GOVO R M E D R AZP R AV O N A IZ R E DNEM P L E N U M U ZVEZE KNJIŽEVNIKOV JUGOSLAVIJE Miroslav Krleža Nekaj za uvod, preden odgovoririi kot referent. Ko sem v noči s ponedeljka na torek potoval na ta plenum, sem si na zagrebški postaji kupil časnik, in v »Borbi« z dne 9. XI. 1954 sem bral Depolovo poročilo o Murtičevi najnovejši fazi ekspresionističnib abstrakcij, ki se je pokazala na Murtičevi kolektivni razstavi v Umetniškem paviljonu. Sedim v vlaku med Banovo jarugo in Kapelo Batrino in berem to Depolovo poročilo ... Ta člančič v »Borbi« ima majhno predigro, o kateri bi želel spregovoriti nekaj besed, da bi bilo jasneje, zakaj navezujem na to DepoloAO poročilo, ki samo po sebi nima posebnega pomena. Tisti dan, pred odhodom na plenum, me je Depolo obiskal, da bi mu dal tekste, ki jih bom na tem plenumu objavil v okviru SA'ojega referata, da bi jih on lahko priobčil v »Narodnem listu«, in tako me je v nevezanem in svobodnem pomenku vprašal, ali sem bil na razstavi Eda Murtiča. Da bi skrajšal ta pomenek, sem odgovoril izmikajoče, češ da sem bil na Murtičevi razstavi in da imam to razstavo kot najnovejši izraz Murtičevega talenta za zelo zapleteno zablodo okusa, da se mi o tem ne ljubi govoriti, da sem teh reči že zdavnaj sit, da me te reči dolgočasijo že dobrili štirideset let, da žal nimam kolesa, s katerim bi se mogel Aoziti po isti dolgi abstraktni stezi sedem in pol kilometrov abstraktnega slikarstva v Sao Paulu. da nisem kos temu visokemu in zelo zapletenemu intelektualnemu treningu, da te Murtičeve slike sodijo v kategorijo slikarstva, ki me piav nič ne zanima, da se slikarstvo, kakor je to današnje (Murtičevo), konvencionalno navdihuje z bulvarnimi gesli in tezami »abstraktne umetnosti« kot take. iu da me praAzapraA" ne vleče k tej vrsti umetnosti, ker se pred to umetnostjo počutim neprijetno kot neke vrste žuželka, t. j. da mi te slike govorijo natanko toliko, kolikor bi mi lahko povedal ščurek, da nikakor ne morem dobiti stika s to umetnostjo, z eno besedo: bil sem na Murtičevi razstavi, pa mi je tako, kakor da nisem bil in kakor da 1 ničesar iiisern \ idel. iii Depoln kot ak\iziterjii za tisk nimam predati lukakega besedila, itd., ild. . . . Vse to sem rekel Depoln \ oljliki neposezanih asociacij, kakršne se porajajo, kadar se človek pogo\arja s eloAckoni. katerega ceni kol knllnriiega človeka in ga šteje med naše »poznavalce ])ro])lematike te \Tste«: rekel sem i^epoln. da cenim talent Eda Mnrtiea in ga in\am kdaj pa kdaj za enega naših najbolj nadarjenilr slikarjev, ki, kakor se xidi, trenutno goji te reči po mednarodnem okiisu mednarodnili likovnih komeneij. ki so meni osebno pnste in neraznndji\ e. Potnjeni na pletiiim. sedim v vlaku nekje pri Strizi\ojni in berem to i)epolo\o poročilo, ki se je izkazalo ne samo za banalno in indile-rentno poročilo, temveč je hkrati nekako majhen polemični odgovoi-ua vse. kar sem Iril go\o-ril Depoln a- zvezi s to razstavo, in dovolili mi boste, da bo stvar jasnejša, da \aiu preberem nekaj odstavkov" iz tega malega nauka, ki ini ga je dal Depolo s »Borbi« dne 9. XT. 1954, mislim. po\sem po nepotrebnem. S t« ra/.slavo je Murtie ponovno vznemiril oličiiistvo s s\ ojo abstraktno fazo. Vendar tu ne more biti govora o abstrakciji, vsaj ne o abstrakciji ^ mondrianskeni pomenu te besede, ali o abstrakciji pariške skupine Vasarelli. Pilier, Blocb itd., ki ima poslednjo besedo na področju teorije in prakse v abstrakciji. Pojem abstrakcije je postal ^ naši kritiki večidel zaslon, za katerega KC skriva vsaka nerazumljivost ali nefiguracija. V strokovnem slovstvu je že precej izdelana terminologija abstrakcije, začenši s »surrealistično alistrakcijo . ki ji je na čelu Miro, do ekspresionistične abstrakcije, ki ji prijiada Kuning itd. Ce bi Murtiča že hoteli stlačiti v enega izmed teh okviix)v, potem bi bil najbližji »ekspresionistični abstrakciji«. Ce pazljivo spremljamo Murtičev razvoj, bomo našli strogo kontinuiteto |)ri njegovi grafiki ob Goranovi pesnitvi »Jama«. Čez njegove številne razstave do ;>Doživ]jaja Amerike« v tem razvoju prevladuje njegova nemirna, ekspre-sionistična poteza, navidezna dezorganizacija površine in raztrgaiiost grafične l>oteze, skratka, v Murtičevem delu je očitno poudarjanje cele vrste likovnih prvin, tipičnih za ekspresionizem. Njegova skoraj ekspresionistična faza »Doživljaja Amerike« je bila odskočna deska do njegove današnje faze. Čeprav jo Murtič skušal spremeniti svojo likovno govorico, je v tem novem jeziku obdržal svoje tipične stare konstrukcije in s\oj stari način likov7iega mišljenja. Alurtič je svoja nova platna variiral na tri osnovne podlage, na črni, modri in beli. Večji del tega, kar je razstavljeno na tej razstavi, je iz leta 1953 in začetka leta 1954, skupna značilnost teh del pa je figuracija, ki jo je mogoče jasno brati (»Krajina«, »Nočni ribolov«, »Dve ribi«, »Mediteran«, »Tri ribe« itd.). Poznejša dela so izdelana strože, upoštevane so prvine prostora, dinamičnosti gmot itd. Med najboljše ostvaritve na tej razstavi sodijo dela, ki so nastala \ letošnjem poletju (»Navzočnost morja«. »Kompozicija 3«, »Senca meseca« itd.). Ta platna so večidel hromatično precej trdno povezana in dve slikarski temi — lirska koloristična in dinamična grafična — tečeta vzporedno in sinhronizirano. 2 Razpravljati bi se dalo o vprašanju, koliko se je Murtič ločil od tisiili slovečih. »sedem in pol kilometrov platna iz galerije Siio Paiila« ali od tistih nekat kvadratnih kilometrov Cassoujevega skladišča«. Mogoče, še več, tudi vpirietno je Murtič samo nadarjena varianta enega detajla velike evropske likovne drame. Toda za nas je danes in iukaj pomembno, da je Murtič ven- larle spre"'OvoTil z likovnim besednjakom, ki je za nas nov in bolj nedotaknjen.« Vsega tistega, kar o tem »mislijo« v naši kritiki, torej ne :>uiislijo strokovno«, ne mislijo »abstraktno-terininološko«. torej po Dcpolu ne mislijo pravilno, ker ne mislijo po logiki »zadnje besede« a tej \ rsti abstraktne umetnosti. Če torej nekdo misli o Mnrtice\ i razstavi, da nima kolesa, da bi mogel jjlavati z njim ali z Depolom po teh stro-kovno-literarno-terminoloških tokovih, potem ni treba govoriti neumnosti o abstraktnem slikarstva, kakor se v »naši kritiki misli«, da je nekaj abstraktno, kar ni abstraktno. In kaj je to, kar je »terminološko« — v »strokovjii abstraktni literaturi« že »precej izdelano« in kar nam Mnrtic ]>odaja — ne kot »abstraktno« — temveč kot »vzporedno sinhronizirajto«, hromatično precej trdno z dvema slikarskima temama: koloristično in dinamično«? Glejte, za kaj gre: »Murtič je svoja nova platna variiral na tri osnovne podlage — na črni, modri in beli, in večji del tega, kar je razstavljeno na tej razstavi... pripada starejši dobi. Ta platna so večidel hromatično precej trdno povezana, in dve slikarski temi — lirska koloristična in dinamična grafična tečeta vzporedno in sinhroniziraTio.« Ker berem to vrsto »abstraktnih« depolovskih teksto^ - \zporediio in sinhronizirano — že dobrih štirideset let. mi dovolite, naj izja\i]n. kako se imam za povsem nepristojnega, da bi rekel o tej problematiki nekaj, s čimer bi se skušal kakor si hoiii. tudi najbolj skiomno. meniti s poučenimi, da bi tako obranil »svoj zaslon, za katerim se skriva ^saka nerazumljivost«. Toda v duhu enako]>ravnosti ]ni boste doAolili. da lahko z neko svojo minimaljio koiiservativjio. laičiu) inteligentnostjo vendarle domnevam, da v teh tekstih nekaj le ne bo popolnoma a redu. Po zakonu o vztrajnosti duha (s\ etega), ker o tej problematiki že štirideset let pišem laično in, kakor se misli o tem depolovsko. kajpada napačno, iz tega. da sem Jia tem plcnumu za\zel negativno stališče do te Arste tako imeno\ane artistične proizvodnje, ni mogoče domnevati, da to delam v tem trenutku »ad lioc«. ker sem se pootročil. pa zares ne razumem, recimo, kakor nekateri naši visoko omikani >])()-učeivi« in poznavalci, za kaj ])ravzaprav gre v tej liermetični umetnosti. Zame je ta vrsta umetnosti skrivnosttia. hermetična. in o teli ])()jaAih 3 sem teli štirideset let napisal že cele knjige, govoreč vedno znova eno in isto, da ]ic razumem icga. kar razume Depolo, čemu naj bi se potem besede, izgovorjene v okviru zasebnega pomenka brez vsakega namena, da bi ])ilc objavljene, vendarle natisnile kot senzacija, pa še z narekovaji pri navedkih o kolesu in o Cassoujevem skladišču, da ne bi komu padk) v gla\'o, da ne gre za navajanje mojih lastnih besed, pa Se V" »Borbi«, ki se. kakor je znano, poteguje za abstraktno umetnost že od začetka, pa še programsko! Ne bi Aas želel vznemirjati s številnimi proiiabstraktnijni navedki iz s\ojili lastnih tekstov, toda dovolili mi boste, da iz teksta, ki sem ga ]>odal na tem plennmu, ponovim nekaj navedkov za ta navedeni tekst De])ola in tudi za razne teze, ki jih je bilo slišati med razpravo ^' zvezi z mojim referatom. V odgovor navajam iz svojega teksta o tej problematiki tukaj sumarično samo tole: (libljemo se iia 7>iesu pod krinkami, na stalnem karnevalu smrti, toda če ^.naiueiiii ])(>sdme?.nim maskam, krinke, ni posebno teika naloga ugotoviti, kdo so, in določiti, kje so se našemile in v katerih od zahodniške gospode zavrženih prodajahiaJi.n Ko s(nn govoril o demaskiranju posameznih mask na tem stalnem ka'rjie\alu in o snemanju krink s teh kostumiranih postav, kar zares ni tako težavna in neizvn^dljiva naloga, sem mislil v tem svojem referatti Jia celo Arsto komplekso\. ki se v asociacijah navezujejo na to vpra-šajije, namreč vprašanje abstraktnega slikarstva in poezije in takega »izvedenst^ ax, kakršno se je izrazilo v članku Depola in v v-^rsti obrazcev tukaj pri razpravi — potem sem to formuliral tudi konkretno: 'Ir »Drama se nadaljuje, n niedigri pa nastopajo klovni! Klovni v li- kovnem cirkusu abstraktne umetnosti jemljejo pred nami iz svojih glu-maških cilindrov poginule kanarčke in pečejo abstraktno jajčno jed ¦svojih navdihov, in medtem ko je mogla biti ta predstava v dobi simbolizma in secesije ob koncu prejšnjega stoletja v puščobi meščanskega razcveta še za trenutek zanimiva za radovedno množico, je danes, ko se je ta provincialna črna riiagija kot volkodlak napihnila do mednarodnih razsežnosti, čas za ugotovitev, da ta likovni in slovstveni dolce far nienie ne govori o ničemer drugem kot o brezidejnem klanjanju pred nečim, kar se imenuje duhovno ubošivo. Ta »revolucija formeKaj je da(hl?^< ]ii dadaistično. (Leta 1920.) O dadaizmu. ki se iia popolnoma jieinteligejiteii način (kakor poginul iierpeliium niobile) nepreiiehoina vrti okoli nas že ne veni koliko ]el. sem napisal lepo število strani, označenih stoodstotno negatiA no, čeprav pred tridesetimi leti se\ eda še nisem imel pojma, da je šlo že tedaj za starcevsko nerazumevanje, kakršno se kaže v okviru lunet-niškega ustvarjanja med »konservativnimi« in »revolurionarnimic rodovi. Istega leta (1920) sem napisal o oponašanjti Zahoda tole: OPONAŠANJE ZAHODA Na vseh naših ])odročjih vlada nered, na kulturnih pa še prav posebej. Preprosto oponašanje Zahoda postaja komičen, pravr zamorsko klavrn proces: rdeči dežniki, hlače pepita in harmonika! Čist kolonialni odnos — Lavallierc kravate kakor čevlji! Kakor nekoč, zdavnaj, ob začetku afirmacije slovanskih množic na Balkanu, ko so prvi cerkveni očetje ustvarjali začetke naše pismenosti na temeljih dekadentne bizantinske civilizacije, tako tudi danes oče beograjske primerjalne književnosti gospod Bogdan Popovič sredi pastirskega. td>ornega in nepismenega ljudstva prepoveduje zahodnoevropski dekadentni aristokratizem. Neposreden uspeli te programatične tlake: Alberta Samaina nove zlate copatke iz satena francoskih infantk v liriki Jovana Dučiča in njegovih cpigonov. Oče Bogdan je začel s Heredio. končuje pa s črnsko plastiko v veliko slavo naše umetnosti, katero zanikuje. In kakor je pisna umetnost cerkvenih očetov ostala skozi stoletja neorganska. okostenela, neka bolestna vegetacija mrtve spretnosti po starih pergamentih, tako tudi nobeden naših sodobnih kulturnih aristokratizmov ni ne ustvarjalen ne izviren, ker niso ne organski ne stvaren pojav. Nobeno naših likovnih področij zadnjih šestdesetih let s svojimi štirimi razdobji od Bukovca do Meštroviča in od impresionizma do postimpre-sionizma in najnovejših dadaističnih obrazcev ne kaže nikakega simptoma za organski razvoj in to še vedno niso prvine dejanskega začetka. UMRETI. PREDEN SI ŽIVEL Vsi ruski abstraktni slikarji (Jun. Kandinsky. Malevič, Tatlin, Rozanov, Larionov, .Ševčenko, Kuznecov, Roždestvenski itd.) niso- vredni enega starega kitajskega brona iz dobe Jii-an. In če Michelangelo-Ingres pomeni simbolen 6 obrazec za razpon nekili evropskih stilov, potem je Picasso lirizem odtenka razpadanja zahodnoevropskega slikarstva. Če kdo danes (1919 — 1920) pri na-^ kot slikar sledi velike zahodniške zglede razsula, to ])omeni: razpada, preden ie obstajal, pomeni: umira, preden je živel, logično: noče obstajati. Siin[)t<)iii čisteea niliilizma. (1920.) , IZ Izrekel setn bil torej trdite\. da vsi ruski abstraktni slikarji leta 1920__jun, Katidiiiskv. Malevič. latliii. RozanoN. Še\eeiiko. Ktiz- neco^' itd. itd. — po n)()ji subjektivni in a \sakein primeru nepristojni sodbi__niso vredni enega strmega starega kitajskega brona iz dobe Ju- aii, in če Miclielaiigelo in Ingres pomenita simbolična ojjrazca za razpon nekih evropskih stilov, potem je Picassov lirizem odtenek razi)adanja ztiliodnoevropskega slikarst\a. Če kdo kot slikar danes. 1920, sledi velike zahodniške zglede razsula, to pomeni, da razpada, še preden je obstajal, pomeni, da umira, preden je ži\el. logično jKimeni: noče obstajati. Torej — simptomi čistega nihilizma. Serijo teli tekstov bi vanr lahko bral. če želite, do pojutrišnjem, in pripra\il sem si cele svežnje lastnih juivedkoA. ioda ker \as ne nameravani utrujati, skrajšujem to razčlenite\ na najmanjšo mero. Navajam samo naslove: Tendenca v umetnosti. Podravski motivi (1933). Umetnost ni nad stvarmi (1933), Estetski mistifikatorji. Kaj je lepota (trditNe ob HarkoMi), Teze o socialni umetnosti (1920), Ikonoklazem (1933), Eepota je stvarnost (1933), Umetnost je edino merilo človeških vrednot (1926). Prvine sodobne krize (1926). Fin de siecle (1930), Agonija celotnega umetnostnega razdobja zahodne Evrope (1930), itd. itd. Hočem reči, da navsezadnje gre za neki sistem, da gre za določen način mišljenja in umetnostnega prepričanja, ki ga prav v ničemer niso neposTedno ali subjektivno razdražili kaki novi simptomi, kakor je bilo tukaj govorjeno, kakor je bilo \čeraj tukaj naznačcno med vrsticami in expressis verbis. kakor da vendarle gre za simptome nerazumevanja in očitne senilnosti tukaj govorečega subjekta. Na plenumu, ki je trajal tri dni. smo slišali precej veliko (skoraj spošto\anjc zbujajočo) množino tekstov v obliki polemik in odgovorov. v obliki referatov in v obliki neke, imenujmo jo tako, ustvarjalne. s\obodniške tendence, neposredne ali posredne. \ se skupaj ^enda^le z namenom, da bi se stvari — Ijolj ali manj — razjasnile in tako po možnosti po.stavile na s^oje mesto. Slišali smo \ bistvu, če zdaj vsa ia mnenja po\zaniem v pogla-¦sitnih poiezab. da se je abstraktna umetnost rodila s fotografijo in da je tako likovna umetnost izgtdiila pomen in namen, ker fotografija posnema stvari take, kakršne so. in ne takih, kakršne se nam kažejo 7 (Bartol). Slišali smo, da pojma j>modernega« ni mogoče definirati in da je osrednje vprašanje vsega tega plenuma pravzaprav kvadratura kroga in zatorej nerešljiva uganka. Slišali smo nadalje, da je realizem v vsakem pogledu zastarela metoda, ki ne more več izražati »sodobne stvarnosti«, in to je bilo formulirano v nekaj variantah kot »bistveno vprašanje« pri tem vprašanju »modernega« in »nemodernega« v umetniškem ustvarjanju. V ponazoritev te trditve smo slišali tudi to, da se jahač do Šabca in potnik v letalu do Zagreba ne moreta izražati na isti način. Slišali smo, da je vprašanje »modernega« in »nemodernega« tehnološko vprašanje in da se literarni modeli iz leta 1951 očitno razločujejo od tistih iz 1954, kakor da gre za najnovejšo zvrst ,Buicka" ali kajterega si bodi drugega avtomobilskega modela. ?]den izmed diskutantov (Marijan Jurkovič) je kavalirsko izja^il. da še vedno trajno, zelo čustveno in tako rekoč neomajno in zvesto ljubi gospo Bovaryjevo, tako da je skupaj z možem gospe Bovaryjeve edini, ki je gospe Emi ostal zvest do današnjega dne. (Veselost.) Eden izmed referentov me je uvrstil med mlade Mozarte, da ])i s tem dal sodobni mozartovski mladini argument, kako jaz danes kot senilen Mozart ne razumem več teh mladih Mozartov ... itd. itd. Kar zadeva to^'a^iša Bartola, bi mu hotel en passant odgovoriti, da v bistvu nima prav ne tehnično ne tehnološko ne kulturnozgodovinsko, kolikor gre za to, da bi bila fotografija razlog za abstraktno slikarstvo, ker ne drži. da bi fotografija sploh kaj »objektivno« posnemala; tisto, kar lahko posname fotografski aparat, je zelo daleč od česar koli, kar se vulgarno imenuje »objektivno«, in drugič, postopek fotografskega snemanja je danes tako zapleten proces, da je celo veliko bolj zapleten, kakor je konkretno, recimo, risanje z roko. ker so pri tem prekletem posnemanju ne vem kakšne vse plošče in ne vem kakšne emulzije in osvetlitve in okoliščine, ker pri fotografiranju vplivajo ultra žarki, infra žarki in modri žarki, ker obstaja danes oh navadnem snemanju še mikroskopsko snemanje in rentgensko snemanje, in naposled vse to, kar fotografija danes posnema in kako |K)snema, še vedno kajpada ni niti najmanj »objektivno« ... Sploh ne poznam nobenega dokaza, ki bi me lahko prepričal, da je fotografski aparat rodil abstraktno slikarstvo. Ko je Bartol govoril o »Kraljevem«, je ugotovil, da sem neke vrste abstrakten monstrum marinum, in zahvaljujem se mu za te poklone, vendar zares ne razumem Bartolo\e logike! Cele tri dni smo tukaj poslušali raznovrstne izjave o tem, kaj je »sodobno«, kaj je »moderno« in kaj ni »moderno«, in od vsega tega nam stvar ni postala veliko jasnejša. V zvezi s tem vprašanjem »mo- 8 dernega« in »nemodernega« v umetniškem ustvarjanju, v zvezi s tem, da bi se vse to lahko imenovalo tudi moda, se je stalno govorilo o umetnosti, o moderni in nem^oderni umetnosti, o modernili in nemo-dernih umetninah, in ko sem poslušal to kopico besed, mi je padla v "lavo povsem preprosta in normalna asociacija, in sicer tale: ko že ii-ovoriino o tem, kaj je moderno in kaj ni, bi bilo dobro, ko bi, tovariši, zamenjali pojni umetniške »moderne oblike« s pojmom »moderne obleke«, in ko bi tako prekrstili »obliko« v »obleko«, bi našli potrebni obrazec za sporazum, tako da se bodo isti trenutek popolnoma razjasnile vse te zapletene definicije. Sodobno in moderno nista sinonima. Lahko je nekdo sodoben, pa ni moderen, lahko je nekdo, kolikor gre za oblačenje po modi. koinser\ ativen, ni »chic«. ni oblečen po zadnjili predpisih mode, konkretno, recimo, kakor cela vrsta izmed iiavzočih. ki smo sodobni, pa nismo chic v modnem pomenu, ali ki smo kakor Vaško Popa chic v poeziji, pa nismo sodobni. Lahko pa je nekdo spet nenavadno chic. pa bo kljub temu ostal stoodstoten provincialec, kakor se morebiti dogaja tudi v naši poeziji, kateri je edini ideal, da ostane chic, pa vendar kaže velikansko množino starodeviških prvin in še kako nesodobne zapoznelosti v intelektualnem, pa bogme tudi v estetskem pogledu. Mislim torej, da smo se glede tega kočljivega vprašanja sporazumeli, in jaz kot referent, kolikor moreni razjasniti pojme, predlagam, naj se te modne in krojaške prvine modernega ali nemodernega kroja uporabijo tudi za tehniko pisanja, slikanja in umetniškega ustvarjanja sploh, pa bo stvar tisti trenutek postala zelo jasna. Kakor je namreč rekel Goethe, te reči so veliko jasnejše, kot jih je mogoče izraziti s pesniškimi besedami. Bodimo (torej) krojači in stvar nam bo postala jasna, ko nam žal ni ali noče biti jasna kot pesnikom. Hotel bi odgovoriti Otonu Bihalvju glede tega njegovega nesrečnega Mozarta in vsega, kar je v zvezi s tem mozartovskim razumevanjem ali nerazumevanjem med rodovi. Kaj je s to stvarjo? Ne mislim in nikoli nisem mislil, da bi bil tehnični način izražanja nekaj, kar bi bilo poglavitnega pomena, t. j. nekaj, kar bi bilo treba potrditi ali zanikati kot formalni pojav. Ravno narobe: že leta govorim in pišem in v svojem referatu sem za vsakega na pol pismenega človeka nekajkrat poudaril, da mi je (subjektivno) tehnični moment izražanja povsem nevažen. Lahko domnevamo, da bi nekdo bil kot umetnik zares revolucionaren po svojih pogledih ali po političnem prepričanju, da bi mogel ustvarjati umetnine kot nenavadno stanoviten aktivist revolucionar, pa bi se izražal izključno z eliotovskimi ali samuel-beckettov-skimi sredstvi, in obratno, lahko bi bil nekdo, kolikor zadeva njegova sredst\'a za izražanje, »revolucionar«, ki se izraža s sodobno abstraktno 9 niciodo in njenimi z\ijačaini. pa je ii\ j)oliticis et iii ai-tib\is ^el)darle eden najl^olj nazadnjaških lilistrov. Za ta primer konlrare\ (ilncionar-st\'a ^ moralnem in intelektualnem pogledn bi \ am mogel \ okAirii sodobne zahodnoevropske umetnosti navesti cel voz argumellio^. iVc gre za to. da načelno zanikamo nekaj, kar je »moderno« — kot le^ i ali desni poj m — tem^ eč gre za to, da se zanikti nekaj, kar predstavlja dolgočasno prepisovanje že davno izgovorjenih tekstov, ko temu prepisovanju dajejo ime revolucije v umetniškem nstvarjanjn in pii tem prepisTijejo vsebine in teme. s katerimi normalen človek ne more jsriii \ nikakršen stik simpatične vibracije. I o je sicer izraženo »esejistično«, pa vendar drži. Cdede niozartoA stva bi rekel tole: vprašanje individualnega oredjio njegoAO umetnino, sta to dve načeli in dve negaciji. Umetniško ustvarjanje |)a v ten\ ]>ogledn nikoli ni priznalo in nikoli ne bo priznalo nikakega kompromisa! To je moje subjektivno mnenje. Ne gre torej za to, da današnjih Mozartov ne razumem, čeprav so mene samega »nelkoč da^^lo jjrav tako podcenje^ali kakor one danes« (navedek po O. B.), tem\eč pre-]3rosto ne sodim, da bi šlo za Mozarte ali da sem jaz bil Mozart. 10 danes žal niso Mozarti. Glejte, za to gre. Kdor je prepričan, da je Henrv Moore genij, ne more biti prepričan, da je tisto, kar piše Oto Bihalv. dobro. Ne more. To sta dve negaciji, ki se med seboj izključujeta. 10 Včeraj popoldne na koncu naše. da tako rečem, balade sem dobil od B. Mihajlovica resen nank. Z druge obale nri je vrgel poslednji saUa-uomini ali rešilni pas \ obliki resnega priporočila, da se ne (ito])ini. Nam \'scm, ki smo. kčikor se reče, na robu groba ali senihiosti, človek toplo in prisrčno priporoča, da bi bilo idea!j\o. ko bi bili o ])ra\em času napisali Tieke vrste iiitelektuahio-moraiuo-artistično oporoko. ^ kateri bi bili ugotovili \ se svoje ideale. ^ katere smo Aorovali kot A ;>poziti^ne ideale«, ko smo bili mladi, in da t)i danes, na koncu poti. po petdesetih letih, odprli to oporoko in iigoi()\ili sami o sebi. do kakšne stopnje smo pravzapra\ postali senilni. Kakor da sem po kakem naključju jasnovideii. sem se že vnaprej ravnal po leni )K^\arjiejn nasveiu B. MihajloN iča. ker sem zelo verjetno že ledaj slutil, da gre za zelo \ažno moralno dilemo, ki bi navsezadnje utegnila |)ostati tako rekoč usodna. Tu ali mi Intsie floj)ustiii. da nekoliko popra\im ta dobro mišljeni nasvet? B. M. hoče. uaj bi bil razmik med oporoko in poznejšim branjem te oporoke (po njegovem receptu) razmik jjetdesetih lei. jaz |)a mu žal. iraj .sem še (ak fojinalist. \ koukrehiem primeru ne moreni postreči s petdesetimi leti. in dovolil mi bo. da se ta razmik zmanjša, recimo, če mi bo to dovolil, da mu postrežem s kakimi tridesetimi leti (natančneje šestintridesetimi). Lahko mu tu preberem \ se. kar sem pred Sestintridevsetimi leti pisal o teh vprašanjih, o Ich enako ])nščobnih in usodno ujinnajočih se vprašanjih, tako da se morem dajies korigirati in natanko ugotoviti in videti, do kak.šne stopnje sem za-blodil. ko ne morem več presoditi, za kaj gre. Tega teksta izpred šcsi-inirideselih let ^ am ne bom ])rebral \ celoti, ker ga je \eliko. in doNolili mi boste, da vam \ečiclel svobodno z drugimi besedami ob-lun im \ažiu^jše odstavke. Ta tekst je sloveč jio tem. ker sem bil zaradi njega celih trideset in več let clouc au pilori neke celotne majhne literarne javruTsti. Gre za tekst >0 hrvaški slo\st\eni laži*, ki ni bil nikoli ponatisnjen, in sicer Jie zato. ker bi jaz ne bil imel moralnega pogujua, da ga dam ponatisniti, temveč zato. ker ga nikoli nihče ni hotel ponatisniti. Vsa naša sodobna slovstvena tradicionalnost je zgrajena na lažnem patosii ilirske romantike. Nikomur ni prišlo na um, da bi pod\ omil o umetniški \jednosti ilirske poezije kot umetniško diletantskega uresničenja programa. ki je imel izključno političen pomen. Naši pesniki na sredini devetnajstega stoletja, še vedno omotani s specifično hrvaškimi, baročnimi soppraviven-zami. kakor s tenčicami sveta, ki je bil v agoniji že davno pred našo romantiko, niso znali določiti svojega položaja v prostora in v času — ne poezije ne politike. Ti naši pionirji pesniške besede niso znali oceniti specifične teže ne svojih ustvarjalnih sil ne svojega kulturnega poslanstva, in niso imeli poguma, da bi bili izrazili, kako se je celotna naša tako imenovana 11 tradicija oislikovala pod vislicami, v ječah, v vojskovanju, po taboriščih in v vojašnicah pod tujčevimi zastavami, kot povsem slabo in prozorno, skoraj diletantsko prikrivanje stvarnosti. Oni seveda niso mogli postati negacija katastrofalne mednarodne prvinske sile, ki Jias je ^ rtinčila od balkanskih sten čez Donavo do Flandrije in Lombardije po vseh evropskih bojiščih, pod črno-rumcnimi habsburškimi prapori, toda dejstvo samo danes (iz retrospektive) ostaja neizpodbitno, naši pesniki v prvi polovici devetnajstega stoletja niso zmogli rešiti vprašanj politične in kulturne zavesti tako, da bi jih bili ti obrazci preživeli. Bili so to samo naivni, lirski okrasi v odtenkih, brez tiste poglavitne moralne in intelektualne srčnosti, ki je tako samozavestna, da sme gledati stvarnosti v oči. Kajti: če umetnost pomeni (ali če umetnost hoče biti) aglutiniran, zgoščen obrazec tistega nekaj, v čemer živimo in kar se imenuje banalna življenjska resničnost, in če umetniško ustvarjanje pomeni merjenje neke stopnje temperature v žarišču vitalnega ognja, potem je vse to, kar predstavlja našo romantično dediščino, enako ničli, in to je treba naposled ugotoviti. Vse te grobnice s knjigami in s trupli generalov, maguatov in konservativnih elementov naše nastajajoče meščanske družbe spadajo v kulturnozgodovinsko grobnico, in nima dosti pomena, da bi nad njo žalovali ali se jezili. Naj počivajo v miru in bog z njimi! Po postavi kulturnozgodovinskih ciklov je enak primer tudi naš no\ i slovstveni krog, ki se je začel porajati v devetdesetih letih in se je pod vinjetami dunajske secesije pokazal pod obrazcem naše moderne. Naša moderna je nastopila ob prelomu stoletja (ob koncu devetnajstega stoletja ob proslavi štiristoletnice »Judite«) v takem trenutku naše kulturne zavesti, ko so se naši proviticialni velikani, naši veljavni pesniki, romanopisci in ideologi onesveščali ob perverzni misli, da smo mi. ker živimo v zahodni Evropi že celo tisočletje, vendarle zahodna Evropa — in sicer zato, ker je neki pesnik svojo knjigo lirike, ki je vsebovala nekaj sonetov, posvetil neki kontesi, v stilu dubrovniških madrigalov, znane postpetrarkovske čežane. To lirsJvO skladišče secesionističnih tihožitij in neokatoliških rekvizitov: molitev, zdra-vamarij, angelskih češčenj, očenašev, samostanov, baročnih cerkev, zvonjenja zvonov, katedral, ministrantov, svetnikov in duhovnikov, ta »lepa naša lirska domovina« dekorativnega in bojevitega katolicizma v stilu Leona Xin. in skrušenili pesniških spoznanj na kolenih pred najvišjo moralno avtoriteto. nastopa v kmečki, zaostali deželi barbarskega, na pol kolonialnega balkanskega stanja, ki vodi v evropski statistiki razdelek umorov, in gospodarske emigracije, ki je vrgla iz dežele čez ocean nekaj sto tisoč obubožanih. Sami paradoksi in protislovja. V tej deželi tako gojijo kmečki motiv v slovstvu, da se nam slovstvo danes giblje stoodstotno v spodnjih hlačah in v opankih kot romantičen ideal vseh političnih uresničitev. Kmečko tematiko pospešujejo v tej kmečki literaturi z vseh strani še od hajduške in graničarske romantike do amerikanskih izseljenskih motivov, in ti naši kmetje v podlistkih (tudi sami podlistkarji) se pomenkujejo v stilu in tona in načinu Maeterlinckovo simbolične lirike, posvečene gospe Georgette Leblancovi. To niso primitivneži z avstrijsko-turško-beneške tromeje. ki se, prepuščeni sami sebi, bojujejo za obstanek v najbolj primitivnih razmerah. To niso opanki v blatu arhaičnega sveta, kjer gojijo krvno maščevanje, kjer verjamejo v volkodlake, kjer so v Morlakiji ženske zapostavljena bitja, kjer je po našili 12 smrdljivih krčmah, ko pogasijo svetilke, telesna moč z nožem v roki edino 'rilo za odpor, to niso predstavniki tlačanske in nepismene in zaostale raje iz pol fevdalne, županijsko zaostalosti, kateri pijejo kri prav tako pri-'tivne in zaostale plasti družbenih vrinjencev in krvosesov. Naša vaška ¦rteli""enca, občinski tajniki, duhovniki in odvetniki, je pravzaprav brezlična množica lačne kmečke satrapije, kadar se ti odnosi kažejo v slovstvu, pa se na odru premikajo lirsko gojeno etnografske lutke v narodnih nošah, ki rovorijo o krajinah, o nebesnem požaru pod večer, zelo pogosto o mesečini in o pticah, o lirski ljubezni, vse opisano v visoko vzgojenem stilu scce-sionističnega podlistkarstva. Oblast, ta slepa, na pol fevdalna, zaostala, neumna, včeraj še tuja. čriio-rumena. madžarska in grofovska oblast, danes pa oblast pijane balkanske buržoazije. ki se izgublja v požrtijah, ta oblast drobi to našo kmečko množico že celo stoletje z vojašnico in s politiko, z moralnim in upravnim nasiljem, z bankami, Ameriko, uničevanjem narodnih dobrin, z izkoriščanjem in s kolonizacijo, in medtem ko se naši pravi in živi kmetje kot divji lovci po prstih lokavo premikajo okoli orožniških pcrjanic in logarskih pušk (tudi sami vedno pripravljeni, da snamejo katero izmed teh orožniških ali logarskih glav), so naši kmetje tukaj, v tem našem leposlovju, čiste, sentimentalne lirske nerode. ki se izgubljajo v slinasti sramežljivosti med ono in drugo lirsko poanto. Kdo sestavlja to našo tako imenovano (nastajajočo) narodno družbo? Mar ne podrejeni uradniki, orožniki, pisarji, pobiralci davkov in Ijiidskošolski učitelji, ki životarijo do včeraj še na tuji mezdi »od prvega do prvega v mcsecu,<. v našem leposlovju pa se po izmišljenih salonih spakujejo nekaki dunajski, avstro-madžarski. homoseksualni, anglo-manski lordi, ki uživajo ob Wildu. Paulu Kleeju. ob modrih Marcovih konjih in ob Verlainovi poeziji. (Herwarth Walden. Archipenko. Kandinskv.) Ena izmed naših največjih leposlovnih lirskih skrbi je prevladujoča skrb za Večno lepoto in za Absolutno resnico. Čemu nam bodo te terase z gosposkimi dvorci, te Lede, ti labodi in ti pedorasfi? Čemu nam bodo ti nordijski zakoni, te dolgočasne trikotne krize, te palme po salonih v makar-tovskem clair-obscuru? Te krinoline naših babic v zlato uokvirjenih ovalih in sonetih, ti kamini, ciklame. markize in škrlatni zastori? Mar smo kaka svojat v fraku, ki se je demoralizirala in se izgubila v dunajsko-peštanski in berlinski prostituciji, ali smo mlada balkanska kmečka rasa. ki se je iz razvalin zgodovinskih stoletij napotila ]ia svojo pot osvoboditve in napredka? Te dileme so odprte ])red vsemi že dve desetletji, in vse, kar se v tej zmešnjavi imenuje hrvaško slovstvo, ni nič drugega ko dekorativna orna-mentalna tapeta. Jieke vrste kulisa, s katero se maskira resničnost na deskah tega našega slovstvenega odra. ki hoče biti ali se vsaj poteguje za to, da bi jo imenovali življenjska resnica. Če v tem stanju hotentotske resničnosti, v teh naših pritličnicah in kolibah, v dimu sajastih ognjišč pod to trhlo streho, drapiramo svoj življenjski prostor s tapetami fauvizma. ekspresionizma, abstraktno-glasbenih slikarskih dekoracij Kandinskega, če v teh naših sajastih in podirajočih se luknjah pišemo po naših dimnikih sonete o zdravamarijah — to početje ni zdravo in tudi ne posebno modro. Čemu nam bo sredozemski kult renesančne jadranske Legende, ko si nismo še niti začrtali mej in ko nam streha še zmerom gori nad glavo? 13 Požar je {zgodovinsko velikanski in katastrofalen požar), naši peresni prvaki pa v stihu pripovedujejo senilno modrost, da je — »ena in še ena — dve«! D'annunzijevsko epigonstvo pri nas ne ponienja odrešilnega obrazca in nam v tem trenutku ne mor(^ biti nikak kažipot. Dubrovniški motivi Iva Vojno-viča z njegovo ai-istokratsko trilogijo — to je tipično naša. malomeščanska, lažnoaristokratska. avstroogrovska žalostinka nad propadanjem plemstva in vašlcega plemstva v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Psevdo-tragičen — morituri — motiv naše konservativne književnosti, ki vlada na našem odru od romaniiru(> drame pa vse do danes. Vse lo so sami okraski in lastovke, svetilke in odsev že davno iigasliii odsevov in odmevi že davno onemele rezonante. O, vsi ti stihi in vse te rime in vsi ti soneti in vse te novele in drame in dramoleti in pastorali, vse to je malo, skoraj nič, vse to je izrazito tuje, vse to je prepisano, vse to je (jrevzeto. posneto, in vse to je tako puščobno, tako prazno in tako popolnoma odveč. Ti božji sončni žarki po preprogali naših salonov, te zelene mesečine v parku, te vaze in ti kandelabri in ta majolika in ta porcelan in ti čaji in ta služinčad v frakih, in vse to cvetje in rože in parki in umirajoče listje in jesen na terasah in otožni drevoredi, vse to je tako dolgočasno in vse to je tako mrtvo in vse to je skladišče smeti in trhlih starih rekvizitov, in vse to bi bilo treba sežgati kot smeti in odpadke, kot stare cunje z gosposkih plesov, ki jih pri nas tako nikoli ni bilo. Skladišče tega starinskega in polomljenega in oguljenega slovstvenega blaga, to je ta »slovstveni revolucionarni doživljaj«, s katerim nas je obdaril la pankrt dunajske moderne, in v tej naši prekleti deželi večnih, obupno gostih megel, bolečin in kletev, v tej deželi nepismenih, katedral, siimgog in norišnic, vojašnic, vislic, glob in orožnikov, atentatov in komisarjev. Amerike in bolnišnice, v tej prekleti ilirski črno-rumeni avstrijski kletki, niti celo secesionistično pokolenje ni znalo odkriti nič drugega ko pajčevinasto in plesnivo skladišče starih, pozabljenih, nič več modernih gledaliških rekvizitov in razbitih lirskih ogledal. Ali pri nas res ni bilo mogoče ničesar slovstveno doživeti? Ali \ tem absurdnem panonskem brezzračnem prostoru, ki je kakor temen zvon pokril to zakleto Mezopotamijo in ki nam že več stoletij pači telo in možgane, ali v tej pustinji človeškega duha res nismo mogli odkriti prav nobene druge slovstvene oblike kot D'Annunzijeve Vergine delle Rocche, ali Altenbergovo lirsko pisarjenje črtic, to puščobno, uerimano, bledokrvno slovstveno tlako, kakršno gojijo v naši lirski prozi? Kaj so ti naši iz pro-\ incialne tujine uvoženi drugorazredni slovstveni rekviziti mar vsemu tistemu, kar se imenuje narod, ki v svojih zgodovinskih, orjaških sanjah leži tu pred nami in v nas, prav tako orjaški in negiben kakor so orjaške in negibne diluvialne pošasti v svojem primarnem stanju? Kaj je tej naši klavrni, ponižani in izmrcvarjeni graničarski množici mar ta sejem lirskih bolh na našem Parnasu? Kaj je mar tej naši orjaški gmoti to gnojno in nalezljivo vnetje njene vrhnje nlasti kože (kakor je Nietzsche celo evropsko civilizacijo imenoval površinsko okužbo zemeljske skorje), kaj so tem našim množicam mar ta pariška ali berlinska luksuzna razvedrila brezdelnih in osamljenih posameznikov, ki jim po žilah teče bela kava iz gledališke kavarne? Ali ta naša kolonialna, barbarska, vitalna pošastna sila ne bo nekega dne spraskala s sebe teh svojih intelektualnih garij? Motijo se ti naši satnozvani 14 preroki, ko mislijo, da so te njihove slovstvene pridige o narodiiein junaštvu danes obliž za vse naše zgodovinske rane. poraze, zaostalosti in ponižanja. V naših slovstvenih skladiščih se je po kultu lažnih izročil in po d'an- unzievsko-dunajsko-secesionističnih rekvizitih pokazala nova dekorativna l-iž- laž tuje (žal spet dunajske) znamke, prebarvana z rdeče-niodro-belo T irodno trobojnico, laž vseh evropskih nacionalističnih, malomeščanskih programov, laž rasnega nacionalističnega heroizmn. Graditelji novega, marmornatega, vidovdanskega niisterija so ojiemogli leDoslovci. ki krožijo po našem slovstvejiem svetu po postavi o vztrajnosti človeškega duha kakor ugasle zvezde, z vztrajnostjo neme in mrtve snovi. Vsi ti naši (vojnovicevski in meštrovičevski) preroki, lažni liberalci, svobodo-misleci, govorniki, pesniki, politiki, podlistkarji in časnikarji in artibus, se ii-ibljejo v znamenju Sancta Mediocritas. Ker so načelno prepričani, da predstavljajo napredno negacijo našega slovstvenega neokatolicizma, zelo glasno in vztrajno preklinjajo vsiljivo jezuitsko pleme v našem slovstvu, sami pa propovedujejo prav tako jezuitsko pretiravanje in besne gibe Meštrovičeve Srdje Zlopogledje. Ta njihova galerija desetcrskega Malocchia s preblagimi Marki in Miloši (kot simbolična nočna služba božja pred rasnim ikonostasom te verske ločine), ta nepoetična, na pol likovna, na pol kiparska druščina zida v naši najnovejši slovstveni varianti Kosovski hram kot siud)ol prekletstva nad vsem, kar naj bi izginilo pred naletom teh prav tako srednjeveških besnih slepil, v ničemer naprednejših od angelskega češčenja in zdravamarije. Propovedujejo novo. bojevito, tako imenovano vidovdansko etiko, žvenketajo z rojalističnimi meči in ostrogami, in pozabljajo, da je vse to ob našem slovstvu vulgaren, politikantski tržni hrnj). prav tako reakcionaren in prav tako frazerski, kakor so bili in ostali frazerski naša romantika in simbolizem, larpurlartizem in vse te mumije po sarkofagih in po grobnicah našega tako imenovanega slovstvenega lirskega in ilirskega pesniškega izročila. Vs(> to so laži in vse to so fraze. Tudi romantična ilirska tradicija in intelektualni preporod, ki ga nikoli ni bilo, tudi reakcionarne akademije, lirske poante, slovstveni rekviziti in ta imša najnovejša vidov-danska arhitektura iz mavca, tudi ta vrišč in triišč slovstvenega sejma, ker vse to nima prav ničesar opraviti z našo narodno inuožico, ker vse to do naše množice ne prihaja, ker ona vsega tega ne vidi in ne sliši, ker vsega tega noče videti in noče slišati, ker vsega nikoli ni hotela in nikoli ne bo vzela na znanje. Ta pojm naroda in narodne množice je silovit in nepregleden doživljaj. Narod, to je ocean, tako nedogleden in tako globoko in mračno viharno vznemirjen, da je norost izpluti na to nebrzdano imravno silo v čolničih iz lirskega časniškega papirja, kakršne so naivne papirnate ladjice naše lirske retorike o junaškem izročilu in nacionalizmu. Jeza naših narodnih elementov je danes preveč besna in preveč razburkana, da bi se pomirili, ko slišijo barkarolo v lirski mesečini iz našega argonavtskega vidovdanskega čolniča. Gorje tistim, ki še niso doživeli ladjeloma v papirnatih ladjicah svoje naivnosti! Po vsem tem, kar se je dogodilo pred našimi očmi zadnja štiri leta, narod danes Jie more pomeniti nič drugega ko ladjelom za imcionalističnc romantične argonavte, to podlistkarstvo navadnih oderuških in bančnih podjetij po naših provincah duha. Doživeti danes narod in pojm naroda pomejii spoznati, da prvin resničnosti ni mogoče prevladati z d'annnnzievsko 15 retoriko in nieštrovičcvskim kiparstvom, ne s frazami slabo epigonskc lirike ne z dekorativnimi lažmi secesionistične literature. Narod ne more pomeniti nepismenih, nestalnih, hinavskih in lažnivih uvodnikov v provincionalnem plačanem tisku, tudi ne slabe retorične lirike tepcev ali slovstvene kariere diplomatov pesnikov; jmrod danes lahko pomeni samo tisto, kar je tudi a' resnici: ladjelom vseh starih vrednot. Narod danes pomeni spoznanje, da morajo biii ladje, ki bodo odkrile tla novega slovstvenega kop[U5ga pod imšimi nogami, grajene veliko trdneje od teli potopljenih papirnatih ladjic. Volja, da se zgradijo noA^e ladje, to danes pomeni slovstveno doživetje naroda kot podlage za pesniški Jiavdih. Ne slepimo se torej s strupenimi dimi. ki se kadijo iz slovstvene grobnice; pod našimi jiogami. Nismo ne mrtre mumije ne prazne glave, nismo vstala mrliška slepila, ki verujejo v dogme verskih izročil, in nočemo stiliziraii dekorativne laži v Meštrovičevo Sfingo, pred katero danes slovstveni plebs kleči, žge kadilo in Jo moli v desetcrcih. Preboleli smo celo tisto sloveče Tomislavovo ladjevje s sto velikimi in šestdesetimi malimi ladjami, preboleli smo vse rdeče-modro-bele rodovine od Nemanjidov do vseh stranskih duri, preboleli smo celo galerijo Srdj Zlo-poglednili, in naši ideali niso ne ideali okostij ne ideali trupel! Naš program je, da kopje svojih idealov Aržemo visoko nad srednjeveške privide. Nočemo ne fraze, ne laži. ne ločine, ne dogme, ne prepisovanja, ne posnemanja, ne kulta starih vrednot. Danes, ko vsi svetli in blagoslovljeni duhovi na zemeljski krogli pojejo pogrebne pesmi srednjeveškim slepiloju Jiacionalizma. danes, ko so zagorele v požaru cele vrste prevar, ko je katastrofalen potres porušil neštete idole in fetiše, danes, v časti, ko umira srednji vek pred našinti očmi. danes pri nas v slovstvit propovedujejo najbolj srednjeveški itacionalizem in slavijo njegovo krstno slavo, ki bi ji vzklikale izključno samo mumije iz naše slovstvene grobnice. Danes, v času najbolj gigantskega preporoda vseh preporodov in stoletij, ko umirajo poslednja slepila liarbarskih časov, danes, ko se v sveti slovanski materi Moskvi vijejo rdeče zastave ruske Komune, danes, ko na Kremlju zjtitraj. opoldne in zvečer zvonovi s Spaskih vrat pozdravljajo Internacionalo, danes, v teh junaških dneh vsečloveške misli pridigajo v hrvaški slovstveni grobnici neplodno in naivno pridigo o nacionalizmu, na način, kakršen bi bil zastarel že pred sto leti. Kaj imm bo danes to zidanje marmornatega kosovskega Hrama, v katerem hrvaški književniki klečijo in si prižigajo svetilke s tradicionalnimi lažmi? Ti naši črni avgnrji, hrvaški pesniki, slepijo sami sebe, da sltižijo Gospodovo službo v marmornatem hramu, in s tem slepijo v laži tako sebe kot svoje privržence. Monumentalnost tega lirama je improvizirana s platnom in z ometom, to je reprezentativni razstavni paviljon iz papirja, in samo zdi se. da ta naš Parnas obstaja, pravzaprav pa ga niti ni. Sicer je tu, okrašen s trobarvnicami in z lovorikami, in asc to tropično cvetje, te preproge, ti zastori, te draperije, vsi ti okraski in podstavki, galerija kipov m park okoli tega paviljona, vse to je navidez zares tako, kakor da je tu. pa je na močvirju. Vse to je zgrajeno v obliki dekorativne improvizacije v blata, in ta papirnati herojski paviljon hrvaške knjige na močvirju in v panonskem blatu ne more biti resničnost. Celo krdelo opic in odvečnih ljudi, slovstvenih likov, pisana druščina, ki laja tu pred nami o nekakem kulturnem uresničenju, žvenketa s srednjeveškimi oklepi in kliče svoje nove svetnike, sv. Srdjo 16 Zlopogledjo in sv. Marka Rcšenika, ne vidi, da ta njihov secesionistični razstavni paviljon stoji v ijlatu, na močvirju, na najbolj močvirnem močvirju vseli močvirij, na hrvaškem slovstvenem močvirju.. . Danes, v dobi te usodne preizkušnje in krvave kopeli, ko se je celotno človeštvo vzdignilo in se napotilo, da s kladivom in s šapo do kraja pobije pošast Kapitala, danes hrvaški književnii^i molčijo kakor noji, modre afriške ptice, in se klanjajo ma\čnim Meštroviče\ini lutkam kot jnrtvim božanstvom. Mar ta trenutek najbolj tragičnih moralnopolitičnih kriz v mednarodnih ] azsežnostih, potolčeni in ranjeni, ponižani in nborni, mar nimamo toliko moči. da bi zavpili po Ozdravljenju? Mar med nami ni sintetičnih požigalcev. ki bi drzno požgali te papirnate laži in heraklejsko kanalizirali to naše močvirje in to našo stajo, zakaj tako. kakor je, je vse opičja kopija, nesmiselno in zaostalo barbarstvo. Tako, kakor je. je borno životarjenje in potapljanje v blatu in v močvirju. Sliši se glas talentov, ki se potapljajo, in mi verjamemo v te glasove. Verujemo, da bo prišel Rešenik s plamenieumi in da bo sežgal ta naš lažni tradicionalizem in romantične fraze slovstva, ki do tega trenutka ni hilo slovstvo. Slišala se bo beseda, jasna kakor sonce, beseda Osvobojenja. Rešenik bo premostil antitezo Bizanca in Rima jn tako položil temeljni kamen imšega kulturnega problema. Rešenik bo premostil gigantski spopad Azije in Evrope in tako rešil kulturno poslanstvo Slovanstva. Rešenik bo premostil boj siromaštva in bogastva in v poravnavi rešil prvi pogoj, da človeštvo na tem krvavem planetu odkrije dobro in lepo. In če obstaja črta jugoslovanskega kulturnega izročila in nepretrganosti. -~e prebija od bogomilov h Križaniču in od Križaniča h Kranjčeviču, duhovnih nosilcev luči. ki so nam pustili v močvirju ognjena znamenja, da najdemo liravi Izhod in Rešitev in da ne zablodimo v varljivi svetlobi močvirnih ognjev. Na nas je, da si zamašimo ušesa z voskom pred sirenskimi pesmimi tradicionalnih laži in fraz, da se drzno ločimo od vsega, kar pomeni srednji vek, da iztrgamo Temo iz naše duše, in se, čeprav okrvavljeni od bolečin pri trganju, zaženemo v Smer, ki so nam jo osvetlili naši veliki predhodniki v treh raznih zgodovinskih razdobjih; v temi srednjega veka: bogomili, na večer pred Veliko revolucijo: Križanič. v svitu naših rdečih dni: Kranjčevič. »Hrvaška slovstvena laž« — Plamen 1. januarja 1919. (Navedeno po redakciji besedila iz leta 1924 za neko sindikalno predavanje.) In zdaj, po trideset in več letih, se sprašujem: ko nekdo po določenem estetsko-programskem ali idejnem načrtu dela, piše ali misli, in ko se pomika po določeni poti po enem in istem načrtu, ki je predvsem definiran in politično zavestno zarisan, ali je potrebno, da se v trenutku, kakor je zdaj ta, znajde v polažtijn, kakršen je ta zdaj (na ple-nuitiu), v katerem mora prevzeti v vsakem primeru smešno vlogo razlagalca svojih lastnih misli, svojega lastnega programa ali tendenc, ki jih je zastopal pred štiridesetimi leti? Kolikor gre zame osebno, v 2 Naša sodobnost 17 bistvu mislim, da je ta tlaka po\sem odveč, zakaj takih tekstov, kakor je tale, bi mogel zelo \crjetno natisniti nekaj knjig. Mislil seni in mislim tudi danes, toda zdi se, da je to čist iluzionizem, da bi morala aekje na nekem planetu obstajati neka slovstvena okolja, navezana na neke kulturne stopnje zavesti, navezana na neke hipotetične kulturne stopnje zavesti, ilnzionistična okolja, v okviru katerih bi bilo mogoče logično domnevati, da obstajajo v okviru takih idealnih okolij tudi taka ustrezajoča apercepti^ na stanja, v okviru katerih bi bilo vse, kar je bilo tu v dolgih letih narejeno, napisano in izgovorjeno, na koncu tudi znano, tako da bi se potem ne moglo zgoditi, da bi preko takih dejanskih stanj prehajali, kakor da jih ui. kakor da vse tisto, kar je ])ilo izgovorjeno, nikoli ni bilo izgovorjeno, in kakor da vse tisto, kar je bilo formulirano, nikoli ni bilo formulirano. Vprašujem sebe in vse vas tukaj: kako je mogoče, tovariši, razpravljati o nekih vprašanjih, ko sobesedniki v tej razpravi nočejo slišati meritiima zamisli, ki jo je neki referent izgovoril po svojem lastnem načrtu in prepričanju? Kako je miogoče razpravljati o nekih vprašanjih, kakor se je zgodilo v Ljubljani, ko sem pred dvema letoma na ljubljanskem kongresu predložil celo vrsto tez, o katerih nikoli nihče ni hotel spregovoriti Jiiti besede, tisto, kar je bilo tam meritorno rečeno, izgovorjeno in formulirano, pa so sistematično puščali ob strani tako zelo. da lahko rečemo, da je ostalo izolirano po načrtu ali po stopnji pomanjkanja aperceptivne zavesti ali pa po zavestni volji, da se ne vzame na znanje zamisel, ki sem jo predložil na ljubljanskem kongresu in o kateri do danes ni razpra\ljal nihče. Ali ima pomen razpravljati z ljudmi, ki nočejo slišati, o čem se gOAori? Moje teze na tem plenumu so bile prav tako kakor teze ljubljanskega referata zelo jasne: človekova usoda je politika, tega nas uči zgodoN insko-materialistična diagnoza. In to zgodovinsko-materiali-stično diagnozo so zadnjih sto let (mislim zadnjih sto let za vsakega normalnega človeika, ki zna normalno misliti) nedvomno potrdili ceji cikli tragičnih dogodkov', v katerih smo bili sami tideležeiici in ki smo jim še vedno priča tudi danes. To se pravi, politika obstaja kot zelo važna sestavina v človeškem, v družbenem, torej tudi v umetnostnem življenju, sestavina, važna najmanj toliko kot fiziološka (sestavina) človeškega telesnega ustroja, in to sem bil poudaril posebno tehtno. Ne more biti človeka, ki bi mogel pisati, govoriti, slikati, misliti, potovati ali delati kar si bodi ločeno kot bitje, ločeno od svojega okolja, ni in ne more biti človeka, ki bi ga mogli razpoloviti tako, da bi ena polovica, ki se imenuje »književnik« ali »umetnik«, ne imela nikake zveze s tisto drugo polovico, ki se imenuje življenjska resničnost, pogo- 18 jena s celo vrsto sestavin, prav tako usodnih a' življenju sodobnega človeka, kakor je bil usoden pojni »fatiima« v življenju antičnega človeka. Če želite biti logični, jie morete uporabljati takih nestvarjiih iluzionističnih metod, ker potem nedvomno izolirate reči v idealističnem, pravzaprav še več, v metafizičnem pomenu, in se torej odrekate logičnemu načinu mišljenja, kakor sem to, mimogrede rečeno, v svojem referatu na tem plenumii tudi logično dokazal na več ko dvajsetih straneh, ludi če mislite tako ali ne, tudi če se slepite s kakršnimi koli besedami ali ne, ne morete »s silogizmi prodirati v neznano«:, in ne morete z nekimi meglenimi in popolnoma nedoločenimi retoričnimi psevdofantazijami in »avtonomijami« ttiko imenovane lie-sede »prodirati v neznano«, ker s tem ne delate prav nič več in nič modreje, kot so delali ljudje v raznih danes že nirt\ ih dckadentnih civilizacijah, ko so se hermetično ločili od stvarnosti iii se sj)remenili v verske fanatike ali v mistike dobičkarje. Samo da je verska mistika imela zelo Aažno sestavino, ki se je imenovala moralna, ta mistika danes v tej psevdomistični in psevdoabstraktni umetnosti pa že celih štirideset let ne goji prav nikake druge sesta\'ine kot materialno, ker je intelektualno-moralno popolnoma cinična, tako da bi se razen z dobičkarstvom ne dala pojasniti z nobeno drtrgo sestavino razen tako iniemivaTie medicinske, bolj ali manj obrambno-patološkc, če je pristna in če ni ponarejena, zakaj \ tem primeru je povsem nezanimiva. V referatu sem rekel, pravzapra\' sem hotel poudariti, kako poezija premaguje razdirtilne sile v naravi, n človeku in okoli človeka, in kako je poezija poglavitni navdih človeku na njego\i dolgi poti skozi zgodovino, ki ga je naredila človeka. Orfeja. pesnika. Poezija je torej vprašanje človekove volje, torej vprašanje člo\eške morale, torej povsem logično vprašanje človekovega stališča do odprtega a pra-šanja dobrega in zlega, lepega in grdega, pravičnega in krivičnega, resničnega in lažnega. Rekel sem, da se vam zastavlja \prašanje, in sicer eno izmed poglavitnih in, če hočete, eno izmed zelo resnih vprašanj, ki ga ni mogoče preiti bolj ali manj s šalami ali z duhovito lahkomiselnostjo. Vprašujemo se danes, iz te retrospektive, ali je sedi-raentacija estetskih vrednot na razponu od Baudelaira do Mallarmeja kot prednika vsega, kar se danes v evropski poeziji še dogaja pod simbolom modernizma, vprašujemo se, ali je sedimentacija teh pesniških vrednot tako zanesljivo merilo, da moremo danes, po sto letih, zanesljivo trditi, da nismo sami postali žrtev histne vzgoje, ki nam je bila vsiljena z estetskimi shemami iz prejšnjega stoletja. Kajti da sta Baudelaire in Rimband velikana duha, tega smo se učili in tega smo se naučili kot toliko drugih reči popolnoma mehanično še \' otroštA u, 2* 19 v to smo kot otroci začeli nekritično verovati, kakor da je to zares tako, in v nas je to estetsko merilo ostalo edini zanesljivi kompas, ker se je spremenilo v prepričanje, da gre za polbogove in fetiše, do katerih je naš odnos nekritičen, ker čutimo, kako neprijeten bi bil vsak morebitni odpad. Nihče se danes ni zares kritično ukvarjal s temi vprašanji, pravzaprav s tem tako imenovanim metodičnim razisko->'anjem estetskih dejstev. Gorgias je nekoč rekel: »Ničesar ni pod temi zvezdami.« Da pod temi zvezdami pravzaprav ni ničesar, to je ]jo\ edano zelo lepo, celo duhovito, toda žal ničesar ni pod temi »zvezdami naše jnoderne poezije«, če bi jo danes kritično in estetsko-mor-fološko razčlenili in če bi jo genetično prikazali in razprofstrli kot pahljačo, sestavljeno iz številnih materialnih drobnosti, pod zvezdami te današnje poezije, pravim, ni ničesar, kar bi nam moglo biti v tem našem tragičnem položaju kakor koli v pomoč. Ne pravim v utilitaristično, programsko pomoč, temveč kakor koli v pomoč, da bi se človek znašel in si uredil že tako precej motne in nejasne misli, ki jih vleče še skozi stoletja, iz starih in davnih, bog ved i kakšnih predsodkov ... To vprašanje sem bil zastavil zase in za vse nas druge na tem plen umu kot referent in prav tako kot pesnik, prepričan, da imam pravico do tega, in mislim, da čez tako resno vprašanje ni mogoče preiti s šalo, kakor da o moderni poeziji govorijo konservativni starci in tepci, ki o moderni poeziji nimajo pojma. Ravno zato. ker gre tukaj za zelo resna vprašanja, bi vas prosil, ker bi se želel nekaj naučiti, naj bi mi nekdo o tej sodobni moderni umetnosti ali poeziji i>ovedal nekaj, kar bi mogli razumeti, t. j. naj nam nekdo izmed teh naših »najbolj modernih modernistov« pojasni, za kaj pravzaprav gre v tem skrivnostnem primeru. To, kar so ti naši ,o skrivnosti poučeni' do danes napisali kot pojasnilo te sodobne umetnosti, bi bilo treba vulgarizirati. da bi kmetje, kakršen sem jaz. mogli nekaj razumeti in se nečesa naučiti. Poudaril sem x svojem referatu neko stvar in žal jo moram ponovno krepko poudariti, ker mislim, da so ljudje, ki nekaterih reči ne želijo slišati. Rekel sem: »Kdor nima ušesa ali ga ni imel, da bi bil slišal, kako so iopovi z ,Aurore uvertura novega dramaiskega cikla, in da so se ti Aurorini topovi oglasili v trenutku, ko se je spustil zastor nad celoto ene izmed civilizacij, ta je gluh za resnično evropska, za resnično člove-čanska in resnično slovstvena vprašanja sodobnosti...« To je ena teza referata, proti kateri je mogoče razpravljati. To je ena izmed tez v referatu, ki jo je mogoče tudi zanikati. Proti tej tezi je mogoče postaviti protitezo, češ da ni res, da bi bila Aurora začetek, 20 in mogoče je postaviti protitezo. da je Aurora konec. Mogoče je sprejeti ali ne sprejeti razpravljanje o tem, ali je sedimentacija lirskiK ali poetskih vrednot na razponu Rimband. Mallarme-Dada zares dobra in zares zanesljiva, in mogoče je postaviti tezo, da so te metode, ki jih prii>oroča levica, nepravilne in da bi jih bilo treba ^'saj korenito pregledati. \se te teze je mogoče postaviti in obdelati, nemogoče pa je preiti čez ta osnovna sprašanja, ko se je že nekdo žrtvoval, da tukaj ne vera koliko časa govori o teh že davno znanih vprašanjih, jii mogoče preiti čez to z malomarnim, moralno popolnoma neodgovorninr gibom: ;?Saj govorite o rečeh, o katerih nimate pojma, govorite o moderni poeziji, ki je ne poznate,« zakaj to je bolj ali luaiij iiezdružljivo z boljšimi običaji. Ko govorimo o teh vprašanjih, nujno zadevamo ol> vprašanje t. i. »avtonomije umetniškega ustvarjanja«, jjravzaprav vprašanje »avtonomije umetniške besede«. Nameraval sem o tem spregovoriti podrobneje in sem izdelal za referat sam kakih trideset stra\ii dolgo poglavje o avtonomiji besede, toda prizanesel vam bom z vsemi temi asociacijami, ker bi bilo to v tem trenutku samo kvantitativno kopičenje nekih dokazov, jaz pa mislim, da sem podal za svoje teze dovolj argumentov in da se mi ni treba spuščati v drobnosti. Hotel bi se na koncu povrniti k nekim posameznostim, ki so se jili dotaknili razni diskutanti. Nedvomen in očitno izražen je Mihajlo\ ičoA" namen, da moje formule, ne samo iz tega referata, temveč bolj ali manj vse moje programske formule, razloži s ceneno, popolnoma poenostavljeno, prav vsakdanje ceneno frazo, češ da gre za hudobno, starcevsko zanikanje poezije mlade generacije, ki nastaja. Po vsem. kar je bilo tukaj izgovorjeno, mislim, bi se ta stara pesem o »starih« in »mladih« ne dala braniti z iiikakimi razlogi, ker ta teza predvsem ni resnična. Ce govorimo o boju med rodovi, moram omeniti Jieke posameznosti, ki se jih morda vsi, kar vas je tukaj, ne spominjate, ki pa se jih \ cr-jetno zelo dobro spominja tukaj navzoči Marko Ristič." Glede iia fiziološki razpon, ki ločuje pokolenja. in na oguljeno in dolgočasno povest d »starih in mladih«, imam tukaj na tem srbskem " Tu sem namenoma preskočil vse, kar sem mislil reči o Marku Rističu, samO' zato, da se og^ncm vsakemu, tudi najmanjšemu nesporazcLiiiu. Z Markom se v mnogili vprašanjih programske narave nikoli nisva striujaia, toda upoštevajoč specifičiio težo njegovih avtentičnih poetičnih tekstov, pregnantnost njegove Jogike in analitično predirnost njegovih metod, sem Marka Rističa zmerom imel za klasičen primer, kako so vsi programski in stilni formalizmi popolnoma nebistvena reč. Začutil sem, kako je v onem trenutku odveč, da bi ravno ob primeru M. Rističa pojasnjeval reči, ki so jasne samo po sebi. 21 sektoiju za najmočnejši IJrski talent, kolikor g-re za t. i. »moderjii način izražanja«, še vedno Oskarja Daviča. Če so tiikaj navzoči ,po-učeni", ki se sponiinjcijo, da so bile okoli imena Oskarja Danica bitke, se bodo spomnili, da sem se Ich sicer ne tako znatnih ali neznatnih bitk niekoliko udeleževal tudi jaz po svojem programskem estetskem prepričanj ti že pred petnajstimi in več leti. Mislim, da je povsem odveč potiskati človeka ^' pompierizem, kadar gre za to, kdo bo konin dal nauk. kaj je prav za prav »moderno« in kaj ni. Te davtie bitke so bile glasne. ])ile j^a so tudi zelo zapletene, ker so se dogajale v zelo zapletenih okoliščinah. Jaz sem lorej tudi danes še vedno enako prepričan, da je poezija Oskarja Da\iča (kolikor gre za formalno stran) nedvomno uspeh in da je njegovo izredno dobro ulio in, lahko rečemo, ingeniozni posluh za zvočno asociacije nekega stanja v našem jeziku izreden dar, ki ga po mojem subjektivnem mnenju tukaj, v tej naši sodobni, moderni ali modernistični j)oeziji še niso dosegli. Oskar je nedvomno bil in ostal katalizator. S silo in z izžarevanjem svoje lirske nadarjenosti je ue-dvomiio deloval na svojo okolico in jo potegnil za seboj, tako da je danes precej veliko število mladih pesnikov, ki se iia\ sezadnje bolj ali manj še vedno navdihujejo z njegovimi številnimi neposrednimi ali posrednimi t. i. izviri. Niti zdaleč mi torej ni' prihaja na misel, da bi nekaj, kar je po svoji formalni plati izražanja »modernistično« (in Oskarjeva poezija je necKomno taka), zametoval iz nekih t. i. načelnih, stilnih konser-\ativnili inoti\ov samo zato, ker nimam pojma, za kaj gre. Jaz na primer nenavadno rad berem neke pesnike iz kroga »Besede«. Sodim, da se je "v Besedi« oglasilo nekaj dobrih mladih pesnikov, katerih kantilena je konservativnti, in mislim, da kantilena »Bese