Znanstvena razprava
GDK: 150+180(497.4*01 Predmeja)(045)=163.6
Biotska raznolikost gozdne krajine v GGE Predmeja
Biodiversity of Forest Landscape in GGE Predmeja
Jože PAPEŽ1, Vojko ČERNIGOJ2
Izvleček:
Papež, J., Černigoj, V.: Biotska raznolikost gozdne krajine v GGE Predmeja. Gozdarski vestnik, 66/2008, št. 5-6.
V slovenščini, z izvlečkom v angleščini. Cit. lit. 14. Prevod izvlečka v angleščino Breda Misja. Jezikovni pregled
slovenskega besedila Marjetka Šivic.
Prispevek je praktičen prikaz, kako je mogoče biotsko raznolikost gozdne krajine oceniti s pomočjo metodologije
za oceno pomembnosti sestojev za ohranjanje biotske raznolikosti v gozdni krajini, ocene deleža odmrle lesne
biomase, režimov motenj po II. svetovni vojni, in nekaterih podatkov iz literature. Po mnenju avtorjev je na tak
način mogoče preveriti, kako so gozdnogospodarski ukrepi vplivali na habitate ogroženih vrst, in olajša odločitve
pri obnovi gozdnogospodarskih načrtov.
Ključne besede: pomembnost sestojev za ohranjanje biotske raznolikosti, odmrla lesna biomasa, režimi motenj,
habitati ogroženih vrst.
Abstract:
Papež, J., Černigoj, V.: Biodiversity of Forest Landscape in GGE Predmeja. Gozdarski vestnik (Professional Journal
of Forestry) 66/2008, Vol. 5-6. In Slovenian, abstract in English. Cit. lit. 14. The abstract translated into English by
Breda Misja. Proofreading of the Slovenian text: Marjetka Šivic.
This article represents a practical demonstration for evaluating the biodiversity of the forest landscape by the means
of the methodology for the evaluation of the importance of stands for maintenance of biodiversity in forest landscape,
for evaluating the share of the dead wood biomass, disturbance regimes after the World War II and some data from
the literature. In the opinion of the authors, this is the way to check the affects of the forest management measures
on the endangered species habitats and facilitates the decisions in renewing the forest management plans.
Key words: importance of stands for maintenance of biodiversity, dead wood, disturbance regimes, endangered
species habitats.
1 UVOD
Na podlagi definicije biotske raznolikosti, tako
kot je opredeljena v ameriškem gozdarskem
slovarju The Dictionary of Forestry iz l. 1998,
je za oceno biotske raznolikosti v gozdni krajini
treba (PAPEŽ/ČERNIGOJ 2008): ovrednotiti
pomen posameznih sestojev za ohranjanje biotske
raznolikosti; oceniti delež odmrle lesne biomase;
ugotoviti režime motenj in oceniti, kako bosta
sedanje stanje sestojev in predvideno gospodar-
jenje vplivala na ohranjanje biotske raznolikosti.
Sama metodologija za oceno pomembnosti
sestojev za ohranjanje biotske raznolikosti v
gozdni krajini je le eden od kazalnikov biotske
raznolikosti.
Ocena biotske raznolikosti v gozdni krajini
temelji na prostorski in sestojni obravnavi poda-
tkov fitocenoloških elaboratov (gozdne združbe
in subasociacije), gozdnogospodarskih načrtov
(opisi sestojev in podatki vzorčnih ploskev) in
rezultatih drugih raziskav (analiza dosedanjega
gospodarjenja, režimi motenj, rastišča divjega
petelina, sistematski popisi živalskih in rastlinskih
vrst itn.). Z uporabo predlagane metodologije za
oceno p omembnosti sestoj ev za ohranj anj e biotske
raznolikosti v gozdni krajini (PAPEŽ/ČERNIGOJ
2008) pa je ocena biotske raznolikosti v gozdni
krajini uresničljiva.
Metodo smo praktično preverili na primeru
GGE Predmeja, kajti na podlagi predhodnih
raziskav (PAPEŽ/ČERNIGOJ 2007a,b) imamo
podatke o dosedanjem gospodarjenju, režimih
motenj in odzivu nekaterih živalskih vrst na
spremembe okolja. Ker smo naravne danosti
in značilnosti GGE Predmeja že predstavili
1	Mag. J. P., univ. dipl. inž. gozd., Cankarjeva 28,
5000 Nova Gorica
2	V. Č., univ. dipl. inž. gozd., Zavod za gozdove Slovenije,
OE Tolmin, KE Predmeja
(PAPEŽ/ČERNIGOJ 2007a), smo se omejili le
na predstavitev rezultatov ocene biotske razno-
likosti v gozdni krajini.
2 RAČUNALNIŠKA OBDELAVA
PODATKOV
Za oceno pomembnosti sestojev za ohranjanje
biotske raznolikosti v gozdni krajini smo uporabili
predlagano metodologijo (PAPEŽ/ČERNIGOJ
2008). Vseh kazalnikov biotske raznolikosti je
šest, od teh trije na krajinskem nivoju in trije
na sestojnem. Vsak sestoj lahko dobi največ 30
točk in najmanj 6. Infrastrukturnim objektom
smo avtomatsko določili majhno pomembnost,
gozdne jase pa so zelo pomembne, saj je to gozdna
krajina s posameznimi gozdnimi jasami. Temeljna
enota obdelave je bil sestoj oziroma sestojni tip,
ki je določen s svojo številko, ki je ključno polje
navezave vseh, z metodologijo predvidenih kazal-
nikov na sestoj. S tako povezavo so vsi kazalniki
prostorsko določeni na podlagi digitalizacije
sestojnih tipov.
Končni rezultat računalniške obdelave poda-
tkov je ocena pomembnosti sestojev za ohranjanje
biotske raznolikosti v gozdni krajini, ki so lahko:
zelo pomembi, 21-30 točk, pomembni, 11-20
točk in manj pomembni do 10 točk. Ker je vsak
sestoj prostorsko določen (vsak sestoj ima svoj
odsek in površino), lahko dobljene podatke teh
treh kategorij sestojev naprej obdelujemo na
različne načine in na kartah v ustreznem merilu
prikažemo tudi prostorsko.
Podatke o odmrli lesni biomasi, ki smo jih pri-
dobili na stalnih vzorčnih ploskvah, smo dodatno
obdelali tako, da smo vsaki vzorčni ploskvi na
podlagi sestoja, v katerem se nahaja, dali pred-
hodno dobljeno oceno pomembnosti sestoja za
ohranjanje biotske raznolikosti. Podatkom s stalnih
vzorčnih ploskev smo dodali še podatke o odmrli
lesni masi v gozdnem rezervatu Smrečje, v katerem
smo izvedli popolno polno premerbo, vključno z
evidentiranjem vse odmrle lesne mase.
Pri analizi odmrlega drevja podatki o odmrli
lesni biomasi v m3/ha povedo veliko več kot
število odmrlih dreves na hektar. Zato smo na
podlagi razpoložljivih podatkov poskušali dobiti
želene podatke. Za izračun m3 iz števila drevja
potrebujemo povprečno tarifo. Za oceno smo
poskušali izračunati povprečno tarifo za celotno
gozdnogospodarsko enoto, ločeno za iglavce in
listavce po razširjenih debelinskih razredih. Za
povprečno tarifo pri iglavcih smo primerjali tarife
po odsekih za smreko in jelko, za listavce pa za
bukev. Ker smo pri analizi ugotovili, da daleč pre-
vladujejo Schaeferjeve (E) tarife (le v 6 % odsekov
so vmesne ali prebiralne), smo upoštevali E-tarife,
za izračun povprečne tarife v enoti pa smo kot
ponder upoštevali površino odseka. Tako smo
ugotovili, da je povprečna tarifa za iglavce E5,
za listavce pa E4.
Podatki o rastiščih divjega petelina so bili
kot točkovni elementi opredeljeni pri kartiranju
funkcij gozdov na podlagi poslušanja petelina,
najdenih iztrebkov in popisov lovcev.
Podatke o potencialnih teritorijih sov nam
je posredovala Špela Ambrožič, premer kroga
pa ustreza slišnosti posnetka, kar je približno
500 m.
Podatkovne baze smo analizirali s programom
Foxpro for Windows 2.6 a, prostorsko obdelavo
pa smo izvedli v programu MapInfo 7.0. Ker
gre v glavnem za obdelavo subjektivno ocenje-
nih podatkov, jih nismo podrobneje statistično
obdelovali.
3 OCENA POMEMBNOSTI
SESTOJEV ZA OHRANJANJE
BIOTSKE RAZNOLIKOSTI V GGE
PREDMEJA
V GGE Predmeja smo za oceno pomembnosti
sestojev za ohranjanje biotske raznolikosti upoš-
tevali kazalnike, ki so predvideni z metodologijo,
in jih na podlagi opisov sestojev in poznavanja
gozdnih združb ustrezno ovrednotili kot zelo
pomembne, pomembne in manj pomembne.
3.1 Gozdne združbe
Temeljni podatek je prevladujoča gozdna združba
v odseku, tako da imajo vsi sestoji v istem odseku
isto združbo. Pestrost gozdnih združb v GGE
Predmeja ni velika, saj jih je vsega skupaj le 11.
Vseh subasociacij je kar 45, od tega največ v gozdni
združbi Abieti-Fagetum dinaricum. Z botaničnega
vidika so vse združbe enako pomembne, zaradi
elementov alpskega rastlinstva pa izstopa gozdna
združba Pinetum mughi. Ker je bil fitocenološki
elaborat izdelan pred več kot 20 leti, smo pri
obravnavi podatkov uporabili staro poimenovanje
gozdnih združb. Ocena pomembnosti gozdnih
združb za živalske habitate je naslednja:
1.	Zelo pomembne (RK=13-17), 5 točk
-	Abieti-Fagetum dinaricum
2.	Pomembne (RK=7-11), 3 točke
-	Adenostylo-Fagetum
-	Orvalo-Fagetum
-	Luzulo albidae-Piceetum
-	Calamagrostido villosae-Piceetum
-	Seslerio-Fagetum
-	Calamagrostido varie Fagetum
-	Luzulo Fagetum
3.	Manj pomembne (RK=0-5), 1 točka
-	Fagetum subalpinum
-	Seslerio-Ostryetum
-	Pinetum mughi
3.2 Razvojne faze
Sestojem smo razvojno fazo opredelili skladno s
šifrantom Pravilnika o gozdnogospodarskih in
gozdnogojitvenih načrtih (Uradni list RS, 5/1998).
Pri opredelitvi razvojnih faz za potrebe gozdno-
gospodarskega načrta so vse oblike nemerskih
sestojev uvrščene v enotno kategorijo mladovja, v
katero so vključene vse oblike od mladja do letve-
njakov. Drugače bi mladovja, zaradi pomembnosti
za ohranjanje biotske raznolikosti, uvrstili med
zelo pomembna. Ocena pomembnosti razvojnih
faz je naslednja:
1.	Zelo pomembne, 5 točk
-	sestoji v obnavljanju
-	raznomerni sestoji
-	dvoslojni sestoji
2.	Pomembne, 3 točke
-	debeljaki
-	mladovje
3.	Manj pomembne, 1 točka
-	drogovnjaki
-	rušje in grmičav gozd
3.3 Tipi gozdov
Z vedno večjo nadmorsko višino se zmanjšuje
število drevesnih vrst in na območju GGE Pred-
mej a so naravne graditeljice sestojev le bukev, jelka
in smreka, katerim so posamezno do skupinsko
primešane še naslednje drevesne vrste: gorski javor,
veliki jesen, jerebika, mokovec, rušje, češnja, črni
gaber, iva, trepetlika in breza. Črni bor, munika,
macesen, in smreka ter veliki jesen zunaj naravnih
nahajališč so vneseni umetno.
Tipe gozdov smo določili na podlagi deleža
določene drevesne vrste v lesni zalogi sestoja (če
je več kot 70 % določene drevesne vrste, so to čisti
sestoji), značilne zgradbe krošenj in značilnosti
drevesne skorje. Na območju GGE Predmeja
razlikujemo naslednje tipe gozdov:
1.	Mešani gozdovi bukve in jelke so prvobitni tip
gozdov v gozdni združbi Abieti-Fagetum dinari-
cum. Jelka se je pomlajevala v manjših vrzelih, ki
so jih povzročale malopovršinske motnje. V takih
vrzelih si je dobila zadostno prednost v višini, da
je ušla agresivnejši bukvi, ki se množično naseli
po velikopovršinskih motnjah. Ocenjujemo, da
je v prvobitnih gozdovih znašal delež jelke v lesni
zalogi 20-50 %, v veliki meri pa je bil odvisen
od oblike, pogostnosti in intenzivnosti naravnih
motenj ter od številčnosti populacij srnjadi in
jelenjadi. V zeliščnem sloju so prevladovali geo-
fiti, v grmovnem sloju pa mladje bukve, jelke in
gorskega javorja. V sedanjih gozdovih mladja
praktično ni jelke.
2.	Bukovi gozdovi so enoplastni in izključujejo
razvoj vertikalnega profila. Zanje sta značilna
slabo razvit grmovni sloj in prisotnost geofitov,
ki zacvetijo v zgodnji pomladi, ko drevje še ni
olistano. Ko se drevje olista, v globoki senci
bukovega gozda uspevajo samo sencovzdržne
rastline. Bukovi gozdovi so značilnost večine
gozdnih združb, v gozdni združbi Abieti-
Fagetum dinaricum pa so predvsem posledica
zastornega gospodarjenja.
3.	Jelovi gozdovi so rezultat pospeševanja jelke v
19. in 20. stoletju in so večinoma stari 120-150
let. Zaradi sušenja jelke, ki je bilo najmočnejše
v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so se
v veliki meri oblikovali dvoplastni gozdovi, z
bukvijo v spodnji plasti. Pomanjkanje mladja
in prepričanje, da polnilni sloj ni dovolj kako-
vosten, sta uveljavila način gospodarjenja, ki
je temeljil na končnem poseku najbolj pre-
svetljenih sestojev in sajenju smreke.
4.	Umetno osnovani gozdovi smreke so različnih
starosti, največ pa jih je bilo osnovanih na rastiš-
čih gozdne združbe Abieti-Fagetum dinaricum.
Mednje spadajo vsi smrekovi sestoji, ki niso
uvrščeni v GR Smrekovja. Značilnost takih
gozdov je, da v njih ni naravnega pomlaj evanj a,
kar je v starih debeljakih že težava. Pozimi so
smrekovi gozdovi toplotno zavetje za srnjad
in jelenjad. Ker se številčnost populacije jele-
njadi občutno povečuje, lahko pričakujemo,
da bodo v hudih zimah v starejših smrekovih
drogovnjakih nastale težave zaradi lupljenja
debel.
5.	Gozdovi črnega bora so nastali s pogozdova-
njem zahodnih obronkov Trnovskega gozda,
ki so najbolj izpostavljeni burji. Večinoma so
to debeljaki, v katerih se spodnja plast črnega
gabra in bukve že vrašča v zgornjo plast črnega
bora, presvetljeno zaradi starosti. Večina takih
gozdov ima poudarjen varovalni značaj.
6.	Smrekovi gozdovi se naravno pojavljajo v mra-
ziščih v Smrečju in Smrekovi dragi. Večina takih
gozdov je v naravnih rezervatih in se v njih ne
gospodari več. V Smrekovi dragi je rezervat že
več kot 30 let, v Smrečju pa je bil razglašen po
vetrolomu, ki je nastal leta 1988. Značilnost teh
gozdov je, da je naravno pomlajevanje uspešno
le na odmrli lesni biomasi (podrtice, panji in
dovolj veliki kupi sečnih ostankov).
7.	Rušje in grmičav gozd sta značilna za vrhove
Golakov, Smrekovo drago in druge manjše tem-
peraturne in vegetacijske inverzije. Poleg rušja
se pojavljata še bukev in jerebika. Vsi sestoji
imajo poudarjen varovalni značaj, zanje pa so
še posebno značilni reliktni ostanki alpskega
rastlinstva.
Z ekološkega vidika j e relativni pomen gozdnih
tipov naslednji:
1.	zelo pomembni, 5 točk
-	mešani jelovo-bukovi gozdovi
2.	pomembni, 3 točke
-	bukovi gozdovi
-	jelovi gozdovi
-	naravni smrekovi gozdovi
3. manj pomembni, 1 točka
-	smrekovi nasadi
-	nasadi črnega bora
-	rušje in grmičav gozd
3.4	Sestojni sklep
Sestojni sklep ocenimo pri opisu sestoja. Za sestoje,
v katerih ne ocenjujemo sestojnega sklepa, smo
ga s pomočjo šifranta za opis sestoja in odseka
dodatno ocenili po sestojnem sklepu prevladu-
joče razvojne faze, in sicer: sestoj v obnovi ima
pretrgan sklep, dvoslojni sestoj ima tesen sklep,
raznomeren sestoj ima rahel sklep, grmičav gozd
pa ima pretrgan sklep. Relativni pomen sestojnega
sklepa v GGE Predmeja je naslednji:
1.	zelo pomemben 5 točk
-	vrzelast in pretrgan sklep
2.	pomemben, 3 točke
-	rahel sklep
3.	manj pomemben, 1 točka
-	normalen sklep
-	tesen sklep
3.5	Prisotnost manjšinskih drevesnih
vrst
V GGE Predmeja obravnavamo kot manjšinske
naslednje drevesne vrste listavcev: gorski javor,
veliki jesen, jerebika, mokovec, češnja, črni gaber,
iva, trepetlika in breza. Pri sestojih z lesno zalogo
smo upoštevali delež v % od lesne zaloge, v
nemerskih sestojih pa površinski delež v %. Z
ekološkega vidika je relativni pomen prisotnosti
manjšinskih drevesnih vrst naslednji:
-	zelo pomembna (njihov delež znaša več kot
3 %), 5 točk,
-	pomembna (njihov delež znaša 1 do 3 %),
3 točke,
-	manj pomembna (njihov delež znaša manj kot
1 %), 1 točka.
3.6	Višina lesne zaloge
Za vsak sestoj smo upoštevali tisto lesno zalogo,
kjer je okularna ocena že usklajena z lesno zalogo
iz stalnih vzorčnih ploskev. Kot izhodišče za
oceno pomena lesne zaloge smo vzeli ciljno lesno
zalogo sestoja pred začetkom pomlajevanja, ki za
prevladujoči GR jelova bukovja dobrih rastišč
znaša 620 m3/ha. Relativni pomen lesne zaloge
je naslednji:
-	zelo pomembna (lesna zaloga je večja od
600 m3/ha), 5 točk,
-	pomembna (lesna zaloga znaša 301 do 600
m3/ha), 3 točke,
-	manj pomembna (lesna zaloga je manjša od
300 m3/ha), 1 točka.
3.7 Pomembnost sestojev in drugih
površin za ohranjanje biotske
raznolikosti
Prvi rezultati uporabljene metodologije za oceno
pomembnosti sestojev za ohranjanje biotske raz-
nolikosti v gozdni krajini so naslednji:
-	biotsko zelo pomembni: lazi, jase in zaraščajoče
površine, 34 ha ali 0,7 %,
-	biotsko zelo pomembni sestoji 977 ha ali
20,5 %,
-	biotsko pomembni sestoji: 3.729 ha ali
78,2 %,
-	biotsko manj pomembni sestoji: 16 ha ali
0,3 %,
-	infrastrukturni objekti 13 ha ali 0,3 %,
-	skupaj 4.769 ha, od tega 4.722 ha gozda.
Posamezne kategorije biotske pomembnosti
sestojev so prostorsko prikazane na karti 1, na
njej pa so tudi rastišča divjega petelina in poten-
cialni teritoriji gozdnih sov. Na podlagi izdelane
karte pomembnosti sestojev za ohranjanje biot-
ske raznolikosti smo ugotovili, da prvi rezultati
ne zadostujejo, zato smo jih dopolnili z analizo
velikosti biotsko zelo pomembnih sestojev, zasto-
panostjo teh sestojev v posameznih gospodarskih
razredih in predvidenim obsegom sečnje in
gojitvenih del.
Iz preglednic 1 in 2 je razvidno, da je 55,0 %
biotsko zelo pomembnih sestojev v jelovih bukov-
jih, mešanih z iglavci, da je vseh sestojev, manjših
od 3,0 ha 64,0 %, njihova površina pa znaša 22,0 %
Karta 1: Pregledna karta pomembnosti sestojev za ohranjanje biotske raznolikosti v GGE Predmeja
GozdV 66 (2008) 5-6
Preglednica 1: Zastopanost in velikost biotsko zelo pomembnih sestojev po gospodarskih razredih
Gospodarski razred	Število sesto		jev v posameznem GR po velikosti (v ha)				
	do 1	1,1-3	3,1-5	5,1-10	10,1-20	več kot 20	SK
Primorska bukovja	1	3	3	2	1	0	10
Jelova bukovja dobrih rastišč, zabukovljena	11	5	5	6	3	0	30
Jelova bukovja dobrih rastišč, mešana z igl.	16	27	9	17	3	0	72
Jelova bukovja sušnih rastišč, mešana z igl.	13	15	4	6	1	1	40
Jelova bukovja hladnih leg mešana z igl.	13	15	6	9	3	1	47
Visokogorska bukovja	11	8	0	4	0	0	23
Smrekovja	1	0	0	0	0	0	1
Varovalni gozdovi	8	7	2	3	0	1	21
Gozdni rezervati	21	10	6	6	2	0	45
Skupaj sestoji	95	90	35	53	13	3	289
Gozdne jase in lazi	45	6	3	0	0	0	54
Skupaj	140	96	38	53	13	3	343
Preglednica 2: Temeljni podatki biotsko zelo pomembnih sestojev po posameznih razredih velikosti sestojev
Velikost sestojev	Število sestojev	Površina (ha)	Lesna zalo- ga (m3)	Morebitni posek (m3)	Sajenje (ha)	Nega mla- dovij (ha)
do 1,0 ha	95	46	9.644	1.654		6,7
1,1-3,0 ha	90	169	53.355	8.919	1,0	14,0
3,1-5,0 ha	35	137	41.409	7.291		8,5
5,1-10,0 ha	53	359	124.002	24.800	1,0	26,8
10,1-20,0 ha	13	191	60.717	10.739		5,2
Več kot 20,0 ha	3	75	26.255	3.685		0,0
Skupaj sestoji	289	977	315.382	57.088	2,0	61,2
Gozdne jase	54	34				
Skupaj	343	1.011				
vseh biotsko zelo pomembnih sestojev. Primer-
java karte pomembnosti sestojev za ohranjanje
biotske raznolikosti s karto vpliva vetrolomov v
obdobju 1983-2003 (PAPEŽ/ČERNIGOJ 2007a)
pa je pokazala, da je le majhen delež biotsko zelo
pomembnih sestojev v osrednjem, najbolj priza-
detem območju vetrolomov.
Za ohranjanje biotske raznolikosti bi bilo zelo
smotrno, da v sestojih, ki so manjši od 3,0 ha, ne
bi izvajali predvidene sečnje, v drugih biotsko zelo
pomembnih sestojih pa bi bilo treba izvajati pred-
videna dela tako, da bi bila njihova pomembnost
čim manj okrnjena. Izpad 5,6 % pri sečnji bi lahko
nadomestili v preostalih sestojih ali pa za toliko
zmanjšali predvideni morebitni posek.
4 OCENA KOLIČINE ODMRLE
LESNE BIOMASE
Za odmrlo lesno biomaso so na voljo le podatki
stalnih vzorčnih ploskev in podatki o odmrli lesni
biomasi v gozdnem rezervatu Smrečje, v katerem so
izvedli polno premerbo. Da bi dobili oceno o količini
odmrle lesne biomase v posameznih kategorijah
biotske pomembnosti sestojev, smo vsaki vzorčni
ploskvi dali oceno biotske pomembnosti sestoja, v
katerem se nahaja. Podatki o odmrli lesni biomasi
v posameznih kategorijah biotske pomembnosti
sestojev in v rezervatih Smrečje in Golaki smo
prikazali v preglednicah 3, 4 in 5. Število vzorčnih
ploskev je naslednje: biotsko zelo pomembni sestoji,
143 ploskev, biotsko pomembni sestoji, 500 ploskev,
ter biotsko manj pomembni sestoji, 4 ploskve.
Podatek iz preglednice 3, da je najmanj odmrle
lesne biomase v biotsko zelo pomembnih sestojih,
Preglednica 3: Ocena odmrle lesne biomase v GGE Predmeja v m3/ha
Biotsko zelo pomembni sestoji									
Razširjeni debelinski razred	Stoječe drevje			Ležeče drevje			Skupaj		
	Iglavci	Listavci	Skupaj	Iglavci	Listavci	Skupaj	Iglavci	Listavci	Skupaj
A(10-30)	1,29	0,84	2,13	1,43	1,59	3,03	2,72	2,43	5,16
B(30-50)	2,60	0,54	3,14	2,80	1,26	4,06	5,40	1,80	7,20
C (več kot 50)	1,66	0,00	1,66	1,66	0,50	2,16	3,32	0,50	3,82
Skupaj	5,55	1,38	6,93	5,89	3,36	9,25	11,44	4,74	16,18
									
Biotsko pomembni sestoji									
Razširjeni debelinski razred	Stoječe drevje			Ležeče drevje			Skupaj		
	Iglavci	Listavci	Skupaj	Iglavci	Listavci	Skupaj	Iglavci	Listavci	Skupaj
A(10-30)	3,48	2,32	5,80	2,72	3,13	5,85	6,20	5,45	11,65
B(30-50)	1,26	0,36	1,62	1,54	1,96	3,51	2,80	2,32	5,12
C (več kot 50)	1,11	0,00	1,11	0,16	1,15	1,30	1,26	1,15	2,41
Skupaj	5,85	2,68	8,53	4,42	6,24	10,66	10,27	8,92	19,19
									
Biotsko manj				pomembni sestoji					
Razširjeni debelinski razred	Stoječe drevje			Ležeče drevje			Skupaj		
	Iglavci	Listavci	Skupaj	Iglavci	Listavci	Skupaj	Iglavci	Listavci	Skupaj
A(10-30)	3,30	0,00	3,30	0,00	0,00	0,00	3,30	0,00	3,30
B(30-50)	0,00	0,00	0,00	7,15	0,00	7,15	7,15	0,00	7,15
C (več kot 50)	0,00	0,00	0,00	0,00	0,00	0,00	0,00	0,00	0,00
Skupaj	3,30	0,00	3,30	7,15	0,00	7,15	10,45	0,00	10,45
									
Skupaj									
Razširjeni debelinski razred	Stoječe drevje			Ležeče drevje			Skupaj		
	Iglavci	Listavci	Skupaj	Iglavci	Listavci	Skupaj	Iglavci	Listavci	Skupaj
A(10-30)	3,00	1,98	4,97	2,42	2,77	5,19	5,42	4,75	10,16
B(30-50)	1,55	0,40	1,95	1,86	1,79	3,65	3,40	2,19	5,60
C (več kot 50)	1,22	0,00	1,22	0,49	1,00	1,49	1,71	1,00	2,71
Skupaj	5,77	2,37	8,14	4,76	5,56	10,33	10,53	7,94	18,47
je na prvi pogled presenetljiv. Če pa upoštevamo
dejstvo, da je 55,0 % biotsko zelo pomembnih
sestojev v jelovih bukovjih mešanih z iglavci, je
odgovor hitro na dlani. Taki sestoji so hkrati tudi
gospodarsko pomembni, letna količina jelovih
sušic pa je bila do nedavnega dovolj velika, da se
jih je finančno splačalo izdelati pravočasno, spraviti
do ceste in prodati. Posledica je, da je v biotsko zelo
pomembnih sestojih pri povprečni LZ 323 m3/ha
samo 5,0 % odmrle lesne biomase, v celotni GGE
Predmeja pa je pri povprečni LZ 316 m3/ha kar
5,8 % odmrle lesne biomase. Večji delež odmrle
lesne biomase v biotsko pomembnih sestojih je
verjetno posledica dejstva, da se v odročnejših
predelih ni splačalo izdelovati posameznih sušic
in podrtic. Za vse gozdove pa je pomemben delež
odmrle lesne biomase v posameznih razširjenih
debelinskih razredih: pri sušicah je v prvem 61 %,
v drugem 24 % in v tretjem 15 %; pri podrticah
je v prvem 50 %, v drugem 35 % in v tretjem
15 %; skupaj je v prvem 55 %, v drugem 30 %
in v tretjem 15 %. V primerjavi s Pravilnikom o
varstvu gozdov (Ur. l. RS, št. 92/2000), ki pred-
pisuje najmanj 3 % odmrle lesne biomase, naj bi
je bilo več kot dovolj. Vendar je za ohranjanje
biotske raznolikosti kritično izrazito pomanjkanje
debele odmrle lesne biomase.
V gozdovih, ki so prepuščeni naravnemu raz-
voju, je največ debele odmrle lesne biomase na
boljših bolj vlažnih rastiščih z visoko lesno zalogo
in večjim deležem iglavcev. Za ponazoritev, kako
na količino odmrle lesne biomase vplivajo rastišče,
Preglednica 4: Ocena odmrle lesne biomase v gozdnem rezervatu Smrečje v m3/ha
Razširjeni debelinski razred	Stoječe drevje			Ležeče drevje			Skupaj		
	Iglavci	Listavci	Skupaj	Iglavci	Listavci	Skupaj	Iglavci	Listavci	Skupaj
A(10-30)	0,8	0,0	0,8	0,1	0,1	0,2	0,9	0,2	1,0
B (30-50)	2,9	0,0	2,9	2,5	0,0	2,5	5,3	0,0	5,3
C (več kot 50)	21,9	0,1	22,0	32,4	0,0	32,4	54,3	0,1	54,4
Skupaj	25,5	0,2	25,7	35,0	0,1	35,1	60,5	0,3	60,8
Preglednica 5: Ocena odmrle lesne biomase v gozdnem rezervatu Golaki - Smrekova draga v m3/ha
Razširjeni debelinski razred	Stoječe drevje			Ležeče drevje			Skupaj		
	Iglavci	Listavci	Skupaj	Iglavci	Listavci	Skupaj	Iglavci	Listavci	Skupaj
A(10-30)	2,97	1,89	4,86	0,30	0,81	1,11	3,27	2,70	5,97
B (30-50)	7,72	5,81	13,53	3,86	13,93	17,79	11,58	19,74	31,32
C (več kot 50)	0,00	0,00	0,00	0,00	0,00	0,00	0,00	0,00	0,00
Skupaj	10,69	7,70	18,39	4,16	14,74	18,90	14,85	22,44	37,29
drevesna sestava in vzroki naravnih motenj, smo
v preglednicah 4 in 5 ločeno prikazali podatke za
gozdna rezervata Smrečje in Golaki.
Podatki za gozdni rezervat Smrečje so rezul-
tat polne premerbe. Skupno je 12 % odmrle
lesne biomase, od tega 5 % sušic in 7 % podrtic.
Velik delež odmrle lesne biomase v razširjenem
debelinskem razredu C, 89,5 % odmrle lesne
biomase, je posledica dveh vetrolomov v starih
smrekovih sestojih in s tem povezanega napada
podlubnikov.
Podatki o odmrli lesni biomasi za gozdni
rezervat Golaki - Smrekova draga, ki zajema
ekstremna rastišča na nadmorski višini 1.110 do
1.495 m in so v njem le malopovršinske motnje,
so samo informativni, saj temeljijo le na oceni
18 stalnih vzorčnih ploskev. Zaradi ekstremnih
rastiščnih razmer v razširjenem debelinskem
razredu C ni odmrle lesne biomase, v razredu B
pa je je kar 84 %.
Primerjava gozdnega rezervata Golaki - Smre-
kova draga s pragozdom in drugimi rezervati v
Trnovskem gozdu (PAPEŽ 2005b) je pokazala, da
je v pragozdu Bukov vrh odmrle lesne biomase
2,5-krat več, v rezervatu Bosna 2,9-krat več, v
rezervatu Smrečje 1,6-krat več in v rezervatu
Fondek 1,8-krat manj (čisti bukov sestoj na
sušnem rastišču).
5 REŽIMI MOTENJ PO II.
SVETOVNI VOJNI
Burja je stalen pojav in najpomembnejša abiotska
motnja. V pretežno bukovih sestojih na vrhovih,
grebenih in višjih severovzhodnih legah, ki so
izpostavljeni stalnemu vplivu burje, je zraslo
kratko koničasto drevje z debelimi vejami in eno-
stransko deformirano krošnjo, ki je odporno proti
burji. Ker na izpostavljenih legah burja odnaša
rastlinski opad, je zaradi pomanjkanja humusa in
suše zelo oteženo pomlajevanje. V drugih predelih
se burja pojavlja predvsem od oktobra do aprila.
Ker je drevje burji bolj ali manj prilagojeno, veči-
noma ustvarja le manjše ali večje sestojne vrzeli.
Zaradi spleta neugodnih vremenskih razmer,
topografskih značilnosti, značilnosti sestojev in
drevesnih vrst in zaradi neupoštevanj a smeri vetra
pri gospodarjenju pa zaradi burje lahko nastanejo
velikopovršinski vetrolomi.
Poleg burje se redkeje pojavlja tudi južni veter
(jugo, mornik, schirocco). Ponavadi nastane
poleti, in to z nasprotne strani kot burja. Ker rast
drevja ni prilagojena njegovemu vplivu, povzroča
obsežne vetrolome. V ostankih poškodovanih
sestojev, ki so zelo preredčeni, stojnosti praktično
ni več, na robovih tako nastalih jas in vrzeli pa se
poveča rušilna moč burje, kateri se v razrahljanih
in oslabljenih smrekovih sestojih pridružijo še
podlubniki. Lokalno se redko pojavljajo zračni
vrtinci (cikloni), ki na svoji poti polomijo in
izrujejo večino drevja.
Drugi abiotski dejavniki, ki jih omenjajo v
vseh znanih gozdnogospodarskih načrtih, so
sneg, žled, toča, pozebe. Vendar je njihov vpliv na
gospodarjenje in oblikovanje živalskih habitatov
manj pomemben.
Značilne antropogene motnje (PAPEŽ/ČER-
NIGOJ 2007a) so naslednje. Da so po II. svetovni
vojni lahko precej povečali obseg sečenj, so zelo
zgostili omrežje gozdnih cest. Njihovo dolžino so
skoraj podvojili, in sicer s 57,1 km leta 1954 na
108,1 km leta 1994 in razen rezervata Golaki ni
več zaprtih predelov. Velikopovršinska obnova
starih prezrelih sestojev in skupinsko postopno
gospodarjenje sta bila povezana z velikim številom
rednih sečišč, obsežnim sajenjem in izvajanjem
nege mladovij. Zaradi rednih sanitarnih sečenj
(sušenje jelke in vetrolomi) so število sečišč še
povečali, v iste oddelke pa so se s sečnjami vračali
vsako leto, včasih tudi večkrat na leto. Tak način
gospodarjenja je zelo zmanjšal prisotnost odmrle
lesne biomase in ustvaril zelo velik gozdni rob.
Zaradi zaraščanja se je zelo zmanjšala površina
kmetijskih zemljišč, ki jih je bilo leta 1953 še 68
ha, leta 2003 pa samo še 34 ha; od tega le 11 ha
lazov, 23 ha pa je bilo prepuščeno zaraščanju!
Velikopovršinska vetroloma, ki sta nastala v letih
1988 in 1993, sta nepričakovano presvetlila sestoje
in sprožila nenačrtovano naravno in umetno
obnovo. Pomembne antropogene motnje so tudi
razmah rekreacije in nabiralništva ter zmanjšano
zanimanje za lov na lisice in kune.
Povezanost abiotskih in antropogenih motenj
je ustvarila krajino, v kateri se mešajo mlajše in
starejše razvojne faze, ki zagotavljajo ugodne
habitate za rastlinojedo parkljasto divjad. Manj pa
taka krajina ustreza nekaterim drugim živalskim
vrstam (gozdne kure, duplarji itn.).
Številčnost populacije srnj adi je vseskozi nihala
zaradi načinov gospodarjenja, številčnosti plenil-
cev, legalnega lova in krivolova. Odvisna je pred-
vsem od dolžine gozdnega roba, obsega sajenja,
zaraščanja gozdnih jas, prisotnosti plenilcev in
realizacije načrtovanega odstrela. Populacija
srnjadi je bila najštevilnejša v obdobju 1974-1993,
ko so na leto umetno obnovili 10 do 12 ha, in to
pretežno s smreko. V zadnjih letih se je njena
številčnost zmanjšala zaradi zmanjšanja obsega
sajenja. Na njeno številčnost verjetno vplivajo
tudi medvrstni odnosi s populacijami jelenjadi
in muflonov, katerih prisotnost se ponovno
krepi. Skupna številčnost populacij vseh treh
vrst rastlinojede parkljaste divjadi je tolikšna,
da je pomembna biotska motnja, saj je naravno
pomlajevanje jelke onemogočeno, ravno tako pa
ni zanemarljiv njihov vpliv na gozdne kure.
6 OHRANJENOST HABITATOV
NEKATERIH OGROŽENIH
ŽIVALSKIH VRST
Na podlagi ovrednotenja pomembnosti sestojev
za ohranjanje biotske raznolikosti in njihove
prostorske razporeditve, ocene deleža odmrle
lesne biomase, režimov motenj po II. svetovni
vojni in nekaterih podatkov iz literature smo
skušali ugotoviti, kakšni so pogoji za ohranjanje
in pospeševanje številčnosti populacij nekaterih
živalskih vrst z rdečega seznama ogroženih
živalskih vrst (Pravilnik o uvrstitvi ogroženih
rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam. Ur.
l. RS, št. 82/2002), kot so: npr. divji petelin, črna
žolna, kozača itn.
Divji petelin
Problematiko divjega petelina Tetrao urogallus sta
podrobneje obravnavala Papež/Černigoj (2007b),
zato je tu naveden le povzetek njunih ugotovitev.
V Trnovskem gozdu so rastišča divjega petelina
razporejena po vrhovih, njegova številčnost pa
je majhna. Podatki območnega načrta 2001-
2010 nakazujejo, naj bi bil divji petelin, razen
na območju Golakov, prisoten še v Smrekovi
dragi, na Bukovcu, Petelinovcu, Ojstrovci, Črnem
Vrhu, Koreninah, Velikem robu, Modrasovcu in
Nagnovcu. Rezultati opazovanj so pokazali, da
so bila nekatera rastišča takrat že gluha. Iz karte
pomembnosti sestojev za ohranjanje biotske raz-
nolikosti je razvidno, da so vsa rastišča v biotsko
zelo pomembnih sestojih ali v njihovi neposredni
bližini. Na žalost pa je v neposredni bližini večine
rastišč tudi mrhovišče za medveda.
Za zavarovanje divjega petelina v Trnovskem
gozdu, v katerem naravne motnje ustvarjajo
ustreznejše habitate kot sedanje gospodarjenje z
gozdom, bi bilo najprimerneje, da bi nad 1.000
m nadmorske višine izločili iz gospodarjenja vse
gozdove v pasu 100-200 m pod vrhovi in gre-
beni (praksa starih avstrijskih gozdarjev) in zelo
povečali odstrel njegovih plenilcev in rastlinojede
parkljaste divjadi. Ker veljavni gozdnogospo-
darski načrt ne predvideva izločitve teh gozdov
iz gospodarjenja, je trenutna mogoča rešitev
le, da bi nad 1.000 m nadmorske višine omejili
intenzivno gospodarjenje v pasu 100-200 m in
dosledno upoštevali določbe veljavnega Pravilnika
o varstvu gozdov. Prav tako bi morali dosledno
izvajati zaporo gozdnih cest in z informativnimi
tablami obveščati obiskovalce o namenu zapiranja
takih območij.
Gozdne vrste sov
V	Trnovskem gozdu še ni bilo sistematičnega
popisa ptic, popis sov pa je bil dvakrat. Benussi
in Genero (1995, cit. po AMBROŽIČ 2004) sta
za kozačo ugotovila gostoto 4,0-5,0 parov/1000
ha, kar naj bi bila ena največjih gostot v Sloveniji
(MIHELIČ et al. 2000, cit. po AMBROŽIČ 2004).
V	letih 2001 in 2002 je Ambrožičeva (2004) v
Trnovskem gozdu izvedla sistematski popis gozd-
nih vrst sov, in to na 20,28 km2 popisane površine
(celotna planota z delom pobočij nad Ajdovščino
in Novo Gorico). Ugotovila je naslednjo gostoto
teritorijev:
-	koconogi čuk, Aegolius funereus, leta 2001 1
teritorij ali 0,49 teritorija/1.000 ha in leta 2002
6 teritorijev ali 2,96 teritorija/1.000 ha;
-	lesna sova, Strix aluco, leta 2001 10 teritorijev
ali 4,93 teritorija/1.000 ha in leta 2002 15
teritorijev ali 7,39 teritorija/1000 ha;
-	kozača, Strix uralensis, leta 2001 6 teritorijev ali
2,96 teritorija/1.000 ha in leta 2002 7 teritorijev
ali 3,45 teritorija/1.000 ha;
-	mali skovik, Glaucidium passerinum, v času
popisov ga ni našla, kar je verjetno posledica
izbora točk, saj je zanj značilno, da se pogosteje
pojavlja na višjih nadmorskih višinah.
V GGE Predmeja je bilo na južnem robu 6
popisnih točk, na severnem pa 4. Na točkah
južnega roba je registrirala 3 teritorije kocono-
gega čuka, 4 teritorije lesne sove in 2 teritorija
kozače. Na točkah severnega roba pa je regi-
strirala 2 teritorija koconogega čuka, 1 teritorij
lesne sove in 2 teritorija kozače (AMBROŽIČ
2006, pisno). Zaradi ogroženosti in zaščite sov
ne navajamo točnih lokacij. Za gospodarjenje
z gozdovi v GGE Predmeja so pomembne
naslednje ugotovitve zadnjega sistematskega
popisa sov:
-	koconogi čuk in kozača sta omejena na ozek
višinski pas, 840-1.230 m nadmorske višine.
Ustrezen habitat za obe vrsti so starejši zreli
sestoji z odmrlo lesno biomaso, njuno sobivanje
pa je pogosto mogoče;
-	kozača ponavadi gnezdi v votlem drevju, v štrc-
ljih odlomljenega debla in v duplih in polduplih
(MIHELIČ et al. 2000, cit. po AMBROŽIČ
2004), koconogi čuk pa zaseda predvsem dupla,
ki jih je izdolbla črna žolna. Kozača pogosto
gnezdi tudi v opuščenih gnezdih ujed (BOŽIČ
1983);
-	Lesna sova, ki je ekološko zelo prilagodljiva,
se pojavlja do nadmorske višine 1.250 m, kar
je relativno visoko. Ustrezen habitat na taki
nadmorski višini je verjetno posledica pri-
sotnosti planinskih in gozdarskih koč, saj ne
gnezdi samo v duplih in polduplih, ampak tudi
v stavbah, sobivanje s kozačo pa je redko;
-	koconogi čuk se je, razen enkrat, zadrževal le
na območjih, kjer lesnih sov niso registrirali.
Verjetno je to posledica dejstva, da lesna sova
lahko neposredno pleni koconogega čuka ali
pa z njim tekmuje za dupla črne žolne (MIK-
KOLA 1983, LOCKER/FLUGGE 1998, cit. po
Ambrožič 2004):
-	prehrana vseh treh sov so mali sesalci, dvoživke,
žuželke in redkeje ptice (če je pomanjkanje
malih sesalcev). Kozača naj bi v Sloveniji ple-
nila predvsem polha (VREZEC 2000, cit. po
AMBROŽIČ 2004). Ker v Trnovskem gozdu
prevelika številčnost polhov že od nekdaj ovira
naravno obnovo bukovih gozdov (PAPEŽ/
ČERNIGOJ 2007a), je prisotnost kozače še
kako pomembna.
Iz karte pomembnosti sestojev za ohranjanje
biotske raznolikosti je razvidno, da so registrirani
potencialni teritoriji koconogega čuka in kozače
večinoma v bližini biotsko zelo pomembnih sesto-
jev. Na podlagi popisa in prostorske razporeditve
biotsko zelo pomembnih sestojev lahko sklepamo,
da je v predelih, ki jih popis ni zajel, pogostost
teritorijev sov podobna. Rezultati popisa sov pa
kažejo, da prostorska razgibanost gozdov in dovolj
velik delež biotsko zelo pomembnih sestojev sovam
zagotavljata dovolj hrane in gnezdišč. Zato je
njihova gostota med največjimi v Sloveniji.
Primarni in sekundarni duplarji
V slovenski gozdnati krajini poznamo 10 vrst
primarnih duplarjev in 35 vrst sekundarnih
(PAPEŽ et al. 1997). V kočevskih jelovo-bukovih
gozdovih so ugotovili prisotnost 7 primarnih in
23 sekundarnih duplarjev (PERUŠEK 1992, cit.
po PAPEŽ et al. 1997). Na območju Trnovskega
gozda naj bi bila prisotna le 2 primarna duplarja
(črna žolna in veliki detel) in 10 sekundarnih
(SOVINC 1994). Relativno velika gostota koco-
nogega čuka, ki zaseda predvsem opuščena dupla
črne žolne, nakazuje, da je črna žolna pogosta. To
pomeni, da je še dovolj starih sestojev iglavcev,
ki so habitat lesnih in drugih mravelj, katerih
ličinke so v času gnezdenja glavna hrana črne
žolne, in dovolj starih debelih bukev, v katerih
gnezdi. Zaradi podobnosti jelovo-bukovih gozdov
na območju GGE Predmeja in na Kočevskem
pa menimo, da bo šele sistematični popis ptic
pokazal dejansko prisotnost posameznih vrst in
pokazal, kakšni sta številčnost in gostota ptic v
posameznih kategorijah pomembnosti sestojev
za ohranjanje biotske raznolikosti. Tako Perušek
(2006) ugotavlja, da na Kočevskem gnezdi 125
vrst ptic, večja zastopanost ptic pa je na produk-
tivnejših rastiščih gozdne združbe Abieti-Fagetum
omphalodetosum.
7 DISKUSIJA IN ZAKLJUČKI
Oceno biotske raznolikosti v gozdni krajini smo
naredili na podlagi ocene pomembnosti sestojev
za ohranjanje biotske raznolikosti v gozdni kra-
jini, ocene deleža odmrle lesne biomase, režimov
motenj po II. svetovni vojni in nekaterih podatkov
iz literature in ugotovitve so naslednje.
Biotsko zelo pomembnih sestojev je 977 ha ali
20,5 % skupne površine enote. Rezultat je zani-
miv, saj se nekako ujema s predlogom načrtnega
gospodarjenja z odmrlo lesno biomaso, ko naj bi v
gozdnogospodarski enoti 5-10 % površine izločili
za začasna zatočišča, na 5-10 % površine pa naj
bi negovali in puščali habitatsko drevje (PAPEŽ
2005b). V jelovih bukovjih, mešanih z iglavci, je
55,0 % biotsko zelo pomembnih sestojev. Sestojev,
manjših od 3,0 ha, je 64,0 %, njihova površina pa
je 22,0 % vseh biotsko zelo pomembnih sestojev.
Večina biotsko zelo pomembnih sestojev je zunaj
približno 1.000 ha velikega območja, ki je izpo-
stavljeno površinsko večjim vetrolomom.
V	gozdni krajini, v kateri matico predstavljajo
predvsem bukovi drogovnjaki in debeljaki, veli-
kost sestoja, dolžina roba in medsebojna razdalja
biotsko najpomembnejših sestojev, ne bi smeli
predstavljati pomembnih kazalnikov biotske
raznolikosti. Vendar so biotsko zelo pomembni
sestoji, ki so manjši od 3,0 ha, ogroženi zaradi
predvidene sečnje, ki v biotsko zelo pomembnih
sestojih zavzema 18,5 % predvidene sečnje. Ker
večino takih sestojev zavzemajo sestoji z večjim
deležem starejšega drevja iglavcev, lahko zaradi
sečnje iglavcev izgube na pomembnosti in se zaradi
svoje majhnosti utope v bukovih drogovnjakih in
debeljakih. Tako pa se medsebojna razdalja biotsko
najpomembnejših sestojev in njihova povezanost
lahko zmanjšata do take mere, da so ogrožene
populacije organizmov z majhnimi habitati.
V	biotsko zelo pomembnih sestojih je odmrle
lesne biomase 5,0 %, v preostalih sestojih pa
5,8 %, kar je posledica intenzivnega pobiranja
sušic. Sedanje stanje je posledica dejstva, da so
taki sestoji hkrati tudi gospodarsko pomembni,
letna količina jelovih sušic pa je bila do nedav-
nega dovolj velika, da se jih je finančno splačalo
pravočasno izdelati, spraviti do ceste in prodati.
Za ohranjanje biotske raznolikosti pa je kritično
izrazito pomanjkanje debele odmrle lesne bio-
mase, predvsem v biotsko zelo pomembnih
sestojih v jelovih bukovjih. Z metodologijo je
nakazan potencialni pomen takih sestojev za
odmrlo lesno biomaso, zaradi načina gospo-
darjenja pa je njihov trenutni pomen zmanjšan.
S puščanjem sušic pa bi se že v dveh desetletjih
pokazala njihova prava vrednost.
Na podlagi ovrednotenja splošne pomemb-
nosti sestojev za ohranjanje biotske raznolikosti
in njihove prostorske razporeditve in nekaterih
podatkov iz literature smo skušali ugotoviti,
kakšna je ohranjenost habitatov nekaterih ogro-
ženih vrst, kot so, npr., divji petelin, gozdne sove
in primarni duplarji. Podatke o evidentiranih
rastiščih divjega petelina in stojišča zadnjega
evidentiranega popisa sov smo prikazali na karti
pomembnosti sestojev za ohranjanje biotske
raznolikosti, iz katere je razvidno, da so vsa
rastišča divjega petelina in registrirani potencialni
teritoriji koconogega čuka in kozače večinoma
v biotsko zelo pomembnih sestojih ali v njihovi
neposredni bližini. Zaradi relativno velike gostote
koconogega čuka, ki zaseda predvsem opuščena
dupla črne žolne, smo tako posredno zvedeli, da
je pogosta tudi črna žolna.
Na primeru divjega petelina, gozdnih sov in
črne žolne lahko sklepamo, da so biotsko zelo
pomembni sestoji verjetno habitat mnogih orga-
nizmov z rdečega seznama ogroženih rastlinskih
in živalskih vrst, ki jih gozdarji večinoma ne
poznamo. Končno oceno pomembnosti posamez-
nih sestoj ev za ohranj anj e biotske raznolikosti pa je
mogoče pridobiti le s sodelovanjem strokovnjakov
z robnih področij (botaniki, ornitologi, biologi
itn.). Za začetek bi lahko začeli s sistematičnim
popisom ptic, ki bi pokazal, kakšni sta številčnost
in gostota ptic v posameznih kategorijah biotsko
pomembnih sestojev.
Povezanost abiotskih in antropogenih motenj
je ustvarila krajino, v kateri se mešajo mlajše in
starejše razvojne faze, ki zagotavljajo ugodne
habitate za rastlinojedo parkljasto divjad. Manj pa
taka krajina ustreza nekaterim drugim živalskim
vrstam (gozdne kure, duplarji itn.). Številčnost
populacij vseh treh vrst rastlinojede parkljaste
divjadi je tolikšna, da predstavljajo pomembno
biotsko motnjo, saj je naravno pomlajevanje jelke
onemogočeno, ravno tako ni zanemarljiv njihov
vpliv na gozdne kure. Divji petelin je ogrožen, na
podlagi sistematičnega popisa sov pa sklepamo,
da gozdne sove in duplarji še niso ogroženi. Ker
so biotsko zelo pomembni sestoji starejši in rela-
tivno majhni, s pretirano sečnjo jelke in njihovo
pospešeno obnovo lahko kaj hitro izničimo njihov
pomen za obstoj mnogih organizmov z rdečega
seznama ogroženih rastlinskih in živalskih vrst,
ki jih gozdarji večinoma ne poznamo.
Menimo, da smo s praktično uporabo metodo-
logije za oceno pomembnosti sestojev za ohranja-
nje biotske raznolikosti v gozdni krajini dokazali,
da je z njo mogoče oceniti splošni pomen sestojev
za ohranjanje biotske raznolikosti. Z uporabo
dendrogramov okolja za posamezne živalske
vrste (PAPEŽ/ČERNIGOJ 2007b) in dodatnimi
raziskavami pa lahko pridobimo oceno pomemb-
nosti posameznih sestojev za posamezne živalske
in rastlinske vrste. Z uporabo te metodologije pa
bi pri 10-letnih obnovah gozdnogospodarskih
načrtov lahko praktično preverjali, kako so v
območjih NATURA 2000 gozdnogospodarski
ukrepi vplivali na habitate ogroženih vrst in
ohranjanje biotske raznolikosti.
8. POVZETEK
V prispevku je prikazana biotska raznolikost
gozdne krajine v GGE Predmeja. Prispevek
je praktičen prikaz, kako je mogoče biotsko
raznolikost gozdne krajine oceniti s pomočjo
metodologije za oceno pomembnosti sestojev za
ohranjanje biotske raznolikosti v gozdni krajini,
ocene deleža odmrle lesne biomase, režimov
motenj po II. svetovni vojni in nekaterih podatkov
iz literature. Za oceno pomembnosti sestojev za
ohranjanje biotske raznolikosti so upoštevali
kazalnike, ki so predvideni z metodologijo, in jih
na podlagi opisov sestojev in poznavanja gozdnih
združb ustrezno ovrednotili kot zelo pomembne,
pomembne in manj pomembne. Podatkovne baze
so analizirali s programom Foxpro for Windows
2.6a, prostorsko obdelavo pa so izvedli v programu
MapInfo 7.0. Ker so bili v glavnem za obdelavo
subjektivno ocenjeni podatki, jih niso podrobneje
statistično obdelovali.
Rezultati metodologije za oceno pomembnosti
sestojev za ohranjanje biotske raznolikosti v gozdni
krajini so naslednji: biotsko zelo pomembnih jas in
zaraščajočih površin je 34 ha ali 0,7 %; biotsko zelo
pomembnih sestojev je 977 ha ali 20,5 %; biotsko
pomembnih sestojev je 3.729 ha ali 78,2 %; biotsko
manj pomembnih sestojev je 16 ha ali 0,3 %; infra-
strukturnih objektov je 13 ha ali 0,3 %; skupaj 4.769
ha, od tega 4.722 ha gozda. Posamezne kategorije
biotske pomembnosti sestojev so prostorsko prikazali
na karti. Na podlagi izdelane karte pomembnosti
sestojev za ohranjanje biotske raznolikosti so ugo-
tovili, da prvi rezultati ne zadostujejo. Zato so jih
dopolnili z analizo velikosti biotsko zelo pomembnih
sestojev, zastopanostjo teh sestojev v posameznih
gospodarskih razredih in predvidenim obsegom
sečnje in gojitvenih del.
55,0 % biotsko zelo pomembnih sestojev je v
jelovih bukovjih, mešanih z iglavci. Vseh sestojev,
manjših od 3,0 ha, je 64,0 %, njihova površina
pa znaša 22,0 % vseh biotsko zelo pomembnih
sestojev. Primerjava karte pomembnosti sestojev
za ohranjanje biotske raznolikosti s karto vpliva
vetrolomov v obdobju 1983-2003 (PAPEŽ/
ČERNIGOJ 2007a) je pokazala, da je le majhen
delež biotsko zelo pomembnih sestojev v osred-
njem, najbolj prizadetem območju vetrolomov.
Za ohranjanje biotske raznolikosti bi bilo zelo
smotrno, da v sestojih, ki so manjši od 3,0 ha,
ne bi izvajali predvidene sečnje, v preostalih
biotsko zelo pomembnih sestojih pa bi bilo
treba opravljati predvidena dela tako, da bi bila
njihova pomembnost čim manj okrnjena. Izpad
5,6 % pri sečnji bi lahko nadomestili v drugih
sestojih ali pa za toliko zmanjšali predvideni
morebitni posek.
Z uporabo podatkov vzorčnih ploskev so
ocenili, da je v biotsko zelo pomembnih sestojih
5,0 % odmrle lesne biomase, v drugih sestojih pa
5,8 %, kar je na prvi pogled presenetljiv podatek.
Če pa upoštevamo dejstvo, da je 55,0 % biotsko
zelo pomembnih sestojev v jelovih bukovjih,
mešanih z iglavci, je odgovor hitro na dlani. Taki
sestoji so hkrati tudi gospodarsko pomembni,
letna količina jelovih sušic pa je bila do nedav-
nega dovolj velika, da se jih je finančno splačalo
pravočasno izdelati, spraviti do ceste in prodati.
Posledica je, da je v biotsko zelo pomembnih
sestojih pri povprečni LZ 323 m3/ha samo 5,0 %
odmrle lesne biomase. V celotni GGE Predmeja
pa je pri povprečni LZ 316 m3/ha kar 5,8 %
odmrle lesne biomase. Večji delež odmrle lesne
biomase v biotsko pomembnih sestojih je ver-
jetno posledica dejstva, da se sušic in podrtic ni
splačalo izdelovati v posameznih odročnejših
predelih. V primerjavi s pravilnikom o varstvu
gozdov (Ur. l. RS, št. 92/2000), ki predpisuje
najmanj 3 % odmrle lesne biomase, pa naj bi je
bilo več kot dovolj. Za vse gozdove je pomemben
delež odmrle lesne biomase v posameznih raz-
širjenih debelinskih razredih: pri sušicah je je v
prvem 61 %, v drugem 24 % in v tretjem 15 %;
pri podrticah je je v prvem 50 %, v drugem 35 %
in v tretjem 15 %; skupaj je je v prvem 55 %, v
drugem 30 % in v tretjem 15 %.
Sedanje stanje sestojev in njihov pomen za
ohranjanje biotske raznolikosti je rezultat reži-
mov motenj po II. svetovni vojni (povezanost
abiotskih, biotskih in antropogenih motenj), ki
so ustvarili krajino, v kateri se mešajo mlajše
in starejše razvojne faze, ki zagotavljajo ugodne
habitate za rastlinojedo parkljasto divjad. Manj pa
taka krajina ustreza nekaterim drugim živalskim
vrstam (gozdne kure, duplarji itn.).
Na podlagi ovrednotenja pomembnosti sesto-
jev za ohranjanje biotske raznolikosti in njihove
prostorske razporeditve, ocene deleža odmrle
lesne biomase, režimov motenj po II. svetovni
vojni in nekaterih podatkov iz literature so sku-
šali ugotoviti, kakšna je ohranjenost habitatov
nekaterih ogroženih vrst, kot so, npr., divji pete-
lin, gozdne sove in primarni duplarji. Podatke o
evidentiranih rastiščih divjega petelina in stojišča
zadnjega evidentiranega popisa sov so prikazali na
karti pomembnosti sestojev za ohranjanje biotske
raznolikosti. Iz nje je razvidno, da so vsa rastišč
divjega petelina in registrirani potencialni teritoriji
koconogega čuka in kozače večinoma v biotsko
zelo pomembnih sestojih ali v njihovi neposredni
bližini. Zaradi relativno velike gostote koconogega
čuka, ki zaseda predvsem opuščena dupla črne
žolne, pa so tako posredno zvedeli, da je pogosta
tudi črna žolna. Divji petelin je verjetno ogrožen,
gozdne sove in primarni duplarji pa še ne.
Avtorji ocenjujejo, da je s praktično uporabo
metodologije za oceno pomembnosti sestojev za
ohranjanje biotske raznolikosti v gozdni krajini
mogočeo oceniti biotsko raznolikost gozdne
krajine. Uporaba predlagane metodologije lahko
olajša odločitve pri izdelavi gozdnogospodarskih
in gojitvenih načrtov in monitoringu ter načrtova-
nju ukrepov, ki naj bi v območjih NATURA 2000
zagotavljali ohranjanje biotske raznolikosti.
9 VIRI
AMBROŽIČ, Š., 2004. Razširjenost štirih vrst sov
(Strigidae) v Trnovskem gozdu v odvisnosti od
nekaterih ekoloških faktorjev. Diplomsko delo.
Univerza v Ljubljani. Pedagoška fakulteta. Biotehniška
fakulteta. Ljubljana, 81s.
HELMS, J. (ur.), 1998. The Dictionary of Forestry. The
Society of American Foresters, 210 s.
PAPEŽ, J./PERUŠEK, M./KOS, I., 1997. Biotska raznolikost
gozdnate krajine. Zavod za gozdove Slovenije in Zveza
gozdarskih društev. Gozdarska založba, Ljubljana,
161 s.
PAPEŽ, J., 2005b. Načrtno gospodarjenje z odmrlo lesno
biomaso. Gozdarski vestnik, 63 , 4 : s. 197-198, 211-
221.
PAPEŽ, J./ČERNIGOJ, V., 2007a. Zgodovina gospodarjenja
z gozdovi v GGG Predmeja, Gozdarski vestnik, 65/1,
str. 46-59
PAPEŽ, J./ČERNIGOJ, V., 2007b. Odziv nekaterih vrst na
spremembe okolja v GGE Predmeja. Gozdarski vestnik,
65/3, str. 143-148; 165-172.
PAPEŽ, J./ČERNIGOJ, V., 2008. Metodologija za oceno
pomembnosti sestojev za ohranjanje biotske raznolikosti
v gozdni krajini. Gozdarski vestnik, 66/3, str. 160-168;
185-186.
PERUŠEK, M., 2006. Vpliv nekaterih ekoloških in drugih
dejavnikov na razširjenost izbranih vrst ptic v gozdovih
Kočevske. Magistrska naloga. Univerza v Ljubljani.
Biotehniška fakulteta. Oddelek za gozdarstvo in obnovljive
vire. Ljubljana 2006.
SOVINC, A., 1994. Zimski ornitološki atlas Slovenije.
Tehniška založba Slovenije. Ljubljana, 452 s.
-	Arhiv ZGS - OE Tolmin.
-	Kronika GGE Predmeja 1988-2003.
-	Pravilnik o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih
načrtih. Ur. l. RS, št. 5/1998.
-	Pravilnik o varstvu gozdov. Ur. l. RS, št. 92/2000.
-	Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih
vrst v rdeči seznam. Ur. l. RS, št. 82/2002.