let prejšnjega stoletja naselili postrvi, vendar teh danes ni več. Nekomu pa se je jezero brez rib zdelo pusto in je v jezero spustil pisance (Phoxinus phoxinus). To so majhne ribe iz družine krapovcev, ki na srečo niso tako agresivni plenilci kot postrvi, vendar vseh posledic te naselitve še ne poznamo. Vprašanje je, kako se bo ta naselitev odrazila na populacijah planinskega pupka (Mesotriton alpestris). Prav v tem jezeru se danes le še redko pojavlja posebna oblika planinskega pupka (Mesotriton alpestris forma lacusnigri), ki je poimenovana po svoji edini lokaliteti na svetu -Črnem jezeru.12 Ko boste naslednjič obiskali naša jezera, se ozrite vanje in si poskusite predstavljati, kakšna bi bila jezera brez rib. Ribe ne sodijo v vsako vodo in z nepremišljenim ravnanjem smo mnogim jezerom že povzročili nepopravljivo škodo. Naj nam bodo te 11 ARSO (2001): Ekspertne študije za Pregled stanja biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti v Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor Agencija Republike Slovenije za okolje. 12 Veenvliet, P., Veenvliet, J. K. (2008): Amphians of the Eastern Julian Alps (Slovenia) with special attention to endemic forms of the Alpine newt (Mesotriton aipestris). [Dvoživke vzhodnih Julijskih Alp (Slovenija) s posebnim poudarkom na endemične oblike planinskega pupka (Mesotriton alpestris)] Zeitschrift für Feldherpetologie 15: 49-60. napake v opozorilo in v poduk. V letu 2009 poteka projekt Thuja, ki je podprt s subvencijo Islandije, Lichentensteina in Norveške preko finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma. V sklopu projekta izvajamo številne ozave-ščevalne aktivnosti, da bi preprečili vnos in širjenje invazivnih tujerodnih vrst. Več o aktivnostih projekta si lahko preberete na strani www.tujerodne-vrste.info. O Slika 3. Naselitev rib v visokogorsko jezero je porušila ravnovesje v ekosistemu. Zaradi zmanjšanja števila živalskih rastlinojedih organizmov, ki so se hranili z algami, so se v jezeru namnožile zelene alge, zato je voda motna. Velikono~nica & in 0 Dušan Klenovšek, Zavod RS za varstvo narave Med našimi najbolj znanimi rastlinami je gotovo velikonočnica, in sicer zaradi velikih svetlo vijoličastih cvetov, gostih svilnatih dlak, zgodnjega cvetenja in velike redkosti v naravi. Za to je več razlogov, verjetno najpomembnejše je dejstvo, da gre za stepsko rastlino, ki pri nas dosega jugozahodno mejo svoje razširjenosti. V preteklosti je bilo zanjo veliko ugodnih lokacij izgubljenih z ureditvijo njiv in vinogradov, poselitvijo ali zaraščanjem. Javnosti sta najbolj znani nahajališči na Boču in v Boletini pri Ponikvi. Vsako pomlad ju med cvetenjem obišče množica, tako posameznikov kot organiziranih skupin. Žal se marsikdo med njimi ne zadovolji le s pogledom s primerne oddaljenosti. Želja po dotiku, fotografiranju iz neposredne bližine ima za posledico poteptanost okolice, včasih celo samih rastlin. Še vedno se najdejo tudi ljudje, ki jo izkopljejo, da bi jo presadili na domači vrt, in to kljub dejstvu, da ravno letos mineva okroglih 60 let od njene uvrstitve med zavarovane vrste in da lahko v vrtnarijah kupimo gojene primerke. Velikonočnica Najpomembnejša predela sta zato na obeh nahajališčih varovana tudi z ograjami in stalno prisotnimi varuhi. Ob poškodbah rastišča ob koncu sezone cvetenja in množičnega obiska se vedno znova sprašujem, kakšna bo njena prihodnost. Priznati je treba, da se v ohranjanje vlaga velik napor. Za čiščenje grmovne zarasti in pozno enkratno letno košnjo je Zavod RS za varstvo narave pridobil tudi evropska sredstva (projekt LIFE). Največ k ohranjanju seveda pripomoreta osveščenost domačinov in njihova želja po ohranitvi znamenitosti ter njeni vključitvi v lokalno turistično ponudbo. Velikonočnica je sicer ena od petih vrst kosmatincev, ki uspevajo pri nas. Najbolj sta ji podobna navadni in gorski kosmatinec, ki uspevata na podobnih rastiščih, a imata temnejše cvetove. Vsaj za prvega vem, da ga domačini marsikje tudi imenujejo velikonočnica in so prav ponosni nanj. Visokogorske vrste so praviloma manj ogrožene od svojih »dolinskih« bratrancev - s soncem obsijani travniki s skromno rastlinsko odejo so prepogosto tarča posegov, ki trajno preženejo na te razmere prilagojene organizme. Z letom 2004 so vsi kosmatinci uvrščeni med zavarovane vrste, pri katerih smo dolžni varovati njihov življenjski prostor. Med pravnimi ukrepi varstva so razglasitve ekološko pomembnih območij, naravnih vrednot, naravnih spomenikov ali posebnih varstvenih območij (Natura 2000) na pomembnih nahajališčih. Lokacija na Boletini je zaradi slovensko in evropsko pomembne vrste varovana z vsemi navedenimi. Občina Šentjur je odkupila rastišče in s tem olajšala delo aktivnega varstva, mi pa ob srečanjih z velikonočnico ali katerim drugim kosmatincem ne pozabimo na njihovo ogroženost ter varovanje. O Navadni kosmatinec n Svetovni lovenski pokal i *.» Sezona tekmovalnega lednega plezanja 2009 / & in 0 Andrej Pečjak Korejska tekmovalka je takole »pozabila« cepin v prejšnji coni. Letošnja zima je vrnila nekaj volje tekmovalnim lednim plezalcem, saj se je vsaj januarja plezalo po ledu in ne po lesu. Ni ravno taka zima, kot so bile pred desetletjem, je pa bistveno bolj zimska kot zadnji dve, zato se po svetu spet več govori o tekmovalnem lednem plezanju, Svetovnem pokalu in celo vstopu tega športa v zimske olimpijske igre. Slovenski tekmovalni ledni plezalci so sezono začeli s tekmo Slovenskega pokala decembra v ne preveč zimskem vzdušju skalovja pod Nanosom. Tekmo je organiziral AO Vipava in če že vreme ni bilo zimsko (če izvzamemo burjo), je bilo pa vzdušje na tekmi in zvečer po tekmi zelo prijetno in domače. slovenskih tekmovalcev je dovolj, tekmovalk žal ne Naša druga tekma za Slovenski pokal je bila pri gostišču Koren pod Ljubeljem na leseni četverokotni konstrukciji, kjer je imel vsak tekmovalec opraviti s štirimi kratkimi, vendar zahtevnimi progami. Tržiški AO, ki je tekmo organiziral, je poskrbel za dobro vzdušje, gledalcev se je posebej na finalnem delu kar trlo in lahko se zgodi, da bodo prihodnje leto tako tekmo organizirali kar sredi Tržiča. To bi precej pripomoglo k razpoznavnosti tega športa in morda pomagalo kljub krizi nabrati nekaj prepo-trebnih sponzorjev. Na vseh tekmah Slovenskega pokala v zadnjih letih se je pokazalo, da imamo v Sloveniji skoraj 20 zelo zagretih tekmovalcev, ki intenzivno trenirjo in imajo zato na tekmah tudi kaj pokazati. Žal se je po tem, ko je pred dvema letoma na prvo tekmo SPLP v sezoni prišlo kar 12 deklet, ženski del tekmovalk kar nekam izgubil. Naslednje leto bodo morali organizatorji s pripravo primernih smeri in spodbudnih nagrad bolj motivirati dekleta, da se bodo udeleževala tekem. Morda pa smo sedaj na tisti točki, kot so bili moški tekmovalci pred leti, ko se je število tekmovalcev nenadoma zmanjšalo in smo mislili, da šport ni več zanimiv. Na prvih tekmah v Bohinju in kasneje v Solčavi se je tekmovalcev kar trlo, saj so prišli alpinisti iz cele Slovenije, ki so se hoteli malo preizkusiti in predvsem družiti. Začetek mednarodnih tekem v Courchevelu in kasneje Pitztalu ter Svetovnega pokala po letu 2000 je na površje prinesel nov profil lednega plezalca: tekmovalca, ki je intenzivno treniral na umetnih stenah, v plezali-ščih za kombinirano plezanje in le poredko zašel v kakšen slap. Klasični alpinizem ga ni zanimal, ni izgubljal časa z dolgotrajnimi pristopi in dolgimi stenami, še manj ga je zanimala Himalaja in podobne sanjske želje vsakega alpinista. Tak »ledni friko« je na tekmah za šalo premagal vse klasike, ki so pri tem izgubili veselje do udeležb na tekmah in so se raje vrnili v stene. Pri tem so tekme izgubile velik del svojega šarma prijetnih in prijateljskih druženj, naenkrat je zmanjkalo prostora za ohlapna pravila, ki so jih kar med tekmo sestavljali samozvani sodniki, zato pa so pridobile tiste lastnosti, ki jim lahko rečemo tekmovalni šport. Na tekmi v Courchevelu leta 1997 (bila je nekakšno svetovno prvenstvo) so sodniki kar med treningom tekmovalcev spremenili pravila, ko so videli, kako pleza naš Janez Jeglič kot veverica po njihovem lednem stolpu. Danes je potrebno spremembo mednarodnih pravil prijaviti Komisiji za tekmovalno ledno plezanje pri UIAA, to pa mora sprejeti še skupščina UIAA, kar pomeni skoraj eno letni postopek. Tudi brhki tekmovalki ne moreš več spregledati napake, pa čeprav se prijazno smehlja ali pa ti grozi s cepini. Danes na vseh večjih tekmah strašijo z antidoping kontrolo, nekoč pa bi bilo na kaj takega smešno celo pomisliti. Edini doping tistih časov je bilo kakšno preveč popito pivo ... Taki časi so minili za vedno, prostora za amaterje pa je vse manj. Če bi bilo lednih plezalcev več in šport bolj množičen, bi se verjetno razvile tekme »za vsakogar« in tiste za tekmovalce z licenco. Tekme Slovenskega pokala imajo še vedno nekaj nekdanjega pridiha tistih druženj alpinistov, tekme Svetovnega pokala in večje mednarodne tekme pa so pravi športni dogodek, kjer ni prostora za amaterje brez licence in predvsem brez intenzivnega in namenskega treninga. v mlačci tekma sp v kategoriji hitrostnega plezanja 31. januarja smo na slovenskih tleh prvič do sedaj gostili tekmo Svetovnega pokala v kategoriji hitrostnega plezanja v soteski Mlačca pri Mojstrani. Gledalci so imeli kaj videti, najhitrejši pa so 15 metrov skoraj navpičnega ledu splezali v manj kot 10 sekundah! Tekma je bila še posebej napeta in navijaško že kar pregreta, ker smo imeli v finalu našega Matevža Vukotiča, ki je za las zgrešil prvo mesto. Tekmo si je ogledal tudi celotni upravni odbor UIAA in bil z našo organizacijo zelo zadovoljen. Poleg tekme v Mojstrani so bile postaje Svetovnega pokala še Daone v Italiji, Saas Fee v Švici in Busteni v Romuniji. Ta zadnja se je letos pohvalila tudi z novo pridobitvijo - hladilnim sistemom za umetno ohlajanje 15 metrske konstrukcije za hi- Mednarodna tekma v Rabensteinu trostni progi. Meni ta način razmetavanja z energijo ni ravno najbolj všeč, morda pa bi lahko združili koristno s prijetnim in s toplotno črpalko na eni strani ohlajali stolp, na drugi pa segrevali prostor za izolacijo tekmovalcev. Zanimiva tekma, ki bo naslednje leto verjetno tudi prizorišče svetovnega pokala je bila 3.in 4. januarja v Rabensteinu kakih 30 km severno od Merana. Tam se je prvič videlo, da ima prepoved ostrog tudi svojo temnejšo plat -plezanje po lednih sodih in strehah je postalo za gledalce manj zanimivo, ker so bili vsi gibi le še zaporedje tzv. štiric. Sicer se tekem za Svetovni pokal vsako leto udeležuje nekaj Slovencev, letos pa je bila naša ekipa sestavljena le iz bratov Vukotič, Luke Krajnca in Tanje Grmovšek. Dostikrat slišimo veliko pikrih na račun PZS, vendar pa je treba priznati, da v nasprotju z večino tovrstnih organizacij po svetu, naša podpira tekmovalce v Svetovnem pokalu. Letos je italijanska zveza FASI poskrbela za nemajhno razburjenje med njihovimi tekmovalci, ker jim ni hotela urediti licenc, pa se je zaradi tega večji del ekipe prepisal v planinsko zvezo Južne Tirolske, ki jih je z vese- ljem sprejela in ima letos tako svetovno prvakinjo. V svetovnem pokalu je pri dekletih v obeh disciplinah zmagala Rusinja Marija Tolokonina iz Kirova, pri fantih pa v težavnosti Avstrijec Markus Bendler in v hitrosti Rus Pavel Guljajev, ki je dosegel tudi najboljši čas proge na naši tekmi v Mojstrani. Vse elitne zimske termine poberejo tekme Svetovnega pokala, zato se morajo tekme lokalnih pokalov pomikati v mesece, ko je led negotov. Če hočejo organizatorji zanesljivo izpeljati tekmo, jo morajo narediti v glavnem po suhih stenah z umetnimi oprimki, lesom za zabijanje cepinov in nekaj lednimi sodi za priokus ledu. Tveganja, da se led dva dni pred tekmo stopi, si nihče ne upa prevzeti, zato so tekme v ledu le še v soteski Mlačca pri Mojstrani, kjer Pavel Skumavec zanj skrbi kot nekakšen skrbni ledni očka. Kljub temu, da se je v zadnjih letih tekmovalno ledno plezanje izoblikovalo v svoj šport podprt s tekmovalci, organizatorji, jasnimi pravili in še čim, pa ni možno, da bi kdajkoli postal tako množičen, kot je npr. športno plezanje. No, razen če se zalivski tok ustavi in nas zadene nova ledena doba ... O ^^dp¡Bdj¿bornikov Slovenski alpinizem tv ■ « m i . Komisija za alpinizem že več let izdaja alpinistične zbornike (Slovenski alpinizem). Morda so v planinskih društvih (ne le alpinističnih odsekih) ljudje, ki bi jih želeli imeti oz. niti ne vedo, kje se jih lahko dobi. Gre za zgodovinski dokument, ki bo dobil -v > j pravo vrednost šele čez nekaj časa. Informacije in naročila: Planinska zveza Slovenije Komisija za alpinizem Dvoržakova 9 1000 Ljubljana Telefon: 01 43 45 686 E-pošta: alpinizem@pzs.si Slovenski alpinizem 2004 - 2005 Slovenski alpinizem 2006 180 strani 136 strani Cena:2 € Cena:2 € Jmmf . t*. . _ . » ài Slovenski alpinizem 2007 136 strani Cena:6 € S Aljaž Anderle v slapu foto: anja peternelj Kdo ga ne pozna - markantnega slapu, ki ga vidimo s ceste v Vrata? Peričnik je eden naših najbolj znanih in najvišjih slapov, med katere spadajo še Savica, Rinka, Boka in Čedca. Čeprav bi mu poleti težko pripisali presežnik, ki bi ga postavil nad vse ostale, pa v zimskem času prav gotovo postane najlepši slap na Slovenskem. Ni naključje, da si je dvakrat zapored priboril mesto na naslovnici plezalnega vodnika Zimski vzponi. Dve široki porozni konglomeratni steni sta kot amfiteater neštetih ledenih sveč. Na sredini jih seka mogočni vodni curek, ki nikoli ne zmrzne, v levem delu stene, ki ni zelo previsna, pa se ledene zavese potegnejo prav do tal, tako da je slap ob kulisi močnega šumenja mogoče preplezati. Prvi vzpon je Peričnik doživel 11. januarja leta 1981, ko so ga zmogli Lidija Painkiher, Rok Kovač in Andrej Škafar, ponovljen pa je bil šele leta 1993. Sicer pa vse do danes slap ni doživel prav veliko vzponov. Glavni vzrok pa ne tiči v njegovi zahtevnosti, čeprav ne spada med lahke slapove, pač pa v dejstvu, da leži nizko in je obrnjen na jug. Zato je obdobje, ugodno za plezanje, samo nekaj kratkih tednov okrog novega leta, ko so dnevi najkrajši. Seveda mora biti v tistem času tudi mrzlo, sicer je ledu za plezanje premalo. In to dejstvo ponava- di skrajša Peričnikovo »sezono« na kak teden, nič dlje ... Najpogosteje se to zgodi kmalu po novem letu. Takoj ko v Peričnik začne sijati sonce, pa zadrževanje tam ni več zdravo. Takrat začno s truščem strmoglavljati manjše in večje ledene sveče, ki naključno prisotnemu ne bi storile nič dobrega. FLASH ROYALE Zamrznjen Peričnik me je fasciniral že na naslovnici Gregovega vodnika iz leta 1995, nekako takrat, ko sem led začel jemati bolj zares. Takrat sem razmišljal nekako takole: »Madona, tole je strmo, mokro in jejhata - čisto pretežko.« Nato sem čakal do naslednjega tisočletja, da so iznašli cepine in dereze, ki sami plezajo. Prvič sem ga splezal leta 2000, nato pa še v letih 2005 in 2009. Tiste mrzle zime 2000 sva prišla pod Peričnik z Martinom. Slapu sva se lotila bolj direktno od najlažje linije. To z avtomatskimi cepini in derezami, pa še s paščki povrh, ni bilo pretežko. Dva raztežaja lepega plezanja, nepozaben ambient in nad polico še redka možnost izstopa po zgornjem Peričniku, sta popolnoma navdušila. Pet let kasneje smo šli s prijatelji pogledat razmere v mrzlem januarju in takrat smo ga splezali v troje. Plezalo se je brez paščkov, tako da je eden plezal in ga je navijalo, dva sta pa lovila izgubljene cepine in bodrila prvega. Urban je pa vse skupaj fotografiral in tisti dan ovekovečil z odličnimi posnetki. Če se prav spomnim, je bil to zame prvi slap v sezoni, zato me je svečkasta zverina v svoji direktni linji kar utrudila. In prav je tako. Tretjič sva se srečala letos, potem ko sem ga že odmislil. Sonce je namreč že začelo sijati vanj in hud mraz zgodnje zime je popustil. Nato pa sem na spletu videl dan stare fotografije naključnih turistov in zadeva je bila videti preplezljiva. K sreči je bilo vreme oblačno, tako da sva bila s Percem že naslednji dan v inšpekciji. Ob raznih zgodah in prigodah sva prisopihala pod slap in, kdo bi si mislil, tudi čezenj. Pričujoči zapis je nastal še pod vplivom teže dogodkov: »V težkem, sivem dnevu se težko otovorjena z avtom prebijava po skoraj neprehodni cesti v dolino Vrat. Tesnobni občutek pred vzponom še poglablja strah pred tem, da avto ne bo zmogel naporov in hudih klancev in da bova prisiljena opraviti kilometre dolg in orientacijsko zahteven dostop, z vso opremo, kar peš. Neštetokrat se v zadnjem trenutku rešiva pasti, ki jih pred naju postavlja zahrbtna cesta, kot bi nama hotela sporočiti nekaj zloveščega: Fanta, tale vzpon ni za vaju, odstopita! Ne meneč se za vse ovire, s podvojeno silo pritiskam na plin. Avto vleče, kot bi bil nov. Noben džip, pa kaj džip, konjska vprega danes ne bi zmogla tega, kar dela Vrumi. Perc je resen. Komaj kaj reče, z mislimi je prav gotovo že visoko v prvem raztežaju. Kakšen bo led? Koliko visečih sveč se nama bo porušilo čez glavo? Imava s seboj dovolj lednih vijakov? Tudi meni misli uhajajo v led, vendarle pa me v realnost vračajo opozorilne lučke, ki se prižigajo na armaturni plošči. ESP, ABS, UMTS, WIFI, ne vem, kaj še, vse utripa in piska ter tudi sveti, medtem ko do kraja obremenjen motor iz sebe iztiska zadnje Newton-metre navora. Naposled naju, potem ko nekajkrat pomisliva, da sva že zgrešila najin cilj, brutalno zaustavi zadnji klanec. Obup, nemoč. Razočaranje. Narava je za na konec prihranila preveliko oviro. Desetodstotni klanec. Obstane-va. Naprej ne gre. Nazaj tudi ne. Niti z verigami, saj se ena takoj strga. Kaj bi dal za kako katrco! Po uri brezupnega boja, da bi nemara uspela osvoboditi nasedlo vozilo, na pomoč pokličeva edino pristojno službo - GRS. Kaj hitro se pojavi na pomoč malo rdeče vozilce, in s skupnimi napori, ki vključujejo tudi razmišljanje na višji ravni, po dolgem času uspemo postaviti Vrumija na trdnejša tla. Časa za oddih ali olajšanje ni. Pritisk bližine slapu je občuten in tudi slišen, saj je slap takoj za opis Sklenil sem, da dostop in slap ne potrebujeta opisa. Je čisto prezapleten. Kolikor toliko varno plezanje je mogoče levo od glavnega curka. Težave so odvisne od izbrane smeri. Če štartamo preveč levo, zadeva postane prelahka. Če torej v slapu želite plezati petico, priporočam vstop v tisto svečo, ki je najbližje glavnemu curku. Naj nas višina spodnjega dela, ki znaša 50 m, ne zavede. S 70-metrsko vrvjo bi sicer prišli na vrh, ne bi pa dosegli varnega varovališča. Prisiljeni bi bili varovati v strugi, izpostavljeni padajočemu ledu z zgornjega slapu. Zato naredimo dva raztežaja in smo pozorni na to, da si varova-lišče uredimo na poličastem svetu v zgornji tretjini slapu, stran od vpadnic morebitnih visečih sveč! Pozorni moramo biti tudi na količino in kakovost ledu v tem delu. Odjuga namreč najprej načne te del in led je pogosto odlepljen od skale, pa tudi prav veliko ga ni. Drugi raztežaj se izteče skozi suho strugo in zaključi na drevesih levo nad robom stene. Če imamo srečo, da je tudi zgornji Peričnik preplezljiv, ga naskočimo z leve, nato pa plezamo desno in navzgor proti gozdu nad steno. Sestopamo levo in po gozdu navzdol. Naj vas zasrbijo cepini, ko pa pride naslednje leto, bodite pripravljeni. Peričnik se ne bo pustil čakati. vogalom. Na dolg dostop se s Percem podava težko otovorjena z vso mogočo opremo. Ničesar ne smeva pogrešiti. Za vsak primer sem si pripravil dve desni derezi, da bi bil v asimetrični atmosferi Perični-ka kar najbolj stabilen. Improvizacije tod nimajo mesta. Samo goli profesionalizem. Pa saj to je naš posel. Popolnoma prestrašena hliniva pogum in samozavest. Kje si Qlandia, ko te potrebujem? Kako rad bi se zdajle skril med založene police. Ali pa čakal v neskončni vrsti na blagajni. Pa ne gre. S Percem žrebava, kdo bo začel. Kljub goljufanju mene doleti prvi raztežaj. Pripravim vse potrebno: 70-metrsko vrv, 11 vijakov, 10 kompletov, abala-kov hook, reverso ali dva, pomožne vrvice in proste vponke. Tudi malica roma v žepe, po dve čokoladi-ci v vsakega, vzamem še rezervne rokavice in očala z dvojno zasteklitvijo. Priprava vzame dobre pol ure, nadaljnje pol ure pa še ogled optimalne linije plezanja. Ker so te linije tri, se potem nadaljnje pol ure odločam, katera bi bila najboljša. Mogoče v ozadju tiči tiha želja, da bi se slap prej podrl in bi šel lahko domov žgečkat hčerko. Nič se ne zgodi, vse tiho čaka. Počasi vstopim v linijo številka 1 in zavrtam prvi vijak..." O Letošnja odprava v Patagonijo té in 0 Dejan Koren Res ne vem, kje naj opisovati začnem dogodke zadnjega meseca, da bom vsaj približno prelil na papir vso srečo in prijetne dogodke, ki so se nakopičili v meni med enomesečnim bivanjem pod prekrasnimi patagonskimi stenami. Na odpravo sem šel z dokaj skromnimi željami, kot pridruženi član naveze Rok Stubelj-Jernej Arčon (oba AO Nova Gorica). Nismo si zastavili točno določenega načrta, ampak smo si rekli, da bomo izbrali cilj glede na vreme in razmere. No, nekako sta nas mikala Cerro Torre in njegov Compressor. hiter vzpon in utrujajoči spusti Ko smo prvič nemo zrli v granitne zidove Cerro Torreja, Poincenota, Fitz Roya, Guillaume-ta, skoraj nismo verjeli svojim očem in nato še ušesom, ko so nam rangerji povedali, da se obeta pet dni lepega vremena. Od lokalnih plezalcev smo izvedeli, da je Colin Haley presoli-ral smer Suprecanaleta v štirinajstih urah. Izvrstno! To nam je dalo krila. Zares! Cerro Torre je takoj postal plan B in na vrh sta prišla Fitz Roy in njegova jugozahodna stena, kjer poteka tudi nora linija Supercanaleta. Od lune obsijana nebeška pokrajina je tiste noči pospremila pod steno Fitz Roya tri postave. Prvih tisoč metrov je bilo slišati le udarce cepinov in derez, ki so v podobnih intervalih dobivali metre nad globino pod njimi. Lep ozebnik s povprečno naklonino 60 stopinj se pne kvišku, morali smo priti skozenj hitro in varno, zato smo plezali nenavezani. Z dnevom se je začelo, kot se za tako steno spodobi. Prve raztežaje, kjer smo se začeli varovati, sem prevzel jaz. Že na vstopu je stena pokazala, da ne bo šale. Precej kopen in s tankim ledom pokrit prvi raztežaj je postregel z delikatnim plezanjem in moram se zahvaliti samemu sebi, da sem s cepini in derezami že preplezal toliko kilometrov ne ravno idealnih mest. No, potem so se v glavnem menjavali mešani raztežaji vse do vrha stene, prava poslastica. Bolj smo bili proti vrhu, več dela je imel Rok, ki je vodil zgornje raztežaje, s čiščenjem na-pihanega ledu in snega, predvsem pa z orientacijo, da bi nas po najkrajši poti pripeljal na greben, ki vodi proti vrhu. Preteklo je še precej časa in višine, preden smo ob 16. uri visoko dvignili roke na najvišjem patagonskem vrhu! Sledil je sestop, ki je kar trajal, spusti ob vrvi so se vlekli, pa mraz, spusti, zataknjena vrv, noč, bivak ... in končno jutro, ki je prineslo sonce in še en čaroben dan, ki se je rodil in te gore in stene naredil še lepše, kot so v resnici. Do kam segajo meje lepote, se vpraša človek, ko nemo stoji pred obličjem v oranžnem jutranjem svitu obarvanih gora, sten, ledenikov? Čez dan smo počasi sestopili preko ledenika in turkiznih jezer Laguna de los Tres proti Chaltenu in uživali v pogledih na briljantno lepo naravo. Za našimi hrbti se je proti nebu vzpenjala mogočna postava Fitz Roya, večkrat sem se obrnil in razmišljal, da smo bili zadnjih 36 ur njen del. Tako nam je obogatila naša srca in misli, da še tako ožuljene noge niso čutile prave bolečine, ker je bilo enostavno vsega dovolj. izpolnjene sanje Sledilo je tritedensko obdobje slabega vremena. Dve okni lepega sta na žalost trajali le dober dan. Odhod se je neusmiljeno bližal in pet dni pred njim so nas meteorologi spet razveselili s spodbudno vremensko napovedjo. Vsi smo še enkrat krenili navzgor. Izpolnile so se sanje, ki so se rodile dolgo, dolgo nazaj. Odprava v Patagonijo je bila polna superlativov: ekipa se je odlično ujela, imeli smo nor ambient patagonskih sten, odličen granit, prijazne domačine, nore linije smeri, neomejene količine piva in cvetja, vse to in še več se človeku zasidra v podzavest za vedno. In iz te skrinje zavesti potem znova in znova črpaš in jemlješ, da plezalska duša enostavno (pre)živi v dolini. Ker moramo vsako stvar prej napolniti, če hočemo potem iz nje jemati, je ta enačba sila preprosta. In odgovor je kot na dlani. Le kdaj nazaj, nazaj v ta raj? O Na odpravi v Patagoniji smo bili Urban Ažman, Jurij Hladnik, Boris Lorenčič, Mitja Šorn, Rok Stubelj, Jernej Arčon in Dejan Koren. Odprava je potekala od 6. 1. do 7. 2. 2009. Preplezane smeri naveze Stubelj-Arčon-Koren: Supercanaleta, Fitz Roy (3405 m), sneg/led do 80°, Wi 4, do M6, A2, 1700 m (dolžina 2400 m), s sestopom in bivakom 36 h; Whillans-Cochrane, Poincenot (3002 m), sneg/led do 60°, do M6, 700 m, s sestopom 10 h (Arčon-Koren). Dejan Koren - DeKo (DUMO, AO Vipava). Kavkaški utrinki Razmišljanje o tem in onem & Nina Bernard S Mojca Balant Take it easy,«1 mi v glavi odzvanjajo Eaglesi,2 ko z Alenko drviva po cesti z letališča. Najin voznik prehiteva vozilo, ki že prehiteva drugega, hkrati pa se nam že približuje avto na nasprotnem pasu. Nihče se preveč ne razburja, nihče ne trobi, taka vožnja je očitno tu nekaj povsem vsakdanjega. Z Alenko se spogledujeva, na vsake toliko globoko zajameva sapo, mladi Rus pa se nama samo nasmiha in zamahuje z roko, kot da vse to ni še nič. Po debeli uri vožnje se v Nalčiku pridruživa fantom, ki so si privoščili nekajdnevno pustolovščino in se s staro točka za podatke o smereh, razmerah in vremenski napovedi. Barometer je tamkajšnjemu možičku kot steklena krogla jasnovidki, zato nam njegov mrk pogled in zamrmrani »harašo«3 ne vzbujata zaupanja. Rusi res ne dajo kaj dosti na vreme. Dogaja se, da v slabem vremenu v bazi samevamo, ko pa se začne obdobje lepega vremena, se vračajo s hribov. Da tu prebivajo Balkari, turški narod islamske veroizpovedi, nam je jasno že ob prvem obisku stranišča. Tri »čučalice«, ločene z nizko predelno steno, zraven pa steklenica z vodo. Majhen bar, zbirališče plezalcev, se kmalu priljubi tudi nam. Tam si z ruščino lomimo jezike, srkamo pivo ter naročamo jajca in palačinke, ko imamo tistih mesnih kroglic res že čez glavo. Pa saj ti Rusi sploh niso tako zadržani, kot smo sprva mislili. Sorodni jezik nam da občutek domačnosti in zaradi njihovega izrednega gostoljubja vemo, da smo tu dobrodošli. lakota Za pakiranje nahrbtnika si vzamem kar nekaj časa. Zapolnjen mora biti res vsak kotiček, drugače vse nujne stvari ne bodo šle vanj. Če bodo vrv, čelada caravelo čez Srbijo, Moldavijo in Ukrajino pripeljali v Rusijo. Skupaj se odpeljemo v Bezengi, bazo, ki postane naš dom za nekaj tednov. baza Udobnejše baze si res ne bi mogli zamisliti. Nekoč vojaška baza za višinske priprave, danes pa pravo mesto v malem, ki plezalcem, večinoma Rusom, nudi prav prijetno bivanje. Majhna trgovina, pralnica s toplo vodo, ambulanta, savna in menza, kjer trikrat dnevno s šolskim zvoncem kličejo k obroku. Toliko mesnih kroglic nisem še nikoli pojedla, sploh pa ne za zajtrk! Potem je tukaj še informacijska ' Na lahko 2 Glasbena skupina The Eagles. in dereze pritrjene na zunanjo stran, bo še nekako šlo. Ampak kam pa naj stlačim še šotor? Oprtamo si težke »kredence« in začnemo z neskončno potjo čez ledenik do roba morene, kjer postavimo šotore. O smiselnosti nošnje kanistrov vode in teka v klanec sem se spraševala že doma, težek nahrbtnik pa vse te kondicijske priprave res popolnoma izniči. Za nabiranje višinskih metrov si izberemo tehnično nezahteven štiritisočak, za kar načrtujemo dva dneva. Vprašanje, podaljšati za dan ali dva, postane skorajda retorično, ko nam Grega od doma sporoči, da bo vreme zdržalo ravno še toliko časa, potem pa bo sledilo večdnevno deževje. Zaloge hrane skrbno razdelim na število obrokov za dneva, ki sledita. 3 Dobro. Zjutraj in zvečer polovica juhe, čez dan pa ena žitna tablica. To pomeni, da na dan, ko bomo odhajali nazaj proti bazi, ne bom imela ničesar več. Tolažim se, da človek hrane tako ali tako ne potrebuje veliko, zadnji dan, ko se bomo vračali, pa bomo res samo še hodili. Povratek do baze je prava preizkušnja volje in moči. Med hojo govorim sama s sabo in se spodbujam na vse mogoče načine. Kljub občasni razdražljivosti in nerazpoloženosti, ki spremljata obupno lakoto in utrujenost, me navdaja optimizem, ker vem, da bom zmogla. Ker vem, da so bile in bodo še prišle druge, težje preizkušnje in bom tudi takrat zmogla. neuspeh Naslednjič odidemo v dveh skupinah, vsaka na svojo stran ledenika. Sem v navezi treh, zato si opremo razdelimo, vendar se nahrbtnik ne zdi prav nič lažji. Naš cilj je Gestola, zadnji v verigi štirih vrhov. Še v trdi temi se v ledeniški navezi prebijamo čez razpoke. Še dobro, da smo šli dan prej na ogledno turo in vse pasti dobro poznamo. Južna stena Lyalverja, prvega vrha v grebenu, je prekrita s pehamo za uspehom in vsi ti razlogi so le pretveza ob morebitnem neuspehu. preproste stvari Z Mojco se naslednje jutro brez večjih dogovarjanj odločiva za Selly, vrh na nasprotni strani ledenika. Miha nama po satelitskem telefonu sporoči, da imava zagotovljeni ležišči v bivaku ruske reševalne postaje. Obe sva utrujeni in prečenje ledenika naju pokonča. Z narejeno dobro voljo vzpodbujam Mojco, da lučke, ki jih vidiva, niso prav daleč. Prispeva v temi in popadava na leseni pod bivaka. Naslednje jutro jaz potrebujem Mojčino vzpodbudo. Kot staro kljuse se vlečem med balvani na poti pod steno. Nenavezani se izgubljava v labirintu ledeniških razpok, dokler se Mojca kot muha v pajkovo mrežo ne ujame v eno. Z nogo in palico se za silo zadrži na površju. Takoj se naveževa. Priganja naju čas, saj zjutraj kar nisva mogli vstati. Pred nama je strma vesina, nadaljevanje po grebenu, na sestopu pa še en ledenik s prežečimi razpokami. Odločiva se, da plezava nenavezani in pridobiva čas. Tako že popoldne prispeva nazaj do bivaka. tanko plastjo snega, ki je pri nočnih temperaturah dovolj trda, da cepini prijemljejo. Skala, na katero naletimo na vsake toliko, je zelo krušljiva, zato je morda še bolje, da ne vidimo ne podse niti predse. Nevajeni izpostavljenih in ošiljenih grebenov telovadimo med granitnimi ploščami, zato pridemo na vrh šele ob devetih zjutraj. Prepozni smo, da bi nadaljevali, pa tudi sonce je že dodobra zmehčalo sneg in napredovanje bi bilo oteženo, zato se odločimo za povratek k šotorom. To je moje prvo večje plezalno potovanje, moja prva odprava in doseči že ta vrh je veliko, si rečem, vendar obenem vem, da je to le opravičilo za neuspeh. Če cilja ne dosežeš, lahko preprosto nanizaš kup obrabljenih razlogov od bogate življenjske izkušnje do spoznavanja neznanih hribov, krajev in ljudi. V resnici se vsi Vsi so že v bazi in proslavljajo svoje vzpone, nama pa se nikamor ne mudi. Privoščiva si še en večer samote. Veseli sva, da nama je uspelo doseči cilj, vendar se o tem sploh ne pogovarjava. Kot otroka se veseliva vseh dobrot, ki so jih v bivak navlekli reševalci. Po večdnevnem nažiranju z instant makaroni se res ne moreva upreti kavi, kakavu, mleku v prahu in riževim kosmičem. Jeva vse po vrsti, srkava čaj in toneva v spanec. Kako malo potrebujemo, da smo zadovoljni. Nekatere stvari začnemo ceniti in se jih resnično zavedati šele ob pomanjkanju in tudi zaradi tega tako močno ljubim in potrebujem hribe. Ko se razveseliš sonca, ko te zebe, ponujenega piškavega jabolka, ko si lačen, drevesa, ko iščeš primerno mesto za ureditev sidrišča. Stvari so lahko tako preproste v hribih ... O Pasti plezalskega izražanja Nekaj izrazov v pomoč pri branju plezalskih besedil té Mateja Pate Večina plezalskih sodelavcev Planinskega vestni-ka v opisih svojih podvigov nemalokrat uporablja žargonske izraze, ti pa so za bralce, ki ne izhajajo iz plezalskih krogov, nerazumljivi, če ne celo moteči. Plezalci točno vemo, kaj je avtor besedila imel v mislih, ko je omenjal prasico - da to pač ni, pardon, izrazito izstopajoča predstavnica lepšega spola, ampak svinjsko težka transportna vreča; da jeb(ic)a ni nekaj, kar bi bilo v zvezi s tistim intimnim opravilom (praviloma) v dvoje, in da jebivadič ni nekdo, ki bi iz množice tega opravila željnih oseb izbiral (vlekel) pravšnjo. Morda je kdo kdaj pomislil, da smo plezalci do kraja trčeni, ker v skalne razpoke tlačimo prijatelje - frende; tem se sicer po slovensko reče metulj, ampak tudi to zveni malce čudno, mar ne? Frikoti radi nadrkavajo, alpinisti pa neradi potegnejo fršlus. Šibke tečajnice se vlečejo za komplete in oprezajo za šalcami, našutane frikice pa neusmiljeno stiskajo strance, minimalce, musavce in sloperje. Ko te navije v psiho, začne delati singerica in včasih, tudi če si na topiču, kličeš soplezalcu, naj te nategne. (»Starim prdcem« je še zlasti v veselje, če to vpijejo prestrašene plezalske začetnice.) Če bo klajmber v poden pometal vse matičarke, ne bo obtožen umora članic AO Matica, mu bo pa na štantu trda predla in se bo moral znajti z navadnimi karabini, med fajta-njem bo pa malo cvikal, če ne bo mogel ničesar za-klofati. Če mu v kakšni klasiki ne bo zneslo na frej, bo poskusil najprej s kakšno šlingo, če ta ne bo zadostovala, pa bo izvlekel lojtro ... In tako naprej ... Da bi se izognili napačnim predstavam v plezal-skem žargonu nepodkovanega bralstva, smo pripravili nekakšen slovarček izrazov, s katerimi »operira« dandanašnji plezalec. No, resnici na ljubo so nekateri izrazi tudi že malo »out« in jih boste slišali le še iz ust plezalskih veteranov. Ker je jezik živ in se razvija, smo morda ponevedoma izpustili kakšno besedo, ki je trenutno hit - zato vas vabimo, da nam jo sporočite, da bomo slovar ustrezno dopolnili z aktualnimi izrazi ... O Izraz Razlaga abzajl; abzajlati spust po vrvi; spuščati se po vrvi bajla_ledno orodje s peto za zabijanje klinov basati se; basanje nespretno, nerodno plezati; plezanje baza bazni tabor na odpravi boranje; borati vrtanje (svedrovcev); vrtati (svedrovce) bremza_zavorna naprava_ brener, kohar plinski kuhalnik briket energetska ploščica bulder; bulderiranje; balvan; balvaniranje; balvanirati bulderirati_ celzak vreča za bivakiranje cug raztežaj cug-cug plezanje izmenjaje v vodstvu cvikati_obotavljati se zaradi strahu_ cviling vrv dvojček dedmen snežno sidro dil(c)a smučka Izraz Razlaga dinamc dinamični gib v smeri dinamik dinamična vrv drajtulati; drajtuling, plezati; plezanje z lednimi orodji po skali drajtulanje drkanje študiranje smeri džemanje gvozdenje fajt; fajtati borba; boriti se do zadnjega atoma moči v smeri fapa(rca) odkrušena skala večjih dimenzij ferajn društvo, alpinistični odsek fiks fiksna vrv flanka vesina fleš (na fleš) prosto plezanje s poprejšnjim ogledom smeri flikniti pasti frend metulj (vrsta zatiča) frikanje; friko, frikica prosto plezanje; prosti plezalec, plezalka Izraz Razlaga fršlus padec, pri katerem se zaporedoma izruje več varoval grif oprimek gurtna najlonski trak jebica, jeba zatič jeboiztikač, jebivadič, jebovunbacač, vadijebič priprava za iztikanje zatičev kahla, pisker, kastrola, šlem čelada kajla; kajlanje; kajlati zagozda/gvozdenje/gvozditi karabin(ec) vponka z matico klajmber plezalec klasika klasična smer kloc zaobljen, navzdol obrnjen oprimek krešped balvanska blazina (za blaženje padcev) lojtr(c)a lestvica (pripomoček za tehnično plezanje) matičarka vponka z matico miks; miksanje; miksar smer z mešanim terenom (kopna skala, led, sneg); plezanje miksov; kdor pleza mikse minimalec zelo majhen oprimek musavec gladek, spolzek oprimek naborana smer navrtana smer (s svedrovci) nadrkavanje študiranje smeri na frej (splezati) prosto našponati zategniti našutan, nakvihtan natreniran naviti (v roke/v psiho) izčrpa(va)ti fizično ("v roke") ali psihično ("v psiho") nategniti zategniti nažigati, nažgati padati, pasti onsajt prosto plezanje na pogled (glej sajtati) pakna varovalna ploščica plastika umetna plezalna stena, zimski plastični čevlji plat(k)a plošča plezanje na frej prosto plezanje (po)frikati, frikniti splezati prosto (po)zihrati (po)varovati prasica težak nahrbtnik ali transportna vreča prusik pomožna vrvica psiha psihična pripravljenost plezalca psihiranje "navijanje v psiho" puhica puhovka roba, kovačija, železje plezalna oprema Izraz Razlaga ruzak,ruksak nahrbtnik sajtati, sajtniti splezati prosto v prvem poskusu brez poprejšnjega ogleda smeri (na pogled) singerica tresenje nog v težavnih delih smeri skremblati prebijati se čez skrotje slonovski grif zelo velik oprimek sloper glej kloc soler samohodec statik statična vrv stranc stranski oprimek sveder; svedranje; svedrovec; vrtanje svedrovcev; vrtati svedrati svedrovce svinjski ratežaj težak raztežaj šalca velik oprimek šlinga zanka šoder; šodrar, manj zahtevna plezalna smer; kdor pleza šodrovec manj zahtevne smeri špaltna ledeniška razpoka šponanje; šponati zategovanje; zategovati špura sled, gaz šrauf vijak štant stojišče v smeri štofelciger vrsta lednega vijaka štrik, kabel, špaga vrv tehničarjenje tehnično plezanje topič varovanje, nameščeno z vrha smeri tramvajski grif, velik oprimek tramvajc trikam vrsta zatiča tuber cevasta ploščica tvin vrv dvojček ubrisati, užgati pasti umetnjak oprimek iz umetnih mas varianta za pridne varianta smeri, posledica zaplezanja vehta opast vinta vitel vleči se plezati tehnično vrvna mineštra, zavozlana plezalna vrv solata zafrajhan pobeljen s snegom zahakljati, zakajlati zagvozditi zaklofati, zatolči zabiti zlesti preplezati žimar; žimariti naprava za vzpenjanje po vrvi, prižema; vzpenjati se po vrvi s prižemami Pri sestavljanju seznama smo si pomagali tudi s Planinskim terminološkim slovarjem (Založba ZRC SAZU, 2002). Med vijuganjem proti vasi Krn se počasi dvigamo nad meglo in že vidimo obrise vrhov mogočne Krnske skupine. Z leve se dviga lepo pobeljeni Krn, ob njem se bohoti bolj skalna Batognica, nato sledijo Srednji vrh, manj izraziti Mali vrh, lepi Maselnik, greben pa zaključujeta Veliki in Mali Stador. Vsi omenjeni vrhovi skupaj z idiličnimi, ponovno obujenimi planšarijami tvorijo enega naših najlepših ambientov. Res je, da imamo zaljubljenci v gore v množici najlepših ambientov zelo natrpan seznam, ampak omenjeni razgled je res veličasten! Avto pustimo na parkirišču pred planino Kuhinja in zakoračimo navzgor mimo planine Kašine. Sedaj se je že zdanilo in radovedno ogledujemo številne zasnežene grape nad sabo, ki so v zadnjih nekaj letih med alpi- nisti zelo priljubljene. Ko so dobre razmere, se v njih kar tre navez. Tudi to jutro ni nič drugače, saj med vzpenjanjem proti planini Leskovci do-hitimo tri znance, ki so namenjeni v Karamelo, na plazišču med Srednjim vrhom in Maselni-kom, ki nas privede do vstopa v smer, pa vidimo navezo, ki se počasi vzpenja proti naši smeri. Nadenemo si dereze in z opiranjem na cepine hitro dosežemo nespametno dvojico, ki s palicami v rokah in brez derez le počasi in negotovo napreduje po trdem in poledenelem snegu. Ko vidita začetni skok, si na srečo premislita in se podata v Sestopno grapo med Malim vrhom in Maselni-kom. Tako se tega dne v Samovi grapi znajdeva le dve navezi - midva z Mitjem in mladca z našega odseka. Samova grapa se začne s krajšim skokom, katerega težavnost je seveda odvisna od razmer. Na začetku je tokrat nekaj nepredelanega snega in zamrznjenih trav, takoj nad skokom pa naletimo na odlične razmere. Po kakih sto metrih pridemo do skalne pregrade, ki se ji ognemo v levo, kjer se teren položi. Vstopni skok, ki je morda najtežje mesto, lahko obidemo z vstopom z leve, tako da se smeri pridružimo tam, kjer se originalna smer izogne skalni pregradi. Po tej varianti sta jo splezala Vlado Lukman in Davorin Žagar, spodnji del pa sta 14. 1. 1981 dodala Edo Kozorog in Igor Škamperle. Skupaj so smer poimenovali Samova grapa in jo posvetili spominu na nesrečno preminulega prijatelja Sama Trošta. Nad skalno pregrado se vrnemo v grapo, ki je sprva široka in položna, razmere pa odlične. Nekoliko višje se zoži, postane strmejša, vmes naletimo tudi na skok, v katerem je obilo nepredelanega puhastega snega. Nad skokom so razmere spet odlične, svet postaja vse položnejši in kmalu dosežemo vrh smeri. Med pospravljanjem opreme se dogovarjamo o sestopu. Možnosti je kar nekaj. Takoj levo, med Maselnikom in Malim vrhom poteka Sestopna grapa. Malce strmejši je le zgornji del, nekakšen kamin, po katerem se lahko spustimo po vrvi. Prijatelja se odločita za malce težjo varianto, prečita proti Srednjemu vrhu in sestopita po Levi oziroma Desni grapi. Midva sicer nekaj časa željno pogledujeva proti Batognici in Krnu, a nazadnje zmaga lenoba in odločiva se za najudobnejši spust mimo Lužniškega jezera ter navzdol do planine Leskov-ce, koder poteka tudi označena pot. Mimogrede se povzpneva še na vrh Maselnika (1903 m) in ni nama žal: je eden tistih dni, ko je v hribih prav »kičasto«, razgled sega vse do Dolomitov, vrhovi se bleščijo v soncu, dolino pa prekriva gosta megla. Ko se spomnim, da sodelavci ždijo v pisarni, je občutek še lepši. Fotografirava vse naokrog in se čudiva lepoti narave ter življenja nasploh. V takih trenutkih večkrat pomislim na ljudi, ki jim za tovrstne čare ni mar, ki ob pogledu na gore ne zahre-penijo in še slutijo ne, za kaj so prikrajšani, ko na sončno nedeljo tiščijo nakupovalni voziček med policami. Nekateri imamo res srečo! Čez čas se le nameniva proti dolini. Zaradi inverzije nama je v kratkih rokavih pošteno vroče, sneg je tudi povsem razmočen. Mitja vse glasneje preklinja, ko mora skoraj na vsakem koraku otre-sati kepe snega z derez, jaz pa se z novimi »proti-co-klami« na derezah zadovoljno hahljam. Od sedelca med Maselnikom in Velikim Stadorjem se lahko pozimi udobno spustimo direktno do Leskovce in tako precej skrajšamo pot. Ko se spuščamo proti parkirišču, se zrak občutno ohlaja, pri avtu se temperatura že giblje okrog ledišča, pas megle sega nekje do sem. Kmalu le še poželjivo gledamo nazaj proti prelepim žarečim hribom; obžalujem, da sva se pustila zapeljati svoji lenobni plati in nisva nadaljevala proti vrhu Krna! Na srečo nama je vremenska napoved naklonjena, prazniki so radodarni s prostimi dnevi in dva dneva pozneje sva že nazaj, na istem izhodišču. Ampak to je že druga, prav tako lepa zgodba. O samova grapa, iii/2-3, 70°/40°, 400 m, uiaa 4 Dostop: Parkiramo na parkirišču pred planino Kuhinja nad vasjo Krn, nadaljujemo po najprej betonski in nato makadamski cesti mimo planine Kašine proti planini Leskov-ci. Malo pred planino se vzpnemo po pobočju med Malim vrhom in Maselnikom pod očitno grapo. 45 minut. Sestop: Po Sestopni grapi takoj proti levi in navzdol v sprva strmo, nato položnejšo grapo. Čez prvi skok se lahko spustimo po vrvi. Druga možnost je z vrha smeri proti desni nad Jezerom v Lužnici, nato navzdol po označeni poti. Vodniška literatura: Gregor Kresal: Zimski vzponi. Sidarta, 2007. NOVICE IZ VERTIKALE AC/DC Marko Lukič in Andrej Grmovšek sta v soboto, 17. januarja, preplezala smer AC/DC v Mlinarici (IV/6, M8-, 300 m), ki so jo prvi plezalci Gregor Kresal, Matevž Gradišek in Dejan Miškovič leta 2000 posvetili odličnima alpinistoma Dušanu Poleniku in Marku Čaru, ki sta se ponesrečila konec devetdesetih. Marko in Andrej sta dejala, da je smer zelo lepa, razmere odlične in linija za naše gore enkratna. Marku se je v zgornjem ključnem raztežaju odlomilo nekaj ledu in je plezanje raztežaja ponavljal, sicer pa sta vse preplezala v prvo. Za smer sta potrebovala pet ur. Glede na skico in opise sumita, da sta v drugem ključnem raztežaju plezala bolj direktno v visečo svečo, katere prvi del smer sicer obide rahlo levo. Savica Goran Turudič (AO Litija, K2-extreme), Miha Arh (AO Bohinj) in Franci Peter-man (AO Gorje, vsi Gorska šola SV) so sredi januarja zavohali, da je slap Savica (3-4, 60 m) ugodno zamrznjen. V slap so vstopili po mestoma kombinirani, a ne težavni prečnici. Glavni slap je ponudil dobre razmere za plezanje, na vrhu pa so ugotovili, da se ledeni trakovi še nadaljujejo. V sončnem vremenu lahko zaradi vzhodne lege slapu postane gibanje okoli njega nevarno zaradi plazov ledu in snega. Naši vojaki so imeli srečo, da jih je obdajala megla, zato so nadaljevali še sto metrov višje. Tam so tudi oni obrnili zaradi padajočega ledu. Pravijo pa, da bi se dalo plezati še naprej. Podaljšek so imenovali Slapovi nad Savico (3-4, 100 m, skupaj 180 m). Za njimi sta plezala še Borut Gogala in Mark Bernjak (oba AO Bohinj). Na primorski strani Julijcev Blaž Konec in Marko Gruden (Soški AO) sta dobro izkoristila ledne razmere. Sredi januarja sta desno od Rogar-jevega slapu v Trenti opazila in preplezala slap, ki ni omenjen v vodniški literaturi. Isti dan sta preplezala še Ju-lijano, v naslednjih dneh pa Dušanov slap, Kožljak, Črnjado in ponovno Ko-žljak. Slednjega sta plezala z Darkom Podgornikom. V soboto,17. januarja, sta Jože Makuc in Toni Groblar (AO Cerkno) preplezala novo ledno linijo v bližini Kneže v Baški grapi. Slap leži le dobrih 100 metrov iz vasi v smeri Kneških Raven. Imenovala sta ga Lobodika in ocenila s 4. Dolg je 200 metrov. Društvena kolega Rado Lapanja in Andrej Likar sta se naplezala v Reklani-ci, ki je znana po velikem številu lepih slapov. Preplezala sta Desni in Zadnji slap ter še enega, katerega imena ne vesta, vse pa v okviru 4. stopnje in dolžine med 100 in 180 metri. Tine Cuder (Martini Sportswear, Ravel-tik, AO Matica) je v obdobju po novem letu že nanizal lepo število dobrih lednih vzponov. 5. januarja je z Juretom Črničem (AO Bovec) preplezal nov slap desno od Končarjevega žleba. Čotov slap, kakor sta ga imenovala, je dolg 150 metrov in ocenjen s 4. Dan zatem je s Štefanom Golobom opravil 1. ponovitev Ferjanovce (5+, 130 m) v Trenti. Minulo nedeljo sta preplezala še slap Tisa (5+, 80 m), vmes pa je Tine z Matejem Kladnikom obiskal še slovite Zelene slapove (5, 400 m) nad Logom. Le-te sta preplezala tudi Igor Puhan (AAO) in Borut Naglič (AO Črnuče). Zeleni vir Objava o Zelenem viru, odličnem lednem območju na Hrvaškem, je vzpodbudila nekaj dobrih slovenskih plezalcev, da so se odpravili tja. Erik Švab in Klemen Premrl nista bila zadovoljna z obstoječimi smermi in sta se lotila ne-preplezanega projekta; o rezultatih še ni nič znanega. David Debeljak in Luka Lindič pa sta opravila prvo ponovitev Narnie (M8-, WI 5, 150 m). Potožila sta nad nekoliko drobljivimi luknjicami, sicer pa pravita, da je področje odlično, z veliko možnostmi za nove kombinirane smeri. V nedeljo, 18. januarja, sta Boris Čujic in S. Takac preplezala navrtan projekt z imenom Ledena kraljica (M8-, 35 m). Odlična serija Luke Krajnca Luka Krajnc nam je telegrafsko skromno nanizal vzpone, ki jih je opravil pretekli mesec v Švici in Franciji. Seznam je impresiven: Les Larmes de Merlin (M8+, WI5+, 300 m) v Montri-ondu, Mach 3 (M9, WI6, 150 m) v Breit-wangflueju, Buck Duck (M7+, WI5, 150 m) v Ushinenwaldu ter Gwindlimo-ra (M9, WI6, 110 m) v Kientalu. Vmes je skočil še v visoke gore Francije in preplezal Direktni severni ozebnik Druja (VI, AI6+, M8, 700 m). Vse omenjene smeri je preplezal prosto in vse težje raztežaje v vodstvu. Poleg tega je na pogled preplezal še veliko krajših kombiniranih smeri v Champeryju in Ushi-nenu z ocenami do M10. Nova smer v Krnu Novica o odličnem vzponu je prišla s primorskega konca Julijskih Alp. V torek, 13. januarja, so Nejc Lužnik, Se- bastjan Domenih in Aljaž Tratnik v zahodni steni Krna preplezali novo smer Lassie se vrača. Razmere so bile dobre in plezanje v spodnjem delu (400 m) zelo strmo. 700-metrski smeri, ki sta jo že leta 2006 poizkušala preplezati Andrej Seljak in Aljaž Tratnik, so prisodili oceno V/5+, najtežje mesto pa je preseglo 90 stopinj. V dolini Cogne Po informacijah domačih plezalcev iz doline Aoste, ki so potrdili, da so bile v začetku januarja tam razmere odlične, sta se Erik Švab (AO SPDT, Grivel, Montura, La Sportiva) in Luka Biščak odpravila v dolino Cogne na Lukovo prvo ledno avanturo. V sončnem in mrzlem vremenu sta kot prvi slap preplezala klasični Candelabro del Coyote (II/4+), popoldan pa še zelo lepi Stella Artice (III/5, 200 m). Le-ta že dolgo ni tako dobro zamrznil in je ponudil krasno strmo plezanje v popoldanskem soncu. Naslednji dan sta se odločila za legendarno smer Repentance super, ki je z oceno IV/6+ (250 m) precej časa veljala za najtežji slap v dolini Cogne. Danes je še vedno ena izmed najlepših in najbolj strmih smeri daleč naokoli. Luka in Erik sta jo preplezala v štirih dolgih raz-težajih in dobrih treh urah, v prav tako odličnih razmerah. Ključni del smeri je prvi skok, visok preko 80 metrov ter skoraj vseskozi navpičen. Za sladico ima na koncu še strmo svečo. Led je bil ponovno odličen in plezanje uživaško. Tako sta zaključila dva dneva z lepim vremenom, nizkimi temperaturami in odličnimi razmerami. Švab pravi, da se je letos bolj posvetil lednemu kot kombiniranemu plezanju, zato je tudi izkoristil odlične razmere v enemu izmed rajev za ledno plezanje. Luka Biščak pa si ob svoji siceršnji plezalni nadarjeno- sti tudi ni mogel najti boljšega kraja za ledeni krst. Na svojem seznamu ima sicer še en začetniški biser; tudi njegova pot v visoke skalne stene ni bila ravno dolgovezna. Ena njegovih prvih, če ne celo prva daljša smer, je bila Akut (8a, 500 m) v Zahodni Cini. Dryland Trije naši plezalci so v obdobju slabega vremena konec januarja obiskali Dryland nad Innsbruckom, kjer so preplezali nekaj dobrih suhih smeri. Najbolj se je »napihnil« Luka Lindič, ki je uspel v smeri Tension (M12+). Andrej Grmovšek in David Debeljak sta preplezala smer Happy (M9), vsi trije pa smeri Saitenwind (M9) in Reise nach Niemansland (M7+). Črni graben Še ena novica, katere mesto bi moralo biti že v pretekli izdaji, a jo kot zanimivo turo napram množično oblegani Kramarci in Mladinski z veseljem omenjam. Vlakec akademskega alpinističnega odseka v sestavi Toni Gregorčič, Igor Kremšer, Luka Stražar, Karel Zavr-šnik, Marsel Šnepf in Nejc Breščak se je odpravil v severno ostenje Storžiča. Na vozni karti je pisalo Črni graben (IV, M, 400 + 200 m). V smeri so naleteli na dokaj slabe razmere z veliko pršiča na skalah. Kakor se za take razmere in vlakovno kompozicijo spodobi, se je plezanje zavleklo. Lev nad Zermatom Tine Cuder (Martini Sportswear, Ravel-tik, AO Matica), Aljaž Tratnik (AO Idrija) in Aleš Koželj (AO Kamnik) so se odpravili proti Zermatu z namenom preplezati znamenito Schmidtovo smer (VI/4+, M,1000 m) v severni steni Matterhorna, za katero se že od jeseni govori, da so v njej dobre razmere. Prvi dan so pristopili do koče Hornli, ki je trenutno zaprta in zavetje nudi le zimska soba. V soboto, 31. januarja, so plezali cel dan in bivakirali 150 metrov pod vrhom. Vreme se je medtem poslabšalo in bivak je bil vse prej kot prijeten. Naslednji dan so ob rahlem izboljšanju priplezali do vrha in do popoldneva sestopili do koče Hornli. Tam je Aleša zaradi ozeblin pobral helikopter, Aljaž in Tine pa sta prespala in naslednji dan sestopila v dolino. Tine Cuder je z vzponom dopolnil eminentno zimsko zbirko zadnjih treh problemov Alp, ki je kljub dolgi bradi še vedno (ali pa vse bolj) eno izmed potrdil pravega alpinista. Če morda še ne veste, brata Schmidt sta za vzpon, kot edina alpinista do sedaj, prejela zlato olimpijsko kolajno. Slapovi v Dolomitih Erik Švab (AO SPDT, Grivel, La Sportiva, Montura) je v navezi z italijanskima soplezalcema Beppetom Ballico in Andreo Gambaro preplezal lepo kombinacijo slapov v eni izmed najboljših destinacij za plezanje lednih slapov v Dolomitih - Val Travenanzes. Stranska dolina, ki poteka od Cortine proti To-blachu, je skrita za vrhovi Tofan. Zaradi mraza in visoke lege tam lahko velikokrat najdemo dobre ledne razmere. Pred zadnjim obilnim sneženjem so preplezali najprej najtežji del smeri Pilone centrale z oceno III/5+, ki ima v drugem raztežaju zelo lep in strm steber. Na polici sredi stene so se premaknili bolj desno in nato preplezali še Candelo di Super Mario, ki je v normalnih razmerah ocenjena III/5+. Vendar pa ni bila dobro narejena, saj je imela spodaj premer komaj 40 cm, na vrhu pa je bila zaradi prejšnjega odloma velika ledena streha. Ker je bila sveča kljub vsemu videti solidna, sta jo Beppe in Erik tudi uspešno preplezala in si tako privoščila za slapove precej nenavadno, previsno plezanje. Novice je pripravil Tomaž Jakofčič. SPORTNOPLEZALNE NOVICE Pregled januarskih in februarskih vzponov Mesec januar je že tradicionalno med bolj sušnimi, kar se tiče športnega plezanja. Tekmovanja so zaključena, tekmovalci pa bodisi še počivajo ali pa so v fazi bazičnih priprav za naslednjo sezono. Izjema v tekmovalnem plezanju je prva tekma Vzhodne lige, ki je bila izvedena na Ravnah. Zaradi za športno plezanje neugodnih vremenskih razmer po večini Slovenije so opravljeni vzponi le s primorskega konca ali pa iz toplejših krajev tujine. Pa gremo lepo po vrsti. Novoletne praznike je kar nekaj naših plezalcev preživelo v tujini. Skupno vsem je to, da jim je, razen na daljnem Tajskem, vsaj prve dni načrte temeljito kvarilo vreme in so najboljše vzpone opravili tik pred odhodom domov. V Španiji se je mudila ekipa naših mladih upov. Če smo se še lani spraševali, kdaj se bo najboljšim v evropski zimski plezalni Meki pridružil kak Slovenec, smo bili letos pozitivno presenečeni nad njihovo številčnostjo. Očitno odlično vzdušje je v celotni skupini ves čas dvigovalo formo. Najvišje je posegel Izidor Zupan: z na pogled preplezano smerjo Pal Sur (8a+) je postavil svoj najboljši rezultat v skali doslej, temu pa dodal še smer Batuka (8b). A še zdaleč ni bil edini - tu so bili še Matic Kozmus in Miha Hribar z vzponi do 8a, le malce lažjih pa so se lotevali Jernej Kruder, Miha Česnik, Maruša Rodič in še kdo. Martina Čufar se je podala v Turčijo, kjer je v plezališču Geyik Bayiri splezala tri smeri nad 8a. Več vreme ni dopuščalo, ostala pa je obljuba o ponovnem obisku teh krajev v ugodnejšem času. V Ospu in okolici je bilo opravljenih nekaj vzponov do težav 8a+, po nekaj lažjih, a zanju najboljših doslej, pa sta posegli dve dekleti: Katarina Kejžar in Ana Ogrinc. Pred glavno balvansko novico navedi-mo najtežji balvanski vzpon meseca januarja. Stara sablja Gregor Šeliga - Šeli je v Zalogu še enkrat pokazal, da nikakor ni za odpis: uspel je v balvanskem problemu Utopija s sedečim štartom, ki je ocenjen z zavidljivo visoko oceno 8a+! Glavna novica iz sveta kratkih in težkih smeri je iz Makedonije. V Prilep so se brez prevelikih pričakovanj, celo z dobro mero skepse, podali Nastja Davidova, Tjaša Zupančič, Rok Šisernik, Rok Klančnik, Urh Čehovin, Gorazd Hren in Miha Britovšek. Presenečenje je bilo popolno, saj so v okolici Prilepa 'odkrili' morje granitnih balvanov. Pravijo, da bo to v prihodnje eno od največjih evropskih plezališč z izjemnim potencialom. Omembe vredna je še ena novica, povezana s plezanjem. Televizija Slovenije je v januarju premierno pokazala dokumentarni film Igorja Vrtačnika Gib stene, ki je posvečen balvanskemu plezanju. Povod za film je bil med drugim tudi ali predvsem lanskoletni vzpon Urha Čehovina v balvanskem problemu The end v Zalogu. Urh je za 18 gibov in deset metrov dolgo smer potreboval štiri leta. Kot januarja se je tudi v prvi polovici februarja na področju športnega plezanja največ dogajalo v Mišji peči in bližnjem Črnem kalu. Dobrih vzponov je bilo kar nekaj: Izidor Zupan - Lahko noč Irena (8b), Janez Franc Vratanar -Ptičja perspektiva (8a+), Andrej Žitnik - Chiquita (8a), Miha Česnik - Samsara (8a) in Sašo Ocvirk - Brez raza (8a). Največ novic je bilo s področja balvan-skega plezanja. V Glencah, enem naših trenutno najaktualnejših plezališč, je David Stepanjan preplezal dva nova problema: Morfo-idna resonanca in Bajs travers (8A). Prvi je še neocenjen in čaka prvega po-navljavca, drugi pa je dobil zavidljivo visoko oceno Fb 8a. Drugo trenutno popularno področje - Ožbalt - je poleg kupa novih problemov doživelo ponovitve Macole (7C), za kar sta zaslužna Izidor Zupan in Tomaž Žužel, ki sta ponovila ta nekdaj s 7C+ ocenjeni problem. Pravo razdejanje je naredil Jernej Kru-der v Vitovljah. V enem dnevu je naredil serijo, kot je tamkajšnje plezališče verjetno ne pomni: ponovil je (našteto po naraščajočih ocenah) Jajce (7B+), Horse Power (7C), Flower in the sky (7C+) in DynoZaver (8A). Prav gotovo je bilo opravljenih še mnogo dobrih vzponov, za katere pa žal ne vemo. Kakšno sporočilo na alpi-kor@gmail.com v prihodnje morda ne bo odveč. Novice je pripravil Robi Jamnik NOVICE IZ TUJINE Ueli Steck: Grandes Jorasses in Matterhorn Severna stena Grandes Jorasses v pogorju Mont Blanca je ena izmed treh, ki sodi v tako imenovane »Tri probleme Alp«. Vanjo je štiri dni pred novim letom vstopil švicarski alpinist Ueli Steck in je za Britansko smer (VI, 6, 1200 m), ki je prej ni nikoli preplezal, potreboval samo 2 uri in 21 minut. Britanska smer je ena najbolj znanih in zaželje-nih modernih klasičnih smeri v Alpah in je kakopak tudi pošteno strma. Na-klonina menda nikoli ne pade pod 55°, dva raztežaja sta popolnoma navpična, zadnjih 300 metrov pa je treba plezati po precej delikatni skali. Že vzpon v navezi po tej smeri je sam po sebi cenjen in večina navez v steni bivakira, zato je čas slabih dveh ur in pol še toliko težje razumljiv. Če na hitro izračunamo, je Steck v povprečju preplezal 480 višinskih metrov na uro. Ueli Steck, ki je tudi daleč najhitreje preplezal klasično smer v Eigerju, je s seboj sicer imel vrv, dva klina in dva ledna vijaka, a je vsa ta oprema na turi ostala v malem Uelijevem nahrbtniku. Napake pri plezanju torej ni smelo biti. Dobra dva tedna kasneje je Steck v svojem slogu opravil še s severno steno Matterhorna. Čas njegovega vzpona po ultraklasični Schmidovi smeri (VI, 4+) je spet komaj verjeten. Za 1000 metrov stene je Steck potreboval vsega 1 uro in 56 minut. Malo hudomušna ugotovitev bi torej lahko bila, da Steck, vsaj glede porabljenega časa, spreminja vzpone v najvišjih alpskih stenah v dopoldansko ali pa popoldansko »rekreacijo«. Tridesetletni Steck ima zdaj najhitrejše čase v severnih stenah »Treh problemov Alp«, kot so alpinisti označili Eiger, Matterhorn in Grandes Jorasses. O slednjem sem nekaj napisal že zadnjič, glede Eigerja pa le toliko, da se je lansko zimo Steck povzpel po originalni smeri, ki je visoka 1800 metrov, zaradi prečnic pa dolga menda več kot 3 kilometre (velika večina navez jo prepleza z enim ali dvema bivakoma), v dveh urah in 47 minutah. V intervjuju, ki je bil objavljen na spletni strani PlanetMountain, je Steck povedal, da ti časi nikakor niso nastali z brezglavim tveganjem, temveč s posebnimi in temeljitimi pripravami. Steck je še dodal, da je sedaj s tem projektom končal, in da se bo spet bolj posvetil težavnostnemu plezanju, v katerem pa je prav tako eden najboljših alpinistov današnjega časa. Himalaja pozimi - Makalu Do letošnjega 9. februarja je bil Makalu (8463 m) zadnji nepalski osemtisočak, na katerega se še niso povzpeli v koledarski zimi. Tistega dne ob 14. uri po lokalnem času pa sta na njegov vrh stopila Italijan Simone Moro in Kazahstanec Denis Urubko. Delo na gori sta zastavila zelo hitro in izkoristila vsa okna z lepšim vremenom oziroma malo manj močnim vetrom. Po dvotedenskem akli-matiziranju v okolici vznožja Everesta sta se s helikopterjem prepeljala pod Makalu in takoj začela postavljati tabore v smeri normalnega pristopa. Že pri prvem vzponu na goro sta prespala na 6900 metrih, pri drugem na 7400 metrih, tretjič pa sta postavila šotor na 7700 metrih, od koder sta v osmih urah v silovitem vetru in mrazu (okrog -40 stopinj Celzija) dosegla vrh. Za dosego vrha sta potrebovala od prihoda v bazni tabor vsega le 19 dni. Tudi sestop sta opravila zelo hitro, saj sta se vrnila v bazni tabor že popoldne naslednjega dne, torej 10. februarja. Motivacija za hiter sestop je bila zelo močna - za naslednji dan je bil namreč napovedan veter s hitrostjo160 km/h. Makalu se je poskusom zimskih vzponov upiral vse od leta 1980, ko sta se nanj skušala povzpeti Renato Casarotto in Mario Curnis. Pozimi 1985/86 sta močan veter in mraz na Makalujevih pobočjih k umiku prisilila tudi Reinhol-da Messnerja. Morda najodmevneši je bil poskus odličnega Francoza Jeana Cristopha Lafailla, ki pa se je v močnem vetru tragično končal na okoli 8000 metrov. Za njim se je izgubila vsaka sled, po vsej verjetnosti pa je bil za nesrečo kriv orkanski veter. Na Makaluju smo pozimi poskušali tudi Slovenci. Naš rojak Roman Benet se je z ženo Nives Meroi in prijateljem Luco Vuerichem podal tja pred dobrim letom, a so zaradi poškodbe Nives (zlom noge), ki jo je zakrivil orkanski sunek vetra malo nad baznim taborom, morali odpravo prekiniti. Sploh je poleg mraza prav veter glavni dejavnik, ki do skrajnosti otežuje zimsko plezanje na najvišje vrhove sveta. Urban Golob PISMA BRALCEV Gorsko društvo Triglavski prijatelji Kmalu bo 137 let od ustanovitve gorskega društva Triglavski prijatelji. V bohinjski Srednji vasi je prav v času izgradnje gorenjske železnice služboval kaplan Ivan (Janez) Žan, ki je bil navdušen gorohodec in se je zavedal gospodarske pomembnosti obiskovanja gora imenitnih ljudi, ki so odkrivali naravne znamenitosti. Gorenjska železnica, zgrajena leta 1871, bi utegnila preusmeriti obiskovalce naše najvišje gore na njeno severno stran. Prav verjetno je Ivan Žan že leto prej organiziral gradnjo poti z Ledin na Mali Triglav in po grebenu na vrh Triglava. V .. rS----<- y _jf _ j. i- rf J'^JT' 4a fcjÄ,. yUMn i -x-f-.-i--- j- .^itr.. ji i—- y ■ ->........--V- . v -------"-J----^ # -------- r-, H / ^ /i '■-p"t-r.. .»V- - -,-í -Í ^ * i".., Ä—f" - - J- -i' ^ . " " Kaj, če je bil prav Žan tisti, ki je v časopisu Laibacher Tagblatt objavil ponudbo vodnika Šesta iz Srednje vasi, da je skupaj s sinom za 50 goldinarjev pripravljen zgraditi pot in tudi kočo pod Malim Triglavom? Prispevki naj se zbirajo v ljubljanski knjigarni in za nadzor bo poskrbljeno. Kdo drug iz Ljubljane bi lahko nadziral delo? Že 7. marca 1871 je bilo v Novicah obvestilo, da je pot na Triglav narejena in zidana hišica čaka na goste. Torej je bilo delo opravljeno že prejšnje leto, torej 1870. Vnema, ki jo je Žan pokazal ob pomoči gorohodcem na Triglav, je bila zabeležena v Tagblattu, Žan pa je bil imenovan za triglavskega komisarja. Prav gotovo se je tudi zgodba s Triglavskimi prijatelji začela že leta 1871, saj imajo pravila z vsemi podpisi datum 1872. Mimogrede naj pripomnim, da je to leto, ko na slovenskem narodnem območju še ni bilo nobene tuje podružnice alpskih društev. Kdo je bil ta izjemni mož Ivan Žan? Rojen je bil 18. 5. 1829 v Šentvidu pri Ljubljani. Najprej je študiral pravo, nato pa končal bogoslovje, verjetno zaradi pomanjkanja sredstev za študij. Pisal je tudi časopisne notice. Ka-planovati je začel 1858 v Koprivniku pri Kočevju, na Trati, v Mozlju, Polhovem Gradcu. Leta 1869 je prišel v Srednjo vas in bil 1872 prestavljen zaradi bolezni. Po štiriletnem premoru je bil kaplan v Škofji Loki, na Kolovratu in v Rovtah in 1882 upokojen. Umrl je 26. 9. 1920 v Ljubljani. Poleg tega, da je predsedoval Triglavskim prijateljem, je bil znan tudi po tem, da je svojim rojakom v Šentvidu znal prihraniti velik znesek pri odkupu dajatev, saj je imel nekaj pravnega znanja. Verjetno pa ga je v Bohinju pokopalo prav to. Pomagal je domačinom iz Stare Fužine in Studorja, ki so spadali v njegovo župnijo, da so dobili pravnega zastopnika pri obtožbi zločina zoper državo. Ta obtožba pa je verjetno pokopala tudi Triglavske prijatelje. Bohinjski kmetje iz teh dveh vasi so se uprli gozdarskim oblastem, ker so gozdarji prepovedali sečnjo v njihovih gozdovih. Tedaj se je urejala reforma patentnega zakona, po kateri bi morali bohinjski kmetje dobiti še 4954 hektarov gozdov od nekdanje fevdalne in velikoposestne lastnine. Gozdarji so zadevo vzeli preširoko in zanetili upor. Spomnimo se leta 1871, ko je v Parizu divjala revolucija (pariška komuna) in je bilo samo ob njenem zatrtju pomorjenih 30.000 ljudi. Eden od kmetov je rekel, da bo tudi tu, kot je v Parizu. Tako je bila vložena obtožba za zločin proti državi. V zastraševalnem procesu je bilo obtoženih 60 kmetov na dve leti težkega zapora in plačilo sodnih stroškov. Nekaj jih je v zaporu celo umrlo. Na koncu moramo zapisati še nekaj o našem prvem gorskem društvu. Ostala so nam pravila gorskega društva Triglavski prijatelji, ki so napisana v prav lepi slovenščini, podpisana od Slovencev in jih prilagam k članku. Da je društvo delovalo kljub temu, da ni bilo priznano, je dokazano z gradnjo poti na Triglav in našo prvo gorsko kočo pod Malim Triglavom. O tem so pisali slovenski in nemški časopisi, danes pa nekateri o tem nočejo vedeti ničesar. Obširnejše o tem preberete v PV 3/1964 na str. 103. Ivan Veber Zima staršev in dedov tudi drugače Leta 1929 je bila rekordna zima. Od tega je že 80 let. Zimsko življenje na vasi ni mirovalo. Za lenuhe, hlapce in dekle je veljalo načelo: »Brez dela ni jela.« Zimski čas pa je dal ljudem tudi nekaj svojega. Sestajali so se in si pripovedovali doživetja iz časa Av-stro-Ogrske, kako so se vojskovali na Soči in na ruskem bojišču, »golcali« po gozdovih monarhije in rudarili čez lužo. Moj stari oče Peter je za denar, prislužen v štirih letih, ob vrnitvi kupil manjšo kmetijo v Koprivniku v Poljanski dolini. Koline so bile poseben dogodek skromne domačije, da je prišlo na mizo nekaj boljšega. Božično in novoletno praznovanje s posebnim poudarkom po postnem, adven-tnem času. Ljudje so se zbirali pri rokodelskih delih. Moški so izdelovali nova in popravljali polomljena orodja. Dekleta klekljale, »štrikale« in predle volno za balo in prodajo. Zaplesali ob starem gramofonu ali ob vaškem muzikantu v prostorni kmečki izbi, ob komaj brleči petrolejki ali karbi-dovki. Organiziranemu plesu so dejali »bal«, na katerem mladoletnikov ni bilo zraven, dokler pobje niso plačali fantovščine. V Šebreljah in na Šent-viškogorski planoti na Tolminskem so bili znani domači godci, imenovani Sove. Plese so v glavnem prirejali po hribovskih domačijah, oddaljenih od policijskih kontrol, ker se v času afri-ško-abesinske vojne na Primorskem ni smelo zabavati in družabno zbirati. Skromnost je veljala pri denarju in ljubezni, ker je starševski NE veljal nekaj več od današnjega. Dninarski zaslužek ni imel veljave in sneg je prinesel nekaj ugodnosti, da so na zasneženi poljani in v grapah na saneh lažje prevažali les, seno in gnoj. Čakali so na zimski čas, da je nekaj »penezev« več kapnilo v prazen fantovski žep tudi na državni cesti. Pri oranju snega oz. pri vleki lesenega pluga je bila vprežena konjska živina v parih, katera je imela pritrjene zvonce, da se je dogodek videl in slišal. Snega je skoraj vedno zapadlo ženskam do kolen in je zeblo, da je sleherni p'tič zmrznil, otrdel na sosedovi češplji. Prirejali so razna tekmovanja in želi uspeh nad onimi, ki so prihajali iz mesta in dolin na smučari-jo. Tu in tam so še ohranjene spominske fotografije in kolajne iz minulih športnih dni; take primere občasno vidimo na kakšnem stenskem koledarju in prav, da minulo delo ne gre v pozabo, tudi po zaslugi Planinskega vestnika. Janko Mlakar LITERATURA Botanika na Kranjskem Poskus zgodovine botanike na Kranjskem, Wilhelm Voss, znanstvenokritič-na izdaja, Celjska Mohorjeva družba, Celje, 2008. Idrijo, mesto med hribi, bi lahko šteli za nekakšno zibelko botanike pri nas. Vsaj sodeč po prvem poskusu zapisati, kaj se je na botaničnem področju dogajalo na slovenskem ozemlju. Tega dela se je pred več kot 120 lotil Wilhelm Voss, Du-najčan, ki je takrat učil naravoslovje na ljubljanski realki. Svoja opažanja je strnil v dva zvezka, ki sta v nemščini izšla v letnih šolskih poročilih omenjene ljubljanske ustanove leta 1884 in 1885. Zdaj je pred nami znanstvenokritična izdaja -faksimile izvirnika, slovenski prevod, ki ga je opravil Mirko Zorman, in redakcijsko poročilo s komentarji izpod peresa dr. Toneta Wrabra. Botanika, scien-tia amabilis (ljubezniva veda), je močno navdušila številne tujce, ki so v takratni Avstro-Ogrski službovali pri nas. Seveda se je s floro ukvarjal že kdo pred njimi, saj je že Janez Vajkard Valvasor omenjal tudi rože, a zares so se v botaniko poglobili šele kasneje. Vossov »poskus« tako zajema obdobje od leta 1754, ko je v Idrijo prišel slavni Janez Anton Sco-poli, do leta 1883, tik, preden je Vosso-vo delo izšlo. Če na kratko naštejemo glavne botanike (poleg Scopolija), si v knjigi sledijo: baron Franc Ksaver Wulfen, Baltazar Hacquet, baron Karel Zois Edelstein, Franc Pavla Hladnik, Jožefina pl. Kwiatkowska, Andreas Fleischmann, Mladinska knjiga Trgovina Slovenska 29, Ljubljana T: Ol 2410 656, E: konzorcij@mk-trgovina.si Pestra izbira knjig s področja gorništva, alpinizma, fotomonografij in potopisov. Andy Cave: THIN WHITE LINE Arrow Books, marec 2009 (mehka vezava; 288 strani; barvne fotografije; cena 10,40€) Learning to hreafru tRTj^jO] Andy Cave: LEARNING TO BREATHE From the depths of the pit to the roof of the world -an extraordinary odyssey Arrow Books, marec 2006 (mehka vezava; 384 strani; barvne fotografije; cena 10,39€) Žiga Graf, Henrik Freyer, Jurij Dolliner, Valentin Plemel in Karel Dežman. Seveda pa so omenjeni tudi botaniki in ljubitelji rastlinstva, ki so deželo Kranjsko samo obiskali. Večino imen obravnavanih botanikov danes prepoznamo v imenu katere od rož, ki rastejo pri nas (npr. Scopoli, Wulfen, Hacquet, Hladnik, Tommasini, Kerner ...). Zadnji del Vosso- IZ PLANINSKE ZALOŽBE M Planinsko-izletniški vodnik Kamniška Bistrica Marca bo pri Planinski založbi PZS izšel planinsko-izletniški vodnik Kamniška Bistrica (avtor Bojan Pollak). V vodniku je na 160 straneh predstavljenih 19 opisov poti različnih zahtevnosti: dostop v osrčje Kamniških planin (Koželjeva pot, po Kamniški Bistrici, slap Orglice, Sv. Primož), obiski »zelenega predgorja« (Krvavec, Velika planina, Kamniško in Kokrsko sedlo, Korošica, Kalški Greben, Konj, Vodotočno jezero) in vzponi na sive očake (Grintovec, Skuta, Brana, Planjava in Ojstrica). Planinsko-izletniški vodnik lahko naročite na sedežu PZS, Dvoržakova 9, p. p. 214, 1001 Ljubljana, tel. 01 / 434 56 84, faks 01 / 434 56 91, po e-pošti: planinska.zalozba@pzs.si, lahko pa tudi preko spletnih strani: www.pzs.si. vega dela pa opisuje tudi nekatere naravoslovne muzeje in društva v Ljubljani ter ljubljanski botanični vrt, ki je še vedno na istem mestu kot takrat. Zanimivo in polno informacij je tudi redakcijsko poročilo prof. Toneta Wrabra, ki je izbrskal tudi nekaj podrobnosti o botanikih iz knjige, kakor tudi o samem avtorju. O navdušenju, ki veje iz življenja ljudi, ki se ukvarjajo s to ljubeznivo vedo, pa največ pove izsek iz pisma, ki ga je Žiga Graf pisal kustosu Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, Henriku Freyerju. Takole pravi Graf: »Botanika ni znanost, ki jo zmoremo, tako kot geometrijo in zgodovino, pridobiti v miru in hladu študijske sobe, ali ki zahteva, tako kot kemija, anatomija in astronomija, le malo telesnega gibanja. Botanik mora prepotovati gore in gozdove, preplezati strme skale in nabirati na robu prepadov. Njegove knjige, iz katerih zajema temeljit pouk, je (božja) Previdnost raztresla po vsej Zemeljski površini in (botanik) se mora izpostavljati težavam in nevarnostim, da jih išče in nabira.« In še nekaj besed o Wilhelmu Vossu. Bil je zlasti navdušen mikolog (preu-čevalec gliv), očitno pa ga je zanimalo vse, kar raste. Po njem se je nekaj časa imenovala koča pod Vršičem - Vossova koča (kasneje preimenovana v Erjavčevo, prav tako na čast človeku, ki je imel naravo zelo rad). Vossov Poskus zgodovine botanike na Kranjskem tako ostaja delo, ki je slovensko botanično znanost in dediščino ohranilo zanamcem, reference v knjigi pa bodo v pomoč tudi sedanjim in bodočim raziskovalcem. Izjemno zanimivo branje, v katerem bo bralec skozi botanike in cvetje prepoznal številne kraje, doline, vrhove in gorstva pri nas. Marjan Bradeško IZ DEJAVNOSTI PZS Gospodarska komisija v letu 2008 V letu 2008je bil imenovan nov načelnik gospodarske komisije (GK), to je Franc Štibernik. GK je nadaljevala z aktivnostmi iz prejšnjega obdobja in se dogovarjala o novih pristopih, ki bi omogočali učinkovitejše gospodarjenje in upravljanje planinskih objektov. Na prvi seji GK so glede na bližajočo planinsko sezono posvetili največ pozornosti spoštovanju sprejetih sklepov o določitvi najvišjih cen in odobravanju popustov za člane PZS. Z zadovoljstvom ugotavljajo, da so planinska društva v večini upoštevala sklepe, ki jih je sprejela komisija. Tudi na odzive obiskovalcev gora v knjigi pohval in pritožb, ki je bila na pobudo načelnika uvedena na sple- tni strani PZS, so lahko sproti ukrepali in posredovali pri posameznih kršilcih. Predlagali so tudi možnost zaračunavanja pogrinjkov za tiste obiskovalce gora, ki bi radi za mizami v kočah uživali le lastno hrano, vendar UO PZS tega predloga žal ni podprl. GK ima več predlogov aktivnosti, ki bi zagotovili uspešnejše delo GK v bodoče: iskanje virov financiranja za obnovo in ekološko sanacijo koč, gradbena podkomisija bi morala pripraviti kriterije za delitev sredstev za planinske koče, urediti bi bilo potrebno vprašanje evidence in upravljanja premoženja PZS, GK bi morala dobiti skupen seznam vsega premoženja, PZS bi si morala prizadevati za razbremenitev davčnih obveznosti društev. GK je sporočila UO PZS, da bi moral imenovati strokovnega sodelavca za področje dela GK. Zbor gospodarjev bo sklican v prvi polovici leta 2009. Vladimir Habjan Iz dejavnosti MK PZS 8. novembra 2008 so v Puconcih, Se-medeli pri Kopru in na Bledu potekala regijska tekmovanja 20. državnega tekmovanja Mladina in gore. Regijskih tekmovanj se je udeležilo 73 ekip: s štajerskega konca 30, z gorenjskega 24 in s primorskega 19. 30 ekip, iz vsake regije 10, se je prebilo na državno tekmovanje, za katerega vstopnico je predstavljalo 55 doseženih točk pri testu. Nasploh so bili rezultati zelo dobri, saj tako visokega števila točk že dolgo ni bilo. 15. novembra 2008 je v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu potekal zboru MO. Za novega predsednika MK PZS je bil izvoljen Uroš Kuzman (PD Velenje), ki je v preteklem mandatu med drugim opravljal delo podpredsednika MK PZS in bil vodja Vodniškega servisa Izidor. Prav tako so predstavniki mladinskih odsekov izvolili nove člane MK. Novembra je izšla knjižica Akcije MK v letu 2009. V njej lahko najdete opise vseh akcij MK PZS, kdaj in kje bodo potekale, pogoje za prijavo in še kaj. Knjižico najdete tudi v elektronski obliki na spletnem naslovu MK PZS (http://mk.pzs.si/). Na istih spletnih straneh se lahko prijavite na elektronske novice, ki so razdeljene na pet skupin (Osrednje novice, Mentorji, Načelniki, Mladinski voditelj, Orientacija). Vsak, ki dela z mladimi planinci, bo torej lahko našel kakšno zanimivo novičko zase. Več o e-obvestilih pa si lahko preberete na spletnem naslovu http://mailing.ab-net.si/. 10. januarja 2009 je v Podnanosu potekalo 20. državno tekmovanje Mladina in gore. Po uvodnem programu so se tekmovalci napotili v učilnice, kjer so imeli na razpolago 45 minut, da kar se da dobro izpolnijo teste. Medtem je potekal sestanek z mentorji, ki so izpostavili nekatere želje po spremembah v tekmovanju. Po kosilu so se udeleženci podali na ogled Podnanosa, nato pa je sledil finalni del. Najprej se je tekmovalcem predstavila skrita gostja, plezalka Maja Vidmar, ki je izmed udeležencev izžrebala tiste, ki so pravilno uganili skritega gosta. Za nagrado bodo z njo preživeli dan v plezališču. Sledila sta razglasitev rezultatov in ogled testov, nato pa se je šest ekip podalo na oder, da so se preizkusile še v finalu. To so bile ekipe Ta hitri (PD Domžale), Mladi planinci (PD »Dobrovlje« Braslovče), Slivniški svizci (PD Slivnica), Nore krave (PD Onger Trzin), Uhojeni planinci (PD Zabukovica) in Pirati s hribov (PD Sežana). Med nizi vprašanj je za popestritev z glasbenimi vložki skrbel predsednik Mk PZS, Uroš Kuzman, v kratkem filmu pa je bila predstavljena pot, ki jo je tekmovanje opravilo v teh 20 letih. V nizu desetih vprašanj so ekipe pokazale veliko znanja, najbolj pa se je izkazala ekipa Nore krave iz Trzina ter domov odnesla pokal za prvo mesto. Programski svet PUS Bavšica je na podlagi sklepa UO MK PZS v Mladinski prilogi januarske številke Obvestil PZS objavil Razpis prostih kapacitet v PUS Bavšica za leto 2009. Naj opozorimo, da je PUS Bavšica na voljo za najem le zainteresiranim organizacijam, ki bodo v objektu izvajale aktivnosti z vzgojno-iz-obraževalnim pomenom. Emil Pevec Pestro delo Komisije za gorsko popotništvo Komisija za gorsko popotništvo pri Planinski zvezi Slovenije deluje na področju priprav in izvedb različnih popotovanj in izletov v tujino ter tako nadaljuje tradicijo delovanja Komisije za mednarodno sodelovanje. Začelo se je sredi 60. let preteklega stoletja, ko so slovenski planinci navezovali stike s sosednjimi planinskimi organizacijami. Iz teh osebnih stikov je nastala Komisija za stike s tujino, ki jo je dolga leta vodil pokojni Mirko Fetih. Kasneje se je preimenovala v Komisijo za mednarodno sodelovanje. Utirala je pot planinskemu turizmu in omogočala najprej spoznavanje gora sosednjih držav, potem pa organizirala prvi slovenski treking, ko je skupina planincev obiskala bazni tabor pod Makalu-jem. Z leti se je seznam obiskanih držav in kontinentov širil; najprej Afrika, sledili so številni trekingi v Ameriki in kasneje še Oceanija. V času, ko logistika še ni bila razvita kot danes, so nekatera popotovanja imela kar pustolovski navdih, seveda ob spoštovanju varnosti. Popularno je bilo tudi turno smučanje z zimovanjem v Treh dolinah v Franciji. Druge naloge Komisije so bile sodelovanje z mednarodno organizacijo UIAA, dajanje informacij tujim planincem in organizacijam ter pomoč domačim planincem. Drugi načelnik KMS je bil Janez Pretnar, ki spremenjeno komisijo vodi še danes. Zaradi razširjenih nalog KMS se je iz nje izločil Odbor za gorsko popotništvo, ki pa se je po sklepu Upravnega odbora PZS v aprilu 2004 preimenoval v Komisijo za gorsko popotništvo. Dve področji sta pomembni za delovanje KGP: organiziranje izletov in popotovanj ter informativna dejavnost. Osnova potovanj s pohodi in trekingi je turistične narave, nadgradnja pa so vzponi na tehnično manj zahtevne vrhove. Nekateri člani komisije, ki šteje sedem predstavnikov, imajo licenco turističnega, gorskega ali planinskega vodnika. S tem je rešena dilema vodenja, zaradi sodelovanja s turističnimi agencijami pa tudi ni vprašanj, povezanih z Zakonom o turizmu. Delo poteka na podlagi sprejetega programa, ki ga člani komisije, zadolženi za posamezne akcije, realizirajo bolj ali manj uspešno. Včasih je vzrok za neuspešno realizacijo slabo načrtovana akcija, prenasičenost trga ali vedno večja samostojnost popotnikov. Zagotovo se naredi premalo za promocijo, res pa je, da je planinska problematika manj opazna, kot je bila včasih. Niso samo drugi časi, zagotovo smo tudi sami krivi za tako stanje. Program za leto 2009 je pester, o njem so bili dosedanji udeleženci obveščeni osebno, objavljen pa je tudi na spletnih straneh planinske organizacije. Med turnimi smuki je treba omeniti Haute route, smučarsko transverzalo od Chamonixa do Zermatta v marcu, in večdnevni turni smuk v Ortlerjevi skupini v aprilu. Letošnji tradicionalni Klub 4000 bo prava poslastica za zbiratelje štiritisočakov. Udeleženci bodo v juliju obiskali Bernske Alpe. V okviru spoznavanja balkanskih gorstev bo na vrsti Srbija z obiskom samostanov in zgodovinskih mest in gora, ob povratku tudi Bosna. Potovanje bo v mesecu avgustu. Podnebne razmere povzročajo izginjanje klasične arktične pokrajine in otočje Svalbard bo v začetku julija pravi cilj. Atlantski otok Madeira in srednjeameriški peterček, ki vsebuje spoznavanje Gvatemale, Salvadorja, Nikaragve, Kostarike in Hondurasa, bosta na vrsti že v marcu. Preizkušeno potovanje po inkovskih poteh Peruja, Bolivije in Čila pride na vrsto aprila in maja, kjer bo posebno doživetje vožnja čez bolivij-ske slane puščave v Čile. Ponovitev potovanja bo avgusta. Ekvador z najvišjo goro Chimborazo bo naslednja južnoameriška država, in sicer v juliju, ponovitev potovanja po majevskih poteh Srednje Amerike pa bo oktobra. Popotniki bodo spoznavali Mehiko, Gvatemalo, Honduras in Belize. Tri azijska potovanja bodo zagotovo pritegnila ljubitelje eksotike: Uzbekistan, dežela step, puščav in gora ter pravljičnih mest bo na vrsti aprila, Ladakh s trekingom po indijskem Tibetu bo povezan z vzponom na enega od vrhov, ki so visoki preko 6000 metrov, avgusta in Nepal oktobra. Planinska Dalmacija z otoki v začetku junija je posrečena kombinacija križarjenja z ladjo ter vzponov na otoške vrhove. Bolj proti koncu leta sta predvideni potovanji v Tanzanijo z vzponom na Kilimandžaro in Patagonija. Program je fleksibilen in se lahko prilagaja v primeru zadostnega zanimanja za posamezne nove in druge destinacije. Slavica Tovšak Alpinistični kongres v Trstu Kongres z okoli sto udeleženci sta organizirala Club Alpino Italiano in sekcija CAI XXX Ottobre Trieste. Slovenijo je zastopal predsednik PZS Franci Ekar. Osrednja tema se je vsebinsko navezovala na potrebo po sodelovanju vseh evropskih držav ter njihovo aktivnost pri varovanju in ohranjanju evropskega alpskega prostora. Na problem solidarnosti in enotne politike pri reševanju vprašanj, ki se nanašajo na sodobni razvoj gorskega turizma in zavarovanje naravnih gorskih območij pred posegi, ki jih narekujejo nestrokovne in politične odločitve, so me drugimi opozorili Ann-bale, generalni predsednik CAI, Marko Onida, sekretar Alpske konvencije, Silvo Calvi, predstavnik UIAA, Erminio Angelo Quartini, predsednik skupine Prijate- lji gora, Spiro Dalla Porta, nestor CAI, in Armando Scandellari, podpredsednik Alpi Veneti. Posebno pozornost so udeleženci namenili reševanju problemov, ki jih povzročajo naravne katastrofe, ki med drugim puščajo nepopravljive posledice in rane v sami pokrajini ter posledično spreminjajo naravno ravnovesje flore in favne. Na kongresu so bili izpostavljeni tudi antropološki in socialni pogledi na gorski svet. V zgodovinskem pregledu razvoja planinstva med leti 1876 in 1922 je v razpravi sodeloval tudi predsednik PZS, ki je opozoril na aktivno delovanje slovenskega planinstva v omenjenem obdobju. Indok PZS Obisk delegacije Srbske planinske zveze Na delovnem srečanju PZS in Srbske planinske zveze (PSS), ki je potekalo 15. februarja 2009 v Ljubljani, so si predstavniki izmenjali izkušnje s področja planinstva in alpinizma v obeh državah. Slovenska stran je podala informacijo o vsebini zakona o planinskih poteh, sistemu financiranja planinstva, alpinizma, športnega plezanja. Spregovorili so tudi o sistemu kategorizacije alpinistov in športnih plezalcev. Nekoliko dlje so se zadržali pri vprašanjih t. i. reprocitet oziroma popustov za člane planinskih organizacij. Obe strani sta ugotovili, da so izpolnjeni vsi pogoji za sklenitev sporazuma med PSS in PZS, ki bo omogočal uveljavljanje popustov pri nočitvah v planinskih postojankah. Za goste je bila koristna predstavitev kadrov PZS, ki so usposobljeni za izvajanje programov planinskega usposabljanja. Planincev iz Srbije, ki zahajajo v slovenske gore, je vse več, zato je tudi zanimanje Srbov za pridobitev čim popolnejših informacij vse večje. Predsednik PSS Bori-voje Veličkovič in predsednik PZS Franc Ekar sta se dogovorila za nadaljevanje sodelovanja in vsestransko pomoč. Indok PZS Popusti za skupine članov PZS na Slovenskih železnicah Predstavniki Planinske zveze Slovenije in Slovenskih železnic so se na sestanku 17. decembra 2008 dogovorili za ugodnosti in popuste za člane PZS pri prevozih z vlaki v Sloveniji. Pripravljena in podpisana je bila pogodba, na osnovi katere bodo za člane PD veljale naslednje ugodnosti in pogoji: Za individualna potovanja članov PZS se uporabljajo popusti iz potniške tarife ST 700.02. Za skupinska potovanja (več kot šest oseb) ob sobotah, nedeljah in praznikih je odobren poseben, 50% popust od redne cene (ne velja za vlake ICS). Za uveljavitev popusta je potreben spisek potnikov, potrjen z žigom PZS oz. PD, ki ga ob nakupu vozovnic predamo blagajniku. Skupine, ki štejejo več kot 20 oseb, morajo potovanje vnaprej najaviti (rok najave in kontaktna oseba bo določena naknadno). Začetek veljavnosti ponudbe je 1. marec 2009. NOVICE IN OBVESTILA Nova planinska znamka 30. januarja letos je Pošta Slovenije izdala poštno znamko, posvečeno 150-letnici rojstva Alojza Knafelca (rojen 23. junija 1859 v Šmihelu pri Novem mestu). Kmalu po ustanovitvi se je Knafelc, ki si je kruh služil kot risar pri železnici, včlanil v SPD, kjer je bil marca 1922 izvoljen v Osrednji odbor, v katerem je deloval vse do svoje smrti (1937). Vodil je markacijski odsek, leta 1928 pa je postal tudi gospodar Koče pri Triglavskih jezerih. SPD je želelo uveljaviti enoten sistem označevanja planinskih poti, zato je Knafelc konec leta 1921 vodil tečaj za markiranje, na katerem so sprejeli Knafelčev predlog, da bo enotna oznaka na planinskih poteh rdeč kolobar z belim poljem v sredini. Enotna navodila za markiranje poti je Knafelc objavil v Planinskem vestni-ku (1922, str. 108). Še isto leto je markacijski odsek SPD skupaj s člani Turisto-vskega kluba Skala opremil z novimi markacijami in novimi napisnimi tablami precej pomembnih slovenskih planinskih poti (PV 1922, str. 189). Knafelc je velik poudarek namenjal tudi smernim tablam. Sam jih je naročil pri mizarju, nato pa poslikal in namestil na predvidenem mestu. Do leta 1936 jih je pripravil 466. Izdelal je tudi več planinskih kart, med njimi leta 1910 enega prvih planinskih zemljevidov Julijskih Alp. Knafelčeva markacija se je pozneje razširila na celotno območje Jugoslavije. Od leta 2007 sta oblika in uporaba Knafelčeve markacije pri nas zakonsko urejeni (Zakon o planinskih poteh). PZS od leta 1960 podeljuje najbolj prizadevnim markacistom Knafelčevo priznanje in Knafelčevo diplomo. Poštna znamka je izšla v 80.000 primerkih in predstavlja dobro promocijo naših planinskih poti. In še zanimivost: 'Knafelc' se je tiskal v Bahrainu. Emil Pevec Člani PD Vinska Gora so zborovali Ko se zima prevesi v drugo polovico, nam sicer že daljše dneve pričnejo polniti zbori članov, kamor križem kra-žem vabijo razna društva, ki jih ni malo. Eno takšnih je tudi naše Planinsko društvo Vinska Gora, ki je v začetku februarja imelo polne roke dela. Po tradiciji smo prvo nedeljo v njem tudi letos izvedli že 21. zimski pohod na Ramša-kov vrh. Za zelo lepo podobo je poskrbela narava, saj je vrhove na tej višini dodatno pobelila s snežno odejo. Številni obiskovalci so zaradi tega resnično uživali! Skoraj se ni bilo časa oddahniti, že je bila pred vrati izvedba zbora članov, ki smo ga doslej poznali pod imenom »občni zbor«. Sedanja oblika je bolj smiselna, le navaditi se je bo še treba. Zbor je v spodnjih prostorih večnamenskega doma v Vinski Gori potekal v prijetnem vzdušju v družbi planinskih prijateljev. Poleg članov društva so se vabilu prijazno odzvali tudi predstavniki drugih planinskih in ostalih društev iz Vinske Gore. S svojim obiskom nas je počastila na novo izvoljena predsednica Savinjskega meddru-štvenega odbora iz Celja Manja Rajh, ki na takšen način spoznava nas in naše delo. Po ustaljenem dnevnem redu smo pregledali opravljeno delo in ugotovili, da ga ni bilo malo. Udeleževali smo se raznih srečanj, akcij, izobraževanj in bili vsestransko aktivni. Poleg pohoda na Ramšakov vrh na začetku leta je proti njegovemu zaključku zelo obiskano vsakoletno predavanje alpinista svetovnega formata Vikija Gro-šlja, ki ga popestrimo s kulturnim programom in prijetnim druženjem. Eden bistvenih ciljev delovanja društva je delo z mladimi. Pod mentorstvom prizadevne učiteljice Nade Štravs je v planinski krožek vključena tretjina učencev podružnične osnovne šole Vinska Gora. Vsak mesec pridno hodijo v planine v okviru akcije »Lepi čeveljc«. Ta deluje v okviru Mladinske komisije pri PD Velenje. Sodelujejo tudi pri orientacijskih tekmovanjih v »Ligi Smrekovec«. Najmlajši med njimi so maja lani dosegli tretje mesto na SPOT-u, državnem orientacijskem tekmovanju v Gorici pri Slivnici. Čestitamo! Markacisti smo svoje delo okronali s postavitvijo novega mostu čez potok Pirešica v Sp. Črno-vi, saj nam ga je katastrofalna poplava v septembru leta 2007 v celoti odnesla z nabrežino vred. Vsa pohvala tudi prizadevnemu Alojzu Vihru in pomočnikom za njegovo postavitev! Poleg licenčnega izpopolnjevanja dveh mar-kacistov sta tečaj opravili tudi dve novi markacistki, saj dela na tem področju nikoli ne zmanjka. Izpopolnjevali smo se tudi vodniki, ki moramo svoje znanje obnavljati vsaka tri leta in ga dopolnjevati z novim. Pod našim vodenjem je bilo opravljeno kar nekaj izletov, od katerih najbolj izstopa vzpon na Montaž, ki smo ga združili s prijateljskim PD Dobrna. V okviru Odseka za varstvo gorske narave izvedemo vsako leto čistilno akcijo ob regionalni cesti Arja vas-Velenje, kjer v Sp. Črnovi naša planinska pot »Po poteh Vinske Gore« preseka to zelo prometno žilo. Še nadalje tečejo prizadevanja za postavitev informacijske table ob skalovju pod cerkvijo. Trenutno so »na potezi« jamarji koroško-šaleškega jamarskega kluba »Speleos - Siga« iz Velenja, da pripravijo tloris jame, za kar smo jim že vnaprej zelo hvaležni! Zbor, v uvodnem delu popestren s predstavitvijo naših aktivnosti s pomočjo zelo lepih diapozitivov Tomaža Kumra, smo (na veselje predvsem moškega dela) zaključili z atraktivnim trebušnim plesom naših članic - novih (in bodočih) mar-kacistk, ki je bil odličen uvod v prijetno druženje in klepet po njem. Marija Lesjak Markacisti Koroške ocenili delo Odkar je v svoje roke prevzel vodenje markacistov na Koroškem Roman Močnik, se je njihova aktivnost močno povečala. Roman je znal pridobiti markaciste za še bolj zavzeto delo, več je druženja in povezovanja med posameznimi društvi, poživilo pa se je tudi delo na področju izobraževanja in usposabljanja. Letos so se koroški markacisti dobili na skupnem srečanju na Rahtelu pri Slovenj Gradcu, kjer so ocenili svoje delo za preteklo leto in sprejeli smernice za naprej. Na srečanje so prišli domala vsi aktivni markacisti. Teh je na Koroškem 81, leta 2009 pa tretji del usposabljanja končuje še 23 pripravnikov, ki že sedaj sodelujejo pri posameznih akcijah. Še posebej so bili na srečanju veseli udeležbe načelnika za planinske poti PZS Toneta Tomšeta in predsednika meddru-štvenega odbora za Koroško Draga Horjaka. Na območju Koroške vsa planinska društva vzdržujejo in obnavljajo več kot 600 kilometrov planinskih poti, pri čemer ni všteta evropska pešpot, ki jo na svojem območju prav tako vzdržujejo koroški markacisti. Večina poti je sicer v sredogorju, kjer so dela na vzdrževanju nekoliko manj zahtevna, kar nekaj pa jih je tudi v visokogorju (Peca, Raduha, Olševa), kjer bi potrebovali tudi več materialne podpore pri obnovi in vzdrževanju najzahtevnejših delov. Poseben problem je vzdrževanje evropske pešpoti. Planinska društva so se sicer zavezala, da jo bodo obnavljala in vzdrževala, vendar za to potrebujejo vsaj minimalno materialno podporo, ki pa je območni zavodi za gozdove, zadolženi za to pot, ne nudijo. Lansko leto so koroški markacisti na svojih poteh opravili 1300 prostovoljnih delovnih ur. Vrednost del so ocenili na 11.700 evrov. Nadomestila za izgubljeni čas markacisti seveda niso prejeli. V manjši meri so jim bili sicer povrnjeni potni stroški pa še kakšno malico so morda dobili, vse ostalo pa predstavlja prostovoljno delo, ki je vse premalo cenjeno. V zadnjem obdobju so se posebej zavzeto lotili urejanja katastra planinskih poti. Njegov urednik Maks Kotnik je vložil veliko truda, da je zbral vse potrebne podatke in jih pripravil za vnos v računalnik. Res je, da bo treba postoriti še veliko, vendar lahko z gotovostjo trdimo, da smo na Koroškem pred drugimi, in si samo želimo, da bi bilo naše delo čim prej končano in kronano z enotnim katastrom planinskih poti Slovenije. Markacisti se pripravljajo tudi za ureditev skrbniških pogodb za planinske poti, s čimer naj bi bilo naše delo tudi končano, omogočeno pa bi bilo tudi iz- polnjevanje določb iz nedavno sprejetega Zakona o planinskih poteh. Tudi markacisti iz sosednjih društev so leta 2008 veliko pomagali pri obnovi poti na Peco. Pred lanskoletnim srečanjem koroških planincev in postavitvijo razgle-dišča na Peci so želeli planinci iz Mežice obnoviti poti na ta markantni vrh na Koroškem. Na pomoč so jim priskočili markacisti iz domala vseh sosednjih planinskih društev, še najbolj pa so se izkazali markacisti PD Mislinja, ki so za to sodelovanje na srečanju prejeli tudi posebno pisno pohvalo. Poseben problem še vedno ostaja prestavitev planinske poti iz Grohata preko Durc na Raduho. Ta obsežnejši projekt zahteva veliko prostovoljnega dela, s katerim ob zagnanosti koroških markacistov ni nobenih težav, večji problem pa je zagotovitev finančne podpore za nabavo potrebnega materiala. Upamo lahko le, da bo v prihodnjem letu PZS pokazala več posluha, saj so do sedaj vse naše pobude o tej pomoči naletele na gluha ušesa. Na srečanju so podelili tudi številna priznanja in pohvale. Najprestižnejše priznanje je prav gotovo markacist leta, ki ga vsako leto podeljujejo najzaslužnejšemu članu v tem obdobju. Letos si ga je prislužil Roman Škrube iz PD Mežica. Poleg tega so podelili še nekaj drugih pohval in priznanj najprizadevnejšim markacistom. Mirko Tovšak 21. Matjažev pohod na Peco Peca je osameli vrh med Labodsko dolino na avstrijskem Koroškem in Mežiško dolino v Sloveniji. Zaradi svoje mogočnosti in lepote je vseskozi vzbujala spoštovanje med domačini, zato so jo ljudje v svojih bajkah proglasili za domovanje mističnega kralja Matjaža, kjer naj bi spal, dokler se ne bo v najtežjih časih zbudil skupaj s svojo vojsko in osvobodil Slovence. Morda bodo ti Pohodniki na Peco časi prišli ravno sedaj, ko tudi Slovenija doživlja težke čase v mednarodnem in gospodarskem življenju ... Kakor koli že, Korošci imamo Peco radi in jo spoštujemo. Zaradi tega so se Me-žičani odločili, da bodo nanjo februarja vsako leto priredili množični zimski planinski pohod. Poimenovali so ga po kralju Matjažu, je pa to nadaljevanje nekdaj tradicionalnega zimskega vzpona na Stol, ki so ga morali organizatorji opustiti zaradi nevarnosti snežnih plazov. Peca običajno ni tako nevarna, še posebej iz običajne smeri preko Črne, zato do sedaj zaradi nevarnosti plazov še noben pohod ni odpadel. Organizatorji so veseli, da se pohoda vsako leto udeleži vse več pohodnikov, tako da je Peca na ta dan dobesedno okupirana s planinci z vseh koncev Slovenije in tujine. Letos je bilo vreme organizatorjem še posebej naklonjeno. Večina pohodni-kov se je na pot podala od Matjaževega doma, od koder je dve uri hoje do Doma pod Peco, nato pa še uro in pol do Kor-deževe glave, ki je tudi najvišji vrh te gore. Tisti, ki so se letos podali na pot v zgodnjih jutranjih urah, so do planinskega doma hodili v soncu, prav tako proti vrhu, le da je bil zgoraj zelo močan veter, ki je pohodnike ob sunkih dobesedno prestavljal na poti. No, kasneje so se vremenske razmere izboljšale, bilo je manj vetra, res pa na vrhu ni bilo sonca in nekateri so se znašli celo v snežnem mete-žu. Vsekakor nobenemu pohodniku ni bilo žal sobote, ko se je podal na ta vrh, saj je bila pot kljub obilici snega dobro nadelana in so se do vrha lahko povzpeli tudi kondicijsko manj pripravljeni poho-dniki. Predsednik mežiškega planinskega društva Vili Blatnik nam je zaupal, da so skupaj zabeležili med 600 in 800 pohodnikov, bili pa so iz vse Slovenije, pa tudi iz sosednje Hrvaške, Avstrije in celo Madžarske. Veseli smo tudi, da tokrat med pohodniki ni bilo nobenih zdrsov ali zdravstvenih težav, tako da prevalj-skim gorskim reševalcem in predstavnikom gorske policije ni bilo treba posredovati. Med pohodniki smo zasledili našega starega prijatelja, Bloudkovega nagrajenca Adija Vidmajerja, ki mu ob tej priložnosti tudi Korošci iskreno čestitamo za nagrado. Mirko Tovšak »Osemdeseta so b'la leta ...« Podnanos 2009, dvajseta obletnica tekmovanja MIG Ja, ni veliko stvari, ki bi mlade držale skupaj celih dvajset let. Starejši bodo ob tem zagotovo dobili dobrodušen nasmešek, predvsem kakšna dedek in babica, če bosta ravno sedla h kosilu ob zlati poroki. Pa vseeno je dvajset let za mlade toliko, da jih iz majhnega zavitega hlebčka s kričečimi glasilkami prelevi v mlade in že samorasle planince. Ali če želite, da od vznožja hriba pridemo tja nekam na plano, od koder so kot na dlani vidni vrhovi našega življenja. In tako je tudi tekmovanje Mladina in gore skozi vetrovne razmere prikr-marilo do svojega dvajsetega jubileja. Ampak tokrat zares vetrovne - zbrali smo se namreč v Podnanosu. Tovrstne prireditvevedno znova postrežejo s prav posebnim nabojem. Prezaposleno organizacijsko osebje se vsake toliko ustavi, spremeni smer, pa si spet premisli in hiti naproti najpomembnejšemu opravilu v tistem trenutku. Mladi fantje si na vso moč prizadevajo utišati piskajoč mikrofon. Tekmovalci ... eni napol v snu sedijo na tribuni, za druge se zdi, kakor da so prišli zaradi košarkarskega turnirja. Mentorji se pozdravljajo, dobrikajo in že načenjajo znane stanovske trače, »ta pomembni« pa se rokujejo z vsemi po vrsti, pa najsi jih poznajo zares ali samo na videz. In tako vso zbrano srenjo prekine uradna napovedovalka, ki vsaj za trenutek vzbudi pozornost vseh prisotnih, iz ust mentorjev pa se zasliši »pssst«, ki komajda uide mimo kazalca, zdaj na levo, zdaj na desno. In vse se začne. Tokrat so nas pozdravili otroški pevski zbor podružnične šole Podnanos, mlade plesalke, predsednik PZS, predstavnica Ministrstva za šolstvo in šport, župan občine Podna-nos, predsednik njihovega planinskega društva in še bi lahko naštevali, če bi verjeli, da je kdo izmed tekmovalcev sploh slišal vse te ubrane besede, ki so preko zvočnikov odmevale po dvorani. Res so misli, ki se podijo po glavi pred tovrstnim tekmovanjem, nerazložljive in nedoumljive. Če bi jih želel opisati z S klikom do vseh člankov naše revije vse do leta 1986! Na spletni strani www.pvkazalo. si so dostopni poskenirani izvodi naše revije od leta 1986 pa do 2007. S pomočjo elektronskega kazala je možno priti do kopij vseh objav. V vseh člankih je mogoče besedila tudi kopirati in po želji uporabljati. Zelo radi bi poskenirali in dali na razpolago vse letnike od prvega, 1895, zato o poapo ki so pripravljeni finančno pomagati. Skeniranje posameznega letnika stane od 100 do 200 € (odvisno od debeline). Za skeniranje vsega preostalega potrebujemo še okoli 10.000 €. Če ste pripravljeni pripomoči k izvedbi tega projekta, nam prispevke lahko nakažete na račun 05100-8010489572, sklic 0522, ali nam to sporočite na naslov pv@pzs.si. Zahvaljujemo se vsem, ki ste nam do zdaj prispevali: ELES, Mojca Luštrek, Darko Ulaga, Franc Bricelj, Božidara Benedik, Ivo Valič, Valentina Bijol in Irena Breščak. Uredništvo barvami, bi vse skupaj verjetno pristalo v kateri izmed postmodernističnih galerij. Po svoje so vsi res najbolj zadovoljni, ko se tekmovanje začne, še bolj pa, ko se konča in ti na mizo prinesejo nekaj za pod zob in te odpeljejo na prikaz pristne burje in vetrovnega mesta pod kraškim ponosom z imenom Nanos. Sledi skrivnost dneva - skriti gost. Maja Vidmar dodatno popestri športno ev-forijo, ki že tako ali tako velja ob zmagi Tine Maze na Pohorju. Mlada plezalka se izkaže za pravo glasnico mladinske energije in zanosa, vse pa očara, ko nam zaupa, da zanjo niso rezultati tisti, ki jo ženejo v ljubezen do gora, sten in vrhov, ampak so trenutki, užitki in doživetja v le-teh tisto, kar pomni, kar nosi v srcu in ji ne nazadnje daje moč za nove izzive. A žal ta misel ne zdrži v srcih vseh prisotnih več kot le nekaj trenutkov, saj se na oglasnih deskah že pojavijo rezultati prvega dela tekmovanja. Trenutek resnice, razočaranj za ene in veselja za finaliste, celo nekaj jeze je prisotne, ki pa je seveda odraz tekmovalnega naboja, ki kar kipi iz vseh tekmovalcev ali včasih celo bolj iz njihovih mentorjev. Kakor koli, začne se finale šestih najuspešnejših ekip, ki postreže z napetim kvizom, glasbenimi in filmskimi vložki Uroša Kuzmana in Emila Pevca ter z: »Drage dame in gospodje, najuspešnejša ekipa 20. tekmovanja Mladina in gore so Nore krave iz PD Onger Trzin, zmagovalci pa smo tako ali tako vsi, tudi tisti, ki nismo tekmovali, saj se ob koncu dne, ko se vsak poda na pot proti svojemu koščku male Slovenije, zavemo - lepo je biti planinec!« Tako, v dnevniku je popisan nov list. Nihče ne ve, koliko jih še pride in kdo jih bo popisal. Nihče ne ve, kaj bo v naslednjem stihu in kdaj se bo poglavje sklenilo. Kaj šele, da bi si drznil ugibati o koncu. Ostanejo pa črke, zapisane na pergament, ter tu in tam razlit madež črnila, ki ga ne moremo izbrisati. Zanj nam je žal, da je tako nenadejano kanil iz na-livnika in skazil skrbno pripravljeno podobo. A vseeno, zabrisal ni vsebine - in prav je tako. Kljub temu pa piscem naslednjih poglavij na srce polagam nasvet, da naj morda tiste dobre, najbolj pomembne in iskrene misli prihranijo za konec, tisti grdi, črni madeži pa naj, če sta le moč in volja, ostanejo v nalivniku. Uroš Kuzman Zgledno delo PD Pošte in Telekoma Ljubljana Že uvodne misli predsednika društva Staneta Tomšiča, ki so zapisane v skrbno pripravljeni programski knjižici društva, dajejo slutiti, da je planinsko društvo z vso resnostjo pripravilo in predstavilo svojo dejavnost za leto 2009. Knjižica je večnamenska in je dobrodošel pripomoček več kot 100 članom, kolikor jih šteje društvo. V njej so predstavljeni upravni odbor, odseki društva, markacisti, vodniki in oskrbnik doma na Vršiču. Društvo oskrbuje priljubljeni Poštarski dom, ki leži na višini 1688 m; tam so v minulih štirih letih zgradili čistilno napravo, prenovili sanitarije, kuhinjo ter polepšali notranjost in zunanjost koče. V minulem letu sta koča in društvo praznovala 55 let. V letošnjem letu na Poštarskem domu načrtujejo zamenjavo vseh oken in namestitev novih propagandnih tabel pri dostopih do planinske postojanke. Piko na i bo seveda dodala prijazna oskrbniška ekipa. Poseben poudarek društveni delavci namenjajo prostovoljni dejavnosti, spoštovanju medsebojnih odnosov med planinci ter spoštovanju do narave. Zato je izvleček iz častnega kodeksa slovenskih planincev pomemben dokument in je namenjen vsem članom. Program je pester in bogat ter namenjen široki planinski populaciji od najmlajših do najstarejših. Vrsta tematskih planinskih predavanj je namenjena vsem, ki jih to področje zanima. Nekatera med njimi so potopisna, druga obarvana z naravovarstveno vsebino, mnoga pa predstavljajo načrte krajših in daljših planinskih izletov v letu, ki je pred nami. Posebej zanimivi sta bili februarski predstavitev tabora za osnovnošolce in reportaža Društva za raziskovanje podzemlja Škofja Loka. Kar 25 planinskih registriranih vodnikov bo popeljalo planince na različne planinske ture z različno zahtevnostjo; posebej zanimiv je program se-niorskega odseka, za katerega se bodo ogreli vsi, ki gredo na izlet raje med tednom. Tudi njim ne bo manjkalo zahtevnejših planinskih tur doma in v tujini, zato je zanimanje za tovrstne izlete vse večje. Posebnost v delovanju društva je Planinsko-jamarski odsek z etnološko sekcijo, ki jo je pred mnogimi leti ustanovil Rado Radešček, sedaj pa njegovo delo nadaljuje Aleksander Oblak. Odsek skrbi za dve društveni obhodni poti. Prva je Pot slovenskih legend in ima 32 točk, ki so razpršene po celotnem slovenskem prostoru. Pohodnikom je v pomoč Vodnik po Poti slovenskih legend, kamor lahko odtisnejo žige in spoznajo legende o krajih, ki so zanimivi za vsakogar. Druga je Poštarska jamska pot, ki je prav tako speljana po vsej Sloveniji in vključuje različne kraške pojave ter naravne znamenitosti. V dnevniku je prostor za odtis 28 žigov. V okviru društva že deset let deluje Odsek za varstvo narave, ki sodeluje z Odborom za varstvo narave pri MDO PD Ljubljana. Člani odbora organizirajo vodene izlete v različne pokrajine Slovenije od Brkinov do Prekmurja in od Trente do Bele krajine. Lotijo se tudi čiščenja in urejanja planinskih poti v okolici Ljubljane. Vsi člani odbora se trudijo, da bi zanimanje za planinsko dejavnost prebudili tudi pri mladih v osnovni šoli, pri dijakih in študentih. Mnogo k temu pripomore vsakoletni tabor v Možni-ci. Planinsko društvo Pošte in Telekoma Ljubljana je zadolženo za vzdrževanje 12 planinskih poti, med katerimi so tudi visokogorske poti na območju Vršiča, Prisojnika in Razorja. Večje poškodbe na poteh sanirajo v sodelovanju s tehnično ekipo pri Komisiji za planinske poti PZS. Uspešno je tudi sodelovanje s planinskimi skupinami Pošte in Telekoma v Kranju, Novi Gorici, Novem mestu in z drugimi. Planinskemu društvu želi uspešno delo in uresničitev vseh načrtov v letu 2009 tudi uredniški odbor Planinskega vestnika. Slavica Tovšak Milenko Arnejšek -Prle 1948-2009 Tiho strune v noč igrajte, sanje moje šepetajte, tu pod oknom vseh želja. Kakor sape dah poletne, lunin soj, vonjave cvetne, ljubi moji do srca, ljubi moji do srca. (F. Schubert) Prsti se lahkotno sprehajajo po klaviaturi, telo je vzravnano, pogled je usmerjen vstran, nekam v daljavo, zamišljen, ponosen, strog ... Prleta sem spoznal pred leti na alpinističnem tečaju, na katerem je sodeloval kot alpinistični inštruktor. Od takrat sva se večkrat slišala in redno je bil z nami na tečajih Komisije za alpinizem. S turnimi smučmi smo peljali skupino tečajnikov od Komne na Krn. Lep, sončen dan in čudovite razmere. Prle je hodil na čelu, občasno izginil in nas počakal na mestu z norim razgledom. Dnevi pozimi niso prav dolgi in vsem se je mudilo naprej. A on, kot da čas stoji, je med prsti spretno zvijal svoj tobak Vannela in nam razlagal, kako se je to leto ravno tukaj prebijal skozi rušje. Spomnim se, kako je na Kamniškem sedlu tečajniku, ki je bil soliden plezalec, pred vsemi razložil, da ne zna plezati, ker noge postavlja kot raca. Lepega sončnega dne se oglasi pri meni s kupom papirja. »Daj, poglej, kako se ti zdi? Sem napisal vodnik Grebeni slovenskih gora. Vse, kar sem prehodil.« Med prebiranjem sem spoznal, kdo je Prle - umetnik, ljubitelj gora, narave, življenja, predvsem pa čudak, takšen, kakršen mora biti alpinist. Prle, srečno med gorskimi vršaci, kjer kraljuje Stribog. Se srečamo, tam nekje, nekoč in skupaj bomo zvijali tobak in narisali belo smučino v nedolžno pokrajino. Prle je bil alpinist, alpinistični inštruktor in gorski reševalec. Rodil se je 4. oktobra 1948 na Ptuju, umrl je 13. februarja 2009 v Škofji Loki. Publikacije: Plezalni priročnik, Priročnik za letno in zimsko plezanje, samozaložba: 1994; Moje gore, Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2001; Grebeni slovenskih gora, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 2007. Pomembnejši članki: Oprema, zdravje, nasveti, Ljubljana: Alpinistični razgledi 32 (1989), str. 42; Kovinarska, smer Debelakove in Steber revežev v Veliki in Zadnji Mojstrovki, Ljubljana: Alpinistični razgledi 42 (1993), str. 22-24; Sestop z Malega Oltarja, Ljubljana: Alpinistični razgledi 42 (1993), str. 25; Varovanje, načini varovanja, izdelava varovališča, Ljubljana: Alpinistični razgledi 48 (1995), str. 31-37; Svedrovci v stenah, Ljubljana: Alpinistični razgledi 55 (1996), str. 106-109; Merjenje sile pri varovanju, Ljubljana: Alpinistični razgledi 56 (1996), str. 162-164; Oltarček pri Malem Oltarju, Ljubljana: Planinski vestnik 4 (1995), str. 156-159; Dva potepa na brezpotni greben, Ljubljana: Planinski vestnik 7-8 (2003), str. 25-28; Po jugovzhodnem grebenu na Kap-tanovo glavo, Ljubljana: Planinski vestnik 9 (2003), str. 10-13; Na Veliko Cino, Ljubljana: Planinski vestnik 3 (2004), str. 36-38. Prvenstveni vzponi: Med stolpoma (Razor); Spirala, 3P (Dolgi hrbet); Sončna, Kij in mesarica (Dolška škrbina); Smer zadovoljnega Kranjca, Kaminska (obe zahodna stena Planjave); Ogledalo, Helikopter, Pasja (Vežica), prvi pristop na Oltarček leta 1993; Jutranja (zahodna stena Dovškega Gamsovca); Črna dlaka (severna stena Stenarja). Matjaž Šerkezi Kako poznamo na{e gore? katera znana in dobro obiskana gora je na sliki? Pravila naše igre smo objavili v januarski številki. Odgovore sprejemamo do 25. marca. Spletna trgovina www.kibuba.com tokrat za nagrado ponuja rokavice Wind Stopper rokavice Evolution. Če boste odgovarjali po elektronski pošti, uporabite naslov uganka@pzs.si. Poslati nam morate popoln naslov in davčno številko. rešitev iz prejšnje številke: Na sliki je bil Storžič, slikan z Vrtače. Kako je prišel do rešitve, nam je spet hudomušno opisal Samo Jemec: » ... Dejstvo, da zasneženi vrh zaseda polovico ugankarske fotke, ni bilo kaj prida v pomoč. Kopasto, kot je vse skupaj videti, prej zavaja. Pogledovanje na fotografijo, pa vstran z odsotnim po- gledom, pa spet z enim očesom proti fotki in tako naprej, ko naenkrat možganske blodnje prekine miselni preboj, da se adut rešitve "od kod", skriva v tistem grebenčku desno spodaj. Kaj za vraga,..., pa tako temen je,..., ampak ta silhueta,..., a je to?!, ..., seveda je - del vzhodnega grebena Begunjšči-ce, oz. Begunjske Vrtače, ki se spušča proti Šentan-ski dolini. He, he, od tod do rešitve pa je bil seveda le korak. Višina vrha je podobna višini Storžiča, odkriti greben se nahaja nižje, torej je rešitev lahko samo: (Visoka) Vrtača.« Pravilno vas je odgovorilo 23. Žreb je nagrado, jedilni komplet Outdoor, tokrat dodelil Luki Talerju. Napačni odgovori pa so bili Macesno-vec, Grintovec in Begunjščica. Andrej Stritar ■C?5*' KIBUBA> PUSTOLOVŠČINA NA OBZORJU Alpe V zadnjih 150 letih smo izgubili vet kol polovico ledenikov. iihrfn L ilîr H'. Blwh *l> TM JI Matevž Ler-arčii ■X-OCÍ i^v- r,jiuj-e:.¡ ¿lu fiiete v vcnn ea a Januta (íl? strnr . i7 i '¿7 TTM ¿50 na]bo1imh fotografij, ALPE-koí iiK vid no pticc- ]c m cdn arod-m projekt ^ Kaïçrnn prciüJvijdFHJ celcUno vefigo ftlp. Kot iijemni ip cHíroí." gecHo£kir Qtogrtfskip tuotïki, kulturni te - gwpodüfik- prostor, Projekt poknvü cçlotnc ¿.Ipc ju yJiuíuic d^ave frantilo, Italije^ Svteo, Li ec h ensteln, Nemčijo, AvstfJjo fn SI avendo. Beselirio fil ftìanoarafiio so ntìplWili Janor Sii jo k n 15 ^ríiurrakih strokovnjakov a ■/seti aipsk^h drigir. Vvod y knjige so prispe vali; 5lr Christian flonlnplonj svetovna sip-mstičns teqsnüj. Koichiro Malsuura, çe'ititabir dnektt> UME SCO. H arco Oni-da-j ¡7anerjin/ dirvktpr ¿>psKe kûnvênoje www^panalp^net Zu 11 i ■ LÍriiks PJrtttbiLtg« je [H?íiPiííiflípiitj «n* i» 41,4] t. PiafGfilnita It O'íiJfidiúiilt JE >IOI4FU V ¿¿YIJÖ aprla 2P(W - ikivE-natarn r icniu / CK AÇ-W C £F PRISTOPNI ČEVLJI - STICKY DRAGON GTX ZAVEZOVANJE DO KONIC PRSTOV IN ZAŠČITA V PETNEM DELU PODPLATA OMOGOČATA KVALITETNO PLEZANJE. GUMIJASTA ZAŠČITA PRSTOV IN OJAČANO USNJE ZA VEČJO ODPORNOST. ODLIČNA PODPORA, IZJEMNA STABILNOST, BLAŽITEV SUNKOV, NEVERJETNO UDOBJE IN VIBRAM PODPLAT SO VZROKI ZAKAJ JE DRAGON TAKO PRILJUBLJEN. VRHNJI MATERIAL: 1,8 MM VODOODBOJNI SEMIŠ IN 3D MREŽICA PODLOGA: GORE-TEX XCR ALI UMETNA TKANINA PODPLAT: VIBRAM CROSSOVER MASA: 455 G (1/2 PARA, ŠTEVILKA 8 UK) UPORABA: LAŽJE TURE/ HITRI VZPONI - PRISTOP - BALVANSKO PLEZANJE CAR MONT