6 3 KRONIKA 1998 Časopis za slovensko krajevno zgodovino Lilijana Žnidaršič Sola pri stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani prvih sto let po ustanovitvi škofije Do ustanovitve ljubljanske škofije 6. decembra 1461, kanonično potrjene 6. septembra 1462,^ je pri cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani delovala šola, za ka- tero sta skrbela mesto in župnik;^ ta je imel sedež pri sv. Petru zunaj mestnega obzidja. S pov- zdignjenjem šenklavške kapele v stolnico, vzpo- stavitvijo stolnega kapitlja in inkorporacijo šem- petrske župnije škofovi menzi pa se je šola znašla v novem položaju. Odgovornost za redno oprav- ljanje bogoslužja, ki ga je predpisovala ustanovna listina škofije in pri katerem naj bi peli tudi šolarji, je prevzel kapitelj s proštom, dekanom in kano- niki. Po drugi strani je postal pravi župnik župnije Sv. Petra škof in je v njegovem imenu župnijo poslej upravljal vikar.-^ Tako se v zvezi s šolo ni pojavilo zgolj vprašanje usposobljenosti njenega učitelja in učencev za sodelovanje pri številnejših in slovesnejših obredih nove stolnice. Cimprejšen odgovor je terjalo predvsem vprašanje, kako naj se o pristojnostih glede šole konkretno sporazumejo škof, kapitelj in mesto. O tem in nekaterih drugih vidikih obravnavane teme bomo podrobneje go- vorili v nadaljevanju. Tu zapišimo le, da so si mestne in cerkvene oblasti še naprej delile nadzor nad šenklavško šolo in da posebne kapiteljske šole - ki jo kot eno izmed treh predreformacijskih šol v Ljubljani navaja V. Schmidf^ glavno mesto dežele Ustanovna lislina cesarja Friderika III. je objavljena v Zgodovinskem zborniku. Prilogi "Laibacher Dioece- sanblallu" (= ZZ) I Laibach (1888), št. 1, stolpec 6 - 8; št. 2, stolpec 17 - 26. Objava potrdilne bule papeža Pija II. v ZZ III (1890), št. 9, stolpec 113 - 118. J. Gruden, Šola pri sv. Nikolaju in ljubljansko nižje šolstvo po reformacijski dobi, Carniola VI (1915), str. 2. Prim. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku (= GZL) m, Ljubljana 1958, št. 34, 36. Prim. I. Vrhovec, Zgodovina šenlpcterske fare v Ljub- ljani, Zbornik znanstvenih in poučnih spisov, Ljubljana 1903, str. 19. Avtor se sicer moti, ko pravi, da je župnija sv. Petra "postala podružnica šenklavška"; stolna cerkev sv. Nikolaja je dobila župnika-kanonika za časa škofa Tomaža Hrena (1597/99 - 1630). V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slo- venskem I, Ljubljana 1963, str. 57: "Pred reformacijo so bile največ tri /šole v Ljubljani/: stara latinska kapiteljska šola, ki pa je bila slabo obiskana, križanska šola, ome- njena spet 1534 in 1543, vsaka z enim učiteljem, in morda še ena, ki naj bi ji škof na prošnjo magistrata 1534. /pravilno 15397 lela prepustil eno sobo v škofijski Kranjske ni imelo. Razmerja med mestom, kapitljem in škofom v odnosu do šole osvetljujejo šele viri iz časa škofov Franca Kacijanarja (1536/37 - 1543), Urbana Textor- ja (1543 - 1558) in Petra Seebacha (1558/60 - 1568). V dobo škofa Kacijanarja sodi pismo z dne 24. julija 1539, v katerem ljubljanski meščani naprošajo škofa, naj učitelju za določen čas prepusti eno od sob na škofiji, da bo služila "za pouk otrok". Po podrtju starega šolskega poslopja v bližini šen- klavške cerkve^ namreč ni bilo najti drugega pri- mernega prostora, stanujoč na škofiji pa bi mogel učitelj vestneje izpolnjevati svoje dolžnosti pri stolnem bogoslužju.^ Kacijanarjevega odgovora ne poznamo, vendar domnevamo, da je škof prošnji ustregel. Odnosi med mestnimi oblastmi, ki so se vse bolj nagibale k protestantizmu, in škofijo so se ohladili pod Kacijanarjevim naslednikom Textor- jem.'' Vseeno je mestni svet 17. maja 1549 sklenil primakniti polovico vsote za nakup novih stolnič- nih orgel, saj naj bi se bili meščani "spustili glede orgel že tako daleč in da se ne zamerijo škofu". Takšno odločitev so poleg tega sprejeli, ker se je tudi kapitelj obvezal, da bo "za vse večne čase vzdrževal organista in skrbel, da bodo orgle v redu".^ Zakaj so si mestni veljaki nedolgo zatem premislili in "odklonili vsako podporo",^ ni jasno. palači." Prim. ]. Ciperle, Ljubljansko šolstvo do srede 18. stoletja, Zgodovina Ljubljane. Prispevki za monografijo, Ljubljana 1984, str. 135. ^ "Nach dem die schuell hie gannlz pawfellig /../ haben wir gedachte schuell abreyssen lassen". - Nadškofijski arhiv Ljubljana (= NŠAL), fond Kapiteljski arhiv Ljub- ljana (= KAL) Spisi, f. 38/1. Šole torej niso le nameravali podreti, kol je razumeti iz povzetka v J. Gruden, Šola pri sv. Nikolaju, n. d., str. 4. " "Damit er zw furderung des gotz diennsts, dester ordennlicher meg khomen" - NŠAL, KAL Spisi, f. 38/1. Prim. A. Svetina, Protestantizem v Ljubljani. Kulturno- zgodovinske slike. Drugi Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, str. 162 - 163. O škofu Textorju jedrnato F. M. Dolinar, geslo Textor Urban, Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches 1448 bis 1648, Berlin 1996, str. 692 - 693. " Navedeno po V. Fabjančič, Mestni sodniki in župani (tipkopis), v: Zgodovinski arhiv Ljubljana (= ZAL), Ro- kopisni elaborati /LJU 364/, str. 227. J. Veider, Stara ljubljanska stolnica, njen stavbni razvoj in oprema, Ljubljana 1947, str. 84. 11 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1998 Kakorkoli že, v začetku petdesetih let 16. stoletja so pri sv. Nikolaju stale nove orgle^'^ in ker je bila glasbena izobrazba nujni del takratne splošne iz- obrazbe, sta s tem pridobili tako stolna cerkev kot šenklavška šola.^^ Kar zadeva razdelitev stroškov za učiteljevo vzdrževanje, se o tej dokaj dobro poučinao iz ka- piteljskih računov za leti 1550/51 in 1560/6ll2 ter zastavnega pisma škofa Seebacha iz leta 1559.^3 navedenega gradiva je razvidno, da je kapitelj plačeval učitelja za vodenje petja pri določenih liturgičnih opravilih in da je za učiteljevo hrano poskrbel škof prek svojega oskrbnika v Ljubljani. Ko je 17. marca 1559 škof Seebach zastavil ljub- ljansko škofijsko gospostvo organistu in doteda- njemu oskrbniku Janezu Diennerju, je izrecno navedel, da mora Dienner "die zween priester sambt dem schuelmeister vnnd praebendt auf die schuell /.../ mit der speis auf sein selbst costen vnderhalten".^'* Poleg dveh duhovnikov in učitelja je hrano na škofiji dobivala torej "prebenda pri šoli". Po analogiji z mlajšimi viri ugotavljamo, da so bili s tem izrazom najverjetneje mišljeni duhov- niški kandidati (prebendarji),!^ ki so obiskovali in/ ali pomagali v stolni šoli in cerkvi.Tak status je imel morda tisti Lenart, ki mu je patriarh 6. ja- nuarja 1474 podelil dovoljenje za prejem mašni- škega posvečenja in ki se ob tej priložnosti ime- nuje "kaplan in stalni gost" škofa Lamberga.^^ Ta- ko utegne dolžnost škofovega oskrbnika v Ljub- ljani, namreč hraniti šenklavškega učitelja in pre- bendarje, dejansko izvirati iz časa prvega ljub- ljanskega škofa Žiga Lamberga (1461/63 - 1488). Na Stroške kapitlja 7,a njihovo postavitev in poslikavo iz- kazuje pregled kapileljskili izdatkov za obračunsko leto 1550/51 - prim. A. Rijavec, Glasbeno delo na Slovenskem v obdobju protestantizma, Ljubljana 1967, str. 20. V tem smislu A. Rijavec šenklavškega organisla in uči- telja imenuje "stebra glasbene reprodukcije v stolnici" - prav tam, str. 22. 12 v NŠAL, KAL Spisi, f. 287. Mlajši prepis pisma v NŠAL, ŠAL Formularji, št. 1, str. 533 - 536. 1^ Prim. A. Rijavec, Glasbeno delo, n. d., str. 22. '■^ A. Koblar opredeljuje prebendarje kot "dijake, ki so že prejeli štiri nižje redove". Na seji kapitlja 6. maja 1603, katere se je udeležil tudi škof, je bil sprejet sklep, da dobijo prebendarji ob torkih, četrtkih in nedeljah na škofiji po štiri jedi, druge dni pa po tri; račune o hrani je vodil škofijski ekonom - A. Koblar, Beležke iz zapis- nikov kapiteljskih sej pod škofom Hrenom, Izvestja mu- zejskega društva za Kranjsko (= IMDK) V (1895), str. ^° Prim, navedek škofa Janeza Tavčarja (1580 - 1597) iz leta 1589, da hrani pri ljubljanski stolni cerkvi na lastne stroške dva kaplana, učitelja, pevca ter šest alumnov ali učencev, ki se vsi posvečajo glasbenemu in cerkvenemu pouku - NŠAL, KAL Spisi, f. 57/4. Obj. F. M. Dolinar, Zapisi škofa Janeza Tavčarja o stanju v ljubljanski škofiji. Acta ecclesiastica Sloveniae 3 (1981), str. 70. 1^ "Vedni /stalni/ gost" je prevod A. Koblarja za lat. "con- tinuus com mensalis" - A. Koblar, Drobtinice iz fur- lanskih arhivov, IMDK I (1891), str. 18. stare navade (von alter herkomen) opozarja v tej zvezi tudi škof Seebach v navedenem pismu. Naše skromno vedenje o pravicah in dolž- nostih do šole pri sv. Nikolaju lahko preverimo in razširimo ob spisih, nanašajočih se na spor med mestom in kapitljem s konca petdesetih let 16. stoletja.1^ Do spora je prišlo, ko je škof na predlog kapitlja postavil za učitelja Krištofa Skofiča, ki Ljubljančanom ni bil po volji. Na jurjevo leta 1559 je kapitelj potožil vicedomu, da meščani obre- kujejo in sramotijo učitelja, predstavniki mesta pa so nato kapitelj obtožili, da se namerava polastiti šole. V pismu, naslovljenem na vicedoma, so zapi- sali, da pripada šola vsemu mestu, saj so jo zgra- dili meščani, ki se sami prav tako ne vtikajo v bogoslužni red kapitlja.^^ Hkrati so mestne oblasti zahtevale, naj se jim še naprej priznava pravica do potrditve učitelja, ki so jim ga že od nekdaj prezcntirali ljubljanski škofje. "/.../ Bischoue von Laibach, der ain schuelmaister aufzunemen, vnd wir denselbn alsdann nach ordenlicher presentier- ung, wie von alter herrkhomen, auch ie vnd albeg gewesst, zubestätten haben." Kapitelj je odgovoril 17. maja 1559: vicedomu je zatrdil, da mesto nikoli ni imelo konfirmacijske pravice. Tudi v primeru, na katerega se meščani posebej sklicujejo, to je po- trditev nekdanjega učitelja in zdajšnjega dekana, ni šlo za dejanje v smislu prezentacije. Kakor je povedal dekan sam, je pokojni škof Textor tedaj sklical mestne svetnike v škofijsko palačo in jim med drugim naznanil, koga je imenoval za uči- telja, saj so se bili meščani drznili obljubiti uči- teljsko službo nekemu Lenartu Maroltu iz Be- Ijaka.^*^ Kapitelj zavrača očitek, da si hoče prilastiti šolo in zemljo, na kateri ta stoji; v skladu s svojimi privilegiji hoče braniti osebe, ki jih za poučevanje mladine in sodelovanje pri bogoslužju določa škof. Pismo dekana in ostalih kapiteljskih članov sklepa prošnja, naj vicedom varuje tako imetje kot stare, do takrat veljavne pravice škofije in kapitlja glede 1^ NŠAL, KAL Spisi, f. 313/3. "Dan die herrn von Capitl wissen, das sy mit der schuel (die one mytl sambl der khirchen gemainer stat ge- hörig) noch vill weniger mit aufnehmung ains schueL maister nichts zuthuen, oder (ausser des Gottes di- ennsts, vnd was denselben angehorig, darinen wir inen mit nichle, vill oder wenig gar nie khain spör, noch irrung gethan, noch thuen wellen, zuhandlen haben." Do gradnje nove šole potemtakem ni prišlo šele ob kon- cu stoletja - prim. J. Ciperle, n. d., str. 135. 2" "Učitelj Lenart Marolt" (schuelmaister Leonhart Mar- holdt) se omenja v zapisniku ljubljanskega mestnega sveta z dne 3. oktobra 1544 - ZAL, Rokopisne knjige (Cod), 1/5 -1544, fol. 53. Sodeč po kontekstu omembe je bil Marolt dejansko Beljačan; v istem odstavku zapisnika je namreč govor o mestnih piskačih (der Thurner hal- ben), za katere vemo, da so prišli iz Beljaka in da so po letu 1544 v Ljubljani delovali kot "stalen in organiziran instrumentalni korpus" - glej A. Rijavec, Ljubljanski mestni muziki, Muzikološki zbornik II (1966), str. 37 - 38. 12 1998 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Omemba Lenarta Maroka, nesojenega šenklavškega učitelja (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Rokopisne knjige, Codex 1/5 - 1544, fol 53) šole in mežnarije. Dasi so ljubljanske mestne in cerkvene oblasti različno razlagale vlogo mesta pri izbiri šenklavškega učitelja, ne moremo zanikati, da bi šola, kakršna je tačas bila, brez soglasja me- ščanov težko nadaljevala z delom. Obenem velja poudariti, da je nastal spor v času, ko so se na Kranjskem težnje laikov po večjem vplivu v Cerk- vi tesneje povezale z zahtevami protestantske re- formacije. To pa je duhovščino, ki se je zato čutila še bolj ogroženo, spodbudilo, da se je odločneje postavila v bran svojih pravic in privilegijev. Upa- nje na uspeh ji je dajalo katolištvo deželnega kne- za in cesarja Ferdinanda I. Zelo dragoceni podatki, ki jih najdemo v zgoraj povzetem odgovoru ljubljanskega kapitlja, so ime- na zadnjih nekaj šenklavških učiteljev pred letom 1559. Vrsto začenja oseba, ki jo kapitelj ne imenuje z imenom in/ ali priimkom, ampak jo preprosto označi za dekana, vendar lahko "dekana" identi- ficiramo s pomočjo drugih virov. Iz teh povza- memo, da gre za Krčana Boltežarja Gurkfelderja,^^ ki je bil dekan stolnega kapitlja v letih 1556 - \5G\?^ Medtem ko je Gurkfelder pri sv. Nikolaju učiteljeval deset let - od okrog leta 1544 ali 1545 do 1555,^2 njegovi nasledniki službe niso opravljali dolgo. Dve leti je tu služboval Feliks Rotar; ker ni bil dovolj vesten, je škof Textor učiteljevanje za- upal nekemu Nizozemcu Viljemu. V času sedis- vakance po Textorjevi smrti 30. marca 1558 se je kapitelj odločil za Andreja Freidenschussa, ki naj bi začel poučevati v mesecu maju.^^ Toda zaradi njegovega neprimernega ravnanja z otroki in ob- čevanja z Ljubljančani so pričeli meščani na no- vega škofa naslavljati prošnje za Freidenschussovo zamenjavo. Kapitelj je tedaj škofu predlagal, naj Gurkfelder se je v zimskem semestru leta 1536 vpisal na univerzo na Dunaju kot: "Walthasar Gurgkfelder ex op- pido Gurgkfeld Carniola" - Die Matrikel der Universität Wien {= MUW) III, Graz-Wien-Köln 1971, 1536A A 16. 22 NŠAL, Zbirka listin, 1557 I 4.; NŠAL, KAL Spisi, f. 138/17. Takšno datiranje potrjuje tudi omemba učitelja Lenarta Marolta (1544). ^ Ustrezno mesto se dobesedno glasi: "nekaj tednov po sv. Juriju" (23. april). službo učitelja pri stolni cerkvi prevzame Krištof Skofič, bakalavrij univerze na Dunaju, ki se je že pri magistru Sartoriju preizkusil v poučevanju deč- kov plemenitega in neplemenitega rodu.25 Ško- fičeva nastavitev pa je bila, kot že rečeno, povod za spor med mestom in kapitljem. Če torej izhajamo iz omenjenega pisma, so se v obdobju 1544(45) - 1559 pri sv. Nikolaju zvrstili na- slednji učitelji: - Boltežar Gurkfelder, 1544(45) - 1554(55) - Feliks Rotar, 1555 - 1557 - (Nizozemec) Viljem, 1557 - 1558 - Andrej Freidenschuss, 1558 - 1559 in - Krištof Škofič, 1559 - (?).^ Tako kot Gurkfelder in Skofič, ki se je na ar- tistično fakulteto dunajske univerze vpisal leta 1550,2^ je na Dunaju študiral tudi Freidenschuss. Zapis ob njegovi imatrikulaciji v drugem semestru leta 1550 ga beleži kot "Kranjca iz Ljubljane".27 Kar zadeva druge biografske podatke, nam jih je uspe- lo zbrati še največ o Krištofu Škofiču. Bolj kakor to, da mu je bil leta 1564 podeljen naslov "javnega notarja in rednega sodnika papeške avtoritete"28 ter da je pozneje kot kanonik igral vidno vlogo v ljubljanskem kapitlju, pritegne pozornost podatek, da je bil pozakonjeni sin generalnega vikarja Ni- kolaja Škofiča.2^ Dejstvo, da je bil Nikolaj v tistem času vnet nasprotnik protestantov,^^ nam pomaga razumeti, zakaj meščani Krištofa v vlogi učitelja niso hoteli sprejeti. "Nachdem er auch zu Wien wie wissentlich beim Magistro Sartorio edlen vnd vnedlen khnaben mit der doctrin vnd vnderweisung vorgestanden /../." 26 MUW III, n. d., 1551/1 A 31. "Andreas Freidenschus Carniolanus ex Labaco, p(auper) 0 /d(edi)t/' - MUW III, n. d., 1550/11 A 15. 28 NŠAL, Zbirka listin, 1564 XII 19. Jurklošter. 2^ To je razvidno iz poročila kapitlja o eni od zapuščinskih razprav za pokojnim Krištofom (1600) - NŠAL, KAL Spisi, f. 142/5. Ljubljanski kanonik in generalni vikar Nikolaj Škofič naj bi bil po smrti škofa Textorja največji sovražnik Trubarja in nasploh preganjalec "mnogih kristjanov" - T. Elze, Primus Trubers Briefe, Tübingen 1897, str. 115 - 116 (iz Trubarjevega opisa svoje vrnitve v Ljubljano leta 1561, napisanega sicer v tretji osebi). 13 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 46 1998 Pogled na ljubljansko stolnico (e) in frančiškanski samostan (g). Šola je stala na prostoru današnjega semenišča. (Andreas Trost, bakrorez Ljubljane - izrez, v: Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1697) Gurkfelder, Rotar, Viljem, Freidenschuss in Skofič pa niso edini po imenu znani učitelji ljub- ljanske mestno-stolne šole. Poleg kanonika Mihaela Vallerja (umrl 1539), ki naj bi tu poučeval v mla- dih letih,^^ naletimo v letnih obračunih škofijskega oskrbnika v Gornjem Gradu še na eno ime - na Antona Steinerja; njegovo delovanje je izpričano za konec dvajsetih in začetek tridesetih let 16. sto- letja.32 Notici, ki podajata znesek, izplačan v G. Widmer, Urkundliche Beträge zur Geschichte des Goltscheerländches 1406 - 1627, Quellen und Studien des Grenz- und Auslanddentschtums Vll, Planen i. V. 1932, Str. 37. Več o Vallerju, "očetu muzičnega tropa", P. Simoniii, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana 1979, str. 77 - "Octob(ris)... XX Dem Anthonio schuelmeister zw Lay- bach durch herrn Vrban Strella... vi ll xxiiii er" - NŠAL, Gornji Grad A, f. 22, fol. 5 (izdatki za leto 1529/30). oktobru 1529 in 1532, odpirata seveda vprašanje, kako to, da si je Steiner zabeleženi vsoti prislužil v Gornjem Gradu. Odgovor je preprost: pevci šen- klavške šole so pod učiteljevim vodstvom gostovali v gornjegrajski sostolnici, ob določenih dneh pa so verjetno tudi člani tamkajšnje šole oziroma alu- mnata prihajali pet v Ljubljano. Z učiteljevimi dohodki in nalogami, za katere je učitelja pri sv. Nikolaju plačeval kapitelj, nas na- tančneje seznanjata pregleda kapiteljskih izdatkov za leti 1550/51 in 1560/61. V obračunskem letu 1550/51, enako 1560/61, naj bi šenklavški učitelj "Octobris am xii dem Anthoni Steiner schuelmeister zu sand Nicla zu Laibach" - NŠAL, Gornji Grad A, f. 22, fol. 3 (izdatki za leto 1532/33). 32 A. Rijavec, Glasbeno delo, n. d., str. 26; J. Höfler, Glas- bena umetnost 16. in 17. stoletja. Zgodovina Ljubljane. Prispevki za inonografijo, Ljubljana 1984, str. 127. 14 6 KRONIKA 1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino prejel nekaj nad 10 dukatov, in sicer za vodenje petja pri zgodnji maši, pri duhovnih opravilih dveh drugih ustanov in adventnih "Pozdravljena Kraljica" (Salve Regina).Nadaljnjih 56 krajcarjev naj bi dobil za osem kvatrnih maš zadušnic ali 7 krajcarjev za zadušnico.'^^ Kar zadeva izplačila za opravljene obveznosti iz (masnih) ustanov, za ka- tere kapitelj ni bil neposredno odgovoren, so bila ta navadno določena z ustanovno listino. Za petje pri maši zadušnici, ki so jo tedensko opravljali beneficiati oltarnega beneficija sv. Barbare in sv. Marjete v stolnici so na primer ustanovitelji uči- telju namenili en funt denaričev letno.Ker je bilo pri sv. Nikolaju ustanov s petimi mašami pre- cej 3'' in so morali dečki večkrat peti tudi v žup- nijski cerkvi sv. Petra in drugod,^^ je bila pomoč podučitelja in prebendarjev zagotovo dobro- došla.39 Če se je o liturgičnih dolžnostih šenklavških učiteljev ohranilo vsaj nekaj virov prve roke, pa to ne velja za njihove siceršnje naloge, povezane s poučevanjem. Glede na to, da so šolo obiskovali povečini meščanski otroci ter so se tako o plačilu kakor o učni snovi in podajanju le-te učitelji do- govarjali s starši,^'' to ni tako nenavadno. Osta- jamo pač pri domnevi, da so se šolarji vadili pred- vsem v branju, pisanju, računanju in petju; med- tem ko naj bi se čim bolje naučili nemščine, bi si nekaj osnov latinščine pridobili na pripravah za ^'^ "Schuelmaysler besoldung. Von der matur... due 7 kr 40. De officio Trinitatis... due 2 kr 20. Vom Requiem in Basilica... due / kr 43 den 3. Vom Salue im Aduendt... due ,/ kr 34 den 1" - NŠAL, KAL Spisi, f. 287, fol. 2a (izdatki za obračunsko leto 1550/51). Vsake kvatre sta se peli dve maši zadušnici: ena za ustanovitelja in deželne kneze (Fürsten begeen), druga za /laneza/ Slugo (Sluga begeen) - navedek kot v prej- šnji opombi, fol. 3'-5. Pri Slugovi ustanovi gre bržkone za ustanovo Janeza Sluga, mestnega sodnika v Kranju - prim. J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, str. 59. "Ainem yetzlichem schuelmaister von dem besingen des seelambts yerlich /../ raychen ain phundt phennyng" - NŠAL, Zbirka listin, 1499 VI 22. 3 J. Veider, n. d., str. 67 si.; A. Rijavec, Glasbeno delo, n. d., str. 13 - 15. Na obveznosti šenklavške šole do cerkve sv. Petra skle- pamo po analogiji s podatki iz mlajših virov. Seznam teh obveznosti je ohranjen za leto 1669 - NŠAL, KAL Spisi, f. 38/32 (Obligationes Ludirectoris Ecclesiae Cathe- dralis Labaci, quas habet per se vel succentorem pera- gere in Ecclesia S. Petri suburbii Labacensis). Posebnega učiteljevega pomočnika ali podučitelja (vnn- dermayster)omenja (že) ustanovna listina beneficija sv. Rožnega venca v ljubljanskem špitalu z datumom 1. januar 1524 - NŠAL, KAL Spisi, f. 212/8. Prva znana imena šenklavških podučiteljev so iz zadnje četrtine 16. stoletja - glej J. Höfler, Glasbena umetnost pozne rene- sanse in baroka na Slovenskem, Ljubljana 1978, str. 8. Tako je bilo še v 17. in 18. stoletju do terezijansko-jo- žefinskih šolskih reform. Prim. J. Ciperle - A. Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Ljubljana 1987, sir. 29. sodelovanje pri bogoslužju. V kolikšni meri so se "dijaki učili predmetov trivija in kvadrivija" in se "usposobili za prestop na vseučilišče",^^ ostaja od- prto vprašanje. Upoštevaje, da je med vpisanimi na dunajsko univerzo pred sredo 16. stoletja sre- čati razmeroma veliko sinov meščanov, ki so izšli iz Ljubljane ali okolice,'^^ domnevamo, da šola ni nudila le najtemeljnejše izobrazbe.^^ Spodbudno je moralo delovati že stolnično okolje z neredkimi iz- obraženci in kapiteljsko Icnjiznico.^*^ Kljub temu je bil še v drugi polovici 17. stoletja osnovni "pred- metnik" šole: branje, pisanje, računanje in petje."^^ Dogajanje v ljubljanski šoli sv. Nikolaja sta po letu 1461 zaznamovala zlasti dva dejavnika: vzpo- stavitev škofije s sedežem gri šenklavški cerkvi in protestantska reformacija. Če je obstoj škofije že sam po sebi dvigoval ugled šole, se je ta močno zamajal ob razmahu protestantizma v mestu sredi 16. stoletja."*^ Ljubljanski meščani, ki so večji del obravnavane dobe podpirali razcvet stolničnega bogoslužja, so pričeli odkrito zavračati tako (rim- sko) katoliško pojmovanje liturgije kakor ureditev šole, v kateri bi imela glavno besedo katoliški škof in kapitelj. Za staro šenklavško šolo je predstavljal dodaten izziv protestantsko naravnani Lenart Bu- dina, ki je po letu 1533 deloval v Ljubljani kot zasebni "latinski učitelj" in leta 1563 postal prvi rektor novoustanovljene stanovske šole.*'' Vpra- šanje, kako se je šola pri sv. Nikolaju znašla v nadaljnjem obdobju, tj. pred formalno rekato- lizacijo mesta okoli leta 1600,*^ pa zahteva že po- sebno obravnavo. J. Gruden, Šola pri sv. Nikolaju, n. d., str.3 - 4. Prim. A. Ožinger, Študenti iz slovenskihh dežel na du- najski univerzi poznem srednjem veku (1365 - 1518), Kronika 23 (1975), str. 150 - 152; J. Janžekovič, Slovenski študenti na dunajski univerzi v 16. stoletju. Kronika 25 (1977), str. 169 si. Prim. J. Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Ljubljana 1908, str. 110; P. Simoniti, n. d., str. 113 - 114. 44 p. Simoniti, n. d., str. 51 - 52, 59 si., 120 - 122, 221 - 222. 45 NŠAL, KAL Spisi, f. 38/33 (reverz učitelja Janeza Jurija Hintersingerja iz leta 1679). Prim. J. Gruden, Šola pri sv. Nikolaju, n. d., str. 9-11. 4" Prim. G. Heiss, Notranjeavstrijske "deželne stanovske šole". Poskus njih uvrstitve v šolski in izobraževalni si- stem 16. stoletja. Zgodovinski časopis 41 (1987), str. 589. 4^ V. Schmidt, Pedagoško delo protestantov na Sloven- skem v XVI. stoletju. Pedagoški tisk 6, Ljubljana 1952, str. 28 si.; P. Simoniti, n. d., str. 114 - 118. 4° Prim. J. Wallner, Notizen zur Schulgeschichte Laibachs vor der theresianischen Reform, Mittheilungen des Musealvereines für Krain VI (1893), str. 126. 15 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 46 1998 ZUSAMMENFASSUNG Die Schule bei der Domkirche St. Nikolai in Ljubljana in den ersten hundert Jahren nach der Gründung des Bistums Die Gründung des Ljubljanaer (Laibacher) Bis- tun\s im Jahre 1461 (1462) bedeutete für die Schule bei der Nikolaikirche in Ljubljana einen großen Wendepunkt. Die Erhebung der St. Nikolai-Kapelle zur Domkirche mit Sitz des Bischofs und des Kapitels mit Propst, Dechant und Domherren, brachte für die Schule neue Aufgaben vor allem im Bereich der Musik mit sich. Die Zahl der kirchlichen Ämter, an denen der Lehrer samt den Sängern und anderen Schülern der Domkirche teilnehmen mußten, stieg an, die Qualität des Singens mußte verbessert werden. Auf der anderen Seite wurden auf Bischof und Kapitel Pflichten und Aufgaben übertragen, die bis dahin der Pfarrer der St. Peterskirche gegenüber der Schule erfüllt hatte. Die Kompetenzen der Stadt änderten sich mit der Gründung des Bistums offensichtlich nicht. Das Verhältnis der kirchlichen und städtischen Behörden zur St. Nikolai-Schule wird erst durch die Quellen aus der Amtszeit der Bischöfe Franz Kazianers (1536/37-1543), Urban Textors (1543-1558) und Peter Seebachs (1558/60-1568) beleuchtet. Eine beträchtliche Zahl der Angaben betrifft die Ver- teilung der Schulkosten. Man stellt fest, daß das Gebäude, in dem der Unterricht erteilt wurde, von den Bürgern errichtet und instandgehalten wurde. Außer dem Schulgeld, das von den Eltern ent- richtet wurde (darüber liegen keine konkreten Angaben vor), standen dem Lehrer der St. Nikolai- Schule auch Verköstigung und Geld für die Teil- nahme am Gottesdienst in der Domkirche zu. Während für die Verpflegung der Lehrer der Bischof durch seinen Pfleger in Ljubljana Sorge tragen sollte, zahlte das Kapitel zum Beispiel im Jahre 1550/51 dem Lehrer etwas über 10 Dukaten, und zwar für die Gesangleitung bei der Frühmesse und für die Mitwirkung bei der Liturgie in zwei anderen Stiftungen und beim Salve Regina in der Adventszeit. Für seine Verpflichtungen in den Stift- ungen außerhalb des Amtsbereichs des Kapitels erhielt der Lehrer einen in der entsprechenden Stiftungsurkunde festgelegten Anteil. Eine besondere Frage stellt das Präsen- tationsrecht für die Lehrer der St. Nikolai-Schule dar, das grundsätzlich der Bischof und zur Zeit seiner Sedisvakanz das Kapitel innehatte. Solange die Stadtbehörden mit der Bischofswahl einver- standen waren und darauf Einfluß nehmen konn- ten, kam es zu keinen größeren Streitigkeiten. Als sich jedoch mit dem Aufschwung des Prote- stantismus und der Radikalisierung der wider- streitenden religiösen Ansichten die Kluft zwischen dem Bischof und dem Kapitel einerseits und den städtischen Notabein andererseits vertiefte, waren auch in Bezug auf die Schule Auseinander- setzungen zu erwarten. Von einem heftigen Streit zeugen zwei Briefe, die das Kapitel und die Stadt im Jahre 1559 an den Landesvizedom gerichtet haben. Unstimmigkeiten hinsichtlich der Frage, ob der Bischof den Bürgern den jeweiligen Lehrer zu präsentieren habe oder ob es ihm frei stehe, sie über seine Entscheidung in Kenntnis zu setzen, waren vor allem eine Folge der Abkühlung, zu der der von Bischof Textor gegen die Ljubljanaer Pre- dikanten im Herbst 1547 eingeleitete Prozeß beigetragen hat. Der Brief des Kapitels aus dem Jahre 1559 ist noch von einem anderen Standpunkt her von Interesse. Aufgrund des Briefs (und mit- hilfe einiger neuerer Quellen) lassen sich nämlich die Namen der fünf Lehrer bei St. Nikolai seit der Mitte der vierziger bis Ende der fünfziger Jahre des 16. Jahrhunderts ermitteln. Unter ihnen befinden sich der spätere Dechant des Kapitels Balthasar Gurkfelder und der Domherr Christoph Schko- fitsch, der ligitimierte Sohn des Ljubljanaer Ge- neralvikars und Antireformators Nikolai Schko- fitsch. In den ersten hundert Jahren des Bestehens der Ljubljanaer Domschule stellen die dreißiger Jahre des 16. Jahrhunderts eine Zeitenwende dar. In die- sem Jahrzehnt kommen Anzeichen einer Ab- neigung gegenüber den katholischen (Meß)Stift- ungen deutlicher zum Vorschein - eine Folge der Ausweitung des Protestantismus unter den Bürgern. Das Musikleben und die sonstige Schul- tätigkeit wurden in den darauffolgenden Jahr- zehnten durch entgegengesetzte religiöse und andere Interessen der Kirchen- und Stadtbehörden gelähmt. Obwohl das Ansehen der Schule stark gesunken war, ist es nicht nebensächlich, daß die Domschule, trotz Konkurrenz der Privatlehrer und der Landschaftsschule, ihre Tätigkeit fortsetzte. 16