8. oktobra 1917, mesec dni pred njenim začetkom, umrl. Krekovemu delu, kot je bilo že rečeno, ni mogoče ničesar odvzeti v slabem in prav tako dodati v dobrem. Vnovična vzi dava plošče, na mesto, kamor so jo po stavili Selčani, ob šestletnici njegove smrti, leta 1923, in odstranil: okupatorji leta 1941, pomeni zatorej, kar je zapi sano v dodatku besedila, da je to dejanje lahko storilo »svobodno ljudstvo Selške doline«, po zmagovitem narodnoosvobo dilnem boju, v katerem je tudi samo de javno sodelovalo, trpelo in zmagalo. P. S. Danes, ko je nosilec oblasti pri nas delavski razred, ko so delovni ljudje zbrani v skupni fronti socialističnih sil, postavljamo življenje in delo Janeza E. Kreka na tisto mesto v zgodovini sloven skega naroda in Jugoslavije, ki mu po njegovem delu gre. Zakaj vse, kar je v naši dediščini pozitivnega in kar je pov zročalo narodov napredek, je treba ohra njati kot našo današnjo moč, vse, kar pa je bilo zmotnega, nazadnjaškega in hlap čevskega, pa je treba preseči in naj služi kot opozorilo za prihodnost. Rado Jan Opomba : Avtor je slavnostni govor ob odkritju plošče 14. oktobra 1979 v Sel cih za objavo dopolnil z literarno zgodo vinsko akribijo in biografskimi podatki, ki bi govor sam obremenjevali, je pa prav, da so objavljeni. SPOMIN NA FRANCA TRATNIKA Kmalu bo štirideset let, kar se je za radi fašističnega terorja prerano konča la življenjska pot javnosti še nepozna nega, vendar za ohranitev slovenske be sede in kulture na Primorskem zelo za služnega moža. Prav je, da se ga spom nimo in bliže seznanimo z njegovim de lom, ki ga je kot učitelj in kulturni dela vec opravljal do zadnjega. Po rodu je bil naše gore list, po značaju pa trden in sila zaveden Slovenec. Nobe na grožnja ga ni iztirila od njegovih ide alov in načrtov. Njegova mati je bila Marija Gantar, poročena Tratnik — po domače Posečni- kova iz Ma'enskega Vrha, oče pa Krekov iz Suše. Oče je bil kot rudar zaposlen v rudniku živega srebra v Idriji. Tu se mu je leta 1885 rodil sin France, nekaj let po zneje pa sin Polde (o njem vemo samo to, da je služboval na pošti v Tuzli in da je imel hčerko Ljerkico). Nadarjeni France je v trdih razmerah študiral na učiteljišču v Ljubljani. Za revne študente je bilo v tistem času hudo, saj je bil večkrat lačen kot sit. Vendar je z odličnim uspehom dokončal šolanje ter okrog leta 1910 nastopil s"užbo učitelja. Sprva je učiteljeval v Idriji, kmalu zatem pa v Črnem Vrhu nad Idrijo, kjer je po učeval domala trideset let, dokler mu ni fašistična noga prekrižala poti. V Črnem Vrhu se je poleg rednega dela na šoli z vso mladostno zagnanostjo po- 187 svetil družbenemu in kulturnemu življe nju. Se danes se ga starejši vaščani zaradi njegove delavnosti spominjajo s hvalež nostjo in spoštovanjem. Najbistvenejše je v tem: bil je človek, ki je mislil več na druge kot nase. Ostal je samski. Kot uči telj" pa je bil strog vendar po srcu dober. Kot so povedali, je otroke učil sadjar stva, vzgajal je mlado drevje, da, celo okoliški kmetje so k njemu hodili po sadike. Bil je skromen, kot Slovenec pa zaveden do kraja. Ze pred prvo svetovno vojno je učil otroke in vaščane slovenske pesmi in igre. Kmalu po vojni, ko je prišel fašizem na oblast, so ga dali na spisek sumljivih oseb. Stalno so ga nadzirali in mu pre iskovali stanovanje, kjer je skrival slo venske knjige. Ves ta čas je razen uči- teljevanja opravljal še tajniške posle v hranilnici, mlekarni in zadrugi. Vsepov sod je bil srce gibanja za razvoj in ohra nitev slovenskega duha. Prav njemu in njegovemu delovanju se moramo zahva liti, da so ljudje v teh krajih pod fašistič nim terorjem ostali zvesti svoji slovenski pripadnosti. Od tod se je med NOB tudi dosti moških priključilo partizanom. Ko so Italijani prepovedali v šolah slo venski pouk in zahtevali od Tratnika, da poučuje v italijanščini, se je temu uprl. In ko so ga hoteli prestaviti nekam v Ita lijo, je rajši opustil učiteljski poklic, kot da bi služil fašizmu. Zato se je doma še bolj posvetil drugim dejavnostim ter si s tem omogočil skromno preživljanje. Ko mu je leta 1922 umrla mati, ki je bivala pri njem, je prišla iz Malenskega Vrha se strična Marička. Ko se je čez nekaj let poročila, mu je od leta 1926 do 1934 go spodinjila druga sestrična Micka. Ta še živi in je tudi dala pobudo in podatke za ta zapis. Tudi potem, ko France ni več učitelje- val, mu fašisti niso dali miru. Kadar so bile kakšne volitve ali kaj podobnega, so ga za ta čas priprli, ker so vedeli, kakšen vpliv ima na ljudstvo. Končno so ga leta 1934 konfinirali na Pontijske otoke (Pon- za). Tam je okusil vse »dobrote« fašistič nega terorja od ricinusa do drugih pri- boljškov. Cez dobro leto se je vrnil, ven dar bolan in slaboten. Le dober zrak in ljudje, ki so komaj čakali njegove vrnit ve, so mu pomagali. Zopet je dobil prilož nostno delo in majhno odpravnino, ki pa ni zadoščala za življenje. Ljudem je pisal razne prošnje ter se tako nekako s po močjo vaščanov skromno preživljal. Pro sil je za potni list v Jugoslavijo, vendar ga kot nezanesljiva oseba ni dobil. Sorod niki so mu v Sloveniji preskrbeli službo, vendar mu ni bilo usojeno, da bi starost preživljal v rojstnem kraju svojih star šev, kamor je tako rad zahajal še kot štu dent in pozneje med Avstroogrsko, ko ni bilo meja. Posebno ljuba mu je bila pot na »Goro«, kot jo sam opisuje v enem svojih pisem, ki jih še hranim v spomin na svojega bratranca. Leta 1940 so ga fašisti z mnogimi dru gimi sumljivimi sovaščani ponovno inter nirali v Italijo v Isernio. Tam je bil sku paj tudi s Francetom Bevkom, ki je bil deležen prav take usode. France Tratnik ni preživel tega drugega trpljenja. Na zu nanji strani grla je imel golšo in ker se v internaciji ni mogel zdraviti, mu je počila žila; tako mu tudi zdravnik ni mogel več pomagati. Umrl je jeseni leta 1941. Kot je povedal še njegov živeči sotrpin Plešnar- jev Simon iz Črnega Vrha, so mu interni- ranci pripravili spodoben pogreb. Zbrali so denar ter plačali vse stroške, da so ga pokopali domačini po svojem običaju. Tudi na grob so mu postavili napis z nje govim imenom. Njegov prijatelj je pove dal, da je bil leta 1943 na tistem pokopa lišču zaradi zračnega napada od bombe razdejan tudi grob Franca Tratnika. Tako mu še po smrti ni bilo dano, da bi vsaj v tuji zemlji v miru počival, kaj šele, da bi spal v rodni slovenski, ki jo je tako ljubil. Julka Fortuna Pripomba: Franc Tratnik je viden tudi na sliki med pevci v Malenskem vrhu leta 1917 (J. Fortuna, Loški razgledi 24, 1977, str. 181). 188