PLANINSKI VESTNIK
VRH ZADOVOLJSTVA
»Planike, na kupe planik! Toliko jih še nisem videl živ dan!« je nenadoma vzkliknil Milan in hlastno pokleknil k žlahtnim cvetlicam. V enem samem šopu sva jih naštela kar osemnajst! Tudi Baraga na svojem izletu na Snežnik ni prezrl teh upornih gorskih rožic: »Ob stezi smo opazili prve planike. Nismo jih trgali. Hrepenenje nas je vleklo kvišku. Vsak čas bomo na vrhu in tam gori bomo našli še lepše.« Z Malega Snežnika se spreten hribolazec lahko prej kakor v četrt ure povzpne na sam vrh Snežnika. Dobro uhojena steza vijuga zdaj med skalami, zdaj med travnatim ruševjem, vse
do koče, ki ždi tik pod vrhom. Med drugo svetovno vojno je koča služila kot protiletalska opazovalnica.
Končno na vrhu! Z Milanom sva vso pot od »parkirišča« v gozdu do vrha Snežnika opravila v skromni uri. Toda ni bilo nikakršnega zmagoslavja, ne huronskih vzklikov, s katerimi planinci navadno naznanijo svoj prihod na vrh. Bilo je le tiho zadovoljstvo. Nekakšno prijetno zadoščenje.
Izpod nizkih kopastih oblakov so se jele utrinjati prve dežne kaplje in so počasi polzele po skalovju, ki je valovilo nekam navzdol in se izgubljajo v mehkem zelenju.
TUDI HOJE PO HRIBIH SE MORA ČLOVEK NAVADITI
GORNISKI VAJENEC IN MOJSTER
HELENA GIACOMELLI
TRI VRSTE ZAČETKOV
Seveda nas kdajpakdaj prešine misel: odkod v človeku žgoča žeja po hoji v gore? Vedno znova suha usta, čeprav si še včeraj hlastno zajemal iz studenca narave: rdeče vre-sje, progasti volčin, beli kosmatinec, modri svišč - šopek gorskih cvetov med pomladno travo, povezanih s trakom tišine. Vanj je ptičji spev vtkal mrežasti vzorec svetlobe. In korak, vedno znova, po istih stezah, spotikaje se čez razvejane korenine, stopajoč čez gladke skale, zlizane od podplatov tisočerih želja, ki so uzde konjem hrepenenja, do istega, znanega cilja: vrha gore. Da bi z njega poletela misel, brez strahu, kot orel svobodno nad prepadnimi globinami (tam daleč pod črto obzorja se dolina izgublja v poletni soparici nedeljskega popoldneva, nad njo kipi veriga gora) in se odpočila na samotni polici sredi stene, v naročju miru. In sestop. Vedno znova vračanje v dolino. Srečna utrujenost telesa, čarobni prah drobirja na gojzarjih. Doživetja s poti pa so lučka, ki razsvetljuje temo mesta. Ko razgrinjaš tančico za tančico z obraza narave, te vedno znova preseneča v svojo neponovljivostjo. Ker se njena podoba razkriva skozi tvoje razpoloženje.
Ne bomo torej iskali odgovorov na vprašanje: zakaj hoja v gore? Preprosto - oprtali bomo nahrbtnik, obuli gojzarje in šli. Tako kot gremo na koncert, na gledališko predstavo, na vaje folklorne skupine ali pevskega zbora. Kot zavijemo v disko ali s prijatelji postavamo pred blokom in skozi spokojnost večera razpredamo niti neskončnih pogovorov, ne da bi razmišljali: zakaj?
Prijetne so te stvari. Pomembne. Ne bi se jim želeli odreči. Sproščajo. Božajo dušo. So kot pravljica za lahko noč.
Z gorami se spoznavamo na več načinov. Nekatere srečneže so starši (morda stric, teta, dedek) že kot šolarje nehote cepili s svojo zagledanostjo v gore. Z leti to cepivo vse globlje prodira v kri, jo zastruplja, bi rekel zapriseženi gornik: vsak ponoven izlet, visokogorska tura utrjuje ljubezen, ki brez blagoslova, zato pa včasih celo v nejevoljo življenjskega sopotnika, traja do groba. So pa tudi izjeme, grdi rački, ki v pubertetniških letih zavijejo z gorskih stezic in se iščejo na svojih, drugačnih poteh. Včasih se na prigovarjanje staršev še pridružijo skupnemu družinskemu izletu. Zaradi ljubega miru. Navadno tedaj niso kaj prida zgovorni. A njihov molk ni monolog s samim seboj ob razstavljenih lepotah narave. Z molkom so prekrili svoje nezadovoljstvo, praznino, ker niso videli smisla svoje hoje. Druge, ki so že stopili v zrela leta, ne da bi jim v čudni opojnosti vzdrhtelo srce ob pogledu na gore, ki se po nevihti ostro rišejo v premodro nebo, je morda srečno naključje v podobi prijatelja ali znanca zapeljalo na prvo turo. V sredogorje, da se noga in sapa navadita strmine. Stopničko za stopničko, od gozdne stezice prek pašnika do skalnatega vrha. Od jutra v večer, od besede k tišini, ki je visoka pesem gora. Tretji so imeli nekaj smole, ker so padli v tako družbo gornikov, ki vse leto živi za en sam vzpon - na Triglav. Začetniki, kot so bili, so šli v korak z njimi: iz udobnih, lahkih čevljev so čez noč prestopili v nerodne gojzarje, z ravne ceste zavili v kačaste klance in v prepadne stene, kjer jih je prvi nenadni pogled v globino malo pretresel in tesno prižel ob skale. »Vsak pride na Triglav, tudi ti boš!« so zbijali vrednost vzponu, tebi pa je noga spodrsavala v iskanju trdne stopinje in so prsti trepetaje
30
PLANINSKI VESTNIK
tipali za varnim oprimkom, da bi se ob jeklenici ali klinu potegnili navzgor. Najbrž si, gorniški vajenec, res vtisnil v knjižico satovnat žig, priklenjen z verigo na mizo ob Aljaževem stolpu ter tako v eni sapi začel in končal vajeniško dobo. In lahko ostal pri tem edinem izpitu iz gorohodništva.
ODLOČITVE MED POTJO
Kajti brez muje se še čevelj ne obuje. Gojzarji pa so težki čevlji. In težke, naporne so tudi poti do najvišjih ciljev (ne samo gorskih). Če z omalovaževanjem segaš po njih, pravzaprav kaznuješ samega sebe. Ožuljene pete so še najblažja oblika. Ko se zacelijo, še brazgotina ne ostane za njimi. Bolj so pekoče rane na duši - kadar utrujenost telesa spravi na kolena voljo duha. Mlahava, izžeta cunja si se komaj pobiral nekje sredi poti, ponižan v svojih očeh. Kot ovco so te gnali navzgor, brez tvoje volje, za nekim ciljem, ki ti je bil tisti hip pomemben. V takih trenutkih se v človeku rojevajo vprašanja: »Čemu ves ta napor? Da boš stopil na goro skal in se z nje razgledoval spet po skladovnici skal?« in odločitev: »Nikoli več na tako pot!« Račun brez krčmarja je to. Ko namreč stopiš na prigarani vrh in se kot v zrcalu zagledaš med množico enako žarečih obrazov, se, srečnež, komajda prepoznaš. In ko še zamenjaš prepoteno majico in srajco za suho toploto svežega perila ter zavit v mehkobo volnenega puloverja sedeš k počitku, ne razumeš svojih poprejšnjih popotnih razmišljanj in odločitev. Le kdaj pa kdaj skozi leta še zbode trn spomina. A čas prekrije s prahom pozabe tudi ta kamenček v mozaiku življenja.
Čas je res najboljši zdravnik - kadar recepte pišejo izkušnje. Recept za uživaško hojo v gore, brez mukotrpnega ovčarjenja, pa je preprost: hoja, hoja in spet hoja. Premalo je samo do vlaka, avtobusa ali najbližje trgovine. Še ne oprašijo se do tod čeveljci, kaj šele, da bi se znoj zbiral v potočke in se brisal v majico. Če se boš želel ravnati po receptu, boš že našel med še tako nujnimi opravki in obveznostmi dve, morda celo tri urice prostega časa na teden. Za hojo. Navkreber. Danes počasi, jutri hitreje, pojutrišnjem lahko tudi v lahnem teku, če te ne bo izdala sapa. Po gozdni stezici, čez pašnik, ob potoku, skozi dremotne vasi v jutru, mimo odmaknjenih zaselkov, v soncu, megli, tudi z dežnikom v roki, v prvem, še kašastem snegu, skozi zimske žamete - kot sol in kruh ti bodo postale te urice v naravi.
NIZKE IN VISOKE GORE
Skoraj vse, kar ti ponujajo visoke gore, v pomanjšani obliki lahko najdeš korak, dva od 274 hišnega praga:
•	Šmarna gora: za vsak dan v tednu druga stezica.
•	Polhograjska Grmada: dve, tri ure sprehoda za sproščujoč oddih in razgled za dušo.
•	Sv. Primož nad Stahovico: skozi usta dreves si prečistiš pljuča, paseš oči na listnati halji jesenskega gozda in použiješ pogled na megli-často otožne vrhove Kamniških planin.
•	Gojška, Mala in Velika planina: tihota se lovi med bajtami, stopa v pozabljene sledove goj-zarjev na prvem snegu in sede k zapoznelemu cvetu na zaplati goline sredi mrzlega pašnika.
Prepolna je lahko košarica doživetij s teh krajših potepanj. Pogrešaš pa na njih širino prostora, prepadne višine in mogočnost skalnih gmot. In dolge ure hoje, palček med velikani, minljiv med večnostjo, ki jo neprestano kruši zob časa - melišča skozi stoletja vztrajno lezejo višje in višje pod stene. Zasipajo jih, požirajo. Ljudska modrost »Kdor z majhnim ni zadovoljen, velikega vreden ni«, prevedena v gorniški jezik, pomeni:
Če ne občutiš lepote v drobnem cvetu, v soncu, ki preseva skozi meglo v jutranjem gozdu, v oddaljenem opoldanskem zvonenju iz cerkva v dolini (ki vstopa v kamrico nekih davnih spominjanj), v cingljanju kravjih zvoncev na planini, v večglasni pesmi vetra, v vihamiku s skrivenče-nimi vejami, v begu splašenih srn, v opozorilnem žvižgu gamsov, ko prestopiš njihov mir, se boš tudi po vzponu na Triglav ali katerokoli drugo goro praznega srca vrnil v dolino. Gore ti ne morejo dati, česar že ni v tebi. Kot ne more vzkliti seme, ki ga veter zanese na kamnita tla. Še tako ozka razpoka v skali pa je že lahko dom drobnemu cvetu.
Smrt Wande Rutkievvicz?_
Te dni, ko zaključujemo to številko Planinskega vestnika, so časniki objavili vest, da je v himalajskih prostranstvih izginila poljska alpinistka Wanda Rutkievvicz. Skoraj natančno leto dni potem, ko je s slovenskimi alpinisti in alpinistko Marijo Frantar poskusila priplezati na glavni vrh Kangčendzenge, pa ji takrat to ni uspelo, je letos na tej gori spet poskusila: kot prva ženska na svetu je hotela stati na tretji najvišji gori na svetu, na 8586 metrov visokem glavnem vrhu Kanca. Najuspešnejša osvajalka osemtisočakov na svetu bi v primeru uspeha na tej gori imela v žepu devet osemtisočakov. Kot je povedal Mehičan Carlos Carsolio, ki jo je videl zadnji, ko je sama odšla proti vrhu gore, je popolnoma zanesljivo, da je mrtva; štirinajst dni je namreč minilo, preden je ne-palskemu ministrstvu za turizem v Katman-duju sporočil, da Rutkiewiczewe ni z gore.