Prikazi in ocene Radikalizem in moralnost? Nicholas Churchich Marxism and Morality A Critical Examination of Marxist Ethics James Clarke & Co., Cambridge 1994, 319 str. Marksistična teorija morale doslej še ni doživela splošnega, objektivnega in teme- ljitega prikaza, ugotavlja Nicholas Churc- hich, avtor knjige Marksizem in moral- nost, ki želi biti prav to. Knjiga res obšir- no in dosledno prikaže in povzame tako spreminjajoče se poglede na moralo obeh utemeljiteljev marksizma v njunih posa- meznih spisih, kot tudi poglede njunih na- slednikov, ruskih revolucionarjev ter so- dobnih zahodnih in ruskih uradnih mark- sistov. A ob vsakem od pomembnih vpra- šanj moralne teorije, kijih obravnava knji- ga, od človekovih pravic in dolžnosti, do izvora in pomena moralnih idej, lahko av- tor ugotavlja le, da so pogledi obeh ute- meljiteljev marksizma nanj skopi, proti- slovni, nedosledni, površni in pomanjklji- vo opredeljeni. Odnos marksizma do mo- ralne teorije je torej globoko problemati- čen in nejasen, zato tudi ni čudno, da raz- lični avtorji o tem odnosu zagovarjajo po- vsem nasprotna mnenja: od Althusserje- vega prepričanja, da v Marxovi teoriji ni niti sledu moralnosti in da je povsem amo- ralna, torej onstran morale, do mnenj av- torjev, ki menijo, da je marksizem proti- moralen in v nasprotju s kakršnokoli mo- ralo ter nasprotnih mnenj nekaterih ruskih uradnih marksistov, ki zagovarjajo trdi- tev, da šele marksizem vzpostavlja krite- rije resnično človeške morale. Na problematičnost tega odnosa pa meri tudi naslov naše ocene te knjige, ki nami- guje na to, da je pravi vir problematično- sti odnosa med marksizmom in moralno teorijo prav radikalnost marksistične teo- rije oz. ideologije ter skrajno radikalne ideje obeh njenih tvorcev. Tako je Schum- peter v Zgodovini ekonomske analize pri- pomnil, da kljub vsem Marxovim dosež- kom na področju ekonomske analize in veličini njegove vizije ekonomske inter- pretacije zgodovine, njegova teorija osta- ja v temelju napačna, saj temelji na ideo- loški zablodi, ki je posledica avtorjevih radikalnih idej, ki jih je prevzel iz takrat razširjenega meščanskega radikalizma. Ti radikalni nazori so bili vzpostavitev druž- bene strukture in odnosov oblasti, ki sta botrovala razvoju kulture, sposobni dojeti le kot »zasužnjenje«. Iz teh idej izvira tudi Marxova teorija eksploatacije ali izkoriš- čanja in njegovo zavzemanje za odpravo izkoriščanja v neki harmonični bodoči družbi, kar je tudi Freud imel za eno naj- večjih političnih iluzij. Prav tako je bre- zupno napačna in ideološka tudi njegova 268 Prikazi in ocene teorija razredov, ki s poudarjanjem nujne- ga antagonizma med dvema nasprotnima razredoma zgreši dejansko stanje prav to- liko kot izključno poudarjanje harmonije med razredi, prav tako pa je tudi teoretsko neutemeljena in neproduktivna. Vendar pa je Marx očitno potreboval takšne postav- ke, da je lahko nanje oprl svoje doneče fraze. Tudi v njegovem primeru namreč ogorčena retorika prikriva prav teoretske pomanjkljivosti. Kljub pronicljivemu ana- litičnemu duhu, ki pa ga je intelektualna radovednost neprestano zanašala v odmi- ke od glavnega predmeta raziskovanja, je zato zapustil za sabo nedokončano delo in goro neurejenih spisov, ki je niso uspele urediti in sistematizirati niti množice nje- govih najbolj prizadevnih privržencev. Ta splošna dejstva o Marxovi teoriji in marksizmu seveda veljajo tudi za njegov in marksistični odnos do moralne in etič- ne teorije, s to razliko, da bi bil le redko- kdo pripravljen trditi, da se najpomemb- nejši teoretski prispevki Marxa in mark- sizma nanašajo prav na področje moralne teorije, kot to velja za ekonomsko teorijo in sociologijo. Torej se mora s podobnimi problemi spopasti tudi knjiga Nicholasa Churchicha, ki si za nalogo postavlja pred- staviti vse, kar sta Marx in Engels napisa- la o etiki, obenem pa predstaviti tudi naj- pomembnejše trditve poznejših marksistov o etičnih vprašanjih. Avtor sam na srečo ni marksist, kar je za bralca dobrodošlo predvsem zato, ker zaradi tega njegovih trditev ni potrebno dešifrirati s stališča ostrih medsebojnih frakcijskih in ideološ- kih spopadov med posameznimi strujami marksizma, kijih najpogosteje opredelju- je narcizem majhnih razlik in komaj opaz- ni odtenki v interpretacijah posameznih dejstev in trditev, ki so nepoznavalcu kon- teksta teh znotrajmarksističnih sporov po- gosto komajda razumljivi. Avtor daje pred- nost objektivni filozofski analizi svojega predmeta, torej Marxovih pogledov na mo- ralna in etična vprašanja, do Marxa je kritičen na podoben način kot Schumpe- ter, torej mu prizna njegove zasluge, a prav tako natančno pokaže tudi, kje ležijo njegove slabosti in pomanjkljivosti. Zato lahko pritrdimo mnenju založnikovega re- cenzenta, da je Churchicheva knjiga eno najboljših del, ki so jih o tej temi napisali nemarksisti, zaradi avtorjevega pristopa pa je tudi njegova analiza Marxa jasnejša in doslednejša kot pri veliki večini mark- sistov. Vendar pa, ali pa morda prav zara- di tega, naš avtor v nasprotju z večino opazovalcev ne misli, da nedavni propad realnega socializma in razkroj komuni- stične ideje pomeni tudi že teoretsko in ideološko smrt marksizma. Obenem pa je res tudi to, da je marksizem bil in je še vedno, kot smo že ugotovili, predvsem stvar in ideologija radikalnih intelektual- cev, pomembnost marksizma za kogarko- li izven teh krogov, na primer za množice, pa je zgolj ideološka iluzija tako samega Marxa kot njegovih takratnih in poznejših privržencev. Zato tudi ne more presene- čati, če je kljub vsemu marksizem tudi danes preživel v otokih intelektualnega radikalizma, tudi v takih deželah, kot je npr. Amerika. Knjiga sama je pri obravnavi svojega pred- meta nedvomno temeljita in bogato in do- sledno argumentirana. Vsebina je razde- ljena na deset poglavij, ki obravnavajo posamezna pomembna vprašanja moralne teorije, vsako od poglavij pa se začne s prikazom odgovorov, ki so jih na obrav- navano vprašanje ponujale glavne smeri moralne filozofije predvsem v razsvetljen- skem obdobju, ki je večinoma služilo kot Marxov teoretski in ideološki vir ter ok- vir, znotraj katerega oziroma v nasprotju do kateregaje izoblikoval svoja stališča o moralnih vprašanjih. Avtor sledi tem sta- liščem v posameznih Marxovih delih in pokaže na njihove spremembe in proti- slovja med njimi, prav tako pa ustrezno in 269 Prikazi in ocene nepristransko predstavi tudi teorije Mar- xovih nasprotnikov, ki jih je ta tako rad napadal. Temu sledi še prikaz najpomem- bnejših struj in avtorjev v poznejši zgodo- vini marksizma in njihovih stališč o posa- meznem vprašanju. Dejali smo že, da je knjiga temeljita in zato lahko upravičeno velja za referenčno delo ali služi kot uč- benik za posebno področje moralne filo- zofije. Prav tako lahko nudi dovolj celo- vito informacijo in analizo nekomu, ki ni podrobno seznanjen z marksistično teori- jo in takšnih bo verjetno večina angleško govorečih bralcev te knjige. V naših kra- jih pa se branje takšne knjige bralcu sko- raj nujno zazdi duhamorno ponavljanje že davno znanih in tisočkrat slišanih dejstev. Na naši zemljepisni dolžini (in seveda tu- di tistih bolj vzhodnih) je mogoče nesez- nanjenost z marksizmom razumeti le kot privilegij, saj smo bili vsi bolj ali manj žrtve nekritičnega slavljenja marksizma in pretiranega ter enostranskega zanimanja za Marxa. Vendarle pa lahko upamo, da bodo vsaj naslednje generacije deležne tega privilegija in se bo tudi pri njih poja- vila potreba po takšni knjigi, ki objektiv- no in kritično analizira marksistične po- glede na moralno teorijo. Oglejmo si zdaj na hitro še vsebino knji- ge. Avtor jo začne z mislijo Kolakowske- ga, da pri Marxu ni vprašanja ali teme, ki ne bi bila sporna, in dodaja, da to še pose- bej velja za marksistično etiko. Navkljub Althusserju, ki je menil, da so Marxa za- nimali razredni interesi, ne pa morala, av- tor ugotavlja, da sta Marx in Engels ven- darle venomer govorila o morali - moralo proletariata sta skušala celo znanstveno utemeljiti, obsodba kapitalizma je imela moralno ozadje in se opirala na ne po- vsem definirana normativna etična meri- la, prav tako pa so bile sicer nejasne mo- ralne ideje prisotne tudi v ideji bodoče komunistične družbe, ki naj bi realizirala izvorno dobroto človeka in ustvarila re- snično humano moralo. Glavni cilj mark- sističnega napada je bila utilitaristična mo- ralna teorija, prav tako pa tudi konkurenč- ne vizije socializma. Kljub kritiki moral- nega relativizma meščanske družbe in za- nikanju večnih moralnih načel pa tvorca marksizma nista uspela izoblikovati no- benega pozitivnega koncepta morale. Prav zato je lahko pozneje Lenin revolucionar- no nasilje opisal le kot sredstvo za dose- ganje podobno abstraktnih moralnih ci- ljev. Prvo poglavje knjige z naslovom Mo- ralnost: buržoazna in »resnično« huma- na, nato pokaže na Marxove razsvetljen- ske idejne vire in na njegovo navdušenje nad idejami Rousseauja ter idejama na- predka in znanosti kot edine neideološke umske dejavnosti. Opozori tudi na to, da podobno, kot Marx ni bil konsistenten pri formulaciji lastnih moralnih stališč, ni bil konsistenten niti pri kritikah svojih nas- protnikov. Za kritiko Kanta in njegove moralne filozofije mu je povsem zadošča- lo povzeti glavne točke Heglove kritike, ki pa jo je v nasprotju s Heglovim idealiz- mom skušal opreti na materialni vzrok raz- voja proizvodnih sredstev. Nekonsistent- nost je seveda prisotna tudi v ideji »re- snično humanega« komunizma, v katerem naj bi bil končno odpravljen nesklad med javnim in zasebnim interesom, a na po- vsem specifičen način, namreč s podredi- tvijo posameznika, njegovih interesov, av- tonomije in etičnih meril skupnosti. Tej skupnosti oziroma telesu, ki naj bi jo pred- stavljalo, so v ta namen na voljo neomeje- na sredstva, saj lahko npr. po mnenju Trot- skega samo revolucionarno nasilje odreši svet kapitalizma. Tako imaginarni interes kolektiva postane najvišji zakon in edino merilo marksistične moralnosti. Odveč je seveda pripomniti, da je bila prav ta ko- lektivistična ideologija oziroma ideja, da lahko neko kolektivistično telo ali država nadzira, načrtuje in usmerja celotno živ- ljenje družbe in s tem izničuje avtonomijo 270 Prikazi in ocene posameznikov, po Hayekovem povsem upravičenem mnenju tako osrednja točka kot tudi največja zabloda marksistične in socialistične teorije. Drugo poglavje, Izvor in razvoj moralnih idej, ugotavlja, da je marksistična teorija tipičen proizvod devetnajstega stoletja, ko so moralne teme, ki so pritegovale zani- manje mislecev osemnajstega stoletja, na- domestila gnoseološka vprašanja razmer- ja med bitjo in mišljenjem. Znotraj tega okvira se je izoblikovalo nasprotje med idealizmom in materializmom, kot tretja možnost pa seje ponujal dialektični mate- rializem. Ta je zavrnil kantovsko razsež- nost noumenalnega in jo zvedel na raven fenomenov, prav tako pa naj bi tudi mate- rialistično preobrnil Heglovo idealistično dialektiko. Realni temelj pojavov, tudi po- java morale, naj bi tako predstavljala eko- nomska dejstva. Tudi sicer je mogoče ve- čino Marxovih prizadevanj razložiti kot rezultat njegove obsedenosti z ekonomi- jo, ki je takrat zavzela vlogo osrednje druž- bene vede, ki stajo pred njo imeli moral- na in pravna filozofija, za njo pa sociolo- gija. Prav tako pa sta na Marca pomem- bno vplivala La Metrriejeva ideja človeka stroja, katerega ravnanje, pa tudi njegove moralne ideje, določajo naravni zakoni, in pa Laplaceova ideja, da je prihodnost načeloma mogoče napovedati, če pozna- mo naravne in zgodovinske zakone, ki jo določajo. Prav v to so namreč usmerjena vsa marksistična prizadevanja za odkriva- nje objektivnih zgodovinskih zakonov. Marksizem je bil torej v pomembni meri reakcija na idealizem. Zavrnil gaje s trdi- tvijo, da so moralna pravila proizvod druž- be, saj v nasprotju s trditvami idealizma »zavest ne more obstajati zunaj človeka in narave«, (str. 57) (Sonce razsvetljenega uvida v samo bistvo stvari, ki obsije člo- veka ob zapopadenju tako genialne trdi- tve, poplača bralcu ves trud ob branju še tako duhamorne knjige.) Dodamo lahko le, da je precej ustreznejša od takšnega zvajanja morale na proizvodne sile Hu- mova ideja, da so pravila morale sicer rezultat, a nenameravani rezultat člove- kovega moralnega delovanja. Tudi naslednje poglavje, Dvoumnost v marksistični interpretaciji dobrega in zla, pravičnega in nepravičnega, pokaže za- vezanost marksizma naivnemu razsvet- ljenstvu, ki povzema sokratovski kredo, da vednost predstavlja vrlino, osvobaja in moralno povzdiguje, medtem ko je mo- ralno napačnih dejanj kriva človekova ne- vednost, zato je potrebno podpreti razum v borbi proti dogmam in nevednosti ter poskrbeti za izobraževanje in vzgojo. Marksizem temu doda še uresničitev pra- vih človekovih potreb, medtem ko spre- membi družbe daje prednost pred spre- membo posameznika. Razlog, zakaj od lacanovske triade potreba - zahteva - želja marksizem upošteva le potrebe, je očitno ta, da imajo zgolj potrebe videz material- ne samoumevnosti. V svoji analizi družbe Marx vse pojave od človekovih pravic do individualizma razglasi za zgolj negativ- ne in jih pojasni kot izraz egoizma, ki je poistoveten s slabim oziroma zlom. Ven- dar pa sledi Heglu pri poudarjanju nujne vloge zla v zgodovini in »zlo« kapitaliz- ma interpretira le kot uvod v Dobro ko- munizma. Tudi naslednje poglavje, Člo- vek: njegova narava in vrednote, pokaže, kako Marx zavrne vse ideje o nespremen- ljivi človekovi naravi ali značaju, iz kate- rega naj bi izvirale njegove moralne vred- note. Te so po njegovem mnenju zgolj relativne in zato kot dosleden naturalistič- ni racionalist zavrača koncept posamezni- kove moralne integritete, saj posamezni- ka podreja kolektivu. Prava narava člove- ka bo po njegovem mnenju seveda reali- zirana šele v utopičnem komunizmu. Pri interpretaciji zgodovine skuša marksizem izpeljati nadaljevanje Darwinovega pro- jekta v okvirih družbene teorije. Dejansko 271 Prikazi in ocene sta tako Marx kot Engels pozdravila Dar- winovo delo, ko pa ju je Darwin napadel, sta njegovo teorijo hitro razkrinkala kot teoretski odraz družbe egoističnih posa- meznikov. V naslednjem poglavju, Mo- ralni kriteriji: buržoazni in komunistični, avtor obravnava Marxov spopad z vodil- nimi moralnimi teoretiki njegove epohe. Vsi po vrsti, od materialistov francoskega razsvetljenstva do samega Benthama in Adama Smitha, ki nastopa le kot pisec Bogastva narodov, kljub njegovemu po- membnemu delu iz moralne teorije Teori- ja moralnih občutkov, in celo Kanta, so obtoženi utilitarizma in obrambe sebičnih posameznikov, ali pa vsaj, tako kot He- gel, družbe, ki temelji na izkoriščanju. In ker so Marxovi lastni pozitivni moralni koncepti povsem nejasni, so seveda mo- goče tudi špekulacije o tem, ali ni bil celo sam nemara v nekem širšem smislu prikri- ti utilitarist. Podrobneje obravnava to po- lemiko poglavje Prizadevanje za lastnim interesom in altruizem, ki ugotavlja, daje Marx celotno novoveško zgodovino os- vobajanja posameznika iz podreditve skupnosti, ki se je izražala v teorijah na- ravnega prava, naravne religije in naravne ekonomije od Hobbesa in Locka do Ada- ma Smitha in Benthama, razumel le kot vzpon sebičnega posameznika na škodo družbe, saj je korist nekoga povsem ideo- loško lahko razumel le kot škodo za dru- gega. Celo zagovorniki človekove druž- bene narave med škotskimi razsvetljenci, kot sta bila Shaftesbury in Hutcheson, so bili zanj le privrženci razredne družbe. Povsem rousseaujevsko je verjel, da bo s kapitalizmom izginil tudi sebični posamez- nik. In Churchich na tem mestu (str. 154), čeprav je sicer bolj naklonjen Jungovim idejam, poseže celo po Freudovi zavrnitvi teh argumentov. V Nelagodju v kulturi namreč Freud ugotavlja, da so marksistič- ne ideje o človekovi naravi, ki človeka samega po sebi nimajo ne za dobrega ne za slabega in ne za egoističnega, »nevz- držna iluzija«. Človekova sebičnost je neodvisno psihološko dejstvo in tako kot agresivnost, tudi ona ni nastala šele z last- nino. Marx pa je nasprotno komunizem orisal kot harmonijo interesov, a je za razliko od Hegla, ki je posamezniku naložil služenje državi, tega podredil celotnemu ljudstvu, torej totalitarnemu kolektivu. Zato lahko tudi naslednje poglavje, Pravice in dolž- nosti, ugotavlja le, da je Marx menil, da meščanska družba enim namenja pravice, drugih pa dolžnosti in je tako zavračal tako pojem pravic kot pojem dolžnosti, ki gaje imel le za hrbtno stran prvega, daje imel vse pravice za »klubske« oziroma »razredne«, daje zavračal tako pozitivno- pravne kot normativne pravice, meščan- sko svobodo vesti in celo sam pojem pra- va, tako pojem naravnih pravic kot pojem družbene pogodbe, predvsem pa seveda lastnino kot temeljno človekovo pravico, ki jo je imel za uzurpacijo in vir vsega družbenega zla. Tudi enakost pravic je imel zgolj za iluzijo, pri tem pa ga ni motilo niti to, da se je v napadu na pojem naravnih pravic znašel na isti strani pole- mike z osovraženima pripadnikoma nas- protnih političnih ideologij, Benthamom in Burkom. Ker je razsvetljensko obdobje, ko je ob prizadevanjih za oblikovanje nove moral- ne ureditve na novo definiralo pojem vr- lin in vrline neposredno povezalo s posa- meznikovimi interesi, kot avtor ugotavlja v poglavju Vrline, moralno zlo in pravič- nost, Marx tudi glede pojma vrlin proti nasprotnikom uporabi podobne argumen- te kot ob vprašanju interesov. Tipičen pri- mer je Mandeville, ki gaje kljub njegovi spornosti zaradi njegove obrambe posa- meznikovih interesov vzel v bran Adam Smith, Marx pa ga ima za cinika, ki raz- kriva pokvarjenost meščanske družbe. V skladu z židovsko-krščansko tradicijo tu- 272 Prikazi in ocene di Marx razume denar kot vir vsega zla. Denar naj bi bil kriv za izgubo človekove neodvisnosti, varčevanje pa naj bi pome- nilo le zapravljanje življenja. A zopet os- taja dejstvo, da niti ekonomske sile in eko- nomska ureditev družbe ne bi mogla proi- zvesti človekovega pohlepa, če ta ne bi že obstajal. Marx na vse načine napada ne- moralno kapitalistično družbo in ji nas- proti postavlja proletarsko moralo in pra- vičnost bodočega komunizma, a zopet, kot je pripomnil Hayek, pozablja na dejstvo, daje prav kapitalizem pravzaprav ustvaril proletariat. Poleg tega pa so Marxove ide- je o pravičnosti tako nejasne, da ni jasno niti to, ali je presežno vrednost, kije pred- stavljala enega temeljev njegove teorije, dejansko imel za nepravično ali ne. V predzadnjem poglavju, Cilji in sredstva v boju za brezrazredno družbo, si avtor ogleda Marxov utopični družbeni projekt. Če je bil Bentham prvi, ki je meščanski stan poistovetil z družbo kot celoto, pa je Marx storil isto s proletariatom. V spopa- du s svojimi nasprotniki, ki jihje moral za vsako ceno pobiti, je prostodušno posegal celo po argumentih svojih drugih nasprot- nikov. Tako je proti Comtu, sicer sociali- stu, ki pa je odtujitev štel za neodpravlji- vo, uporabil Proudhonove argumente, pa čeprav je Proudhon, sicer nasprotnik last- nine, komunizem štel za največjo nevar- nost, tiranijo in suženjstvo. Podobno je tudi Bakunin ideje o odmrtju države, nad- zoru družbe nad posameznikom in dikta- turo proletariata štel za obliko despotske oblasti in tiranije vladajoče večine. Sle- deč Proudhonu je sicer tudi Marx želel vzpostaviti razmejitev med lastnino (proi- zvodnih sredstev) in posedovanjem stva- ri, a njegova razmejitev ostaja docela ne- jasna. Omeniti sicer velja, da sta tako Marx kot Engels kljub ognjevitemu zavzemanju za nasilno revolucijo menila, da bi vsaj v Angliji in Ameriki delavci lahko dosegli svoje cilje na miren in praven način, seve- da pa pri taki obliki političnega boja nista nameravala vztrajati za vsako ceno. Zadnje poglavje knjige nosi naslov Vera, znanost in etika, v njem pa avtor najprej oriše prizadevanja razsvetljenske dobe za vzpostavitev nove religije, ki bi temeljila na razumu in v kateri bi vednost prevzela vlogo razodetja. Razsvetljenski deistični bog se je razodeval v naravi kot svojem delu, po stvaritvi sveta pa se vanj ni več vmešaval. Nasprotnik deizma so bili se- veda predsodki in vraževerje krščanstva, vendar pa se deizem ni dolgo obdržal, saj ga je nadomestil ateizem. Tudi Marx in Engels kot dialektična ateista sta prevzela prepričanje La Mettrieja in Holbacha, da bo izginotju vere v boga sledila vzposta- vitev »resnično humane moralnosti«. Re- ligijo sta imela za proizvod odtujene druž- be in menila, da je človekove duhovne potrebe, ki se izražajo v njej, treba zvesti na resnične materialne, saj človek za reli- giozno iluzijo najde le samega sebe, zato religija predstavlja samoodtujitev člove- ka in opij ljudstva. Kljub temu pa marksi- zem, ki je v imenu znanosti želel uničiti religijo, saj je imel religiozno etiko za »neznanstveno«, ni uspel odpraviti religi- je, še manj pa razložiti človekove potrebe po njej. Krščanske ideje so končno našle pot celo v vizijo komunizma, saj je En- gels v svojih poznih delih deloma pozitiv- no ovrednotil zgodnje krščanstvo in ga primerjal s socializmom. Tako tudi Nic- holasu Churchichu ni težko našteti vrste pomembnih znanstvenikov od Newtona do Heisenberga in Russlla, ki so menili, da so verska čustva povsem združljiva z znanstveno dejavnostjo in tako zavrnili marksistično zoperstavljanje znanosti in religije. Obenem pa je marksizem napa- dal religijo z namenom, da bi osvobodil človeka, vendar pa so že takratne kritike njegovih nasprotnikov in poznejša socia- listična praksa dokazali, daje komunistič- na ideja najočitnejše zanikanje svobode. 273 Prikazi in ocene Pripomniti pa velja, da avtor Nicholas Churchich pravilno detektira vir propa- gandnega učinka in ideološke privlačnosti marksizma, ki je v tem, da na področju morale nastopa z »znanstvenimi« argumen- ti, da torej nastopa s stališča apodiktične gotovosti na področju, na katerem takšne gotovosti, kantovsko rečeno, ni mogoče upravičeno uporabiti, vendar pa je takšna uporaba za privržence privlačna prav za- to, ker posameznika odreši težavnosti mo- ralnega in etičnega presojanja. Ob koncu se lahko skličemo tudi na Freu- da, ki je v svojih delih dovolj natančno razkril psihične mehanizme, na katere se opira delovanje religije in tako zadovolji- vo pojasnil tako ideološko moč religije kot tudi pomembno mesto, ki ga religija pogosto zavzema v posameznikovem mo- ralnem življenju ter razkril psihološke vi- re človekove potrebe po religiji. Seveda pa je freudovska analiza prav tako pri- merna tudi za ideološko analizo in nam lahko razkrije delovanje ideologije mark- sizma kot sodobne oblike religije, ki se izraža v fanatični privrženosti njegovih članov, ki so za ohranitev svoje vere pri- pravljeni spregledati vsa dejstva, pa tudi v neskončni razcepljenosti marksizma na različne struje ali sekte. Končno lahko komentiramo tudi marksi- stično misel, daje za materialistično zna- nost nujno zanikanje obstoja boga. Zani- kanje je, kot vemo, eden osnovnih psihič- nih obrambnih mehanizmov, ki pa nika- kor ne more odpraviti zanikanega dejstva. Zato lahko psihoanaliza na vprašanje o obstoju boga odgovori le z lacanovsko trditvijo, da »je Bog nezaveden«. S tega stališča pa lahko v sami marksistični teo- riji še kako prepoznamo prisotnost boga, namreč Boga zgodovinske nujnosti, ki vodi razvoj zgodovine skozi njene etape do končnega izteka v komunizmu. Seveda ni treba posebej pripominjati, da se brez opi- ranja na tega Boga zgodovinske nujnosti ves marksistični konstrukt dokončno po- dre. S tem sicer ne mislimo trditi, da je laca- novska kritika edina upravičena kritika marksizma. Nasprotno, ker se marksizem opira na tako radikalne iluzije in zablode, pa tudi in nemara še bolj zaradi elementa resnice, ki ga kljub temu vsebuje, je po- trebno marksizem kritizirati s čimveč raz- ličnih stališč in teoretskih izhodišč. Vse- kakor pa je prav lacanovska kritika mark- sizma lahko resnično dosledna, konsistent- na in produktivna. Gorazd Korošec