Zdravo telo naj boijše blago! Vsakemn človeku je na tem svetu zdravje naj ljubše; in res, komu bi tudi ne bilo, ker zdravje nam daje moč, zadovoljnost in veselje! Zdrav človek je pač srečen. Koliko je bogatinov, ki bi radi dali polovico ali pa še celd vse premoženje, da bi le ozdraveli. Hudo je, ako boli noga, hudo je, ako te boli roka, še hujše, ako te bolijo zobje; naj hujša bolezen pa so bolne oči. Kako hudo se godi slepcu, ki ne vidi belega dneva, ne lepega solnca, ne blede lune, ne svetleh zvezdic! Kako mora tedaj biti zdrav človek hvaležen Bogu za zdrave oči, za ta veliki dar božji! Ker je tedaj okd tako imeniten ud telesa, se torej ludi mnogo piše o njem. Skušnja pa uči, da vkljub temu, ako vsak oči naj bolj Ijubi, vendar le naj manj za nje skerbi, in, ako mu obole, si jih lahko naj popred spridi. Koliko Ijudi po deželi je že zgubilo Ijubo luč svojega očesa ravno zarad tega, ki so, kedar so jim oči obolele, berž tekli okoli vseh vračarjev, hitro znesli olja z vseh kotov skup in si oči mazali, mesto da bi bili šli h kakemu pametnemu zdravniku, ki je v tej reči gotovo bolj izurjen, nego stare babure. Ako je čiovek bolan na druzih delih telesa, gotovo jih ne bo z delom preobkladal, in jih bolj natezoval, kakor pa morejo prestati; temuč šel bode h kakemu pametnemu in modremu zdravniku in mu razodel svojo bolezen. Ako ti, na primer, kaka reč v želodcu ostane, se gotovo ne boš več tako do sitega najedal, kakor popred; izvoiil si bodeš tudi raji lahkejše reči in gledal, kako bi zopet kmali ozdravel. Ako te boli noga, bo se ti hoja sama ustavila; bolna roka ne more tako delati kakor zdrava itd. Vse drugače pa počenjaš z očmi; če so zdrave, morajo ti brez usmiljenja naj hujše reči preterpeti; ako ti obole, se komaj zmeniš za nje in vedno dalje delaš, dokler moreš. Noben prah se ti ne zdi prehud, nobeno vreme preslabo, da bi te zaderževati moglo od vsakdanjih veselic. K večeniu, ako pokladaš kako bezgovo gobico, ali pa kako mokro cunjico na nje, kakor da bi jih s tem moral k zdravju, naj si bo že lek pravi ali ne, to ti je vse eno. Tedaj, ljubi nTovarš", mi gotovo ne boš zameril, ako ti pošljem kake dobre svete o tej reči. Kdo bo tajil, da mu ni toed vsemi peterimi počutki vid naj ljubši in naj drajši? Gotovo ga ne dobiš pod solncem pametnega, ki bi ti dal okd za cel svet in vse bogastvo. Vsakemu pa morebiti ni znano, da je okd že od mladih nog do sive starosti vedno podverženo bolezni, ktere ga slabe in včasi še celd popolnoma pokvarijo in oslepe. Drugi telesni udje so žc dostikrat pri rojstvu pokaženi, in hvala Bogu, da se pri očeh le malo kedaj kaj takega primeri. Ljudje terdijo, da, ako je okd že o mladosti svojo ljubo luč zgubilo, da je bilo že slepo rojeno; ali to ni bilo tako , teinuč vzrok teniu so bile od začetka le majhne bolezni, kterih si nezmožno dete samo ni moglo ozdraviti; redniki in roditelji pa se še za nje zmenili niso, ali pa jih ne zapazili. Ali ne samo o zgodnji mladosti, temuč tudi po dokončani rasti se ta neprecenljivi dar božji pokvari, bodi si po neprevidnosti, ali po nesreči, ali pa, ker človek včasi dobro ne pozna reči, ktere so očesu škodljive. Torej skoraj neverjetao pa vendar resnično je, kako je to, da iniajo mnogokrat nektere bolezni v očeh nekako termoglavnost. Bolnik take bolezni z začetka še ne zapazi ne, ter živi po svoji vsakdanji navadi, kakor popred. Zali Bog, da so še dandanašnji taki zdravniki na svetu, kterim so očesne bolezni nialo mar; toda Bog ne daj, da bi tukaj obiral vse zdravnike, kteri so takim boleznim kos; vsa čast in hvala jim bodi! Nekteri zdravnik pa misli, da je vse opravljeno, ako bolno okd s kako pobarvano vodo omije ali 8 kakim mazilom pomaže. Zdravju ni nič bolj nevarnega, kakor taki zdravniki, ki ne poznajo dobro zdravil, in zapišejo take, po kterih je bolezen vedno lmjša, mesto boljša. Ako pa je imel bolnik umnega zdravnika, ki mu je zapisal prava zdravila, ali on jih je zanemarjal, potem naj sam sebi za uho založi, ako uiu je liujši, in ako sčasoma hira. Tako, na primer, ioia kak tak bolne oči, ki ima veliko opravila z branjem, s pisanjem ali z učenjem, kjer oči posebno veliko terpe, in zdravnik mu svetuje, da naj se bolj varuje, in on vendar teoiu vkljub dalje rije in rije; potem je sam kriv, ako se mu vedno očesna luč zgublja in zmanjšuje. Take in enake reči se vidijo dan na dan, in ni se treba čuditi, ako oči obolč, če si sicer kaj bolan, kajti oči in drugi organizem so s seboj tako v tesni zvezi, kakor udje verige. Oči lahko vsaka majčkina stvarica pokonča, zatd, ker so iz tako drobnih in majhnih materij sostavljene. Te in enake skušnje dajejo očesni dietetiki mnogo obširnosti, kajti ona ima nalogo ne samo splošne škodljivosti, kakor so, postavim, prah, preojster zrak, branje, pisanje itd., temveč je tudi njena naloga, da odpravlja in zboljša, kolikor je mogoče, bolezni, ktere se vsled združenja oči z drugimi organi zgodijo. Marsikdo bi ne verjel, da zarad druzih bolnih udov tudi oči dostikrat obole; tako n. pr. piše dr. Eulenburg: ,,Videl sein čversto in lepo rudečo deklino, ki se je na glavi hudo potolkla, in od tega je začela v dvoje gledati" (Scbielen, Doppelsehen), in Anglež Wardop pripoveduje, da je neka deklica biser požerla in zarad tega popolnoma oslepela, potem pa, ko je biser zopet iz sebe spravila, je zopet vid zadobila. Vsakemu je znano, da mu je takrat temno pred očim in mu vse mergoli, kedar mu je slabo. Torej se iz tega lahko po pravici sklene, da želodec in prekuhovanje njegovo grozno veliko očem škodujeta, to je (akrat, kedar kaj nezdravega povžijemo. Ako kaj nevšečnega in ostudnega gledamo, se nam doslikrat gnjusi; to pride tudi od tod, ker so oči v tako tanki zvezi z vsem organizmom. — Razširjena punčica je dostikrat znainenje, da so v čevih gliste in drugi červi, in to je vzrok, da se bolnikom dostikrat vzdiguje, ko jih ozdravljajo. Jaka Premisl.