Leto V.
Štev. 12.
Szombathely, 24. marciusa 1918.
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske Slovence.
PRIHÁJA VSAKO NEDELO.
Cena Novin na leto je vsakomi na njegov naslov 8 K. Sküpno od deset več   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .  6 K.
Naročniki k Novinam brezplačno dobijo vsaki mesec „Marijin List“ I na konci leta „Kalendar Srca Jezušovoga.“
Cena ednoga drobca je doma 10 filerov.
VREDNIK:
KLEKL JOŽEF
pleb v Dolencih, NAGYDOLÁNY, Vasmegye.
K tomi se more pošilati naročnine i vsi dopisi, ne pa v tiskarno ali v Črenšovce.
Lastnik i izdajatel Novin i Marijinoga Lista je Klekl Jožef vp. pleb. v Črensovcih, Cserföld, Zalamegye.
VI Cvetna
Kristuš je na križi mro na na velki petek ob tretjoj vöri. Narava se je žalostila, zemla se je trosila. I lüdje, ki so okoli križa stali, so se genoli. Stotnik je vadlüvao, da je Jezuš pravičen, da je Sin božji. Tak i ljüdstvo se je bilo vu prsi i požalüvalo krivico Kristuši včinjeno.
Okoli križa so se vküp spravili pobožni lüdje. Jožef Arimetanski je šo k Pilatuši i proso, da bi se Jezušovo telo vzelo z križa i pokopalo. Pilatuš je poslo vojake, ki so dvema razbojnikoma, šteriva sta ešče živela, nogo v kolinah strli. — Kda so k Kristuši prišli, eden vojak je z železnov spicov odpro njegovo stran. To je bila prava stran, z rane je tekla krv i voda. Spica je prebodnola Jezušovo srce, z naletene krvi je vodena krv tekla, znamenje, da je Kristuš že mro. Sv. Augustin nas zove: »Pojte vsi, stopite notri: stran, kde lehko notri stopite, je odpreta.“ Pobožnost do Srca Jezušovoga je tak stara, kak maticerkev.
Jožef Arimetanski je küpo prte, drügi vučenik Nikodemuš pa drago dišavo. Doli so vzeli Jezušovo telo. Marija je mrtvoga sina vu svoje naroča vzela. Velka je bila njena žalost, kda je rane Kristuša vu blizini vidla. Celo nači je bilo, kda je njoj angel v Nazareti nazvesto: Sina porodiš... on bode veliki. Celo nači je bilo, kda je v Betlehemi porodila i prišli so malo dete molit pastirje, trije krali.
S pokapanjom so se paščili. Drügi den je bila sobota, te bi ne smeli pokapati. Grob je že k redi bio. Jožef Arimetanski je meo ne daleč za sebe napravleni vu pečino zosekani grob, velki prostor kde se je več lüdih znalo obrnoti. Tam so pokopali Jezuša. —
Židovje so tüdi prišli, na kamen pred grob navalani so pečat napravili i stražo postavili.
Na velki petek se je velki sprevod zvršo. Zaprva so ga vsi ostavili, nego po mali so se vsi vküp pobrali pri križi. Naprej so prišli njegovi skrovni vučenicke: Jožef i Nikodemuš. Poskrbela sta se za Jezuša, küpila sta drage prte i dišave. Zvršo se je sprevod s velkov žalostjov. Po pokopi so pomali vsi domo odišli, Marija Magdalena i drüga Marija, Kleofašova žena sta duže pri grobi ostale, poglednole sta dobro mesto, koma so Jezuša položili. Nakanjenive ste bile, da po svetkah nazaj prideta i obilneše namažeta Jezušovo telo. Lübav je virostüvala pri Jezušovom grobi.
Bojna. — Mir.
Končno pogajanje s Rumonom v Bukaresti. Rumanija prek püsti nam pridelke poljedelstva, prek püsti nam petroli. Rumunske železnice do vküp zvezane s železnicami monarhije. Rumuni so spraznili austro-vogrsko zemlo od njih obsedeno. Naši i Nemci so obsegli Odesso.
Na Ruskom je gibanje proti bolševikom. Japonci obsedejo Sibirijo.
Naše čete na Ruskoj meji so ešče potrebne, Taljan se ne šče miriti, tem bolje se na velko bitje pripravlja, zato dopüstov vu vekšoj meri ne bode.
Dom i svet. — Glási.
Tiskarna nam je stroške 25 procentov pozdignola, on paper, šteri je k svetkom na 50 koron prišo, je zdaj 100 koron, — prisiljeni smo vsako tretjo-štrto pot „Novine“ samo na 2 stranih dati.
Cvetna nedela. Jezuš je šo vu Jeruzalem. Lüdstvo ga je s velkim ve-
seljom sprijalo, vejke zelene cvetje pred njega lüčali. Na te spomin se vejke vu cerkvi blagoslavlajo. V Dolencih pravijo: Máčice. Kratko zrezane, vu robec zavite, s pantliki zvezane vu svetišči na edno mesto doli zdevajo. Koma denete mačice, sam ednoga pito. V klet. Drügi pa pravo: Na Vüzem na njivo.
Vu Graci je 6. Marca velko gibanje bilo med delavcami za volo božnoga krüha. Dosta kvara so včinoli.
Dühovne vaje za dekle bodo v Celji pri sv. Jožefi od 22. do 26. Aprila. Začnejo se v pondelek večer po 8. nedeli po vüzmi.
Mo poslance postavlali? Znano je, da je Wekerlova vlada pred orsačko spravišče volilno reformo notri dala, poleg štere več prebivalca dobi pravo poslance postavlati. Grof Tisa je proti novoj reformi. Či ne popüsti, se poslanci razpošlejo i mo drüge postavlali.
Oproščenje starih čarnovojakov. Kral je odredo, da se čarnovojaki leta 1867. rojeni od 15. marca, najslednje do konca maja 1918., leta 1868. rojeni od 1. junija, najslednje do 15. septembra, leta 1869. rojeni pa od 16. sept., najslednje do 31. dec. oprostijo. Kak se čüje, leta 1870 i 1871. rojeni se tüdi odpüstijo, či zgrabljeni vu vekšem broji domo pridejo.
Leta 1894—1899. rojeni do šli na nabor od 10 aprila do 30. aprila. Ki ostanejo, bodo rukivali 15. maja.
3 deke masti ščejo dati na tjeden v Austriji. Na Dunaji (Wien) na tjeden dobijo i kgr. krumplnov.
Poletno vremen se začne 1. aprila v gojdno ob 2 vöri, štera se vzeme za 3 vöro. Dokonča se 29. sept.
Cedolo dobi v mlini vsako vreče, na šterom de stalo ime pomelaja i žmečava silja.
2.
 NOVINE
1918. március 24.
Obrezavanje drevja. Kda se cepika posadi, korenje se more obrézati. Tak i vejke, ovak se posühšijo.
Cipika ne sme meti niti dosta, niti malo vejk i štere ma, morejo lepo stati okoli stebla.
Znate, more biti eden vrejek i okoli njega štiri, pet ali šest vejk. Vpamet vzemete, da štera stranska vejka, je bolje močna od vrejka, ne milüjte jo, doli jo vrežte. Tak tüdi doli zrežete slabejše vejke, tak i tiste, štere preveč v kraj stojijo od stebla. Či pa nega velkoga prebiranja i je ščete nihati, morete je k stebli nagnoti.
Vejke se morejo obrezati. Vrejek nihamo na pol metra dugoga. Na njem stranske vejke, štere so bolje močne, na kračiše vrežemo.
Či mo tak delali, istina, da cepika de nam bolje kesno rodila, nego napravili smo rušt, šteri dosta sada de mogoči nositi.
1400 koron dobička dobo pri ednoj kravi. Vu monošterskoj okrajini je meo paver kravo k odaji. Nikam ne hodo, ne znao cene. Küpec je krave nönč ne v svojo štalo vezo pa na njoj dobo 1400 kor.
Vu cerkvi so se ne dobro oponašali. Na našem goričkom je navada, da luterani na svetke, kda vu svojih cerkvah ne majo slüžbe, vu katoličanske cerkve pridejo. Med njimi mladi lüdje so ne najboljšega obnašanja. Zgodilo se je pri Nedeli na sveto noč. Trije mladenci so vu cerkvi gučali, na glas so se posmehavali. Na tožbo g. plebanoša starejšega so v Soboti osodili na 5 dnih vozo i na plačilo 40 koron. Oviva dva sta mladih let, zato bodeta v Sombotel šla na sod.
Zlato mešo so slüžili vu Dobri g. plebanoš Hőbe Karol 9. marca. Po sv. meši je njih notariuš Dobrica od Libe pozdravlo in vu lepom nemškom govori naznano, da farniki na ime Höbe Karolovo so 1000 kor. fundacije položili na dobre cilje. To se je v nemškoj fari zgodilo. — Za vzgled postavimo, da nemci svoj jezik pri vsakoj priliki rabijo, naš jezik pa pri takših prilikah more v kot stopiti.
Dari. Na podporo Novin: Maria Slaviček. M. Šalovce 2 k. Josef Schadl Gossendorf 10 k. Fr. Bedič Krotendorf 2 k. Z Krajne : Bertalanič M. 2 k. Püvar F. 1 k. Kühar I. 1 k. Klekl A. 1 k. Vogrinčič M. 1 k. Püvar M. —·40 k. Botjak I. 1 k. Puškaš J. 1 k. Klekl J. 2 k. Kous Janoš 4 k. Kous I. 2 k. Soštarec I 1 k. Bertalanič A. 1 k. Soštorec Matjaš 10 k.
Pisač se ponüja. Zvršo je 2 i pol razreda vu gimnaziji. Zna slovenski,
vogrski i nemški. Za volo bojne je mogo odtrgnoti svoje študije. Komi trbe, naj se glasi na vredništvo „Novin.“
Setnivi oves. Či ne ščete setnivoga ovsa meti, morete ob prvim oves zreliti i tak zreli oves sejati, ob drügim i oves se more namočiti. Na sto litre vode se vzeme pol kile kufernoga galica i vu toj vodi se namoči oves, potem se na ponjavi posühši.
V dobljeni so penezi vojaka Štimec Jožefa 10 k. Gjörek Janoš 8 k. Na samostan Herman Fr. 10 k.
Stare pripovesti.
— Ta prokletna Hamerika!
— Zakaj?
— Vu mojem časi so ne hodili, zdaj sam pa že stari, ka bi vö šo, da bi si kaj prislüžo.
— Ta prokletna Hamerika!
— Ka to gučiš?
— Vsi ludje so odnoreli. Dovica sam, sin mo pobegno, na staredni me samo na verstvi nihao, naj se trgam.
Bio je eden mladenec 27 let star. Zaljübo se je vu edno 16 let staro deklo. Zakuno se je, da druge ne vzeme. Mati je za prva nika ne pravila, ne branila, da sta, vküp hodila. Nego za edno leto, kda sta že vkuper zmoteniva bila, začne braniti.
— Siromaška je, pravi mati.
— To je meni vse edno, odgovori sin. Jas sam njoj obljübo.
— Či jo vzemes, jas te pa zatajim, pravi mati s velkimi čemerami.
Bila sta pri ednoj hiši eden sin i edna hči. Hči se oženila, szin pa je doma ostano i on se je oženo. Vzeo je hčer ednoga dovca. Sneha je šla k moževi, doma nihala očo svojega samoga. Teda je vsakomi tak po voli bilo.
Med tem je mož k vojakom rukivao, žena pa je obetežala, starišje so je ne mogli trpeti, ne so jo lübili. Odišla je zato k svojemi oči domo. Mož siromak za ništerne tjedne domo pride, vse obrnjeno najde. Zove ženo nazaj, nego ona ne šče nazaj iti, oča nje ne püsti. Siromak mož ne ve, koma bi šo, ka bi delo. Milo se njemi vidi svoj dom, kde je raso, povržti i k ženi iti. Svojo ženo pa tüdi ne šče zavržti.
Bila je edna dekla. Šla je za ženo k ednomi dovci, ki je malo deco meo. Dokeč je deca mala bila, je bio pri hiši mir. Sin je gorizraso, oženo se je: Konec je postano hišnomi miri. Mati
je prosla peneze na obleč, na črevlje, ne je dobila. Šla je k drügim na delo, da si kaj prislüži, nego na prislüžene peneze szo zijali doma, či je ne prek dala, so njoj jesti ne dali. Mogla je staviti hišo, kde je telko let delala, mogla je staviti moža, z šterim je dugo let vu lepom miri živela, stavila je sina, šteroga je lepo goriredila, liki bi prava mati bila. Šla je k mrzloj hčeri v tihinsko hišo, med tihinske lüdi.
Meli so veščarje nikaj proti szvojemi vesničkomi častniki. Idejo k alispani, gori se vzeme tožba. Pitajo, ka so dužni. Vi mislite, da ste doma, da za vse plačati morete, je bio odgovor.
Siromak človik vsikdar pita, ka plača.
Či ga kde pošteni človek poleg pravice menšo šumo prosi, te že ne verje i misli, da ne bode dobro napravleno.
Bila sta dva starca. Vu mladih letah sta slüžila. Oženila sta se. Kučico malo sta si gori vdarila, po mali ništerne njive si spoküpivala. Deca njima je gori zrasla. Eden se je domo oženo,  drügi so del prosili. Stariva sta se navolila prošnje, preklinjanja, njefke, razdelila sta vse med decom. Samo se razmi, da po ednom so dosta dobiti ne mogli. Starca sta doma več nikšega poštenja ne mela, ar sta več nika ne mela, ka bi razdelila. Starec vu bridkosti nakani, da odide vu Ameriko. Prislüži si kaj, lehko de teda več poštenja meo. Mine edno leto, stari si nika ne more pripraviti. Kak bi on z mladimi vred mogo delati. Komaj si telko slüži, da ma na vsakdanešnji krüh. Žena pa doma ešče vekšo nevolo ma. Peneze je ona na pot svojemi moži gori vzela, kak de je pa plačala? Med tem se je zgodilo, da je delo henjalo vu Ameriki. Ludje so se mogli nazaj povrnoti, tak bi i naš starec včino. Nego kde vzeme peneze? On jih ne ma. Žena več ne dobi na posodo.
Mladenec z velkim vüpanjom je odišo v Ameriko. Zdrav bio, kak žalod. Delao je, služo je lepe peneze. Vküp pride z ednov deklov slovenskoga kraja. V Ameriki to lehko ide, oženi se. Narodi se dete. Penez zadosta sta si spravila, zgučala sta si: Hodiva domo. Domo prideta, mož se suši, dreveni i merje. Spravo si je peneze, dobro bi šlo verstvo. Dosta si je on vu Ameriki od toga premišljavao, kak de on blaženi i veseli tam vu tistoj tihoj slovenskoj vesnici. Pa se vse nači zgodilo.		Dale.
Nyomatott az Egyházmegyei Könyvnyomda gyorssajtóján, Szombathelyen.