Vinko Kirbus:
Prijatelja
(Nadaljevanje fai konec)
Cez nekaj dni bi moral privoziti v Doboj prvi vlak. Toda sosednje make-doneke brigade je bilo premalo. Vložili so vse sile. Med dvema nasipoma je še vedno glodala velika in dolga jama in zahtevala  na   stotine   kubikov  zemlje.
Zvečer, ko so v posebni sobi koman-dirji čet pregledovali .uspehe dneva, je prišel zastopnik makedonske brigade in povedal, da jim delo zaoetaja.
—  Vlak ne po mogel v roku ptipe-ljati v Doboj, malo nas je...
Komandant slovenske brtgade }e ob-ljubil pomoč.
Naslednjega dne je slovenska briga-da dokončala svoje delo in sklenlla, da pojde  pomagat  Makedoncem.
To je bilo veseljel Slovenska brigada 200 moi je korakala po nasipu k tabo-rišču makedonske brigade in pela o domovini! Ko so brigadirji sosednje brigade videli tako armado, so zakli-cali v pozdrav In prlredill pravcato manifestacijo. Vsak čas je i>dmevalo glasno »Hura!«
Joie je med brigadirji flpoznal pri-jatelja stražarja.
—  Pozdravljen, Slovenec!   ie vzklik-nil in pomahal z roko.
—   Zdravo,   Makedonec! — je   prav tako   dejal Jože in mu  segel v roko. — Kje je vaše gradilišče?
Toda v tem je že začel govariti do-mači komandant in brigadi sta skupaj krenili na delovno mesto. Jože je spet delal v trojki s Faniko in sanitetnim referentora. Ttk njegove trojke pa je delal Makedonec s svojo trojko. Raz-vilo se je tekmovar'^, a žsi sc jc sta-
tističar zmotil in na koncu niso mogli ugotoviti, katera trojka Je zmagala. Smejoč «e in z rosnim čelom so eno-glasno sklenili, da si trojki delita prvo mesto.
Ceprav so tistega dne vložili vse sile v delo, je kazalo, da so malo naredili. Se vednoje bilo treba grmaditi ktibi-ke zemlje.
Naslednjega dne je bilo treba do-končati, kajti zjutraj je morala priti potujoča brigada, ki je polagala' tlr.
Zvečer sta brigadi »klenili, da bosta delali v dveh izmenah, dokler ne kon-čata.
Jože Je delal s svojo trojko popoldne.
Treba je bilo navoziti še veliko ku-bikov v nasip. In pričell so zadnjo bit-ko. Jože je bil tistega dne najbolj gla-aen. Pa ne da bi bil veliko govoril. a malo naredil. Jože je bil glasen samo zaradi tega, da bi še druge vzpodbud.il k tekmovanju.
—  Fanika, daj! — Je vzpodbujal »o-delavko.
BlfSa] se je veCer, a Se vedno je bil naelp nižji od profilov Se in še je bilo treba dovazati.   Trobentač je zatrobil.
—   Brigadirji, — je zaklical koman-dant, — all sprejmete sklep, da vefer-jarno,   ko  nam  prineso  večerjo,  tukaj in   nadaljujemo,   dokler   ne   končamo.
—  Sprejeto! — je prvi vzkliknil Jo-2c fn za njim Se drugi.
Po eni uri so prinesli dva kotla ve-čerje. PosedJi so v gruče in s porcija-mi na kolenih hitro povečerjali. Ma-kedonec se je pridnmi Jo^etovl ^cu-pini.
—  Bratec, tista tvoia dekleta naj po-jejo jutri, ko bo prišel prvi vlak, ra-zumeš?
—  Rekel jim bom, rade pojejo... Po večerji se je tekmovanje nadalje-
valo. Hitro so naslpali zadnje kubike,
prej kot so mislili. Vcseli. da so pra-voča«no opraviil delo. so zapcli. Make-donci so peli po svoje. Slovenci pa so ubrali po fivoje. In posem še nikoli n: prihajala tako globoko iz navdušenih src kakor takrat.
Naslednjega dne so veselo pozdravili prvj viak do Doboja. *
Minila sta dva meseca.
Na poslovilnem večeru je gorpl ta-bomi ogenj in Makedonke so pele svoje pesmi. Jožetov prijatelj se je poslavljal ,od Slovencev in težko mu je bilo.
—   Veste,   zbližall   smo  se... — je nerodno dejal Makedonec m gledal ne-kai   časa  Jožeta, • poteTn  pa   Faniko.
—  VeS. bratec, — mu je dejal Jože, — na koncu petletke   pridem pogledat vaše  Mavrovo m  bombažna   polja.
—  Pridi!  —¦ ga  je  povabil  Makedo-nec. — Pokazal ti bom Lazarepolje, in Jablanico in tovarno blizu Skopja. Ve-Hka  reč bo to,  pridi  vsekakor.
Fanika je Jožetu nekaj Sepnila na uho.
—   Aha, — se je spomnil Jože.   — Veš, vabim te, da prideš k nam. Tudi pri  nas  bodo  elektrarne,   pa  Strnišče in Litostroj, in Nafta. ej, bratec, to boš imel kaj pogledati! Pridi...
—  No. potem pa zdravo! — je težko dejal   Makedonec.   Poslovili  so ee   in Jože je gledal za njim. Makedonec se je obrnil in še zaklical:
—  A kako bi bilo, če bi se kar drugo leto srečali v Novem Bcogradu?
—  Pridem! — obliubi Jože in §e en-krat pomaha v pozdrav.
Makedonska brigada se je oddaljila v temi in še dolgo je bilo slišati dvo-glasno  petje  Makedonk.
Naslednjega dne sta brigadi odpo-tovali.