DOKUMENT IZ MOSKVE LETA 1918,
NAMENJEN NARODNEMU VECU SHS
V ZAGREBU
Znano je, da so se mnogi Jugoslovani kot aktivni borci udeležili v letih 1918—1921 revolucionarnih dogodkov in bojev v sovjetski Rusiji. O tem pričajo spomini udeležencev, od katerih jih je še danes nekaj pri življenju, o tem govorijo dokumenti v državnih arhivih stare Jugoslavije, večidel v zvezi s preganjanjem povrnjencev iz sovjetske Rusije, in o tem pripoveduje partijsko zgodovinopisje. Še zgovorneje pa pričajo o tem izvirni dokumenti sovjetskih arhivov, ki se nam zadnje čase odpirajo in ki povedo, da je sodelovanje Jugoslovanov v bojih za sovjetsko oblast v Rusiji bilo mnogo večje, kakor se je doslej vedelo. Tako je beograjski Institut za izučavanje radničkog pokreta lani in v prvi polovici leta 1966 dobil iz Inštituta marksizma-leninizma v Moskvi nad šest tisoč listov dokumentov v fotografskih posnetkih, ki zajemajo dejavnost Srbov, Hrvatov in Slovencev v jugoslovanskih organizacijah, komitejih in birojih Komunistične partije (boljševikov)  Rusije od leta 1918 do leta 1921.
To so arhivski fondi, ohranjeni skrbno in urejeni. So v njih izredno važne listine o Jugoslovanih ter njihovem delu: poročila, zapisniki, okrožnice, pisma, seznami članov, osebne ankete, tisk idr. Naletiš pa tudi na lističe, ki odsevajo
1264
drobce tedanjega in tamkajšnjega življenja; to so beležke o stanovanjih, o prehrani, potni nalogi ipd. Vsa čast arhivski službi, ki je ohranila sledove dejavnosti naših ljudi!
Listaš in preučuješ fotokopije... Zdaj ta zdaj kaka listina zbuja tvojo pozornost. Večina jih je v ruščini — naši rojaki so se z resnobo vključili v tamkajšnje dogajanje. Toda jezik izdaja nacionalnost piscev, v njem mrgoli besed in načinov izražanja iz srbohrvaščine in slovenščine.
Čist rokopis v ruščini... Naslov mu je: Jugoslovanskemu Narodnemu veču v Zagrebu. Bereš podpis: ljudski komisar za zunanje zadeve Čičerin. Datuma ni, žiga ni, tudi ni originalen podpis. Potemtakem gre za koncept pisma, ki je obležal med dokumenti Jugoslovanske skupine Komunistične partije (bolševikov) Rusije v Moskvi leta 1918. Ni torej naključje ali plod domišljije romanopisca. In ruščina je odlična, pravopis brez napak, razen ene, pisava ruska z nekaterimi sledovi latinice. Kdo je pisal to besedilo? Ali je bilo  pismo  odposlano?  Ali  je  prišlo  naslovniku   v  roke?  Vprašanj  ni  malo.
Toda najprej se je treba seznaniti z vsebino. Dajemo besedilo v ruskem izvirniku in v prevodu v slovenščini.
Ruski izvirnik
K)rOCAaB5IHCKOMY   HaKHOHaAbHOMV   COBeTy
3arpe6
PoccHHCKoe coB&rcKoe pa6o<ie-KpecTbaHCKoe npaBHTeAbCTBO, AeHCTByiom.ee b HHTepecax TpyAOBoro HapoAa, c caMoro HanaAa CBoero cymecTBOBaHHa o6paTHAoct k TpYAfluiHMCH Bcero MHpa c 3asiBAeHHeM, hto pyccKne paSoHHe h KpecTbHHe He HceAaroT npoAOAMcaTb BOHHy, 3aTeHHHyro BceMHpHbiM KaroiTa-AH3MOM h npeAAaraioT TpyAamHMCH Bcex crpaH 3aKAK>HHTb MHp 6e3 aHHeKCHH h kohtph6ylihh Ha ocHOBe caMOonpeAeAeHHa HapoAOB.
B OTBeT Ha 3to npeAAo>KeHHe aBCTporepMaHCKHe HMnepHaAHCTbi Ha6po-CHAHCb Ha CoBeTCKyio pecny6AHKy aah Toro, hto6w pacTep3aTb ee Ha KycKH, a npHMepy aBCTpo-repMaHCKHx HMnepnaAHCTOB nocAeAOBaAH  raK»ce KannTa-
AHCTHMeCKHe npaBHTCAbCTBa AHrAHH H OpaHUHH, KOTOpbie AAH CBep>KeHHa COBeTCKOH BAaCTH BOCnOAb30BaAHCb OTpaAaMH HeXOCAOBaKOB H KDrOCAaBHH, C(bopMHpOBaHHbIMH H3 6bIBUIHX BOeHHOIIAeHHbIX H aBAaiOIirHMHCa ypO>KeHU,aMH
3eMeAb, npeACTaBAaeMbix KDrocAaBHHCKHM HauHOHaAbHbiM Cobctom.
OAHa MacTb iorocAaBHHCKHx bohck, oTnpaBHBiiiHCb Ha MypMaH c »eAaHHeM nepenpaBHTbca OTTyAa Ha Kop<py aah coeAHHeHHH c ocTaAbHott lorocAaBaH-cKoft apMHeft, 6biAa 3acTaBAeHa aHrAO-<|>paHuy3CKHM KOMaHAOBaHHeM ABHHyrbca b noxoA npoTHB CoBeTCKofl pecny6AHKH. Apyraa nacTb rorocAaBHH, KOTopaa
BO    BpeMH    KOHTppeBOAMHHOHHOrO   BbICTynAeHH»    WeXOCAOBaKOB    HaXOAHAaCb   B
CaMape h b Aarepax BoeHHonAeHHbix b ChShph, 6wAa TaKJKe 3acTaBAeHa uexo-cAOBaKaiviH h cep6o-xopBaTCKHMH h CAOBeHCKHMH ocbHuepaMH rrpuHaTb yna-CTHe b noxoAe npoTHB pa6oMe-KpecTbHHCKOro npaBHTeAbCTBa.
HaAe^KAH  poccHHCKofl h  HHOCTpaHHoft  KOHTppeBOAiouHeH  He  onpaBAa-
AHCb,   O   MeM   CBHAeTeAbCTByK)T    SAeCTaUIHe   noSeAbl   peBOAJOIJHOHHOH    KpaCHOH
apMHH HaA BparaMH coBeTCKoft pecny6AHKH, h iorocAaBaHe, BBeAeHbi b 3a6Ay-
JKAeHHe areHTaMH KanHTaAHCTHHeCKHX npaBHTeAbCTB H C06CTBeHHMMH 0<j>H-UepaMH,   HBAaiOTCa   HCepTBOH   XHUXHHHeCKHX  HAaHOB   HMnepHaAHCTOB.
HcKpeHHe CTpeMacb npeKpaTHTb B3aHMHoe HCTpe6AeHHe TpyAaniHxcH, CoBeTCKoe npaBHTeAbCTBO 3aaBAaeT, ito oho roioBO npeAOCTaBHTb lorocAa-
80   Sodobnost
1265
bSIHa.M    nOAHVKD    B03MO>KHOCTb    B03BpaiiieHIia    Mepe3    POCCIUO   B    CBOIO    pOAHVK)
CTpaHV' nocAe Toro KaK ohh CAOžKaT opvJKue. CoBeTCKoe npaBirreAbCTBO n<e-AaAO OM bohth c rOrocAaBsniCKii.M HauiiOHaAbubiM CoBeTOM b HenocpeACTBeH-Hbie neperoBopbi aah Toro, mtoom onpeAeAHTb vcaobhh BOSBpameHiia Ha poahhv Bcex lorocAaBHH, Koropbie nomeAaioT HanpaBHTbc« b ooAacTii, HaxoAfluinecji noA BAacTbro KDrocAaBHHCKOro Hamiona.\bHoro CoBeTa, mietouiero cboio pe3H-AeHmiK) b 3arpe6e. CoBeTCKoe npaBiueAbCTBO c 6.\aroAapHOCTbio BCTpeTHT ne.\ieAAeHHbiH oTBeT no stomv Bonpocy co ctopohm fOrocAaBsmcKoro Haiiito-naAbHoro CoBeTa.
HapKOMHHAeA  MHMepHH
Slovenski prevod Jugoslovanskemu narodnemu veču
Zagreb
Sovjetska delavsko-kmečka vlada Rusije, ki deluje v korist delovnega ljudstva, je takoj v prvih dnevih obstoja izjavila delovnim ljudem vsega sveta, da ruski delavci in kmetje ne želijo nadaljevati vojne, ki jo je sprožil svetovni kapitalizem, in da predlagajo delovnim ljudem vseh dežel skleniti mir brez aneksij in kontribucij na podlagi samoodločbe narodov.
V   odgovor na ta predlog so avstrijski in nemški imperialisti napadli sovjetsko republiko, da bi jo raztrgali na kosce. Po njihovem primeru so ravnale kapitalistične vlade Anglije in Francije, ki so za strmoglavljenje sovjetske oblasti izkoristile vojaške odrede Čehoslovakov, pa tudi Jugoslovanov iz vrst bivših vojnih ujetnikov in prebivalcev dežel, ki jih zastopa Jugoslovansko narodno veče.
Prvi del jugoslovanske vojske, ki se je napotil v Murmansk z željo, da se od tam odpelje na Krf in združi s tamkajšnjo jugoslovansko armado, se je znašel pod pritiskom angleško-francoskega poveljstva, da nastopi proti sovjetski republiki. Drugi del Jugoslovanov, ki je ob protirevolucionarni vstaji Čehoslovakov bil v Samari in v taboriščih vojnih ujetnikov v Sibiriji, se je prav tako znašel pod pritiskom Čehoslovakov ter srbohrvaških in slovenskih oficirjev, da se udeleži pohoda zoper delavsko-kmečko vlado.
Upi ruske in tuje protirevolucije so se izjalovili. O tem pričajo bleščeče zmage revolucionarne Rdeče armade v bojih s sovražniki sovjetske republike. Jugoslovani, ki so jih zapeljali agenti kapitalističnih vlad in lastni oficirji, so postali  žrtve razbojniških  načrtov imperialistov.
V   iskreni želji, prenehati z medsebojnim uničevanjem delovnih ljudi, izjavlja sovjetska vlada, da je pripravljena omogočiti Jugoslovanom vrnitev skozi Rusijo v domovino, potem ko položijo orožje. Sovjetska vlada bi želela neposredna pogajanja z Jugoslovanskim narodnim večem, da bi tako določili pogoje za vrnitev v domovino vseh Jugoslovanov, ki bi hoteli domov v dežele pod oblastjo Jugoslovanskega narodnega veča s sedežem v Zagrebu. Sovjetska ¦\lada bo s hvaležnostjo sprejela takojšen odgovor Jugoslovanskega narodnega veča v tej zadevi.
Ljudski komisar za zunanje zadeve Čičerin.1
1 Dokument je v arhivu Inštituta marksizma-leninizma v Moskvi razporejen v fondu 17, v seznamu 1 in v enoti hranjenja 432. V beograjskem inštitutu ga je najti na mikrofilmu  16/33, posnetki 344—547.
1266
Vsebina je vsekakor zanimiva. Po njej lahko sodimo, da je dokument nastal bodisi tik pred polomom Avstro-Ogrske ali po polomu konec oktobra 1918 in pred razglasitvijo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 1. decembra 1918, torej oktobra—novembra  1918.
Ali je bil dokument v resnici podpisan in odposlan iz Moskve? Na to vprašanje trenutno ni mogoče odgovoriti. Potrebno bi bilo pregledati ustrezne arhive ljudskega komisariata za zunanje zadeve Ruske sovjetske federativne socialistične republike v Moskvi. Dokumenta ni v obsežni zbirki /Dokumentv vnešnjej politiki SSSR«, ki je doslej — od leta 1957 do leta 1965 — izšla v desetih zvezkih, zajemajoč dobo od novembra 1917 do konca 1927. Toda dokument morda ni bil sprejet v zbirko, ker je bil naslovljen ustanovi, ki jo je val revolucije dvignil na površje in ki je po nekaj mesecih ugasnila, ne da bi se konstituirala  v državno obliko  trajnejšega  obstoja.
Ali je listina dospela v Zagreb Narodnemu veču in po kakšni poti, v obliki pisma ali radijske brzojavke itd.? Težko je odgovoriti na to vprašanje. Nedvomno je le, da je v arhivih Zagreba ni. Hrvatski zgodovinar dr. Bogdan Krizman pravi, da v ssačuvanom (oklaštrenom) arhivu Narodnog vijeca SHS u Zagrebu (arhiv SR Hrvatske) nema traga o takvora dopisu Viječu« (pismo z dne 26. maja 1966). Ostanejo torej domneve, v katere se ne moremo spuščali.
Če zgornja listina po dosedanjih nepopolnih raziskavah ni dokument, ki bi bil opravil določeno vlogo v meddržavnih odnosih, ostaja pa v obliki pisma zgovorna priča o določenem političnem mišljenju, o političnih tokovih, in sicer — kakor bomo še videli — v krogih jugoslovanskih komunistov v Moskvi in v krogih sovjetskih diplomatov. V tem smislu imamo pred seboj dokument takratnih idej.
Listina predvsem izhaja iz priznanja suverenosti Narodnega veča SHS v Zagrebu nad ozemljem, katerega prebivalstvo je priznalo to veče. Narodno veče se ni niti utegnilo uveljaviti v mednarodnih odnosih, ko ga listina iz Moskve že priznava kot suvereno oblast. Listina govori o načelnih in konkretnih predlogih sovjetske strani: mirni odnosi, prenehanje sovražnosti s strani jugoslovanskih vojaških enot proti sovjetski republiki, pogajanja o evakuaciji Jugoslovanov po najkrajši poti skozi Rusijo na ozemlje, podrejeno Narodnemu veču.
Kakor je videti, so to mirni predlogi sovjetske strani glede rešljivega vprašanja Jugoslovanov v Rusiji s pomočjo pogajanj z Narodnim večem v Zagrebu.
Pojasniti je treba, da so nekateri ostanki jugoslovanskih vojaških enot — a te enote dobrovoljcev so se v letih 1916—1917 oblikovale na jugu Rusije — imeli leta 1917—1918 namen, da po morski poti iz severnega nezmrzujočega pristanišča Rusije (Murmanska) odplujejo na otok Kri in nato na solunsko fronto — del vojsk je tudi odplul! — medtem ko so druge jugoslovanske vojaške enote z juga in iz centra Rusije poizkušale prek Sibirije in Daljnega vzhoda doseči obalo Tihega oceana in nato solunsko fronto. Zaostale jugoslovanske vojaške enote, ki so potovale na sever, po številu kakih 1500 mož, so spomladi 1918 prišle na ozemlje, kjer so se izkrcale angleške, francoske in ameriške čete ter prodirale na jug, da bi rušile sovjetsko oblast. Pod pritiskom inter-ventov in na povelje lastnih oficirjev so vojaki-Jugoslovani objektivno postali orodje interventov na murmanski fronti, dasi so pokazali malo volje za boj proti iruskim bratom , kakor vedo povedati sovjetski dokumenti.  Jugoslovan-
80*
1267
ske vojaške enote, nekaj tisoč mož po številu, ki so se vzdolž transsibirske železnice pomikale leta 1918—1920 na vzhod, so v podobnih okoliščinah postale orodje protirevolucionarnega carskega generala Kolčaka. Vendar je med njimi uspešno rastel odpor in je prišlo do odkritega prehoda nekaterih jugoslovanskih enot na stran sovjetov in Rdeče armade.
Navzlic taki vlogi pičlih ostankov jugoslovanske dobrovoljske vojske v Rusiji leta 1918, pa je, sodeč po zgornji listini, v sovjetskih krogih bilo razumevanje za politično in nevojaško rešitev vprašanja vrnitve Jugoslovanov v domovino. Zelje po vrnitvi v domovino so bile med bivšimi vojnimi ujetniki zelo močne in, seveda, upravičene. Potrebno je bilo, jih  zadovoljiti.
Trditev, da gre za politične tokove v Moskvi, in sicer med jugoslovanskimi komunisti in v krogih sovjetskih diplomatov, temelji na naslednjih podatkih.
Ze odkritje listine v arhivu Jugoslovanske skupine Komunistične partije (boljševikov) Rusije — skrajšano KP(b)R — v Moskvi priča dovolj tehtno, da so pri nastanku listine sodelovali Jugoslovani. Nadalje, pisava, s katero je bila napisana listina, je podobna, rečemo lahko, se ujema s pisavo Vladimira Čopiča, ki je sestavil, pisal in podpisal številne dokumente v omenjenem arhivu. Med takšne dokumente je treba predvsem uvrstiti pismo Jugoslovanske skupine KP(b)R sovjetu ljudskih komisarjev in komisariatu za zunanje zadeve z dne 23. avgusta 1918 s predlogom naj zaprejo kraljevski srbski konzulat in srbsko vojno misijo v Moskvi.2 Pismo sta podpisala predsednik skupine Drago Godina, primorski Slovenec, in tajnik Vladimir Čopič. Zadnji je pripadal plejadi prvih jugoslovanskih komunistov v Rusiji in se je konec leta 1918 ali v začetku leta 1919 vrnil v rojstne kraje, v Jugoslavijo, postal eden vodilnih komunistov, a po vukovarskem kongresu junija 1920 tehnični sekretar CK KP Jugoslavije.
Pravkar omenjeno pismo priča nadalje, da se je Jugoslovanska skupina KP(b)R v Moskvi neposredno obračala na sovjetsko vlado, zlasti še na komisariat za zunanje zadeve. Ti stiki so dokazani. Ne bi bilo nič čudnega, če bi prihodnje raziskave ugotovile, da je bil Vladimir Čopič' zaposlen v delu tega ljudskega komisariata.
Neposredno udeležbo Jugoslovanov v delu sovjetskega ljudskega komisariata za zunanje zadeve v Moskvi potrjuje tudi primer dr. Stanka Lapajneta, Slovenca, kasnejšega odvetnika v Ljubljani. Iz dokumentov francoskega izvora4 vemo, da je Stanko Lapajne poleti 1918 uradno, kot zastopnik sovjetske vlade, spremljal diplomatski zbor zahodnih držav, ki niso marale priznati sovjetske vlade, iz Arhangelska po morski poti v pristanišče Kandalakša (skrajna zahodna točka Belega morja), kjer so bile že angleške, francoske in ameriške intervencionistične čete. Po prihodu v Kandalakšo, so angleške vojaške oblasti
*  Arhiv IML, fond 549, seznam 6, enota hranjenja 5; arhiv IIRP, Beograd. MF 106/419, posnetki 73—74.
•  Vladimir Čopič je novembra 1938 postal žrtev stalinskih čistk v Sovjetski zvezi. Posmrtno ga je vojaški kolegij Vrhovnega sodišča Sovjetske zveze aprila 1958 rehabilitiral.
' Noulens, Mon ambassade en Russie sovietique, vol. II, Pariš 1934, 172—3. Glej tudi B. Hrabak, Jugosloveni u intervencionističkim trupama na severu Rusije 1918—1919 godine, Istorijski glasnik 1963, br. 2, str. 6.
1268
aretirale Lapajneta in ga po skoraj enoletnem zaporu izročile v Londonu jugoslovanski ambasadi, ki ga je prek Pariza odpravila v Ljubljano.5
Posluh sovjetskih politikov in diplomatov za nove tokove v Evropi in njihova naklonjenost vsem revolucionarnim pojavom in ustanovam govorita v prid možnosti, da je zgornji dokument nastal ob njihovem odločilnem mnenju. Zlasti gre zaupati sposobnostim komisarja za zunanje zadeve Georgiju Vasi-ljeviču Čičerinu (1872—1936), čigar predlogom je Lenin pogosto prisluhnil."
Končno obstaja še en dokument, ki govori v prid zgornjih naših trditev. To je nota ljudskega komisarja za zunanje zadeve Cičerina z dne 31. oktobra leta 1918 češkoslovaški začasni vladi. Nanaša se na isto zadevščino kot pismo Narodnemu veču: na evakuacijo Čehoslovakov skozi Rusijo v domovino, potem ko položijo orožje, in na pogajanja glede pogojev za takšno vrnitev. Noto je sporočil sovjetski radio in objavil jo je sovjetski vladni list »Izvestija« v št. 239 (503) dne 1. novembra 1918. Noto je po besedilu iz »Izvestij« ponatisnil zbornik »Dokumentv vnešnjej politiki SSSR«, Moskva 1957, zvezek I, str. 547 do 548. Zadnji trije stavki note se vsebinsko in izrazno ujemajo z zadnjimi tremi stavki zgornjega pisma Narodnemu veču; pri tem se zadnja dva stavka ponavljata dobesedno, le da je v noti govor o Čehoslovakih in češkoslovaški začasni vladi s sedežem v Pragi, v zgornjem pismu pa o Jugoslovanih in Jugoslovanskem Narodnem veču s sedežem v Zagrebu. Takšna enotnost stališč in takšna usklajenost besedil nikakor nista bili naključni, in mnogokrat povečujeta verjetnost v pošiljatvi pisma sovjetske vlade Narodnemu veču v Zagrebu.
Skratka, naštete okoliščine, dovoljujejo sklep, če že ne o neposredni akciji, pa o pomembnih političnih idejah v dokumentu iz leta 1918, ki je bil namenjen Narodnemu veču v Zagrebu.
France  Klopčič
5  Glej okrožnico beograjskega ministrstva za notranje zadeve iz leta 1919. ki jo hrani Mestni arhiv v Ljubljani. Po vrnitvi v Slovenijo se Stanko Lapajne ni politično uveljavljal. Med okupacijo je padel najprej v roke ustašev, potem v avstrijske zapore. Umrl je v nemškem koncentracijskem taborišču.
6  Glej zbornik Iz Leninove dediščine, II. izdaja, Ljubljana 1963, str. 96—102.
1269