Pravljica o ubogi Terezinki
 toga  Terezinka  je  bivala  s  svojo staro in bolno materjo v leseni koči  konci neke vasi tam dalefi, Bila je zeio dobra, postrežljiva in ponižna dekliea. Vroče je ljubila svojo mamico in se trudila za-njo od
93
ranega jutra  do  trde  noči, da bi ji Ie mogla postreči s čim boljšim.
Zraven njihove koče je stala kapelica Matere božje, ki jo je vedno krasila in kitila s svežim poljskim cvetjem, kadarkoli se je vračala s polja domov. Ko gre necega dne zopet po svoji navadi z jerbasom trave na glavi mimo bele kapelice, pride ji nasproti stara in slaba ženica ter jo prosi »vbogajme«. DekKca hitro poseže v žep in ji da kos kruha, ki ji je ostal še od kosila. Potera pa pravi: »Kam pa greste, stara žena, tako pozno?« »»Ah, kaj vem««, vzrlihne ženica, »»ves svet je moj.«« »Pa pojdite z menoj«, pravi nato Tere-zinka, »bodete pa nocoj dez noč pri nas.« Stara žena se veselo nasmehne in gre za deklico. Ko prideta v kočo, strese deklica travo v kot, starka pa jo prosi: »»Pusti, deklica, da izberem iž nje nekoliko marjetic.«« »Zakaj ne!« zasmeje se deva, »kolikor hočete!« Tedaj je žena nabrala šopek belih marjetic in jih podala Tere-zinki, rekofi: n»Na, Terezinka, vzemi jih in jih vtakni v vodo, da ne zvenejo. Dala sem ti jih za plačilo, ker si tako dobra in postrežljiva. Nikari ne miali, da je majhen dar.«« Deklica se smehlja stari zenici, pa vendar noče starke razžaliti, vzame marjetice in jih vtakne v kozarec z vodo. Potem pa napravi ženiei mebko ležišče in gre tudi sama spat. Ko se pa drugo jutro prebudi, zapazi precej, da starke ni več pod krovom. Vstala jd gotovo še pred svitom in odšla. Toda drugo čudo je fakalo naše Terezinke. Ko pride namreč h kozarcu z belimi marjeticami, kaj zagleda? . . . Krog jn krog ko-zarca je bilo polno belih oekinčkov. a na stebelcih pri-kazovali so 8e že drugi cveti, ki so vidno rastli in so razcvitali. To je bila deklica vesola! Sedaj je lahko na-kupila vsega potrebnega za-se in za bolno mamico, ia nič veo se ji ni bilo treba tako hudo ubijati za vsak-danji kruhek, kakor doslej, kajti marjetiee so vsako julro pognale nove cvetove; č-ez dan se razcvele, zvečer pa osule bele cekinčke. Tako je bila obilno poplačana dobra Terezinka.                                                  Siluška