80 ZGODO VEVA ZA VSE KNJIGA • •••, KAKO FRANCU JOŽEFU VODA V HLOHOVCU NI DIŠALA. Roman Holec, Posledni Habsburgovci a Sloven- sko, Ikar, Bratislava 2001, 303 strani + slikovna pri- loga. Republika Slovaška je danes demokratična drža- vica Slovakov, malega (komaj) pet-milijonskega srednjeevropskega naroda. Ta je na upognjenem hrbtu stoletja prenašal breme svoje bridke usode in živel svojo 'plebejsko' zgodovino. Bil je narod kmetov, ki je šele z nastankom prve Republike Češ- koslovaške lahko udejanjil stare narodno-emanci- pacijske težnje. Velikih osebnosti ni imel, tisti, ki so se čemu takemu približali, pa so zrasli iz naroda. Če bi v podobnem slogu nadaljevali še naprej, bi spisali zgodovinski tekst, ki bi se uvrstil v kategori- jo mitov. Naš osrednji mit bi bil, da slovaška zgodo- vina ni zgodovina vladarjev. Prav to pa že v uvodu svojega dela o poslednjih Habsburžanih na Slovaš- kem zavrača pisec Roman Holec, sicer profesor za slovaško zgodovino v 19. stoletju na Katedri za slo- vaško zgodovino Filozofske fakultete Univerze J. A. Komenskega v Bratislavi. Avtor med drugim na- vaja, da je bilo ozemlje Slovaške priljubljeno biva- lišče rodbine Coburg, katere član Friderik je postal bolgarski kralj, v ospredje pa (vsaj v pričujoči knji- gi) postavlja Habsburžane, ki so na Slovaškem »...živeli, se ljubili, delali, lovili, se zdravili...«. Kako so to počeli v 19. in na začetku 20. stoletja, je jedro knjige; njeno vrednost pa še obogatijo informacije in razlage o odnosu Slovakov in predvsem slovaš- ke politike do krone in dinastije. Gre torej za zgo- dovino teritorija, kombinirano z zgodovino slovaš- kega etnikuma1. Delo je kronološko in vsebinsko sistematično raz- deljeno na šestnajst poglavij. Branje (tudi zahvalju- joč kronološkemu redosledu) pričnemo z lažjim poglavjem, katerega glavni junak je cesar Ferdi- nand Dobri, končamo pa z nekoliko težjim razprav- ljanjem o dinastični vdanosti Slovakov. Ferdinand je bil še za časa cesarovanja svojega očeta Franca kronan za ogrskega kralja. Slavnostni trenutek septembra 1830 se je zgodil v Bratislavi, ki je tako postala izhodišče vladarske poti nove kronane glave. Obredu kronanja živo sledimo sko- ; Na podobno sodoben način jo opredeljena slovaška zgodovina tudi v najnovejši sintezi, spisani izpod pere- sa zgodovinarja Dušana Kovača. Glej: Dušan Kovač, Dejiny Slovenska, Lidové noviny, Praha 1998, s. 5-7. zi oči sodobnika dogajanja - nekega bratislavske- ga študenta. Predstavi nam podrobnosti velikega dogodka, na koncu pa čisto po študentsko ne po- zabi dodati, da je bila tudi atmosfera v mestu temu podobna. Igrala je godba, jedlo se je in pilo. In to na dušek. Marca 1848 je Ferdinand ponovno prišel v Bratislavo, tokrat podpisat marčne zakone - re- zultat revolucijskih nemirov. Ljudje so ga ponovno srčno pozdravili, vzdušje je bilo enako slavnostno. Tedaj še ni vedel, da bo to njegovo zadnje držav- niško dejanje. Decembra je že predal žezlo nečaku Francu Jožefu. Mesto ob Donavi je tako zvezano z začetkom in koncem vladarske poti dobrega vla- darja. Njegov naslednik mladi Franc Jožef je prejel v roke precej razburkano državo. Zato je šele leta 1852 začel razmišljati o navezovanju stikov s svoji- mi podaniki in tudi dejansko šel na pot ter jih obi- skal. Na Ogrsko in Sedmograško se je namenil za cela dva meseca; potovanje si je zgodovinopisje zapomnilo kot 'pot pomiritve'. Pisec poda na tem mestu krasno, predvsem pa pedantno in natančno rekonstrukcijo popotovanja po slovaškem ozem- lju. Cesar prespi prvo noč v Sv. Antonu, nato pa krene do Banske Štiavnice2, kjer se v rudarskih ob- lačilih tudi spusti v enega izmed rovov. V Nitri vzbudi pozornost dejstvo, da se je cesar pogovar- jal s slovaškimi okoliškimi župani v »njih materin- ski besedi«, vendar pa moramo to razumeti le kot enostavno češčino. V Prešovu so zbrani meščani hoteli izpreči konje iz cesarske kočije in jo ročno pririniti do mesta ter tako pokazati svojo vdanost. Cesar pa je le bil mnenja, da se to ne spodobi in je ljudi zavrnil. Potovanje ni prineslo nikakršnih poli- tičnih posledic, kar so se morda upravičeno nade- jali Slovaki, saj so za časa revolucije vdano stali ob strani dinastiji, nagrade pa ni bilo od nikoder. Pričakovanja so kljub vsemu ostala. V težnji po izpolnitvi le-teh je slovaška politika sicer nihala med dvema geopolitičnima centroma - Dunajem in Budimpešto, a se v končni fazi zmeraj obračala na Dunaj in na cesarja. Po revoluciji je nastopilo (po avtorju) obdobje avdienc in memorandumov, ko so Slovaki vse do uveljavitve dualizma skušali doseči vsaj minimalne narodnostne koncesije. Us- peh je bil neznaten; o teži posameznih avdienc pri cesarju govori tudi naslednji podatek. 11. oktobra 1866 je Franc Jožef sprejel delegacijo Matice slo- vaške. Zahvalil se ji je za vdanost slovaškega naro- V tem znanem slovaškem rudarskem mestu je bila leta 1762 ustanovljena prva rudarska akademija na svetu, kije ob mnogih študentih iz vse monarhije izobraževa- la tudi idrijske strokovnjake. O tem glej v: Tradicie banského školstva vo svete. Zbornik predndšok, Stdtny ústredny bansky archív Banská Stiavnica 1999, pred- vsem s. 308-309. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 81 da v težavnih trenutkih, še isti dan pa je verjetno na podoben način potolažil kar 115 strank, ki so se zvrstile pri njem! »Prsti med vrati... Nehvaležna Av- strija in stalno hvaležni Slovaki.« Po letu 1867 je postal manevrski prostor Franca Jožefa na Ogrskem precej ožji in hkrati s tem je po- sledično upadla njegova vloga moža, ki bi lahko odločneje nastopil v prid posameznikom ali naro- dom na Ogrskem. Če je slovaška politična elita no- vo situacijo razumela, je 'mali' človek ni zaznal. V njegovem duhovnem svetu je cesar ostal ta, »...h kateremu se je po Bogu najbolje zatekati po pravi- co in kjer se je, za razliko od Boga, pravico tudi dalo priklicati.« Ljudje so se še naprej obračali nanj z najrazličnejšimi prošnjami. Predvsem zaradi jezi- kovne bariere in visokih potnih stroškov niso od- hajali osebno in neposredno pred vladarja, ampak so se posluževali pisem. Podobno pot je leta 1914 ubral evangeličanski duhovnik Jan Maliarik. Pisal je pisma na najvišja mesta, a v njih ni prosil milosti za sebe. Državnike in ministre vsega sveta je pre- pričeval, da so armade nepotrebne institucije, raz- glašal neodvisnost vseh narodov monarhije, Evro- pe in sveta... Francu Jožefu je namenil pismo, v ka- terem ga poziva h končanju svetovne vojne3. Vera v cesarja kaže na resnično dinastično vda- nost, ki je postala atribut Slovakov. Edino v dvoru z dinastijo so Slovaki videli oporo pred madžarskim nacionalizmom. Že na zastavah slovaških prosto- voljcev, ki so se bojevali leta 1848, sta bolščala na- pisa: 'Slava kralju in svobodi' in 'Za kralja in narod slovaški'. Vendar, kakor smo že nakazali, po vpelja- vi dualizma Slovaki kot problem v očeh Franca Jo- žefa preprosto prenehajo obstajati; postanejo ogr- ska notranja zadeva. Zadnja desetletja 19. stoletja tako nastopi v slovaški zgodovini čas, »...ko je po mnenju zgodovinarja Dušana Kovača vino teklo hitreje kot čas.« Cesar in kralj je v svojem dolgem obdobju vlada- nja večkrat zavil na Slovaško. Razlogi za obisk so bili včasih zelo prijetni, včasih pa sploh ne. Kadar je šel na lov ali na vojaške manevre, je šel rad in z veseljem, kadar pa je bilo na sporedu odkrivanje spomenikov in odpiranje najrazličnejših institucij, pa bi verjetno raje ostal v priljubljenem Ischlu. Ce- remonije, vedno in povsod izvajane po striktni španski etiketi, zmeraj enaki rituali... to je utrujalo. Zahvaljujoč razgibanemu terenu slovaškega ozem- lja, ki je bil ugoden za izvajanje vojaških manevrov, so obiski te narave bili dovolj pogosti. Septembra 1891 so se odvijali manevri med Hlohovcem in Ni- tro v osrednji Slovaški in udeležil se jih je tudi vr- hovni poveljnik. Streho nad glavo mu je vljudno ponudila madžarska grofica Helena Erdödyova v svoji graščini v Hlohovcu. Kakšno predstavo o Hlohovcu so imeli na dunajskem dvoru, sicer ne vemo, moremo pa precej sklepati iz dejstva, da so cesarju za nekajdnevno bivanje v graščini pripelja- li vso pohištvo z Dunaja, prav tako pa v sodih tudi vodo iz Schönbrunna. Grofica Erdödyova je zapu- stila zgodovinopisju opravičilo, da bojda Franc Jo- žef druge vode ni mogel piti. Nazadnje je bil cesar na Slovaškem junija 1909. Njegova že častitljiva sta- rost je omejevala reprezentančne obveznosti zgolj na bližnje kraje; do komaj 50 km oddaljene Brati- slave je še lahko zavil. Tokrat je bil razlog obiska manj simpatičen, vladar je prišel slavnostno od- pret otroško zavetišče Sv. Elizabete. Če cesar v tra- dicionalnem scenariju ni našel užitka, ga prebival- ci mesta gotovo so. Nekateri so našli priložnost za zaslužek. Okna s pogledom na cesarjev sprevod so se oddajala v najem za 100 kron. Današnja slovaška prestolnica Bratislava je brez dvoma mesto, ki je doživelo poslednje Habsburža- ne v zadostni meri in dovolj krat, da bi se lahko tu- di na ta način promoviralo v času 'globalnega' tu- rizma. Poleg številnih obiskov najvišjih predstavni- kov rodbine ob najslavnejših dogodkih (pisec kot takega natančno predstavi tudi obisk cesarja ob odkritju spomenika Mariji Tereziji leta 1897) so si jo nekateri naredili za svoj dom. Habsburški nad- vojvoda Friderik z ženo Izabelo je živel v mestu ob Donavi od leta 1889 do leta 1905. Nastanil se je v enem najlepših mestnih objektov - v Grassalkovi- čevi palači4. Kot pravi Habsburžan se je ukvarjal predvsem z vojsko, njegova družbeno aktivna že- na pa si je omislila vezeninarsko društvo Izabela. Organizirala je proizvodnjo, distribucijo in rekla- mo izdelkov slovaških vezilj, ki so seveda dosegli (tudi mednarodni) trg kot 'Ungarn-ländische (un- garisch-nationale) Stickerei'. Izdelke so poznali in nosili npr. britanska kraljica, ruska carica... Na Slovaškem so svoj dom našli tudi Habsburža- ni najvišjega ranga. V poglavju o Topol'čiankah nam avtor predstavi družino vnukinje cesarja Franca Jožefa, nadvojvodinje Avguste (hčere prin- ca Leopolda Bavarskega in cesarjeve najstarejše 3 Maliarik je septembra 1930 pisal tudi Jugoslovanski vla- di, kjer opozarja na odnos Mussolinija do Slovencev in na »..neljudsko pobijanje Naših Bratov Slovencev...«. Pi- smo, v katerem sicer poziva k ljubezni, je v Brnu tudi objavil. Jan Maliarik, Vlade Jugoslàvie, Brno 1930. 4 Grassalkovičevo palačo so lepo obnovljeno po letu 1993, torej po nastanku samostojne Republike Slovaš- ke, spremenili v sedež predsednika slovaške države, kjer le-ta za časa trajanja mandata tudi živi. Palačo da- nes straži častna četa slovaške vojske, oblečena v uni- forme, narejene po zgledu oblačil slovaških prostovolj- cev iz revolucionarnega leta 1848. VSE ZA ZGODOVINO 82 ZGODOVINA ZA VSE hčere Gizele). Za moža je vzela habsburškega nad- vojvodo Jožefa Avgusta, ki ji je naredil šest otrok. Zadnji med njimi, hči Marija Magdalena, se je rodi- la na gospostvu Topol'cianky leta 1909. Leta divja- nja svetovne vojne je preživljala mirno na poses- tvu in le zavoljo dejstev, da je oče - vojak zdoma ter da visi nedaleč od doma zastava Rdečega križa, je mogla sklepati o nevsakdanjih časih. Ranjeni vo- jaki, ki so okrevali ob habsburški nadvojvodinji, se- veda niso izhajali iz rednih enot, temveč so sodili med najelitnejše herojske izbrance. Vsak je imel svojo sobo s kopalnico, obedovat je hodil v glavni dvorec, po kosilu je lahko zaigral biljard, se odpra- vil na ježo,... Domača gospa Avgusta je junake red- no vabila na čaj v svoj turški salon. Jasno v gala uni- formah. Po koncu vojne je dvorec nasledila češko- slovaška država in ga spremenila v poletno rezi- denco predsednika Masaryka. Bojda je tukaj z dru- žino rad počival. Nekoliko zahodneje od Topoi- čiank, a še vedno na ozemlju Slovaške, so posedo- vali Habsburžani gospostvo Holič. Izpostavljamo ga zato, ker sta na tamkajšnjem dvorcu po znani bitki pri Slavkovu (Austerlitzu) bivala avstrijski ce- sar Franc I. in ruski car Aleksander I. Grof Otto Seefried je imel v slovaškem okraju Liptov prelepo vilo in bogate lovske revirje. Svoje življenjsko poslanstvo je videl v glavnem v love na jelene (vsaj 'osemnajstake') in le ena 'malenkost' v njegovem življenju je odločila, da mu je avtor pos- vetil svoje poglavje ter da ga tudi sicer zgodovino- pisje še ohranja v (bledem) spominu. Skrivaj se je poročil z najstarejšo vnukinjo cesarja Franca Jože- fa Elizabeto, sestro glavne junakinje topofčianske zgodbe. Zakaj skrivaj, nam pove že sama besedica pred osebnim imenom ženina. Stari cesar se je sča- soma sicer pomiril s situacijo, globoko v sebi pa verjetno nikoli. Seefrieda pa je kljub vsemu akcep- tiral in spoštoval zavoljo ene temeljne pozitivne lastnosti, ki smo jo zgoraj že omenili. Groff Otto je bil strasten in izvrsten lovec. Celo sam vladar ga je večkrat povabil na lov. Habsburžani so kmalu ugotovili, da narava slo- vaškega ozemlja ni primerna le za lov, temveč tudi za izlete, planinarjenje ali zgolj za občudovanje. Predvsem svet Visokih Tater je pritegnil mnoge pripadnike rodbine, ki jim je po žilah tekla kri naj- višje kakovosti. 1881 in 1889 je prišel na obisk Tä- ter cesarjev brat Karel Ludvik (oče Franca Ferdi- nanda). Med ogledom najrazličnejših znamenito- sti se je celo odločil povzpeti na vrh Tokareñ. Na podvigu ga je spremljala žena Marija Terezija, ki se je ves čas vozila ob možu na posebej za to prilož- nost skonstruiranem dvokolesnem vozičku! V slo- vaški naravi so uživali tudi predstavniki znamenite nemško-madžarske rodbine Coburg-Koháry. Če- prav slednji ne sodijo v okvir piščevih z naslovom definiranih omejitev knjige, jih že zaradi karakter- ja knjige, ki skuša predstaviti kronane in plemeni- te glave, zvezane s slovaškim prostorom, ne izpu- sti. Nenazadnje pa jih s Habsburžani povezuje (kaj drugega kot) poroka Klotilde Coburg-Koháry z nadvojvodo Jožefom Karlom Ludvikom. Klotildin brat Friderik, nam znan predvsem kot človek, ki se je povzpel na bolgarski prestol, si je na smrtni po- stelji zaželel biti pokopan pod Kraljevo planino na slovaški Červeni Skali. Želja se mu ni izpolnila (ob njegovi smrti se je pisalo leto 1948). Ob naravnih lepotah se je lahko Slovaška (in se še vedno lahko) pohvalila tudi s številnimi zdravil- nimi vrelci. Ti se ob zadostni kapitalski podpori ra- di spremenijo v udobna in razkošna zdravilišča, kamor si hodijo pomoči potrebni lajšat težave. Mednje sodi tudi cesarica Sisi, ki je 1895 obiskala zdravilišče Bardejov. Novi moderni hotel in okolje je visoki dami zelo ugajalo, nenazadnje tudi ne gre spregledati navedenega podatka, da je bil hotel v celoti elektrificiran. Staromodni Franc Jožef je kaj takega dovolil v Schönbrunnu šele leta 1898. V zdravilišče Piest'any, ki prav tako sodi med elitnej- ša, pa je zaradi revme redno zahajal bolgarski car Friderik. S tem početjem ni prenehal niti po izbru- hu svetovne vojne. Ko je februarja 1917 s celotnim generalštabom ponovno prišel na Slovaško, sta ga tukaj obiskala novi avstrijski cesar Karel I. in nemš- ki cesar Viljem II. Razpravljali so o nadaljnjem po- teku vojne in snovali preobrat. Ker do njega ni nik- dar prišlo, je srečanje odšlo v pozabo. Skoraj legendarna avstrijska cesarica Elizabeta, imenovana Sisi, ne bo seveda nikdar zapisana po- zabi. Deloma je za to poskrbela tudi grofica Irma Sztárayová iz slovaških Sobranec. Dotična plemki- nja je bila namreč poslednja cesaričina dvorna da- ma, ki jo je spremljala na njenih številnih potova- njih. Tudi na zadnjem, ki se je tragično končalo ob Ženevskem jezeru. O poslednjih dneh s svojo gos- po je zapustila spomine5, po avtorjevem mnenju užitne le z veliko mero kritičnega pristopa. Ena najlepših v knjigi predstavljenih zgodb se prične na koncu. Pomladi 1945 prispe zmagoslav- na Rdeča armada do dvorca Rusovce nedaleč stran od Bratislave. V tamkajšnji spalnici srečajo sovjet- ski vojaki prihodnosti ostanke preteklosti, ostare- lega gospoda in gospo s križem v roki. Gospod je bil madžarski plemič Elemér Lónyay, gospa pa nih- če drug kot belgijska princesa Štefanija, žena neso- jenega habsburškega prestolonaslednika Rudolfa. Po skrivnostnem Rudolfovem samomoru 1889 se je Štefanija 1900 po velikih težavah s Francem Jo- 5 Irma Sztárayová, Aus den letzten Jahren der Kaiserin Elisabeth, Wien 1909. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 83 žefom in svojim očetom omožila s plemičem neu- streznega rodu in ranga. 1906 sta kupila dvorec Ru- sovce, ki sta ga moderno in luksuzno uredila ter opremila. V njem se je živelo kot na dvoru, k blišču so svoje prispevali tudi častni gostje. Med temi avtor izdvaja Nobelovo nagrajenko in osebo, 'zah- valjujoč' kateri je Alfred Nobel obiskoval tudi naše kraje6, Berto von Suttner »..ki je celo priznavala Rusovcam ambicije postati mali Weimar.« Podobne težave kakor Štefanija s svojim drugim zakonom je imel tudi prestolonaslednik Franc Fer- dinand. Zaljubil se je namreč v Sofijo Chotkovo, dvorno damo 'bratislavske' nadvojvodinje Izabele. Le visokemu veku cesarja in slabi izbiri potencial- nih novih prestolonaslednikov je moč pripisati dejstvo, da je Franc Jožef na koncu le privolil v po- roko. Franc Ferdinand se je Slovakom ohranil v spominu bolj kot po svoji morganatični poroki po vodenju t. i. belvederske politike, naperjene v prvi vrsti proti Madžarom. Vanjo se je dejavno vključil eden najsposobnejših slovaških politikov prve po- lovice 20. stoletja dr. Milan Hodža. Bil je prestolo- naslednikov zaupnik in človek, ki je do konca sta- vil na 'habsburško klavzulo'7. Vendar, kot je sam pristavil: »Moramo torej računati z Dunajem in Av- strijo, ampak le do tedaj, dokler nam je v pomoč. V nasprotnem primeru velja Palackega formula: bili smo pred Avstro-Ogrsko, bomo tudipo njej.« Sarajevski streli pokončajo Hodžine in slovaške upe. Na grob Franca Ferdinanda položi slovaška delegacija venec z besedilom: 'Velikemu upu, pri- čakovani silni zaščiti: globoko razžaloščeni Slova- ki.' V štiriletnem vojnem vrtincu se dinastiji vdani Slovaki bojujejo kot v vseh vojnah za cesarja doslej - vdano in predano. In prav na tradicionalno slo- vaško lojalnost se je izgovarjal cesar Karel, ko je 12. oktobra 1918 v Badnu sprejel češke poslance in 6 O tem glej: Janez Cvirn, Alfred Nobel in njegova velika požiralka denarja, Zgodovina za vse, št. 2, 2000, s. 11- 12. 7 Milan Hodža (1878-1944) je bil eden vodilnih politikov prve češkoslovaške republike. Že pred vojno je bil posla- nec v ogrskem parlamentu, kjer Je zagovarjal sodelova- nje nemadiarskih narodov na Ogrskem. V prvi republi- ki je zastopal načela t. i. agrarizma ter bil večkrat mini- ster, od 1935 do 1938 tudi predsednik vlade. Po Münchenskem sporazumu iz 1938 je emigrirat v ZDA, kjer je tudi umrl. Augustin Matovčik a kol, Reprezen- tacny biograficky lexikón Slovenska, Matica slovenska, Martin 1999, s. 114. Svoje ideje in koncepte o prihodnji podobi tega dela Evrope je zapustil v delu Federation in Central Europe, Reflections and Reminiscences, Lon- don 1942. Slovaški prevod: Federada v strednej Europe, Kalligram, Bratislava 1997. Oprestolonasledni- kovih idejah o preureditvi monarhije glej predvsem s. 104. Prim.: Tone Kregar, Milan Hodža in Srednja Evro- pa, Zgodovina za vse, št. 1, 1999, s. 76-91. nasprotoval vključitvi Slovaške v načrtovano drža- vo Češkoslovaško. Svoj odnos do cesarja so Slovaki še zadnjič pokazali avgusta 1918, ob obisku cesar- ske družine. Ljudje so jo sprejeli enako kot vselej, z ovacijami in slavnostmi najvišjega razreda. Zadnja cesarica je kasneje dejala, da je to eden najlepših spominov na bivšo monarhijo, kar jih hrani. A ko monarhija dokonončno pade, padejo tudi Habs- buržani kot njen temelj. Ljudje hitro sprejmejo novo državnost, večstoletni lojalnosti cesarju navkljub. Novonastala republika je pomenila korenit pre- lom s staro monarhijo. Nastale so nove institucije - npr. predsednik države, ki so morale zapolniti va- kuum, nastal po starih. Ljudje so potrebovali poleg politične osebnosti tudi osebni kult glave države, kar jim je Masaryk rad dal. Konec koncev se je, ka- kor nekoč cesarjev, tudi njegov rojstni dan slavil kot eden največjih državnih praznikov (ob 28. oktobru, dnevu razglasitve republike Češkoslovaške). Nadvse zanimivemu in ilustrativnemu delu je na koncu mogoče očitati samo eno hibo. Besedilo, si- cer pisano na podlagi bogatega in raznovrstnega arhivskega gradiva, časopisnih virov in literature, ne vsebuje opomb in citatov virov. Vzroke lahko verjetno iščemo pri založniku, ki je želel knjigo, prijazno povprečnemu bralcu. In tudi sam pisec v uvodu poudari popularno-znanstveni značaj dela. Za prvo informacijo pa lahko bralec ob koncu le najde seznam arhivov (slovaških, avstrijskih in ma- džarskih), muzejev in knjižnic, od koder je avtor črpal podatke ter seznam temeljne uporabljene li- terature. Med bistvena pomagala gotovo sodita tu- di dodan imenski register s posebej označenimi člani habsburškega rodu in rodovnika zadnjih Habsburžanov ter rodbine Saških in Coburgovcev. Identificiranje posameznikov znotraj same druži- ne je ob branju tako bistveno lažje. Pozornost si za- služi tudi slikovna priloga, sestavljena iz fotografij, slik in razglednic glavnih akterjev knjige, tako oseb kot krajev. Čisto ob koncu se tudi ni moč izogniti primerjavi slovaške politike in njenega od- nosa do monarhije v njenih zadnjih vzdihljajih s slovensko. Vsiljuje se precej podobnosti, pa tudi razlik. Če že ne najdemo drugega, nas druži vsaj to, da smo oboji do konca stavili na habsburško karto8. Jure Gašparič Slovenci vse do t. i. badenske avdience 25. maja 1918, koje cesar obljubil nemškutarjem in Nemcem iz sloven- skih dežel nedeljivost slovenskega ozemlja. Obljuba je v slovenskem taboru povzročila dokončno slovo od 'habs- burške' klavzule. Jurij Perovšek, Slovenska osamosvoji- tev v letu 1918. Študija o slovenski državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, Modrijan, Ljubljana 1998, s. 14-15. VSE ZA ZGODOVINO