Goriška knjižnica »Franceta Bevka' --STOBijSKI ODDELEK KOLEDAR Goriške Mohorjeve družbe za leto 1976 Izdala Goriška Mohorjeva družba Gorica 1976 J) Vf-Hojm} Koledar je opremil in znamenja za mesece narisal Edi Žerjal Natisnila tiskarna Budin v Gorici Jut* 1976 je prestopno in ima 366 dni, to je 52 tednov in 2 dni. Začne se s četrtkom in konča s petkom. Začetek letnih časov Začetek pomladi Začetek poletja Začetek jeseni Začetek zime 20.marca ob 12.50 21. junija ob 7.24 22. septembra ob 22.48 21. decembra ob 18.36 Sončni in lunini mrki V letu 1976 bosta dva sončna in en lunin mrk, od katerih bo v srednji Evropi viden prvi sončni in edini lunin mrk. Prvi obročasti sončni mrk bo 29. aprila od 8.22 do 14.25. Viden bo na srednjem delu Atlantskega oceana, v Turčiji in na Kaspiškem morju; vidljivost mrka se bo končala severno od Himalaje. Pri nas bo viden kot delni sončni mrk približno od 10. do 13. ure. Delni lunin mrk bo 13. maja od 18.47 do 23.02. Viden bo v Avstraliji, skoraj po vsej Aziji in Evropi, v Afriki, Antarktiki kot tudi na Indijskem in Južnoatlantskem oceanu. Pri nas bo viden od 19.11 do 19.25. Popolni sončni mrk bo 23. oktobra od 3.39 do 8.48. Viden bo v vzhodni Afriki, jugozahodni Avstraliji, na Indijskem in Tihem oceanu. Če Anton (17.) z dežjem prihaja, se zemlja še dolgo napaja. Ce bo prosinca mokrilo, bo polje in grozdje slabo rodilo. Če v januarju drevje od mraza poka, jeseni s sadjem preobloženo stoka. .»v, JANUAR 1 Četrtek Osmina Gospodovega rojstva; Marija božja mati 2 Petek Bazilij (Vasilij) Vel., m.; Gregor Nacijanški • 3 Sobota Genovefa, dev.; Bertila, spok. 4 Nedelja 2. po božiču - Angela Folinjska, red. 5 Ponedeljek Simeon Stilit, pušč.; Emilijana (Milena) 6 Torek Gospodovo razglašenje - Sveti Trije kralji 7 Sreda Valentin (Zdravko), škof; Rajmund, red. 8 Četrtek Severin, opat; Erhard, škof, Jurij iz Hozibe, menih 9 Petek Julijan, muč.; Bazilisa, muč.; Hadrijan, opat 1» 10 Sobota Viljem, škof; Agaton, papež; Gregor X., papež 11 Nedelja 1. navadna - Jezusov krst; Pavlin, oglejski škof 12 Ponedeljek Alfred, opat; Tatjana (Tanja), muč. 13 Torek Hilarij (Radovan), škof, c. uč.; Veronika Milanska 14 Sreda Oton, menih; Feliks (Srečko) Nolanski 15 Četrtek. Pavel, pušč.; Maver, opat; Habakuk, prerok 1. Našli so Marijo, Jožefa in Dete in čez osem dni so mu dali hnc Jezus (Lik 2, 16-21) 4. Beseda se je učlovečila in se naselila med nami (Jan 1, 1-18) 6. »Z vzhoda smo se prišli poklonit Kralju« (Mt 2, 1-12) . 11. Nebeški Oče razodene, da je Jezus njegov Sin (Mr 1, 6b-ll) 18. Prva dva učenca govorita z Jezusom (Jan 1, 35-42) 25. »Spokorimo se in verujmo evangeliju« (Mr 1, 14-20) Mlaj 2. ob 15,40 Prvi krajec 9. ob 13,40 Ščip (polna luna) 17. ob 5,47 Zadnji krajec 24. ob 0,04 Bolnik upa, dokler diha. Dobro živeti, srečno umreti, to je hudiču račun podreti. Dolgo živi, kdor dobro živi. Tone Kralj Stranski oltar - Pevma (foto Sergij Pahor) 16 Petek Marcel, papež; Berard, Oton in Peter, franč. muč. 17 Sobota Anton (Zvonko), opat, pušč.; Marijan, muč. ® 18 Nedelja 2. navadna - Marjeta Ogrska, dev.; Suzana, muč. 19 Ponedeljek Kanut (Knut), kralj; Germanik, muč. 20 Torek Fabijan, papež, in Sebastijan, mučenca 21 Sreda Neža (Janja), dev., muč.; Fruktuoz (Rastko) 22 Četrtek Vincenc (Vinko), diakon, muč.; Anastazij, pušč. 23 Petek Ildefonz, škof; Janez Usmiljeni, patriarh 24 Sobota Frančišek Šaleški, škof, c. uč.; Felicijan, škof € 25 Nedelja 3. navadna - Spreobrnitev sv. Pavla; Ananija 26 Ponedeljek Timotej, škof; Tit, škof; Pavla, spok. 27 Torek Angela Merici, dev.; Vitalijan, papež 28 Sreda Tomaž Akvinski, duhovnik, c. uč.; Peter Nolasco 29 Četrtek Valerij, škof; Julijan Ubogi, spokornik 30 Petek Martina, dev., muč.; Hiacinta (Jacinta), dev. 31 Sobota Janez Bosco, duhovnik; Marcela, spokornica Bolje volka v hlevu Imeti, kot se ob toplem soncu v sveonici greti. Kadar je na svečnico in Blaževo (3.) lepo, veliko v jeseni vina bo. Kar svečana ozeleni, se rado posuši. DNEVI FEBRUAR 1 Nedelja 4. navadna • Brigita Irska, dev.; Sever, škof * 2 Ponedeljek Gospodovo darovanje (Svečnica) 3 Torek Blaž, škof, muč.; Oskar, škof 4 Sreda Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, muč. 5 Četrtek Agata, dev., muč.; Albuin, škof, muč. 6 Petek Pavel Miki in tovariši, japonski muč.; Teofil, muč. 7 Sobota Egidij od sv. Jožefa, red.; Rihard, kralj 8 Nedelja 5. navadna - Hieronim Emiliani, red. J 9 Ponedeljek Apolonija, dev., muč.; Nikefor, muč. 10 Torek Sholastika, dev.; Viljem, muč. 11 Sreda Lurška Mati božja; Saturnin, muč. 12 Četrtek Evlalija, muč.; Benedikt Anianski 13 Petek Katarina de' Ricci, dev.; Hermenegilda, spok. 14 Sobota Ciril in Metod, slov. apostola; Zdravko; Bruno 15 Nedelja 6. navadna - Jordan Saški, red.; Sigfrid (Zmago) 1. Jezus uči, kakor kdor ima oblast (Mr 1, 21-28) 8. Ozdravil je raznovrstne bolnike (Mr 1, 29-39) 15. Jezus ozdravi gobavca (Mr 1, 4045) 22. Sin človekov z oblastjo odpušča grehe (Mr 2, 1-12) 29. Nebeški Oče snubi svoje ljudstvo po Sinu (Mr 2, 18-22) Mlaj 1. ob 7,20 Prvi krajec 8. ob 11,05 Sčip 16. ob 17.43 Zadnji krajec 23. ob 9,16 Gnilo jabolko je treba odstraniti od zdravih. Če smrt ustreli, ne zgreši. Tone Kralj Jezus dobri samarijan - Lokve (foto Sergij Pahor) 16 Ponedeljek Julijana, muč.; Onezim, škof © 17 Torek Aleš in drugih šest ustanoviteljev servitov 18 Sreda Simeon, škof, muč.; Flavijan, škof 19 Četrtek Konrad, spok.; Julijan, muč. 20 Petek Silvan, muč.; Leon, škof; Sadot, muč. 21 Sobota Maksimilijan, škof; Peter Damiani, škof; Irena, dev. 22 Nedelja 7. navadna - Marjeta Kortonska, spok. 23 Ponedeljek Polikarp, škof, muč.; Dositej, menih C 24 Torek Prestopni dan 25 Sreda Sergij, muč.; Montan, muč.; Lucij 26 Četrtek Valburga, dev.; Viktorin in Viktor, muč. 27 Petek Aleksander Aleksandrijski, škof; Matilda 28 Sobota Gabrijel 2al. Matere božje, red.; Leander, škof 29 Nedelja 8. navadna • Roman, opat; Osvald, škof; Hilarij, p. če Gabrijela (24.) zmrzuje, slana več ne škoduje. Če je v sušcu zemlja preveč pila, bo poleti manj dobila. Po Gregorju (12.) od vsakega vetra sneg skopni. dnevi MAREC 1 Ponedeljek Albin, škof, opat; Antonina, muč. 2 Torek Pust; Neža (Janja, Ines) Praška, dev.; Henrik ® 3 Sreda Pepelnica; Kunigunda, cesarica; Marin, muč. 4 Četrtek Kazimir, kraljevič; Hadrijan, muč. 5 Petek Hadrijan (Jadran), muč.; Janez Jožef od Križa 6 Sobota Fridolin (Miroslav), opat; Koleta (Nika), dev. 7 Nedelja 1. postna - Perpetua in Felicita, muč. 8 Ponedeljek Janez od Boga, red.; Janez Avilski, duhovnik 9 Torek Frančiška Rimska, red.; Gregor Niški 1 10 Sreda 40 mučencev; Makarij, škof; Janez Ogilvie, škof m. 11 Četrtek Sofronij, škof; Evlogij, muč.; Konstantin, spok. 12 Petek Doroteja, muč.; Maksimilijan iz Theveste, muč. 13 Sobota Kristina, dev., muč.; Nikefor, škof; Evfrazija 14 Nedelja 2. postna - Matilda, kraljica; Fiorentina, opatinja 15 Ponedeljek Klemen Dvoržak, red.; Ludovika de Marillacc, red. 7. Jezusa satan skuša in angeli mu strežejo (Mr 1, 12-15) 14. Nebeški Oče razodene, da je Jezus njegov Sin (Mr 9, 2-10) 19. Jožef je ubogal angela (Mt 1, 16. 18-21. 24a) 21. »Poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil« (Jan 2, 13-25) 28. Bog je poslal svojega Sina, da bi svet odrešil (Jan 3, 14-21) Mlaj 2. ob 0,25 Prvi krajec 9. ob 5,38 Ščip 17. ob 3,53 Zadnji krajec 24. ob 19,54 Kar človeka skrbi, to se skoro približa. Kar je nekoga veselje, je njegovo zdravje. Tone Kralj Križev pot - Katinara (foto Sergij Pahor). 16 Torek Hilarij, oglejski škof, muč.; Tacijan 17 Sreda Patrik (Patricij), škof; Jedrt (Jerica), opatinja © 18 Četrtek Ciril Jeruzalemski, škof, c. uč.; Salvator, red. 19 Petek Jožef, Jezusov rednik; Sibilina, dev. 20 Sobota Klavdija in tov., muč.; Kutbert, opat 21 Nedelja 3. postna - Nikolaj iz Fliie, pušč.; Serapion, škof 22 Ponedeljek Lea, spok.; Zaharija, papež; Katarina, spok. 23 Torek Turibij de Mongrovejo, škof; Frumencij, muč. 24 Sreda Dionizij, muč.; Aleksander C 25 Četrtek Gospodovo oznanjenje; Dizma; Humbert, opat 26 Petek Ludgar, škof; Kastul, muč.; Evgenija, muč. 27 Sobota Rupert Salzburški, škof; Lidija; Lazar 28 Nedelja 4, postna - Bojan, knez; Sikst III., papež 29 Ponedeljek Bertold, red.; Ciril, diakon 30 Torek Amadej (Bogo) Savojski, knez; Janez K. 31 Sreda Modest, škof; Gvido; Benjamin Če je Jurija (24.) dež in na Petra suša, se raduje kmetova duša. Ce na veliki petek dežuje, dobro leto se napoveduje. Kadar murva brsti, slane se več bati ni. APRIL 1 Četrtek Hugo, škof; Venancij, škof, muč. • 2 Petek Frančišek Paolski, red.; Marija Egiptovska, spok. 3 Sobota Rihard, škof; Agapa (Ljuba), muč. 4 Nedelja 5. postna - Izidor Seviljski, škof, c. uč.; 5 Ponedeljek Vincenc Ferrer, duhovnik; Irena (Miroslava), muč. 6 Torek Viljem, opat; Marcelin, muč.; Irenej, škof 7 Sreda Janez Krstnik La Salle, duhovnik; Herman Jožef 8 Četrtek Albert, škof, muč.; Valter, škof; Julija Billiart * 9 Petek Marija Kleofa; Tomaž Tolentinski, muč. 10 Sobota Ezekijel, prerok; Apolonij in tov., mučenci 11 Nedelja 6. postna - Stanislav, škof; Gema Galgani, dev. 12 Ponedeljek Lazar Tržaški, škof, muč.; Ženo, škof 13 Torek Marin I., papež, muč.; Hermenegild, muč. 14 Sreda Valerijan in tov., muč.; Lambert, škof, muč. 15 Četrtek Veliki četrtek; Helena (Jelka), kraljica 4. Ce seme umrje, obrodi obilen sad (Jan 12, 20-23) 11. Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu (Mr 11, 1-10) Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa (Mr 14, 1-72; 15, 147) 18. Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih (Jan 20, 1-9) 25. čez osem dni je prišel Jezus (Jan 20, 19-31) Mlaj 1. ob 11,20 in 30. ob 2.47 Pirvi krajec 8. ob 20.02 Sčap 16. pb 12,49 Zadnji krajec 23. ob 8,14 Bogastvo človeku ne odpravi smrti. Bog ima zdravje, zdravnik zdravilo. Bolezen in smrt sta si sestri. Tone Kralj Vstajenje - Štandrež (foto Sergij Pahor) 16 Petek Veliki petek; Bernardka Lurška, dev. © 17 Sobota Velika sobota; Fortunat, muč. 18 Nedelja Velika noč - Apolonij, muč.; Elevterij Ilirski, muč. 19 Ponedeljek Velikonočni ponedeljek - Leon IX. (Lavoslav), papež 20 Torek Hilda, dev.; Teotim, škof; Sulpicij, muč. 21 Sreda Anzelm, škof, c. uč.; Konrad Parzham, red. 22 Četrtek Aleksander (Saša), muč.; Luka, muč. 23 Petek Jurij, muč.; Vojteh (Vojko), škof, muč.; Gerard € 24 Sobota Fidel iz Singmaringena, duhovnik, muč.; Melit, škof 25 Nedelja 2. velikonočna - bela; Marko, evangelist; Ermin 26 Ponedeljek Pashazij, opat; Franka Visalta, opatinja; Antonin 27 Torek Hozana Kotorska, dev.; Cita, dev. 28 Sreda Peter Chanel, duhovnik; Vital (Živko), muč. 29 Četrtek Katarina Sienska, dev., c. uč.; Peter Veronski, muč. 30 Petek Pij V., papež; Jožef Cottolengo, red.; Jakob • Brez dežja Pankrae in Urban (25.), up dobre trgatve je dan. Dež ob vnebohodu za košnjo ni po godu. Velikega travna če pogosto grmi, se kmet dobre letine veseli. MAJ 1 Sobota Jožef Delavec - Praznik dela 2 Nedelja 3. velikonočna - Atanazij, škof, c. nč.; Saturnin 3 Ponedeljek Filip (Zdenko) in Jakob ml., apostola; Mavra 4 Torek Florijan (Cvetko), muč.; Cirijak 5 Sreda Gotard, škof; Angel, muč.; Silvan, muč. 6 Četrtek Dominik Savio, dijak; Evodij, škof 7 Petek Gizela (Željka), opatinja; Domicijan, škof 1 8 Sobota Viktor (Zmago) Milanski, muč.; Dezider (Željko) 9 Nedelja 4. velikonočna (Nedelja za poklice) - Pahomij, opat 10 Ponedeljek Antonin, škof; Gordijan in Epimah, muč. 11 Torek Sigismund (Žiga), kralj; Mamert, škof 12 Sreda Nerej in Ahilej, muč.; Pankracij, muč. 13 Četrtek Servacij, škof; Peter Regalati, red. 14 Petek Matija, apostol; Mihael Garcoits, red; Justina, muč. 15 Sobota Izidor, kmet; Zofija (Sonja), muč.; Torkvat © 2. Kristus je moral trpeti in vstati od mrtvih (Lk 24, 35-48) 9. Dobri pastir da življenje za svoje ovce (Jan 10, 11-18) 16. »Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu« (Jan 15, 1-8) 23. Kdor zares ljubi, življenje da za svoje prijatelje (Jain 15, 9-17) 27. Bil je vzet v nebo in sedel na božjo desnico (Mr 16, 15-20) 30. Verniki naj bodo eno, kakor sta Oče in Sin eno (Jan 17, llb-19) Mlaj 30. ob 2,47 Prvi krajec 7. ob 6,17 šoip 15. ob 21,04 Zadnji krajec 22. ob 22,22 Tone Kralj Sv. Jožef - štandrež (foto Sergij Pahor) Kar mladci ne vedo, starci povedo. Kar v mladih letih zamudiš, težko kdaj več popraviš. 16 Nedelja 5. velikonočna • Janez Ncpomuk, muč.; Ubald, škof 17 Ponedeljek Paskal Bajlon, red.; Bruno, škof; Jošt, opat 18 Torek Janez I., papež, muč.; Venancij, muč.; Erik, kralj 19 Sreda Peter Celestin (Rajko), papež; Ivo, duhovnik 20 Četrtek Bernardin Sienski, red.; Plavtila, spok. 21 Petek Krispin, red.; Valens, škof; Evtihij in tov. 22 Sobota Renata, spok.; Julija, dev., muč. € 23 Nedelja 6. velikonočna - Dezider (Željko), škof 24 Ponedeljek Marija Pomočnica kristjanov; Socerb (Servul), m. 25 Torek Beda Častitljivi, duhovnik, c. uč.; Gregor VII., p. 26 Sreda Filip Neri, duhovnik; Lambert, škof; Pavlin, muč. 27 Četrtek Gospodov vnebohod - Avguštin Canterbui*yjski, škof 28 Petek German Pariški, škof; Bernard Menthonski, duhov. 29 Sobota Maksim Emonski, škof; Teodozija, dev., muč. 30 Nedelja 7. velikon. - Ivana Orleanska, dev.; Ferdinand 31 Ponedeljek Marijino obiskanje; Petronala, dev.; Kancijan in t. Ako na Medarda (8.) deži, se grozdje do brente drži. če je megla na dan Vida (15.), je pšenica malo prida. Kakor vreme kresnic, takšno tudi do žanjic. JUNIJ 1 Torek Justin, muč.; Pamfil, muč. 2 Sreda Marcelin, muč.; Peter, muč.; Erazem, škof, muč. 3 Četrtek Karel Lwanga in tov., ugandski mučenci; Klotilda 4 Petek Frančišek Caracciolo, red.; Kvirin, škof, muč. 5 Sobota Bonifacij, škof, muč.; Dorotej, muč.; Svetko, muč. 6 Nedelja Binkošti - Norbert, škof; Filip, diakon * 7 Ponedeljek Robert, opat, Vilibald, škof 8 Torek Medard, škof; Viljem (Vilko), škof; Severin, škof 9 Sreda Efrem Sirski, diakon, c. uč.; Primož in Felicijan 10 Četrtek Bogumil, škof; Itamar, škof; Zaharija, muč. 11 Petek Barnaba, apostol; Feliks (Srečko), muč.; Fortunat 12 Sobota Janez Fakundski, red.; Adelajda, dev. 13 Nedelja Sveta Trojica - Anion (Zvonko) Pailovanski 14 Ponedeljek Elizej, prerok; Valerij, muč.; Rufin, muč. ® 15 Torek Vid (Vitomir), muč.; Benilda, muč. 6. »Kakor me je Oče poslal, vas jaz pošljem In dajem Sv. Duha« (Jan 20, 19-23) 13. Jezus naroči krščevati v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (Mt 28, 16-20) 17. »To je moje telo, to je moja kri« (Mr 14, 12-16. 22-26) 20. Kristus je gospodar narave (Mr 4, 35-41) 27. Jezus pokliče deklico nazaj v življenje (Mr 5, 31-43) 29. Jezus obljubi Petru najvišjo oblast (Mt 16, 13-19) Mlaj 28. ob 15,50 Prvi krajec 6. ob 13,20 Ščip 14. ob 5,15 Zadnji krajec 21. ob 14,15 Kdor v jedi in pijači mero drži, učaka starih dni. Kjer je človek, tam je smrt. Tone Kralj Sv. Anton - Pevma (foto Sergij Pahor) 16 Sreda Gvido Kortonski, red.; Beno, škof 17 Četrtek Sv. Rešnje telo in kri - Gregor Barbarigo, škof 18 Petek Marcelijan, muč.; Marko, muč.; Amand (Ljubo), šk. 19 Sobota Romuald, opat; Gervazij in Protazij, mučenca 20 Nedelja 12. navadna - Mihelina, spok.; Silverij I., papež, muč. 21 Ponedeljek Alojzij Gonzaga (Vekoslav), red.; Evzebij, škof € 22 Torek Pavlin iz Nole, škof; Janez Fisher, škof, muč. 23 Sreda Agripina, dev., muč.; Jožef Cafasso, duhovnik 24 Četrtek Janez Krstnik (rojstvo); Niketa, škof 25 Petek Jezusovo srce; Eleonora, kraljica; Viljem; Doroteja 26 Sobota Brezmadežno Srce Marijino; Stojan, škof; Pelagij 27 Nedelja 13. navadna - Hema Krška, kneginja; Ladislav (Lado) 28 Ponedeljek Irenej (Hotimir), škof, muč.; Marcela, muč. • 29 Torek Peter in Pavel, apostola 30 Sreda Prvi rimski mučenci; Adolf, škof; Emilijana, muč. Ce je Jakob (25.) lep, bo božič mrzel, a obilna jesen - to je znano ljudem. Ako Magladena (22.) deži, se dež rad obdrži. Ako je dež na Cirila in Metoda (5., 7.), oreh in kostanj domala ogloda. DNEVI UL' 3 1 DNI 1 Četrtek Estera; Teobald, puščavnik 2 Petek Oton Bamberški, škof; Vital (Živko), muč. 3 Sobota Tomaž (Tomislav), apostol; Bernardin Realino, red. 4 Nedelja 14. navadna - Urli (Ulrich), škof; Elizabeta Portug. 5 Ponedeljek V slov. župnijah: Ciril in Metod, slov. apostola 1» 6 Torek Marija Goretti, dev., muč.; Bogomila 7 Sreda Izaija, prerok; Vilibald, škof 8 Četrtek Kilijan, muč.; Hadrijan III. (Jadran), papež 9 Petek Veronika Giuliani, opatinja; Brikcij, škof 10 Sobota Amalija (Ljuba), red.; Rufina in Sekunda, muč. 11 Nedelja 15. navadna - Olga Kijevska, kneg.; Benedikt, opat 12 Ponedeljek Mohor in Fortunat, muč.; Janez Gvalbert, red. 13 Torek Henrik I., kralj; Evgen, škof ® 14 Sreda Kamil de Lellis, red.; Bogdan, škof 15 Četrtek Bonaventura, škof, c. uč.; Vladimir Kijevski, knez 4. Kristusa rojaki niso sprejeli (Mr 6, 1-6) 11. Jezus pošilja apostole (Mr 6, 7-13) 18. Jezus skrbi za svoje ovce (Mr 6,. 30-34) 25. Kristus daje za vse kruha v obilju (Jan 6, 1-15) Mlaj 28. ob 239 Prvi krajec 5. ob 18,28 Ščip 13. ob 14,09 Zadnji krajec 20. ob 7,29 \ Kogar voda objema, se tudi slame oprijema. Komaj hiša stoji, že smrt preti. Tone Kralj Sv. Ciril in Metod - Pesek (foto Sergij Pahor) 16 Petek Karmelska Mati božja; Evstahij, škof; Vitalijan 17 Sobota Aleš (Aleksej), spok.; Marcelina, dev.; Vesna 18 Nedelja 16. navadna - Friderik (Miroslav), škof; Arnold, škof 19 Ponedeljek Avrea (Zlatka), dev.; Simah, papež; Arsen, pušč. 20 Torek Marjeta Antiohijska, dev., muč. Elija, prerok € 21 Sreda Danijel (Danilo), prerok; Lovrenc iz Br., red., c. uč. 22 Četrtek Marija Magdalena (Majda), spok.; Teofil, muč. 23 Petek Brigita Švedska, red.; Apolinarij, škof, muč. 24 Sobota Kristina, dev., muč.; Boris in Gleb, muč. 25 Nedelja 17. navadna - Jakob starejši, apostol; Krištof, muč. 26 Ponedeljek Joahim in Ana, starša Device Marije; Valens, škof 27 Torek Klemen Ohridski, Gorazd in tov. 28 Sreda Viktor I., papež; Nazarij in Celzij; Samo, ® 29 Četrtek Marta iz Betanije; Beatrika, muč.; Olaf, kralj, muč. 30 Petek Peter Krizolog, c. uč.; Abdon in Senen, muč. 31 Sobota Ignacij Lojolski, red.; Helena (Jelka), muč.; Fabij Če je ie Lovrenca (10.) lepo, tudi jeseni ne bo grdo. če srpana veter zvedri, vreme še dolgo trpi. Po vremenu Jerneja se vsa jesen nareja. dnevi AVGUST 1 Nedelja 18. navadna ■ Alfonz de Liguori, škof; Nada, muč. 2 Ponedeljek Porciunkula; Evzebij iz Vercellija, škof; Štefan, p. 3 Torek Lidija; Peter Julijan Eymard, duhovnik 4 Sreda Janez Vianney, arški župnik; Tertulin, muč. i 5 Četrtek Posvetitev bazilike Marije Snežne; Osvald, kralj 6 Petek Jezusova spremenitev na gori; Pastor, muč.; Just 7 Sobota Kajetan, red., Donat, škof, muč.; Klavdija 8 Nedelja 19. navadna - Dominik, red.; 9 Ponedeljek Jaroslav (Verijan), muč.; Peter Faber, red.; Roman 10 Torek Lovrenc, diakon, muč.; Pavla, muč. 11 Sreda Klara (Jasna), dev.; Suzana, muč. 12 Četrtek Hilarija, muč.; Herkulan, škof © 13 Petek Poncijan, papež; Hipolit, duhovnik; Janez Berhmans 14 Sobota Maksimilijan Kolbe, duhovnik, muč.; Mitja, muč. 15 Nedelja 20. navadna ■ Marijino vnebovzetje; Tarcizij, muč. 1. Jezus hrani našo vero (Jan 6, 24-35) 8. Živeti moremo le v moči Jezusovega kruha fJan 6, 41-51) 15. Bog povišuje nizke (Lk 1, 39-56) 22. Jezus ima besede večnega življenja (Jan 6, 60-69) 29. Ne nadomeščajmo božjih zapovedi s človeškimi izročili! (Mr 7, 1-8. 14-15. 21-23) Mlaj 28. ob 12.01 Prvi krajec 4. ob 23,07 Ščip 12. ob 0,44 Zadnji krajec 19. ob 1,13 Pri luči je dobro živeti in umreti. Smrt je slepa, od kraja pobira, nič ne izbira. Tone Kralj Sv. Janez Krstnik - štandrež (foto Sergij Pahor) 16 Ponedeljek Štefan Ogrski, kralj; Rok, spok. 17 Torek Hijacint, red.; Liberat, opat, muč. 18 Sreda Helena (Jelka, Aleksandra), cesarica; Agapit, muč. 19 Četrtek Janez Eudes, red.; Boleslav, muč. C 20 Petek Bernard, opat, c. uč.; Samuel (Samo), prerok 21 Sobota Pij X., papež; Sidonij (Zdenko), škof; Fidel, muč. 22 Nedelja 21. navadna - Marija Kraljica; Timotej in tov., muč. 23 Ponedeljek Roza iz Lime, dev.; Filip Benizzi, red.; Klavdij in tov. 24 Torek Jernej (Bartolomej), apostol; Avrea (Zlatka), muč. 25 Sreda Ludovik IX., kralj; Jožef Kalasanc, duhovnik 26 Četrtek Rufin, škof; Evana E. Bichier, red. • 27 Petek Monika, mati sv. Avguština; Cezarij, škof 28 Sobota Avguštin, škof, c. uč.; Hermes, muč.; Pelagij, muč. 29 Nedelja 22. navadna • Mučeništvo Janeza Krstnika; Sabina 30 Ponedeljek Feliks (Srečko), muč.; Gavdencija, muč. 31 Torek Rajmund (Rajko) Nonat, red.; Pavlin, škof * Ako je na malo mašo (8.) lepo, bo potem dva meseca suho. Ce Mihael (29.) v želodu leži, obilno s snegom božič gnoji. Žerjavi ko lete na tuje, brž se zima približuje. dnevi SEPTEMBER ^ 1 Sreda Egidij (Tilen), opat; Verena, dev. 2 Četrtek Maksima, muč.; Antonin, muč. ) 3 Petek Gregor Veliki, papež; Evfemija, Tekla, Doroteja 4 Sobota Rozalija (Zalka), dev.; Ida, spok.; Mojzes, prerok 5 Nedelja 23. navadna - Lovrenci Giustiniani, škof 6 Ponedeljek Petronij, škof; Favst, Makarij in tov., mučenci 7 Torek Regina, dev.; Bronislava, red.; Marko Križevčan 8 Sreda Marijino rojstvo; Hadrijan, muč.; Natalija (Božena) 9 Četrtek Gorgonij, muč.; Peter Klaver, red. 10 Petek Nikolaj Tolentinski, spok.; Luka, muč. © 11 Sobota Emilijan (Milko, Milan), škof; Prot in Hijacint 12 Nedelja 24. navadna - Gvido, spok.; Tacijan (Tihomil), muč. 13 Ponedeljek Janez Krizostom, škof, c. uč.; Amat (Ljubo), opat 14 Torek Povišanje sv. križa; Notburga, dev. 15 Sreda Žalostna Mati božja (Dolores); Melita, muč. 5. Jezus pomaga bolnikom (Mr 7, 31-37) 12, Verujemo v Kristusovo božanstvo, čeprav mora trpeti (Mr 8, 27-35) 19. Jezusov učenec je drugim služabnik (Mr 9, 30-37) 26. Sprejemamo vse, ki niso proti nam (Mr 9, 3843. 45. 47-48) Mlaj 25. ob 20,55 Prvi krajec 2. ob 4,35 Ščip 10. ob 13,52 Zadnji krajec 17. ob 18,20 Starega drevesa ni mogoče presaditi. Starega medveda ne naučiš več rajati. Strast pijančevanja je rja, ki zdravje razjeda. Tone Kralj Nadangel Rafael - Lokve (foto Sergij Pahor) 16 Četrtek Ljudmila, kneginja; Kornelij, papež; Ciprijan škof 17 Petek Robert Bellarmino, škof; Rane sv. Frančiška € 18 Sobota Irena (Mira) in Zofija, muč.; Jožef Kupertinski 19 Nedelja 25. navadna - Januarij, škof; Teodor (Božidar), škof 20 Ponedeljek Suzana, muč.; Kandida (Svetlana), muč.; Vincenc 21 Torek Matej (Matevž), apostol, evang.; Jona, prerok 22 Sreda Tomaž Villanovski, škof; Mavricij in tov., mučenci 23 Četrtek Marta Perzijska, dev., muč.; Paternij, škof 24 Petek Marija rešiteljica jetnikov; Gerard, škof 25 Sobota Avrelija (Zlatka, Zora), dev.; Sergij Radoneški ® 26 Nedelja 26. navadna - Kozma in Damijan, muč. 27 Ponedeljek Vincencij Pavelski, red.; Adolf in Janez, muč. 28 Torek Venceslav (Vaclav), muč.; Lioba (Ljubica), red. 29 Sreda Mihael, Gabrijel, Rafael, nadangeli 30 Četrtek Hieronim, duhovnik, c. uč.; Zofija (Sonja), spok. Ce vinotoka mraz in burja brije, prosinca in svečana sonce sije. Ce je Gal (16.) suhoten, oznanjuje, da ob letu suša pripotuje. Simon in Juda (28.) se s snegom prebudita. OKTOBER 1 Petek Terezija Deteta Jezusa, dev.; Remigij, škof $ 2 Sobota Angeli varuhi; Teofil (Bogomil), spok. 3 Nedelja 27. navadna - Evald, muč.; Gerard, opat, Kandid 4 Ponedeljek Frančišek Asiški, red.; Petronij, škof 5 Torek Marcelin, škof; Apolinarij, škof 6 Sreda Bruno, red.; Renato, škof; Fides, dev. 7 Četrtek Rožnovenska Mati božja; Marko I., papež; Sergij 8 Petek Pelagija, spok.; Marcel, muč.; Tajda, spok. 9 Sobota Abraham, očak; Dioniz Areopagit, škof; Janez L., r. 10 Nedelja 28. navadna - Frančišek Borgia, red.; Danijel, ® 11 Ponedeljek Emilijan (Milan, Milko), škof; German, škof, muč. 12 Torek Maksimilijan Celjski, škof; Edvin, kralj 13 Sreda Edvard, kralj; Koloman, muč. 14 Četrtek Kalist I., papež, muč.; Gavdencij (Veselko), škof 15 Petek Terezija Velika Avilska, c. uč.; Avrelija (Zora), dev. 3. Kar je Bog združil, naj človek ne loči (Mr 10, 2-16) 10. Ce Jezus kliče, se moramo vsemu odreči (Mr 10, 17-30) 17. Božji Sin je postal človek, da bi dal svoje življenje za nas (Mr 35-45) 24. Slepi prosi Jezusa, da bi spregledal (Mr 10, 46-52) 31. Zapoved ljubezni do bližnjega je enaka ljubezni do Boga (Mr 12, 28b-34) Mlaj 24. ob 6,10 Prvi krajec 2. ob 12,12 in 31. ob 13,59 Sčip 10. ob 5,55 Zadnji krajec 17. ob 9,59 Velika rana se težko zaceli. V starih Atenah je bilo prijetno biti star. Zdrav človek ima več želja, bolni le eno. Tone Kralj Misijonski križ - Vrtojba (foto Sergij Pahor) 16 Sobota Hedvika (Jadviga), red.; Marjeta Alacoque, dev. 17 Nedelja 29. navadna (misijonska) - Ignacij (Igo), škof , da je lahko nastopal pri pristojnih oblasteh v zaščito krščanskega nauka. V Zborniku je izšla celo vrsta Cigojevih člankov o krščanski šoli in o svobodnem šol- skem pouku. V posebni rubriki »Katehetski vest-nik«, ki je izhajala v Zborniku, je dajal nasvete in napotke katehetom, obveščal o nastopih in posredovanjih, da bi slovenski in hrvaški manjšini ohranili verski pouk v ljudskih šolah v materinem jeziku. V avguistu 1921 je bil v Gorici katehetski sestanek z nalogo, da določi stališče, ki naj ga duhovščina zavzema glede verskega pouka v šoli. Zbor svečenikov sv. Pavla je poslal samemu Mussoliniju posebno spomenico, v kateri se je na prvem mestu potegoval za krščanski nauk v šolah. C) Časten je delež, M ga je imel Leopold Cigoj pri težki borbi za ohranitev obveznega verouka v slovenščini v vseh razredih ljudskih šol, tudi v tistih, v katerih so se vsi ostali predmeti že poučevali samo v italijanščini, tja do šolskega leta 1928/29, ko so bili slovenski in hrvaški ka-tehetje izgnani iz šdl. Bila je ta borba, ki je strnila vse slovenske in hrvaške duhovnike v enem samem hotenju in volji, ohraniti krščansko vzgojo in narodno zavest slovenske mladine, pa čeprav v zasebnih Sedejevih »farnih šolah«. ŠKOFIJSKI VODITELJ MARIJINIH DRUžB Poslanstvo, kateremu je Cigoij posvetil vise svoje sile, je bila utrditev Marijinega kraljestva med ljudstvom po Marijinih družbah. Bil Ije sijajen govornik, ki je z žarom svoje gorečnosti razvnemal srca. Bil je mojster besede, ki je poslušalcem znal pričarati lepoto in dobroto nebeške Kraljice, da so se smatrali nadvse srečne, biti njeni otroci. (Njegovemu vabilu: »Obnovimo v vojni zamrle Marijine družbe! V vsaku župnijo Marijino kongregacijo!« so prisluhnili duhovniki in nešteti verniki. V Zboru svečenikov sv. Pavla je začel objavljati niz članikov o pomenu kongregacij pri versiko-nravnd prenovi. V članku »Beseda o Marijinih družbah« je klical sobratom: Gradimo sredi ruševin: predvsem si zgradimo Marijine družbe, ki naj bodo temelj celotne duhovne preobrazbe. Organiziraj-mo skupno delo za poživitev kongregacij, začnimo z veselicami in prireditvami, nadaljujmo z notranjim poglabljanjem! V članku »Več zanimanja za Marijine družbe« opozarja, da je človeška družba po svoji verski mlačnosti velik bolnik, duhovniki so zdravniki, zdravilo pa Marijine družbe. (8) Svoje načrte je predložil nadškofu Sedeju, ki ga je docela podprl. Dne 13. oktobra 1921 so se zbrali .v nadškofijskem dvorcu v Gorici vsi dekanijski voditelji Marijinih družb. Po nadško- fovem pozdravu, je spregovoril Cigoj: Pred voj. no so prav Marijine kongregacije napravile še največ za nravno zdravje mladih ter vodile odločen boj zoper ples. Po vseh dekanijah naj se zato vodijo »marijanske konference«, da se poživi Marijin duh predvsem med samimi duhovniki. Širite Bogoljub, kajti v hišo, v katero stopi Bogoljub, stopi najboljši agitator za verske vrednote. Cesto govorimo vernikom o pomenu in namenih Marijinih kongregacij. (9) Delu za utrditev Marijinega češčenja po Ikon-gregacijah so se pridružili številni duhovniki: Andrej Pavlica in Mirko Bruraat v Gorici, France Švara v Vrtojbi in Josip Godnič v Dombericu, Lojze Filipič v Grgarju in Ignacij Leban v Batu-jah, dekana Lojze Novak v Crničah in Andrej Lavrič v Vipavi, Jakob Uikmar in Franc Guštin v Trstu... Ti in drugi duhovniki so začeli z razgibano propagando za pristop v Marijine kongregacije in naročitve Bogoljuba; v Zbornikov! rubriki »Marijine družbe« so prispevali številne članke in novice; organizirali so »meddekanijske duhovniške marijanske konference«, sestavljali statistike, vsako leto je bilo v nadškofij ski palači v Gorici srečanje voditeljev Marijinih družb. Duhovščina črniškega dekanata je 24. novembra 1921 izvolila Cigoj a za dekanijskega voditelja Marijinih družb in mu enoglasno poverila nalogo, naj vodi mariijanSko gibanje v dekaniji. Nadškof Sedej, ki je kot duhovni videč dojel, da je prav Marijinim družbam določena zgodo vinska vloga ohranjevanja in krepitve verskih, nravnih in narodnih vrednot slovenske manjšine v Italiji, je Cigoju čestital. Izrekel mu je svoje upoštevanje in ga celo prosil, kaj meni o imenovanju škofijskega voditelja Marijinih družb. Cigoj mu je v pismu 22. januarja odgovoril, da je nujno potrebno osrednje vodstvo in da bi bil najbolj primeren za škofijskega voditelja dr. Andrej Pavlica, ker je »energičen in vztrajen«. Nadškof je nasvet sprejel v celoti: 24. januarja 1922 je imenoval dr. Pavlico za škofij'skega voditelja in osnoval osrednji svet Marijinih družb, ki so ga sestavljali poleg voditelja še dr. Mirko Bru-mat, Ivan Reščič, p. Oto Kocjan ter Josip Godnič. Ko je čez leto dni dr. Pavlica zaprosil nadškofa, naj ga razreši, je ta pozval Cigoija, naj sprejme mesto škofijskega voditelja. »Kar bo v imojih skromnih močeh, bom rad in z ljubeznijo storil,« mu je odpisal ištomaški vikar. »Skušal bom pritegniti ik sotrudništvu v osrednji odbor najagilnejše voditelje in po dekanijskih K roditeljih razpresti lepo organizacije po vseh de-jjanijah.« Dne 19. januarja 1923 mu je nadškof j^dal imenovanje. Novi nadškofijski voditelj je zaoral na globoko. Dosegel je, da je nadškof uvedel poseben »pravilnik za dekanijske voditelje Marijinih (jjiužb« in potrdil pravila za Marijine vrtce. Skladno s škofovim načrtom, da versko razgib- fjje škofijo s področnimi evharističnimi kongresi, je škofijski voditelj odredil, naj Marijine ikon-I gregaeije organizirano nastopajo na teh kongresih. Tako so se evharistični kongresi v Komnu, Logu, Slavini, na Vitovljah, na Mirenskem Gradu, na Marijinem Celju in v Cerknem razvili tudi v veličastne manifestacije Marijinih otrok, lei so prinesli še največ sijaja in slave evhari-I stičnemu Bogu. Osrednje vodstvo v Gorici je v želji, da bi se še bolj razmahnilo marijansko gibanje, origa-: niziralo dva uspela škofijska kongresa Marijinih i kangregacij: v Logu pri Vipavi od 2. do 3. septembra 1924 in na Sveti gori 1. in 2. septembra 1925. Svetogorskega kongresa se je udeležilo nad 4.000 družbenic. Škofijski voditelj je imel stalne zveze z vodstvom Marijinih družb v Ljubljani, odkoder je čakal pobud. Skupno z dr. Mirkom i Brumatom se je udeležil prvega vseslovenskega kongresa Marijinih družb, ki je bil v Ljubljani od 6. do 8. septembra 1924. Na kongresu je poročal o razvoju Marijinih družb na Goriškem in predaval o temi »Marija in karitativno delo v kongregacijah«. (10) ODGOVORNE DEJAVNOSTI V GORICI V svoji goriški dobi je msgr. Cigoj slovel zlasti kot duhovni voditelj neštetih duš in svetniški Oblikovalec duhovniških kandidatov. Poleg glavne dejavnosti, duhovnega vodstva v Malem semenišču ter duhovne oskrbe slovenskih vernikov pri Sv. Roku in na Blaceti, je prevzel še vodstvo goriške dekliške Marijine družbe. Nadaljeval je v dolžnostih škofijskega voditelja Marijinih kongregaoij. SPIRITUAL V MALEM SEMENIŠČU Malo semenišče v Gorici je med prvo svetovno vojno hudo trpelo. Obnova se je zavlekla dobrih pet let. Prvim povojnim gojencem se je odprlo komaj v šolskem letu 1923/24. Zavod sta vodila Jožef Leben, bivši profesor verouka na idrijski realki ter Roman Romano, katehet na goriški gimnaziji. Leta 1925 sta oba odstopila. Nadškof Sedej je tedaj (1. septembra 1925) poklical v Gorico Higina Valdemarina in Leopolda Cigoja: prvega je imenoval za rektorja, drugega pa za prorektorja in prefekta. Tema dvema duhovnikoma se mora goriška nadškof i ja zahvaliti za dolgo vrsto izvrstnih duhovnikov. Težko je bilo slovo od Štomaža, kjer je preživel devet let, a nove naloge so ga vsega zajele. Kot prefektu mu je potikalo vzgojno delo, disciplina med gojenci, pouk krščanskega nauka in dolžnosti slovenskega kaplana pri Sv. Roku. Leta 1927 pa je prejel imenovanje za spirituala v Malem semenišču in za kaplana na Placuti. Imenovanje za spirituala je bilo zares posrečeno, kajti imel je vse potrebne pogoje: osebno svetost, prikupljivo zunanjost in srčno plemenitost, ki sta vzbujali zaupanje in naklonjenost; prodornost pogleda in neposredno branje duše, ki pa je spoštovalo duhovno svobodo in svetišče vesti; resnobo in avtoriteto, ki sta dajali zavest varnosti in gotovosti, ne da bi kadarkoli prešli v pritisk ali avtoritarnost. Gojencem je bil vse: oče in mati; vsakdo je podzavestno čutil, da iz njega govorita dobrota in ljubezen, zato mu je brez težave odprl srce in razodel, kar je imel v duši. Maševal je navsezgodaj, še preden so same-niščniki vstali, da jih je lahko med njihovo mašo spovedoval. Po maši je vodil vsakdanje premišljevanje, na katero se je skrbno pripravil. Dopoldne je v vseh razredih poučeval verouk v slovenščini, popoldne in zvečer pa je v svoji sobi sprejemal gojence. S temi je ostal tudi med počitnicami v stalnem dopisovanju. Večkrat jih je tu pa tam zbral na kratko duhovno obnovo. Čeprav so bili slovenski semeniščniki številnejši od italijanskih, je bil uradni jezik spričo fašističnega pritiska italijanski. Tudi premišljevanja je moral imeti v italijanščini, dasi mu je srce ob pogledu na slovenske gojence krvavelo. Bil je narodno zelo zaveden. Kjer je le mogel, je poskrbel, da je slovenski jezik prišel do veljave, npr. na slavnostnih akademijah, pri shodih Marijine kongregacije, pri sestankih raznih odsekov, ki so delovali v kongregaciji. Gojence je navduševal za dva vrhovna življenjska ideala: za Evharistijo in za Marijo. Bil je namreč velik častilec presv. Rešnjega Telesa in apostol družinske posvetitve presv. Srcu Jezusovemu. V šitomažu so jse vse družine posvetile presv. Srcu in ob sklepu je 8. decembra 1921 blagoslovil novo kapelico Srca Jezusove- Prvi sprejem v zavodsko Marijino družbo v malem semenišču v Gorici, 8. dec. 1929. V prvi vrsti ravna, tel j I. Valdemarin in spi. ritual L. Cigoj. V drugi vrsti drugi z desne Mirko Filej, ob njem proti sredi Andrej Simčič, za msgr. Cigojem Lado Piščanc, za msgr. Valdemarinom proti levi Rudolf Klinec štela 195 članic ion 49 hospitamtinj. Novi vodite« je osebno sprejel nadaljnjih 72 članic. S svojo iskreno ljubeznijo do Marije in s prebogatimi izkušnjami s ikongragacijami je družbo zlil v eno samo doživeto družinsko skupnost. Vsakdanja družbena molitev, pogosto prejemanje zakramentov, sestanki in mesečni shodi, pevske vaje in prosvetne prireditve v dvorani, romanja in spodbudni voditeljevi nagovori so krepili v članicah duhovno življenje. Vsako leto so imele vsaj »odprte« duhovne vaje, če se že niso mogle udeležiti zaprtih. Duhovna rast dr be je razvidna po sprejemih: leta 1927 je voditelj sprejel 19 novih družbenic, naslednja leta pa po deset. Ko so fašistične oblasti tudi Marijini družbi prepovedale javne kulturne prireditve, so se članice umaknile med stene svoje dvoranice pri Sv. Antonu: opustile so dvorano v Malem domu, oder in opremo pa so prenesle v Malo semeniš" kjer pa tudi ni dolgo služil namenu, ker so tudi tam prepovedali nastope v slovenskem jezil Morale so prenehati z zbiranjem otrok v Marijinim vrtcu. Nastopila so leta kulturnega molka zunanjih manifestacij, ne pa mrtvila ali nedelavnosti. V družbi je odlično delovalo več odsekov: misijonski, dobrodelni, pevski in dramatski. Z voditeljem so zavzeto sodelovale požrtvo-volne sotrudnioe: prednica Pavla Makuc, tajnica Angela Cotič, blagajničarka Josipina Žnidarčič. j Kako so bile družbenice navezane na svojega voditelja, se je pokazalo ob njegovi bolezni: veis čas so molile ik Materi božji za njegovo ozdra Ijenje; podprle so njegov načrt fanšike votline ob ga. (u) Ure in ure je premolil pred Najsvetejšim. Sv. mašo je opravljal zelo zbrano. Stalno je v nagovorih priporočal, naj vsakdo postane »evharisitična duša«. Ker je slovel kot odličen spovednik in tolažnik, so ga večkrat naprosili, naj prinese sv. popotnico v mesto. Kot goreč Marijin častilec je čas,to ponavljal geslo: »Po Mariji ,k Jezusu!« Da bi bili bodoči duhovniki širitelji Marijine slave in njenih milosti, je marca 1930 ustanovil Marijino ikongre-gacijo za semeniščnike. V liani knjižici je dal natisniti slovensko-italijanska pravila in jih daroval ob sprejemu 'kandidatom. Družbeniki naj se pripravijo na zahtevnejše življenjske probleme z ustrezno pripravo: člani naj bodo raznih odsekov, ki jih je ustanovil v kongregaciji: misijonskega, vzhodnega, literarnega, Katoliške akcije. Člani 'SO se tedensko zbirali, razpravljali, sestavljali predavanja in snov za družbene akademije. Po Cigojevi smrti je nadškof Margoitti razpustil to kongregacijo, češ da ni v slogu se-meniške vzgoje, ki ne sme poznati razlik. (12) VODITELJ GORIŠKE DEKLIŠKE MARIJINE DRUŽBE Nadškof Sedej je leta 1926, ob odstopu msgr. Ignaca Valentinčiča, imenoval Cigoija za voditelja Dekliške Marijine družbe v Gorici. Ta ustanova je ob splošnem razsulu vseh slovenskih gospodarskih in prosvetnih organizacij ne samo kljubovala fašističnemu pritisku, temveč tudi številčno rastla in neodjenljivo vršila svoje versko, vzgojno in narodno poslanstvo. Ko je msgr. Cigoj prišel v Gorico,, je družba jlalem semenišču in zanjo veliko prispevale s tiho prošnjo, naj jim v povračilo Marija vrne voditelja. ('=») * * * V svoji goriški dobi je msgr. Oigoj ohranil mesto škofijskega voditelja vseh Marijinih družb, fašistična oblastva so pač prepovedala vsaiko pomembno javno marijiansko proslavo na vise-Ifcofijski ravni, niso pa imu mogla preprečiti nadrobnega dela znotraj svetišč. Zato je sodeloval pri številnih misijonih, cerkvenih praznovanjih jo marijanskih proslavah, npr. ob 25-letnici Marijine družbe v Stuidenem pri Postojni, pri usita-Eovitvi fantovske kongregacije v štjaku. V po-hioč sobratom na podeželju je leta 1927 izdal »Obrednik Marijinih družb«; na dekanijskih konferencah je poročal o Marijinih družbah in spodbujal, naj se ustanovijo v vseh župnijah; vodil je zadevno statistiko in nudil vsakovrstno pomoč, da bi družbe vredno vršile svoje poslanstvo. Pod Cigojeivim vodstvom se je število kon-gregacij trajno dvigalo: ko je leta 1923 sprejel osrednje vodstvo, je bilo v nadškofiji, vštevši dekaniji Postojna in Trnovo, 78 Marijinih družb in 74 vrtcev; leta 1924 je že bilo 95 družb in 89 vrtcev; leta 1935 (dekaniji Postojna in Trnovo sta medtem prešli pod tržaško škofijo) jp v goriški ■nadškofiji delovalo okoli 105 družb in okoli 90 vrtcev, torej približno 200 organizacij z več kot 10.000 organiziranih članov. In to v dobi, fco je fašizem docela pometel z vsemi drugimi slovenskimi udruženji! SKOZI TRPLJENJE V POVELICANJE Cigojeva življenjska pot je potekala skozi izkušnje in trpljenje. Že kot bogoslovec je bil bolan na smrt. Sledila so vojna leta, ki so za duhovnika sredi ljudstva leta trepeta za -usodo svojih vernikov in nepopisnih naporov za obnovitev tega, kar je vojna zrušila v dušah in v imetju. Komaj je dospel v Gorico, mu je umrla imati, očeta pa je izgubil še kot bogoslovec; po materini smrti pa mu je zločinec ubil še brata. Sodoživljal je tragedijo škofa Sedeja, sobratov in slovenskega ljudstva pod fašizmom, iko se je zdelo, da bo docela uničeno vse, kar je bilo drago slovenskemu srcu. J Doživel pa je tudi trenutke sreče in veselja. Bil je poln radosti, ko so po maturi njegovi gojenci začeli vstopati v bogoslovje. Presrečen Je maja 1934 obhajal na Barbani srebrno mašo. Papež Pij XII. mu je podelil čast tajnega ko-■mornika z naslovom onoijsignarja. Leta 1934 je začel bolehati. Dolgo niso vedeli, kaj mu je. Šel je v bolnišnico zaradi'zlatenice, a izkazalo se je, da je bil rak. Prepeljali so ga spet v semenišče. Tudi na bolniški postelji je nadaljeval s svojim poslanstvom. Semeniščniki so zahajali k njemu k spovedi in na duhovne razgovore; poklekali so k njegovi postelji, da jim je delil tolažbe, ko je je bil sam najbolj potreben. Trpel je hudo, a ni tožil. Močno je zaupal, da ga bo Marija čudežno ozdravila, kajti ikako naj zapusti svoje otroke, ko jim mora še toliko spodbudnega povedati! Ko je bilo zdravstveno stanje obupno, so ga julija 1935 prepeljali domov v Malovše. Stregla mu je sestra Francka, duhovno tolažbo pa mu je prinašal dekan Lojze Novak ter drugi sobratje. Vedno je klical Marijo in prosil njene pomoči. Zadnje besede so bile: »Marija ne čaka več!« Umri je 7. avgusta 1935 v rodni hiši v Malovšah. Na njegovem grobu je skromen spomenik, v vrtovih Malega semenišča v Gorici pa je njemu v spomin zrasla »Lurška votlina« s kipom Brezmadežne. Kapelo je zamislil msgr. Cigoj, da bi Brezmadežna blagoslavljala semeniščnike tudi med prostim časom. Sam je zanjo izbral prostor, njegovi prijatelji in častilci pa sredstva. Graditi so jo začeli po njegovi smrti, nadškof Margotti je 15. avgusta 1953 blagoslovil temeljni kamen. Še tisto jesen je bila votlina dokončana in posvečena. Bog, iki vodi usodo narodov, si je po Mariji izoblikoval svetniškega in apostolsko zavzetega duhovnika Leopolda Cigoja ter mu poveril dvojno nalogo: vzgojiti vrsto gorečih duhovnikov ter na smrt obsojeni slovenski manjšini v Italiji ohranjevati po Marijinih organizacijah Cerkvi in narodu zveste 'mlade rodove, mladino, matere. In msgr. Cigoj je obe nalogi častno izvršil. (!) Kjuder, 475; (2) NadškAGor, akti 1121/ 1895; 986/1899; 1917/1899; 2653/1899; (3) Z. a. Črni-če: Knjiga oznanil 1909, 18. in 25. aprila; PrirnL 1909, 15. aprila in 22. junija; (<) PrirnL 1905, 15. junija; 1910, 7. in 22. septembra; (5) Alojzij Pavlin, Dnevnik, 15. septembra 1919; (6) ZbsvP 1920, 18; (?) ZbsivP 1920, 36, 67, 115; 1921, 37, 70, 144, 165; 1924, 95; (8) ZbsvP 1921, 87, 115; (9) ZbsvP 1921, 115 in 209; (">) Bogoljub 1924, 172, 184, 212, 232; 1925, 42, 07; KolGMD 1925, 127; (H) ZBSVP 1921, 166; (12) Z. a. v Solkanu, zapisnik »Marijina družba v Malem semenišču«; (13) KolGMD 1960, 152. BRUNA PERTOT Biti ženska Bila sem še zelo majhna, ko sem se ovedela, da sem ženska. Z Albertom sva si bila dvojčka in oče je ob najinem prvem srečanju — bila je navzoča tudi babica — vzkliknil: »Sin! Niti za trenutek nisem podvomil, da bo sin!« Ustnice so mu drhtele, tako je bil pretresen. Umirile so se šele, ko mu je pogled obležal na meni. Uvidevno se mi je nasmehnil: »Revica, manjša je od bratca.« Ne glede na neznatno razliko v teži je bil oče vsekakor prepričan, da me je tudi sicer nekaj manj od brata. To prepričanje je imelo davne korenine, po vsej verjetnosti v času, ko je njegov daljni prednik opustil hojo po štirih in se je v njem zasvetila prva iskrica duha. V naslednjih dneh se je ob mamini postelji vila procesija stricev in strin, prijateljic in tet, ki so vzhičeno vzklikale, ljubkovale, ploskale z rokami in ščegetale Alberta po podplatih, kar je bilo meni, hvalabogu, prihranjeno: on je bil namreč čudovit deček jantarskih oči in temnih las in dejstva, da sva si bila do pičice enaka, se menda ni nihče zavedel. Toda najvažnejše je bilo dejstvo, da je bil Albert deček. To sem zvedela od stare mame, katere spomin je zabeležil vse — celo uro, ko sva prvič kihnila in ki se do svojega zadnjega zdihljaja ni mogla potešiti od pohujšanja in jeze, ki jo je užila, ko je teta iz mesta naslikala Alberta kar tako, brez povojev. Midva pa sva rasla hitreje kakor trava v maju, po kateri sva se podila in kjer je brat trgal pikapolonicam peruti, kobilicam pa tace in nabadal čričke na zobotrebec. Ob takih prilikah sem ga sovražila in iz dna srca sem si želela potrgati mu ušesa z glave. Toda ob vsakem takem neuspelem poizkusu sta priletela starša, ubogega Bertka pa je oče vzel s seboj na lov, največkrat pa je mali krvoločnež zmagovito odkorakal z mamo v mesto. Medtem se je stara mama ubadala z menoj, ki sem se morala učiti kvačkanja, ker je prav, da se deklice čimprej oprimejo dela, ki jih čaka. Tiste dni, ko sem s staro mamo sedela pod orehom in so mi prsti z muke polnimi gibi ustvarjali prve skrotovitečene pentlje, je moja prava bit zajemala ob studencih skrivnostne moči, ki je vrela iz neznatne ženice pred menoj in vezala v mogočno celoto našo rodovino. Tudi ona, stara mama je pletla in zares ne vem, ali je kje ženska, ki bi to znala lepše kakor ona. Njeni dolgi prsti so enakomerno sukali volno, medtem ko so oči počivale na meni neznanih tajnah in tisto pomlad, ko mi je bilo natanko šest let, so natkali nežno puhasto obleko: bila je zame. Zakaj od vseh je bila stara mama edina, za katero sva bila Albert in jaz enakopravna. Ko sem stopila na prste, da bi se bolje videla v ogledalu, se je v meni sprožila do tedaj neznana vzmet: kar vrglo me je preko dvorišča na travnik naproti očetu, ki se je z Albertom in neznanim moškim vračal z lova na ribe. Prvič v življenju sem se zavedela, da sem — lepa. Travnik je bil pravkar nanovo ozelenel, marjetice in maki so mi opletali okrog kolen in roj metuljev me je obletaval in spremljal mehko plavanje mojih rok po zraku. J Vse mi je v tistem trenutku blagodar-no priskočilo na pomoč, tako da je neznanec vzkliknil: »Kako čudovita deklica! Gotovo je tvoja hči!« Oče je pogledal najprej Alberta, nato še mene in prvič ugotovil: »Podobna sta si, ali ne?« Gospod se je smehljal in me gle-1 dal, izvlekel rdeč svinčnik ter mi ga podaril. »Če boš za to, ji bom pri birmi boter,« je dodal. To je bila moja prva zmaga nad bratom, ki je, če ne popolnoma, pa vsaj deloma v naši hiši nadomeščal Boga. Od tedaj dalje je moje življenje nihalo med zmagami in porazi: ene sem spremljala z norim veseljem, druge z [ ihto in maščevalnimi naklepi. V desetem letu je mama odločila, ja sem že prava pravcata žena, medtem ko je bil Albert še pravi pravcati Otrok. To moje napredovanje mi je najprej potisnilo metlo v roke, nato brisačo za brisanje posode: po tej lestvi je šlo naglo navzgor in ko sem se po trgatvi znašla v šolski klopi, je bilo moje prostosti samo še za kapljico; pogosto se je še ta skotalila v Albertovo šolsko torbo v obliki računske naloge. Lutke so mi zvečer mežikale s skrinje, češ: »Jutri pa!« Toda Betka, ki je bila najlepša in najbolj modra, je nekega večera, bila sem že v pol-snu, dvignila prstek in šepnila: »Nikoli več, nikoli več, nikoli več ...« Zadnji nikoli se je izgubil v naraščajoč ma-drigale čričkov, ki me je odplavil s seboj na obrežja, kjer so se celice mojega telesa razhajale druga od druge in postajale eno z zemljo, nebesom in morjem. Pogosto sem plavala visoko nad drevesi in sosedovo hišo, čez dimnike, vinograde in ljudje pod menoj so bili kot mravlje. Take sanje so se ponavadi iztekle v domnevni padec z neznanske višine naravnost na posteljo, pred katero je stala mama. Še preden so se mi ljudje mravlje dokončno zabrisali iz oči, mi je nevoščljiva misel obletela Alberta: njemu ni bilo treba, da si spleta kite, meni pa. Eno je pletla mama, drugo jaz in ovijanja ni bilo ne konca ne kraja. Stekla v oknih pa so se solzila namesto mene, v velikih in drobnih kapljah, v obupanih in vijugastih curkih, v katerih se je izjokaval oktobrski dež. Jaz pa sem se samo kisala in že to je bilo nadvse nespodobno za žensko dvanajstih let. V tem so si bili doma vsi edini. Tiste čase, kljub iskrenim naporom, nisem mogla zdržati, da se ne bi zjutraj ustavljala pred ogledalom v veži ter se našobila: bile so moje prve vaje, kakšen naj mi bo obraz, ko me bodo v šoli preplavile zmedene in zaljubljene Petrove oči. S Petrom sva si bila bratranca in zelo sem si želela, da bi vsaj on ne opazil, kako sem što-rasta in neumna. Mama je z greblji-co z ognjišča besnela nad menoj: kdo je že neki videl, da bi se otrok vsako jutro šemil pred ogledalom ... Nekega jutra je na njegovem mestu visela velika stenska podoba s sveto družino: neznansko sem se je veselila, ker je na hrbtni strani imela carillon in z Albertom sva ga na vso moč navijala. Mama pa je mimogrede povedala, da je pri čiščenju ogledalo razbila. Mojega velikega dvoma pa, ali sem ženska ali otrok, ni razčistila. Dvom je rešil šele listek, ki je prav tiste dni prišel ko cvetni prah po zraku: listek s prebodenim srcem! Podpisal pa se je bil Peter. Name je učinkovalo kakor čudež: namah sem se začutila pametno in bistro, obratno pa je Peter postal na vso moč štorast in neumen in moje zanimanje zanj je čez noč skop-nelo. Tudi sem bila tiste čase bolj in bolj vprežena. Mama je vsako jutro zahajala v mesto in prepuščala meni kuho in lonci so se kopičili v grozečo LJUBKA ŠORLI (Aioji sestri (Marici Odšla si tiho, kakor si živela, ko vstajal je nad morjem novi dan. Kapljal ti smrtni pot je v božjo dlan, ki v varstvo te za večnost je sprejela. Precenil tvoje žrtve je Gospod, vsa dela in odpovedi premeril; o tvoji se dobroti je uveril, saj si razdajala se vsepovsod. In božja dlan od tolike žlahtnine je v blesku čudovitem zažarela: pozlatil Stvarnik sled je solz in ran. Odslej na slavju, ki nikdar ne mine, s svetniki v zboru glorijo boš pela pred Kristusom, ki vstal je tretji dan. goro, ki naj bi me zdaj zdaj pokopala, medtem ko je Albert stikal za gnezdi. Pogosto sem še morala skočiti k očetu v sobo, kjer je ležal zaradi zbadanja v ledvicah. Postajala sem njegova nenadomestljiva Mimica. Zajemala sem iz zakladnice stare mame, ki je počasi odhajala. Ko je odšla tiho in neopazno, je bila skrinja polna. Kaj spretnosti in skrivnostnih receptov od ljubezni pa do kuhanja je položila vanjo! Tako sem stregla očetu s čaji in obkladki, kar ga je tu, prav tu neznansko trgalo in je moral tako ječati, da ga je jel udomačeni škorec oponašati, medtem ko si stara mama v svojih groznih mukah ni privoščila niti vzdiha. Bližala pa se je pomlad, ki ni bila pomlad, temveč sanjskemu rajanju podobno žuborenje skozi cvet, ki mi je bil čisto nov: hodila sem po muhastih oblakih, se zaljubila v ljubezen in lahka kakor seme vetrocvetke pristala v šestnajstem letu. Albert je tedaj postajal že manj zoprn, včasih celo znosen in me večkrat jemal s seboj na morje. Takile izletiči pa so bili bolj redki, ker sem sicer morala z mamo opravljati vsa nemoška dela: v to zvrst pa je spadalo malodane vse. Še je v meni živa julijska nedelja, ko sem vse do mraka povezovala v šopke majaron, ki naj bi ga mama naslednje jutro nesla na trg. Ko se je nad Gradež usedla večernica in zatrepetala, sem zravnala razboleli hrbet in se zazrla v žehtenje poletnega večera: »Prišla bo tudi tvoja ura,« sem si pri-bila. Teh besed pa nisem izrekla jaz: skozi moje ustnice je izpregovorila kri prednic iz davnine. »Kot zdajle mama, boš tudi ti, čeprav nevidno in nepriznano vodila orkester v družini in obenem stregla kakor zadnja dekla. Kraljica sužnja ali sužnja kraljica?« sem se izpraševala. Nenadoma pa sem našla novo nesluteno obliko: »Kraljica, samo kraljica!« sem si rekla in se za-smejala in nisem vedela, da bo čas v obilni meri izpolnil v šali izrečeno prerokbo. V velikem čebru pod kostanjem pa se je kopala luna: velika, omamna, za- peljiva. Spustila sem obleko v travo, razpustila lase in se potopila v to svetlobo. Naslonila sem tilnik na rob, sprostrla roke in priprla oči; voda okrog se je umirila. Iz dna čebra pa mi je skozi priprte veke priplaval Petrov obraz, samo droben valček ga je rezal na dvoje: ga daljšal in krajšal, ga širil in ožil. Planila sem iz čebra naravnost v obleko, čez travnik preko dvorišča, kjer mi je mama z iztegnjeno roko zaustavila pot: »Kam pa? Se j a ne bom cvrla tu celo uro!« ter mi potisnila v roke ročaj valjastega pekača, v katerem se je premetavala in cvrčala kava. Plamen je osvetljeval mizo in stole iz kamna, kjer je ždel oče in nataknjeno čakal večerje: jastoga in morske pajke, ki jih je bila mama pripravila na žerjavici in ki sta jih Albert in Peter skupaj nalovila. Tako sem obtičala ob ognju in jela vrteti sajasti raženjček. Peter pa je gledal križem še bolj kot sicer in v celem večeru izrekel dva da in tri ne. Toda v Petra, ne, v Petra se prav zares ni kazalo zaljubiti. Albert pa je postajal bolj in bolj nenadomestljiv: brez njega bi namreč nikoli ne mogla na ples. Na lesenem odru, kjer je godba veselo napihovala krila in česala lase, sva si postala celo zaveznika: doma nikoli ni zinil o mojem izzivalnem opletanju kite okrog Martina, s katero sem ga vselej ošvrk-nila, ko je s svojo Rožico priplesal okoli mene. Zašle so poletne nedelje in na zadnjem plesu pred zimo je Martin že plesal z menoj mimo Rožice. Bila pa sva tudi ustvarjena drug za drugega: dva dela iste posode, ki spadata skupaj. O tem so soglašali vsi; le v mami je tičal strah, ker da taki ljubezni ni dano živeti. Bila sem že zaposlena v mestu in Martin tudi. Ob sobotah zvečer pa je odhajal na morje. Tisto noč, ko mu je neurje prevrnilo in iztrgalo čoln, sem mirno spala. Stala sem v snežno beli obleki na kopastem gričku s šopkom v rokah, Martin pa je stal na nasprotnem in mi mahal z roko; med nama so plavale bele meglice. Popol- poma so naju zagrnile. Ko pa se je griček znova prikazal, Martina ni bilo nikjer več. Z neba pa se je utrgal oblak šmarnic: doma smo jim pravili solzice. Ko se je zdanilo, Martina zares ni bilo nikjer več. To je bilo nekaj, česar moja pamet še leta in leta potem ni mogla doumeti. Martin: zame je bil še ves živ. Še vedno sem ga spremljala s pogledom, ko je odhajal iz portiča, ko so drugi že davno pozabili nanj. Po enem letu obveznega molka mi je mama začela najprej predočevati, nato dopovedovati in nazadnje groziti, kako bom ostala samska. To je vselej načenjala s takim glasom, kot bi napovedovala lakoto, vojsko in kugo. Ob tem sem postajala zemska in težka kot z vodo namakano jadro, ki prej ali slej izgine na dno. Nazadnje sem želela samo, da bi živela daleč od nje. Da, morda celo pri Andreju, ki me je plaho obletaval in me nekoč skušal celo objeti. Nekega dne, ko je mama posebno divjala, sem sklenila, da se ne bom branila, če bo še poizkusil. Hujše kot pri njej bi mi ne moglo biti: bil je nežen, nebogljen. Tako sem pustila, da me je Andrej objel in potem me je objemal dolgo dolgo: cela štiri leta. Doma pa mama, mama, mama. To ni bila več mama. Bil je septembrski dan, ko me je s čolnom popeljal od brega in mi govoril o sončnih žarkih v mojih laseh in o škržatih, ker to je znal. Kako da je lepo, se mu je utrgalo ob vsakem zamahu z vesli. »O, da, lepo,« sem se opogumila. »In kako bo šele, ko bova poročena! Si to predstavljaš?« Izpustil je vesli in zastrigel z ušesi. Videla sem, da si to predstavlja vse bolje od mene. Vse do tedaj ni mislil na poroko. Toda, kako se odločiti, ko pa je bil ob vsaki najmanjši odločitvi bolan. Pomagala mu je moja mati. O božiču ga je Albert povabil k nam. Dan je bil bel, ne od snega, temveč od mraza in scefranih kopren, ki jih je burja dvigala na morju. Andrej pa je prišel proti večeru: nedolžen, lep, nič hude- Svetokriške sestre iz redovne kongregacije Naše Gospe (Notre Dame) pri odpošiljanju ponošene obleke misijonarju Jožefu Cukaletu v Indiji ga sluteč. A že takoj v tednih, ki so sledili, se je z mano vred znašel v zapletenem klopčiču, ki ga je z nevidno silo neustavljivo kotalil s seboj. Pristala sva naravnost pred oltarjem, kjer sva izrekla svoj takrat še nepreklicni da. Andrej je poleti še vedno lovil cvr-čanje škržatov in veter ponoči in sanjal, jaz pa sem postajala vse bolj občutljiva na šumenje bankovcev za pultom v najini trgovini, ki je rasla in rasla. Postajala sem tvarna, zemska, težka. Kako sem si nekoč prerokovala? Kraljica, da, samo kraljica. Čudež se mi je izpolnil, ko je minila vojna. Andrej je delal v trgovini, otroci rasli, doma pa so brneli stroji in delali namesto mene. Česar niso zmogli, je opravljala Netka. O, da nista oče in mati mogla počakati še toliko, da bi me videla! Ob spominu na mamo sem vselej imela občutek, kot da sem preskočila pet rodov. Vendar me je tolažila misel, da je dragima staršema bila prihranjena bridkost, ki bi jo užila, ko je svakinja Alica odstavila Alberta s prestola in sama sedla nanj. A ni bilo ju več. Zdaj tudi Andreja že nekaj let ni več. A imam otroke: dve hčeri in sina. Saj imam vse enako rada. A sin, sin, to je nekaj drugega. Srečna sem, da živiva skupaj, ker bi mu žena tako in tako ne znala streči kakor mama. Saj sem mu skušala odpreti oči, ven- dar zaman: gotovo stojita še vsak na svojem gričku in si mahata v pozdrav. A čas mi bo pomagal, ker je življenje dolgo, neverjetno dolgo. Samo zaspati moram zdaj, zaspati. Mladi spijo. Tudi o tem vodim podrobno knjigovodstvo. O vsem. O njiju, o hiši in otrokih. Brez mene ne gre. Zato pa tudi lahko rečem: »Moj Bog, lepo in dobro je biti ženska.« RUDOLF KLINEC Ob svežem grobu dr. Alfonza Čuka Goriška Mohorjeva družba se klanja spominu prerano umrlega dr. Alfonza Čuka, svojega odbornika, sodelavca in podpornika. Pripravljal se je, da se vrne na Goriško in da z bogastvom svojega znanja, življenjske izkušnje in široke razgledanosti podpre tukajšnje verske in kulturne dejavnosti, a kruta bolezen mu je pretrgala nit življenja. Bil je na vrhuncu svoje znanstvene dejavnosti kot vodja psihološkega oddelka na visoki šoli v St. Vin-cent College v mestu Latrobe, Penn-sylvanija, v Združenih državah Sev. Amerike. Dne 30. aprila 1975 je umrl in bil pokopan prav tam. Sirotnejši smo za odlično osebnost, ki se je uveljavila v znanstvenem svetu in ki je bila voljna podpreti javno življenje na Goriškem. Težka izguba je zato za slovensko zamejsko skupnost v Italiji. IZPOD KMEČKE STREHE NA PAPEŠKO UNIVERZO Rodil se je v Biljah pri Gorici 6. julija 1912. Oče Ivan je kmetoval, mati Emilija Pegan, skrbna družinska mati, se je po težkem notranjem boju odločila, da kakor številne druge matere in dekleta gre v Aleksandri j o v Egipt služit, da bi tako pomagala vzdrževati Pok. dr. Alfonz čuk družino in šolati sina Alfonza. Fantek je bil namreč zelo nadarjen. Z odličnim uspehom je obiskoval ljudsko šolo v domači vasi in nato v Gorici pripravnico v Alojzijevišču (1924-25), eno leto na državni gimnaziji (1925-26), nadaljnja gimnazijska leta v malem semenišču (1926-33) in prvi letnik bogoslovja v velikem semenišču (1933-34). Oktobra 1934 ga je nadškof Margotti poslal v Rim, kjer je kot gojenec lombar-škega in kasneje francoskega semeni- šča obiskoval višje teološke nauke na Gregorijanski univerzi (1934-39). Dne 8. avgusta 1937 je bil v rodnih Bil j ah posvečen v duhovnika. Doktorat iz teologije pa je dosegel 8. januarja 1940 s tem, da je branil tezo »La Chiesa Russa ed il Culto del S. Cuore«. Doktorska teza je izšla v tisku v Gorici leta 1941. POSLANSTVO MALEGA SEMENIŠČA V GORICI Sedejevo malo semenišče v Gorici je pod fašizmom opravljalo nadvse zaslužno delo. Iz njega je izšlo lepo število slovenskih duhovnikov in svetnih izobražencev. Ravnatelj je bil msgr. Igino Valdemarin, rojak iz Romansa, spiritual njegov sošolec msgr. Leopold Cigoj, podravnatelj pa mladi dr. Ivo Juvančič, ki je prišel v Gorico iz Inns-brucka, kjer je dosegel doktorat iz teologije. Številčno so bili v pretežni večini slovenski gojenci iz goriške in tržaške škofije. S furlanskimi in italijanskimi tovariši so živeli v prisrčnih odnosih. Med njimi ni bilo narodnih ne-strpnežev. Semeniško vodstvo se je resnično trudilo, da bi vladalo med gojenci medsebojno spoštovanje in bratsko sožitje. Semeniška gimnazija in li-cej sta slovela po dobri vzgoji in re-snobi študijev. V vseh razredih se je kot obvezen predmet poučevala tudi slovenščina. Slovenski profesorji: dr. Mirko Brumat, dr. Anton Kacin, dr. Ivo Juvančič, brata Jožko in Lojze Bra-tuž so uspeli vzbuditi v dijakih pravo navdušenje za lepoto slovenske besede in kulture. Pod njihovim vplivom so se začeli razvijati nadpovprečno obetajoči talenti: pesnika Lado Piščanc in Alojz Kocjančič, skladatelja Mirko Filej in Tone Brcko, dva danes vodilna slovenska primorska pisatelja ter še cela vrsta drugih duhovnih in svetnih javnih delavcev. Politične oblasti so po smrti nadškofa Sede j a močno pritiskale na ravnatelja Valdemarina, naj da semenišču docela italijanski obraz. In res, vse, kar je bilo »uradno«, celo skupne mo- litve in jutranja premišljevanja, se je opravljalo v italijanščini. Vendarle sta spiritual in podravnatelj vsaj »neuradno«, zasebno, vršila svoje poslanstvo tudi v slovenskem jeziku in duhu. In tako je bilo malo semenišče v času, ko je ljudstvo doživljalo pod fašizmom ponižanja in strahote, še nekako zatišje sredi nevihte, oaza v puščavi. Kasneje se je fašistični bes znesel zlasti nad velikim semeniščem in ni bilo priza-neseno ne tržaškemu škofu Fogarju ne vodstvu in profesorskemu zboru in niti ne samim bogoslovcem. Slovenski semeniščniki so bili narodno zelo zavedni. Zatiranje in trpljenje lastnega naroda je budilo v njih odpor in zlasti željo, da bi se čim popolneje pripravili na življenje. Veliko so študirali: za šolo in mimo šole; nekateri so se na poseben način posvečali slovenski zgodovini in slovstvu, drugi pesnikovanju, vzhodnemu vprašanju, misijonstvu. Alfonz se je skupno s sošolcema Bernardom Špacapanom in Štefanom Čekom spoprijemal z ruskim in drugimi jeziki. V zavodu se je osnoval prvovrsten pevski zbor, ki so ga zaporedoma vodili Tone Brcko, Mirko Filej in Slavko Podobnik. Peli so v domači cerkvi in nastopili nekajkrat v sami goriški stolnici. Prepevali pa so zlasti slovenske pesmi in to v zavodu, o počitnicah v krogu domačih fantov, na izletih in še posebej na Sv. Višarjah. »Oj fantovska pesem na vasi!« je Alfonz kot osmo-šolec vzkliknil v črtici Dva svetova. »Tam zunaj na vasi se je nenadoma vzbudila iz tišine otožna fantovska pesem, spočetka prav narahlo kot iz daljave, potem vedno glasneje in močneje, dokler ni vzrasla v en sam krik, ki je napolnil nočno tihoto in segal do neba...« Fantovska pesem na vasi! Nikdar ni Primorska tako odmevala od fantovske pesmi na vasi kot pod fašizmom. Bil je to krik slovenstva, ki se je z nepopisnim zanosom dvigal iz src slovenskih fantov, ko je fašizem rušil njegove poslednje sledove. Pesem slovenskih fantov, ki je zadonela pod oknom umirajočega Lojzeta Bratuža, je bila vse prej zaobljuba zvestobe in napoved vstajenja kakor pa žalostinka usihajočemu pevovodji in glasbeniku. Spiritual Cigoj in podravnatelj dr. Juvančič sta se zavzemala ne samo za versko, nravno in umsko vzgojo, ampak tudi za narodno rast svojih gojencev. Msgr. Cigoj je ustvaril cvetočo Marijino kongregacijo, dr. Juvančič je pa hkrati razgibal širok krog z »mladinskim gibanjem« v duhu Romana Guardinija. Iz Innsbrucka se je namreč vrnil prežet z novo, osvežujočo duhovnostjo, ki je močno poudarjala li-turgične in biblične vrednote, ter s svežino obnovitvenih idej, ki jih je širil pisatelj Guardini. Ob njem se je brž zbral širok krog gojencev: Alfonz Čuk in Bernard Špacapan, Franc Koritnik in Andrej Simčič, Mirko Filej in Jože Kogej, Lado Piščanc in številni drugi, ki so živahno razpravljali o »mladinskih idejah« na sprehodih in po seme-niških igriščih, zvečer »ob oknu« in podnevi ob vsakem srečanju. Mladinsko gibanje je doseglo višek svojega razmaha na vsakoletnih predavanjih na Sv. Višarjah, katerih se je udeleževalo po 15-20 mladincev. Na »Blaževem razgledu« je mladina posedla v krog in dr. Juvančič je v dobro pripravljenih nagovorih razvil tedanjo problematiko mladega rodu. Leta 1929 je predaval o »Narodnosti in krščanstvu«, le- ta 1930 o liturgičnem gibanju, leta 1931 o »Erotiki, zakonu in devištvu«. Leta 1932 se je v mladinskem gibanju začela kriza. Bil je najbrž politični pritisk, morda ukaz ap. administratorja Sirottija, ki je prisilil dr. Juvančiča, da se je začel izogibati mladim, jim očital nedoraslost in se jim je zatem docela odmaknil. Istočasno je ravnatelj Valdemarin prepovedal »srečanja mladih« med počitnicami... OREL S STRTIMI PERUTI Dr. Čuk je klasičen primer idealnega primorskega fanta pod fašizmom, odločenega, da se v Kristusu ves preda delu med svojim ljudstvom. Ni šlo za kak zanesenjaški idealizem, pač pa za zrelo življenjsko izbiro: postati »vsem vse«! V sestavku »Molitev« je zapisal: »Ena prošnja mi v duši gori: daj mi ljubezni, velike, neizmerne, vse obsegajoče, kot si Ti, Gospod. Vsak dan Te prosim zanjo... Pokaži se mi, odkrij se mi, da Te popolnoma spoznam, potegni me k Sebi na srce, ker sam nimam moči, ker sem preveč oddaljen od Tebe in vzljubil Te bom in Ti daroval svoj najdražji biser — svojo mladost!« V rimski dobi (28. oktobra 1934-29. 6. 1939) je Alfonz imel pred očmi en sam cilj: čim temeljitejša priprava na življenje. Bogoslovnim naukom na Gre- V senci Marijaceljskega svetišča na Ligu. Z leve proti desni: dr. R. Klinec, Bernard špacapan, Mirko Filej; na skrajni desni dr. A. Cuk. Slika je od 27. julija 1932 gorijanski univerzi se je predajal z vso zavzetostjo, a hkrati je izkoriščal sleherno priložnost, da bi obogatil svojo izobrazbo: udeležil se je jezikovnih tečajev nemščine, ruščine na Vzhodnem zavodu, v francoščini se je izpopolnil v francoskem semenišču; zahajal je na predavanja slovečih osebnosti, ki so nastopale v rimskih kongresnih dvoranah (Papini, Maritain); obiskoval je rimske zgodovinsko-kulturne spomenike in muzeje; na poučnih izletih je prepotoval vso Italijo od Sicilije do Bren-nerja. Postal je eden najbolj učenih in razgledanih slovenskih izobražencev. Ko je bil že na zaključku svojih visokošolskih študijev, se je nanj zrušila neizrazno bridka življenjska preizkušnja, ki je resno grozila, da stre v prah vse, kar je bil s tolikim idealizmom ustvaril. Napadlo ga je težko vnetje glasilk, ki mu je grozilo z one-melostjo. Zdaj, ob koncu študijev, ko bi moral s tolikimi načrti in upi stopiti med svoje zatirane rojake, mu grozi smrt ali vsaj onemelost! Čemu vsi naravni darovi, vsa umska izobrazba, morje žrtev in napora? »Imam grozne težave z govorjenjem, posebno ko pridigujem. Zdi se mi, da sem začel jecljati,« toži v dnevniku 20. februarja 1938. Specialist dr. Scuvi mu v prognozi ni zagotovil ozdravljenja. »Zajela me je zavest,« pravi v dnevniku 20. aprila, »da je z mano konec. Začel se je boj med menoj in med Bogom: moram mu iztrgati to milost. Sicer pa sem pripravljen na vse.« Groza, da ga popolna onemelost odreže od vsakega živega stika s svojim ljudstvom in da mu onemogoči poslanstvo vzgojitelja in profesorja, spovednika in govornika, ga je z vso tragiko spremljala več mesecev. Nekaj izpisov iz njegovega dnevnika nam nudi dramatični prikaz nepopisnega notranjega trpljenja: »Živim med strahom in upanjem, zaupanjem in obupom« (6.5. 1938). -»Ne smem obupati. Trdno voljo imam, prepričan sem, da ozdravim. Vendar, kako je vse to bridko, moj Bog!« (20. maja). - »Dihalni aparat je zdaj urejen. Treba je urediti še psihični: to je delo volje, pažnje, avtokontrole... Sedaj šele se je začel zame križev pot. Treba je na vsak način in povsod govoriti počasi, počasi, zelo počasi. To je geslo, v katerem je skrit ves in edini moj up« (1. in 3. junija). - Na binkošti toži, da se Gospod bridko šali z njim: nad apostole je poslal ognjene jezike, da bi govorili, njemu odvzema besedo. »Tako nedopovedljivo bridko mi je pri srcu, kar zjokal sem se od onemoglosti, kot se nisem že zdavna!... Kaj bo z mano, moj Bog, kaj bo z mano!« (5. in 12. junija). - Na Sv. R. Telo, 16. junija, je njegova grenkoba dosegla višek: neizmerno je njegovo veselje in nagnjenje, da bi delal med svojimi, in dostavlja: »Kot orel sem, ki hrepeni po višavah in po soncu, a se ne more povzpeti, ker so mu peruti strte! Tudi v meni se je nekaj strlo, morda za vedno!« Bolezen je popustila, počitnice v milem biljenskem ozračju in nega na rodnem domu so mu z zdravjem vrnile voljo do življenja. VZGOJITELJ IN DUŠNI PASTIR Malo poprej ko je končal rimske študije, marca 1939, mu je nadškof Margotti namignil, da ga pošlje v bogoslovje za podravnatelja namesto dr. Juvančiča. Vzradoščen, je zabeležil v dnevnik: »Mi je čisto vseeno, kam pridem; eno samo željo čutim, da bi že mogel priti do dela, do udejstvovanja, do oblikovanja. V meni vse vre in kipi in šumi, komaj čakam, da že končno dam duška vsem tem silam, ki nestrpno čakajo, na katerem polju si bodi, v semenišču kot profesor, kot predstojnik, v dušnem pastirstvu. Samo eno Te prosim, moj Bog, da bi mogel veliko dobrega napraviti, da bi mogel koristiti dušam.« Dne 30. junija 1939 se je vrnil na Goriško in se umaknil na oddih na Ravne. Samo štiri dni po izbruhu druge svetovne vojne, 5. septembra, je prejel imenovanje za podravnatelja v bogoslovju, ravnatelj pa je bil Giovanni Butto. Oktobra je nastopil službo, decembra pa je spet odšel v Rim, da je 8. januarja 1940 branil disertacijo in dosegel doktorat. Poslanstvo podravnatelja, odgovornega za red in disciplino, ni lahko. Dr. Cuk se je lotil dela z zavestjo težke odgovornosti. Da bi druge oblikoval za Kristusa, je hotel sam biti lik sve-tostnega duhovnika. Za geslo si je izbral rek: »Izžarevati Kristusa!« Ni mu pa uspelo brž splesti živih stikov z bo-goslovci in si pridobiti njihovo zaupanje. Nekam zagrenjen je zapisal v dnevnik: »V bistvu sem nedružaben, moja narava je hladna, mrzla, ne znam najti poti do duše sočloveka. Zato se mu bom približal po ovinkih: v Bogu bom skušal najti sebe in človeka: skozi Boga, skozi božje Srce Jezusovo vodi pot do duš, do sočloveka.« V rodnih Biljah je prišlo do tragedije. Župnik Ciril Zamar je padel s kolesa, ko se je vračal s pogreba msgr. Antona Berlota, in se težje poškodoval. Pritisnila je pljučnica in 20. aprila 1940 je umrl. Še istega dne je nadškof poveril dr. Čuku upravo Bilj. In tako je dr. Čuk vsako soboto in nedeljo preživel v rodni vasi. Sovaščani so bili ponosni na tako uglednega rojaka, ki je s tolikim navdušenjem pastiroval med njimi. Otroci, mladina, pevski zbor so ga naravnost oboževali. Nepričakovano, 1. avgusta 1940, je dr. Čuk prejel nadškofovo imenovanje za substituta v Št. Vidu nad Vipavo (Podnanos). Oblasti so 24. julija konfi-nirale župnika Ivana Kovača, češ da je v pridigi ožigosal »barbarstvo« nemških zaveznikov. In tako je g. Alfonz dospel med vernike, ki so plakali nad odgnanim dušnim pastirjem. Sprejeli so ga spoštljivo, bili so mu naklonjeni, toda njih srce je bilo pri konfiniranem župniku. Alfonz, ki je moral zapustiti rodno vas, kjer so ga vsi obkrožali z ljubečo pozornostjo, je to hladnost živo občutil. Z ostro samokritiko je obsodil svoj ranjeni ponos: »Reši me, Gospod, pred samim seboj, da bom ves Tvoj. Zahvalim te, da si me pripeljal semkaj, da si me odtrgal od Bilj: ni bilo dobro zame tamkaj, zdaj čutim: preveč ugodja, uspehov, časti zame. Tukaj mi bo prav, tukaj sem nepoznan, tukaj se moja oseba izgubi ob osebi mojega prednika, ki je vsa idealna in živa v srcih vseh. Daj mi, moj Gospod, da izgine vse, kar je mojega, naj živi v meni samo kar je Tvoje!« (Dnevnik, 12. avgusta 1940). Dne 11. septembra se je dr. Čuk vrnil v semenišče, upravo šentviške župnije pa je sprejel Lado Piščanc. Dr. Čuk je bil tedaj imenovan za slovenskega kaplana pri Sv. Ignaciju v Gorici. BOGOSLOVNI PROFESOR IN RAVNATELJ SLOVENSKE GIMNAZIJE Po vstopu Italije v vojno 10. junija 1940 so se politične razmere na Goriškem zaostrile. Vojaštvo je zasedlo malo semenišče. Nadškof je odpustil predstojnike in profesorje, med njimi tudi Slovenca dr. Antona Kacina in prof. Jožka Bratuža, gimnazijce je poslal v Videm, licejce pa v bogoslovno semenišče v Gorici. Vicerektor dr. Čuk je tedaj prevzel pouk grščine, verouka in slovenščine v liceju. Razmere v semenišču so bile težke, že zaradi stiske, saj je število bogoslov-cev in licejcev naraslo na 145. Vzdrževanje reda med tako številnimi gojenci, in to v vojnem času, ko so v notranjost bogoslovja pljuskali odmevi vojnih dogodkov in ko je različnost presoj in pogledov ločila mladino, pripadajočo različnim narodnostim (Slovenci, Hrvatje, Italijani), ni bilo lahko. Poleg tega je tudi šolski pouk zahteval nemajhnega truda. Dr. Čuk se je krivil pod težo dela in odgovornosti in je krivdo za napetosti in neuspehe pripisoval svoji skromnosti in nedoraslosti: »V jedru so vsa moja žalost, težave in boji v tem, da ne morem, pa ne morem uresničiti ideala svetosti, ne morem v sebi udej-stviti Kristusa: Kristus ne odseva, ne izžareva iz mene! Do kdaj še, o Bog, bom nedozorel sad? Do kdaj bom še koprnel po polnosti in svetosti?« (Dnevnik, 2.10.1940). One za slovensko manjšino obupne Jni je neka visoka osebnost zahtevala, naj se v semenišču dokončno ukine slovenščina kot občevalni jezik, in to s presenetljivim razlogom, da bi se tako »pospeševala bratska ljubezen« (per promuovere maggiormente la carita fraterna). Nadškof Margotti in ravnatelj Butto sta se temu uprla; zadeva je šla v Rim pred kongregacijo za semenišča, ki je predlog odklonila. »Goriški spor« med strujama v katoliških vrstah se je medtem poglabljal. Med dr. Čukom in dr. Juvančieem so se križala mnenja, ker se je prvi opredelil za skupino dr. Janka Kralja. Iz dnevnika ni mogoče dojeti bistva in obsega teh trenj. Dne 20. junija 1942 je bila v Trstu škofovska konferenca, pri kateri je tržaški škof Santin zahteval mesto vice-rektorja za tržaškega duhovnika. Zato je prve dni avgusta nadškof Margotti namignil dr. Čuku, naj zaprosi za župnijo Sempas ali Štandrež. Oktobra 1942 se je zlatomašnik Jožef Kosovel odpovedal štandreški župniji. Sledil mu je dr. Čuk. Mesto slovenskega kaplana pri Sv. Ignaciju je tedaj prevzel dr. Jože Žabkar, mesto vicerektorja prof. Giusto Soranzo in službo spirituala dr. France Močnik. Maja 1943 je nadškof Margotti ponudil dr. Čuku mesto bogoslovnega profesorja: predavati bi moral dogmatič-no teologijo. Kljub zelo zahtevnemu dušnopastirskemu delu v Štandrežu je sprejel profesuro. Naslednje leto je zapustil Štandrež, kamor je prišel za župnika Artur Zalatel, in se preselil v Gorico. Tu so se medtem odprle slovenske šole. Dr. Čuk je bil imenovan za kateheta na novi slovenski gimnaziji, ki jo je vodil ravnatelj Joža Lavrenčič in hkrati tudi za cerkvenega zastopnika pri Slovenskem deželnem šolskem svetu za Goriško (4. 11. 1944). Po končani vojni je nadškof Margotti odprl v malem semenišču notranjo slovensko gimnazijo. Dr. Čuk je bil imenovan za ravnatelja z nalogo, da vsestransko organizira novi šolski zavod (1945-47). Imenovan je bil tudi za sinodalnega izpraševalca in za člana Nova maša Alfonza Čuka 15. avgusta 1937 komisije za cerkveno umetnost. Hkrati je urejeval stanovski list za duhovni je »Duhovni preporod« (1944-46), dopisoval v razne liste, bil odbornik Goriške Mohorjeve družbe, vodil dekliški odsek in sodeloval še pri drugih organizacijah. Po priključitvi 15. septembra 1947 je večina gojencev ostala v Jugoslaviji in semeniška gimnazija je zamrla. Za dr. Čuka je bil to boleč udarec. Pa tudi usoda velikega semenišča se je zaradi maloštevilnih bogoslovcev in odločitve škofa Santina, da si zgradi lastno semenišče v Trstu, zamajala. Dr. Čuk se je tedaj odločil, da se izseli. PSIHOLOG IN ZNANSTVENIK Aprila 1948 je »odšel z doma« v Ameriko. V New Yorku je bil kaplan v več župnijah: v Holy Innocents (1948), v St. Anthony (1948-49), Our Lady of Grace (1949) in Christ the King (1949-58). Na Fordham univerzi v New Yorku je študiral psihologijo (1950-57) in dosegel magisterij (1953) ter doktorat (1957). Nato je.opravil še training (vež-balni tečaj) iz klinične psihologije na Catholic Charities Guidance Institute (1957-58). Leta 1958 se je preselil v La-trobe, majhno mesto vzhodno od Pitts-burga v državi Pennsylvanija, kjer je ena izmed največjih benediktinskih opatij v Ameriki in sedež St. Vincent univerze. Postal je profesor psihologije na univerzi in zatem, leta 1961, vodja psihološkega oddelka. Obenem je sprejel še službo lektorja psihologije na šoli za bolničarke pri Latrobe Area Hospital (1958-68) in mesto kliničnega psihologa na Mental Health Center v Latrobe (1970-75). Pot znanstvenega dela mu je bila na široko odprta. Pridobil si je sloves globokega misleca, poliglota, znanstvenika; udeležil se je raznih strokovno-znanstvenih simpozijev, npr. mednarodnega posveta psihologov v Moskvi; postal član raznih kulturnih in znanstvenih ustanov. Veliko je pisal, posebno iz psihologije. Že kot dijak je spisal zbirko ese- jev, ki so ostali v rokopisu, ter več zvezkov dnevnika. Nekaj njegovih član- ' kov, nepodpisanih, je izšlo v goriškem mesečniku »Družina« (1929-30); sodelo. val je pri slovenskih listih med vojno in po vojni ter urejeval list »Duhovni ' preporod« (1944-46). Znanstvenega po- | mena je njegova doktorska disertacija o češčenju presv. Srca v ruski Cerkvi. 5 Za koledar Goriške Mohorjeve družbe je prispeval dve razpravi: Moderna psihologija in O hipnozi in hipnotizmu (KolGMD 1966, 38; 1974, 35). Objavil je vrsto literarnih ocen in znanstvenih razprav psihološke vsebi- j ne. Slovensko pisane ocene in razprave so izšle v Buenos Airesu (v Duhovnem življenju, v Glasu Slovenske kulturne akcije, v Meddobju), angleško pisane pa v Združenih državah, in sicer v znanstvenih enciklopedijah (New Catholic Encyclopedia, Catholic Encyclo- ; pedia for Home and School, ACPA Nevvsletter, PIRI Newsletter). Razne kulturne in znanstvene ustanove so ga vključile med svoje člane: Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu, American Association for Ad- j vancement of Science, American Psy-chological Association; Psychologists Interested in Religious Issues, Society for Clinical and Experimental Hypno- sis, The Society of Sigma XI itd.). * * * Decembra 1974 ga je napadla zahrb-na bolezen. Vsa zdravniška nega in naj- 1 bolj moderna zdravila je nista uspela obvladati. Umrl je 30. aprila 1975 v tihi celici benediktinske opatije v Latrobe. Pri pogrebnih svečanostih, kate- ! rih sta se udeležila tudi Alfonzova brata Ivan in Emil, slovenska duhovnika dr. Ludvik Čepon in Jože Cvelbar ter ozek krog ameriških slovenskih Pri-1 morcev, med njimi gdč. Pavla Rijav-čeva, so pokojnika proslavljali rektor ; univerze in še drugi profesorji. Tam daleč v tujini, sredi grobov latrobških benediktinskih duhovnikov, ] je grob, kjer čakajo vstajenja zemelj- j ski ostanki velikega primorskega sina ; dr. prof. Alfonza Čuka. JOŽKO KRAGELJ Beležnice skladatelja Vinka Vodopivca Vedno bolj se bliža 25-letnica smrti in stoletnica rojstva našega goriškega slavčka Vinka Vodopivca, ki nam je skoraj pol stoletja s svojimi melodijami in tudi s pisano besedo bogatil kulturo in tako posameznikom in družbi veliko koristil. Iz svojega skritega kotička v kromberškem župnišču, kjer je bil več mesecev na leto zavit v svojo pelerino in v oblake dima, ki se je dvigal od »toškanov«, je pošiljal v svet, kar se je iz duše skozi njegove prste pretakalo na klavirske tipke in na papir. Do zdaj smo videli tri njegove beležnice, letos poglejmo še četrto iz leta 1940, ko se je zamajal svet in se je Evropa znašla v drugi svetovni vojni. Vodopivec si je pridno zapisoval tudi važne zgodovinske dogodke. Tako zvemo, da je 10. maja Hitler vdrl v Ho-landijo in Belgijo, da se je 28. maja belgijski kralj podal, da je Mussolini 10. junija ob 6. uri zjutraj napovedal zaveznikom vojno, da je 17. junija Francija kapitulirala, da je 28. oktobra ob 6. uri zjutraj začela vojna z Grčijo itd. Poleg teh zapiskov, ki vzbujajo strah, pa je nepregledna vrsta drugih, ki kažejo skladateljevo pridnost, "pozornost in vso nežnost umetnikove duše. Vodopivec je vedno spremljal dogodke v naravi in je 1. aprila z žalostjo zapisal: »Še nič zelenja. Marelice tu pa tam kak cvet. Samo dren rumeno cvete...« Nato 10. aprila: »Lani je bil gojzdič že zelen, letos pa tega niti še ne kaže. Nič cvetja.« Čez devet dni pa vesel vzklikne: »Vse v cvetju in fjojzdič je že zelen.« In gre na sprehod po Panovcu, kjer si izgrebe nekaj šmarnic s koreninami vred. Pod fašizmom, ko za Slovence ni bilo ne šol ne predavanj, so bila žup-nišča tisti »kulturni domovi«, kjer so se skrivaj zbirali izobraženci in dijaki. Skladatelj Vinko Vodopivec Tako župnišče je bilo tudi v Kromber-ku. Vodopivec sam nam pove, da je 27. maja »predaval šestim akademikom o slovenski glasbi«. Z akademiki sta bila inž. Rustja in prof. Bednarik. Vodopivec je namreč prav takrat pisal razne članke za Cerkveni Glasbenik. Če sledimo tem zapiskom iz dneva v dan, vidimo, kako je skladatelj pridno uporabljal čas. Če ni mogel spati, je ponoči ustvarjal. Prevzame te, ko bereš, kako si je duhovito zamislil suito »Veselica v gozdu«: Skakalne tekme kobilic, Bakladni ples kresni-čic, Letalske vaje metuljčkov, Rajanje pikapolončic itd. In ko to bereš, se nehote vprašaš: Kaj pa ti narediš — ali ne bi tudi ti nekaj ustvaril za svoj narod? BELEŽNICA ZA LETO 1940 1. 1. Peli novo pesem o Novem letu, ki je bila predlanskim v Ljubljani tiskana. Zelo lepa! Peli v Lokah, pri Sv. Katarini in v Krombergu po žegnu. 2. 1. Dal solkanskemu organistu mašo B. M. Virginis II. aeditio, Tantum ergo in še mašo v čast sv. Katarine in Srca Jezusovega. - Poštar je šele danes dal naprej, kar sem mu že v soboto izročil - šele v petek bodo imeli v rokah. 8. 1. Sinoči in predsinočnjim zložil ponoči en fajn marš. Danes ga napisal - zelo in gam-ba. Poslal ga bom Dolinarju... Dobil pismo od Dolinarja (2.1. sem poslal kompozicije m 4.1. mi je že odgovoril) in bodo v februarju priredili Vodopivčevo uro. Dobili so vse kompozicije. 9. 1. Začel pisati 13. koračnico Na planincah luštno je. Pisal dr. Dolinarju, da naj mi pove naslov od A. Karmelja in če imajo tudi oboo. 10. 1. Po froštku zložil intermezzo za fagot solo in ga takoj tudi Skiciral. Silna burja! Končal vso koračnico in začel fagot solo. Nezaslišana burja! 11. 1. Zložil še Codo za fagot. Burja strašna ponoči - podrla latnik in moj kamin ob peči. Škoda na strehah velikanska. Nič radia, nič luči, pisarna v kuhinji. 12. 1. Paketiral Fagot solo. Pisal Dolinarju in poslal fotografijico. Oddal vse na pošto. 13. 1. Sinoči in danes zložil sv. Jurija za Gre- gorca in poslal. Dolinar mi je odpisal, da je oboa stalen inštrument v radio orkestru. Naslov: Alojzij Karmelj, Na Stol-bi, 1. 14. 1. Pisal Karmelju in Kometu (oboa). Pisal Carrari, da disdiciram na musico orans. Je pa le predrago. 15. 1. Dobil H. T. (Op. Hrvatsko Taimiburico). Poslal Karmelju pismo in partiture. 16. 1. Odpisal Mutaku, ker mi je poslal H. T. in ga prosil, naj pošlje večkrat H. T. Danes sem dopolnil 62 let in začel 63. Zato pa kuhamo ajdovo polento. IT. 1. Pisal Berlotu za 80-letnico. Dolinarju poslal rokopis o glasbi na Primorskem in mu odgovoril, da bom rad sodeloval pri zgodovini cerkvene glasbe za Glasbenik. 19. 1. Radio Ljubljana - da so prejeli zadnji dve skladbi in bo moj večer 9. II. ob 20". 22. 1. Autocurru advenerunt gratulantes: Bru-mat, Reščič, dr. Juvančič, Novak, Franke. Vespere Rustja, Vuk in Rado. (Op. voščila za god.) 25. 1. Zložil en fajn marš za orkester - tromba solo in trio od Pomladni cvet. 21. 1. Pišem koračnico Pomladni cvet za Dolinarja. 28. 1. Napisal bom za Dolinarja Jutranjo molitev: Vem za njega. 31. 1. Končal koračnico Pomladni cvet in začel Jutranjo molitev (Vem za njega). 1. 2. Paketiral. Pisal Butkoviču, da bo 9. II, moj koncert. Pisal Dolinarju glede zadnjih 2 skladb, na rokopise naj pošlje potrdilo pošiljke. 2. 2. Oddal vse poštarju, obe skladbi rekoman- dirani. 3. 2. Mi pisal Knap, da bo moj koncert v Ce- lju dne 9. III. 1940. 5. 2. Pisal Knapu in Podgorniku za moj večer 9. t. m. Radio Ljubljana prinesel spored za petek 9. t. m. - 1/2 starih in 1/2 novih pri koncertu 9. t. m. -9 novih in 8 starih. Pisal Kometu glede mojega koncerta in »obiska«. 6. 2. Uprava radia je moj koncert preložila na l.III. t.l. 7. 2. Adaptiral Sacerdos et Pontifex (Beograj- ski) za moški zbor z orglami za Veliko semenišče. 11. 2. V radiu tamburaški zbor igral Veseli športaši. 12. 2. Pisal dr. Dolinarju glede potrdila za Po- mladni cvet. Dobil pismo od Karmelja. 13. 2. Odpisal Karmelju v Ljubljano - mu po- slal photo in Moje gosli. Zložil marš za Dolinarja Jutranja zarja. 14. 2. Spisal celo partituro Jutranje zarje. 15. 2. Spisal vse za marš Jutranje zarje in pa- ketiral. Pisal Dolinarju in Cerarju - včeraj so peli v radiu 3 pesmi: Zabe, O večerni uri in Ob poti za vasjo. Optime. Oddal vse gorenje poštarju. 16. 2. Ker sem včeraj premalo frankiral dopi- snice za Dolinarja in Cerarja, sem danes napisal dve drugi dopisnici. 19. 2. Zvečer ob 10.15 moja skladateljska ura - se je precej slabo slišalo. Spored je zelo skrajšan. Glej odrezek. 20. 2. Pisal dr. Dolinarju o včerajšnjem kon- certu. 21. 2. Uprava Radia je odgovorila, da so dobili vse kompozicije - tudi Jutranjo zarjo. Pismo z dne 19.11. V treh dneh je prišlo. 22. 2. Zložil marš Vesela mladina - škiciral in popoldne začel pisati. I. del končal. 23. 2. Končal vse pisanje za marš Vesela mla- dina. Paketiral. Zvedel, da so delavci v Hotelu Union igrali Kovačevega študenta s spremljavo tamburic - Alojzij Karmelj! Slavec pel danes v radiu Boter polž -slabo se je slišalo. 24. 2. Zložil sinoči in danes nov marš - Po beli cesti. Oddal poštarju marš Vesela mladina za Dolinarja. Spisal 1/4 partiture Po beli cesti. 25. 2. Zvečer končal II. del marša Po beli cesti in začel Trio. 26. 2. Končal Trio za vse glasove - paketiral marš Po beli cesti. Bral v Slovencu, da bo Celjski zvon imel 9. III. moj koncert. Oddal poštarju marš rekomand. - Začel 31. X. 1939 in končal danes - v 4 mesecih 19 skladb. 27. 2. Cerar mi pisal, da bodo Žebljarsko vzeli na plošče. Mu bom že odpisal. 28. 2. Marš Po beli cesti je šel preidvčeranjem zvečer t. j. 26. II. naprej. Mi prinesel Komel Obisk pri Vodopivcu, prav lepo delo! Poslal bo še glasove za klavir in harmonij. 29. 2. Sestre Stritarjeve pele s klavirjem Star- ček roma na goro. Prvo dobro, konec je klavir izenačil. Študiram in popravljam Komelov Obisk. Radio je odgovoril, da je prejel marš Vesela mladina, Po beli cesti pa še ne - saj je komaj včeraj šel naprej. 2. 3. Dobil pismo iz Radia Ljubljana, da so dobili vse skladbe, tudi zadnjo. 3. 3. Pisal Cerarju, naj pogleda pri Lojzetu otroške pesmice. Pisal Dolorosi. 4. 3. Komel prinesel še klavir in harmonij za Obisk. Karmelj mi pisal, da bodo oziroma so včeraj izvajali Kov. študenta s tamburicami v Mokronogu. 5. 3. Paketiral Komelovo skladbo, jo ponesem popoldne v Gorico na pošto. Pozneje pripisano: Konec skladb za radio. Do konca maja 1940 21 skladb - pa bo le še kaj več! Ljub. radio mi pisal, da bo prenos iz Celja mojega koncerta v soboto ob 2 in pol. Knap mi poslal program za moj koncert. 8. 3. Zložil in spisal na čisto dva preludija za Poldeta. Zložil celo Pirhi - v škici. 9. 3. Spisal na čisto... igro »Pirhi« vse glasbene vložke: 11 strani. Paketiral in oddal poštarju rekom. Zvečer prenos iz Celja • slabo slišalo. 11. 3. V tem tednu bo na radiu 6 mojih skladb. Pisal Knapu. 26. 3. Komponiral 4 Marijine (majniške) pesmi za Pančevo. 27. 3. Spisal na čisto »Marijine pesmi« za Pan- čevo, dal zraven še lavret. lit. 4+5, 12 Marijinih, 10 Srca Jezusovega, Lit. Srca Jez. in dve velikonočni. 30. 3. Poslal S. C. Bemetič Zgodbice. 31. 3. Bral kritiko Celjskega koncerta v Slov. zelo dobra. 1. 4. Še nič zelenja razen grive. Marelica tu pa tam kak cvet. Samo dren rumeno cvete. Moje pesmi ta teden: v nedeljo (1), v torek (2), v četrtek (1), v petek (1), radio orkester - nič. 5. 4. Nisem slišal po radiu Ob poti, ker ni bilo toka. 7. 4. Polde mi prinesel 40 lir kot honorar od Lipčeta za spevoigro Pirhi. 4. Začel pisati Paganini za Cerkv. Glasbenik. 4. Končal Paganinija 4 strani in oddal po- 3. štarju. Hitler zasedel Dansko in vkrcal vojsko v Norveško. Dobil pismo iz Pan-čeva, da so vse dobili. O Paderevskem ne bom pisal... Pa sem le spisal! 10. 4. Lani je bil gojzdič že zelen, letos pa tega niti še ne kaže. Nič cvetja. Začel in končal po (nečitljivo)... od 5-7 Paderevskega in čajkovskega iz Dizionarja za Cerkv. Glasbenik. 11. 4. Oddal oba spisa poštarju rekomand. NB! Paganini je tiskan v 5-6 štev. Cerkv. Glasbenika in tudi še ena moja kompozicija, pa ne vem katera? - Pridi sv. Duh. 12. 4. Poslal v Dekane »Novi župnik«. - Češnje se počasi odpirajo. 14. 4. Popoldne po žegnu Tergestini z dr. Bu- dalom in V. Švaro mi zapeli Ujetega ptiča tožba in Zabe. Zelo dobro. Kakšnih 40 pevcev od Sv. Jakoba v Trstu. Photos cum illis. Obljubil Svari (dirigentu) Ob poti tam za vasjo in pevki iz Katinare eno Marijino pesem. Bom še spisal. 15. 4. Dobil H. Tamb. Dne 9.4. je bila izvajana Suita N. II. Vsaj tako sem razumel poročilo v H. T. Zvedel, da je danes umrl Berlot. 16. 4. Razglednice Mutaku, Knezu in Karmelju. Videl prvo lastavico. Češnje že po malem cvetejo. 18. 4. Mi pisal Premrl, da je prejel vse tri spi- se. Najprej bo tiskal Paganinija, potem ostala dva. Poslal s. Ceciliji v Pančevo rekom. Kristus Kraljuj in Blagoslovne. 19. 4. Vse v cvetju in gojzdič je že zelen. Po Panovcu po stari stezi vzhodno od vrat do 1. grabna na sredi. Nekaj šmarnic s koreninami. Pomlad je 10 dni kasneje kot lani. ALBERT MIKLAVEC ČKraške noči Kako so lepe kraške noči, ko nebes upira vate srebrne in zlate potisočerjene oči. Skale so kot vitke vile, svetle kot dragulji, brinov o grmovje kot iz svile. Vzkliknil bi na glas tem strmečim očem, naj povejo vsem ljudem, kako je lep naš Kras. 20. 4. Se preselil v pisarno iz kuhinje. Zvedel, da je umrl Ciril Zamar! Naročil Golobčku jutri za ob 3h popoldne za pogreb. Ciril je umrl ob 7.30 včeraj za pljučnico - zaradi padca s kolesom. 21. 4. Na Zamarjevem pogrebu. 26. 4. Spisal za Cerkv. Glasb, dopis iz Gorice o t Cirilu Zamarju - 2 strani. Nesel Ju-vančič zvečer na pošto. 28. 4. Poslal St. Jakob več skladb: Srca Jez., Blagoslovne, O Marija milostljiva. Dobil Tržačanov fotografije. 30. 4. Poslal v Pančevo Nočni obisk rekomand. Zložil novomašniško za Maksa. Popravil Moje gosli v As-duru za Trst. 2. 5. Na radiu Boter čmrlj. Hodie sino ullo hospite. V Novem mestu so peli O večerni uri in Srce in denar (Slov.). 3. 5. Spisal za Trst Ob poti tam za vasjo in Čemu mi gosli v As-duru. Poslal še Že cvete roža gartroža in za Sv. Jakob Nočni obisk. In tudi seveda »Odpev«. Na radio: Pomladno jutro. 5. 5. Otroci šli z grofico na Sv. goro. Sine ho- spite. Zvečer slišal na radiu zbor iz Je-žice: Sinoči je pela. 6. 5. Dobil Radio Ljubljana. Ta teden ena pe- sem in dve koračnici za orkester. 7. 5. Iz Pančeva mi pisala s. Cecilija, da je do- bila »Nočni obisk«, ki sem ga ji poslal 30.4. dne 3.4.1940 - torej v 4 dneh. 8. 5. Koračnica iz Kovačevega študenta za ra- dio? I. in II. del Špelina pesem, Trio: pismo + Bog živi, Bog živi... 9. 5. Popravil marš iz Kov. št. Namesto Špe- le - Kovačev očka. Oddal v Trst Ob poti -Moje gosli in Nočni obisk in tudi Že cvete roža gartroža za mešani zbor. Zložil v 1/4 ure zelo fajn marš nov. 10. 5. Hitler vdrl v Holandijo in Belgijo davi alValba. Popravil II. del novega marša Kvišku srca. Mi pisal Lojze Karmelj, Opekarska c. 38, Ljubljana. 12. 5. Popravil marš na več mestih. 13. 5. Pepi orglal in pel. V Gorici dijaštvo de- monstrira za vojno proti Angležem. - Radio Ljubljana ta teden nič. 14. 5. Dobil od s. Cecilije iz Pančeva 5 pesmi za kompozicijo. Nabaštiral vseh pet. Grmi za vojsko! 15. 5. Izdelal vseh 5 za Pančevo, spisal na či- sto in paketiral in oddal poštarju. Brumat in Valentinčič... Zapisal Mirkotu, da je odpovedana pot v Ljubljano. Od 5 pesmi so 3 in gamba! Pa tudi 2 še dobri. 16. 5. Dormivi per totam diem... Zvečer mi je padla misel v glavo, da bi iz marša Sur-sum corda naredil Intermezzo Nedeljsko jutro. Bene! 17. 5. Dokončno preruminiral Nedeljsko jutro. Sčrtal partiture in spisal za klavir oba kosa, marš iz Kov. študenta in Nedeljsko jutro. 18. 5. Spisal harmonij in oboo za oba kosa. i Začel partituro Kov. študenta in jo tudi končal od 3.30 do 7.30. Zvečer zložil štiri takte Čada za Nedeljsko jutro. 20. 5. Končal partituro Nedeljsko jutro od 1" do 3.30. Paketiral in oddal poštarju. Ra. dio Ljubljana - 3 štikelci. V četrtek bo Obisk pri Vodopivcu. 21. 5. Pregledoval stare kompozicije Kov. štu- denta, Srce in denar in Povodni mož. Je vendar precej dobrega zrnja zraven. 23. 5. Z Golobčkom v Solkan. Orglal na harmo- \ niju Missa Sr. Cordis mojo. Bene. Procesija po dežju. Pel dva evangelija. P0 kosilu... na Sv. goro... Danes je bil na radiu Obisk, pa nisem slišal, ker sem bil v Solkanu. 24. 5. Sinoči v postelji zložil tekst in melodijo za Koršičevo za desetletnico. Zjutraj spisal na čisto. 25. 5. Oddal včerajšnjo skladbo v Solkan. 26. 5. II. Dekliška gimnazija je pela v radiu moj Rožmarin. Popoldne Polde, Caneva, i Pepi in Reščič. 27. 5. Dobil Radio Ljubljana. Včeraj tri sklad- be: Rožmarin, ženski zbor, O večerni uri in Akademska koračnica. Cel teden pa nič drugega. Šestim akademikom - Rado et Rustja - predaval o slovenski glasbi -po spisu, ki sem ga spisal lani za Ljubljano. 28. 5. Prvič beremo češnje. - Belgijski kralj se je podal. 31. 5. Dobil od uprave Radia, da so dobili obe skladbi. Poslušal Revizorja iz Bari. Zelo lepo in dobro se je slišalo. 2. 6. Maša ob 5.30 potem v Grgar na birmo, j Poldov avto. Pri maši: Božje milostno j Srce, Ena hostija je zame, Pepi: Jezus, ves moj blagor ti, ob 10. Missa Sr. Cordis. j Potem Pepijev solo (moje)... 3. 6. Radio Ljubljana 2 pesmi in 3 orkestralne. 4. 6. Lojze začel čistiti orgle in sicer bo zelo korenito. Butkovič mi prinesel nemške cajtenge in par poljskih romanov. 5. 6. Bral Butkovičeve revije. 7. 6. Slovenec - Zvonov cerkveni koncert v frančiškanski cerkvi. Jaz sem v 3. skupini s Premrlom in Železnikom. 9. 6. Opoldne prazniški koncert - Gospodov 1 dan. Hospites multi. 10. 6. Ob 6. napoved vojske zaveznikom. Zvečer cerkveni koncert iz frančiškanske cerkve - Ljubljanski zvon. Peli od vsakega j po eno pesem. Mojo so peli 2 kitici Itn-maculata - prav dobro. Poslušal radio do 11.30. 11. 6. Zapisal Intermezzo, ki nima še imena, morda »Nedeljska idila«? ali pa »Danes je nedelja«? ■ 12. 6. Berem Bulkovičeve revije. 13. 6. Isto. 14. 6. Isto. /5. 6. Sommerzeit - eno uro naprej. Bral But-I _ kovičeve revije. 11. 6. Že dva dni ni Slovenca. Francija kapitulirala! 15. 6. Dobil Cerkveni glasbenik - zanimiv! Pri- naša mojo skladbo Pridi sv. Duh Tolaž-nik in Paganini. Menticmes multae (9). 19. 6. Končal Butkovičeve knjige - lepe so bile. 21. 6. Definitivno končal Intermezzo: Danes je nedelja. In gamba! Coda in marš za trio. 22. 6. Zvečer na radiu koračnica Vesela mladi- na, prav fajn! in Pavliha - malo manj fajn. Pri igri peli dve pesmi iz Kov. študenta. 23. 6. Radi alarma brez pridige. 24. 6. Radio Ljubljana 4 štikelce za orkester, med temi Komelov Obisk. 21. 6. Radio igral Po beli cesti (Carmen) in gamba! 30. 6. Sinoči nisem mogel hitro zaspati, sem zložil en fajn marš, imena nima še -morda Stadion. Danes napisal skice. Ali Žegnanje ali Na planine. 1. 7. Radio Ljubljana 3 koračnice. Šele danes definitivno oblikoval marš Žegnanje. 2. 1. Spisal za Cirila Munih 2 prvoobhajilni od Srečkota. 3. 7. Po fruštku toškan, hodeč zložil en fajn marš - cel in einem Gusse. Takoj Skiciral. Morda se bo imenoval »Na planine«. 4. 7. Izdatno popravil oba marša. Ruminiram oba marša. ' 5. 7. Pisal partituro od Po travnikih. 6. 7. Zjutraj končal partituro. 8. 7. Radio Ljubljana danes ni prišel. Spisal Po travnikih za klavir. 9. 7. Slovenec že dalj časa ne prihaja več. Spisal harmonij in oboe Po travnikih. 11. 7. Paketiral in odposlal rekom. Dolinarju Po travnikih sprehajam se. Zložil eno ga-voto iz Valvasorjevih časov. I 12. 7. Včeraj sva se z Gigitom Makucem zmenila, da pojdeva v ponedeljek v Abano. 13. 7. Uredil vse spise - potrebne za odhod v Abano. Do poldne je bilo vse končano. 14. 7. Šempas - jaz sem igral. Ob 2h popoldne dama, nato sem vzel kovček in odšel v Gorico i(vse v latinščini). 15. 7. Abano 16. 7. - 27. 7. Abano. 29. 7. Z dr. Mirkotom in njegovim konjem v Crniče k Batičevi 40-letnici. Prav fajn. Radio Ljubljana 2 pesmi in eno koračnico za orkester. | 31. 7. Bral Sigrid Undset. [ 5. S. Radio Lj. samo en orkester. ALBERT MIKLAVEC Tudi moj Kras je že zajel jesenski čas: ko pomislim na pomlad in poletje, na cvetje in sad, bi bil rad, kot Kras, počitka vreden. 6. 8. Slišal na radiu Pomladno jutro. Prav fajn instrumentirano. 10. 8. Dobil H. T. Moja II. Suita je bila izvajana v aprilu lanskega leta. Prvo Suito pa je izvajal Vijenac. V prihodnji številki bo tiskana II. Suita. 12. 8. Se zahvalil za poslano H. T. Mutaku. 13. 8. Srečko mi prinesel 2 pesmi za kompo- zicijo. Radio Lj. Na poljani in Kovačev študent. 15. 8. Zvečer ob 10.15 Kovačev študent za or- kester - pa ga nisem čakal. 16. 8. Zložil obe pesmi za Srečkota, In gamba. H. 8. Prepisal na čisto in poslal po pošti. 22. 8. Pri siesti (Op. popoldanski počitek) zložil en lep valček, ker nisem spal - radi oblečenega talarja, ker sem bil poten. »Komar je z muho plesal«. 23. 8. Slišal »Obisk«, dali so celega, Pobrati- mija, O večerni uri, Pod oljkami, Jaz bi rad rudečih rož in Žabe. 24. 8. Pisal Pepitu in Kometu o včerajšnjem »Obisku«. 25. 8. Pevska vaja za shod. Prišli še Podgorni- kovi in Filipič s Felčetom. Felčetu dal preludije... Zvečer slišal »Boter čmrlj«. 26. 8. Radio Ljub. 3 orkestralne skladbe. V ne- deljo, torek in soboto. Ponoči zložil še nadaljevanje in konec valčka »Komar je z muho plesal«. 21. 8. Danes skiciral gorenji valček. Majolčice niso igrali, ker ni bilo časa. 28. 8. Ponoči zložil I. in II. del marša Čez drn in strn. Danes škiciral, manjka še Trio. Ob 11.30 zložil na klavirju še Trio. I. 9. Prvikrat bral laški evangelij radi vojakov. 2. 9. Radio Lj. Obhajiltta iz trnovske cerkve in v soboto ena koračnica - Vesela mladina. 3. 9. Sinoči deloma pri radiu in deloma v po- stelji, ko do 2" nisem zaspal, zložil en fajn marš. Danes škiciral. 4. 9. Zvečer poslušal Hitlerja. Povedal ni nič novega. 7. 9. Iz koračnice »Na delo« naredil idilo Nedelja popoldne. Slišal ob 6h na radiu koračnico Vesela mladina v d-dur. II. del basi. 9. 9. Radio Lj., nič orkestra in samo 2 skladbi, ena pesem in tamb suita I. 10. 9. Zložil neko pesemco za duet za Skrilje. Dobil Cerkv. Glasb. 5 krat imenovan. NB! V mojem dopisu o Zamarju trikrat. Spisal na čisto pesem sv. Ljudmile za Skrilje. 11. 9. Zložil za Srečkota eno dolgo pesem; mi je dal 30 lir. Jutri jo bom spisal na čisto. Slišal mojo Suito I. za tamb. zbor. Prav dobro se je slišalo. Karmelj je izpustil svojo polko, da je še mogel začeti mojo suito. Trajalo je en četrt ure. Končali so ob 11" in 8 minut. 12. 9. Sv. Katarino so okradli, dva svečnika in zvonec. Pisal karabinjerjem. Pisal Kar-melju lakonično zahvalo. Spisal na čisto Srečkovo pesem in ukuvertiral. Ko bi bil boljši tekst, bi ne bila slaba. 13. 9. Zložil in instrumentiral iz treh starih nov gradual za 8. XII. za Notre Dame. Začel pisati partituro - spisal 3 strani. 16. 9. Londonci pričakujejo Hitlerja danes (?). Radio Lj. ni prišel. Končal in paketiral skladbo za noterdamke. 17. 9. Priredil za Bilje pesem o »Novem žup- niku«. Na radiu Obisk - cel! Priredil za Bilje še drugo pesem o novem župniku. Pisal Pepiju glede sinode in o Obisku. 18. 9. Izročil učiteljici skladbo za noterdamke. Biljenke tudi prišle po pesmi. Brumat, Valentinčič, Franki in Jaka prišli povedat, da bo v nedeljo tukaj v cerkvi zlata maša. Kosilo pa pri Jakcu. Radio Lj. dobil danes: 2 orkestra in Obisk. 19. 9. Zložil Graduale in Ofertorij za Missa In medio ecclesiae za Kozano. Sv. Hijero-nim C. D. 20. 9. Spisal in poslal v Kozano Offert. in Gra- duale. Zložil pesem sv. Mihaela za Goče-Erzelj. 21. 9. Adaptiral s svinčnikom novi župnik - zla- tomašnik, za Jakoba Rejec, ki bo imel tu zlato mašo. 22. 9. Zlata maša - omnia bene et perpulchre - ego špilavi, Pepius dirigebat, cantus val-de in gamba. Jakec dedit 100 lir cantori-bus. Zvečer dobil Radio Lj. same akademske koračnice v celem tednu. Si prepisal na zadnjo stran sestav A in B salonskih orkestrov. Zvečer Rustja in Rado. 23. 9. Komel, Gerbec in Polde. Noterdamke l0 se zahvalile. Za radio bom pa pisal Zq salonski orkester sestavo A in morda tudi B. Polde si spisal podatke o Jakčevi zlati maši. 24. 9. Ob 3" slišal Akademsko koračnico, četudi je bila zadnja na programu. Kot solista bom rabil I. Rog pri salonskem orkestru B. Za štrajhkvintet morda »Danes je rte. delja«, ali »Nedeljsko razpoloženje« aii »Nedeljski popoldan« ali »V naravi« ali »Po vaškem polju« ali »Na sončni poljani«. 25. 9. »Benedicta es tu Virgo« bom naredil za salonski kvintet brez »Gloriae Israel« in brez Alleluje. Konec podaljšam. Po delu (v D) zopet G-dur (ponov. Benedicta) in podaljšan konec. 26. 9. Si škiciral skladbo za salonski kvintet Ave Maria (ex Graduali). Bo! Napravil Coda za Po sončni poljani. Bo! 27. 9. Prebral cel Koledar Moh. dr. iz leta 1926. Takrat je bilo še lepo, vsaj sedaj se mi zdi tako, ko smo slabšega navajeni. Poslušal salon, orkester B. Se prav lepo glasi. Cello se dobro sliši in vijoline visoke. Oboa skoraj nič. 8. 9. Rado mi prinesel opombe k sinodi, precej ostre in pravične, ki sem jih tudi podpisal. 30. 9. Prebiral stare Cerkv. glasbenike. 2,10. Končal pregledovati stare Glasbenike. 3.10. Dobil pismo od... in naznanilo, da se je poročil Mutak. Jim bom spisal marš. t ■ j 4.10. Spisal za klavir en marš za poklonitev novoporoč. Mutaku. Jutri bom spisal za tamburice. Začel pisati partituro za Mu-taka - novoporočenski marš. 5.10. Ob llh dopoldne končal partituro in paketiral in oddal poštarju rekomand. Pisal Radoviču - gratias in še Mutaku dopisnico. 6.10. Poletna ura spet podaljšana. 2egen kra• \ tek potem z Golobčkom v Solkan h ko-lavdaciji orgel. Igral je Komel et ego paululum špilavi. Peli (sem zamudil), kar sem jaz slišal 2 moji pesmi v zboru, \ Pepi pa tri solo. Domov per pedes. 7.10. Popravil zadnje takte »Ave Maria« za kvintet. Zložil en nov marš. Najprej II. del, potem Trio in nazadnje Uv6d in I. del. In gamba! 8.10. Izboljšal trio v maršu. Radio Lj. - samo j eno - Gospodov dan v nedeljo ob 10. 11.10. Šele danes končal popravljati marše za salonski orkester. 12.10. V valček denem še Otok bleški, da bo lahko naslov: Vožnja po blejskem jezeru. 14.10. Še nekaj čečkal po valcerju Na blejskem jezeru. Nekam zelo dolg se mi zdi. 15.10. Radio Lj. ni prišel. - Zvečer Boter Čmrlj. J ;7. 10. Iz treh maršev bom naredil suito Veselica v gozdu: 1) Skakalne tekme kobilic, 2) Bakljadni ples kresničic in 3/4) Letalske vaje metuljčkov, NB! Bakljadni ples iz /• in II. dela Blejskega jezera, 5) Sprehod po gozdu iz Nedeljski sprehodi in 6) Večerna molitev v gozdu iz Ave Maria. 18.10. Študiram, kar je včeraj napisanega - bo lepa suita. 21.10. Suita v 5 stavkih. Suita IV. Veselica v gozdu. 1) Gozdni prebivalci hitijo na veselico C-dur, 2) Metuljčki izvajajo letalske tekme F-dur, 3) Bakljadni ples kresničic G-dur, 4) Rajanje pikapolončic C-dur in 5) Vesel povratek domov G-dur. NB! Brez repeticij! 22.10. Zvečer slišal O j majolčica. Trio so ponavljali in tudi D ai Fine. Pri koncertu komornega zbora »Pisana majolka«. Slišalo se je zelo dobro. 25.10. Pisal Kornelu, naj naredi iz svojih pre-ludijev eno suito. Naslov suiti IV Pomladanska veselica v gozdu ali Veselje v gozdu. NB! Vse brez repeticij. 26.10. Ob 6h R. O. Veseli fantje. 28.10. Zjutraj ob 6h začela vojska z Grčijo. 30.10. Dobil včeraj H. T. Na Zagreb radiu 7 krat izvajan. Pisal Mutaku in Gučiju. 7.11. Dobil Gučijevo S kolo. Študiram in spisal bom en marš v tem sistemu. Boljši je kot Farkušev. Pisal Gučiju, da bom poslal eno partituro... 8.11. Zložil neko pesem (svetno) za Kojsko. Moral popraviti tekst, ki je bil ritmično zanič. Juvančič, Valentinčič in Reščič. Študiram Gučija. Sem že vse razumel... 9.11. Spisal na čisto gornjo pesem. 11.11. Nič v Grgar. Doma ajdova polenta. Po polenti slišal na radiu Po beli cesti (Car-men). Zvečer polovico Zebljarske in Ob poti tam za vasjo (plošča + Grafika). 13.11. Začel pisati Ave Maria za salonski kvintet. 14.11. Končal Ave Maria. 15.11. Žabe - plošča. Začel pisati za Gučija en marš. 16.11. Malo nadaljeval, a ne dosti. 18.11. Dobil pismo od... (?) - da li sem ud ital. avtorske organizacije ter da se številno izvajam v Jugosl. Dobil Radio Lj. 1 ork. in 3 pesmice za ženski zbor. 19.11. Slovo niso igrali, ker je primanjkovalo časa. 20.11. Pol strani Čez drn in strn. 21.11. Zvečer so izpustili na radiu Stari medo radi pomanj. časa. 26.11. Eno stran Čez drn in strn. 27.11. Dve strani Čez drn in strn. 28.11. Končal in paketiral Čez drn in stm. Pisal Gučiju vljudno pismo. 29-11. Oddal na pošto marš za Gučija. 30.11. Včeraj končal in paketiral marš za Kar-melja (isti kakor za Gučija), danes pa ga še korenito popravil. Oddal marš rekom, poštarju. 1.12. Poslušal skoraj celo Lucrezia Borgia. 2.12. Zložil eno božično za Ozeljan, detto adaptiral Novi župnik. 3.12. Odposlal Novi župnik in božično po otrocih Lojzetu Grudnu v Ozeljan. 4.12. Začel klavirski del Veselice v gozdu, danes št. 1. 5.12. Spisal 2. štev. suite za klavir. Zvečer Stari medo pri Miklavžev, semenj sestre Finkove s klavirjem. Plošče? 6.12. Končal suito (klavir). Jutri jo ponesem Kometu. 7.12. Pri Pepiju. Izročil suito za Kamela. 8.12. Zvečer Kovačev študent za orkester. So izpustili nekaj na koncu, ker je bilo že čez 10. uro. 14.12. Umrl davi dr. Korošec. 17.12. Poslušal Koroščev pogreb od 10.-2.30. 25.12. Kvartet klarinetov igral 3 moje božične pesmi iz Božjih spevov. 26.12. Na radiu Obisk pri Vodopivcu, pa ga nisem slišal. 30.12. Dobil Radio Lj. ta teden 1 pesem (Grafika - plošča) in orkester. Rodni dan hrvt. seljaka je tiskan - toda jaz ga še nisem dobil. 31.12. Akademska koračnica na radiu. Hoc an-no minus musicae scripsi. Inter arma... Za drugo leto bom še spisal Veselica v gozdu - potem videbimus. * * * Čeprav je pridno delal skozi vse leto, se mu zdi, da je premalo napravil. Prejšnje leto je namreč zapisal, da je bilo najbolj bogato v njegovem življenju glede glasbenega ustvarjanja. In kot opravičilo napiše, da med vojno muze utihnejo. V njem pa je bilo kljub 63 letom še veliko ustvarjalne sile. Na koncu beležnice si je zapisal, kako je sestavljen salonski orkester: salonski oktet, salonski ork. v sestavi A in B in celo to, kdo vadi ta dva orkestra. V teh letih je namreč napisal veliko orkestralnih skladb za tamburaše in je želel ustvarjati tudi za druge orkestre. Bil je neutruden in če bi iz beležnic prepisali vse, kar se tiče njegovega duhovniškega dela, bi videli, da je zelo skrbel za župnijo in se veselil vsakega uspeha. Iz tega, da si je vsakikrat zapisal, kdaj je sam opravil spoved, pa razberemo vso njegovo ponižnost. ZORA PIŠČANC Usodna zamenjava Vlak je brzel proti Trstu. Bil je eden tistih sončnih jesenskih popoldne-vov, ko ves Kras žari v zrelih barvah roja in so skale tako bele in čiste kot od nevihte izprane. Nebo je doseglo najvišjo stopnjo sinjine in morje bi mu brez dvoma drugovalo, če bi ga ne poživljali beli grebeni, ki so se podili po njem kot jata razposajenih ptic. Čudovita je lepota jeseni nad Trstom. Ko vlak pada, zažari j o vinogradi na stopničastih paštnih ob morju, zasveti se beli Miramar, skrivnostni grad ljubezenskih, krikov blazne Šarlote. Na »rivieri« se še zadnji kopalci predajajo sončnim žarkom, ki še grejejo, a jih že vedno bolj gospodovalno podi prva burja v svesti si svoje končne zmage. Slavica ve. Tam na mostu bo za bežen hip spet zagledala svoj beli dom, sedaj v tujih rokah. Samo za hip, a vendar dovolj dolg, da ga bo s seboj nesla v mrzlo Gorico, kjer sedaj živi kot ujeta ptica s strogo odmerjenim prostorom. Tam ni brezmejnih sončnih obzorij, ni svetlih žarometov, ki prepletajo nebo, ni večnega nemira morja, ki je tako blizu njeni bolečini in njenemu hrepenenju. Tu ob barkovljanski obali sta s sestro Nado preživljali brezskrbno mladost. Bili sta srečni, razposajeni, veseli. A čim je mala Nadica zrastla v nekle, je starejša Slavica stopila v ozadje. Nadica je prerasla starejšo sestro, bila je postavna v drži in hoji, skoro ponosna, v obraz pa kot breskov cvet. Znala se je tako od srca in prikupno smejati, da je na mah vse osvojila. Fantje so se kar podili za njima po obrežju. Slavica je tedaj spoznala, da dvorjenje ne velja njej, temveč sestri. Bolelo jo je, saj je tudi sama hrepenela po ljubezni in hvaležna bi bila vsakomur, ki bi se ji približal in rekel dobro besedo. A besede, njej namenjene, so bile kot pre-ludij pesmi, ki je veljala le Nadici. Na- dica pa je razposajeno vse zavračala, silno pa ji je prijalo, da se toliko fantov trga zanjo. Slavica je ob njej igrala le vlogo Pepelke. »Za enega se boš le odločila,« ji je včasih prigovarjala Slavica. »Beži no, naj le brusijo pete za mano, nočem se še vezati, pa tudi pravi še ni prišel.« »Potem boš pa najslabšega vzela.« »Tega kar tebi prepuščam.« In že je šel srebrni smeh po sobi. Na tak in podoben način se je vedno končal njun prepirček. Potem se je nenadoma pojavil Rado. Hodil je z njima po obrežju, jima dvoril, da spočetka nista vedeli, kateri velja njegovo dvorjenje. Slavica se ni trudila, da bi ga osvojila, vendar ni mogla nič, če se je počasi v njenem srcu prebujalo čudno tesnobno čustvo, ki je nihalo med ugodjem in trpljenjem, da je postala še bolj resna in redkobesedna. Rado je bil lep mladenič, uglajenega vedenja in ko je že od daleč zagledala njegovo visoko postavo na obrežju, je vedno zardela. To jo je spravljalo v še večjo zadrego. Tanka bolečina, podobna že ljubosumnosti, ji je z grenkobo pelina polnila dušo, ko je Rado ljubeznivo nagovoril Nadico, gledal pa le njo. Nadica mu je z neverjetno lahkoto odgovarjala, se smejala, včasih ga še užalila, a prihodnji večer je bil spet za njima na obrežju. Slavica je trpela, kajti Radova podoba je že prežela vso njeno notranjost, jo omamila, da je povsod videla le njegovo podobo in treznim nasvetom srca ni več utegnila prisluhniti. Potem je prišlo tisto usodno pismo, naslovljeno na Nadico. Rado ji je v njem razkril svojo ljubezen. Zmagoslavno je pismo pokazala Slavici. »In kaj mu boš odgovorila?« je z zadnjo iskrico upanja vprašala Slavica. »Kaj?« se je zvonko nasmejala, »da se ne mislim še vezati. Pa tudi všeč Hii ni. Starejši je od mene najmanj devet let, zate bi bil pravšni, saj je komaj tri leta starejši od tebe.« »Tebe je izbral, ne mene,« je precej prizadeto odgovorila Slavica. Ce bi bila Nadica pozornejša do starejše sestre, bi zaslutila bolest, ki je zvenela iz teh besed. Potem sa se vsi trije razšli. Nadica se je poročila in ostala v Trstu. Dobro se ji godi, dobila je moža, ki jo obožuje in ustreže vsaki njeni muhi. Ima krasno stanovanje, dva otroka, lep avto. Lahko je srečna. Rado je odpotoval neznano kam; vedno je bil poln visoko-poteznih načrtov, vedno je nemiren kaj snoval. Ona je dobila službo v Gorici, postala je samostojna in to ji je vrnilo nekoliko samozavesti in ponosa. Žalostni sij pa ni izginil iz njenega pogleda. Ljubkovala je tuje otroke in bla-grovala mlade mamice, ki so porivale pred seboj otroške vozičke. »Gospodična, kam ste se zagledali?« Bila je že na ulici v Trstu in naprej pestovala svoje nekdanje sanje. Zaletela se je v gospo, ki je nosila v rokah velik zavoj. »Oprostite,« se je opravičila. Sestra Nadica je je bila vesela. Po svoji navadi jo je premerila od nog do glave in ugotovila, da ni prišla v primernih čevljih. »Jutri nameravam na krajši izlet v okolico. V teh laže hodim. Kdo bi nosil toliko prtljage za dva dni.« »Kmečka postajaš!« ji je še očitala. Potem se je Nadica nenadoma spomnila. »Ugani, koga sem včeraj srečala na ulici?« »Kako naj vem, saj tvoje družbe ne poznam.« »O, poznaš ga, pa še kako. Radota sem srečala.« »Njega, ali res?« Slavici so se zaši-bila kolena. Ni hotela sestri povedati, kako je mislila nanj vso pot do Trsta. Pa tudi sicer so se njene misli ves ta čas pogostoma mudile pri njem. »Tu v Trstu je odprl zlatarno,« je žgolela Nadica. »Prihaja iz Firenc. Tam se je poročil s hčerko zlatarja, pri katerem je delal. Sedaj je samostojen, vendar ni srečen, mi je rekel. Verjetno še vedno misli name,« se je zasmejala kot nekoč. Tudi on ni srečen, je skoro z olajšanjem pomislila Slavica. »Ali je po meni kaj vprašal?« »Vprašal, vprašal, pa še kako. Hotel je vedeti, kje živiš, kaj delaš, če si poročena, če imaš dosti prijateljev in...« »In kaj si mu odgovorila?« »Da si se že vdala v usodo stare device.« »Hvala!« je tiho rekla Slavica. Nadica je šele sedaj zapazila bledico in trpko žalost na sestrinem obrazu in bilo ji je žal nepremišljenih besed. »Beži no, ne vzemi za zlo mojih besed. Rekla sem kar tako. Navsezadnje bolje živiš od mene, nimaš skrbi ne za otroke ne za moža. Svoj denar lahko uporabiš po mili volji in svobodna si.« »Nihče ni svoboden. Drug od drugega smo odvisni,« je trdo rekla Slavica. »Jaz bi morala poskusiti tvoje življenje, ti pa moje. Tudi samota ni prijetna.« »Vedno si bila sentimentalna. V zakonu pa bi te minilo, kar prepričana bodi. Pa nehajva že. Veš, da me tisti zaljubljeni Rado še vedno kliče za Sla-vico? To je res moral biti zaljubljen, da je še imeni zamenjal.« Slavica je vprašala po Igorju in Klari. »Poslala sem ju k tašči. Naj še ona malo poskusi. Taka sta kot njen sin. Zahtevna in zadirčna.« »Kakor si ju vzgojila,« je pripomnila Slavica. »Tvoji otroci pa bi bili angelčki, kajne? O, kako bi ti privoščila, da bi jih imela najmanj pet takih, kakršna sta moja dva.« »Hvala! Morda bi bili boljši, morda slabši od tvojih. Seveda, kdor ima stanovanje tako v redu, da se vse blešči, se ne more posvečati otrokom.« Nadica se je samo nasmehnila in ji ni odgovorila. Pohvala stanovanja ji je dobro dela. Ko se je vrnil svak Ivo, so povečer-jali in sedli pred televizor. »Lahko bi bolj pogosto prihajala k nam,« ji je očital svak. »V Gorici si tako sama.« »Kaj ti veš, ne manjka ji prijateljev,« je Nadica ugovarjala že iz navade. »Imam jih veliko in malo, kakor se vzame. Nobenega si ne lastim, nobenemu nič ne pomenim. Vsemu se človek privadi,« je drhtela bolest iz njenega glasu. V srcu pa je vedela, da ni tako. Samoti srca se človek nikdar ne privadi. »Pa bi se vrnila v Trst. Tudi tu so službe in prijateljev bi imela na pretek. Samo odloči se.« »Hvala, sem se že odločila. Bolje je za vse, da sem v Gorici.« »Nehaj ta že, motita me,« je zagodr-njala Nadica in se udobneje popravila v naslonjaču. Televizija ji je več kot sestra, je s trpkostjo ugotovila Slavica. Spala je v otroški sobi. Lični beli sobici s krasnim razgledom na morje. Ko je vstopila, je na stežaj odprla okno. Rezki duh po morju je napolnil sobo in jo razživil. Tako sta sloneli nekoč ob oknu ona in Nadica, zrli na morje in se razgovarjali. O, mladostne sanje, mladostni načrti, kako ste daleč in kako težko uresničljivi! Nadici so se sanje uresničile in vendar se svoje sreče ne zaveda. Rado ni srečen, kljub temu da je veliko dosegel v življenju. In ona? Ko bi srce nehalo upati in ljubiti, ko bi postalo neobčutljivo za vse, nemara bi bilo bolje. Ustrašila se je. Ne, brezčutna bi ne hotela biti. Raje trpljenje kot pa brezbrižnost, raje borba kot pa vdana otopelost. Tudi morje nikdar ne miruje. V večnem nemiru valovi proti obali, sedaj rahlo nakodrano, pa spet hrumeče in preteče. Iz grmečih viharjev vstaja nov dan in nihče ne zna tako ceniti mirne zarje kot tisti, ki je šel skozi viharje. Tudi Slavica bi ne hotela, da bi bilo njeno življenje drugač- no. Šla je skozi viharje življenja —. sama. In tudi sedaj je sama. Kaj bi dala za odkritega, iskrenega prijatelja, za človeka, kateremu bi lahko vse zau! pala, v katerem ne bi bilo hinavščine ne laži. Sedaj ve, da je bolj kot ljubezni žejna prijateljstva. A to je težko, to je več kot ljubezen. Ljubezen je sebična, je lahko samo enostranska, pri-jateljstvo pa je vzajemno, sožitje dveh src, enakost mišljenja in hotenja, čudovita harmonija duš, ki se kot ocean prelivata druga v drugo. Trudna od razmišljanja je legla k počitku. Dolgo ni mogla zaspati. Misli so ji v nemiru valovile kot morje pod njo. Šumenje valov jo je končno umirilo, da je zaspala. Še zadnja misel je bil Rado. Tudi on ni srečen... Naslednji dan je bila nedelja in popoldne se je sama napotila proti Bar-kovljam. Kar prav ji je prišlo, da je sestra in svak nista imela namena spremljati. Čakala sta obiske. Hodila je naglo, kakor da se ji mudi, in vendar ni imela nobenega cilja pred seboj. V tistem hipu bi ji bil vsak cilj odveč. Tako bi hodila dalje in dalje, v neskončnost. Kraj njenih otroških in dekliških sanj! Mesta, kjer se je kot majhno dekletce v snežnobeli oblekci zakotalila v morje, ni več. Pokril ga je moderen vrt in bori so prerasli nekdanjo pot ob morju. Takrat se je očka pognal za njo in jo rešil iz objema mahastih kamnov in morja. Ni se ranila, le oblekico si je pomazala in zmočila, da so morali takoj domov. Že se je bližala Cedasu. Za naslednjim ovinkom bo že zagledala Mira-marski grad. Rada bi ga spet obiskala kot neštetokrat v otroških letih, poiskala skrite kotičke, katere je še pomnila, nazaj pa bi šla z avtobusom prav do mesta. Tedaj se je tik nje ustavil avto, lep, svetlorjav mercedes. »Gospodična Nadica, vaša sestra mi je povedala, da ste šli na barko vi j an-sko obalo. Ali vas smem pozdraviti?« Ustavil je avto in izstopil. Prvi hip ni mogla do besede. Pred njo je stal Rado, še vedno prikupen, čeprav obilnejši po postavi, z rahlo osivelimi lasmi na sencih. Pogled mu je bil prodirajoč, skoro drzen. »Po tolikih letih, iznenadili ste me.« »Prijetno ali neprijetno, povejte, gospodična Nadica!« Rahlo se je nasmehnila. Še vedno zamenjuje imeni. Ni ga hotela opozoriti na napako, saj ji je bilo sedaj vseeno, kako jo imenuje. »Bi šla na kavo ali na sladoled? Ne odrecite mi te skromne želje.« »Če vam je toliko do tega, lahko!« Sama sebi se je čudila, da je tako mirna. Slutila je nad njim premoč. Zakaj? Sama ni vedela. A nič več ni bila boječa kot nekoč. Sedla sta kar na vrtu v prijetno zavetje. »Bi rada kavo, čaj, sladoled?« Bilo ji je vseeno in skoro ljubše, da jo tika. »Pa naj bo sladoled!« On je naročil kavo. Opazila je, da se mu roka rahlo trese, ko je nesel skodelico k ustom. Ali je od starosti ali od ganotja, je ugibala Slavica in se na mah počutila sproščeno in veselo. Tudi jaz sem že premagala puberteto, se je nasmehnila in ga kar odkrito opazovala. Kakor pre-divo se je odvijala slaba volja od srca. Čudno, da sem bila v tega človeka tako strašno zaljubljena... Ponudil ji je cigareto in ji jo prižgal. Puhala je dim v sveži jesenski zrak in ga ravnodušno poslušala. »Veš, Nadica, tako zelo sem si želel te videti še enkrat. Slavica ti je gotovo povedala, da sem se v Firencah poročil. V ženi nisem našel tega, kar Narodna noša iz Ukev v Kanalski dolini je ponos njenih prebivalcev, ki se radi udeležujejo folklornih nastopov tako v zamejstvu kot v matični domovini in tujini. Slika je bila posneta na »Dan narodne noše« v Kamniku S. septembra 1971 sem pričakoval. Otrok nimam, ker jih žena spočetka ni hotela, sedaj pa je prepozno. Morala je na operacijo in tako ne bo več mogla postati mati. Postala je živčna, zadirčna, nemogoča. Ne morem je več prenašati, prosil bom za ločitev zakona.« »Če sta se v cerkvi poročila, je raz-poroka nemogoča,« je resno povedala Slavica. »A kaj bi tisto! Farji učijo eno, življenje pa je čisto nekaj drugega.« Zazeblo jo je do srca. »Nadica, lahko bi začela novo življenje. Žene ne ljubim, verjetno je nisem nikdar ljubil. Le tvoja podoba mi je bila vedno pred očmi. Še vedno si lepa, mila, dražestna, prav kakor bi leta šla mimo tebe, ne da bi se te dotaknila. Še vedno te ljubim kakor takrat, ko sem ti dvoril, a si me tako ostro zavrnila.« »Jaz...?« Razširila je oči v nepopisnem presenečenju. On tega ni opazil, zatopljen v cigareto, katere ogorek je stresal. »Da, prav ti, najmlajša izmed Mar-telančevih sester.« »Najmanjša ste hoteli reči. Moja sestra je vitka, visoka...« »Da, da visoka,« jo je prekinil, »zato mi ni bila všeč. Želel sem si tako krotko, milo stvarco za svojo ženo. Toda kaj ti je, zakaj si prebledela?« »Nič mi ni. Malce me je stresel mraz, sonce je že zašlo.« »Saj te bom spremil do doma, samo hip se še ustaviva, da ti vse povem. Prijatelj Viko mi je povedal, da se najmlajša imenuje Nadica.« »Ni lagal, najmlajša izmed naju je Nadica, a ta...« Ni je pustil do besede. »Ko bi le hotela, Nadica! Povej mi, kje stanuješ, z avtom sem takoj pri tebi. Lahko bi se srečala kje v Trstu, če ti je laže. Potrebujem te, Nadica, ti edina me lahko rešiš.« »Jaz? O ne, preveč pričakujete od mene. Nisem vaša žena. Ona edina vas lahko reši, njej se posvetite z isto ljubeznijo, kakor se zdaj meni. Jaz sem s svojim življenjem zadovoljna, zelo zadovoljna,« je nenadoma doumela in se globoko oddahnila. »Pa vendar mlada si še, zakaj bi ne doživela tudi ti srečne ure ljubezni, prave, resnične ljubezni...« Približal se ji je in ji ovil roke okrog vratu. Še preden se je zavedela, je žarel poljub na njenem licu. Užaljeno se je odmaknila. »Gospod, preveč si dovoljujete.« »Pa ne, da si še tako sramežljiva, da se boš zgražala že nad enim poljubom. Med prijatelji je to čisto vsakdanja stvar.« »Prijateljstvo je zame sveto,« je pomislila na sinočnji večer ob oknu, »to pa je bilo zelo neresno od vas, ki ste poročeni.« »Mislil sem, da ti je le nekaj do mene.« »Po čem ste to sklepali?« »Ker si vedno zardela, ko sem se vama približal. Škoda, da si bila vedno v družbi sestre Slavice.« »Res je, od nje se nisem nikoli ločila. Tudi sedaj ne, ni mogoče,« se je poredno nasmihala. Igra jo je začela zabavati. »Kruta si, Nadica, zelo kruta in ne razumeš, koliko trpim.« »Koliko bi šele trpela vaša žena, če bi zvedela, da jo varate. Verjetno se je z vami poročila iz ljubezni, če je bila tako bogata...« Ni razumel njenega namiga. »Bogata je bila in njen oče še bolj. A kaj vse to pomaga, če pa ni ljubezni.« »Ko ste se poročili, niste pomislili na to?« »Mislil sem, da bo za najino srečo zadostoval le denar. Pa sem se bridko zmotil.« »Torej bi rajši bili spet ubogi in mi dvorili kot nekoč?« »Da bi ti dvoril, to že, vendar denar tudi nekaj velja,« je že pozabil na prejšnjo trditev. »Že razumem. Zelo preračunljiv človek ste. V življenju boste še uspeli. Sedaj pa bi rada šla domov. Mrzlo postaja in ne bi se rada prehladila.« »Spremim te do doma.« Ni mu mogla odreči. Vse do Trsta ji je govoril, Slavica pa je komaj dušila smeh v sebi ob misli na zamenjavo, katere je bila sedaj neskončno vesela. »Rad bi pozdravil še tvojo sestro Slavico. Ali smem?« »Ji bom že jaz izročila pozdrave, bo prav tako dobro. S svakom se bosta vrnila zelo pozno,« se je zlagala. »Pa se res ne bova več videla?« »Mislim, da ne!« mu je odgovorila in stekla po stopnicah do dvigala. Padla je v sestrino stanovanje kot z jasnega. Sesedla se je na divan in krčevit smeh je napolnil sobo, da jo je Nadica s strahom opazovala. Potem se je še sama začela smejati, pa čeprav ni vedela čemu. Slavica se je nekoliko umirila. Objela je sestro in ji rekla: »Porednica, odvzela si mi ženina. Pa bogve koliko si mi jih že poleg Rada. Končno si le ti kriva, če sem ostala stara devica.« »Kaj blebečeš, se ti je zmešalo?« se je Nadica med smehom nenadoma zresnila. »O ne, pri čisti sem. Ti nisi kriva, da si me prerastla, jaz pa tudi ne, da sem zaostala v rasti. Viko je že vedel, katera je najmlajša izmed naju, Rado pa ne, ko ga je vprašal za ime najmlajše. Pisal je tebi, prepričan, da piše meni. Od tod vsa neljuba pomota, ki mi je prihranila marsikatero bridko uro.« Sedaj sta se obe smejali še bolj od srca. »Vidim, da te je ta dogodek spravil v dobro voljo, Slavica. Taka si mi všeč. Daj, Ivo,« je poklicala moža, ki je sedel pred televizorjem, »natoči nama kozarec tistega najboljšega. Zaslužili sva ga. Pa tudi ti, seveda, ki si moj mož in me prenašaš!« Ko je tisti večer zapuščala Trst, je nosila sonce v duši in prvič se ji je zgodilo, da je ob misli na Gorico ni zazeblo. Prva škedenjska kulturna prireditev pred Domom 29. junija 1975 BERNARD ŠPACAPAN O psihiatriji v Gorici UVOD Psihiatrija je zanimiva veda, ker se ji lahko približamo z medicinskega področja, je pa dostopna tudi nezdrav-niku; vsakdo lahko namreč postane neke vrste psihiater (to je zdravnik duše), če le hoče poslušati, poslušati, poslušati in s tem tolažiti bližnjega, ki je v težavah. Najbolj enostavna pa tudi daleč najbolj razširjena duševna bolezen je nevroza. Ce upoštevamo samo nekatere njene simptome: nespečnost, glavobol, slaba prebava, iritabilnost, smo vsi ljudje, vsaj ob nekaterih prilikah nevrotični; in smo torej vsi vsaj nekoliko kompetentni, da z besedo pomagamo tistemu, ki ima trenutno večje duševne težave kot mi. Tak odnos do psihiatrije se je razvil v zadnjih letih; psihiatrijo so izredno popularizirali številni članki v bolj ali manj resnih revijah, razni škandali, zlasti pa odprtje psihiatričnih bolnišnic, ki je znova privedlo bolnike v družbo zdravih. Odnos družbe do duševnega bolnika se je v teku stoletij zelo spreminjal. V starih časih so pri mnogih narodih imeli take bolnike za preroke ali svetnike ali obsedence. Kasneje je začela družba duševne bolnike bolj izolirati, ker jih zaradi pomanjkanja ustreznih zdravstvenih posegov ni mogla uspešno vključiti v normalno življenje. In končno je prišel današnji čas, ko moremo duševnega bolnika, zaradi zdravil, ki z njimi razpolagamo, pomiriti in ozdraviti do take mere, da se lahko zopet vključi v družinsko življenje, si dobi delo in lahko v mnogih primerih celo preneha z zdravljenjem. PSIHIATRIJA V GORICI Psihiatrična bolnišnica v Gorici je zaslovela po novem načinu zdravljenja. To je zasluga prof. Basaglie, ki je bil imenovan za njenega ravnatelja (1961). Do tedaj je bila bolnišnica v Gorici urejena na klasični način. Obstajal je sprejemni oddelek, nato oddelek za nevarne bolnike in še oddelki za kronične, neozdravljive in ne-nevarne bolnike. Vsi oddelki so bili obdani z zidovi in mrežami ter so bili vedno zaprti. Glavna stavba goriške psihiatrične bolnišnice Edine oblike zdravljenja, s katerimi so zdravniki razpolagali, so bile: elek-trošok, zaprte celice, posebne varnostne srajce, ter v zadnjih časih razno malo uspešna zdravila. (Prvo res uspešno pomirjevalno snov je odkril leta 1952 Charpentier in to je znani Lar-gactil.) Bolnike je po navadi pripeljala v bolnišnico policija pod naslednjo oznako: »Bolnik je nevaren za samega sebe in za druge, zato mora biti nujno sprejet v psihiatrično bolnišnico.« Mnogi so bili res nevarni, toda nešteto je bilo bolnikov, ki so imeli samo prehodna kritična stanja ali se jim je začelo blesti zaradi ne-psihiatričnih bolezni. Ko so prišli v bolnišnico, se je sprožil proces, ki je samo poslabšal njihovo stanje: zapiranje v celice, elektrošoki, mnogokrat tudi grobo ravnanje osebja (bolničarji so morali imeti primerno višino in težo, da so jih sprejeli v to službo). Na tako ravnanje je bolnik reagiral z agresivnostjo proti drugim in proti samemu sebi. Zato so bili oddelki tako organizirani, da niso imeli bolniki možnosti, da bi drug drugemu škodovali; mize in stoli so bili tako težki, da jih je bilo nemogoče premikati, jedli so samo z žlicami itd. Bolnik, ki je prišel v psihiatrično bolnišnico, je po navadi ostal tu za vedno. Vse to zveni nekako nazadnjaško in diši po zaporih, toda če pomislimo, da takrat ni bilo zdravil, je bilo res edino, kar je družba mogla narediti za te nesrečneže. Ko je prišel v Gorico prof. Basa-glia s svojo ekipo, so upešna pomirjevalna zdravila že prišla na trg. To je bilo tudi sredstvo, ki mu je omogočilo, da je lahko odprl vrata oddelkov in zlasti, da je mnoge bolnike mogel poslati domov ozdravljene. Tudi za tiste, ki zaradi starosti, nezanimanja sorodnikov ali zaradi posebne intenzivnosti bolezni niso mogli iz bolnišnice, je bilo bolje poskrbljeno; zanje so organizirali delovanje bara, knjižnice, prirejali plese, filmske večere, razgovore ipd. Vse to se je dogajalo v naši psihiatrični bolnišnici. Zanjo so se začeli za- nimati delavci na psihiatričnem področju iz raznih krajev Italije in tudi od drugod. Sam za sebe vem in mislim, da tudi večina Goričanov v tistih letih nismo o vsem tem veliko vedeli. Za psihiatrično bolnišnico so se zanimali le tamkajšnji uslužbenci, še nekateri drugi redki posamezniki in pa politiki. Ti zadnji so se okrog leta 1968 začeli posebno vtikati v dogajanje v bolnišnici bodisi z odobravanjem, bodisi z grajo. Prišlo je do obračunavanj med tistimi, ki so podpirali delo dr. Basaglie in njegovih sodelavcev in nasprotniki. Ekipa dr. Basaglie je bila v resnici politično angažirala in to iz trdnega osebnega prepričanja njenih članov. Dr. Basaglia je »anti-psihiater«. V skopih besedah to pomeni, da po njegovem mnenju duševna bolezen ne obstaja kot samostojen bolezenski proces, temveč je samo reakcija proti krivicam družbe. Kdor je revež, kdor se je rodil v revni in zapostavljeni družini, kdor se je nesrečno poročil, kdor ne dobiva zadostne hvaležnosti od svojih otrok itd. itd. začenja razvijati razne znake duševne bolezni kot so nevroze, psihoze, alkoholizem. Ker družba bolnika zaradi njegovega obnašanja še bolj izolira, začenja ta biti agresiven proti svoiemu ambientu. Tedaj ga varnostne sile spravijo v psihiatrično bolnišnico. Ekipa dr. Basaglie je, tudi v skladu s svojim političnim prepričanjem, dopovedovala bolniku, da je družba kriva za njegovo bolezen, da mu družba ni omogočila dostojnega življenja ipd. Ko je bolnika osvojila s svojimi idejami, ga je poslala nazaj v njegovo okolje, kier je seveda naprej razglašal, kar je slišal v bolnišnici. Dr. Basaglia in njegovi sodelavci so tako ravnali morda tudi v dobri veri; prepričani so bili, da bodo na ta način dali bolniku dovolj moči, da se bo mogel dvigniti nad svojo bolezen in se upreti izključujoči družbi. Kot terapev-tično sredstvo moramo to metodo sprejeti, ker pač v psihiatriji ni še nobena tehnika zdravljenja stoodstotno uveljavljena in uzakonjena. Seveda pa tako zdravljenje ni pri- jalo določenim političnim krogom. Začela se je akcija proti ekipi Basaglie in »primer Miklus« (29. 6.1968) je bil povod, da se je sprožila silovita gonja. Basaglia je 21.12. 1968 odstopil od mesta ravnatelja bolnišnice. V naslednjih letih sta vodila bolnišnico njegova sodelavca Pirella in Casagrande. Leta 1962 je prišla v Gorico nova ekipa zdravnikov, ki je bila pogodu politikom Krščanske demokracije, ne pa seveda levičarjem. In zato se spori na politični ravni nadaljujejo. Žalostno dejstvo je, da v Gorici odločajo o zdravljenju duševnih bolnikov politiki, ne pa za to poklicani zdravniki. Prof. Basaglia je sedaj ravnatelj psihiatrične bolnišnice v Trstu, njegovi sodelavci pa so se razkropili po vsej Italiji. GORIŠKA PSIHIATRIČNA BOLNIŠNICA DANES Goriška psihiatrična bolnišnica je še vedno znana. Pogosto prihajajo na strokovne oglede znanstveniki iz Italije in drugih držav. In kaj vidijo: predvsem popolnoma »odprto« bolnišnico, v kateri ni niti ena soba z bolniki pod ključem; vidijo bolnike, ki se prosto sprehajajo po velikem parku; vidijo, kako mnoge oddelke popravljajo in urejujejo. Ne vidijo pa več tiste živahnosti in tistega stalnega vrveža, ki je menda prej karakteriziral goriško bolnišnico. Za to so razni vzroki. V novi ekipi je malo zdravnikov; pa tudi bolniki so se postarali: tisti, ki so pred leti živahno delali za skupnost, so postali mnogo starejši, mlajšega dotoka pa ni, ker dandanes le redki bolniki ostanejo za vedno v bolnišnici; prvi cilj zdravljenja je namreč, da se omogoči bolniku čimprejšnjo vrnitev domov. Zato nova ekipa posveča več pozornosti zunanjim centrom, ki imajo za cilj, da začnejo z zdravljenjem že v prvih fazah bolezni, da ni potreben sprejem v bolnišnico. Taki centri delujejo v Gorici, Krminu, Tržiču in Gradežu. Psihiatrična bolnišnica obstaja zaradi duševnih bolnikov in je njim namenjena. Oni se pač malo zavedajo, če jih zdravimo po metodah psihiatrije ali anti-psihiatrije, če skrbi zanje napreden ali ne-napreden psihiater. Zanje je predvsem važno, da imajo v zdravniku oporo, da vedo, kam se obrniti, ko njihova bolezen huje pritisne. Zato je želja vseh, da bi o goriški psi. hiatrični bolnišnici in o zdravljenju duševnih bolnikov iz naše pokrajine končno smeli spet odločati samo zdravniki; ne pa da se morajo pri svojih odločitvah ozirati prej kot na korist bolnika na politično stanje v naši pokrajini. VINKO BELIČIČ Skozi december, skozi mai Najprej kosova pesem nekje blizu, kakor iz studenčnice, in potem zgiba-vanje raztresenih grmičev v eni sami svetlozeleni luči. Skalnik se je nasmehnil... in že so se mu oči vnovič zaprle. Želel je, da bi tisti hip trajal vekomaj: da bi kar naprej pel nevidni kos in da bi brez konca žarela svetla majska zelenina gmajne naokoli. Na bose noge mu je sijalo sonce in oči so mu lezle skupaj. Zajela ga je taka sla po novem, še globljem spanju, da je bil brez moči zoper njo. In tako je spet zaspal z glavo na aktovki, v katero je doma del knjigo, da jo prebere in o njej napiše poročilo. Knjiga, svinčnik in papir so ležali v senci majhnega bora, ob čevljih in nogavicah. Položil je vse tja, ko je videl, da sladki dremavici — prvemu valu — ne bo kos. In zdaj ga je zmogel drugi val. Prišel je končno trenutek, po katerem je dolge mesece hrepenel in ki mu je dajal moč, da pod šibami megle, burje, otroških bolezni ni omagal — da je mrak in mraz premagoval v spominjanju in upanju. ... »Ali bo še kdaj sonce in toplina? Bom še kdaj gledal belo preprogo marjetic, ki po sončnem zatonu pordi od zaprtih cvetov? Se bom še kdaj pogrel jn se naspal v tišini prerojene gmajne?« Bil je december in večerilo se je. piš je sikal najprej v višinah, jezno se ; je hehetal nečemu, s čimer se bo zdaj zdaj poigral. V ledenih zaletih so njegove temne sulice drvele proti jugo-£ zahodu. Oblaki so zaprli obzorja. Še I malo, in v zraku bo zatulilo in se bliskovito preneslo v daljavo, oddelki divje konjenice bodo zdrveli v napad, golo drevje se bo zamajalo v koreninah in iztezalo krčevito mahajoče veje, kot bi nekoga nevidnega prosilo pomoči. Skalnik je s komolcem zapahnil vezna vrata, zadihano odložil polno aktovko in mrežo z živežem, vrgel rokavice na mizo, hušknil v otrdele prste in jih I razklenil nad štedilnikom. »Kakšno je zunaj! Bolj ko se mra-či, huje žge mraz. Žice brnijo s čisto E posebnim glasom. Težko noč bomo f imeli. Dal si je opraviti z vrati. Mašil jih f je spodaj in ob strani, kjer je opazil, da burja reže noter. Še luknjico v ključavnici je zamašil. Okno je zašklepetalo, zavesa je za-| nihala in se trepetaje spet umirila. Kuhinjo je napolnil čuden duh po sajah, po drobni suhi rdeči prsti in jo mrli-\ ško hladil. »Mislil sem biti malo dlje pokonci, pa me je minila volja,« je rekel, ko je I žena končala svoje delo in pomivalko obesila nad štedilnik. »Zdelan sem in i zebe me. Ne bi skuhala malo čaja?« V mrzli postelji sta se trudila zaspati, a hišica je bila preveč na pre-skušnji v uničujočem pohodu burje, f Strah jima je gnal kri k srcu, noge sta imela ko led. Čutila sta se majhna in uboga — hrumenje razbesnele noči ju je držalo v kleščah. Da bi le streha vzdržala! Zunaj je pekel naraščal in jima ni dal, da bi se oddahnila. Skrb, ki je utripala v prsih, je ob vsakem navalu zabolela na moč hudo, potem pa spet popustila. Ni vedel, ali se mu sanja ali je buden — vzkliknil je grenko in vdano. »Opeko meče po tleh!« Ni vedel, ali mu žena odgovarja budna ali v snu: »Jaz pa mislim, da je podrlo dimnik.« Strop se je majal, stene so se šibile, tema pa je skrivala očem grozo noči. Odrešil ju je spanec. Oba hkrati sta se stresla, se zbudila in bila brez moči, kot otrpla. Nenadna budnost ju je zabolela v možganih. Zavedela sta se: noč, mraz, divjanje viharja. Koliko je ura? Sta dolgo spala? Prižgal je lučko, vstal in šel pogledat Radka in Nevico. Otroka sta bila gorka ko dva mucka. Njiju dan še ne trga noči, je srečen pomislil. Spomnil se je, da ima v kuhinji uspavalni prašek. Naspati se je moral za novi dan dela. Že je odprl vrata, da bi šel ponj. Tedaj so mu noge zadele ob nekaj trdega, da je zahrestalo. Posvetil je in se znašel pred kupom ometa. Pogledal je kvišku in se ustrašil. »Moj Bog, pol stropa je vrglo na tla! Jo j, ko bi bil zgrmel v spalnici!« Tudi ta noč bo minila. Kmalu se bo začelo daniti. Ko je bil višek končno mimo ter sta minila strah in napetost, se je olajšan predal spancu in je spal ko po hudi, zdravilni kopeli. Zjutraj je znosil omet na vrt. Videl je, da je tudi dimnik porušilo, in nekaj žlebakov je bilo razbitih pod napušči. »Iz pip nič ne priteče. Voda je zmrznila, .Nanosil ti je bom za prvo silo iz vodnjaka.« Ko je ob misli, koliko ga bo stalo popravilo škode, vse prej ko vesel odhajal na delo, je iz sivih oblakov na vzhodu posijala svetla lisa. Golo drevje se je še vedno sklanjalo proti jugozahodu pod biči, ki so bili zdaj redkejši in slabotnejši. Bori na griču za vasjo so stali visoki in temni: ko četa po boju. Tu pa tam je ležal kak izru-van, spet kakšen se je močno ranjen opiral na čvrste prsi močnejšega druga, nekaj pa jih je bilo prelomljenih v kolenih od silnih nočnih rafalov. ... Sonce je vrglo senco na bose noge spečega in zrak je začel ostreje dišati po mladi rasti. Skalnik je odprl oči in zagledal nad sabo isto svetlo-modro, silno visoko nebo. Okrenil je obraz in uzrl knjigo, papir in svinčnik. Za trenutek ga je zapekla vest. »Spal sem, namesto da bi bil naredil, po kar sem prišel sem! Lahko bi bilo narejeno, tako me pa še čaka! — A tega spanja sem bil tudi potreben — po toliko težkih nočeh.« Že kaka dva tedna se je vsako noč zbudil okoli treh, ko je začel kašljati Radko. (»Tako je občutljiv za cvetni prah, da že v predsobi kihne; ko stopi skozi vežna vrata, zakašlja, a zunaj vrtnih vrat — na, osemintrideset!«) Kašelj je otroka dolgo mučil, tako da se je očetu telo v živčni budnosti pripravljalo na mučno potenje. Včasih je na fantiča zasikal, naj že molči, naj se usekne, naj se uleže na hrbet in naj diha počasi in globoko skozi nos — a podnevi ga je bilo potem sram in s tem otrokom je bil veliko ljubeznivej-ši, ker se je čutil kriv. V molku noči so bili vsi glasovi boleče jasni. Nekje je lajal pes, na bližnji postaji je večkrat zapiskala lokomotiva in venomer vozila po tem ali onem tiru... v gošči za vrtom je zgodnje jutro prebudilo kobilarja, da je začel z okroglo pesmijo prebliskavati tišino... in potem je v cerkvi prvič zazvonilo. »Spet bom nenaspan začel nov dan in še težji bo, ker sem vsako jutro bolj utrujen!« Medtem je Radkov krčeviti kašelj pojenjal. Skalnik se je potrudil in zaspal za poldrugo uro, dokler ga ni poklicala budilka. S svojim križem je šel potrpežljivo skozi noči in dneve... stvarstvo pa se je počasi odpiralo na vse strani. Svetlo-zeleno je bilkam, mravljam, metuljem, pticam in ljudem prinašalo sladkost življenja, veselja in sreče. Po belih pečinah gmajne je neslišno priskakljala črna, vitka, lahkotna veverica s košatim repom in neslišno spet odskakljala v brsteče grmovje. Priti tak popoldan med brinje, med mlade bore z novimi svečkami, ko je vse v soncu, tako da so še pečine med zelenimi grmi vabljive, s knjigo, papirjem in svinčnikom — z najboljšim namenom nekaj narediti za denar (»O prekleti, stokrat prekleti denar! Brez njega ni moč — a zmeraj ga je premalo!«)... kdo bi premagal vabljivost brstenja, tišine, gorkote in visokega neba? »Zdaj sem spočit. Zemlja mi je odvzela, kar mi je hudega naložilo življenje. Zdaj sem spet dober. Nisem sicer napravil, kar sem nameraval — bom pa jutri.« A ni mislil z veseljem na delo, ki ga je opravljal za povrh. Koliko lepše bi se bilo sredi maja, ko pregreta gmajna zadiši po žoltem in vijoličastem cvetju, odzvati sladko bolečemu hrepenenju po daljnih deželah in vzeti v roke kakega severnega, skandinavskega pisatelja, sproščeno brati skrit v travi med bori — pol na soncu pol v senci ---in videti, kako Patatanček doli po stezi s sekiro na rami odhaja na svoje po drva... Borove hoste po obmejnih hribih, od kamna in davnine siva repentabr-ska cerkev na grebenu, levo od nje izsekani pas proti Volniku in nekaj ko-pastih oblakov zad. Pogledoval je tja, vračajoč se proti domu, in ob spominu na tiste zelene in dehteče samote sklenil, da se ob prvi priložnosti odzove klicu kukavic in kobilarjev k studencu velikega notranjega miru. ALBERT MIKLAVEC Pesem kraških borov Nocoj pojo mi bujni bori, junaki kraških tal, ko tisočeri zbori svojo pesem ... Pojo o zemlji kraški, o njenih njivah, vinogradih, o vrtovih in nasadih, o preteklosti junaški. Pojo o njeni težki boli, o njenih grenkih solzah ... Medtem vse naokoli brnijo mrtvi stroji v noč. ANDREJ BRATU2 Goriški glasbenik Emil Komel 11875-19601 ob stoletnici rojstva Že od nekdaj je bila Goriška vsestransko razgibano kulturno središče. Glasba, literatura, politika, ljudska prosveta, še prej čitalnice m tabori — vse to je imelo tu svoje mesto. Če se omejimo le na glasbeno izživljanje, lahko naštejemo celo vrsto skladateljev, pevovodij, izvajalcev, pevcev, da o glasbenih pobudah in prireditvah niti ne govorimo. Jasno pa je, da se prav v talkam okolju vse laže porodi nadarjen glasbenik, saj sta že vsa kulturna zgodovina in samo narodovo življenje tesno prepletena s petjem in glasbo. V tem okviru je vzrasel in zaživel tudi goriški glasbenik Emil Komel, ki mu je lani tekla stoletnica rojstva in ima za glasbeno življenje goriških in primorskih Slovencev, še posebej v dobi med obema vojnama, neminljive zasluge. Skladatelj, organist, glasbeni pedagog, teoretik in pisec je obogatil našo muzikalno zakladnico z neštetimi biseri svojega ustvarjalnega duha in skupno z ostalimi goriškimi skladatelji oblikoval bodoče umetniške rodove. Cerkev sv. Ignacija na goriškem Travniku, I najlepša in obenem največja cerkev v Gorici, I krasen primer baročne arhitekture, je bila vedno in je še danes nekako versko središče gori-I ških Slovencev. Že v dobi fašizma je bila tu I slovenska maša, po vojni pa je travniška cer-I kev z obnovljeno mašo ob devetih postala spet I pravo zbirališče goriških slovenskih vernikov. I Zato je imelo tudi cerkveno petje tu vedno po-[ membno vlogo. Za mogočnimi tramanualnimi orglami je na 1- koru sedel do nekaj let pred svojo smrtjo or-I ganist Emil Komeil, duša travniškega zbora. Še t se spominjam, kako sem najprej kot ministrant, K nato kot pevec na tem koru občudoval mogočno ■ orglanje profesorja Komela; zakipelo je zlasti [ ob velikih praznikih ob njegovih improvizacijah ob koncu maše. Sam je bil maestozna figura, močan, z globokimi očmi, gostimi lasmi in Glasbenik E. Komel pri delu (foto E. Doktorič) predvsem značilnimi velikimi in markantnimi brki. Njegova podoba je nekako daminirala ves kor in se harmonično skladala z močjo travniških orgel, ki jih je prav on sam dal postaviti po svojem načrtu. Ko danes kot skromen naslednik pokojnega glasbenika sedim za temi orglami, se zavedam, da je to predvsem moč zgleda, ki ga je dal s svojo umetniško osebnostjo in tehnično izvež-banostjo mentor na področju cerkvene glasbe — Emil Komel. Prof. EMIL KOMEL se je rodil 14. februarja 1875 v Gorici, že po družinski tradiciji je imel vse dispozicije za glasbeno vzgojo: oče je bil sam glasbeni vzgojitelj in vaidmišiki učitelj. To je malemu dečku že kmalu vlilo ljubezen do glasbe in glasbeno znanje. Pomagal je tudi očetu pri zboru, igral je klavir, kasneje pa se je začel vse bolj sistematično zanimati za muziko, za klavirsko tehniko, pa tudi za harmonijo, kontrapunkt in kompozicijo, kjer mu je bil dober učitelj zlasti znani glasbenik Danilo Faigel. Študij ga je gnal na Dunaj. Tu je v Klosterneuburgu pri Dunaju študiral naj- prej agrarne vede, obiskoval pa tudi konserva-torij na Dunaju. Kasneje je eno leto študiral v Rimu, potem pa spet na Dunaju, kjer je glasbene študije tudi končal in napravil državni izpit iz glasbe leta 1895. Njegovo glasbeno delo je bilo od tedaj dalje skozi in skozi posvečeno slovenski pesmi, tako cerkveni kot umetni in narodni, ter glasbenemu delu vzgojitelja, Skladatelja in orga-nista. Skoraj šestdeset let je bil organist na Travniku. Maše ob devetih in enajstih ter blagoslov ob treh — vse to je bilo ob nedeljah in praznikih njegovo delo. V mesecu maju pa še jutranje šmarnice in decembra zornice, dokler niso te nekako same odpadle. Ob ponovni ustanovitvi slovenskih šol je tudi prof. Komel postal glasbeni vzgojitelj neštetim dijakom, kot že prejšnja predvojna leta v goriškem semenišču. Naj navedem le nekaj vrstic, ki jih je ob skladateljevi osemdesetletnici zapisal njegov nekdanji učenec v semenišču in sam kasnejši priznan goriški glasbenik, prof. Mirko Filej, in ki so značilen oris pedagoškega dela prof. Kamela. Tako lahko beremo: »Prvikrat sem srečal g. prof. E. Komela v tretji gimnaziji, ko se je prikazal v razredu v Malem semenišču kot profesor petja. Še danes smo hvaležni pok. prevzvišenemu nadškofu Fr. B. Sedeju, ki je uvideval potrebo, da mora vsak duhovnik znati peti, da nam je dal možnost, da smo se vadili v glasbeni teoriji in petju. Toda takrat nismo tako globoko razumevali važnosti tega učenja in še sedaj me je sram, ko se spomnim, da smo prav pri prvi uri teorije tako razjezili g. prof. Komela s svojim nespoštljivim obnašanjem — bili smo polni vroče, neulkročene mladosti —, da nam je ves razburjen zabrusil v obraz "ver... Kerl". Moram to poudariti, ker pozneje v vsem svojem življenju ga nisem nikdar več videl jeznega ali odurnega. Smo morali biti res neukročeni po-balini, da smo mu že pri prvem srečanju "zagodli" tako muziiko. Pozneje smo ga vzljubili in smo ga naprosili, da bi nas poučeval tudi igranja na klavir. Spominjam se, kako je bil vesel, če je zaslutil v nas resnično ljubezen do študija in napredka v igranju na klavir. Tedaj ti je todi prof. Komel pokazal še več ljubezni in skrbnega zanimanja, da si zmogel še uspešneje napredovati v glasbenem študiju. Navadno te je le resno poslušal in popravljal notne pomanjkljivosti v igranju. Kadar je pa zaslutil tvojo pridno gorečnost, tedaj se je raznežil ter te je s svojo vzhičeno izbrano občutljivostjo zajel, da si moral slediti ves prevzet njegovemu dirigiranju. Nepozabljivi so bili taki tre-nutki! Po njegovi pobudi smo vzljubili petje in igranje. Ustanovili smo svoj študentovsiki zbor in radi lepo prepevali v cerkvi ter tudi narodne pesmi ob prostem času. Ko smo vsto-pili kot abiturienti v teologijo, smo takoj skle. nili, da mora priti tudi g. prof. Komel z nami. In prišel je ves vesel. Nadaljevali smo z učenjem klavirja, harmonija in harmonije. Vsi smo bili srečni, ko smo mu pokazali svojo prvo skladbico. Tudi on je bili vesel z nami in po-nosen, da njegov trud ni bil zastonj.« Te vrstice, ki jih je njegov učenec prof. Filej v »Katoliškem glasu« zapisal o svojem glasbenem učitelju, so zgovorna priča o njegovem uspešnem pedagoškem delovanju med bodočimi duhovniki v goriškem semenišču. Ne bom se spuščal v dolge biografske podatke o našem glasbeniku. Vse svoje življenje je preživel v delu in snovanju. Ni iskal priznanj in zunanjih pohval. Kljub temu je prejel številna priznanja in zlato kolajno osrednjih slovenskih prosvetnih organizacij, med obema vojnama je vodil Pevsko in glasbeno društvo, stalno je — tudi kasneje — deloval v slovenskem kulturnem življenju v Gorici. Umrl je 14. avgusta 1960 v Gorici. Ob slovesnem pogrebu, ki se je vil iz travniške cerkve, so mu peli razni zbori. Takratni slovenski kaplan Mirko Mazora je tako zaključil svoj spominski govor: »Ob tem odprtem grobu, ki je zdaj sprejel vase telesne ostanke g. profesorja, smo mi vsi edini v veliki hvaležnosti do blagega pokojnika za vse zaklade duha in srca, ki jih je več kot pol stoletja poklanjal našemu narodu in zlasti travniški cerkvi. Zato prihaja danes iz naših src vroča prošnja in velika molitev: naj sprejme njegovo dušo k Sebi najvišja Harmonija, neskončna Ubranost — Bog.« KOMEL IN SVETNA GLASBA Glasbena osebnost Emila Komela se je razvijala že od njegovih deških let dalje, ko je začel z glasbenim delom. Sam pravi, da je še kot osemletni fantič prvič sedel za travniškimi orglami leta 1884. Glavne faze njegovega študija sem omenil že v kratkem življenjepisu. V rimskem obdobju se je Komel seznanil s slavnima skladateljema Mascagnijem in Perosi-jem; s slednjim je bil tudi sošolec. Komel je veliko doprinesel naši svetni in : cerkveni glasbi. Zato bom na kratko nanizal obe razdobji, med katerima se kot nit vije njegovo stalno glasbeno pedagoško delo. Kot glasbeni pedagog je Komel zaslovel še posebej s teoretičnimi deli, kot je npr. »Harmonija«. V načrtu pa je imel še »Kantrapunikt« in verjetno še nauk o kompoziciji. Kaj mu je pomenila glasba? Kakšen odnos je imel do nje? Sam je o tem spregovoril v razgovoru z urednikom goriške »Soče« ob svoji ; osemdesetletnici. Tako je dejal: »Prva skrb mi je bila, da prodre čut in 'veselje za glasbo med vse ljudstvo in posebej med mladino. V uvodu v "Harmonijo" sem zapisal: Glasba je dragoceno vzgojno sredstvo. Mladina si v njej vedri duha in splemeniti srce. Zato sem Skrbel za pevsika društva po deželi in mestu. Zanje sem prirejal ustrezne skladbe, da so jih zbori zmogli in da so petje vzljubili. Pevca je treba prijeti s prave plati in ga vzgojiti. Dosti Zborov je šlo več kot pol stoletja skozi moje roke, pa tudi orglavcev in glasbenih šolnikov.« Kot skladatelj je gotovo dal velik prispevek zlasti zborom. Saj se pri nas mimo pevskih zborov najbolj razširja — od nekdaj do danes — prva glasbena kultura. Komel je zložil celo vrsto zborovskih in instrumentalnih skladb. Od večjih del naj omenim »Vstajenje«, »Psalm na višini«, »Kmetova pesem«, »Simonu Gregorčiču«, »Fantje na vasi« (za solo, zbor in orkester). Vse te imajo v glavnem obliko kantate. Poleg teh pa še »Obisk pri Vodopivcu« za orkester. Glavnino svojega dela je posvetil zborom. Težko bi bilo našteti vrsto njegovih svetnih zborovskih skladb. Po spominu naj citiram npr. »Opomin k veselju« za mešani zbor na Gregorčičevo besedilo ali pa »Korotaniki« za moški zbor na tekst Bršljanskega (prof. Milan Bekar). Slednja je postala zelo priljubljena vsem našim moškim zborom. Komelove zborovske skladbe — to velja tako za svetne kot za cerkvene — so zelo do-gnane, melodične, tekoče, v glavnem pisane za zmogljivost naših zborov. V njih pa se kaže tudi iskanje novih izrazov, ki odlikujejo Kome-lovo umetno glasbeno ustvarjalnost. Take so tudi njegove priredbe narodnih pesmi, ki jih je rad obdeloval. KOMEL IN CERKVENA GLASBA Cerkvena glasba je od nekdaj privabljala slovenske skladatelje, da so ji navdušeno služili in z mnogimi umetninami obogatili njeno zakladnico. To ni nič čudnega, saj je npr. sama modema zborovska glasba nastala pravzaprav iz polifonskih šol velikih komponistov renesančnega obdobja, ki so ustvarjali še posebej cerkveno glasbo. Tudi slovenska glasbena zgodovina je imela neprekinjeno tradicijo cerkvene glasbe od protestantskega obdobja dalje in je prav v oeci-lijanskem obdobju najbolj zaživela. V cerkvi je naša pesem lahko našla vedno svoje zavetje. To je prišlo še posebej do izraza na Primorskem v temačnem obdobju fašizma, ko je slovenska pesem imela v cerkvi zadnje pribežališče. Vse to je gotovo pripomoglo, da je tudi prof. Emil Komel dal svoj največji prispevek prav naši cerkveni glasbi. Goriška sama je zlasti v času med obema vojnama imela vrsto glasbenikov, ki so delovali predvsem na tem področju. Vinko Vodopivec, Lojze Bratuž, David Doktorič, Ivan Kokošar, Albert Leban, Ri-hard Orel, Breda Šček, Ivan Laharnar, ti in še drugi za njimi so ustvarjali predvsem slovensko cerkveno pesem, ki pa je bila izraz slovenske narodne duše primorske zemlje. In v tem okviru je imel svoje častno mesto tudi Emil Komel. Ko pišemo o Komeilovi cerkveni glasbi, mislimo tu predvsem na njegovo skladateljsko delo. Ne smemo pa pozabiti na ostala udejstvo-vanja v istem okviru. Tu prideta v poštev predvsem Komel-organist in Komel-glasbeni pedagog. V tem okviru je bilo zelo pomembno njegovo delo na novoustanovljeni slovenski Orglarski šoli na Placuti, kjer je učil harmonijo. Ta šola je vzgojila vrsto mlajših in danes delujočih or-ganistov ter pevovodij. Ze prej je bilo govora o orgelskem delovanju. Poleg virtuoznega orglanja bi tu omenil še številne orgelske skladbe, ki so ostale še v glavnem v rokopisih. Sem prištevamo predvsem petdeset preludijev (Gorica 1936) ter »Fu-girane predigre«. To velja tudi za razne latinske maše, ki jih je pisal za naše zbore. Oglejmo si zdaj še Komelovo skladateljsko zborovsko produkcijo na cerkvenem področju. Tu je prof. Komel tesno sodeloval z zgoraj omenjenimi goriškimi glasbeniki in je z njimi prispeval k sestavi in izdaji nekaterih zbirk cerkvenih pesmi, ki še danes predstavljajo Skoraj glavne notne tekste vseh naših zborov. Tu v Kulturnem domu v Trstu mislim predvsem zbirke »Božji spevi« (1929), »Gospodov dan« (1930) ter »Zdrava Marija« (1933), ki so izšle v založbi Goriške Mohorjeve družbe. Prav v teh zbirkah je najti veliko Ko-melovih skladb. Naj le citiram nekatere. Med Marijinimi pesmimi, ki jih ima po številu največ, so npr. Biseri milosti, O ljubezni svete Mati, Pozdravljena, Brezmadežna, Zbogom, zbogom, sveta Mati, Vsi zbori zadonite Ldr. Med mašnimi in blagoslovnimi bi omenil naslednje: Zmiučeni od dela, Nosimo Srcu božjemu, Dobri Zveiičar, Pred Jezusa ponižno pofclelknimo. Več je skladb za razne dobe cerkvenega leta. Tako adventne (že bliža se rešilni dan), postne (Tr-mjev venec), binkoštne (O pridi Sv. Duh), Srca Jezusovega (Mogočni spev) itd. Ne bom označeval posameznih pesmi, saj sam že prej nakazal temeljne značilnosti Komelovega vokalnega sloga. Med pesmi cerkvenega leta se uvršča še izdaja iz leta 1944 »Tri božične pesmi za mešani zbor«. Komel je pisal tudi druge cerkvene skladbe. Mimo raznih Tantum ergo (nekaterih objavljenih v prej omenjenih zbirkah) j? zložil več petih litanij Lavretanske Matere božje. Sem spada tudi Križev pot. Za mešane in moške zbore je komponiral tudi več latinskih maš, ki pa so ostale v rokopisu. Dokončal je tudi Vo laričeve maše. Zložil je še več drugih latinskih skladb, npr. dve Ecce sacerdos v zbirki »6 Ecce Sacerdos magnus«, ki so jo na čast novemu nadškofu Kaillu Margottiju leta 1934 izdali skladatelji Emil Romei, Ivan Lahannar, Lojze Bra-tuž-Siočeniko ter Vinko Vodopivec. Leta 1924 je v založbi Katoliške knjigarne v Gorici samostojno izšla črna maša »Missa pro defunotis« (ad unam vocem coniitante or-gano vel harmonio). S tem seveda nisem zajel vseh Kamelovih cerkvenih skladb. Omejil sem se v glavnem na izdana dela ter na najbolj izvajane pesmi. Prav gotovo je še veliko Komelovih skladb v rokopisu. KOMEL - GLASBENI TEORETIK IN PISEC Glasbena dejavnost Emila Kamela je bila vsestranska. Omenil sem že, da je bil skladatelj, organist, pedagog in teoretik ter pisec. Zato bi rad dodal nekaj vrstic o njegovi teoretični in publicistični dejavnosti. Gotovo je med vsemi njegovimi tovrstnimi deli najvažnejše »Harmonija«. Izdal je prvo [knjigo, druga pa ni nikoli izšla. Pripravil je bdi »Kontrapunkt«. Vse to še čaika na izdajo! O nastanku »Harmonije«, važnega teoretskega dela — saj imamo med Slovenci le še Šker-Bjančevo tovrstno knjigo — je zapisal nekaj za-I jiimivih vrstic prof. Rado Bednarik, in jih tu i jjavajam. Tako pravi med drugim: »V pogovorih, posebno pri Vinkotu Vodo* I pivcu, kamor smo hodili na nedeljske popol-Idanske obiske, je vedino poudarjal, da se bo | naš rod ohranil z besedo ki še bolj s pesmijo-. K Zato pa je treba vzgojiti kader organistov, se-I veda slabo plačanih kulturnih delavcev — se ; je posmejal izpod brk. Vodopivec pa ga je bo-f Wril: za vzgojo organistov in pevovodij so po-I trebne tudi učne knjige. Daj, loti se! Doslej I janaano samo Mercinov učbenik za natrkovavce, ne pa za orglavce... Tudi tu je Komel prvi | izoral ledino. S silno natančnostjo je sestavil knjigo "Harmonija I. del". Oči so mu žarele od zadovoljstva, ko je prinesel pokazat prve krtač-ne odtise svoji družbi, ki se je v težkih časih okupacije zbirala na Placuti "Pri Lojzki"... Komel je vesel odvijal prve odtise svojega dela, za rešetkami, kot je sam dejal. Denarjev ne bo, slave ne potrebujemo, ker smo premajhni. Ko bo mogel iziti še drugi del tega temeljnega j učbenika, bom pa jaz dal za liter — se je | posmejal, ko smo mu prisrčno čestitali. No, [ samo da bi "Harmonijo" mladi rod z veseljem j uporabil, je dejal, in pristavil: v dvojnem pomenu! Tiu je dvignil čašo v pozdrav novi mla-[ dini in pesmi.« Pa še to o »Harmoniji« iz istega zapisa: »Zanj je bil hud udarec, ko so topoglavi I oblastniki zaplenili njegovo življenjsko delo "Harmonijo" in prepovedali nadaljnje izdaje. ( Pa še drugo: Bridko ga je stisnilo, ko sem mu I prišel povedat, da je nahujskana drhal napadla I Trgovski dom ter zmetala na cesto in požgala I vso opremo glasbene šole in pevskega društva. [ Zgubil je dragoceni klavir, svoje glasbene osnutke in rokopise, med temi tudi še neizvedeno obširno kantato "Psalm na višini" za solo, zbor in orkester. Jokal je, ko je pobiral iz ruševin, kar ni bilo še popolnoma uničeno.« Emil Komel je tudi drugače precej pisal o glasbi in njeni zgodovini ter problemih. Tako zlasti v koledarjih Goriške Mohorjeve družbe. Samo nekaj naslovov: »Izvor in razvoj orgel«, »Rihard Wagner«, »Duša glasbil«, »Razvoj glasbe«, »Razvoj glasbe in naših domačih inštrumentov« idr. Poglejmo, kako plastične besede je zapisal Komel o vlogi glasbe v enem izmed teh člankov: »Vsakomur je znan veliki vpliv godbe. Vojaki stopajo trudni in izmučeni po prašni cesti, pa zaigra pred njimi godba in na mah je izginila iz udov in z obraza vsa utrujenost. Vsi oživljeni kakor po kakem daljšam počitku nadaljujejo veselo svojo pot. Ko stopa vojaštvo za svojo godbo po mestnih ulicah, se hite odpirat okna na desni in levi in nehote ubira civilist korak po taktu vojaške godibe. Brez godbe si plesa niti misliti ne moramo. V starejših časih, kakor tudi v sedanjosti pri divjakih, je bil ples vedno deli verskega obreda. Iz sv. pisma vemo, da je svirala pred skrinjo zaveze, ko so jo prenašali na sijanski hrib, številna godba na harfe, citre, zvončke, bobne in cimbale in je kralj David sam od veselja godel in plesal.« * * * Emil Komel ostaja v slovenski in še posebej primorski glasbeni zgodovini pomembna osebnost, predvsem zaradi dolgoletnega ustvarjalnega in poustvarjalnega dala med goriškimi Slovenci. Nam vsem je zapustil veliko glasbeno dediščino, ki jo bo treba še urediti iin izdati. In to naš glasbenik tudi v polni meri zasluži. Goriški Slovenci bi mu tako ob stoletnici njegovega rojstva postavili najlepši kulturni spomenik. MIRKO MAZORA Marjetica Lepota tvoja bitna je zlatnina, avreola ideviška — žarki beli, trpežni cvet: Ko nageljni so uveli v svetišču mojem, tvoja je žlahtnina še vedno sveža. Zdrava korenina te je pognala iz 'sončnih tal v deželi deviških vonjev, kjer so murni peli in prepojili te, noči jasnina. Spomin. Nekdaj sem trgal liste tvoje: Smrt, sodba, pekel ali pa nebesa. Takrat bile so lahke moje hoje. Spomin. Boleče sladko me pretresa: Tam daleč, daleč utrip tvoj sanja, poje. Bog varuj zla te duše in telesa. RUDOLF KLINEC Prof. Radu Bednariku v spomin V torak 23. septembra 1975 je v civilni bolnišnici v Gorici nenadoma umrl prof. Rado Bednarik. Dva dni kasneje so ga pokopali v družinski grobnici na goriškem pokopališču. Pogreba se je udeležilo zelo veliko ljudi, znancev in prijateljev, šolnikov, zastopnikov raznih ustanov. Ob odprtem grobu se je od pokojnika poslovilo več govornikov, med njimi dr. Drago Stoka v imenu Slovenske skupnosti ter dr. Drago Legiša v imenu Novega lista. ŽIVLJENJSKA POT Rado Bednarik se je rodil v Gorici 2. avgusta 1902. Oče Ivan je prišel v Gorico leta ,1891 in se uveljavil kot knjigovez, mati Frančiška Vrtovec je bila doma iz Šmarij na Vipavskem. Rado je obiskoval v Gorici osnovne šole, vadnico in tri gimnazijske razrede (1912-1915). Po izbruhu vojne leta 1915 se je umaknil k sorodnikom na Vipavsko, ostalo družino pa so internirali v notranjost Italije. Po povratku domov je oče že čez par tednov umrl. Ker je Rado hotel nadaljevati z učenjem, se je zatekel v škofijske zavode sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Pozneje je sam opisal, kako ga je sprejel rektor dr. Gnidovec: »V oblaki sešiti iz ruskih vrečic, s podedovano pelerino in s potrdilom poznejšega škofa dr. Fogarja od begunskega odbora v Ljubljani, da bodo plačevali zame par kron, sem se predstavil rektorju. Mrzlo me je objelo, ko sem stal pred njegovo suho postavo. Rekel mi je, naj gram najprej v kapelo. Ko sem se vrnil, me je milo pogledal: "Ostanite, saj se mi smilite. Tam doli ste veliki reveži!" in sem ostal.« V Šentvidu je (končal gimnazijo (1915-1920) in nato študiral na ljubljanski filozofski fakulteti zgodovino in zemljepis (1920-1924). Diplomiral je 1926. Na literarni fakulteti v Trstu je leta 1951 doktoriral z disertacijo 0 umetnosti I. Cankarja s posebnim ozirom na socialno-politično in kulturno okolje. Usposobljenostni izpit iiz slavistake pa je napravil 12. septembra 1959 v Rimu. Leta 1924 je postal prefokt v Alojzijevišču v Gorici in se zaposlil pri Gor. straži. L. 1927 je bil poklican k vojakom. Vojaški rok je odslužil sprva na Reki in nato v Sirakuzi na Siciliji (1927-1928). Obiskoval je oficirsko šolo in postal podporočnik. Ko se je vrnil od vojakov, je urejal tednik Mali list v Trstu (do januarja 1929). Nato je bil član uredništva Novega lista in Družine v Gorioi (1929-1930). Po razpustu vseh slovenskih organizacij in uničenju tiska je bil do leta 1939 poslovni tajnik Katoliškega tiskovnega društva. Po smrti Ludvika špacapana je bil hkrati dejanski vodja tiskarne, dokler je niso oblasti leta 1934 zaprle. Nato se je preživljal kot knjigovez. Jeseni 1944 je začel poučevati na novi slovenski gimnaziji v Gorici; v šolskem letu 1945-1946 na gimnaziji v Ajdovščini in od leta 1946 do upokojitve 1972 na učiteljišču in na klasičnem liceju v Gorici. VZGOJITELJ IN ORGANIZATOR DIJAŠTVA Že kot dijak in pozneje kot akademik v Ljubljani se je živo zanimal za probleme, ki so tedaj razvnemali in vznemirjali katoliško dija-štvo. V Šentvidu se je družil s -poznejšo skupino krščansko-socialnih delavcev (dr. Vodnik, dr. Miklavčič, slikar Tone Kralj) ter sourejeval notranje glasilo Vaje. V prvi številki lista Križ na goni (I. letnik 1924/25, str. 17) je začel z razpravo Zgodovinski obris kat. dijaškega gibanja v Sloveniji. Bil je predsednik kait. akademskega društva Danica in Akademskega podpornega društva v Ljubljani. Ko je v Gorici prevzel mesto prefekta v Alojzijevišču, se je z mladostnim navdušenejim posvetil delu med mladino. Slovensko dijaštvo katoliškega prepričanja je bilo tedaj organizirano v Slovenski dijaški zvezi, ki je med počitnicami zbirala dijake na socialne tečaje: na Otlici (1921), v Gorici (1922), v Črnem vrhu (1923), na Pečinah (1924), v Sv. Križu na Vipavskem (1925). Tečaja na Pečinah se je udeležilo kakih 200 dijakov, a so jih orožniki razgnali. Protestne brzojavke so razposlali na vse strani, sam papež Pij XI. se je pri Mussoliniju zavzel za Slovensko dijaško zvezo. Bednarik je bil nekaj časa celo predsednik dijaške zveze. Uredil je prvo številko dijaškega glasila Rast, ki je izhajalo po dvakrat na leto. PROSVETNI DELAVEC IN ORGANIZATOR Po prvi svetovni vojni se je na Primorskem j ®očn° razmahnilo ljudsko prosvetno delo v Krščansko socialnem duhu. Na Gorišikem se je ! zlasti Filip Terčelj, kasnejši tajnik in duša I prosvetne zveze, posvetil izpeljavi razvejane prosvetne organizacije, vzgoji mladine v društvenih središčih in na meddruštvenih vegojno-Jflulturnih tečajih. Bednarik se je že kot akademik priključil prof. Terčelju pri organiziranju krščanske prosvetne organizacije in je z raznimi vzpodbudnimi predavanji sodeloval pri ustanavljanju novih društev. Osebno je ustanovil dvanajst podeželskih društev in postal je podpredsednik pri sami Prosvetni zvezi. Zelo važno je bilo njegovo delo pri katoliškem prosvetnem društvu Mladika v Gorici, ]oi se je brž uveljavilo kot osrednja prosvetna ustanova, vzor za vsa ostala izobraževalna društva v podeželju. V Mladiko so vstopili številni goriški izobraženci, fantje in dekleta. Predsedniki so bili: dr. Stojan Brajša, dr. Mirko Bru-mat, Lojze Sardoč, Rado Bednarik in Lojze Simoniti. Odlikoval se je pevski zbor z Lojze- tom Bratužem na čelu, ki je prirejal koncerte v Verdijevi dvorani, v Trgovskem domu. Bednarik je bil od vsega začetka član društva, septembra 1923 je bil izvoljen v odbor kot knjižničar; kasneje je postal podpredsednik (1925-1926) in predsednik (19264927). Ob njem je zvesto stal krog prijateljev, ki so se z enakim zanosom žrtvovali za narodne dn kulturne ideale: Lojze Bratuž, Teofil Simčič, Stanko Šuc in Tone Knap, Janko Kralj in Anton Kacin, Polde Kemperle, Lojze Vogrtič in še drugi. ČASNIKAR IN PUBLICIST Njegov življenjski ideal je bilo časnikarstvo. Zato se je tudi zaposlil sprva pri Goriški straži, nato pri Malem listu v Trstu in kasneje pri Novem listu in Družini v Gorici. S članki in razpravami je zalagal skoro vse tedaj na Goriškem izhajajoče publikacije: Mladiko, Naš čol-nič, Jaselce, Gospodarja. Pisal je tuidii za tisk, ki je izhajal v Sloveniji: Tine Debeljak mu v pismu z dne 14. aprila 1939 sporoča, da je »Bogoljub« njegov spis o škofu Gnidovcu pre- Profesorski zbor In dijaki slovenskega učiteljišča v Gorici v šolskem letu 1948/49. Od leve na desno člani prof. zbora: dr. K. Humar, pok. N. Kocjančič, pok. J. Bitežnik, pok. V. Devetak, pok. R. Bednarik, pok. ravnatelj J. Nemec, pok. msgr. S. Gregorec, Iva Hrovatln, pok. E. Komel, N. Močnik-Fortis pustil »Jegličevemu vestniku«, Bednarik pa mu odgovarja, da spet pošilja nekaj za »Obzornik« in daljši pregled italijanskega sodobnega slovstva za »Dom in svet«. Pisal je v koledar Goriške Mohorjeve družbe in v Slovencev koledar. Uredil je tretji Jadranski almanah (1925-1930) in nekaj letnikov Goriške pratike, ki je izhajala od 1923 do 1929, ter osem letnikov poznejše Pratike (1931-1935; 1938-1940). Po vojni je spet pisal v razne liste: Primorski dnevnik, Soča, Matajur, Slovenski poročevalec, Galeb, Razglede, pa tudi v Mladiko in Jadranski koledar. Sodeloval je in tudi osebno uredil več letnikov Trinikovega koledarja. Od leta 1961 pa do smrti je bil goriški dopisnik Novega lisita. KNJIŽEVNI IN ZNANSTVENO-KULTURNI DELAVEC Zgodaj je začel kot književnik. Kot dijak je sodeloval pri šentviških Vajah in kot akademik pri Križu na gori, v Gorici pa zlasti pri Mladiki in Našem čolniču. Dve leti je bil član knjižnega odseka pri GMD. Napisal je več knjig in razprav poljudnoznanstvene, zgodovinske, zemljepisne in narodopisne vsebine, med njimi: Od Anapa do Soče (1930), V tri smeri (1932), Goriška in tržaška pokrajina v besedi in podobi (1932). Nadvse prisrčen je posmrtni spis prijatelju Lojzetu Bratužu Čisti žrtvi svetal spomin (Grob-lje 1937). Iz tujih jezikov je prevedel ali priredil več povesti: Krona življenja (1931), V skalnih gorah (1932), Otočje v plamenih (1933), Cnna orhideja (1937), Na morišče (1938) in še druge podlistke v obliki romanov. Soustanovii je književno založbo Sigma in bil njen tajnik. Po vojni se je z vso vnemo vrgel na šolsko in kulturno področje. V šolstvu je gledal rešitev našega ljudstva v zamejstvu in v izobraženi mladini najboljše jamstvo za njeno bodočnost. Krepko je podpri ustanovitev Šolskega odbora (1959), ki naj pospešuje razvoj šolstva in vodi borbo za uzakonitev slovenskih šol v Italiji, ter Sindikata slovenskih šolnikov, da se poteguje za njihove pravice in še zlasti za ureditev njihovega pravnega položaja. V priznanje so ga šolniki izvolili za predsednika obeh ustanov. Kot profesor na učiteljišču in na li-ceju je zaradi pomanjkanja učil spisal celo vrsto učbenikov za latinščino, zgodovino in zemljepis. Bil je tudi nekaj časa tajnik Dijašike matice in sodelavec pri Dijaškem domu v Gorici. Globoko se je zavedal pomena, ki ga imajo slovenske oddaje radijske postaje Trst A. Po. stal je njen redni sodelavec. Veliko zanimanje so vzbudili njegovi zemljepisni in zgodovinski Obiski po Goriškem in kasneje njegove rubrike Pratifka ter Liki naših mož. Bil je eden pobudnikov Kluba starih goriških študentov ter predlagateljev, katerim zaslužnim kulturnim delavcem naj se postavijo spominske plošče. Bil je tudi vnet sotrudnik Primorskega slovenskega biografskega leksikona. Cesto je poudarjal zgodovinski pomen tega znanstvenega dela ter z veseljem sprejel, da izdela številna gesla. V priznanje za njegovo znanstveno delo ga je Slovensko geografsko društvo v Ljubljani imenovalo za svojega častnega člana. POLITIČNI DELAVEC IN NARODNI TRPIN Prof. Bednarik ni bil nikaik poklicni politik, pač pa narodni in kulturni delavec. Iskreno je ljubil slovensko ljudstvo in rodno primorsko zemljo. Kot časnikar in prosvetni delavec je bil nujno vezan na politično usodo slovenske manjšine v Italiji. Z vsega začetka se je pridružil krščansko-socialni skupini narodnih delavcev, ki so po prvi vojni vzorno organizirali vse slovensko javno' življenje na Goriškem: dr. Josip Ličan, dr. Engelbert Besednjak in dr. Josip Bi-teežnik, Virgil šček, inž. Josip Rustja, dr. Stojan Brajša, dr. Vladimir Glaser, dr. Janko Kralj in krog že imenovanih Bednarikovih prijateljev. Ko je fašizem stri vse organizirano slovensko javno življenje, so se tudi v narodnih krščanskih vrstah pojavila različna gledanja in težnje. Bednarik se je opredelil za šček-Besed-njakovo skupino, ki je med drugo vojno zavzela »sredinsko« stališče. Po letu 1960 sta z Besednjakom skušala tudi na Goriškem oživeti Slovensko krščansko socialno zvezo. Bednarik, ki je vedno zagovarjal narodno slogo, se je z navdušenjem pridružil Slovenski skupnosti, ustanovljeni leta 1975, in doživel radostno zadoščenje, da je bil takoj izvoljen za njenega podpredsednika in od nje prejel v priznanje za nenehno narodno delo Zlato odličje. Predsednik goriške Slovenske skupnosti dr. Andrej Bratuž daje člansko izkaznico podpredsedniku Radu Bednariku. Ob njem novi deželni predsednik Slovenske skupnosti Mirko Špacapan, v sredi član sveta industrialec Ivan Prinčič iz Krmina, med njim in dr. Bratužem novi deželni tajnik dr. Drago štoka Medtem ko je bil sivojamu ljudstvu glasnik vere in zaupanja v svobodno prihodnost, je sam okušal grenkobo procesov, zaporov, konfinacij. Ko je leta 1930 uredil tretji Jadranski al-f manah, je vojaška oblast uvedla zoper njega di-I sciplinsko preiskavo, češ da izdaja iredenitistične i 'knjige, polne slovenskega nacionalizma, ne more f biti združljiva z njegovim oficirskim činom. Po I dveh letih, 27. marca 1932, ga je vojaško sodišče | v Vidmu degradiralo: »Infanterijslkemu podporoč-I niku Radivoju Bednariku je odvzet čin zaradi E prisegi nasprotnega političnega delovanja«. Februarja 1931 je v Gorici enkratno izšel : list »Gospodar«. Fašistična oblast je brž proglasila izid lista kot »poisikus« obnoviti pravkar zatrto izhajanje Novega liista in Družine ter uprizorila zastrašilni proces: obtožila je 'ravnatelja Katolišike tisikarne Ludvika Špacapana, Rada Bednarika, dr. Janlka Kralja in časnikarja Poldeta Kemperla, da so nezakonito izdali »Ver-bum Dei«, »Domače branje«, »Strica Janeza buikvice« ter »Gospodarja«, ki naj bi ga bila uredila dr. Kralj in Bednarik. Špacapana so obsodili na 4 mesece ječe iin na 400 lir globe, dr. Kralja in Bednarika pogojno na 2 meseca ■ ječe in 200 lir globe, časnikarja Kemperla so pa oprostili. V letih 1939-1945 je bil večkrat zaprt in interniran: mobiliziran v Castelferretto pri An-coni leta 1939; interniran v Urbisaglia pri Ma-cerati (1941); zaprt v Gorici leta 1943; odpeljan v kazensiki »battaglione speciale« v Potenzi leta 1943, od koder so ga uklenjenega odpeljali na zaslišanje v Trst pred zloglasni »Ispettorato di polizia« in ga nato spet vrnili v Potenzo; leta 1944 spet zaprt v Garioi in Šempetru. Dne 3. maja 1945 so ga prijeli v Gorici in odpeljali v zapore v Ljubljano. Tako je po 25 letih požrtvovalnega dela in preganjanja za narodno svobodo doživel nepopisno grenkobo razočaranja in ne-hvaležnosti. OPOROKA MLADIM RODOVOM Ime prof. Rada Bednarika, ki je pol stoletja stal na braniku slovenske kulture v zamejstvu, je neizbrisno zapisano v zgodovini goriških Slovencev. Vsem je zapustil zgled nezlomljive zvestobe do verskih in narodnih idealov v času, ko je bil fašizem na višku svoje moči, mladini pa oporoko, naj se v večji meri vpreže v delo za kulturno rast in razivoj našega naroda. JERNEJ PAVŠIC Najmanjše okamnine s Primorske pod elektronskim mikroskopom Tehnika z neizmernimi koraki sega po dosežkih znanosti, ki lahko neposredno koristijo človeštvu ali pa omogočajo drugim znanstvenim vejam doseči zastavljene cilje. Enako znanost izkorišča napredke tehnike. Tudi pri prodiranju v najmanjši, za prosto oko nevidni svet, se je v zgodovini mnogo spremenilo. Nizozemec Jansen je leta 1590 sestavil prvi mikroskop. Hook je z njim leta 1667 odkril in opazoval organske celice. Ob izboljševanju optičnih pripomočkov pa so prodirali vse globlje, vendar optični mikroskop ne dopušča velikih povečav. Z njim lahko opazujemo največ 2000 krat povečane objekte pa še takrat ni slika posebno dobra. Optiko je v tem pogledu prekosila elektronika, ki je odprla povsem nov svet. Elektronski mikroskop je prodrl do najmanjših struktur - celo do molekule, ki so jih do takrat le slutili. Toda tudi s tem mikroskopom marsikdo ni bil zadovoljen. Vzorec je bilo težko pripraviti in moral je biti zelo tanek. Zato z elektronskim mikroskopom ni bilo mogoče opazovati vseh objektov. Pred nekaj leti pa se je uveljavil poseben tip elektronskega mikroskopa, tako imenovani rasterski elektronski mikroskop ali s tujo besedo scaning elektronski mikroskop. Pri klasičnem elektronskem mikroskopu preidejo elektroni skozi preparat in rišejo na zaslonu obris objekta. Pri raster-skem mikroskopu pa lovijo elektrone, odbite od površine preiskovanega vzorca. To seveda bistveno poenostavi pripravo vzorca in neposredno lahko opazujemo objekt, ne da bi nas motila njegova debelina. Naštete prednosti rasterskega in elektronskega mikroskopa so postale zanimive tudi za opazovanje najdrobnejših okamnin, torej za svet mikro-paleontologije. Ti najdrobnejši fosili so velikokrat edina priča o okolju, v katerem je nastajala neka usedlina, o načinu nastanka ali o starosti kamni- Foraminifere iz Hišnega laporja Goriških Brd. Obe fotografiji sta 150 krat povečani ne. Droben svet fosilov nam je bil pred iznajdbo elektronskega mikroskopa veliko bolj oddaljen. Optični mikroskop daje že pri nekoliko večji povečavi nejasno, medlo sliko objekta. Elektronski rasterski mikroskop pa je vnesel v mikro paleontološko vedo pravo revolucijo. Približal nam je dotlej neznane podrobnosti, s katerimi so marsikdaj povsem spremenili stare poglede o poteku razvoja posameznih živalskih ali rastlinskih rodov in vrst. Seznanil nas je s sestavo apnenčevih ali kremenčevih skeletov mikrofosilov in povedal še marsikaj zanimivega. Tudi pri nas so že začeli opazovati in slikati okamnine z rasterskim mikroskopom. Ni naključje, da so za začetek izbrali prav mikrofosile iz Primorske. Tamkajšnji geološko zelo zanimiv in pisan svet namreč že dalj časa privlači strokovnjake. Pravi raj za mikropaleontologe so flišne kamnine, ki zavzemajo velik del Goriških brd, Vipavske doline in Posočja. V mehkih laporjih, ki se menjavajo s tršim peščenjakom, najdejo nešteto zanimivosti, med drugim prostemu očesu skrite številne mikroskopske majhne fosile. Tako najdejo hišice foraminifer, ki jim slovensko pravimo luknjičarke in spadajo med praživali. Njihove hišice so najrazličnejših oblik in velikosti. Med »večjimi« ostanki organizmov v laporju so še ostrakodi, ki spadajo k rakom dvoklopnikom in so nekoliko podobni drobnim školjkam. Nadalje najdemo v laporjih drobne iglice iglokožcev in druge ostanke majhnih fosilov, ki zdaleč niso tako pogosti kot foraminifere. Še veliko bolj pisani in pogosti kot foraminifere so najmanjši znani fosili iz teh laporjev. To so tako imenovani nanofosili ali nanoplankton kar pomeni »najmanjši«, »droben«. V to skupino prištevamo skeletne ostanke drobnih alg, ki so lebdele v takratnem morju. Veliki so komaj nekaj tisočink milimetra. Za boljšo predstavo jih lahko primerjamo z dinarskim kovancem. Pri tisočkratni povečavi bi meril dinarski kovanec dvajset metrov, nano-fosil pa bi bil velik komaj dva milimetra. Pred slikanjem z raiterskim elektronskim mikroskopom morajo mikrofosile izluščiti iz kamnine. To naredijo tako, da zdrobljen vzorec namočijo v vodikov prekis, ki kamnino razžene in toliko omehča, da jo potem z vodnim curkom izperejo skozi zelo drobna sita. V materialu, ki ostane na mrežici, tičijo foraminifere, ki jih za silo vidimo že z boljšo lečo. Za nanofosile je postopek še preprostejši. Majhen košček laporja dajo v vodo in tako na- Apnenčev nanoplankton iz flišnega laporja Ravnice nad Grgarjeni. Obe fotografiji 6.999 krat povečani stalo kalno raztopino kanejo na posebno stekeice, ga posušijo, zalijejo s posebno smolo in preparat je pripravljen za opazovanje pod mikroskopom. Največkrat seveda opazujejo mikro-fosile kar z optičnim mikroskopom, ker je delo z elektronskim mikroskopom predrago. Za podrobnosti pa so se v zadnjih letih vseeno poslužili slikanja na rasterskem mikroskopu. Prvi ra-sterski mikroskop so imeli na Tekstilnem inštitutu ljubljanske univerze. Danes pa je rasterskih mikroskopov v Sloveniji že več. Najprej so proučevali mikrofosile iz flišnih laporjev Goriških brd in Ravnice nad Grgarjem. Za opazovanje pod rasterskim mikroskopom nalepijo fo-raminiferne hišice s posebnim prevodnim lepilom na valjaste nosilce in jih prevlečejo s tanko plastjo zlata in ogljika. Vse skupaj potisnejo potem v brezzračno komoro in na predmet spustijo snop elektronov. Na zaslonu se pokaže slika foraminifere z vsemi podrobnostmi in izvrstno globinsko ostrino. Te slike potem ni težko fotografirati (glej slike od 1 do 3). Pri forami-niferah so zadovoljni že z dvesto do tristokratno povečavo. Torej jih lahko lepo opazujejo tudi z optičnim mikroskopom, vendar je pri elektronskem slika neprimerno natančnejša in boljša. Še bolj zanimivi so rezultati opazovanja nanoplanktona. Kapljico kalne raztopine kanejo na nosilec in napa-rijo z mešanico zlata in ogljika. V takšnem preparatu je na tisoče drobnih skeletnih delcev planktonskih alg in izbira med njihovimi različnimi oblikami resnično velika. Pri nanoplak-tonu pride do izraza prava moč raster-skega mikroskopa. Fosile opazujejo pri pet do petnajsttisočni povečavi, pri tem pa kvaliteta slike prav nič ne trpi. Na zaslonu se kažejo kroglasti skeleti, sestavljeni iz več delov, žarkovita telesca, podolgovate ploščice z najrazličneje oblikovanimi odprtinicami in podaljški. To je res enkraten pogled v skrivnostni svet najmanjših organizmov. Na fotografijah 4, 5 in 6 je le skromen izsek iz tega pisanega sveta. Po slikah foraminifer in nanoplanktona iz Goriških brd in Ravnice ni bilo težko določiti njihovih pripadnosti posameznim rodovom in vrstam. Po teh podatkih so ugotovili, da so laporji z mikrofosili iz Goriških brd za nekaj milijonov let mlajši od onih iz okolice Grgarja. Vsi pa so nastajali v terciarni dobi pred slabimi 50 milijoni let. Kljub razmeroma veliki starosti so najmlajše morske usedline na Primorskem. Tako so prvič v Jugoslaviji opazovali mikrofosile pod rasterskim elektronskim mikroskopom, ki postaja vse bolj nepogrešljiv spremljevalec preiskav na najrazličnejših področjih. RAJKO PAVLOVEC Okamenele ribe pri Komnu in Mrzleku Pred mnogimi milijoni let so na prostoru Slovenije valovila morja. V njih so nastajale različne usedline, podobno kakor tudi danes padajo na morsko dno najrazličnejše organske in anorganske snovi ter se kopičijo v tanke ali debele plasti. Iz preteklosti se je na slovenskem ozemlju ohranilo največ apnencev in dolomitov, to je sedimentov, ki jih sestavljata pretežno kalcijev in magnezijev karbonat. Pre- cej je tudi peščenjakov, ki so sestavljeni iz drobnih zrnc peska, ta zrnca pa so se pozneje trdno zlepila. Na Slovenskem imamo še laporje, ki so karbonatno glinasti sedimenti, pa mnogo drugega, npr. ostanke vulkanskih kamenin. Ob gubanjih in krčenjih zemeljske skorje so se morja umaknila s slovenskega ozemlja in nastajala so gorovja, reke so zarezovale v zemeljsko povr- šino in večkrat je nastajal kras. Skozi davno geološko zgodovino so se takšni procesi ponavljali, to pomeni, da je morje naše kraje nekajkrat preplavilo in se zopet umaknilo. Takšna morja so valovila tudi na prostoru današnje Primorske. Morski bazeni so bili zdaj plitvejši, zdaj globlji, enkrat obsežnejši, drugič manjši in polni zalivov. V morjih so živele različne rastline in živali. V nekaterih obdobjih je bilo veliko školjk in polžev, drugič zopet polno praživali, poznamo pa tudi obdobja, ko so na Slovenskem rasli koralni grebeni ali nekakšne podmorske trate, polne morskih alg. Ostanki odmrlih rastlin in poginulih živali so se marsikdaj ohranili v plasteh sedimentov kot okamenine. Seveda so se ohranili predvsem tisti skeletni deli, ki so iz trdnih snovi in zato po smrti organizma niso propadli. Dobro so se ohranile lupine školjk, hišice polžev, apnenčeva ogrodja koral in alg. Ohranila so se tudi okostja rib, redkeje skeleti vretenčarjev, plazilcev in drugih više razvitih živali. Primorska je znana po številnih okameninah. Naš koledar je o njih že nekaj poročal. 0) Mimogrede je bila tudi omenjena najdba okamenele želve Sontiochelys, ki so jo dobili na Skalnici (Sv. gori). Najdba želve pa je že precej zanimiva za strokovnjake, saj takšne stvari ne odkrijejo vsak dan. Še bolj zanimiva je morda najdba reptila iz okolice Komna, vendar so na to precej redko okamenino skoraj pozabili. Zelo zanimive okamenine s Primorske so tudi ostanki rib, ki so se imenitno ohranili v plasteh pri Komnu na Krasu in pri Mrzleku pod Skalnico (Sv. goro). Te ribe je pred osemdesetimi leti opisal znani raziskovalec kra-pinskega pračloveka zagrebški profesor Karel Gorjanovič-Kramberger. (2) Riba Belonostomus matteuzi je dobila vrstno ime po nekdanjem kustosu v Goriškem muzeju. Najdena je bila pri Mrzleku. Na sliki trikrat pomanjšana Tej ribi, ki so jo našli pri Mrzleku, so dali latinsko ime Amiopsis prisca. Na okamenelem ostanku so dobro vidne celo luske. Riba na sliki je trikrat pomanjšana Pri Mrzleku so bila do takrat nahajališča okamenelih rib manj znana, medtem ko so bila njihova nahajališča v okolici Komna že večkrat omenjena. Prvi je pisal o njih J. Heckel že leta 1850 in 1856. Sledili so še drugi opisi ali pa so na najdbe iz okolice Komna vsaj opozarjali pri opisih drugih okamenelih rib iz raznih delov Evrope. (3) Pomen teh rib je veliki raziskovalec Gorjanovič-Kramberger dobro ocenil. Leta 1895 je napisal takole: »Opisane ribe iz Komna, Mrzleka, otoka Hvara, Brača in M. Libanona v Siriji so večinoma nove, še neznane v literaturi. Novi so celo nekateri rodovi, spremenili pa so se tudi pogledi nekaterih strokovnjakov o sistematiki rib.« Okamenele ribe sta poslala Gorja-noviču-Krambergerju takratni ravnatelj Tržaškega muzeja dr. Carlo Mar-chesetti in justos Goriškega muzeja Matteuz. Prof. Gorjanovič-Kramberger je okamenele ribe opisal v hrvaščini, saj je bila strokovna publikacija natisnjena pri zagrebški Jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti. Besedilu v hrvaščini je dodal prevod v latinščini, tako da so opisi rib uporabni tudi za tiste strokovnjake, ki ne razumejo hrvaškega jezika. Na žalost nahajališča rib niso bila natančno opisana. Geologi so jih v zadnjih desetletjih večkrat iskali, vendar tako dobro ohranjenih rib, kot so jih odkrili pred osemdesetimi in več leti, niso mogli več najti. Nahajališče rib v dolini Soče leži pri Mrzleku pod Skalnico. Nekajkrat omenjajo, da je to nahajališče pri Mrzleku tik ob Soči, drugič pravijo Mrzlek pri Solkanu blizu Gorice, tretjič zopet pri Mrzleku na podnožju Skalnice. Še manj natančno so označena nahajališča na Krasu. Zanje vemo le to. da so v okolici Komna in Gorjanskega. Pred leti pa so našli ribe tudi pri Tomačevici. V novejšem času je plasti, v katerih so našli ribe, raziskoval profesor ljubljanske univerze dr. Mario Pleničar, (4) čeprav tudi on ni našel bolje ohranjenih ribjih ostankov. Zanimive pa so njegove ugotovitve glede okolja, v ka terem so ribe živele. V okolici Kom na so našli ribe v temnih skrilavcih, ki jih imenujejo tudi ribji skrilavci Starejši raziskovalci so te plasti ime- Iz Komna na Krasu okamenela riba Coelodus vetteri. Na sliki je skoraj v naravni velikosti novali po kraju Komen komenski skrilavci. Vendar je Pleničar dokazal, da so takšni skrilavci nastajali v različnih obdobjih in jim zato ni mogoče dati enotnega imena. Poleg ribjih skrilavcev nastopajo skrilavi apnenci z ro- ženci, to so apnenci s kremenovimi gomolji. Ti sedimenti so nastajali v nekoliko globljem morju, vendar še vedno na tako imenovanem kontinental- s-nem pragu, torej pred tistim delom morja, v katerem se morska globina Ancylostylos gibbus je bil najden pri Mrzleku. Na sliki je pomanjšan za polovico hitro zveča. V takratnem morju so živele različne ribe. Ko so poginile, je njihovo telo padlo na morsko dno. Glinasti in apnenčevi sedimenti so jih zakrili in nam ohranili okamenela okostja, mehki deli rib pa so seveda razpadli. Jasno je, da so ribe živele tudi v drugih predelih takratnega morja, vendar se tam niso ohranile v okamene-lem stanju. To pomeni, da so za oka-menine potrebni primerni pogoji, ki ohranijo vsaj skeletne dele. Zelo verjetno pa v takratnem mor- ju, ki je valovilo na prostoru današnje primorske, niso nastajali samo ribji skrilavci, ampak so se v nekaterih delih morja vsedali tudi apnenci. Te se-dimente najdemo po raznih delih Primorske. V njih so številne okamenele školjke in polži. (Apnenci so nastajali bliže obale in v še plitvejšem morju kot ribji skrilavci.) Večkrat najdejo v teh apnencih tudi okamenele praživali iz skupine foraminifer ali luknjičark. Ti preprosti organizmi so potrebovali za svoj obstoj sorazmerno plitvo morje in precej čisto vodo. Geologi po vsem tem mislijo, da so v globljih delih moria nastajali ribji skrilavci, v plitvejših delih bliže obale pa apnenci s školjkami, polži in foraminiferami. Da so takšni apnenci nastali v plitvejšem morju blizu obale kažejo tudi dolomit-ne breče, ki se pojavljajo ponekod poleg apnencev. Breče so nastale iz delcev kamnin, odpadlih od obalnih sten in nakopičenih v morju ob obali. Takšnih breč med ribjimi skrilavci niso našli. V času nastajanja ribjih skrilavcev smo imeli torej na prostoru današnje Primorske naibrž nekoliko različno se-dimentacijo. Ob robu takratnega morja so se vsedali apnenci. Nekoliko proč od obrežja se je morje poglobilo in tam so nastajali ribii skrilavci in apnenci z roženci. Še bolj proč od obale ie bilo še globlie morje, vendar usedlin iz tega najglobljega morja doslej na Primorskem niso našli. Zanima nas še vprašanje, kdaj so se odvijali ti procesi. To je bilo v mlajšem delu srednjega zemeljskega veka ali mezozoika, ki ga delimo na tri večja obdobja, na trias, juro in kredo. Ribji skrilavci so nastajali v kredni dobi in sicer v njenem starejšem delu, mogoče tudi še v mlajšem delu krede. Če povemo to v številkah, lahko rečemo, da so ribe, katerih ostanki so se nam ohranili v ribjih skrilavcih, živele pred približno 70 do 100 milijoni let. Okameneli ribji ostanki iz okolice Komna in Mrzleka spadajo prav goto- vo med zanimivejše okamenine, ki so jih našli na slovenskem ozemlju. Najdbe so vzbudile pozornost tudi med strokovnjaki drugod po svetu, saj so našli na Primorskem nekaj rib, ki jih drugod do takrat niso poznali. Povrhu vsega pa so te ribe izvrstno ohranjene. i1) R. Pavlovec: šestdeset let Saidlovih spre^ hodov po Goriškem. Koledar GMD 1973; R. Paiv-lovec: Vasici Medana in Kožbana v geološkem strokovnem izrazoslovju. Koledar GMD 1974. (2) K. Gorjanovič-Kramberger: Fosilne ribe Komena, Mrzleka, Hvara i M. Libanona. Dljela Jugoslovanske akademije znanosti i umjetinosti. Zagreb. 1895. (3) J. Heekel: Beitrage zur Kenntniss dar fossilen Fische Oesterreichs Denfcschrifiten der k. k. Akadamie der Wis:senscha£ten, Wien 1850; J. Heckal: Beitrage zur Kannitniss dar fossilen Fische Oesterreichs. Prav tam, Wien 1856; F. Steindachnar: Beitrage zur Kenintniiss dar .fossilen Fische Oestarreichis. Sitzungsbenichte der k. k. Akadamie der Wissenschaften, Wien 1859; R. Kner: Ueber einige fosisilan Fische aus dan Krei-de unid Tentiarschichten von Comen und Pod-suised. Prav tam, Wien 1863; R. Kner: Neuer Bei-trag zur Ketnntnisis der fossilen Fische von Comen bed Gdrz. Prav tam, Wian 1867; F. Bassani: Ueber einige fossilen Fische con Coman. Var-handlungen der k. k. geologischan Reichsan-sitalt, Wien 1879; F. Bassani: Contiribuzione allla fauina dttiologica del Carso prasiso Comen in Istria. Padava 1880. (4) M. Pleničar: Stratigrafski razvoj kredmih plasti na Južnem Primorskem in Notranjskem. Geologija, Ljubljana 1961. ALBERT MIKLAVEC KRMiMi Ktanci Kdo naj vas prešteje, kraški klanci: kolikor je hiš, toliko vas je, in kolikor vrtov je in ograd, še toliko vas je... Kako bi stopil rad s teh tujih, trdih, mrzlih in nemirnih cest na vaša topla tla za zadnjo pot domov! F. M. Ob petnajstletnici dušnopastirskih tečajev zamejskih izseljeniških duhovnikov Pozimi leta 1960 je msgr. dr. Maksimilijan Jezernik, tedanji podravna-telj papeškega zavoda Propaganda Fi-de v Rimu, sprožil misel, da bi bilo prav, če bi se zamejski in izseljeniški duhovniki tu pa tam kdaj srečali, da se med seboj bolje spoznajo, navežejo stike in pretresejo skupne dušnopastirske zadeve. Kmalu potem so se sestali v Gorici zastopniki Goriške, Tržaške in Koroške z msgr. Jezernikom in sklenili, da bo prvo srečanje poleti 1961 v Celovcu, kamor povabijo vse slovenske duhovnikje iz zamejstva in izseljenstva. Od takrat se je vršilo 15 takih tečajev na raznih krajih, vsako poletje, razen 1973, ko je moral tečaj odpasti zaradi tehničnih ovir: Tečaji so bili: štirje v Celovcu, pet v Tricesimo, štirje v Trstu in eden na Barbani. Udeležba je bila zelo številna, saj je nihala od 120 do 149 udeležencev iz vseh držav Evrope, pa tudi gostje iz obeh Amerik so bili skoro vedno navzoči. Navadno je bilo po troje tehtnih predavanj o najrazličnejših problemih, ki so jih imeli strokovnjaki duhovniki in laiki. Važnost teh tečajev ni toliko v razpravljanju raznih zadev, temveč v vsakoletnem srečanju duhovnikov, ki vse leto delajo med Slovenci ob meji in po svetu, v izmenjavi njihovih izkušenj in v spodbudah, ki jih duhovniki dobijo za nadaljnje delo v tem svojevrstnem času. Odbor, katerega člani so zastopniki vseh obmejnih škofij, izseljenske skupine zapadne Evrope in rimskih duhovnikov poskrbi, da so tečaji vedno uspešni in da z vedno bolj tesnimi vezmi ustvarjajo bratsko povezanost med slovenskimi duhovniki izven Slovenije. Naj tudi v bodoče vršijo svoje važno poslanstvo! Vlatajurski župnik Paskval Gujon, pisec knjige »Lju-Ije nadiških idolin« in što-blanški župnik Marij La-vrenčič v razgovoru z dr. Bogom Senčarjem na »Beneškem večeru«, (ki ga je priredilo Društvo slovenskih izobražencev v Trstu 25. februarja 1975 DUŠAN ČERNE, časnikar in javni delavec »Svetovni popotnik« Andrej Kobal in Dušan černe V mnogih spominskih člankih, v različnem prikazovanju slovenskih osebnosti malokdaj naletimo na človeka, ki bi mu bilo glavno zanimanje politika, ker je v naših ljudeh nejasna zavest, da je politika nekaj nevrednega, grdega in nevarnega in ker je, tudi zato, predvsem dobrih in izvirnih politikov malo. Zato se mi zdi toliko važnejši prikaz politika, kakršen je bil i Dušan černe. In hudo mi je, da moram Dušana I černeta obravnavati med tistimi, ki jih ni več. Dušan Černe, politik, časnikar in javni delavec se je rodil v Trstu 21. maja 1916, kjer je bil njegov oče začasno v službi. Izvirno so Černetovi iz Vogerskega pri Prvačind v Vipavski dolini. Gimnazijo je študiral v goriškem nadškofijskem zavodu, a je ni dokončal. Odšel je v Ljubljano in 1937 maturiral na tamkajšnji kla-, sični gimnaziji. Nato se je vpisal na beograjsko pravno fakulteto. Zaradi vojne ni mogel dokončati visokošolskih pravnih študijev. Pred strašnim bombardiranjem Beograda 6. aprila 1941 je zapustil jugoslovansko prestolnico in se preko Zagreba vrnil v Ljubljano. Kmalu je začel organizirati po deželi odporniško gibanje. Leta 1942 so ga fašistične oblasti ujele in je moral več mesecev prenašati muke in trpljenje v zaporu talcev. Nato so ga internirali v Gonarsu. Med nemško zasedbo naših krajev je ilegalno živel v Gorici. Dve leti po koncu vojne je nastopil službo pri tiskovnem uradu zavezniške vojaške uprave. Po prihodu Italije v Trst 23. oktobra 1954 je bil dodeljen tiskovnemu uradu vladnega komisariata, od koder pa so ga po nekaj mesecih odpustili. Preživljal se je s honorarnim delom na tržaški radijski postaji, dokler ni dobil 1966 tam stalnega mesita časnikarja. Zadnja leta je živel v Trstu in v prostem času na Vogerskam v domači hiši in na obhišni pristavi, kjer sam ga par tednov pred smrtjo še videl obrezovati vrtnice. Če v mislih preletimo zunanjo in znano plait njegovega življenja, moramo ugotoviti poleg osnovne težnje k politiki veliko organizacijsko Sposobnost, ki je redka in zato tem dragocenejša odlika. Ti značajni potezi je pokazal že v gimnazijskih letih. Konkretneje je svoje naravne darove začel uresničevati v Beogradu, kjer je bil tajnik in knjižničar Slovenskega prosvetnega društva, tajnik narodnoobrambnega združenja primorskih Slovencev »Julijska krajina«. Od 1941 je deloval v demokratičnem osvobodilnem gibanju in v ilegalnem odporništvu okrog lista »Združeni Slovenci«. Leta 1943 je sodeloval pri demokratičnem gibanju »Tretja skupina«, ki je opravljala ilegalno narodnoobrambno dejavnost. V letih 1943/44 je sodeloval pri listu »Narodna edinost«. Po vojni je bil dve leti član goriškega Mladinskega gledališča. V letih 1948/ 54 je bil član raznih odborov tržaškega akademskega kluba Jadran. Od 1952 je bil član glavnega odbora tržaške Slovenske krščansko-so-cialne zvaze. Leta 1955 je ustanovil krožek Mladih slovenskih izobražencev in ga vodil do 1961. Leta 1962 je bil sopobudnik in član vodstva Skupne slovenske liste na Tržaškem, ki se je 1964 preimenovala v Slovensko skupnost. V stranki je bil večkrat politični tajnik, blagajnik in od zadnjega občnega zbora, oktobra 1974, predsednik nadzornega odbora. Dušan Černe je bil jasen v svojih načelih, naravno slovensko usmerjen, brez kompromisa, ko je šlo za slovensko stvar, vztrajen, požrtvovalen in neutruden delavec, ko je bilo treba reševati važne slovenske probleme. Ves predan stvari ni iskal sebe, časti ali dobička. Bil je dober poznavalec naše predvojne, medvojne in povojne zgodovine; poleg jasnega gledanja mu je bil dan tudi dober spomin. Bil je prenikav poznavalec ljudi in dogodkov, vedno o vsem informiran, vesten in natančen tudi v svojem poklicnem delu, radodaren in odprt, kakor da v (njem odseva mirna, sončna in odprta ravan, ■komaj vzvalovana v lahno gričevje, kjer je preživel leta otroštva in prve mladosti. Dušan je bil veren in je svoje versko prepričanje uresničeval v vsakdanjem življenju. Njegova vera ni bila pobožnjakarstvo ali sentimentalnost, temveč življenjska metoda in praksa. Glavna oznaka Cemetove osebnosti je bila politična. In izhodišče njegovih političnih prizadevanj je bil narodnopolitični koncept, ki ga je bil naslonil na štiri stebre: narodnost, krščanstvo,, socialnost in gospodarska osamosvojitev. Dobro je vedel, da se moramo temeljito organizirati, če hočemo uresničiti svoje cilje. Postaviti si moramo moderne programske točke in po možnosti vzdrževati dobre stike z matično domovino, ki je dolžna podpirati vse Slovence ne glede na njihovo ideološko in politično usmerjenost. Vedno in povsod je zagovarjal, da moramo imeti Slovenci v Italiji lastno politično organizacijo, da moramo biti kot narodnopolitični subjekt sami ustvarjalci lastne usode. Le samostojna politična organizacija nas lahko zastopa brez pridržkov. Drugi nas lahko razumejo, podpirajo, nam pomagajo, a ne morejo biti mi. Kot polnopravni moramo zastopati in predstavljati sami sebe tudi v politiki, to je na tistem področju, kjer je v naši ureditvi ključ za najvažnejše odločitve. Zaradi takega prepričanja se je odločno postavil proti vključevanju Slovencev v tuje stranke. Prepričan je tudi bil, da bomo Slovenci v Italiji dosegli svoje pravice in uresničili svoje koristi, če bomo enotno organizirani na osnovi, ki bo upoštevala naše narodne značilnosti, težnje in hotenja. Široka združitev slovenskih sil je potrebna za učinkovit nastop proti ogrožanju naših bistvenih vrednot, kakor so jezik, zemlja in samobitnost. S smrtjo Dušana Čemeta se je podrl važen steber slovenske samostojne politične organizacije — Slovenske skupnosti; z njim je ugasnil občutljiv osvetljevalec ter utihnil pazljiv spremljevalec naše manjšinske politike. Umanjkal je v največji zrelosti, zato je škoda tem večja. Bil je vedno zdrav in precej močne konsti-tucije, zato nismo mogli verjeti vesti, ki se je 24. začela naglo širiti, da je bil Dušan zadet od kapi. Upali smo, da gre za pomoto. Zaman. Umrl je na velikonočno soboto, 29. marca, nekaj pred polnočjo po enotedenski agoniji najprej v goriški bolnišnici, kamor so ga v naglici pri. peljali z Vogarskega, kjer ga je bila napadla bolezen, in nato v videmski bolnišnici, kjer so vse poskušali, da ga rešijo. Pogrebne svečanosti so bile 2. aprila v goriški stolnici, kjer so s©, maševali njegovi prijatelji ob veliki udeležbi sorodnikov, kolegov, prijateljev, predstavnikov političnih in kulturnih organizacij. Nato smo ga pospremili k večnemu počitku na goriško pokopališče. Ostal nam bo v spominu kot mož visokih vrlin in njegovo delo bo za vedno zapisano v zgodovini zamejskih Slovencev. Častni kanonik msor. Valentin Birtio Častni kanonik čedajskega kapitlja beneški rojak Zdravko Birtič (Birtig), župnik v Dreki pod Kolovratom V Slovenski Benečiji deluje skupina vzornih [duhovnikov, ki se v nezlomljivi zvestobi rodni zamlji in lastnemu ljudstvu žrtvujejo v božjo čast in duhovni ter gmotni blagor izročenim jim vernikom. To so današnji Cedermaci, ki jih občuduje slovenski človek in spoštuje vsak [ pošten furlanski sodeželan. Cerkvena in civilna t oblast je zdaj odlikovala enega iz kroga teh I skromnih, ponižnih, a srčno blagih in požrtvo-[ valnih duhovnikov, župnika Valentina Birtiga j (Zdravka Birtiča). To odlikovanje je hkrati priznanje velikih zaslug, ki jih ima vsa skupina pri obrambi neodtujljivih naravnih pravic bene-. ških Slovencev. Videmski nadškof Alfred Bat tisti je aprila 1975 imenoval msgr. Zdravka Birtiča, župnika v Dreki, za častnega kanonika kolegiakiega kapit-! Ija v Čedadu in s tem dal uradno priznanje življenjsikemu delu tega zaslužnega, in idealnega duhovnika. Občinska uprava v Dreki, ponosna nad cerkvenim odlikovanjem svojega župnika, je tudi s svoje strani počastila msgr. Birtiča in mu poklonila zlato odličje in dragoceno pergamentno [ polo, na kateri stoji posvetilo: Monsignorju Valentinu Birtig-u, novoizvolje-■ nemu častnemu kanoniku slavnega kolegialnega kapitlja v Čedadu, ie 28 let po verski vnemi, I razumnosti in srčni dobroti odlikujočemu se pastirju cerkvene skupnosti v Dreki, vedno zve-I stemu Bogu, domovini, rodni zemlji ter v miru in vojni zaščitniku narodnostne resničnosti in I pesniku svojega ljudstva — Občinska uprava z [ občudovanjem poklanja to zlato priznanje in | vošči zdravja in življenja. — Dreka, junija 1975 Msgr. Zdrav,ko Birtig (Birtič) se je rodil v I Riuoncu nad Nadižo 20. decembra 1909. Študiral je v videmskem semenišču in postal duhovnik leta 1933. Služboval je v Osojanah v Reziji, v Mrsinu pod Matajurjem in od leta 1947 dalje v Dreki. Med zadnjo vojno je rešil pred uničenjem Mrsin, ko je med nemškim napadom tekel v Podbonesec na komando in prepričal poveljnika, da kozakov niso pobili prebivalci iz Mrsina. Slovenska javnost, ki v msgr. Birtiču gleda vzornega duhovnika pa tudi mehko pesniško dušo, ki v verzih in prozi odkriva lepoto beneške zemlje, dobroto beneških ljudi, povezanost slovenskega človeka z rodno grudo, materno besedo in krščansko vero, mu izraža tople čestitke in iskrena voščila, da bi s svojim ugledom mogel storiti še veliko dobrega v blagor naših bratov in sestra v Slovenski Benečiji. K. MUCIČ CQ - Kanal 7 »CQ Kanal 7, CQ Kanal 7, govori postaja Gordon goriškega QTH; kličem in poslušam na kanalu 7. Break! -O.K. Gordon, najlepše 73-51 od Soraye, ki je v krogu s Tigrom in Malo Evo; sporoči, kako me slišiš; zate je razmerje Santiago 8 in radio 4. Break! - O.K. prav dobro te slišim; zdaj moram narediti QRT, da napolnim baterije, potem pa grem 144 vodoravno. 73-51 vsemu krogu in 88 Mali Evi. Break!« Se vam je mar že zgodilo, da ste slišali tak ali podoben razgovor sredi televizijskega filma? Če se vam to še ni pripetilo, se vam bo prav gotovo v prihodnosti, kajti antene C.B. se množijo na strehah kot gobe po dežju; ponoči in podnevi, ob vseh urah se v ozračju prepleta na stotine sporočil, ki jih zaupajo radijskim valovom ljudje vseh starosti in raznih socialnih položajev; vse enako je prevzela C.B.-manija. Najbrž že sprašujete: Kaj pa je sploh ta C.B.? C.B. pomeni »Citizen Band« (to je mestni val) in znači posebno skupino valovnih dolžin, ki so po mednarodnih sporazumih rezervirane za radioamaterje. Sam naziv tega vala pove, da gre za take frekvence, ki omogočajo predvsem pogovore na kratke razdalje (frekvence so okoli 27 MHz in so razdeljene na 23 kanalov, kakor da bi šlo za TV programe); možne pa so povezave tudi na velike razdalje. V Italiji je bil C.B. uzakonjen šele pred kratkim; rabili pa so ta način komunikacije številni amaterji že prej (oblasti so jih nekako prenašale). Privrženci »C.B.-manije« preživijo velik del prostega časa pri svojem radiu (ki mu pravijo »moja hišica«, na Goriškem pa kar »moj barakin«) in si kratijo čas s čudnimi sporočili, ki jih sestavljajo predvsem kratice in številke. Postajam dajejo amaterji raznovrs-na imena kot Gordon, Gringo, Mala Eva; ali pa jih sestavijo po začetnih Oprema goriškega radioamaterja črkah svojega imena in priimka, izraženih v standardni abecedi, v katerih črke nadomestujejo besede: A-Alfa, B-Bravo, C-Charlie, F-Fox-trot, P-Papa, T-Tango, Z-Zulu. Tako recimo Pepi Hro-vatin postane Paha Hotel. Radioamaterji ne rečejo »moje mesto« ampak »moj QTH«; ne rečejo »zdaj bom prekinil« marveč »zdaj bom naredil QRT«, itd. Obstaja torej cela vrsta mednarodnih kratic, vsaka s točnim pomenom. Tudi številke pridejo prav, da se varčuje s sapo; »pozdravi« postanejo 73-51, »poljubi« 88, »grem jest« se pra- Take in podobne razglednice si izmenjavajo radijski amaterji vi »grem polnit baterije«, postelja pa je 144 vodoravno. »Krog« znači vse postaje, ki delujejo na istem kanalu in ki si zapovrstjo podajajo besedo, pravzaprav Mike (tj. Mikrofon). Ce kdo začne oddajati in bi se rad vključil v »krog«, nastopi z odločnim Break, nato pa lepo počaka, da mu prepustijo Mike. Beseda »Santiago« in za njo številka (med 1 in 9) pove, kolikšna je jakost sprejetega sporočila, beseda »radio« in za njo številka (med 1 in 5) pa znači stopnjo razumljivosti. Največja želja vsakega C.B. je, da mu uspe narediti čimveč DX, to je povezav z oddaljenimi radioamaterji. Z njimi nato izmenja QSL, tj. razglednica, ki potrjuje povezavo z vsemi tehničnimi podatki (glej sliko). Zdaj ko ste prebrali ta članek, se boste morda tudi vi navdušili za C.B. in si boste morda omislili svoj »bara-kin«, da boste lahko delali DX. Pazite na hudomušneže, ki vam bodo sporočili, da so Norvežani ali Avstralci, v resnici pa oddajajo iz avtomobila, ki je parkiran pred vašo hišo. 73-51. ta kraj, ki je pravi ključ hriba sv. Mihaela ali Vrha. 2e na tisoče sovražnikov je bilo ravno pri Boškinih pokončanih. Boškini so res poguba Italijanov. Slučaj, ki ni slučaj, je nanese!, da je bil postavljen pri Boškinih oddelek naših strojnih pušk, kjer je služil tudi Jožef Tomšič, sin Valentina Tomšiča, posestnika pri Boškinih. Jožef Tomšič je torej s strojno puško branil lastno hišo. Dolgo časa je ta vrli mož junaško branil pred sovražnikom lastni dom in odbil že veliko število hudih italijanskih napadov na Bošikine. Iz ljubezni do rodine hiše se je mnogokrat izpostavljal največjim nevarnostim, da je tako junaško odbijal Italijane, ki so hoteli zasesti njegov dom, dom, v katerem mu je tekla zibelka. šič Jožef in Angela pl. Reja poročena v Kozani 24. maja 1913 ANTON PRINČIC Neustrašeni vojak Jožef Tomšič iz Boškinov Letos bo minilo 60 let, odkar je padel pred lastnim domom v obrambo domovine vojak Jožef Tomšič iz Boškinov. Umrl je 24. januarja 1916 in »Slovenec« z dne 14. februarja 1916 tako poroča o njem: Nad izlivam Viparve v Sočo se vzdiguije že neštetokrat imenovani hrib siv. Mihaela; gori na hribu ravno nad izlivom Vdpaive v Sočo sameva par hiš, ki so krog in krog obdane s šumnim drevjem. Ta kraj se iimenoje »Boškini« ali po domače »Ušje«. Dva dobra posestnika sta se tu naselila in sii uredila lastna domova. Posestnika sta vrla Slovenca. Ta mala naselbina spada pod furlansko županstvo Zagraj (Sagrado). Ta dva [ posestnika sta bila torej zadnja slovenska straža na slovensko-furianski meji. Boškini so vsled vojske trpeli, a naši že nad osem mesecev drže Nesreča, ki posebno v bojni črti niti trenutek ne počiva pa je hotela, da je vrli slovenski vojak padel pred lastnim domom za lastni dom. Krogla ga je zadela in smrtno ranila. Na pol živega so tovariši prenesli v Renče, kjer je po dveh dneh podlegel smrtnim ranam. Pokopali so ga na renskem pokopališču v soboto, dne 24. januarja 1916. Pokojni Jožef Tomšič, po domače »Pepe z Ušji«, je bil rojen leta 1880; bil je poročen. Bil je izvrsten pevec in gledališki igralec. Na odrih je že velikokrat nastopil in občudovali smo njegovo neprisiljeno igranje. Zabaven skozi in skozi je bil katoliškega prepričanja. Počivaj v miru, dragi Pepe! Padel si pred lastnim domom 1. z. Fervidus Med onimi zaslužnimi rojaki v naši deželi je veljal tudi dr. Anton Brecelj, ki mu je Klub starih goriških študentov ob stoletnici njegovega rojstva postavil 20. julija 1975 spominsko ploščo na rojstni hiši v žapužah pri Ajdovščini. Rodil se je dr. Brecelj kmečkim staršem 9. junija 1975, študiral gimnazijo v Ljubljani, medicino v Gradcu in na Dunaju, bil v Gorici zdravnik-primarij od 1903 do 1915, ko se je po prvi vojni — pregnan iz Gorice - odselil v Ljubljano in tu 22. septembra 1943 umrl. Bil je poverjenik za zdravstvo v Narodni vladi za Slovenijo do smrti. Sedanja Tomšičeva domačija v Boškinih za lastni dom! Tvoja pevska družba v Sovodnjah in Rubijah te bo pogrešala in tvoji prijatelji kličejo: Na svidenje, hrabri branilec lastnega doma! Spomin na itebe ostane pri nas neizbrisen K temu poročilu iz »Slovenca« do damo še nekaj novic: Jožef o va žena je bila Angela pl. Reya iz Kozane v Brdih in je imel z njo dva otroka: Jožkota ki je prevoznik v Kranju ter Jelico, ki živi v New Yorku. Jožefov brat Krištof je bil vojni kurat pri mornarici v Puli Prav je, da se po šestdesetih letih spoštovanjem spomnimo na tega hra brega borca za domovino. Dr. Anton Brecelj se je izkazal plemenitega zdravnika tudi študentom gimnazije, velik človekoljub do malega človeka, krščanski humanist, pisec poljudno znanstvenih zdravstvenih razprav, zlasti v boju proti jetiki. Kot politik — pristaš nove socialne smeri Janeza Evangelista Kreka, se je udejsitvoval pri Slovenski krščansikOHSOcialni zvezi. Med zadnjo' vojno je bil član vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte slovenskega naroda in ves srečen zagledal Goriško in svoje Zapuže v skupnosti slovenske zemlje. Dr. mOH BHimJ v Tedaj študentje klasični v Gorici stari hodili smo v latinske, v nemške šole, ponosni deielani goriške metropole, in peli še, da Bog cesarja nam ohvari. Čez Travnik dol po Korzu šli smo šli, na vse strani smo buskali z očmi. Smo prišli z Gor, z Vipavske, z Brd, dol s Krasa, pod pazduho nosili knjige smo učene, a v naših srcih iskre ognja skoz plamene. V nas tlelo prebujenje novega je časa. mHMi K ml , -7 s ffll m Zdravnik, socialni delavec in pisec strokovnih knjig dr. Anton Brecelj Čez Travnik dol po Korzu šli smo, šli, v nas plala je zaljubljena, nemirna kri. Zravnali smo frizure, si zvezali kravate, gasili petošolske smo ljubezni. Kdo zmenil se takrat je za bolezni? Smo po trnovskih dragah trgali podplate. Oblaki jadrajo čez kuclje bogvekam, za njimi črnošolci: danes tukaj jutri tam. Za Čavnom jutranja se zarja vžge, zašije, ko študent na rajžo gre. A v to brsteče naše listje se pijavka zagrizla je, do korenin zavratna zajedavka, preteča rodu našemu gorje, ki jetika, ji sušica je bilo nje ime. 5e mladcem rada bi izpila gorko kri. Tedaj je on zavzdignil opominov sto: Boj jetiki! Zatreti treba je to zloJ To rekel mož, zdravnik je z blagimi očmi, ki nam izmeril pljuča, srca, jetra je, obisti. Pošiljal v drage smrekove nas je preko gora si šibka pljuča okrepčat in si bistrit duha. Doktor Anton Brecelj, ki našemu zdravniku plemenitih Veličin smo tu postavili hvaležni v mramoru sklesan spomin. Zapušci, pozdravljeniJ Se veselite z nami, ponos vas dviga, čast vas drami v ta lepi praznik, v ta slovesni dan — kot da oživljen vrača se vaš sovaščan. Mu davne sanje je izpolnil zvesti čas, kot da se vrača prost v domačo, rodno vas. No, Zapušci, kaj niste beli mramor lomili nekoč v vipavski zemlji tej? Nam boste še v pomoč čez čas, ko lepše obeležje s pridnimi rokami rojaku svojemu postavite vi sami? Pojdimo zdaj na slavje: Zapušci — na zdravje! Dr. Henrik Tuma Poleg dr. Anitona Gregorčiča in Andreja Gabršoka je bil na goriški pozornici tudi dr. Henrik Tuma, izreden kulturni, socialni narodni delavec, znanstvenik, pisatelj, priznan velik alpinist svetovnega merila. Rojen 9. julija 1858 v Ljubljani, očetu delavcu češkega pokolenja, je bil učitelj v Postojni, nakar je, poln naravne energije, dovršil pravo na Dunaju, bil sodni praktikant v Trstu, leta 1895 sodni pristav v Tolminu in v Gorici, na obeh sodnijah dosegel tiudii slovensko ura-dovanje, pozneje odvetnik je vztrajal v Gorici do 1924, se neprostovoljno umaknil v Ljubljano in tu 10. aprila umrl. Trideset let v Gorici je odigral važne javne vloge, s slovenskimi političnimi veljaki je sodeloval v društvu »Sloga«, v narodno-napredni stranki, končno v sociatocndeimokratski stranki. Za njegove goriške dobe je bil skoraj ves čas poslanec v goriškem deželnem zboru, v slovenskem klubu se je pogumni, nepopustljivi dr. Tuma boril za slovenske, zlasti šolske pravice. Izdatno je podprl društvo »Šolski dom« in je sodeloval kot predsednik ali odbornik ali nadzornik v slovenskih prosvetnih, gospodarskih, trgovskih, obrtnih zadrugah in posojilnicah ter podpornih ustanovah. Znanstveni alpinist dr Tuma, samohodec, redkokdaj z vodnikom, je prehodil in proučeval Julijske Alpe in objavljal svoje študije v Planinskem vesitniku. Alpinizem mu je bil več kot fizično izživljanje, — znanost o Alpah. V njih imenih je iskal prvotno slovensko planinsko kulturo. Napisal je tri glavna dela: »Imenoslovje Julijskih Alp«, »Pomen in razvoj' alpinizma«, »Iz mojega življenja«. Politiiku borcu za narodne in socialne pravice, alpinistu znanstveniku je Klub starih goriških študentov odkril dne 21. septembra 1975 v Novi Gorici v aleji znamenitih Goričanov na Erjavčevi cesti spomenik z doprsnim kipom (dela Borisa Kalina in Marjana Keršiča). JL tkHENRIK TUMA «58-»» MIK WBIOT I MftmsT 80ffi€ZA««W DEUvsMaraaa je po prvem letu filozofije v Ljubljani, odšel nadaljevat in končat študij v Senj.O) Prav tako nisem uspel pojasniti naslednjih podatkov v uvodnem članku čez celo prvo stran z Josipovo sliko v sredini, ki ga je priobčil neki »pobratim« v puljskem časopisu »Naša Sloga« 22. oktobra 1901, ob 25-detnici delovanja Josipa Velikanje v J-uršičih: »Započevši srednje škole u Slovensko j, do-' vrši ih u Senju, praputovav Bosnom dodje u Srbiju, postane slušaocem visoke škole u Beogradu, poprimi se narodnog ustanka; nu uvidiv srpsku ekiskluzivnost, i osvjedočiv se, da Srbija ne može biti našim Piemontom, razočaran vrati se ikuči. Željan raditi i žrtvovati se, dovršiv bogosloviju u Gorici, zaredjen bio svečenikom porečko-puljske biskupije.« Talko nam ostane nepojasnjeno, pod kakšnim vplivom se je po končani filozofiji v Senju odločil za potovanje po Bosni (takrat pod Turki!), kaj ga je vleklo dalje v Srbijo, za kakšen študij se je odločil na visoki šoli v Beogradu, kateri narodni vstaji se je predružil (proti Turkom?) in končno, koliko časa je vse to trajalo. Najbrž več časa, ker je stopil v bogoslovje že 244eten. Vse to daje slutiti, da se je Velikanje, če ni bil že po naravi nagnjen k tiveganim do^ godivščinam, za to odločil kot razgledan in navdušen narodnjak, da bi s tem dal duška svojemu odporu proti Bachovemu avstrijskemu centralističnemu in ponemčevalnemu absolutizmu. V zaključnem spričevalu njegovih teoloških študij v goriškem centralnem bogoslovnem semenišču z dne 20. avgusta 1870 je označen kot bogoslovec poreškopuljske škofije s pripombo, da je stopil v bogoslovje leta 1866. Zanimivo bi bilo zvedeti, kaj ga je nagnilo, da se je odločil za službovanje v Istri. Najbrž, tako domnevam, zgled njegovih sedmih idrijskih rojakov, ki so talkrat že župntkovali v ttfža-ško-koprski škofiji (igl. šamatizem za leto 1875!), zelo verjetno pa tudi veliko pomanjkanje delavcev v istrskem vinogradu Gospodovem, zlasti v poreškopuljiski škofiji. Istra je imela tedaj zelo malo domačih duhovnikov. Zato ni čudno, da je v tistih letih po službenih podatkih (še-matizmih) tržaškokoprske in poreškopuljske škofije (za leto 1875 oziroma 1881) službovalo tam neverjetno veliko število slovenskih duhovnikov iz drugih škofij: skupaj 179 iz ljubljanske in 7 iz mariborske škofije, poleg teh še 39 Cehov in Moravanov! Tako se je tem Slovencem pridružil tudi Velikanje, o katerem je zgoraj omenjeni »pobratim« zapisal, da je bil »željan raditi i žrtvovati se«. V duhovnika je bil posvečen 11. septembra 1870 in pel novo mašo v Spodnji Idriji ter tu čakal na. dekret o namestitvi. VELIKANJEVA PRVA SLUŽBENA MESTA Poreškopuljski škof dr. Juraj Dobrila mu je 6. oktobra 1870 poslal dekret, s katerim ga je imenoval za kaplana v župniji Bale v rovinj-skem dekanatu, ki ga tukaj v prevodu prinašam. Štev. 631. Častit emu gospodu Velikanje Josipu, novomašniku poreško-puljske škofije v Spodnji Idriji. S pričujočo listino Vas postavljamo za duhovnega pomočnika v župniji Bale v dekanatu Rovinj. Zato vedite, da morate to službo nastopiti pred prihodnjim praznikom Vseh svetnikov. Vsako nedeljo in praznik boste odhajali k podružni cerkvi v Krmed, kjer boste pred ali po maši imeli krščanski nauk za otroke »sla-vice« (tj. v hrvaškem jeziku) in po evangeliju pridigo ljudstvu prav tako »slavice«. V kolikor Vam bo dušno pastirstvo vernikov v Krmedu in v sosednji vasi Golaš, kar bo vaše glavno opravilo, dopuščalo, boste pomagali pri svetih opravilih tudi v župnijski cerkvi (v Balah). Zaupamo v Gospoda, da boste vse dolžnosti svoje službe izvrševali z marljivo zavzetostjo in z zglednim duhovniškim obnašanjem in življenjem. Iz poreško-puljskega škofijskega ordinariata v Poreču, 6. oktobra 1870. Jurij, škof V Balah, oziroma v Krmedu, je služboval dobrega pol leta, do meseca maja 1871. S škofijskim dekretom z dne 9. maja 1871 je bil premeščen v Fulj kot kapiteljski pomočnik pri tamkajšnji stolnici. Njegova dolžnost je bila, da dnevno prisostvuje v karu pri rednih in izrednih bagoslužnih opravilih in da vrši dušno pastirstvo v odvisnosti od župnijskega upravitelja. Poleg tega bo Vaša dolžnost, da vsako nedeljo in praznik ob določeni uri mašujete v stolnici in imate po evangeliju homilijo v hrvaškem jeziku, kakor tudi krščanski nauk za hrvaške otroke po običaju. Sicer pa, ker je puljski kapitelj združen z dušnim pastirstvom in ker njegov pomočnik prevzema dolžnosti vakantnega kanonika, zato boste kot tak v vsaki potrebi na razpolago tudi za dušno pastirstvo tako za Italijane kakor za Hrvate, kakor bo odredil župnijski upravitelj. Tu je Velikanje ostal samo diva meseca, kar je bil s Škofijskim dekretom 28. junija 1871 že imenovan za kaplana ekspozita kaplani je Kav-ran mutvoranslke župniije v dekanatu Vodnjan. V dekretu stoji, naj službo nastopi taikoj, ker je župnik v Mutvioraniu slabega zdravja. Pomaga naj mu tudi v župniji, zlasti puli oskrbovanju bolnikov, kolikor -tega .zaradi fizične onemoglosti ne bi zmogel sam župnik. Posebno pa se Vam priporoča, da se z vso vnemo in gorečnostjo posvetite verskemu pouku ljudstva in še posebno mladine. Zato boste vsako nedeljo in praznik imeli med mašo homilijo po evangeliju in pred ali po maši verouk za otroke ter boste nauk s primernimi vzgledi utrjevali. Po letu dni ise je mutvoranstoi župnik zaradi bolezni župniji odpovedal in stopil v pokoij. Ker ga pa škof zaradi pomanjkanja duhovnikov ni mogel .takoj nadomestiti z novim župnikom, ga je začasno imenoval za župnij sikega upraiviitelja, ter je Velilkanjatu, kaplanu-efcspozitu v Kavraniu, z dekretom z dne 1. julija 1872 poveril skrb za vsa opravila v župniji, za katera bi ga oslabeli župnijski upravitelj zaprosil. Po petah letih Službovanja v Balah in Kr-medu, Pulju in Karvraniu, od 'koder je pomagal tudi v župniji Mutvoran, ga je škof Dobrila 15. maja 1875 iz Kavirana premestil končno kot kaplana-akspozita v Juršiče, kamor se je preselil 6. oktobra istega lata. Tu je ostal nepretrgoma do upokojitve v začetku leta 1921, dobrih 45 let. Da bo delokrog njegovega službovanja popoln, moramo 'dodati še to: zaradi pomanjkanja hrvaških diulhovnilkov je nekaj mesecev — eixourrandO iz Juršičeiv — opravljal izpraznjeno kaplaimsko Službo v Svetvinčentu s tem, da je oskrboval Krmed z Goflaišem v župniji Bale (prvo njegovo službeno mesto!). Potem še od 1. avgusta 1880 do 1. novembra 1881 kaplanijo Šajini (@1. dopis dekanijskega urada v Voidirijanu z dne 16. novembra 1881.) škof Happ ga je leta 1887 spet zaprosil, da bi prevzel vnovič — escurrendo iz Juršičev — dušno-paistirsko sikrb za vernike v Krmedu in Golažu, ki so ostali brez duhovnika. Dne 13. marca 1887 mu piše, kako mu je hudo, ko prihajajo zastopniki tamkajšnjih vernikov in prosijo duhovnika, pa jim ga ne more dati, ker nima nobenega na razpolago, ki bi zinal njih jazik. Tako mi ne preostane nič drugega, kot da se obrnem na Vas s prošnjo, da se usmilite teh ubogih Hrvatov, a hkrati tudi mene in prevzamete exeurrendo duhovno skrb zanje. Enkrat prej ste bili na to pristali, a tudi kmalu odpovedali. Pozivam Vas, da mi sporočite, ali ste pripravljeni narediti tako delo usmiljenja za te uboge Hrvate vsaj zdaj, ko so tega tako nujno potrebni. Če je takrat to službo sprejel, ni bilo mogoče ugotoviti. Juršiče je Velikanje zapustil konec poletja 1921 in se tako po petdesetih letih napornega in izredno težkega delovanja v hrvaški Istri umaknil v Idrijo, kjer je kmalu potem, že 29. Oktobra 1921, v starosti 78 let umrl in bil tam pokopan. V tamkajšnji mrliški knjigi je njegova smrt vpisana suhoparno, kakor pri drugih umrlih, brez vsake posebne oznake. Tudi v župnijski kroniki o njem ni nobenega zapisa. Ker je bilo tamkajšnje staro pokopališče v zadnjih letih splanirano in na njem sezidana nova žup-nijska cerkev, ni tam ostato na tega velikega in tako zaslužnega duhovnika nobenega spomina več. Zato je prav, da mu vsaj tukaj po tolikih letih postavimo dostojen spomenik. ŽALOSTNE RAZMERE V JURŠIČIH V ROVERIJI V PREJŠNJEM STOLETJU Da bi mogli pravilno oceniti zasluge, ki si jih je Velikanje pridobil s svojim 45-letnim svojstvenim delovanjem za praroditev Jurčičev, je potrebno nekoliko poseči v zgodovino Istre in še posebej tega kraja. Ozemlje kapianije Juršiči se imenuje Rove* riija. To je tisto področje južne Istre, ki se razprostira levo in desno ob cesti, ki pelje iz Pazina v Plulj, med Srvetvlinčentom in Vodnja-,nom, v čigar središču je vas Juršira blizu te ceste. Temu področju so dali tone Roverija Benečani za časa rtjih vladanja, ker je bilo ob-raščeno s hiraštovimi gozdovi (ital. »roivere« = hrast). Benečani so seveda tekom stoletij te gozdove hudo razredčili, ker so potrebovali les za graditev ladij in za temelje v morju, na katerih stoje današnje Benetke. Tam so zato ostali le redki gozdiči in pašniki. Beneška republika je te kraje sploh samo izkoriščala, ni pa ničesar storila za gospodarski in kulturni napredek tamkajšnjega podeželskega ljudstva. To priznavajo celo sami italijanski iredentisti prejšnjega stoletja, kakor npr. Carlo de Fran-oeschi in Tomaso Luciani. Prvi v sivoji knjigi »Mamiorie autobiografiohe«, ki je izšla v Trstu Odprtje X. jubilejnih študijskih dni v IDragi v soboto 6. septembra 1975. Poje zbor »Fantje izpod Grmade« pod vodstvom Iva Kralja ! teta 1926, str. 5 trdi: »Istra je trpela v siroma-[ moštvu in zapuščenosti po krivdi tistih, ki so ji vladali.« Tamaiso Luciani pa je v Kaedler-jevam listu »LTsfcria« dne 12. septembra 1846 zapisal: »štiri ali pet stoletij beneškega gospo-| stva je bilo, žal, toliko vekov nezavesti in spanja. Pa tudi slovansko ljudstvo po vaseh je kljub svoji podivjanosti in surovosti ohranilo v sebi klice velikih kreposti, ki bi bile že do sedaj vzklile, če ne bi bila beneška vlada ne samo vzdrževala, temveč tudi podžigala v tej pokrajini prvotno neslogo med čevljem in opan-kom, med lastnikom zemlje in težakom (kolo-noml), med meščanom in vaščanom, med Šča- vi (!) in Latini... in ko bi, kakor je bila dolžna, pripustila Slovane k vsesplošni gostiji prosvet-Ijenosti in omike.« Talk »beneški del« Istre je po razpadu beneške repulblike (»Sarienissiime«!) in Napoleonovih »Ilirskih provinc« leta 1813 oziroma 1815 podedovala Avstrija. Čeprav je bila cela Istra sredi prejšnjega stoletja v vsakem pogledu najbolj zapuščena in zanemarjena pokrajina v avstrijskem cesarstvu (odtod naziv »tužna Istra«), velja to še posebej za južno Istro, zlasti za Roverijo. Slovansko ljudstvo na podeželju je balo brez narodne zavesti, nepismeno, brez šol v svojem jeziku, razen duhovnikov, še teh maloštevilnih, brez svojih svetnih izobražencev, na vse načine izkoriščano od tuje gospode, od nje v vsakem pogledu odvisno in prezirano, v Roveriji povrh vsega tega tudi versko zapuščeno in zanemar- jeno. Roveroi so spadali pod italijansko župnijo v Vodnjanu, od koder so prihajali opravljat dušno pastirstvo italijanski duhovniki, ki niso poznali jezika ljudstva, in še to v cailkev sv. Kvirina na skrajnem južnem robu Roverije, daleč od središča. Zalto ni čudno, da so t/i ljudje — brez svoje krivde — zašli v blato vseh mogočih hudobij, pustolovščin in aločinov. Tu so bile skoraj na dnevnem redu tatvine, ropi in raizbojniiištva. 2e v čaisu beneške Vladavine je bilo v njeni Istri veliko pustolovcev, roparjev in razbojnikov. Teh ni manjkalo tudi poltem, ko je Napoleon Isitro vključil v Ilirske province. Bili so strah in trepet prebivalstva, zlasti potnikov. Znano je, kalko so jih Francozi skušali povsod z največjo strogostjo zatreti, tako tudi v Istri. Maršal Marmont je s proglasom 13. marca 1810 prepovedal nositi orožje brez pismenega dovoljenja, nekaj dni za tam (24. marca) pa zapratil s smrtno kaznijo vsem taistim, ki bii prekršili to zapoved. Kjerkoli so Francozi naleteli na razbojnike in jih ujeli, so jih takoj na mesitu obesili na prvo drevo ah na kakem vidnem mestu, navadno ob cesti, za strah in opo-mlin. Trupel obašencev ni smel nihče šest mesecev snelti in pokopati. Omenjani Gario de Fran-ceschi v svojih »Spominih« piše, da je njegov oče, ko se je leta 1811 s kočijo peljal v Pulj, videl ob cesti pri Svetvlinčenitu tri obešence, katerim so krokarji Mjiuvali trupla. Vendar tudi Francozi v štirih letih svojega vladanja v Iistri niso uspeli iztrebiti vseh tatov, roparjev in razbojnikov, čeprav so juh s tako strogostjo strahovali. Zato so se talke stvari dogajale še več desetletij pod avstrijsko upravo, Iker je mnogim to bilo v kirvi. Verjetno so to podedovali od svojih prodnikov, ko so se ti v 17. in 18. stoletju, bežeč pred Turki z Balkana, naselili v teh krajih. Znano je namreč, da so pogoste kuge prejšnje prebivalstvo v beneški Istri v taistih stoletjih hudo prizadele, tako da so mnoge vaisi in zaisellkii ostali pusti in prazni. Da bi te ljudi nadomestili, so Benečani v te kraje začeli naseljevati svoje ljudi iz beneške republike, zlasti iz Kamnije. (Odtod so naiši ljudje te priseljence imenovali »krnjele«.) Kot nalašč so jiim takrat prihajali v Istro tudi slovanski begunci pred Turki, katere so zato Benečani z obema rokaima sprejemali it) tod naseljevali. (Ali se ni podobno najbrž tudi naš Velikanje nalezel »hajdukovanja« za časa šo-lalnija v »uskoškem« Senju in potem prepotoval turško Bosno ter se udeležil v Srbiji »narodnog ustanka« proti Turkom, da se je potem v Ro-veriiji lažje vživel v »hajdučkog popa«?) V tam pogledu je bila posebno razvpita Ro-verija. Tako beremo v knjigi »Biskup dr. Juraj Dobrila - Spomen kinijiga lOfrgoddšnjice njegova rodenja«, Paain 1912, str. 303: Roverija! ■ Strašna je to beseda, še mnogim v Istri, ker krije v sebi krvavo preteklost, orne Zgodbe iz črnih dni. Razuzdani Roverec ni po-znel meje med tvojim in mojim, ni spoštoval pravice in poštenja, temveč se je podal hudobiji in grehu. Toda odkod to? Bil je namreč prepuščen sam sebi, daleč od sveta in tlačen od gospode; brez nauka in strahu božjega je hlap-čeval svoji volji in se podajal v naročje vsem mogočim strastem. Bil je v resnici strašen! Ljudje, ki so iz srednje Itstre potovali in vozili svoje pridelke v Pulj, so bili veseli, če so srečno prešli Juiršiče v Roveriji. Roparji so namreč nanje preža!i, jih oropali, in če so se skušali braniti, jih večkrat tuidi ubili. Koliko Rovercev je za to delalo pokoro v koprskih zaporih! ŠKOF DOBRILA SE ZAVZAME ZA TO NESREČNO LJUDSTVO IN NAJDE PRI TEM V VELIKANJETU POŽRTVOVALNEGA POMOČNIKA Ko je veliki narodni buditelj in preroditalj hrvaškega naroda v Istri poraškopuljski škof dr. Juraj Dobrila, na kanonični viizitaciji, prvič obiskal Roverijo in videl to strašno stanje, pri-povedujejo, da se je razjokal kot majhno dete. Sklenil je, da v Juršičih, v središču Roverije, čimprej sezida cerkev in župnišče ter jim pošlje duhovnika. Zanimivo je, kako so Juršičand to vest sprejeli. »Ko je tamkajšnjim starcem obljubil, da jim bo poslal duhovnika, mu je eden od njih, neki Pačič, rekel: "Škof, nikar ne pošlji sem duhovnika, saj mu bodo še ... ukradli"« (2) Pa tudi nekateri cerkveni krogli so ga od tega odvračali. Tako je npr. župnik Venier v sosednjem Svetvinčentu še pozneje, ko so v Juršičih že imeli cerkev 5in duhovnika in se je tam spet zgodil nek ogaben zločin, v dopisu na ordinariat z dne 28. februarja 1880 zapisali, da »prebivalci v Juršičih niso vredni imeti ne cerkve ne duhovnika, ker se ne bodo — kolikor jih podpisani pozna — nikoli poboljšali. Njim je potrebna žendarmerijska postaja, katero sicer že imajo.« Toda škof Dobrila je trdino ostal pri svoji odločitvi, prepričan, da bo edino tako lahko pomagal tem ljudem, da se sčasoma versko in nravno prerodijo ter postanejo pošteni ljudje, dobri kristjani in hkrati tudi zavedni narodnjaki. Zato je takoj kupil potrebno zemljišče za gradnjo cerkve in župnišča. Obrnil se je za pomoč tudi na cesarja Franca Jožefa, kateremu je opisal obupno stanje v Roverijd. Ta mu je odgovoril, naj kar začne z zidavo cerkve v Juršičih, ker bo to on plačal, kar ije tuidi storil. Seveda je 'nastalo vprašanje: komu naj poveri to težko in odgovorno deilo? Komu drugemu kot mlademu, korenjaškemu in sposobnemu kaplanu v Kavramu, Josipu Velikanjetu, ki si je že pridobil sloves zglednega in požrtvovalnega duhovnika. Ta je nalogo sprejel in se takoj lotil dela. Ni nnu bilo lahko, saij je moral zalo pogosto prihajati iz Kavrana v precej oddaljene Juršiče, da je tam pripravljal, vodil in nadzoroval gradnjo cerkve in župnišča. Z velikim trudom, povezanim z mnogimi težavami, nevšečnostmi in skrbmd, mu je v treh letih uspelo sezidati cerkev in spraviti župnišče pod streho. Pri tem mu je Dobrila ves čais stal ob strani z veliko ljubeznijo, skrbjo in potrebnimi sredstvi, tudi potem, ko je bil premeščen v Trst, da je mogel Velikanje vsa ta dela dovršiti. Ko je cerkev v Juršičih že sltala in je bilo župnišče vsaj za silo vtseljivo, je škofa skrbelo, kje bo našel -med svojimi duhovniki človeka, Pogled iv veliko dvorano Slov. prosvete ob Prešernovi proslavi, ki jo je priredilo Društvo slovenskih izobražencev 10. februarja 1975. V prvi vrsti od leve: deželni svetovalec dr. Drago Stoka, jugoslovanski konzul Ivan Renko in občinski odbornik v Trstu dr. Rafko Dolhar ,kli bi si upad prevzeti dušno pastkisitvo v tako razvpitih Juršičih. Vprašal je mnoge, a vsi so se branili. Prisiliti pa ni maral nikogar. Ostal mu je edino še Vedikainije. Zato mu je 14. aprila 1875 pisal v Kavram: Roveriji (Juršičem) je potreben duhovnik, ki bi si prizadeval ljudi osvestiti in jih spodbuditi, da bi začeli tudi sami zase skrbeti in se truditi... Ce si želite takega dela, Vas bom v kratkem času premestil tja. Žal mi je dobrih Kavrancev, no, ko bo mogoče, bom poskrbel tudi zanje, siromake. Bog bodi z Vami. Velikanje je na to pristal, naikar mu je škof že 16. maja odpisal: Danes sem Vam preko dekanijskega urada poslal dekret, s katerim se Vam podeljuje služba v Juršičih. Tam boste imeli veliko dela in skrbi: župnišče še ni gotovo, cerkev je prazna in gola, pokopališča ni itd. Pričakujem od Vas potrpežljivosti in razsodnosti; samo tako bo mogoče doseči to, česar manjka. Še preden zapustite službo v Kavranu, pojdite pogledat hišo v Juršičih skupaj s kakim mizarjem, da vidite, ikaj je še potrebno, da se vanjo vselite. Spočetka, mislim, da Vam bo dovolj ena soba za Vas, eno mesto za kuhinjo in kuharico, seveda za prvo silo in potrebo. Potem bomo gledali, da se hiša povsem dovrši po Vašem upravljanju... Naj mizar sprva opravi samo tista dela, brez katerih ne bi mogli v hiši stanovati. Potem bomo poiskali človeka, od katerega smemo upati, da ne bomo imeli nevšeč- nosti... Karkoli boste potrošili za hišo, vse in vsako stvar zapišite, ker bom moral napraviti neprijeten račun z nekim Zankom, Pazincem. Za novo cerkev in njeno blagoslovitev sem danes pisal dekanu v Vodnjan, ki bo za to poskrbel. Za župniščem in cerkvijo bi se dalo narediti vrt, kar Vam je na voljo, da začnete Z delom. Bog daj, da bi bilo vse dobro! Medtem je Dobrila dobil Obvasitilo iz Rima, da je premeščen v Trst. Dne 29. junija 1875 sporoča to vest Vetlikanjettu: Oditi moram drugam: Bog tako hoče, naj mu bo čast in hvala! Toda vendar dokler bom Živ v tej solzni dolini, se bom z umom in srcem ukvarjal z vsem, kar bi moglo prispevati k boljšemu stanju ljudstva v poreški škofiji, posebno še za siromašnejši in bolj zanemarjeni njegov del. Upal sem, da mi bo Bog dal, da bom prej vse uredil v Roveriji, toda to upanje me je na mojo veliko žalost izdalo. Upam, da mi jo boste Vi ublažili in zmanjšali s svojim trudom in preudarnostjo. Dajte, povejte mi, ali ste se že preselili v Juršiče? Ali je cerkev že blagoslovljena? Ali Vam gredo ljudje na roko? Naj bo radostno ali žalostno, povejte mi vse, kar bi me moglo zanimati. Pri dovršitvi hiše se točno držite načrta in beležite vsako tudi najmanjšo stvar, da ne bo prepirov, pravdanja in neprijetnosti namesto zadovoljstva pri tako dobrem delu. Preden odidem, se bom z Vami pogovoril, kjerkoli, kraj Vam bom sporočil pozneje. če greste v Kavrasn, potolažite mi tiste dobre ljudi, katere zapuščam solznih oči. Ubogi moji ljudje! Naj Bog blagoslovi Vas in te ljudi! Velilkanje je na to Škofovo pismo odgovoril, da se v Juršioe zairadi nekaterih težav še ne more preseliti, z dinuge sltrami pa da mu je zelo težavno iz Kavrana voditi še potrebna dela za dovršitev župnišča. Na to mu škof 3. avgusta odgovarja: Prav dobro razumem, da Vam mora biti težko in neprijetno voditi in nadzirati dopolnilna dela na hiši v Juršičih iz Kavrana. Prepričan sem, da to ne vodi nikamor in da bi se morali začasno preseliti nekam bližje, ali v Jur-šiče ali v Vodsnjan, da bi končno prišli do zaželenega cilja. Če je v hiši nekaj prostorov vse-Ijivih, Vam pomanjkanje pitne vode ne bi smelo biti nobena ovira; Vi jo lahko poboljšate z vinom; saj gre samo za malo časa. Če se enkrat preselite v Vodnjan ali Juršiče, Vam bom od časa do časa dal na roko potrebna sredstva, da dela dokončate. Priznam, cela zadeva je zelo mučna, toda brez težav se ne more priti do cilja. Nikar ne izgubite poguma, gre za težki križ. Ko boste premagali prve težave, boste prepevali v Gospodu. Tudi naslednje škofovo pismo — zaidnije iz Poreča — z dne 27. avgusta 1875 je prejšnjemu .podobno. Gotovo se miu je VeJikanje potožil, kako težko mu bo življenje in delovanje med tako zanemarjenim Sn podivjanem ljudstvom v Juršičih. V pismu ga škof tolaži in opogumlja. Z bolečino pripominja, da danalšriji rod v Juršičih res ni vreden, da se človek zanj toliko žrtvuje, toda pravi rodoljub mora biti potrpežljiv in uismeirjalti svoj pogled na rodove, ki bodo prisili in za katere je potrebno boriti se ter prenašati vse težave in neprijetnosti. Lepo prosi Velikan jelta, nalj 'bo pogumen, potrpežljiv in naj vse prenese. »Da se kaj velikega doseže, mora človek veliko trpeti, imeti veliko potrpljenja; tako gre in ne drugače na tem svetu...« Pozdravlja ga »z veliko ljubeznijo« in potem še pripiše: »Bodite junak in lotite se dela Bogu na čast in rodu v rešitev.« Z Dobirilovo premestitvijo v Trst njegova ljubezen in skrb za bedno hrvaško ljudstvo v Istri, zlasti v porešikopuljiski škofiji, posebno še za Juršiče in tamkajšnjega kaplana Velikanjeta, nista prenehali vse do škofove smrti (1882), kakor pričajo naslednja njegova pisma. Prvo škofovo pismo iz Trsta z dne 21. oktobra 1875, ko se je Vdlikanje že preselil v Juiršiče, se glasa: Zelo sem želel prvo službo božjo v cerkvi sv. Frančiška (v Juršičih) opraviti jaz, toda Bogu se je zdelo primerno drugače. Hvala niu od vsega srca! A Vi sedaj junaško naprej! Kadarkoli boste želeli, Vam bom odtod poslal barve, olja itd., pa ko zapiha burja, nama$ite vrata, okna itd. Moja torbica je prazna, no, imam še nekaj drv, Bog dal, da jih prodani, pa bomo dogradili vse v hiši in tudi vodnjak. A Vi začnite v kratkem poučevati otroke... »Naprej, junaška kri!« Vi ste iz junaške korenike, ne ustrašite se kakršnekoli težave, pa boste zmagali. Bog naj Vam bo v pomoč in naj blagoslovi Vaš trud! Leta 1877 je poslal Velikanjetu 750 goldinar-za dovršitev župnišča in 52 goldinarjev za postavitev spominske plošče nad vhodom v cerkev. Kako se je škof zanimal in skirfoel, da bi bilo v Juršičih vse praivilno ureljeno, priča naslednje pismo z dne 25. septembra 1880: Ali se pripravljajo v katastrski občini, v katero spadajo Juršiči, zemljiške knjige? Če da, kako so vpisali župnišče in vrt? Potrebno je, da se vpiše tako: »Župnišče ali kaplanska hiša sv. Frančiška Asiškega v Juršičih«. Če bi bila kaka ovira, posvetujte se z gosp. sodnikom Tr-novcem, katerega pozdravljam. Če Nedanič še vedno plačuje davek na zemljišče, ki sem ga bil od njega kupil, poskrbite, da se tega bremena osvobodi. S pozdravom in ljubeznijo v Gospodu, J. Dobrila. O isiti zadevi mu spet piše 4. aprila 1881: Ko sem kupil zemljišče, na katerem sta bili potem sezidani cerkev in hiša, sem ga moral takrat vpisati na svoje ime, da ne bi mogel Nedanič svoje besede vzeti nazaj, kakor so ga nekateri nagovarjali, pa je vpis tako ostal vse do sedaj; toda sedaj, ko sestavljajo zemljiške knjige, je potrebno, da se stvar uredi po zakonu. Katastrska številka kupljenega zemljišča je 1003 kv. klaftra. Izvolite izmeriti, koliko klaftrov se je porabilo za cerkev, koliko za trg ali plač pred njo, koliko za hišo, dvorišče in vrt, vsako posebej. To moram vedeti, da opravim svoje na sodniji v Vodnjanu in to zavarujem, ker me je stalo denarja in težav. Mnogo in velikokrat mislim na ta nesrečni narod: ali mu je sedaj kaj bolje? — — — Prav sedaj pred veliko nočjo bo tukaj dotiskan molitvenik Oče budi volja tvoja, v manjšem obsegu kot je bil prejšnji; poslal Vam bom nekaj izvodov za Vaše šolarje. (3) Del udeležencev pevskega tečaja, ki ga je priredila Zveza cerkvenih pevskih zborov is Tržaškega v avgustu 1975 v (motelu Ja-snica pri Kočevju. V sredi (v temni jopi) prof. Ubald Vrabec, na njegovi levi i(v isvetli jopi) dr. Zorko Harej JOSIP VELIKANJE V JURŠIČIH V Juršiče se je končno iz Kavrana Velikanje preselil 6. oiktobra 1875. Spočetka še primernega stanovanja ni imel, ker župnišče nli bilo še povsem končano. Moral se je zadovoljiti z nekaj prostori in skromnim pohištvom. 2e prvo noč, ko se je priselil, so mu vaščani ukradli nekaj panjev čebel. Prišel je pač v gnezdo taltov in (razbojnikov, ki spočetka (tudi njemu niso prizanašali. Zato je kmalu »župnišče in vrt obdal Z visokim zidom in bodečo žico ter si napravil, sicer primitivno, larmno napravo, da zaščiti sebe in svoje skromno imetje«,i(4) talko da je bilo bolj podobno trdnjavi kot bivališču duhovnika. Znan je tudi tale primer: k njemu je prišel na obisk prijatelj, jahajoč na konju, katerega je privezal ob vhodnih vraitih na dvorišče. Ko je hotel oditi, konja ni bilo več. Velikanje, ne bodi len, stopi do zvonov in pozvoni. Vaščani, radovedni, prihitijo gledat, čemu to zvonjenje. Tedaj Velikanje zagrmi: »Kdor je mojemu prijatelju ukradel konja, naj ga takoj pripelje nazaj!« In res, krivec konja takoj pripelje in se opravičuje, da ni vedel, da je konj njegovega prijatelja. Pa tudi sicer so se prva leta še vedno dogajale razne kraje, nopii in razbojništva. Pripoveduje se, da je Velikanje vedno nosil orožje pri sebi in da je celo maševal z revolverjem na oltarju, in ko se je kaj taikega zgodilo, je vzel z' oltarja križ v desnico in revolver v levico ter mogočno zapretil: »Ce ne boste posilu-šali tega (križ), boste pa tega (revolver)/« Ce je kdo preplezal zid in mu v vrtu kradel sadje ali odnesel celo komaj vsajeno drevesce, pa je samo zamahnil z roko in menil, naj mu bo; vidi se, da so se začeli zanimati za gojitev sadja, kar jiih bo naučilo delati in gospodarsko napredovati. Da bi jih odvrnil od hudodelstev, je od moških zahteval, da morajo biti ponoči doma, o čemer se je večkrat hotel tudi sam osebno prepričati. Veakirat se je tudi odpravil ponoči okoli in preganjal tatove. Nič čudnega, da se ga je zato kmalu prijelo ime hajdučki pop, s katerim se je tudi sam rad in s ponosom predstavljal. Tako je Velikanje začel v Jušičih orati trdo ledino in trebiti plevel, trnje in osat: »Obiskuje vasi in družine, obsoja lenobo, spodbuja ljudi k pridnemu in poštenemu delu, nastopa proti pijančevanju, zabranjuje ples in hrupna vese-Ijačenja v prepovedanem času, ločuje priležnike, ne trpi prešuštva, ponoči oborožen preganja tatove in roparje...« (5) Hkrati v zaupane mu duše seje božjo besedo, ki naj bi te »hajduke« polagoma spremenila v poštene ljudi in dobre kristjane. ZatTpri odraslih spočetka ni opazil nobenega zanimanja in prizadevanja, da bi se popravili, tako da je včasih že obupava!, čemu ves njegov trud in žrtve. V takih trenutkih so mu bile v tolažbo in mu vlivale poguma besede škofa Do-brile, ki smo jih že zgoraj brali: »Današnji rod v Juršičih res ni vreden, da se človek zanj toliko žrtvuje, toda pravi rodoljub mora biti potrpežljiv in usmerjati svoj pogled na rodove, ki bodo prišli in za katere je potrebno boriti se in prenašati vse težave.« Te besede so ga spodbudile, da se je še z večjo vnemo in še posebej posvetil pouku in vzgoji otrok in mladine. Ne samo, da je pridno učil krščanski nauik v cerkvi, kmalu je dal zgraditi tudi šolo, v kateri je sam 16 let poučeval otroke, dokler jim ni izposloval učitelja. Tako je prek oitrok in mladine vplival tudi na odrasle, da so se začeli polagoma buditi. Kar je bil Velikanje v Juršičih samo kaplan-ekspozit, odvisen od italijanske župnije v Vod-njanu, je to močno hromilo in ateževalo njegovo dulšnopastirsko delovanje. To vidimo iz njegovega dopisa z dine 27. aprila 18&1 škofijskemu ordinariatu v Poreč. Najprej daje ondinariatu izčrpne informacije o poteku prizadevanj škofa Dobrile za zidavo cerkve in župnišča, posebno pa, kako si je Dobrila od samega začetka prizadeval, da bi Junšiči postala samostojna župnija. Potem piše, da se čuiti zapuščenega s civilne in cerkvene strani in da ne more razviti svoje dušnopasitiitsike dejavnosti tako, kakor bi rad in kakor je potrebno, dokler Juršioi ne postanejo župnija. Nato navaja težave in nepravilnosti, ki ga pri tem ovirajo: ne knščuje, oe poročuje, ne pOkopuje, nima pravtice izdajati nobenlih potrdil in dokumen/tov, župnik v Vod-njanu ne pozna jezika njegovih vernikov, ne ljudi in ne kraja; pridržuje si večino dajatev vernikov... Dogaja se, da v Vodnijanu slovesno pokopavajo očitne pritožnike iz njegove kaplanije. Ko nosijo otrolke krstit daleč v Vodnjan, se dogajajo mnoge nevšečnosti in nepravilnosti: v aknsksem času se marsikateri otrok prehladi, trpi lakoto, medtem ko se oče z botri zadržuje v krčmi; moške otroke večkrat vpisujejo kot ženske, da bi se pozneje izognili vojaiščini; ko je neka ženska v vasi Cukriči rodila dvojčka, sta otroka, medtem ko so se domači odpravljali, da ju ponesejo krstit v Vodnjan, umria in so ju sami pokopali v kleti! Na to se je poreški ordinariat nekaj zganil. Okrajno glavarstvo v Pulju namreč piiiše občina v Vodmjanu, da mu je škofijski ardSnariat v Poreiou z noto z dne 7. novembra 1881 sporočali, da bo kaplanu-eksfpoziitu v Juršičih dovolil što larino in vodenje matičnih knjig, kakor ga je za to pooblastilo1 c. kr. oamestnišitvo v Trstu ne glede na konični izid vprašanja meja in dotacije nove župnije v Roveriji. Vendar je do tega prišlo šele v avgustu 1883, in to tako, da je Velilkanje vodil zasebne matične knjige, prepise pa moral še vedno pošiljati župnijskemu uradu v Vodnjan. Škof Dobrila se je do zadnjega boril za ustanovitev župnije v Juršičih. Še malo pred svojim odhodom v Tirst je spet pritisnil na c. kr. namestništvo v Trstu z vlogo z dne 9. ju. Mija 1875, da bi se zadeva premaknila z mrtve točke. Med dnugim piše: Zločini, ki se od časa \do časa dogajajo v kaplaniji Juršiči in bližnjih krajih Roverije v okraju Vodnjan, nujno potrebujejo, da se upo. rabijo vsa sredstva, ki bi mogla dvigniti nrasv. nost tega ljudstva. To prepričanje je nagnilo Njegovo cesarsko in kraljevsko apostolsko Veličanstvo, našega dobrotljivega cesarja, da je odredil, naj se v Juršičih sezida primerna cerkev na državne stroške in tam ustanovi žup. nija. Ta cerkev že stoji, čeprav je trenutno še brez opreme in \brez zvonov; pa tudi župnišče je že vseljivo. Sedaj je potrebno zavzeti se z vso mogočo naglico, da se župnija ustanovi. Nato navaja, da ima sedaj kaplanija 700 duš, s priključitvijo štirih vasi iz župnije Svet-vinčenita s 352 dušami, kakor je že dogovorjeno, bi nova župnija stola 1.052 prebivalcev. In zaključuje: Po obrazložitvi vseh teh stvari si podpisani dovoljuje zaprositi to visoko namestništvo, da bi s tako skrbjo, s kakršno se visoka vlada zavzema za blaginjo prebivalstva, in s tako naglico, krkšno zahtevajo posebne prilike v teh krajih, izdalo svojim podrejenim organom primerne odredbe, lda bi se ta tako potrebna zadeva začela uresničevati in se energično nadaljevala do konca ter se odstranile vse tiste ovire, ki bi jih pri tem za to ljudstvo tako potrebnem opravilu postavljale sebičnost, ne-poučenost ali zloba. Kako je bil Dobrila razočaran in port, da je tudi ta poseg ostal »glas vpijočega v puščavi«, pričajo besede v pismu Velikanji z dne 27. avgusta 1875: »Ne papež in ne škof ne moreta narediti tega, kar smatrata za dobro in potrebno. Pri ustanavljanju župnij ima glavno besedo vlada...« Dobrili to zavlačevanje ustanovitve župnije tudi v Trstu ni dalo miiiru in ga je zalo bolelo. Podrezal je še enkrat pri poreškam škofu Flap-pu, naj se tudi on zavzame za rešitev tega vprašanja. Pismo z dne 2. junija 1880 talko končuje: »Čas je že, da postane tisto nesrečno ljudstvo vsaj s cerkvene strani samostojno.« Pa vse skupaj ni nič pomagalo zaradi ovir, ki jih Dobrila v zgornjem pismu naimasitiništivu omenja: sebičnost, nepDiučenost in zlasti zloba italijan- Na pevski reviji mladine s Tržaškega »Pesem mladih 1975« v Kulturnem domu Iv iTrstu je tnastopil tudi glasbeni ansambel »Kondor« iz Bazovice I skih nacionalistov, katerim se je vlada bala za-I meriti. Po Dobriilovi smrti (1882) ni bilo nikogar I več, ki hi se za to zanimal in potegoval. Tako je Velikanje ostal ves čais samo kaplan-ekspoziit. Pod italijansko okupacijo in fašizmom pa ni I bilo mogoče na to niti misliti. Rešitev tega vprašanja je prinesla šele osvoboditev Istre po drogi svetovni vojni, ko je hrvaški apostolski I administrator v Foreou, dr. Dnagotin Nežič, z j aktom z dne 24. decembra 1950 kapianiljo Jur-I šiči povzdignil v samostojno župnijo. Velikanje je Juršičanom tudi gospodarsko pomagal. Z besedo in laistnim zgledom jih je z lati v tem pogledu dvignil do take višine, da so postailii zled vsej okolici. Kako je to dosegal, beremo v »Naiši Slogi« (22. oktobra 1901): Po Roveriji so bila polja zapuščena, ljudje lenobni, večinoma pastirji. Velikanje krči polja, Z navoženim kamenjem obzidava svoje in cerkvene njive z visokim zidom, sadi trte in plemenito sadno drevje. Ljudje opazujejo, kako se njih duhovnik ves božji dan skupaj z dninarji muči s krampom in motiko, kako so njegove njive lepo obdelane in obzidane, zasajene z bujno trto, njegov vrt poln češenj, jabolk, hrušk itd. To ni moglo ostati brez posnemanja. Danes (leta 1901!) je Roverija kakor malokateri kraj posajena s trto in sadnim drevjem, a marljivost Rovercev vpliva na bližnje Barbance, Svetvinčentane in \Filipance. K temu je vredno pripomniti, da ima roverska občina v vodnjan-skem okraju najmanj dolgov. K temu je pripomogla tudi podružnica pulj-ske hranilnice, ki jo je Velikanje ustanovil in vodil v sosednji vaisi Štakovci. Toda Velikanje ne bi bil Velikanje, če ne bi bil svojih ljudi tuidli narodnostno prebujal, osveščal in vzgajal: Sramota je svojo možatost in glas prodati, tujemu narodu hlapčevati, materin jezik zatajiti. Svoje Roverce je iv narodnem in političnem pogledu do tolike stopnje osvestil, da med njimi ne najdeš človeka, ki bi se prodal. Velikanje je strah in trepet italijanske gospode. Ta siplje nanj psovke, sramotenje, prireja proti njemu ulične izpade, ga fizično napada, vlači v zapor..., toda Velikanje ostaja nepremakljiv v prvih vrstah narodne borbe in neomajan kakor roverski hrast« i6) (»Naša Sloga«, 22. oktobra 1901). V zvezi s tem navajam dva dogodka. Ob državno zbornih volitvah leta 1891 so v vaških občinah imeli volivno pravico visi moški, ki so plačevali vsaj en goldinar državnega davka, vendar ti poslancev niso volili neposredno, tamrveč posredno prek izvoljenih poverjenikov. V Barbanu, Rakllju, Vaituri, v okolica Vodnja-na in v Roveriji je na volitvah poverjenikov zmagala hrvaška stranka pod vodstvom Velika-njeta. Za poverjenika je bil ieibran tudi on. Ta zmaga je Italijane prestrašila in raizdražiia. Zato ni čudno, da je votli/vna komisija v Vod-njanu svojevoljno izključila od volitev poslancev dva izvoljena hrvatska poverjenika, in to nekega Ivana Kiiba iz Filipama iin Josipa Veli-ikanjeta iz Juršičev. Pred drugim glasovanjem v Poreču je član komisije Žikovič predložil, da se dovoli glasovanje tudi tistim, ki so bili izključeni. Toda komisija je predlog odbila in tako je bil za poslanca izvoljen Italijan Ver-gottini z divema glasovoma večine. Ko so hrvaški poverjeniki odhajali iz mesta, so slišali hrupno vpitje, s katerim so Porečani slavili zmago. Hrvaški poverjeniki so se lačni in žejna vračali v kočijah domov. Ko so ob desetih zvečer prispeli po cesti do Višnjama, jih je tu pričakalo okloli 200 Višnjancev, ki so bili iiz Poroča že obveščeni o italijanski zmagi. Ti so začeli vpiti proti njim in jih napadati. Poverjeniki so rdeli kočijažem, naj poženejo koinje naprej, saimi so poskakalli s kočij, se v temi pomešali med svOjat in se tako prebili skozi mesitece. Tu so spat sedli v kočije in nadaljevali pot, a Višnjama so za njimi streljali in metali kamenje tar nekatere tudi ranili. Politično društvo »Edinost« v Trsltu je na podlagi odločnih ugovorov, ki so prihajali iz Istre proti nezakonitostim pri volitvah, tiskalo posebno knjižico, v kateri je tudi izključeni poverjenik Velikanje v svojem imenu in v imenu tovarišev iz zahodne Iistre obrazložil potek volitev in protestiral proti nezakoniti izvolitvi Vargottind-ja za poslanca. Seveda ni vse skupaj nič po* magalo. Take so pač bile takratne prilike v Istri. (?) List »Naša Sloga« je 31. januarja 1895 prinesel tale dopdis iz piiljiskega okraja: »Italijani in poditailijančenci kažejo svojo "dedno kulturo", s kaitero se ponašajo, kjailkoli so: črniti, grdi/ti, napadati naiše ljudi, ki nočejo pihati v njihov rog. Takrat so se s svojim junaštvom proslavili "svtiinljori" krnjeliči (priseljenci iz Kamije) in prodanci slavnega mesta Svetvinčenlta. Ob priliki njih žegnanija, na dan sv. Vincemca, 22. januarja, so šli trije možje, med njimi duhovnik Josip Velikanje, Obiskait svojega prijatelja in rojaka gospoda Filipa Rarbialioa, tamikajšje-ga posestnika in trgovca. Ko so pri njem, držeč se tiste: "svoji k svojim", nakupili, kar so potrebovali, si ogledali njegovo skiatjjšče lesa, viit, prostrane kleti in se z njim nekoliko zadržali v prijetni družba, so se ob sedmih zvečer s kočijo gosp. Barbalioa mirno in tiho odpravili domov. Niso se oddaljili niti 50 korakov od Svetvinčenta, ko je začelo proti njim leteti debelo kamenje kakor toča. Napadeni so bili z leve in desne strani ceste. Kamanje je prihajalo izza zidov ob časti, kjer so se bili poskrili znani junaki "dedne kulture". Na srečo niso nikogar zadeli, le konju ni bilo najbolje, ker je dobil udarec večjega kamna. Do bremu Bogu in hitrim nogam konja se imajo zahvaliti, da so odnesli domov zdrave glave...« KAKŠEN JE BIL VELIKANJETOV ZUNANJI LIK Dolgoletni goriški odvetnik in kulturni delavec dr. Stojan Brajša, istrski Hrvat iz Pazi-na, ki živi sedaj upokojen v Podgori pri Gorici, ga takole opisuje: »Ze kot dijak pazinske gimnazije sem ga poznal. Kako smo preživljali počitnice? Odpravili smo se. na pot po naši dragi Istri... Verovali smo v dobroto naših ljudi, posebno naših narodnih duhovnikov. Držali smo se tiste: "Pau-per studiosus suim, peto viaticuim!" Tako sem se tudi jaz odpravil enkrat na pot iz Pazina v Pulj s sošolcem Zecom iz Žminja. Ustavila sva se v Juršičih pri "hajduškam popu". Bil je to Slovenec Josip Velikanje iz Idrije. Pogostil naju je s kruhom, vinom in sadjem. Občudovala sva tega duhovnika, ki je v začetku svojega delovanja med "hajduki" maševal s pištolo na oltarju, a jih je polagoma tako ukrotil, da so postali blage ovčke njegove paše. Bil je to močan, visok gospod, resnega pogleda in rezke, toda dobre besede.« (8) * * * Ce sedaj povzamemo vse to delo na verskem, vzgojnem, kulturnem, gospodarskem to narodno-političnem polju v Juršičih, ki ga je opravil v tako težkih razmerah s svojo čudovito vztrajnostjo in občudovanja vredno požrtvovalnostjo, smemo Josipa Velikan jata brez pretiravanja prišteti med cerkvene in narodne heroje. Avstrijska vlada ga je za njegove gospodarske zasluge odlikovala z zlatim križcem s krono. V 45 letih je Juršiče in Roverijo popolnoma prerodi!, tako da od nekdanjih Juršičev ni ostalo ne diuha ne sluha. Nekdanje razbojniško gnezdo je spremenil v krasen cvetlični vrt, v katerem je leta 1912 v svoje veliko veselje in zadoščenje utrgal najlepši cvet — novomašnika, potomca nekdanjih »hajdukov« (to je bil poznejši župnik v Medulinu msgr. Jakob Cecinovič). Naj tukaj mimogrede omenim, da so Juršiči po drugi svetovni vojni dali še pet duhovnikov poreškopuljski škofiji in da Bivša pokrajinska odbor-nica Marija Ferletič odpira Septembrski praznik 1975 v Doberdobu. Za njo člani ansambla Mihe Dovžana stoji v Juršičih od 10. januarja 1965 tudi na novo ustanovljeni karmeličanslki samostan, v katerem živi, moli in se žrtvuje sedaj 16 redovnic, ki kličejo božji blagoslov na tamkajšnje ljudstvo. Začetek in temelje vsemu temu je polagal Velikanje, ko je tam oral ledino. Zato bi temu zapisu lahko dali tudi naslov: »Od razbojniškega gnezda do karmeličanskega samostana«. Če drži, da je »nomen - amen«, velja to še posebej za Josipa Veliikanjeta, kar izhaja iz njegovega priimika: zares, Velikan-je bil ta legendami »hajdučiki pop«, po postavi in po delu, ki ga je opravil. In zgodilo se je, kar je zapisal o njem dr. Ivan Pregelj v sivoji povesiti iz Istre Božji mejniki: »Mož je tolik, da ga bodo še v petsmi imeli, kaJkor kraljeviča Marka.« (9) Če do sedaj še ni prišel v pesmi, je pa prišel v slovenslko slovstvo. Tirije so slovenski pisatelji, kolikor sam mogel doslej izslediti, ki so ga s svojimi spisi, vsak na svoj način, oveko-večili: Ivan Pregelj, Fran Milčfaski in Narte Velikonja. JOSIP VELIKANJE V SLOVENSKEM SLOVSTVU Ivan Pregelj je slišal za Vetikanjeta — morda ga je tudi poznal >—, ko je v šolskem letu 1910-1911 služboval kot profesor na hrvaški gimnaziji v Pazinu. iV zgoraj omenjeno povest ga vpleta na več mestih. Glavni junak povesti je mlad in bolehen hrvaški istrski duhovnik, Šime Križmanič, ki mu škof Jurij Dobrila v Trstu, pri katerem je v službi, dovoli oditi na kratek oddih v Ježenj v tinjartski župniji pri Pazinu. Pripotuje z večernim vlakom tv Pazin in prenoči v frančiškanskem samostanu. V prijateljskem razgovoru mu gvardijan med drugim omeni »popa hajduka« v Istri. »Pop hajduk?« se je začudil šime. »Seveda! Župnik v Jutšiičih, Jože Velikanje iz Idrije,« je odgovoril gvardijan. »Pri škofiu si, pa nič ne veš zanj.« »Ne vam,« je odvrnil Križmanič, »a vidim, da je Kranjec. Verujem, da ni slab plovan (duhovnik, župnik).« »Hajduk med hajduki. S pištolami strahiuje s prižniice svoje ovne. Orožnikov se ne boje, njega se,« je povedal gvardijan. (Str. 266). Iz Ježenja gre Šime obiskat župnika v Tanjam in na pati sreča župnika iz Zminja, ki se šimatu predstavi: »Škof Juraj je eden, haj-dulk Jože v Juiršiičih je drugi aden in jaz sem ■tretji eden.« (Str. 38). Ko Šime pozneje obišče tega žminjskega župnika, mu ta potoži, da ima v župniki nekega Martina Milohanoviča iz Juršičeiv. »Ti bom koj povedal, kdo je ta Milohanovič? Ovca je, ampak garjeva! Sam Bog ve, čemu mi ga je vrgel v faro. Za pokoro in slab zgled... Moj faran nii. Iz Juršičev, sem čuil, se je zatekel. Pa je edini iz Jiuaišičev, ki ga hajduk Jože ni ukrotil. Saj si' že čul o hajduku.« »iNekaj sem,« je odgovoril Križmanič. »Si,« je bil Žmiinjski zadovoljen. »Nič ne de. Mož je toliilk, da ga bodo še v pesmi imeli, fcakor kraljeviča Marka. Lej, na prižnioo je šel s pištolami. Kradete, je zaivpii na srerijo. Pa ne boste več. Tu sem jaz in tu so pištole. Ob desetih zvečer ste visi moški doma. Borno videli! Vi hajduki, jaz hajduški pop. Talko jih je ustrahoval. Sam mi je pravil...« (Str. 55). V Tinjamiu prebira Križmamič ziapiske bivšega tinjaniskega župnika Gragoriča. Miad drugim bere: »Biskup Juraj hionmuje po svojii Istri. V Paaiinu sam se mu predstavil. "Kranjec?" je vprašal ljubeznivo in sem pritrdil, da sem Slovenec. "Kranjec, sem rekel." je dejal, "to se pravi: rodni briat, 'ki Istri služi z dušo in telesom"; vprašal me je, ali sam se privadil. Nisem odgovoril določno. Škof mi je navedel rojake v Istri, Looaina Jakoba Volčiča, Gralšiča z Bele, Jožeta Habata in Jožeta Velika-njeta iz Idrije, ki ima že sloves "hajduškega popa", v Juršičih,« (Str. 75). * * * Frana Miličnskega »ljudska zgodba«, kakor jo sam imenuje, '»»Gospod Janez in njegovi hajduki«, je objavljena v njegovi knjigi »Humoreske in groteske«. (10) Milčinski je dve leti služboval iv Idriji, \pa je mogel tam slišati pripovedovanje o Velikanjetu, morda ga je tudi osebno poznal, če je kdaj prišel domov na obisk, zato smemo domnevati, da se v »prijatelju Tomi« skriva sam Velikanje? Milčinski je seveda Josipa Velikanjeta prekrstil v Janeza Petrača, marsikaj spremenil in dodal ter vso zgodbo po svoje šaljivo obarval. GOSPOD JANEZ IN NJEGOVI HAJDUKI Prijatelj Tomo je bil daleč na okoli služboval in pozna ljudstvo in razmere do skrajnih naših mej in vse gostilne. Marsikaj je doživel in ve marsikaj povedati, pa je povedal tudi to-le stvar. Toda miu dosti lepše teče beseda kakor meni; včasih pravi »itif taf«, včasih se priduši, včasih pa z jezikom gre v zob in prekine pripovedovanje — to učinkuje nepopisno. Vsak nima tega daru! Precej let je bil služil nekod na našem jugu, trta tam rodi in figa in oljka in prebiva v ondotnih krajih vrlo zanimiv narod. Ta narod je sedaj drugačen, one dni je bil jaiko skromen: kadar je okopal svoje trte, mu ni bilo do tega, da bi delal še kaj drugega. Vendar se je zavedal svojega rodu; mrzil je, kar je bilo tuje, in kdor je tuj prišel skozi one kraje, je lahko to izkusil na svoji koži Oblast v mestu je imela sila opravila: zdaj so temu popotnemu tujcu bili vzeti voli in voz in roba na vozu, zdaj so onemu pobrali denar in uro in tobak. Komisije so se vozile okoli in vohale za storilci — o takih prilikah se je razodela še druga vrlina onega naroda: vkupe so držali kakor prašiči, kadar pride volk! Drug je pričal za drugega, ves trud oblasti je bil zastonj in oblast je naredila križ čeznje, češ, vsi vkupe so roparji in krivoprisežniki, le dokazati jim tega ne moreš. Komisije so pa le nesle in bila je oblast zadovoljna. Ta čas je bil za škofa v Trstu blag mož, pa ga je bolela ta izgubljena čreda in je ugibal kaj bi storil. Stari župnik je bil ušel od ondod pol nag, hlače so mu bili izmaknili s telesa — pet let je bil živel med njimi, pa še so ga šteli za tujca! Nikdo drug ni več maral tjakaj, vsak se je branil z rokami in nogami. Pa se je spomnil blagi škof svojega Janeza Petrača, taim v tolminskih hribih nekod je pase! duše in hodil na lov; hrust je bil kakor Go-lijat, in ko sta se bila nekoč srečala z medvedom, je medved zmajal glavo, nekaj je zamr-mral in se umaknil s pota. Tega Janeza Petrača je škof poklical pred se in mu dejal: Talko je in tako, nikdo drugi noče, bodi mož, pa ti pojdi tjakaj! Janezu Petraču je bilo žal tolminskih hribov in gozdov in je molčal in se pomišljal. Blagi škof je rekel: »Drugi se bolje! Tii si junak, ti se jih vendar ne bojiš?« Pa je odgovoril Janez Petrač: »Primojduši, ne bojim se jih pa ne!« Ne vem, če se je vrli gospod Janez Petrač resnično pridušil, mogoče je to besedo zgolj zaradi blagoglasja pritaknil prijatelj Tomo, ki je stvar pripovedoval. Pa se mi zdi, da se krepka ta beseda na tem mestu poda, pa naj ostane! In še je dal blagi škof Janezu Petraču denarja, da nabavi za župnišče najpotrebnejše bal išče, kajiti so bili oni ljudje tam vse odnesli do zadnjega stola, do zadnjega lonca, kuharico pa so bili nagnali domov. No in tako se je zgodilo, da je gospod Janez nekega večera pripeljal s parom volov in svojo revščino na novo mesto svojega pastiro-vanja. Sprejel ga ni nihče, nihče ga ni pozdravil, le izza oken in izza vogalov so gledali za Udeleženci »Praznika frta-lje« v Rupi ob Vipavi njiim. Niti ni billo nikogar, da bi mu pomagal skladati ono rnizerijo z voza in si je moral gospod Janez najpotrebnejše sam znositi v žup-nišče. Drugo je pustil na vozu in je voz in vola priporočil čez noč v varstvo ljubemu Bogu. Iz previdnosti pa je vendar voloma navezal vrvico na roge, drugi konec vrvice si je zadrgnil na roko in je legel spat. Res, sredi noči ga nekaj zbudi — kaj je? — vrv ga čuka za roko! Previdno vstane, se splazi k oknu: Glej jih! — se mu že suče hajduški narod okoli tistega bornega bališča, kar ga je bilo še ositalo na vozu, in vola sta nemirna. Pa je imel gospod Janez lepo staro pištolo na dva ognja, tif, taf! je izstrelil oba kar tja v zrak, pa se je narod hitro izgubil v noč. Vola sta se zopet pomirila in je gospod Janez potem spal do jiultra — niso ga več motili. Po vsej fari se je raztresal glas: Novi gospod je streljal! To se jim je zdelo sila domače in se ga*niso več ogibali kakor tujca, pričeli so se mu odkrivati in par jih je pristopilo, da so mu spravili pohištvo z voza v hišo. Sam župan pa se je ponudil, da je vola in voz peljal nazaj, hkrati je nesel kuharica sporočilo, da lahko zopet pride. Tako si je gospod Janez s pištolo odprl pot v srca svojih ovčic in se je tega tudi zavedal: vedno jo je imel blizu pri rokah, in kadar je bral mašo — primojduši — pištola mu je ležala na kelihu! Zdi se mi, kadar prijatelj Tomo takšno pove, da je resnica malo drugačna, pa se priduši. Gospod Janez pa ise je lotil lepe težke naloge, toda ni svojih namenov nikomur razložil, nič ni zmerjal, nič ni grozil. Le gledal je, bistro je gledal, v srca je bodel tisti njegov pogled. Onim ljudem je bdio hajdukovanje še v krvi iz prejšnjih stoletij, ko je bil vsak hajduk junak, pa se hajdukovanju niso mogli kar tako odreči. Bilo jim je tudi potrebno za življenje, ker niso bili vajeni rednega, vztrajnega dela. In se je zgodilo slej ko prej, da je bil tujec po samotni poti skozi gozd oplenjan ah da je v daljnejši okolici komu izginila goved s paše ali iz hleva. Zgodilo se je celo, da je poleg blaga izginil človek. Slej ko prej je iskala oblast in so se vozile komisije, slej ko prej niso mogle dognati drugega nego da so imeli neznani storilci s sajami zamazana lice. Pa kadar je oblasti pošla sapa in modrost in je ustavila preiskavo in vrgla akte v kraj, tačas je redno dobila pisemce brez podpisa, notri je stalo zapisano: »Tukaj in tukaj kopijite!« ali pa: »V tej in tej hiši iščite!« Pa se je zopet pripeljala komisija in je kopala in je našla blago in je preiskala hišo in je naletela na sledove. Enkrat so celo izgrebli kostnjak, zakopan je bil v kleti, in je bil potam gospodar one hiše na državne stroške pokopan, poprej pa obešen — ni ga bilo šikoda! Vsi drugi so se tedaj oddahnili, da jih ni zadela enaka usoda. Zvedeli so pa ljudje o onih pismih brez podpisa in so ugibali, kdo jih pošilja pravici. Eden je čeljustil, da jih pošilja gospod Janez; v spovednici da žitnika štolo raz ramo, pa ko nima štole na sebi, da ga ne veže več spo-vedna molčečnost... Gospod Janez je dobil na uho to čeljostanje, pa ni rekel ne tako, ne tako, le klofuto je pritisnil na ono čeljust, ti-fete! — da se je čeljust izpahnila, in potem tafate! še eno z druge plati, da se je čeljust zopet uravnala. Drugi so branili gospoda Janeza in so slutili izdajico v svoji sredini. Dejali so: »Gospod Janez drži z nami!« In je bilo res, da je gospod Janez držal z njimi, to se je javno razodelo, ko so se puntali zoper davek in so orožniki skoraj vso faro gnali v zapore. Takrat jih je branil gospod Janez tako živo, da so zaprli še njega in so bili vsi vkupe v preiskavi in vsi vkupe oproščeni. Ne, v gospoda Janeza so zaupali! Ni jim pa dišalo, da je vsaka stvar, ki so jo junaško uganili, koj prišla na dan in da so bili zanjo zaprti in še marali povrniti škodo. »Nak,« so dejali, »tako neumni nismo!« in so se polagoma lotili drugega hasnovitejšega opravila. Tako se je zgodilo, da je hajduštvo v onih krajih izumiralo in izumrlo. * * * Tudi Narte Velikonja je gotovo kaj slišal o »hajdušketn popu«, najbrž v Istri sami od očeta, gozdnega čuvaja v Trnovskem gozdu, ko je bil prestavljen tja. Velikanjeta si je privoščil z dvema anekdotama v svoji knjigi »3 x 880 Anekdot«; spremenil mu je priimek v Velikonja in Juršiče zamenjal z Zminjem. NAŠ JEZIK V Žminju so tri župnike zapored ubili. Škof Dobrila je sklenil, da bo faro ukinil in nad vasjo izrekel initerdikt, ko se je nenadoma javil mlad velikan, kaplan Velikonja. Škof Dobrila se je nasmehnil: »Tri so že ubili; ali hočete biti četrti?« Da bi poskusil, je skromno rekel velikan. »Na lastno odgovornost, samo na lastno odgovornost!« se je nazadnje vdal Dobrila. Napovedani dan so Žminjci vsi radovedni, kdo si upa priti v župnijo, stali pred cerkvijo in zagledali voziček, ki se je tresel na hrapavi cesti. Zaspano, medlo kljuse ga je vleklo in na njem je sedel mlad velik hajduk. Imel je revolver na levi strani in na desni, Ustavil je voz pred cerkvijo ter se zanimal kaj čakajo. »O, tistega trapastega človeka, ki pride k nam za župnika. Ce smo prej komu posvetili, bomo tudi njemu! Zmerom so dregali in se zaletavali v nas!« »Prav! Pa pojdimo v cerkev: pokažite mi cerkev, da bomo videli, kaj ga vleče!« je dejal in skočil z voza. Šli so v cerkev, pregledali so vse in tako prišli do glavnega oltarja. Takrat pa je »hajduk« položil na listno stran ravtfver in dejal: »Ta je za tistega, ki bi mi nagajal!« Položil je drugega na desno stran: »Ta je za tistega, ki bi hotel mene!« Potegnil je handžar in dejal: »Ta je za nevernike, kakor je bil za Turke v Bosni. O, marsikoga je preklal do smrti!« »Slišite, slišite!« so se suvali, »ta pa govori naš jezik.« Govoril je namreč istrsko narečje, da ne bo kdo morda mislil na revolverje! ŽUPNIK TUDI ZA NAS Župnik Velikonja je začel v Žminju in tri nedelje zaporedoma govoril otrokom. Žminjcem to ni bilo všeč. »Ce je naš župnik, je tudi za nas in ne samo za otroke!« Odpravila se je deputacija v farovž. Tako in tako. Ce mu dado bero, mora tudi pridigati. »Prav rad!« je dejal. »Pa si nisem upal, ker ste prej tri župnike ubili. Ne bom dregal v vas. Le dajte po svojem: rokomavhajte po svojem, kajti kdo se bo bodel z zanikrnimi grešniki!« Da niso zanikrni igrešniki in naj pridiga. Tako je začel. Umrl je v župniji star štiri in devetdeset let. Kot pohvalo za svoje delo je prejel najvišji za civiliste možni red. Predlagali so mu, naj zaprosi za kanonikat, a je odklonil, češ da bo tam umrl, kjer je preživel mladost. (!) Kovačič: Slomšek, Mohorjeva družba v Celju 1934, str. 31. (2) »Naša Sloga«, 22.10.1901. (3) Vsa ta pisma v Radetič, Istarski zapisi, Zagreb 1969, str. 143-147. (4) Radetič, str. 142. (5) »Naša Sloga«. »Naša Sloga« 22.10. 1901. (7) Milanovič, Hrv. nar. preporod, II., str. 48-51. (8) Iz pisma piscu z dne 7. 5. 1975. (9) Mohorjeva družba 1925, str. 55. (10) Tiskovna zadruga v Ljubljani 1935, str. 118-123. (») Ljubljana 1943, str. 85/86. JOŽKO KRAGELJ Mam, kie si? oč. V zvoniku je bila ura enajstkrat. Irena je zapuščala mladinski klub ob morski obali. Za njo je donela popevka »Lepa si, taka kot si«. Pel je Mal Ryder, njen ideal. Zdelo se ji je, da poje prav njej, petnajstletni Ireni. Vsa je žarela v obraz. Bila je nasmejana. Ta večer je bil zanjo pravo doživetje. Prvič je šla zdoma brez mame. Obljubila ji je, da pride do desetih domov. Zdaj pa je ura že enajst. Sama ni vedela, kdaj je tako hitro minilo. Saj je večkrat pogledala na uro. Še je čas — si je mislila. Kazalec na številčnici pa se je prehitro premikal. Bilo je tako lepo. Fantje niso štedili z denarjem. Plošča za ploščo se je vrtela. Pel je Modugno, Celentano, igrali so najboljši ansambli. Dvorana je bila razsvetljena. Vse je bilo živahno. Plesala je. Nikomur ni mogla odreči. Prehajala je iz objema v objem, iz naročja v naročje. Toliko lepih fantov je videla, toliko živih, iskrečih se oči. Na vse je pozabila, na šolo, na dom, na mamo. Glasba, luči, popevke, vse jo je omamljalo. Ko je zopet pogledala na uro, se je prestrašila. Zbežala je iz dvorane, ne da bi se poslovila. Znašla se je v poltemi ob morju. Globoko je zajela sveži zrak. Voda je plivkala ob skale. Cestne in druge luči so se kopale med valčki. Vse je migetalo. Zdelo se ji je, da jo vse te lučke pozdravljajo, da ji mežikajo, vabijo, naj še ostane. Nekje je zahupala ladja. Irena je bila razgreta. Od morja je pihljal hladen vetrič. Streslo jo je. Obšla jo je bojazen. Preveč je bila sama. Kam zdaj? V dvorani ni nihče opazil, da je izginila. »Stopala bom,« si je mislila. »Naj pride kdor koli, domov moram. Mamo bo skrbelo.« V sebi je zbrala ves pogum. S trga je zaslišala brnenje motorja. Avto. Zagledala je dva žarometa, ki sta se ji bližala kot dve pošasti. Slepilo jo je. Z dlanjo si je zasenčila oči. Dvignila je desni palec in kazala smer. Gume zo zacvilile po asafltu. Avto se je ustavil. Prijazen tujec ji je odprl vrata. »Prosim, gospodična!« jo je povabil. »Dober večer!« je pozdravila. »Buona sera!« je odzdravil tujec. Sedla je. Brezskrbno, kot bi bila že doma. Zaupala je tujcu. Popravila si je lase, ki so ji prej frfotali v vetru. Oddahnila se je in položila torbico na kolena. Motor je tiho brnel. Tujec jo je gledal. Prižgal je lučko in poiskal cigareto. Svaljkal jo je med prsti in jo obesil na spodnjo ustnico. Iz žepa je privlekel vžigalnik in prižgal. »Kam gremo, gospodična?« jo je prijazno vprašal v tujem jeziku. Irena ga je pogledala in zmedena povesila oči. V njegovih očeh je bilo nekaj ognjenega. Prebadal jo je s svojim pogledom. Premeril jo je od nog do glave. Čutila je, da v njegovih očeh gori strast. Tujec je ostal miren, hladen. Zaokrožil je ustnice in v kolobarčkih puhal dim proti lučki, ki mu je svetila nad glavo. Irena ga je še enkrat z bojaznijo pogledala. Najrajši bi izstopila. Zbrala je vse svoje znanje tujega jezika in zaprosila: »Domov moram. Sedem kilometrov.« »Domov? Bene, dobro!« je rekel tujec in se potrudil, da je spregovoril tudi slovensko besedo. Ugasnil je lučko nad glavo, stisnil sklopko in vključil brzino. Avto se je premaknil. Irena se je oddahnila. Dospela sta do križišča. Na semaforju je gorela rdeča luč. »Nevarnost,« je pomislila Irena. »Koliko nevarnosti je na cesti, koliko nesreč, posebno ponoči! Morda je nevarnost tudi zame, ker sem sama s tem tujim človekom v avtu, v temi?« Zamigetala je rumena luč, za njo pa je zasvetila zelena. Zelena barva je Ireni vedno ugajala. Spomladi je uživala, ko se je narava odevala v zelenje. Zavila sta na levo. Ob cesti so rasle mogočne platane, ki so se ponoči zdele kot dolga vrsta samozavestnih stražarjev. Tujec je vozil počasi. Nič se mu ni mudilo. Kadarkoli jima je prišel nasproti avto in ju osvetlil s svojimi žarometi, se je od strani ozrl na Ireno. »Zakaj me tako gleda?« si je mislila. »Saj ni več mlad! Nekoliko je že plešast. Gotovo ima doma ženo in otroke. In zakaj vozi tako počasi?« Spomnila se je, da ji je nekoč mama rekla, da so bolj nevarni zreli moški kot mladi fantje. »Bolj hitro!« je prosila. »Kadim,« je rekel in otresel pepel v škatlico. Irena je nestrpno obračala torbico na kolenih. Zagledala se je v daljavo. Drevesa ob cesti so se s sencami vred oddaljevala. Zopet se je spomnila na mamo. »Zdaj me čaka. Kregala me bo. Predolgo sem se zamotila. Drugič me ne bo več pustila samo v mesto ...« Vse, kar je lepega doživela ta večer, se je počasi odmi- kalo. Zaskrbljenost je vse zadušila ... * * * Tujec je pritisnil ogorek cigarete v pepelnik. Med kajenjem je molčal. Po njegovi glavi pa so se prepletale najrazličnejše misli. — Po kaj sem prišel čez mejo? Da si shladim glavo. V službi sitnarijo, doma me ne razumejo. Žena ni več tista, kot je bila nekoč. Ne briga se zame. Zanemarja me. Nič več mi ne postreže. Otroke šunta proti meni. Kaj imam od nje? Ko pridem domov, ne dobim prijazne besede. Kosilo ni ob uri. Človek je zmučen od dela, želi si sprostitve, razvedrila. In če ga doma ne najdeš, si ga poiščeš drugod. Še sreča, da imam avto! — Spet se je ozrl po Ireni. — Lepa je, mlada. Škoda, da ne zna jezika. Človek bi ji kaj potožil. Take mlade deklice so polne čustev, rade poslušajo doživetja starejših. Prej se navežejo na starejše moške kot na fante zelence. — »Gospodična, kako vam je ime?« je prijazno vprašal. Irena se je začudila temu prijaznemu vprašanju. Glas je bil tako dobrohoten, da ji je za hip splahnel strah, ki jo je prej obdajal. Pogledala ga je, kot bi se hotela prepričati, če je ta prijaznost iskrena. Na njegovih ustnicah je videla smehljaj. »Irena mi je ime,« je rekla. »Lepo ime,« je pokimal z glavo. Nastala je tišina. Tujec se je ozrl po njenih golih kolenih. Tudi ta pogled je čutila. Presedla se je nekoliko in iz neke naravne sramežljivosti začela popravljati svoje mini-krilo, kot bi hotela pokriti kolena. Tujec je pridržal volan z levico, z desnico pa jo je pobožal po kolenih. Iskal je njeno roko. Irena se je stresla, kot bi se dotaknila električnega toka. Zardela je. Sama ni vedela, kaj se z njo dogaja. Saj je tudi v dvorani sedela zraven fantov, držali so se za roke, pa ni tega čutila. Tujec je poiskal njeno levico, jo gladil po dlani, svoje prste je porival med njene in ji stisnil roko, da je zaječala. Iz tujčeve roke je nenadoma izginila nežnost. Tiščal jo je, Pritličje v škedenjskem muzeju kot bi ji nekdo klešče ovil okrog prstov. Kri ji je zalila obraz, da je bila vsa zaripla. S silo mu je iztrgala roko in se odmaknila na sedežu. »Kaj hoče? Čemu se je tako hitro spremenil?« Začela je sopsti. Strah jo je prevzel. Začutila je, da je sama s tem tujcem. Zbala se ga je. »Domov! Domov!« je zaprosila. Tujec se je nasmehnil. Njegov smehljaj pa ni bil več tako prijazen kot prej, ko jo je vprašal po imenu. Njegov smehljaj je izražal zadovoljstvo. Vesel je bil, da ima pri sebi mlado deklico, ki je bila skoraj še otrok. Neko posebno privlačnost je izžarevala. Ob dotiku njene roke je začutil vso nežnost tega bitja, hkrati pa tudi strast. Podoben je bil levu, ki se mu naježi dlaka, ko zagleda svojo žrtev. Godilo mu je, da je zatrepetala ob njegovem dotiku. Čutil se je močnega. Zdelo se mu je, da je ujel mlado ptico in jo zaprl v kletko, iz katere ne more zbežati. Cesta je bila samotna. Na levi se je svetlikalo morje. Lunin krajec je kot srp švigal po vodi, ki je valovila. Irena je molčala. Srce ji je močno utripalo. V njeni glavi ie bila velika zmešnjava. Zdaj se ji je prikazala mama, zdaj fantje na plesu, zdaj tujec, ki jo je vozil. V glavi ji je šumelo. Slišala je glasbo, popevke, vriske in brnenje motorja. Posta-iala je nemirna. Z dlanjo si je pogladila čelo. Gorelo ji je kot žerjavica. Tujec je iskal stranske poti. Vozil je še boli počasi. Na levi se je med oljčnimi drevesi odcepila not proti morju. Smerni kazalec je začel utripati. Avto je zavil z asfaltne ceste na levo in se stresel na makadamu. Irena se je dvignila in izbuljila oči. »Kam?« je z grozo vprašala. »Kam me peljete?!« Srce ji je začelo razbijati. Čutila ga je v grlu. »Kaj ta človek misli z mano? Kdo je? Zakaj je zavil na Moški zbor »Mirko Filej« pod vodstvom Zdravka Klanjščka na Cecilijanki 1974 stransko pot? Tu ni nobene hiše. Nikogar ni, da bi ga poklicala na pomoč. Nihče me ne bo slišal, če začnem kričati!« »Domov!« je prosila. »Peljite me domov!« Vročina in mraz sta se prelivala po njenem telesu. Tujec se je še vedno smehljal. »Ustavite! Kam me peljete?!« je zakričala na ves glas. Solze so ji silile v oči. Hkrati pa je zbirala moči, da se mu upre. Odložila je torbico in z vso silo pograbila za volan. Tujec je pritisnil na zavoro in avto se je sunkoma ustavil. Motor je utihnil. Luči so ugasnile. Le v morju se je svetlikala luna. »Domov grem! Peš grem domov! Odprite! Pustite me!« je zbegano prosila Irena in iskala kljuko. Tujec jo je zgrabil z obema rokama in jo potegnil k sebi. Torbica ji je padla na tla. Iz tujčevih ust je dahnil vonj po alkoholu. Zastudil se ji je. Zbrala je vse moči in ga potiskala od sebe. »Pustite me! Pustite me!« je ponavljala. Težko je sopla. Pred očmi se ji je meglilo. Tujec io je držal kot v kleščah. V njem je zavrela kri in strast. Sklonil se ie k njenim ustnicam. Irena se je umaknila, izpulila svoje roke iz objema in z dlanmi sunila od sebe njegov obraz. Tujec se je čutil ponižanega. Da bi tako dekletce njega obvladalo?! Strast, ki se je v njem stopnjevala in zahtevala žrtev, se je hipoma spremenila v nasilje. Irena je še vedno iskala kljuko. Tujec jo je prehitel, i o zgrabil za roke in jih tiščal za naslonjalo sedeža. Ponovno se je sklonil k njenemu obrazu. Irena se je izmikala, obračala glavo in ko je videla, da se mu ne more drugače ubraniti, mu ie pljunila v obraz. Presenetilo ga je. V njegovih očeh se je zabliskalo, obraz Cerkveni pevski zbor iz Podgore na Cecilijanki 1974 pod vodstvom Emila Valentinčiča se mu je spačil, smehljaj mu je izginil z ustnic. Porodilo se je maščevanje. Izpustil je njene roke, si z rokavom obrisal lice in stisnil zobe. Po glavni cesti je pridrveli avtomobil. Irena je zakričala na ves glas: »Na pomoč! Na pomoč!« Tujec ji je z dlanjo zamašil usta. Irena je podivjala in ga ugriznila, da je odskočil. Tudi on je začel sopsti. Zgrabil jo je za lase in jo stresel, da ji je opletala glava. Irena je zajokala. »Mama! Mama, kje si?« je klicala. Vse barve so jo spre-letavale. Srh in groza sta ji segala do kosti. Tujca je zaskelel prst od ugriza. Začutil je kri. To ga je še bolj razkačilo. Ireno je zgrabil za vrat in jo začel dušiti. »Ma-ma!« je davila iz sebe. Zbrala je poslednje moči, ker je začutila, da gre za življenje ali smrt. Svoje nohte mu je zarila v lice in ga opraskala. Tujec je izpustil njeno grlo, odprl predalček ob volanu in pograbil nož. »Pustite me, prosim vas, pustite me!« je Irena še enkrat zaprosila. »Zdaj te bom pustil,« je rekel tujec in ji zasadil nož v prsi. Irena je začutila bolečino, zameglilo se ji je pred očmi in roke so ji omahnile ob sedežu. Tujec je naglo odprl vrata in jo porinil iz avta. Za njo ie vrgel tudi okrvavljeno blazinico. Vse je delal bliskovito, kot bi ga nekdo preganjal. Zaloputnil je vrata in zaklel. Vžgal je motor in pritisnil na plin, da je divje zabrnelo. Ritenski se je pognal na asfaltno cesto, kjer je obrnil vozilo in izginil v noč. Irena je obležala v travi. Zbor Marijine družbe iz Gorice na Cecilijanki 1974. Vodi prof. Lojzka Bratuž Hlad jo je predramil iz omotice. Streslo jo je. Z motnimi očmi se je ozirala okrog sebe, kot bi nekoga iskala. Zbirala je misli. V prsih jo je žgalo. Počasi je dihala. Hropla je. Zdelo se ji je, da se vse vrti okrog nje: morje, luna, lučke, žarometi. Zdaj so jo osvetljevali, zdaj je bila v temi. Voda je plivkala prav pred njenimi očmi. Slišala je glasbo. Mal Ryder je pel. Videla ga je .K njej se je sklanjal in ponavljal: »Lepa si, taka kot si.« Vsa je bila zamaknjena v njegove zasanjane oči. Nato se ji je približal avto. Spet je bil tujec pred njo. In takrat je zakričala: »Mama, pomagaj!« Zabolelo jo je, da se je z roko oprijela prsi. Začutila je nekaj toplega. Zaprla je dlan. Prsti so se oprijemali. »Kaj je to? Kaj se z mano godi? Kriii!« je šepetala. »Tujec. Zabodel me ie. Oh, mama, mamica, kje si? Pomagaj mi!« Vse je bilo tiho. Zamižala je. Moči so ji pešale. Dihanje je pojemalo. Kri se je kapljica za kapljico iztekala v travo. Še enkrat je odprla oči. Skozi čudno bliskavico je zagledala mamo, ki se ji je bližala. Nasmehnila se je in zopet zašepetala: »Mama, kje si?« Dvignila je roke, da jo objame, a ie namesto mame zagledala spačeni obraz tujca, ki se je sklanjal k njenim ustnicam. Stresla se je in se z zadnjimi močmi dvignila, da ga pahne od sebe. Takrat se ji je stemnilo pred očmi. Roke so ji z vso težo omahnile v travo. S prsti je grabila po bilkah. Ustnice so ji trzale in nekaj neslišno šepetale. Srce je počasi utrit>alo in ko je odtekla zadnja kaplja krvi, so se zaklopke zaprle. Mama jo je zaman čakala doma. Ob 20-letnici SKAD-a so se zbrali tudi vsi dosedanji predsedniki tega društva. Od leve na desno: dr. M. Koršič-Cotarjeva, R. Di Battista, M. Klanj-šček, dr. Silvan Kerševan, dr. D. Paulin, dr. E. Su-sič, dr. V. Šturm, dr. K. Brešan, dr. M. Kacin Predsednik deželnega odbora o italijansko jugoslovanskih odnosih Predsednik deželnega odbora Anto-nio Comelli je v deželnem svetu dal izjavo o odnosih med Italijo in Jugoslavijo. V uvodnem delu je Comelli podčrtal, da je v svojih programskih izjavah, ki jih je predstavil svetu 26. novembra 1974, izrazil željo po čimprejšnji normalizaciji med Italijo in Jugoslavijo. To željo so ob raznih pomembnih priložnostih poudarili številni predstavniki dežele. »Danes smo se znašli pred novim globalnim sporazumom — je dejal Comelli —, ki sta ga pripravili obe vladi in ki je po svoji pomembnosti namenjen, da spravi v tek novo obdobje sodelovanja med obema državama z odpravo vzrokov sporov in nezaupanja in perspektivo novih skupnih pobud na raznih področjih. Pobud — je dejal Comelli —, ki so zelo pomembne za Trst in Gorico in sploh za celo deželo.« Usoda cone B — je nadaljeval predsednik deželnega odbora — se ne odloča zdaj; določena je bila z Londonskim sporazumom o soglasju leta 1954, ki je sicer imel praktičen značaj, a je v enaindvajsetih letih privedel do teritorialne ureditve, ki se iz političnega vidika in z vso jasnostjo kaže kot popolnoma nespremenljiva in zaradi česar bi bilo že težko in nevarno — zlasti zaradi položaja Trsta — še zavračati Jugoslaviji priznanje njene polne suverenosti nad področjem, ki ga upravlja nad cono B in katero smo od Londonskega sporazuma jemali kot danost v Trstu in v bivši coni A nikdar ustanovljenega Svobodnega tržaškega ozemlja. Dobro se zavedamo — je dejal predsednik odbora —, da ta odpoved povzroča boleč odjek v prebivalcih Julii-ske krajine in predvsem med Istrani, odpoved — pa čeprav samo formal- na — do neke pravice, ki je s časom postala zgolj teoretska in ki bi zato, zlasti še po Helsinški konferenci, ne mogla uživati podpore tudi zavezniških držav v mednarodnih organih. Zavedamo se, da so ti dnevi v vseh tistih, ki so morali zapustiti svojo zemljo, imetje, svoje mrtve, ponovno odprli rane, ki so se počasi celile v novi skupnosti, ki jih je sprejela in katerim je vrnila ugled državljanov ter v novi perspektivi za trajni in plodni mir. Vemo — je poudaril predsednik deželnega odbora Comelli —, da se je v mnoge znova naselil neodtujljiv spomin na velike moralne in materialne žrtve istrskega ljudstva in vsega prebivalstva vzhodne italijanske meje, ki so mnogo več plačali zaradi posledic vojne, ki jo je hotel in tudi izgubil fašizem, posledic, ki so najprej privedle do težkih pogojev mirovne pogodbe in nato do Londonskega memoranduma. To je bila edina pot za rešitev tistega, kar se je rešiti še dalo, to je pripadnost Trsta Italiji. Zato razumemo — je končal predsednik Comelli — grenke izraze, ki so jih navdihnila plemenita čustva, toda, kot je dejal predsednik Moro v poslanski zbornici, se ne moremo ustaviti ob bolečini. Vse prebivalstvo pozivam, naj ne pozablja, da je treba gledati naprej z realizmom, da bomo lahko zgradili prihodnost, ki bo lepša in boljša kot v tragični preteklosti, katero hočemo za vedno pustiti za sabo. Dežela Furlanija-Julijska krajina na dunajskem velesejmu Ob uradnem dnevu, ki je bil na 102. dunajskem vzorčnem velesejmu posvečen Furiani j i-Julijski krajini, se je predsednik deželnega odbora Comelli sestal z avstrijskim ministrom za trgovino Stari-Bacherjem, z državnim Moški zbor iz štmavra pod vodstvom prof. Gabrijela Devetaka na pevski reviji »Cecilijanka« podtajnikom Vaselskym, poleg tega pa | je skupaj z ostalimi člani delegacije 1 imel tiskovno konferenco. Comellijevi sestanki s predstavniki i avstrijske vlade so še posebej zanimivi, ker se vključujejo v iskanje vedno tesnejšega in konkretnejšega izboljšanja [ odnošajev z avstrijskimi oblastmi in f prebivalstvom, še posebej s prebival-[ stvom Koroške in Štajerske. Z ministrom Stari-Bacherjem in I podtajnikom Vaselskym je Comelli I razpravljal o skupnih vprašanjih, ki [ zadevajo trgovinske odnošaje v zvezi [ s tržaškim pristaniščem in druge velike cestne in trgovinske infrastrukture. Med tiskovno konferenco je pred-I sednik deželnega odbora Comelli pou-I daril, da predstavlja prisotnost Furla-I ni je-Julijske krajine na dunajskem ve-I lesejmu že pravo tradicijo. Deželni pa-[ vil j on — je dejal Comelli — prikazuje gospodarske dejavnosti Furlanije-Julij-I ske krajine, ki zaradi svoje vloge de-| žele-mostu hoče razviti svojo dejavnost I s posredovanjem prometa med srednjo K in vzhodno Evropo ter prekomorskimi I državami. Med tiskovno konferenco so pred-■ stavili tudi publikacijo »Kje investi-[ rati«, ki jo je dežela izdala kot prak-I tični vodič za domače in tuje gospodar- ske operaterje, ki bi radi delovali v naši deželi. Življenjski stroški v Furlaniji-Julijski krajini Med mesti Furlanije-Julijske krajine je Videm mesto, kjer so življenjski stroški med aprilom in majem letos najbolj narasli. Prirastek znaša 1,4 % v primerjavi z 0,7 %, ki je bil zabeležen v vsedržavnem merilu. V zvezi s tem narščanjem povejmo, da je povprečna italijanska družina (delavska ali uradniška) za blago ali storitev, ki je v aprilu stalo npr. 100.000 lir, morala v maju izdati 700 lir več ali pa zmanjšati svoje nakupe. V Vidmu je ta skok znašal 1.400 lir, to je dvojno. Nad vsedržavnim povprečjem je tudi Gorica (0,9 %), medtem ko so cene v ostalih dveh pokrajinskih mestih naraščale počasneje: 0,3 % v Trstu in 0,2 % v Pordenonu. Maja je Videm tudi prednjačil na lestvici poviškov od začetka leta, ki so znašali 5,4 % (v istem obdobju 1974 11,4%), sledila sta Trst in Gorica s 4,6% (lani 8,9 oz. 11,8 %) in Pordeno-ne 3,3 % (leta 1970 od januarja do maja 10 %). V istem času je povečanje življenjskih stroškov v vsedržavnem merilu doseglo 4,6 % (lani od januarja Koncert božičnih pesmi na Kolonkovcu 12. januarja 1975. Poje škedenjski zbor do maja 8,9 %). Inflacijske težnje so se lani tako v Furlani j i-Julijski krajini kot tudi v vsej državi močno zmanjšale. Ustanova za razvoj obrtništva ESA je sprejela nov pravilnik za sodelovanje na razstavah Ustanova za razvoj obrtništva ESA je pred kratkim sprejela nov pravilnik, ki ureja podeljevanje prispevkov obrtniškim podjetjem iz Furlani je-Julijske krajine, ki nameravajo sodelovati s svojimi proizvodi na raznih mednarodnih velesejmih in razstavah kot tudi na podobnih prireditvah v notranjosti države. Sejemske prireditve, za katere bo moč dobiti prispevke, bodo morale biti vključene v seznam, ki ga letno objavlja ministrstvo za industrijo, trgovino in obrt, in označene kot specializirane prireditve. Prispevki so nadalje možni za sejemske prireditve v deželi (Gorica, Videm, Pordenone in Trst), razstave in sejme v tujini, specializirane razstave na področju obrtništva, ki jih organizirajo ali dajo pobudo zanje razne ustanove v deželnem okviru ali tudi v deželnem in mednarodnem merilu, če so posebno važne za obrtništvo. Prispevek deželne ustanove bo za- deval izključno stroške za najem razstavnega prostora in za izložbe. Najemnino bo ESA krila stoodstotno do največ 250.000 lir v deželnem merilu, v vsedržavnem in inozemskem pa 80-od-stotno do največ 500.000 lir. ALEKSIJ JOŽE MARKUZA cAiami Tiho si odšla od nas v praznovanje Novega leta. Ne srečam več ne slišim več Tvojih toplih oči, Tvojih lepih besed. Iz onstranstva ne sega do nas preko časa in prostora Tvoj osrečujoči glas. In vendar se mi trdno zdi, da nevidno med nami si Ti, mami. HARJET DORNIK Srečanje v Ukvah Ukve, nedelja 17. avgusta 1975 V našo skupnost se stalno vključujejo mlajši člani, ki ne poznajo razmer v Kanalski dolini, na Koroškem, v Benečiji, v Reziji. Zato so srečanja z Ijudmii teh krajev lepa doživetja, prinašajo nam Obogatitev, silo, ki nas krepi, življenje. Priložnost za tako srečanje stno imeli letos poleti, ko sm ose zbrali za počitniške razgovore SKAD-a v Žabnicah. V program smo vključili srečanje z Ukvančand. Prijateljski pogovor ob kavi in vinu smo zabeležili in ga posredujemo bralcem, ker nas ti skromni in tihi ljudje večkrat obiščejo v Gorici. Prav je, da znamo videti in ceniti za njihovim nastopom trud, trdoživost, ljubezen do slovenske besede, moč in volj. Vse to je pri teh ljudeh bogato zastopano. Prisluhnimo njihovemu poročilu. V Ukve smo prišli v času, ko večina članov in pevcev dela na Planini nad vasjo. Kljub temu pa so nas pričakovali nekateri predstavniki društva »Planinka«, ki je edino slovensko društvo v dolini pod Višarjami. Med predstavniki sta bila predsednica Neža Tribuč in dirigent pevskega zbora Franc Sivec. Kdaj je vaše društvo »Planinka« nastalo? V naši vasi je vedno obstajal pevski zbor, ki je pel v cerkvi in drugje. Leta 1968 pa smo začutili potrebo po drugačnih nastopih. Zbrali smo stare noše, ki smo jih Ukvančani sami spletli. V teh nošah smo potem nastopali najprej pevci zbora, kasneje pa smo začeli nastopati v večjem številu na raznih folklornih prireditvah. Prvič smo v teh nošah nastopili prav v Gorici. Polovica teh noš je še starih originalnih. Kakšne so značilnosti te noše? Crnobele noše so zelo značilne. Krila segajo do kolena, oziroma so še krajša, in so zelo nabrana. Moški pa nosijo za klobukom gamsovo grivo, na katero so zelo ponosni. Nikomur je niso še odstopili. Ali mladina rada pristopa k društvu? Seveda je mladih, ki pristopijo k našemu društvu, malo. Ko nastopamo na folklornih Folklorna skupina iz Ukev se je udeležila leta 1968 Dneva narodne noše v Kamniku prireditvah, kjer ne pojemo, je mladih več. S petjem pa so težave, ker nimamo vsi primernih glasov. NajmlajSi pa imajo lepe glasove in ti so naše upanje. Vadimo v cerkvi ali pri Neži doma, ker nimamo drugega primernea prostora. Pri pevskem zboru nas je čez dvajset. Nekateri prihajajo tudi iz sosednih vasi. Kako je z vašimi nastopi? Vabil je dosti: iz Postojne, Koroške in drugih krajev. Vendar ne moremo veliko nastopati, ker delamo na Uikovški planini od pomladi do pozne jeseni. Prav gotovo je naša vas edina v Evropi, 'kjer kmetje poleti peljejo na planino vse, do mafik, psov in drugih živali. Ker jo naše pevke planinke, smo tudi izbrali ime Planinka za naše društvo. iSicer pa smo imeli že precej pomembnih nastopov. Nastopamo na Cecilijanki v Gorici. Lani smo bili odsotni, ker nismo utegnili vaditi. Poleg teh nastopov smo peli na reviji pevskih zborov v Trstu, na Repentabru, na Tirolskem (dolina Pustertal), v Steindorfu, v Beljaku (lani in predlanskim), v Trbižu skupno z nastopom gledališča. V severni Bavarski smo nastopili leta 1973, preživeli smo tam 'tri dni in peli v treh jezikih. Takrat nas je nadžupan pohvalil rekoč: to je naša bodoča Evropa! Peli pa smo naše narodne. V Kamniku ob »dnevu narodnih noš«, ko nastopamo brez petja, pa bomo letos nastopili že četrtič. Na sliki iz Kamnika je v ospredju dekle s pladnjem med dvema fantoma. Povejte nam o tej navadi. Ko praznujemo farnega patroma, to je v nedeljo, najbližjo sv. Jakobu, nosi dekle v narodni noši med fantoma njenih let pladenj z belim vinom in pušeljai (roženkravt, rožmarin, pozlačen lan, ki ga ne pripravljamo več z zlatom, ker je predrago). Najbolj korajžen fant stopi k njej, ji pripne najprej pušelje s steklenice, druge pušeljce pa fantoma. Sicer pa se fantje pazijo. Tisti fant, ki mu je deikle všeč, ne pride zraven, da ne bi vas zvedela za njegovo skrivnost. Takrat zapojemo pesem »Zakaj mi ti Lipica tako preovetlevieš«. V žabnicah pa za praznik sv. Egidija pojejo Sem jaz pobič pri sveti maši bil«. Slišali smo, da v Ukvah izhaja tudi list »Ukve«. Da. List »Ukve« je glasilo farne skupnosti in je napisan v obeh jezikih. Vsakdo, ki ima kaj povedati o tej naši dolini, se lahko oglasi v njem. Izšla je že tretja številka, prvih dveh pa ni mogoče več tako lahko dobiti. Je sicer ciiklostiliran list, vendar je že nekaj in upamo, da bo s časom vedno boljši. d. j. II Skednju v preteklem letu Podlaga vsega našega delovanja ostane še vedno, in to že dvajset let, naš pevski zbor; za vso koordinacijo pa poskrbi odbor Doma. Tu je okvir in ogrodje našega delovanja. Pisati o svojem delovanju bi lahko pomenilo samohvalo. Toda to ni nikakor naš namen; le spodobi se, da je zabeležena kronika posameznih krajev, torej tudi našega, ker bo ostalo za bodočnost le to, kar je zapisano. S te mnamenom prav radi poročamo le glavne poteze naših pobud v preteklem letu brez kronike od oktobra do decembra. Podamo le shematično poročilo; slike pa naj same po sebi povedo kaj več. V nedeljo, 12. januarja smo se povezali z rojaki s Kolonkovca ob nastopu z božičnimi pesmimi. Večer je poživil nastop otrok šole pri Sv. Ani. Aljoša Žerjal, znani in večkrat priznani filmski amater, je dvakrat prikazal v Domu svoje najnovejše filme. 14. februarja smo pomagali Boljtmčanom pri Prešernovi proslavi. Ob tej priložnosti je zbor nastopil v Mladinskem domu. 1. marca je bila v domu otvoritev fotografske razstave umetnostnega fotografa Jože Ko-loša iz Kopra.' Umetnika je predstavil akademski kipar Jože Poihlen, vmes je recitiral svoje pesmi mladi pesnik Boris Tavžer. Razstavo si je ogledalo številno občinstvo, saj je obravnavala sodobno temo: Usodne posledice potrošniške družbe. 25. aprila je zbor, skupno z openskimi pevci nastopil v Gonarsu. 26. in 27. aprila je Dom pripravil spominsko proslavo ob 30-letnici. Nastopil je zbor; domača mladina je brala več pisem raznih obsojencev, šolski otroci pa so razstavili svoje risbe ter po- Škedenjski muzej - I. nadstropje kazali, kako sami gledajo na žalostne dogodke v času fašizima in nacizma. 1. in 2. junija je bil izlet pevcev in odbornikov na J/užno Tirolsko. 8. junija je zbor nastopil v sklopu združenih pevcev v Rižarni. 22. junija je bila otvoritev škedenjskega muzeja. Zakaj ta muzej? Poleg dobro znanih običajnih razlogov, smo hoteli v svojem delovanju seči globlje. Običajno v naših domovih in društvih pripravljamo in podajamo kulturo »za« človeka. To se pravi: človek pride, da svoj prispevek, gleda, posluša ter gre. Z muzejem pa smo hoteli uresničiti kulturno dejavnost »s« človekom, ki ni bil več le gledalec ali poslušalec, temveč aktiven element. Zato je veliko, število ljudi pomagalo, prinašalo, svetovalo in delalo. Muzej je postal v polnem smislu ške-denjska stvar, na katero so domačini (in ne) ponosni. Sem je prišlo že veliko obiskovalcev, kar potrjuje knjiga s podpisi. Na praznik sv. Petra in Pavla smo prvič pripravili Skedenjsko poletno prireditev in sicer na prostem na trgu pred Domom in muzejem. Med prireditvijo je bil promet prekinjen, na trgu so bile stolice in klopi za gledalce. Na posebnem odru so nastopili združeni pevci iz Skednja in Mačkolj, otroški zbor iz Mačkolj pod vodstvom Ljube Smotlakove ter ansambel Ex-plorer '74. Za organizacijo so skrbeli mladi; prireditve pa so se udeležili predvsem domačini, kar je najbolj razveseljivo. Začelo je že prihajati več ljudi, pa nas je dež razpršil. Na seji Doma je med drugim padel tudi predlog, naj bi v Domu, in sicer na zunanji steni, postavili primeren spomenik v čast padlim v času vojne. Trg pred Domom in muzejem bo tako zaokrožena celota. Poročilo se ustavi tu, ustaviti pa se ne sme delovanje. Dom smo skupno zgradili, da bi deloval in nas stalno povezoval. Naša dolžnost je, da gremo naprej po tej poti. PREDZANAMEJSKI M • m. licticc meja Leta 3.000 p. Chr. n...... Postal sem zvezdni prah v vesolje razpršen, kar ugasnil je v meglah pozemskih ur plamen. Kam utonil je planet, kjer živel sem nekoč, naš dragi zemski svet? Ogorek ugašujoč ... Kako je čudovit medzvezdnih strun pripev in čudovit je svit zvezda in lun odsev. Skrivnost teh simfonij me vpija — kot trepet in zlati sončni sij se tke v morja lesket. V atome razkrojen v vesolju zdaj živim, vezi vseh oproščen v neskončnost se gubim ... V letu dokončne ustalitve primorske meje 1975. KAZIMR HUMAR Kulturna sezona 1974-75 na Goriškem Človek je poklican, da s svojim umom in rokami oblikuje naravo, istočasno pa je poklican, da oblikuje sam sebe, svojo osebnost. Ko oblikuje naravo, ustvarja materialne dobrine in s tem lajša svoje bivanje na zemlji. To imenujemo civilizacijo. Ko oblikuje sam sebe in bogati svojo osebnost, imenujemo to kulturo. V ustvarjanju materialnih dobrin se poslužuje človek znanosti in tehnike, v ustvarjanju kulturnih dobrin pa izhaja iz določenega svetovnega nazora. Zato govorimo o grški, rimski, arabski in drugih kulturah. Na dnu vsake kulture je namreč opaziti neki določen verski oziroma duhovni navdih. Zato govorimo tudi o krščanski kulturi. Pri kulturi gre namreč za določeno gledanje in vrednotenje človeških duhovnih in moralnih dobrin. Krščanska kultura se imenuje tako, ker se pri oblikovanju človeka opira tudi na Kristusovo razodetje. 2e dolgo govorimo v Evropi o krščanski in laični kulturi. Laična pravimo tisti kulturi, ki se pri gledanju na človeka opira zgolj na napotke človeške filozofije. V zadnjih desetletjih je laična kultura prišla skoro popolnoma pod vpliv Karla Marxa in njegovih učencev. Zato govorimo danes o marksistični oz. socialistični kulturi. Ta slednja je postala obvezna povsod tam, kjer je prišel socializem do oblasti v državi. Značilnost marksizma je namreč tudi ta, da ne trpi poleg sebe nobene druge kulture kot zgolj marksistično oziroma socialistično, kot jo rajši imenujejo. Katero koli gledanje na človeka, ki ni združljivo z Marxovirni tezami, je v takih državah izgnano iz kulturnega življenja. Med našim slovenskim ljudstvom v Italiji se trenutno javljata obe kulturi: marksistična in krščanska. To je možno, ker živimo v Italiji, kjer je za sedaj še vedno v veljavi pluralistična družba. Idejno in politično se lahko državljani družijo v skupnosti, da z združenimi močmi širijo svoje poglede na svet in na človeka. To možnost smo izrabili tudi mi Slovenci in smo se zato začeli družiti v politične in kulturne različne skupnosti. Kristjani in demokrati smo si ustanovili svojo lastno politično stranko, prav tako pa tudi svoje lastne kulturne skupnosti. Pri tem mislim predvsem na prosvetna društva, pevske zbore, pa tudi na druge organizacije in ustanove, ki se ne sramujejo, da so krščanske oziroma katoliške. V teh skupnostih se zbiramo, da utrjujemo svojo narodno zavest, se veselimo ob slovenskih kulturnih ustvaritvah, obenem pa pou- šolski otroci iz rupenske šole pojejo pod vodstvom učitelja E. Lasiča na »Prazniku frtalje« v Rupi darjamo tudi veljavnost krščanskih moralnih in duhovnih vrednot. Pri tem nočemo ustvarjati nobene ideološke ali narodne nestrpnosti, ampak samo krepiti svojo slovensko in krščansko samobitnost. V soglasju z omenjenimi načeli poteka prosvetno in kulturno delo v naših katoliških prosvetnih in drugih skupnostih. Ce bi to delo v pretekli sezoni 1974/75 strnili v nekaj stvarnih podatkov, bi podoba bila v glavnem naslednja: ZBOROVSKA IN GLASBENA DEJAVNOST Ta še zmeraj prevladuje v našem prosvetnem delovanju. V preteklih dveh letih se je samo še bolj razčlenila. Poleg pevskih zborov, ki nastopajo v glavnem v okviru prosvetnih društev, včlanjenih v Zvezi slovenske katoliške prosvete, se je osnovalo še Združenje cerkvenih pevskih zborov. V Združenju so včlanjeni skoro vsi cerkveni pevski zbori, tako mladinski kot mešani, ki pojejo pri bogoslužju po naših cerkvah. Med vidnejše manifestacije na področju zborovske in glasbene dejavnosti v pretekli sezoni bi lahko prišteli naslednje: Cecilijanka (9. in 10. novembra 1974). V Katoliškem domu je nastopilo 13 zborov iz Goriške in Tržaške, eden je bil iz Slovenije (zbor Zarja iz Billj). Mala Cecilijanka. Tako so otroci sami začeli imenovati svoj vsakoletni nastop. Bila je v dvorani Katoliškega doma 8. decembra. Pri njej je sodelovalo osem mladinskih zborov z Goriškega. Božični koncert v goriški stolnici (29. decembra). Združil je skupno mešane zbore in moški zbor »Mirko Filej«. V združeni zasedbi so nastopili tudi mladinski zbori. Gostovanje zbora »Lojze Bratuž«. Ta zbor, ki ni nastopil na goriški božičnici, je za sv. Tri kralje parama! v Rim za sveto leto in ob tej priložnosti registriral koncert božičnih pesmi na vatikanskem radiu in nastopil pred rimskimi Slovenci. Tolminska maša v štandrežu. Dne 11. maja je vila »Velika maša tolminskih puntarjev« v štandreški župni cerkvi. Pod vodstvom prof. Avgusta Ipavca je nastopilo nad 200 pevcev iz vseh tolminskih župnij ter iz Solkana. Med večerno mašo so izvajali program, ki so ga prejšnje leto pripravili v spomin na 250-lebnico usmrtitve tolminskih puntarjev na goriškem Travniku. Velika štandreška cerkev je bila nabito polna. 4. Zamejski festival slovenske popevke v Šte-verjanu. Ta je bil v pretekli sezoni najbolj množična manifestacija, ki je v dneh 7. in 8. junija privabil k sodelovanju 23 ansamblov iz zamejstva in iz Slovenije. Tudi udeležba občinstva je bilo kljub neugodnemu vremenu dokaj dobra. Poleg teh »»velikih« nastopov velja omeniti še nekatere druge: koncert (koroškega zbora Gallus v Katoliškem domu (13. oktobra), gostovanje zbora Mirko Filej v Celovcu (23. februarja) Člani SKPD »F. B. Sedej« so v letu 1975 pripravili izvedbo Govekarjeve ljudske igre »Legionarji«. V glavni vlogi (v sredi) M. Terpin ter nastop in tekmovanje istega zbora v Mariboru, koncert velikonočnih pesmi v cerkvi v Pevmi, ki ga je imel združeni cerkveni zbor iz Solkana (6. aprila), jesenski festival v Doberdobu (15. septembra 1974), praznik frtalje v Rupi (27. aprila in 1. maja) z bogatim kulturnim sporedom, praznik špargljev v Šitandrežu (22. maja), mladinska akademija v Podgori. In še veliko drugega. Če bi nastope povzeli v številke, bi dobili, da smo imeli 25 lastnih pevskih in glasbenih koncertov, festivalov in gostovanj. Na njih je sodelovalo 10 mladinskih zborov in skupin, 22 odraslih zborov, 24 raznih glasbenih ansamblov poleg nekaterih solistov. GLASBENA ŠOLA Z glasbeno in zborovsko dejavnostjo ZSKP je povezana Glasbena šola. Pred tremi leti je vodstvo Zveze uvidelo, da je potrebna glasbena vzgoja mladine, če hočemo, da bomo imeli pozneje dobre pevce iv zborih. V ta namen se je odločilo, da začne z glasbeno šolo po nekaterih vaseh in v mestu. Pri tem gre, da se mladini že v osnovni šoli nudi prvi glasbeni pouk, tako teoretičen kot praktičen. Pri tem ni šlo vodstvu za to, da bi imeli glasbene šole z izpiti, temveč z glasbenim delom in poukom. Zdi se, da je bila zamisel dobra. Saj smo v pretekli sezoni imeli štiri take šole z nad 80 učenci: v Doberdobu, Štandrežu, števerjanu in v Gorici. Poučevale so strokovno usposobljene učne moči. Svoje uspehe in napredek so učenci pokazali na zaključnih akademijah, ki so bile v maju in juniju. DRAMSKA DEJAVNOST Dramska dejavnost pri amaterskih skupinah, kot so naše, ne more in celo ne sme imeti kot prvi namen iskanje umetniške dovršenosti. To je namen poklicnih gledališč. Amaterske skupine so tu zato, da vzbujajo pri članih ljubezen do odrske besede in do dramskega ustvarjanja ter posredujejo to ljubezen gledalcem. Seveda je prav, da skušajo to doseči tudi s čim bolj dovršenim umetniškim podajanjem. Ta potreba je danes večja kot v preteklosti, -ker sredstva javnega obveščanja (kino in televizija) nudijo ljudem veliko »gledanja«. Zato je nevarnost, da se ljudje ustavijo samo ob »gledanju«, tako da zamre v njih ustvarjalna moč in volja ter kritični čut. Saj je opažati vsepovsod, da so množice pripravljene sprejemati, toda ne ustvarjati, delati, se truditi. Po tej poti je nevarnost, da postanejo nove generacije Je »glodalci« in »prežvekovalci«, ne ustvarjalci. Dramska, glasbena in tudi športna dejavnost ima zato tudi ta namen, da zlasti mladino odtegne iz pasivnosti in sproži v njej iskrite ustvarjalne sile. Naše prosvetne skupine so to nalogo v pretekli sezoni izpolnile v precejšnji meri. V društvih so ponekod bolj, drugod manj imeli lastne dramske nastope, akademije, kulturne večere, zabavna srečanja. Naj omenim predvsem štan- Na »Prazniku frtalje« v Rupi so nastopili z rajanjem tudi otroci iz rupen-ske šole dreško amatersko skupimo, ki je naštudirala komedijo »Naši trije angeli« ter števerjansko, ki je postavila na oder Govekarjeve »Legionarje«. Posebnost pretekle sezone so bile razne obletnice in z njimi združene akademije. V Štan-drežu so 16. februarja obhajali 10-letnico njih prosvetnega doma »Anton Gregorčič«, SKAD je obhajal 20-letnico delovanja 16. marca. Ob tej priložnosti je izdal posebno spominsko brošuro. V Gorici je bila 9. marca Trinkova proslava ob 20-letnici smrti. Posebne proslave so bile tudi ob 30-letnici končane vojne in osvoboditve od nacifašizma. Nekatere pol i t ičn okul turn e sile so hotele, naj bi te proslave bile vse po istem kopitu: poveličevanje oboroženega upora proti nacifašizmu in komunistične revolucije na Slovenskem. Drugi srno pa bili mnenja, da bi bil tak prikaz naše preteklosti zelo enostranski in krivičen, zato neresničen. Saj se odpor primorskih Slovencev zoper fašizem ni začel leta 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, temveč že davno prej, leta 1920, ko je fašistična drhal napadla in požgala Narodni dom v Trstu. S tistim dnem se je začel naš primorski odpor zoper fašizem. Zaradi tega so naše proslave od 30-letnici odporništva zado-bile širši obseg. Menimo, da tudi zgodovinsko bolj resničen. Osrednja proslava je bila v Katoliškem domu 4. maja. Začela se je z odkritjem doprsnega kipa pok. prof. Lojzetu Bratužu v atriju KD. Kip je delo akademskega kiparja Boža Pengova iz Ljubljane. Zatem je sledila v dvorani akademija s petjem in zlasti še z recitalom. V tem recitalu smo z govorjeno besedo in skioptičnimi slikami prikazali primorski odpor zoper fašizem od leta 1920 do leta 1945. Torej 254etno odpor-ništvo slovenskega primorskega ljudstva. To seveda levičarjem ni šlo v račune, ker zanje je odpor samo »revolucija« kot delo komunistične partije. Zgodovina pa priča drugače. Zakaj bi ustvarjali bajke namesto zgodovine? Proslave odporništva so bile tudi drugod. V Štandrežu so na prosvetnem domu odkrili ploščo v spomin vsem žrtvam zadnje vojne; v Podgori so na župnišču odkrili ploščo v spomin prof. Lojzetu Bratužu, ki je tam vodil cerkveno petje in prav tam postal žrtev fašističnega nasilja. Tržaški in goriški Slovenci smo tudi skupno po-romali v Gonars, kjer smo se pri maši in na pokopališču spomnili vseh žrtev po raznih fašističnih in nacističnih taboriščih. Z eno besedo: proslavam smo skušali dati tisti značaj, ki odgovarja naši primorski stvarnosti v tistih časih. Družbenopolitični položaj se je v Italiji po volitvah 15. junija močno spremenil. Nihče ne more vedeti, kako se bo nadalje razvijal. Morda gremo nasproti novi diktaturi, ki bo rdeče pobarvana. Karkoli nam bo prihodnost prinesla, mi zaupamo v zdrave sile našega ljudstva v zamejstvu, da bo še naprej hotelo ohraniti svojo narodno in krščansko identiteto. K temu morajo pomagati tudi naše katoliške prosvetne organizacije. Od leve na desno: Božo Tabaj, Jordan Mučič in Marko Brajnik v komediji »Naši trije angeli«. Igro je pripravila dramska skupina PD Štandrež M. M. Prosvetna dejavnost na Tržaškem V tem zapisu bomo skušali v glavnih potezah opisati delo, ki ga opravljajo društva in organizacije, vključene v Slovensko prosveito v Trstu. Zapis bo zajel prosvetno sezono 1974/75 in bo predvsem obravnaval dejavnost, ki se odvija na osrednjem sedežu organizacije, pa tudi tiste pobude, pri katerih je sodelovalo večje število društev (kolikor jih v koledarju ne obravnavamo že posebej) in so imele torej širši odmev v javnosti. V okvir proslav ob 30-letnicd zmage nad fašizmom in nacizmom spadata dve množični prireditvi, pri katerih so sodelovala skoraj vsa naša društva, domovi in organizacije. To sta bili spominska proslava v Gonarsu (25. aprila) in svečanost v Rižarni (8. junija). Skupaj s Slovansko prosvetno zvezo je Slovenska prosveta pripravila osrednjo Prešernovo proslaivo v Kulturnem domu (16. februarja). Z Zvezo slovenske katoli- Predsednik Društva slovenskih izobražencev prof. Jože Peterlin pozdravlja goste in občinstvo na Prešernovi proslavi v dvorani Slov. prosvete 10. februarja 1975 ške prosvete v Gorici pa je jeseni 1974 razpisala natečaj za amaterske igralske skupine »Mladi oder 75«, katerega so se udeležili amaterski oder Prosek-Kantovel, Slovenski oder iz Trsta ter igralski skupini iz štandreža in Števerjana. DRUŠTVO SLOVENSKI IZOBRAŽENCEV Omenjeno društvo redno prireja tedenske sestanke ob ponedeljkih. Ti so velikega pomena tako zaradi družabnosti, ki jo razvijajo, kakor tudi zaradi pomembnosti tem, ki jih na sestankih obravnavajo1. Za sezono 1974/75, ki je trajala od oktobra do junija, naj navedemo samo nekaj najvažnejših sestankov: otvoritveni večer z nastopom rojanskega cerkvenega zbora in s prikazom Jevnikarjevaga filma o pisatelju Borisu Pahorju (14. oktobra); okrogla miza o razlaščanju na tamo Narod brez zemlje, pri kateri so sodelovali inž. Vladimir Vremec, dr. Bogdan Berdon in dr. Damijan Paulin (18. novembra); predavanje škofa Jenka o škofovski sinodi v Rimu (25. novembra); okrogla miza o pooblaščenih dekretih in slovenski šoli (ravnateljica Laura Abrami, ravnatelj Humbert Mamolo, prof. Maks Šah in ga. Simoičeva, 2. decembra); predstavitev knjige Rafka Dolharja »Pot iz planin« (dr. Žarko Harej, 9. decembra); okrogla miza o našem tisku (20. januarja); okrogla miza o kraških rezervatih (dr. Drago Štaka, dr. Egidij Vršaj in Karal Grgič, 3. februarja); Prešernova proslava, pri kateri je sodeloval moški zbor »Mirko Filej« iz Gorice, govornik pa je bil dr. Toussaint Hočevar (10. februarja); srečanje s pesnikom Stankom Janažičam ob njegovi zbirki Iz oči v oči (17. februarja); beneški večer ob knjigi Ljudje nadiških dolin, pri katerem je sodeloval avtor Paskval Gujon (24. februarja); okrogla miza o dvojazianosti, pri kateri sta sodelovala dr. Drago Stoka in dr. Rafko Dolhar (3. marca); predstavitev knjige Vinka Beiičiča Nekje je luč (dr. Bogo Sančar, 10. marca); podelitev nagrade Vstajenje skladatelju Ubaldu Vrabcu (24. marca); komamoracija za pokojnim odbornikom Dušanom Čarnetom (Saša Martelanc) in predstavitev knjige Brune Pertot Bodi pešam (Alojz Letošnja nagrada »Vstajenje« je bila podeljena glasbeniku Ubaldu Vrabcu Rebula, 7. aprila); predavanje o splaviu (dr. Marijan Šef, 14. aprila); večer, posvečen 30-letnici osvoboditve: pričevanja Adolfa Lapornika o Go-narsu, kaplana Petra šorlija o Daohauu in sestre Leaindre o Rabu (28. aprila); srečanje s svetovnim potnikom A. Kobalom (26. maja) itd. DRAGA 75 Društvo slovenskih izobražencev prireja tudi vsakoletne študijske dneve v Dragi. Letošnji — X. dnevi — so bili 6. in 7. septembra. Posvečeni so bili desetletnici Drage in 30-letniai osvoboditve. Otvoritvene svečanosti so se udeležili predstavniki oblasti in kulturnega življenja, nastopili so tudi »Fantje izpod Grmade« s šopkom slovenskih pesmi. Za letošnjo Drago je bila značilna odsotnost predavateljev iz Slovenije, ker so jim udeležbo v Dragi odsvetovali. Zato je bil program v zadnjem trenutku nekoliko spremenjen. Predavali so: dr. Drago Lagiša o konferenci v Helsinkih, dr. Rudolf Klinec o odporu duhovščine proti fašizmu, dr. Venceslav Tuta in prof. Rado Bednarik o organiziranem odporu laikov proti fašizmu; pri okrogli mizi o pomenu samostojnega javnega nastopanja Slovencev v zamejstvu pa so sodelovali dr. Zorko Harej, Korošec dr. Pavel Apovnik za koroško listo KEL ter predstavnika Slovenske skupnosti v Italiji dr. Rafko Dolhar in dr. Damijan Paulin. OKROGLE MIZE Na pobudo časnikarja Franca Jeze je bil v tej sezoni ustanovljen odbor, ki je priredil ne- kaj okroglih miz na aktualno tematiko. Srečanja so bila v dvoranii Slovenske prosvete, udeležba je bila prosta, v sedmih večerih, ki so se zvrstili v presledkih štirinajstih dni, pa so obravnavali sledeče teme: demokracija, slovenstvo, komunizem in svoboda, sindikati, fašizem, državnost, delavci in izobraženci. MLADIKA Mesečnik Mladika izdaja uredniški odbor, ki je včlanjen v Slovensko' prosveto. Tu omenjamo revijo zato, ker je razpisala literarni natečaj za novelo'. Izid natečaja je bil razglašen na Prešernovi proslavi 10. februarja 1975. Prvo nagrado je prejel pisatelj Pavle Zidar za novelo Vonj nevidnega sveta, drugo nagrado Boris Panigerc za novelo Beg pod Daglo, tri tretje nagrade pa so prejeli Karel Brišnik za Pravljico o nočnem metulju, Milena Merlak za Pot k pol-noonici in Majda Košuta za Prodano zemljo. SLOVENSKI KULTURNI KLUB Organizacija, ki poleg DSI ima najpogostejše večere na sedežu v središču mesta in razvija široko dejavnost predvsem med študirajočo mladino je Slovenski kulturni klub (SKK). Na sobotnih sestankih v sezoni 1974/75 so obravnavali najrazličnejše teme. V ponazoritev in za kroniko naj navedemo vsaj nekatere: okrogla miza o emancipaciji (dr. Danilo Sadmalk, Ivan Buzečan, Alenka Rebula in Tone Bedenčič, 19. oktobra); o dvojezičnosti (Samo Pahor, 14. decembra); o spiritizmu (Lojze Berce, 21. decembra); o 'verouku na šoli (18. januarja); perspektive koroških Slovencev po volitvah (Filip Wa-rasch, 8. marca); o gospodarski krizi (dr. Tous-seaint Hočevar, 15. marca); o splavu in o kon-tracepoiji (dr. Marijan Šef, 5. in 12. aprila); Ivan Peterlin: Kako razne vrste športa vplivajo na žensko telo <17. maja); srečanje s svetovnim popotnikom Andrejem Kobalom (24. maja); vmes so bila še družabna srečanja, filmski večeri itd. »MINI DRAGA« Že tretje leto je SKK pripravil za september svoje študijske dneve, na katerih poglablja najrazličnejša vprašanja in teme ter razpravlja o svojih organizacijskih vprašanjih. Ker je bil letos SKK pred dvajsetletnico svojega obstoja, je letošnji tečaj, ki je bil v Dragi v dneh 1., 2. in 3. septembra 1975 posvetil zgodovini lastne organizacije in nekaterim mladinskim vprašanjem. Predavali so časnikar Saša Martelanc, prof. Jože Peterim in sindikalist Boris Gombač. SLOVENSKI ODER SKK razvija svojo dejavnost tudi tako, da zbira v krožke tiste člane, ki imajo specifična zanimanja. Tako so se v pretekli sezoni npr. zbirali na svojih sestankih člani literarnega krožka pod vodstvom prof. Zore Taivčar-Rebu-love. Nekateri pa so se vključili v igralsko skupino Slovenski oder in pripravili igro Skupno stanovanje, ki so je prvič izvedli v Gorici 1. junija 1975. V nastopajoči sezono bodo igro ponovili po nekaterih domovih. ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV Zveza cerkvenih pevskih zborov združuje pevske ansamble, ki so raztreseni po vsem Tržaškem. Večina jih nastopa v cerkvi vsako nedeljo. Vsi ti zbori pa imajo v svojem repertoarju tudi posvetne ljudske in umetne pesmi. Tudi glede Zveze se bomo v tem zapisu omejili na skupne pobude. Tako je bila 24. novembra 1944 običajna vsakoletna revija pevskih zborov, 6. januarja 1975 pa tradicionalni božični koncert, ki so ga ponovili v cerkvi sv. Petra v Ljubljani v nedeljo 12. januarja. Pri božičnem koncertu so tokrat poleg združenih cerkve-nih zborov pod vodstvom H. Marnoia peli tudi otroci proseške šole Fran Levstik pod vodstvom Magde Bizjak in zbor Fantje izpod Grmade pod vodstvom Iva Kralja. Zveza je za svoje pevce organizirala v motelu Jasnica pri Kočevju tečaj od 11. do 18. avgusta. Tu so predavali in vadili s pevci Zonko Harej, Ubald Vrabec in Jože Trošt. Podoben krajši tečaj za mlade pevce pa je Zveza priredila v Dragi pri Trstu v dneh 4. in 5. oktobra 1975. Končno moramo omeniti še založniško dejavnost Zveze, ki je v pretekli sezoni izdala dve pomembni zbirki: Ljudske nabožne v priredbi Ubalda Vrabca in zbirko Staneta Maliča Zbori in samospevi. GLASBENA ŠOLA Na področju glasbene vzgoje naj omenimo samo dva večja nastopa. 10. marca 1975 je bila v Kulturnem domu v Trstu mladinska revija Pesem mladih, ki jo vsako leto prireja Zveza cerkvenih zborov. Produkcija Slovenske glasbene šole pa je bila 22. junija v Finžgarjevam domu na Opoinah. Devinski pristan - pristan Lepe Vide. Kot njo zamorec tako tudi prenekaterega našega človeka tujec spelje drugam JOŽE DOLENC Bevkova pisma Finžgarju France Bevk je v nekem razgovoru (Peter Brcščak: Neznani začetki: France Bevk, Tedenska tribuna 10.1.1966) dejal, da ga pri prvih korakih v literaturo ni nihče spremljaj z nasveti in da bi bil nekoliko presramažEkjiv v tem pogledu, da bi se na koga obračal. Največ naukov in sodb da je bil deležen od urednikov, ki so v »Listnici uredništva« zavračali njegova nezrela dela, pogosto z zafrMjivimi opombami, ki ga pa niso preplašile. Sam pravi dalje, da ga je najbolj resno upoštevala Zoflka Kvedrova, ki jo je oblegal s svojimi prispevki za »Domačega prijatetilja«. Ta mu je pisala nekaj obširnih pisem, v katerih mu je dajala pobudo in nasvete, za kar ji rje bil iše hvaležen, ko je bil že zrel pisatelj. Dallje pravi v istem pogovoru: »Drogi je bil Izidor Cankar, urednik "Doma in sveta". Napisal mi je kak dober nasvet, ki sem si ga dobro zapomnil. Počasi sem zorel, ker mi je zaradi pomanjkanja splošne izobrazbe manjkalo trdne podlage in bi lahko naštel še katero ime, kateremu sem dolžan zahvale.« Med zgodnjimi Bevkovimi liiteramniani mentorji je bil todi pisatelj Fran Sal. Finžgar in mu je bil dober menitor še pozneje ob vseh povestih, ki jih je kot urednik Mohorjeve družbe objavljal v Mladiki in v Mohorjevi knjižnici, za kar se mu je Bevk tudi lepo zahval.il, ko je urejanje Mladike in Mohorjeve knjižnice odložil in ga izročil dr. J. Pogačniku. Iz ohranjene korespondence med Bevlkom to Finžgar jem (Fiinž-garjeva pisma Bevku je dal pred objavo na razpolago knjižničar Marij,an Brecelij, Bevkova Finžgarju pa so med Ffažgarjevo rokopisno zapuščino v NUK v Ljubljani) je videti, da sta si začela dopisovati že leta 1910. Finžgar je bil takrat župnik v Sori, Bevk pa v drugam letniku slovenskega učiteljišča v Gorici, kamor se je preselilo iz Kopra leta 1909. V pisimu z dne 5. maja 1910 prosi Bevtk v imenu organizacije katoliškega narodnega dijaštva v Gorici, ki ji je bil tajnik, naj mu pošlje igro pokojnega pesnika Medveda »Stari to mladi«, ki bi-jo goriško di-jašitvo rado uprizorilo še pred koncem šolskega leta. Ker je bila igra še v rokopisu, bi jo prepisal to v nekaj dneh vrnil. Pismu je dodan pripis: »P. S.; Oprostite, da Vam kot našemu slavnemu pisatelju omenim še to, da imamo tukaj mladi literati svoj krotek, ki izdaja list "Alfa", katerega Vam rade volje pošljem v vpogled, kadar Uide prihodnja številka.« Bevk se je podpisal kot predsednik »Alfe«. V pismu omenja, da bi med počitnicami igro parfkrat ponovili tudi na deželi, »da pride smisel za pravo dram. umetnost tudi med preprosto ljudstvo, ki je že preveč prepojeno z raznimi burkami.« Finžgar je Bevku ustregel, saj mu ta igro že vrača s spremnim pismom 18. maja 1910. Pismo je za mladega Bevka to njigovo literarno prizadevanje talko značilno, da zasluži celotno objavo: Velečastiti gospod! Tu Vam vračam Medvedovo igro, katero sem prejel iz Gorij dne 13. t. m. ter jo črez praznike prepisal. Srčna hvala v imenu organizacije kat. nar. dijaštva za to, ker ste nam jo posodili! Zaeno z igro Vam pošljem tudi »Alfe« 2-3 št. Prva je pošla in je za zdaj ni bilo mogoče dobiti. Če jo dobim pozneje, Vam jo pošljem. Ti dve številki smo, kakor vidite, posvetili rajnemu pesniku Medvedu (umrl 12. marca 1910 na Turjaku, op. p.), katerega izguba nas je globoko zadela. Nismo mu pisali pesmi in nekro-logov in razprav, ampak poklonili smo mu samo delo, katero smo izvršili z isto ljubeznijo, kot ga je vršil on. Tako se nam je zdelo najprimerneje počastiti njegov spomin. To pa, če je vsebina »Alfe« vredna Medveda, prepuščamo sodbi drugih. In radi bi videli, da bi nam. kdo povedal odkrito mnenje o vrednosti vsakega dela posebej in o talentu slednjega sotrudnika. Radi bi imeli kritika, ki bi nam odkrito povedal vse pogreške in strogo pokaral vsako nazadovanje — zakaj nazadovanja nočemo in ljubimo pravo kritiko, ki ljubi jasnost in nepristrasnost — ker smo jo tudi potrebni, ker učiti se mora pač vsakdo. Tu v Gorici pa tega ne dobimo. Tja in sem se sliši kako megleno mnenje, a nič odkritega. Profesorji se kvečjemu norčujejo iz »pesnikovičev« — dasi tudi se naši fantje ne smešijo s kakimi brezpomembnimi petošolskimi verzi in ne izgubljajo časa na škodo šole s »kovanjem«, kakor je zdaj na dnevnem redu ta izraz. No, na te se ne oziramo, kvečjemu za zabavo nam so včasih ... Zatorej Vas bi prosil v teh razmerah, da nam v pismu name, če Vam se zdi vredno, poveste podrobnejše mnenje o posameznih stvareh. Mi bi (bili) tega zelo veseli. Zakaj slišali bi radi enkrat mnenje o stvari od človeka, ki se na umetnost razume. Ne bojte se, napisati tudi najstrožje kritike — veseli jo bomo vseeno. To pa Vas prosim le, če je o stvari sploh vredno pisati in izgubljati časa. Omeniti moram še, da v ti št. niso zastopani vsi goriški literati — če smem tako imenovati — manjkajo trije tovariši, ki to pot niso oddali svojih stvari. Oprostite, da Vas sem s to prošnjo nadlegoval. Še enkrat: Srčna hvala za posojeno igro! — in oprostite slabi pisavi, imam zelo mnogo dela, a malo časa. Opozarjati moram še, da sta »Alfi« psevdonima Marij in Igor Etran (Nartel, op. p.) eno in to je Narte Velikonja, šestošolec in Jablanko in Timoška tudi eno, namreč — jaz. Pozdrav! Fr. Bevk učiteljiščnik II. 1. V svoji avtobiagrafiiji »Moja mladost« (sir. 183) piše Bevk, da je »Finžgarja našel v Sari pri Medvodah«. Kdaj? Morda že po prvih pisimetnih stikih — paleti 1910, prav gotovo pa v poletnih počitnicah naslednjega leta. Kaikor se spominja, si je Finžgarja in Meška upal obiskati »tkat pesnik, iki že priabčuje v Damu in svetu...« (prav tam). Finžgar je bil tudi tisti, ki je Bevka napotil k Izidorju Cankarju. Bevk je imel namreč že leta 1912 pripravljeno pesniško zbirko in jo osebno prinesel Finžgarju v oceno. Nekaj pesmi je poslal to lato tudi Mohorjevi družbi, imel je že spisano tudi povest v verzih, kar izvemo iz pisma Finžgarju, datiranega v Gorioi 4. marca 1912: Velečastiti gospod! Saj boste oprostili, da Vas tem potom nadlegujem iradi par stvari, ki naj jih tu v kratkem pojasnim. Tukajšnji abiturijenti so me naprosili, naj Vam pišem radi igre: »Črnošolec« (petde-janlka, igrana prvič v Ljubljani leta 1909; Finžgar je biil namreč oskrbnik Medvedove literarne zapuščine, qp. p.), da bi jo posodili, da jo kdo prepiše in ki jo nameravajo igrati v počitnicah na abiturijentskem sestanku. Sicer sem jim rekel, da ne vem, če morete dati igro iz rok ali ne in da je težko predelana, vendar se mi je reklo, naj bo pa igra taka, kot se je že igrala v prvotni obliki na Vrhniki, dasi je baje, težje uprizorljiva. Zato Vas prosim najvludneje, da mi pošljete igro, če je mogoče seveda, za kratko dobo, ali mi pa sicer odgovorite, da bomo vedeli. Drugo pa je, radi moje zbirke mladinskih pesmi. Vi ste jih že imeli v rokah in ste izrekli o njih sodbo, ki me je zadovoljila. Dodat sem hitro še nekaj pesmi in dal celo stvar g. dr. Česniku v pogled. Ta mi je rekel, da ni naslov za zbirko popolnoma primeren, drugače ni imel kaj pripomniti. (Dal sem mu bil zbirko glede novih pesmi). Zdaj bi bilo tedaj treba samo še založnika dobiti. Ponudil bi celo stvar »Kat. bukv.«, a tu je treba enega zraven, ki naj bi spisal ali izrekel sodbo napram založnika, z eno besedo, eden ljublj. tovarišev mi je pisal: »Tvojim pesmim je treba botra.« In za tega Vas bi jaz prosil. Pesmi lahko dobite še enkrat v vpogled; pošljem jih tov. Urbincu, ki Vam jih lahko izroči. Obenem pa mi lahko nasvetujete tudi primeren naslov za pesmi. Sem v zadregi. Imena cvetic so izrabljena in zato neokusna. Biti bi moralo kaj originalnega. Še nekaj, tudi glede pesmi. Govoril sem tukaj z nekim tov. o tej stvari in ta mi je rekel, naj bi vpeljali tudi pri nas lepo navado, ki je na Francoskem, da mlajšega literata vpelje med svet starejši že priznan umetnik, s kratkim predgovorom k njegovi zbirki. Rekel mi je, naj Vam to obrazložim in Vas naprosim, da s tem vpeljemo to navado. Jaz sem Vam to samo omenil, da sami presodite in izrečete mnenje o tej stvari. Morda se Vam zdi čudno, kako da zdaj nič več ne pišem v »Dom in svet«. Imel sem mnogo dela z zbirko, nekaj pesmi sem poslal »Mohorjevi družbi« in »Zori«. Zdaj imam tudi spisano povest v verzih. Zdaj spomladi bom delal več in boljše. Tu v Gorici jo že skoraj imamo. Sicer pa pošiljam »Dom in svetu« tem potom par pesmi. Končam. Prosim, da mi odgovorite posebno glede igre, da se bodo vedli fantje prav ravnati. Pa oprostite! S prisrčnim pozdravom Vam udani France Bevk Katere pesmi je poslal Mohorjevi družbi, ni mogoče ugotoviti. Bile so vsekakor prvi njegov pa jako dober kritik, ker je dober estet in to sedaj tudi študira na Dunaju. Bi jih potem even-tuelno skupaj prebrala in priporočila. Naslov — je vedno sitna reč. Sodim, da boste najbolje sami zadeli. Več naslovov izberite, pa se potem najboljši natisne. Želim Vam mnogo vspeha in stalnega napredka! Ne zapustite Dom in Sveta, ki je reven sedaj na pesnikih. V Izidorju Cankarju, ki je od 1911 do 1913 študiral umetnostno zgodovino na Dunaju, z novim letom 1914 pa prevzel kot samostojen urednik »Dom in svet« in ga »z enim zamahom spremenil v moderno Slovstveno in umetnostno revijo« (Fr. Koblar), je Bevk dobil dobrega in razgledanega mentorja, s katerim je bil poslej v pogostih pismenih in zlasti osebnih stikih. Cankarjeva pisma Bevku — ohranjena je korespondenca od začetka 1911 do konca leta 1917 — »so ljubeznivo spremstvo mlademu začetniku, kii potrebuje spodbude« (Fr. Koblar, gl. Izidor Cankar: Leposlovje, Esejii, Kritika, I. knjiga, 1968, opombe, str. 360). Iz tega podatka je razvidno, da je Bevk imel stike z Izidorjem Cankarjem že preden ga je Finžgar napotil k ojemu. Cankar je v Bevku spoznal pesniško nadarjenost; »Vi ste poet — to je vsa sodba in sok vseh naukov, ki Vam jih morem dati. Svojo pot boste čisto natanko našli sami« (20. jullija 1911). »Pišite in razvijajte se po notranjih in najzanesljivejših zakonih svoje osebnosti; potem ni dvoma, da bo vsaka pesem dobra in vsaka boljša« (9. decembra 1912). Izidor Cankar je učite* Ijišoniku Bevlku previidmo izbira! njegove pesmi, mu priporočal študij klasikov, »čim starejši, tem ljubši naj Vam bodo. Drugače se človek ne nauči moderno (tj. dobro) pisati« (pišimo 9. januarja 1914; prav tam). Pozneje z veliko pazljivostjo potrdi njegovo prvo prozo, pa ga svari pred naglim delom, obenem pretehtava tudi možnosti o njegovem nadaljnjem izobraževanju na Dunaju. (Jeseni lata 1916 je Bevk res odšel za nekaj tednov na Dunaj, da bi študiral na višji pedagoški šoli; tu je spoznaval velemestna življenje, obiskoval dramske predstave in veliko bral tedanje avstrijske pisatelje, op. p.). Pomembno ga opozarja na Maupassainita in Cahava, na potrebnost psihologije, ki pa se mora opirati na poseben zn;učaj, torej na tako psihologijo, iz katere nastanejo »ne umišljeni, ideološki značaji, marveč resnične individualnosti«. Posebej pripo-roča jasnost in konkretnost, pri tem pa mnoge leposlovnega in znanstvenega. Ko ugotavlja, da Pisatelj France Bevk prispevek pri Mohorjevi. Šele v 69. zvezku Slovenskih večernic leta 1915 sta bili objavljeni dve njegovi pesmi: Briški motiv in Križ. Finžgar je na Bevkovo pismo odgovoril 9. marca 1912: Dragi gospod! Medvedovo igro (»Čmošolec«, op. u.) imam med drugo njegovo ostalino. Sam jo je začel popravljati, pa je med popravljanjem umrl. To nedokončano delo bi moral jaz nadaljevati. Žal, da dosedaj nisem imel nikakor časa, ker imam s svojim delom čez glavo posla. Poleg tega Vam moram povedati, da sam nimam nikakor pravice do igre, ker je že prodana in plačana od Katoliške bukvarne. Torej bi se morali na vsak način obrniti tja, in jaz bi Vam poslal potem na Vašo garancijo, kar je popravljene in kar je stare. Vaše pesmice sem jaz dal Alešu Ušenioniku (uredtniku Dom in sveta; dr. Opeki sta z naisvati pomagala dr. Aleš Ušanionik in Fr. Finžgar, op. p.), da jih je tudi on prebral. Prav je, če izdaste in upam, da se bukvama ne bo protivila založbi. Za priporočilo bi Vam jaz svetoval, da se obrnete do Izidorja Cankarja. On je sicer strog, ima umetniška resnica svoje postave in je višja od dejanske resiniice, praivi: »Ali je treba še kaj drugega kot resnice in individualnosti« (8. sept. 1915 in 16. Okt. 1916). Prof. Koblar, urednik leposlovnega, esejističnega in kritičnega dala Izidorja Cankarja poudari dalje: »Ta način vzgoje, ko mlademu začetniku odpira obzorje, mu skuša ohraniti svoboden razvoj njegove osebnosti ter v skrbi za čisto umetniško rast, razbira dobro od slabega, nd dosegel samo uredniških uspehov, tamveč je prebudil in vodil obetajoč literarni rod poimipresioniistične in zgodnje eksprasiani-stične smeri, ki je pozneje dozorel v stvaritvah Stanka Majcna, Alojzija Remca, Franceta Bevka in njegovih sodobnikov ...« (Izidor Cankar: Leposlovje, eseji, kritika, 1. knjiga, sitr. 360/61). Talko je Bevk kot mlad pesnik in pisatelj imel dva odlična mentorja: Finžgarja, že priznanega pisa/telja, in Izidorja Cankarja, velikega esteta in kritika, s katerim je ohranil stike še po vojni. Tedaj je sprejel ponudbo Izidorja Cankarja za delo v uredništvu Večernega lilsita in Slovenca. Ko pa se je konec leta 1920 preselil v Gorico, je prevzel uredništvo družinske revije Mladike, jo po njeni preselitvi na Prevalje leta 1923 sourejal s Fr. S. Fimžgarjem, v naslednjih letih pa bogato zalagal Mohorjevo družbo s povestmi. Iz leta 1912 so ohranjena še tri Bevkova pisma Finžgarju. V pismu z dne 25. aprila piše: »Oprostite! — tu Vam pošiljam par pesmi, da jih presodite in potem izročite "Dom in svetu" ali "Mentorju". Jaz sem nameril "Pesem polja ■— solncu", "Žalostno romanco" in "Tri ciprese..." za "Dom in svet", ostali dve za "Mentorja". Prva imenovanih pesmi, naj bi bila ena mojih najboljših \pesmi do sedaj. Morda ima kak po-grešek, o tem pa prepuščam sodbo Vam. A rad bi videl, da bi bila imenovana pesem v majevi številki natisnjena. O ostalih dveh tudi sodite Vi. Meni "Žalostna romanca" ugaja, ker je nekaj svobodnega na nji in mladeniškega, zato je tudi v prostem ritmu zložena. Za urednika Dom in Sveta pa to: Hitreje ko mi bo natiskoval stare pesmi (že poslane, recimo te), pridneje bom pošiljal druge. (Tedaj je bil leposlovni urednik Dom in sveta dr. M. Opeka, s katerim pa zlasiti mladi sodeilavci niso bili zadovoljni, ker je zadrževal njihove prispevke in jim ni odgovarjal na pisma. Joža Lovrenčič in France Bevk pošiljata pesmi Finžgarju in ga prosita za oceno in posredovanje, ker pesmi ležijo že lato in več pri Opeki. Zato so mnogi, med drugim Izidor Cankar, nagovarjali Fimžgarja, naj on prevzame uredni- štvo. Letnik 1913 je uredil ob Cankarjevi in Finž-garjevti pomoči Andrej Kalan, naslednje leto pa je prevzel uredništvo Izidor Cankar, op. p.) Zadnji dve pesmi nisem vedel, ali bi ju poslal ali ne. Že dalj časa ju imam v notesu zapisane, pa sem ju prepisal. Za mladino! — a za mladino je komaj najboljše dovolj dobro. Sodite Vi! — Radi tega tudi nisem poslal nekaj proze za Mentorja, ki jo imam, ni se mi zdelo dovolj dobro. Morda prihodnjič kaj. Kat. bukvama ni dovolila "Črnošolca". — Zato se ponovno obračam do Vas, da nam dovolite vprizoritev "Naše krvi", ki jo Ij. (ljubljanski, op. p.) igralci sedaj ob gostovanju niso igrali tu v Gorici (prej jo zato nismo vzeli). (Naša kri, uprizorjena 2. januarja 1912 v Ljubljani, op. p.) Z izdajo knjige ne vem, kaj bo... Sicer pa mislim, da pridem sam zdaj enkrat v Ljubljano, ko bom prost in se bom ustno zgovoril, kar bo treba. Pisnim potom je stokrat bolj sitno s takimi stvarmi. Če nimate ničesar proti vprizoritvi Vaše nove drame od strani kat. ab. tu v Gorici, prosim, da mi naznanite, ob enem pa, če ste tako dobri, tudi sodbo o poslanih pesmih.« Gospodam pri Katoliški bukvami v Ljubljani se je zdela Bevkova pesniška zbirka verjetno pramodarna, da je niso založili. Izšla je šele leta 1921 v Gorici, pa še tedaj v samozaložbi in z naslovom »Pasmi«; opremil jih je France Kralj. V zbirko je avtor sprejel samo 36 pesmi. KnMk Fr. Koblar je ob izidu zapisal, kalko se je Bavtk zgodaj iztrgal iz tradicije starejše slovenske lirike in ob Zupančiču ter drugih modernih naišal osebno in svojstveno moderno pesem. Pasmi so bile tudii med prvimi objavljenimi Bevkovimi prispevki za Mohorjevo družbo. V Slovenskih večernicah je leta 1915 objavil prvi, že omenjani pasma. S pesmimi se je spet oglasil šele po devetih, desetih latih v Koledarju: Kam pa greš (KMD 1924, 64), Dekliške pasmi. I,—IV. (KMD 1925, 36), Pesmi zadovodjnositi. I—IV. (KMD 1925, 59), Ko sem prišel (KMD 1926, 47). To so bile tudi med zadnjimi Bevkovimi pesmimi sploh, zakaj leta 1927 je koit pesnik popolnoma utihnil in je poslej pisal le še prozo. Precej pasmi je objava! tudi v mohorski Mladiki. V letih od 1920 do 1929 je bilo v Mladiki objavljenih okoli trideset njegovih črtic in povesiti, v letnikih od 1935 do 1939 pa zlasti nekatere njegove najboljše legende. Drugo pismo iz 1. 1912 je datirano 14. julija. S pismom vred je poslal Fiinžgarju igro za »Slovensko Stražo«, vendar naslova igre ne omenja: »Tu je igra, ki sem jo spisal za "Slovensko Stražo" in prosim, da jo, kot ste mi obljubili, pregledate in presodite, če je za tisk, ali ji je treba poprave, ali pa je za nič. Sitno je pisati take stvari. Človek ne more dobiti motiva, ki bi bil namenu primeren in ob enem dramatičen. Le v tem slučaju, da bi bila stvar zgodovinska, kak prizor morda iz Slomškovega življenja. Potem pa je spet sitno. Zato sem ubral to pot. Rabil sem verze. Morda ne bodo ugajali. Za ljudstvo bodo težji, kot proza. A da bi bil to, kar sem povedal v verzih, povedal v prozi, bi ne imelo nič efekta. Stvar je malo simbolična. Blaže in Nežica reprezentirata mladino, oče in mati — starše, učitelj — šolo, duhovnik — vero itd. Tedaj, prosim, da pregledate in pošljete, če je dobro, "Slovenski Straži", če je treba večjih poprav, pa meni, da hitro popravim. Manjše stvari pa prosim, da sicer popravite Vi. Prosim pa tudi, da mi v slučaju, da pošljete stvar v Ljubljano, sporočite objektivno sodbo.« Igra z naslovom Veseli god in s podnaslovom Dramatični prizor v Slomškovo proslavo je izšla še isto leto v Ljubljani. Izdala in založila jo je Slovenska straža. To prvo Bevkovo dranusko delo je izšlo pod psevdonimom Esar Varno. In še tretje pismo iz leta 1912, iz katerega izvemo naslov prve Bevkove pesniške zbirke. Pismo je datirano 24. novembra 1912: »Tu Vam pošiljam par poizkusov v prozi in pa eno mladinsko pesmico, da vse skupaj presodite in pošljete "Mentorju". Hibe v prozi prosim, da mi naznanite, kot sva že enkrat govorila. Imam še par stvari v prozi, ki jih bom pa prepisal s koncepta ob drugi priliki. Pesmi pa imam doma, ne pošiljam jih nikamor. Samo to mlad., ki Vam jo pošiljam, če hočejo v "Mentorja". V "Vrtcu" dobrih tako ne natisnejo, zato jih tja navadno ne pošiljam. Z ostalimi pa bom poskusil po novem letu zopet v "Dom in Svetu", s katerim zadnje čase nisem imel popolnoma nič stika. Z ozirom, da mi niso ugajale pesmi in da so me pregovorili za "Zoro" proti "Dom in Svetu" sem bil preklical že poslane pesmi. Ni mi danes žal, ker sem posebno v "Pesmi polja soncu" popolnoma drugega mnenja in neizpremenjene ne pustim tiskati. Zbirko "Srebrni smeh" (podčrtal p.) bom spopolnil in ga imam doma. Letos sem zopet na zavodu, kamor sem prišel po dva dni trajajoči skušnji iz 17. predm. Pač, brez pardona, kot bi ne bil svoj živ dan na zavodu. Zdaj sem v 4. letniku. Čez 1 leto bom imel svoj kruh. Še to: je res, kot sem slišal, da dobi "D. in Sv." po novem letu drugega urednika? Oprostite, da Vas s temi stvarmi nadlegujem — saj se gre le za dobro stvar.« Iz Finžgar-jevega odgovora v pismu, datiranem v Sori 6. decembra 1912, izvemo za naslove poslanih »poizkusov v prozi« in za mladinsko pesem. Takole piše: »Pesemca Jesen je dobra in jo Mentor, upam, natisne, "Na Kadi" je opis, ki nima jedra dovolj. Kaj malega sem popravil. Varujte se dveh predlogov na kupu. V pod ali čisto pod z. Taka konstrukcija je zanič. Malo več jasnosti bi bilo želeti od Lojzke. No pa morda vseeno, saj je signatura časa danes, da je vse nejasno, dasi tega ne bo nihče dokazal, da je zato bolj umetniško. Ni treba, da bi bilo tako, kakor ume vsak očanec za pečjo, ali vendar! "Strah" bi bil za Angeljčka kot nalašč. Morda sprejme Mentor. Vse pošljem uredništvu. Ako PREDZANAMEJSKI Sopravek Cvetlica drobna v Alpskem svetu klije, Elisabeth ji je življenje dala: »Naj vrtnica bila bi krasna, zala, čarobna lučka naj očetu sije ...« Ime naj njeno ji stezo odkrije, čez jezera, gore jo bo peljala, edinstven cvet slovenstva bo spoznala v viharjih jeznih mrzle domačije. In dasi bo ko roža presajena, ji bodo kmalu korenine gnale, ur temnih vihra je ne stre nobena. Ljubezen bodo njene roke stlale, ji bo poplačana nje žrtve cena in zvezde bodo svetle vsem sijale. Op. ur.: Ta popravek se nanaša na pesem, ki je izšla lani iv koledarju GMD za leto 1975, stran 135, sonet 1. imate kaj pesemc za Dom in svet, pošljite jih meni, ker sem letos tudi pomočnik pri urejevanju. Le naprej! Pozdravljeni!« Črtici »Na Kadi« in »Strah« sta billi objavljani šele pet let poizneje v X. letniku Mentorja (1917/18). Leta 1913 je Bevk opravil maturo na goriškem učiteljišču in jeseni nastopili prvo službo kot učitelj v vasi Orehelk blizu Zaikojce. Iz tega leta med Fiinžgairjevo zapuščino ni ohranjeno nobeno Bevkovo pismo. Čeprav je z novim letom 1914 Izidor Cankar prevzel uredništvo »Dom in sivetta«, je videti, da mu je v leposlovnem delu pomagal Finžgar, kar je sklepati iz Bevtkove pošiljke. V pismu z dne 25. junija 1914 se mu namreč Finžgar zahvaljuje: »Danes prejel poslano. Čimpreje preberem. "Bela smrt" — za moja ušesa in srce — zares lepo. čestitam!« — »Poslano« so bile gotovo pesmi, saj jih ima Bavik v letniku 1914 Dom in sveta kar devet, poleg daljše pesnitve v petih delih »Bela smrt«, hi je bila objavljena v istem letniku. Dne 27. julija 1914 se je Bevtk poročil; z rokopisom na svoji vizitki mu je Flinžgar 31. julija čestital: »Iskreno čestita! Sredi bojnega časa — naj se začne ena duša in eno srce — in traja dolga, blagoslovljena leta!« Zaradi zaplenjenih protivojnih spisov — med njimi tudi Bevkovih — v uredništvu Doma in sveta v Ljubljani je imel Bevk leta 1916 na domu policijsko preiskavo in bil nato kazensko premeščen kot učitelj v Novake pri Cerknem, pri avstrijskih oblasteh pa je veljal za politično nezanesljivega. Vsa medvojna leta je Dom in svet objavljal Bevkove pesmi in črtice. Leta 1917 je moral k vojakom, kjer je dočakal konec vojne na Madžarskem. žal, da se iz teh let ni ohranila korespondenca med njim in Finžgairjem, pač pa je iz teh let ohranjenih več pisem Izidorja Cankarja. Le-ta ga je po vojni pridobil za delo v uredništvu Slovenca in Večernega lista, za katera je pisal kulturna in gledališka poročila, črtice, prevode itd., ziraven pa sodeloval pri Ljudskem odru, ki ga je vodil kot predsednik in režiser. Proti koncu leta 1920 se je Bevk preselil v Gorico, kamor ga je gnala skrb za trpeče brate. Od tam se je nekaj časa še v letu 1921 vračal v Ljubljano, kjer je delal v uredništvu Večernega lista in Slovenca. V Gorici je prevzel uredništvo družinske revije Mladike (1921 do 1922), ko pa jo je leta 1923 prevzela Mohorjeva družba na Prevaljah, ji je bil s Fimžgarjem soorednik do konca leta 1923. Iz tega časa sourednilkovanja je spet več dopisovanja s Fiinžgarjem, kateremu je pošiljal razne prispevke za Mladiko. V pismu 22. marca 1923 piše: »Nisem niti mislil, da Vam dr. Res ne prinese članka. To pot ga dobite. Tudi o Vidmu napišem sam kaj več in o Landarski jami. Bil sem v Benetkah te dni; tudi to Vam opišem. V kratkem skočim v Istro. Vidim, da moram vse narediti sam, če ne ni nič. Vse dobite do velike noči. Morda pridem osebno. Zdaj pa: Kaj je z molitvenikom? Dr. Pavlica trdi, da ste obljubili, da ga sestavite Vi. Rekli so mi, naj Vam pišem, da čakajo na rokopis. Jaz ne razumem, kako je s to stvarjo...« V mohorslki Bibliografiji več omenjenih Bevkovih prispevkov za Mladiko ni označenih pod njegovim imenom, ker iso izšli nepodpisani ali pod psevdonimom. Moiitvenifc, ki ga Bevtk ome-nija v pismu, je v prvi izdaji izšel leta 1906 iv Ljubljani z naslovom Bogu, kar je božjega. Druga pomnožena izdaja is posebnim oziram na Slovence v Italiji je izšla leta 1923. Izdala Goriška Matica, tiskala tiskarna Edinosti, poznejša Zadružna tiskarna. V Gorici je Bevk urejal istočasno z Mladiko tudi politični list Goriška straža (1922/24) ter humanistični list Čuk na pal'ci <1923/1926), bil ravnatelj Narodne knjigarne (do leta 1926) in odbornik Goriške Matice. Ker leta 1923 zaradi daljše bolezni nli mogel pisati in so izostali njegovi prispevki za Mladiko, v pismu 5. oktobra 1923 pojasnjuje Finžgarju vzroke svojega molka: »Vi me poznate — do sedaj nisem bil znan kot lenuh in če sem tako dolgo molčal, je bil vzrok drugi, zakaj jezen nisem ne na Vas, ne na Mladiko, ki mi je pri srcu, ne na K.T.D. in ne na Mohorjevo družbo. Bil sem enostavno bolan in svoje bolezni nisem trobil v svet, kar morda ni bilo prav. Nad dva meseca je že preteklo in precej čez, ko sem postajal od dne do dne slabši in sem moral čepeti po 11—12 ur v pisarni knjigarne, dasi pogosto nisem bil zmožen napisati trgovskega pisma. Od ure zvečer, ko sem zapustil trgovino pa do jutra sem pre-bedel v postelji, včasih sem imel 38,5 do 38,9° vročine. In če povem, da sem ta čas obiskal zdravnika kakih 20 krat, veste o mojem stanju dovolj in komaj 10 dni je preteklo od tedaj, da sem ozdravel in se naglo bližam normalnemu stanju. Evo: to je vzrok mojega molka. Krivda je bila v tem, da mi je zdravnik zapovedal posteljo, moja služba pa mi ni dovolila ležati, to je stanje podaljšalo. Danes sem jaz prvi, ki se iskreno veselim svojega zdravja, ne samo radi zdravja samega, ampak ker nisem mogel izpolnjevati svojih obveznosti in sem pogosto razmišljal, kako neumno živim: iz postelje v službo, iz službe v posteljo. Ze par pisem sem bil začel, da Vam bi na dolgo pisal, toda prišel sem samo do srede, en tak torzo še vedno nosim v Žepu. In morda ni bilo prav, da Vam nisem pisal. Tako, to je vse, prva m zadnja beseda mojega opravičila; zdaj pa drugo. Včeraj sem Vam poslal eno mojo črtico, eno Samčevo pesem in nekaj dovtipov. En klišej imate še. Zdaj se mi (ni) posrečilo nobenega dobiti. Dobili pa boste za vsako številko po enega gotovo, če se mi stvar ne ponesreči, zastonj. Danes Vam pošiljam kratki kritiki dveh knjig, nekaj začetniškega, da ocenite. Jutri mislim, da Vam bom poslal še eno kritiko, kratko črtico o Benetkah z dvema slikama in še par dovtipov. Za prihodnji mesec dobite še eno mojo črtico, dovtipe, črtico o Padovi in še mogoče zopet eno mojo pesem ter krajepisne črtice goriških vasi, ki mi jih je ponudil in trdno obljubil dr. T uma. Mož je strokovnjak in pričakujem kaj lepega od njega, dodali bomo sliko vsakemu opisu, ki bodo kratki. G. Finžgar, ta mož, dr. Turna, je danes edini moj sotrudnik, na katerega se danes lahko zanesem. Pri nas imajo polna usta besed in obljub, naredi pa nihče nič, posebno letos so mrzli nasproti Mladiki, tako da bo moral biti urednik in sotrudnik vse v eni osebi. To je žalostna resnica. Storil bom po svoji moči vse in vlekel z božjo pomočjo do novega leta, kajti čujem, da so se me pri K.T.D. naveličali, dasi imajo najmanj opravila z menoj; ampak je nekaj drugega zadaj. Kaj? tega jaz ne vem. Pošiljam Vam knjigo "Kam?" Naj ji pri Vas napiše kdo par vrstic... Se to: Če imate kaj takega v svojem uredniškem delu, da veste, da bi jaz lahko isto s pridom pomagal, kar pošljite mi; naredil bom in Vam takoj vrnil. V Ljubljano pridem morda v nekaj dneh, a gotovo še ni. Pošiljam še Tatica, naj napiše kdo par besed o njem. Ko dobite še eno pošiljatev, Vas prosim, da mi odgovorite par besed, če utegnete.« Dr. Toma je zmand dr. Henrik Tuima, odvetnik, planinec, alpinist in politik. V tem času je bil odfvatinik v Goniči. V moihoirskii Bibliografiji njegovi prispevki niso označeni in bi jih bilo treba na osnovi Bevkovega pisma ugotoviti; podoba je, da jih je objavljal anonimno. — Taitič je Bevkova mladiiinska povest s slikami Toneta KraJja, izdala pa jo je Naša založba v Trstu leta 1923. Iz leta 1923 sta v Finžgarjevi zapuščini še dve pismi, ki pa oista datirani. Eno je spremni dopis k prispevkom za Mladiko, drugo spremni dopis k pesimii L a j a j m o. Med poslanimi prispevki je črtica Osa (prevod), člainčica »Žena, kaj si« in »Otrok« za žensko rubriko, pet pesmic Franca Žgiurja, za katere predlaga, naj jih pren gleda še Joža Lovrenčič, opis najstarejše cerkve na Tolminskem, »ker Tuma mi ni mogel še nič dati«, Goriški godbeoi krožek, »da po sili ohranimo malo goriškega obilježja« ... in nekaj drab-tin za nubrilko »Žena«. Drugo nedatiraino pismo se glasi: »Pošiljam Vam svojo pesem: Lajajmo!, ki jo priobčite, če je kaj vredna, jaz je ta hip ne morem soditi, prepolna je žolča. — Od Briškega in Ivana Gra-horja sem popravil po eno pesem, drugo je treba pač v listnici povedati. — Ena kritika, oz. književno poročilo in par dovtipov pošiljam, poleg klišeja. O Benetkah nisem mogel do dcrnes dovršiti, tudi so mi slike nekam izginile. Pa v prihodnje. V teku 10—14 dni pridem osebno v Ljubljano...« Od pesmii imenovanih avtorjev v Mladiki za leto 1923 ni bila nobena objavljena. Bevkova pesem Lajajmo, moji otroci je bila objavljena na ovitku Dam in sveta 1923, št. 9—10. Pesem je v resnici prepolna žolča, iziliv ogorčenja zoper nečlovečnost fašističnega nasilja, ki je zatrl pouk v materinem jeziku. Zaito poje pesnik: Lajajmo, lajajmo, moji otroci, lajajmo v svet, to sramoto sramot, lajajmo, da smo obsojeni k smrti, naj čuje vsa zemlja naš blazni krohot! Iz let 1922/24, ko je s Finžgar jem souretjal Mladliko, je ohranijenah nekaj nedaitiranih pisem, ki se nanašajo največ na prispevke, ki jih je pošiljal iz Gorice v Ljubljano. Tako v enem izmed pisem za prispevek, objavljen v Mladiki 1924 na str. 75—76 piše: »Tu pošiljam o Fogarju in Čebokliju. O Čebokliju samo pesem. Lovren-renčič je dejal, da on napiše notico, da izvedo čitatelji, kaj da je bil...« Morda gre v prvem primeru za prispevek, M je bil objavljen v Mladiki 1924 (istr. 74—75: Tržaški škof dr. Alojzij Fogar. Bevkova pesem: Tebli na grob, Andreju Čebolkidju pa je bila objavljena v Mladiki 1923, str. 446) v istem letniku je bil tudi objavljen Lovrončiičev spominski članeik pokojnemu Andreju CebolMijiu (str. 154/155). V enem izmed nedatirain-ih piisem te dobe piše: »Napisal sem eno {,pesem, črtico, novelo?, op. p.), bila je pretežka za Mladiko. Pisal sem drugo, misel je dobra, a jo težko dajem iz rok. Ne morem in ne morem pisati, da bi se ne dotikal ran (podčrtal p.). To pot sem se skušal dotakniti vseh drobcev našega naroda. Boste videli...« Vise Bevkovo pisanje v naslednjih letih odseva to odkrivanje ran, odkrivanje bode-čine zaradi tujčeve zasedbe slovanske zemlje, zaradi tujčevega nasilja nad slovenskim človekom. Izraz za bolečine, ki prehaja v ogorčenje je tudi pesem Lajajmo, moji otroci! Bevkova goriška leta pomenijo najbolj delavno ie bogato obdobje njegovega pisateljevanja. V letih 1923 do vključno 1939 sta iizšli vsako leto najmanj po- dve knjigi, v letih 1925, 1927, 1929, 1930, 1931, 1933, 1935, 1938 in 1939 celo po pat. S svojo neizčrpno ustvarjalnostjo je pisal za Goriško Matico, dokler je še simela izdajati slovenske (knjige, za Kinijiiiževno družino Liuč v Trstu 'in skoro vse slovenske založbe in revije: Dom in svet, Ljubljanski zvon, Mladiko, Ženski svet, Prijatelja, Slovensko Matico, Mohorjevo družbo, Vodnikovo družbo, Kmetijsko Matico, Mladinsko Matico, Novo založbo in druge. Lata 1929 je zapisal v Domu in svetu: »Z mrzlično naglico pišem knjigo za knjigo, da bi povedal, kar mii je na duši, preden izginem v vsemir brezdelja, v pelkel blaznih brezdušnositi« (sitr. 469). Z živo domišljijo je snoval zgodbe iz svoje .odne cerkljanske, tolminske, goriške in tržaške pokrajine. Iz vseh del je čutiti bolečino, da je ta zemlja prišla pod tujca, ki je z vsem nasiljem hotel spremeniti njeno pravo podobo in ji jemal tisto, kar je bisitvo njenega življenja, to je njenega idiuha. Ta bolečina je bila združena z ogorčenjem, ki se je razodevalo v raznoterih podobah, zdaj v 'trpki sodobni zgodbi, zdaj v zgodovinski prispodobi. Tako sodobna zgodba kakor zgodovinsko pripovedovanje, eno kakor drugo je imelo očiten -namen, da bi bilo sodolbnamiu rodu ogledalo, svarilo ali spodbuda v njegovem težkem življenju pod tujcem in njegovim nasiljem. Zato talko pogosto -srečujemo pri Bevku idejo o nasprotju med domačim in -tujim člove^ kom, med tujo posvetno in cerkveno gosposko tar podložnikom, zlasti pa v razliki med domačimi in tujimi oananjevalci vere; domačin je ljudstvu duhovna opora, tujec mu je navadno v spotiko in nesrečo (Fr. Kobiar). Od leta 1924 do 1939 je Bevk — razen v letih, k'i jih je prebil v ječi ali konfiinaciji — spet v rednih stikih z Mohorjevo družbo, to je z njenim uradnikom Finžgarjam in za njim z naslednikom Pogačnikom. Bevka lahko štejemo med najbolj plodovi te oblikovalce mahorske povesti. To so Kaimnairjev Jurij (193-1), Stražnjii ognji (-1931), Veliki Tomaž (1933), Huda ura (1935), Praivica do življenja <1939), po voljni pa železna kača (1945), Novele (1947), Mati (1949). Več Bevkovih povesti je izhajalo kot uvodnih povesti v Mladiki, potem pa v ponatisu v Mohorjevi knjižnici. Lata 193-1 -sta pri Mohorjevi izšli kar drve Bevkovi povesti: Stražaiji ognji kot 84. zvezek Slovenskih večernic in Kamnarjov Jurij -kot 38. zvezek Mohorjeve knjižnice; ta povest je prejšnje leto (1930) 'izhajala 'kot uvodna povest v Mladiki. Stražnji ognji so povest iz turških časov, ob Jurčičevem Juriju Kozjaku in Sketovi MMovi Zali že itratja mohorska povesit o Turkih na Slovenskem. B-avIk je povest poslal Finžgarju verjetno že poleti 1924, ker se mu v pismu 27. septembra 1924 opravičuje, da mu talko pozno- odgovarja. O povesti sodi takole: »Kar nič se ni treba sramovati povesti. Bo kar dobra ljudska povest in nikar se ne postavite na stališče, da mora biti vse kar najnovejše. Seveda človek zori. Saj se tudi jaz smejem sedaj, ko pripravljam novi zvezek zbranih svojih del (izhajala so pri Novi založbi v Ljubljani od 1924 do 1943, op. p.) ... Zato sodim: čez zimo popravite, kar sem Vam povedal in povest bo drugo leto kar dobra Večemiška. Nič ne de, ako bo kaj daljša, samo da je vse utemeljeno in lepo razpredeno. Ako snujete novo, le pošljite jo, ko bo gotova. Mladika in Mohor požreta od sile mnogo gradiva ... Torej povest za Mladiko bo gotovo pravočasno došla, rad bi jo imel, da jo še prej preberem in se morda kaj pomeniva o nji...« Kaj je vzrok, da je Mohorjeva z izidom povesti tako zavlačevala, da je izšla šele leta 1931? Finžgar v poznejših pismih večkrat toži, da sodelavci odborniki, katerim je dal rokopis povesti, počasi bero, sam pa da je sitrašno zaposlen. Malo prad zimo1 leta 1927 se je Mohorjeva družba selila s Prevalj v Celje, kamor je bilo treba prepeljati za 32 vagonov strojev, knjig, tiskarskega in drugega materiala. Bevk pa je v tem času pisal svoje najobširnejše delo, trilogijo Znamenja na nebu. V pismu dne 12. decembra 1924 prosi Fiinžgar Bevlka, naj mu pošlje za Mladiko nekaj črtic in naj bi Narodna knjigarna, pri kateri je bil Bevk ravnatelj, prevzela koipor-tažo za Mladiko. Pismo konča: »Pričakujem so-trudništva Vašega in odgovora.« Bevk je na pismo varjetaO' kmalu odgovoril. V naslednjem pismu je Finžgar verjetno ponovil »agitacijo« za Mladiko in Bevka prosil, naj napiše kaj za Koledar. Bevk miu je odgovoril v pismu 23. januarja 1925: »Z Mladiko je pa kriz. Predraga je. Vsa agitacija bi malo pomagala. Res pa je tudi, da bi naročniki tako ne padli, če bi duhovniki malo poagitirali. Kljub 24 liram se še dobi ljudi tu pa tam, ki bi jih plačali; le opozoriti bi jih bilo treba na to. Naša knjigarna Mladiko prodaja, več pa bi imelo z naše strani malo uspeha. Naprošeno za Koledar Vam napravim, morda tudi pesem. Ker imam v načrtu 12 slik, takih, kot imate Vi zdaj dve ze v rokah in prva izide šele v drugi številki, bom iztrgal eno, v sebi trdno zaokroženo, iz sredine in jo dam za kole- dar. Tudi zato, ker bo najdaljša (verjetno gre za pesem Ko sem prišel, ki jo je objavil Koledar za leto 1926 na str. 47). Novelistično obdelan slučaj, ki se je zgodil pred dobrim letom. Kmet je zapodil tatove iz svoje hiše in jih je naznanil sodniji, pa je bil obsojen sam; sodniki so pod pritiskom črnih srajc kar trepetali. Pošljem Vam kmalu z eno novo novelico za Mladiko (v letu 1926 je bila v Mladiki objavljana novelica Prvo pismo. Iz cikla "Rod v okovih", str. 55—56, op. p.). Bil sem zadnje dni dvakrat v Ljubljani, a samo za par ur. Ko pridem prihodnjič, upam, da se snidemo. Imam stalen vizum in mi je prihod v Ljubljano vse lažji in cenejši. Nekaj sem oddal za Dom in svet. Ne vem, če bo Koblarju pogodu. Za prihodnji letnik mu napišem krnske dogodke. To stvar je treba širje zajeti.« Mmim in Poaačnihova Pisma Bevku Dragi gospod! Medvedovo igro2 imam med drugo njegovo ostalino. Sam jo je začeli popravljati, pa je med popravljanjem umrl. To nedokončano delo bi moral jaz nadaljevati. Žal, da dosedaj nisem imel nikakor časa, ker imam s svojim delom 3 čez glavo posla. Poleg tega Vam moram povedati, da sam nimam nikakor pravice do igre, ker je že prodana in plačana od Katoliške bukvame.4 Torej bi se morali na vsak način obrniti tja, in jaz bi vam poslal potem na Vašo garancijo, kar je popravljene in kar je stare. Vaše pesmice5 sem jaz dal Alešu Ušenioni-ku,6 da jih je tudi on prebral. Prav je, če izda-ste in upam, da se bukvama7 ne bo protivila založbi.8 Za priporočalo bi vam jaz svetoval, da se obrnete do Izidorja Cankarja.9 On je sicer strog, pa jako dober kritik, ker je dober estet in to sedaj tudi študira na Dunaju.10 Bi jih potem eventualno skupaj prebrala in priporočala. Naslov - je vedno sitna reč. Sodim, da boste to najbolje sami zadeli. Več naslovov izberite, pa se potem najboljši natisne. Želim vam mnogo vspeha in stalnega napred- ka! Ne zapustite Dom in Sveta, ki je reven sedaj na pesnikih.11 Lepim pozdravom V Sori, 9/3 1912 Fr. Finžgar Naslov na ovoju: Velecenjeni gospod Frančišek Bevk, dijak, pesnik Gorica Via Ascoli 31.1. Plismo je tipkano, podpis lastnoročen. 2. Dragi gospod! Pesemca Jesen12 je dobra in jo Mentor, upam, natisne. »Na Kadi« 13 je spis, ki ima jedra dovolj. Kaj malega sem popravil. Varujte se dveh predlogov na kupu: V pod ali Čisto pod z. Taka konstrukcija je zanič. Malo več jasnosti bi bilo želeti od Lojzke. No pa morda vseeno, saj je signatura časa danes, da je vse OPOMBA Pod tem naslovom združujemo samostojna prispevka dveh avtorjev, ki sta nastala ločeno, prvi leta 1974, drugi pa v letu 1971. Uredništvo ju je le povezalo s skupnim naslovom, objavlja pa v obliki, kakor sta bila zasnovana, ker se po pristopu k gradivu močno razlikujeta. Z objavo tega izredno bogatega literamozgodovinskega gradiva se želi naš koledar spomniti pisatelja Franceta Bevka ob petletnici njegove smrti. Uredništvo nejasno, dasi tega ne bo niihče dokazal, da je zato bolj umetniško. Ni treba, da bi bilo tako, kakor ume vsak očanec za pečjo, ali vendar! »Strah« 14 bi bil za Angaljčka kot nalašč. Morda sprejme Mentor. Vse- pošljem uredništvu. Ako imate kaj pesemc za Dom in Svet, pošljite jih meni, ker sem letos tudi pomočnik pri urejevanju.15 Le naprej! Pozdravljeni! V Sori, 6/XII 1912 Finžgar Brez ovoja. Tipkopis, le navednice, nekaj izpuščenih črk, naglasi, kakor tudi podpis s kopir-raiikom. 3. Danes prejel poslano.16 Čimpreje preberem. »Bela smrt« 17 — za moja ušesa in srce — zares lepo. Čestitam! Živeli! Vaš Sara 25/6 1914 Finžgar Dopisnica. Naslov: Velecanjani gospod France Bevk učitelj Oreihek, p. p. Cerkno Primorje. Rokopis. 4. Iislkrano častita. 18 Sradii bojnega časa t?] — naj se začne ena duša in eno srce — in traja dolga, blagoslovljena leta! Bog živi! Sara, 31/7 1914. Finžgar Vizitka. Spredaj: Župnik F. S. Finžgar [tiski. Rokopis. Ovoj z naslovom: Velecenjeni gospod učitelj France Bevk pesnik Orehek P. Cerkno Goriško. 5. [Tiskana glava:] Uredništvo publikacij Družbe sv. Mohorja in Mladike v Ljubljani, Razlagava ulica 1 Gospod! Šele sedaj odgovarjam na Vaše pismo. Delo 19 me mori. Glede povesti Sitražni ognji 20 bi sodil takole: Kar nič se ni treba sramavartii povesiti. Bo kar dobra ljudska povest in nikar se ne postavite na stališče, da mora biti vse kar najnovejše. Seveda človek zori. Saj se tudi jaz smejem sedaj, ko pripravljam novi zvezek zbranih svojih del.21 Pa naj le bo. Mnogo več je ljudi, ki hočejo tak užitek kakor pa drugačnega. Zato sodim: čez zimo popravite, kar sam Vam povedal in povest bo drugo leto kar dobra Večerniška.22 Nič ne de, aiko bo kaj daljša samo da je vse utemeljeno in lepo razpredeno. Ako snujete novo, le pošljite jo, ko bo gotova. Mladika in Mohor požreta od sile mnogo gradiva. Plačamo Vam pred tiskam. Torej povest za Mladiko bo gotovo pravočasno došla. Rad bi jo imel da jo še prej preberem in se morda kaj pomeniva o nji. Tole smo se zadnjič menili: ali bi ne bilo prav, da bi Vi dobili kako stalno mesto? Težko Vam bo samo s peresom vse socialne23 dolžnosti zmagovati. Ali ni tam 24 nič mogoče dobiti? Smo tudi tu25 razmišljali, pa je res težko. Za učitelja ne bi šli? Iz kurza ste Ln ni prijetno začenjat. Lepo Vas pozdravlja Finžgar 27/9 24 [Na hrbtni strani pismo s svinčnikom; verjetno iz uprave družbe:] P. S. Za J(anika ?) Kralja 26 ne vem naslova. Morda bi on vedel za kako pot, kako> bi Mladiko dostavili naročnikom.27 Uradno baje ni prepovedana, kar mi je bilo mogoče dognati. Le šikane so. Morda dobite kak načrt, da bi se kar skupno poslala knjigami,28 ta pa bi jo potem razposlala? Vaše knjige (naročene pri Mohorjevi) čakajo — pripravljene za paslatav. Kako? Zaradi carine, ker so vezane. Kako najbolj prav!? Sporočite! Znesek je 455.10 se odpiše k honorarju. Fi [parafa] Gorizia Via Salcano 14 Italia. Pismo je tipkano. Naslov na ovoju: Gospod pisatelj France Bevk Na hrbtni strani rokopis. 6. [Tiskana glava:] Družba sv. Mohorja Dragi gospod! Skoro sem — ali zares sem obupal na Vašem sourednikovanju 29 — (ni bilo prav, da mi niste sporočili). Najel sem Lovrenčača,30 da mi pomaga (odgovori so njegovi). Včasih sem bil že tako zaposlen, da se mi je vrtelo v glavi. Jaiz pridem vsekako še to leto v Gorico. Mnogo se imamo pomeniti ustno, ko se ne da pismeno. Vaša tiskarna mi mara dati za molitvenik 31 še honorarja. 500 lir sem prejel. Tako po ceni ga ne dam. Ce pridete, prinesite mi one dolž-nostne aksemplare, ki mi gredo. Pa prosim Vas: Ne dajajte molitvenike v Čuka.32 Vražje je to grdo! Za prihodnje lato bi bilo treba naprej načrta za Vašo 33 plat. Za tu imam dovolj. Zlasti slike!! Vaša pesem je izbruh žculča — Ali je ne uipam tiskati za tam.34 Saj bodo vse skiuipaj konjiscirali! Kaj imamo od tega? Tja sodi v kak politični lisit — alli Slovenko35 — Morda jo za našo36 plat prinesem — bi bila koristna. Kliše37 — imamo samo Pasteurja. Takoj sem pisal. Gubec je grd — ne kaže takega nositi v list. Jaz ga nisem v koledarju hotel. (Ima ga Jugosdov.) — Dr. Kobaila nimamo. Neznano mi je zanj! Elizabeta je v samostanu. Treba bi se billo obrniti tja. Morda jo dajo. Če pridete v Ljubljano, pa osebno poskusite. Vse več uistno. Pozdravlja 12/X 1923 Finžgar Kuverta ni ohranjena. Rokopis. 7. [Žig:] Uredništvo MLADIKE v Ljubljani Kolezajska ui. 1. Gospod! Joža 38 mi je povedal, da imate nekaj črtic. Letos 39 bo Mladika prinašala prav mnogo drobnega gradiva. Pošljite mi vendar kaj.40 Nadalje: Ali bi prevzela vaša knjigarna41 kalportažo za Mladiko? Imate zunaj več prodajaln in znane ziveze. Jaz sem KTD42 pisal, da bom iskal druge. Oni se res ne menijo za Mladiko; kar jo pri vas nosi in priporoča je pač le vsebina menda, ki po pismih sodeč ugaja. Plrosim vas, sporočite mi čimprej: Ali bi vam poslali gotovo število Mladik v Komisijo in v nabiranje naročnikov. Čeki bi bih priloženi in naslovljeni na kreditno43 v Trstu. S pošiljanjem v paketih na osebe ni oič. Mora iti po pošti, da točno dobe, dasi je poštnina precej draga. Svojih molitvenikov 44 pa ne bom dobil, jeli. Še kupita jih ne moram. Pričakujem satrudinnštva Vašega in odgovora. Pozdravljeni! V Ljubljani, dne 12. dec. 1924. Finžgar Kuverta ni ohranjena. Rokopis. Naslov na ovoju: Gospod pisatelj France Bevk Narodna knjigarna (Libraria nazionale) Gorizia Via Carducci 7. Tipkopis, le pozdrav in podpis lastnoročna. 8. [Tiskana glava:] Uredništvo publikacij Družbe sv. Mohorja in Mladike v Ljubljani, Razlagava ulica 1 Gospod! Šel sem kakor ste me naprosili in kakor sam se bil nekoč sam ponudil.45 Vesel sem sam, da ne brez uspeha: Dečka sprejme Marij anišče. Plačilo bi bilo 250 Din na mesec. Morda bi kaj malega tudi še odnehali. Pa ni več podpor, kot so bile nekdaj od dežele in jiim gre tudi trdo. Deklico sprejimo sestre v Lichtenrtumniani zavod za 200 Din mesečno. Oba lehko takoj pripeljete. Oblake ni baš mnogo treba. Vsaj za paikrat preobleči perila in drugo pač, kar imajo. Vesel sem, da se je stvar tako rešila. [...] 46 Upam, da boste v tej svobodi in po vsem trpljenju tudi dozoreli za svoja dela, ki se jim je poznalo sedaj trpljenje in tudi prevelika naglica. Lepo Vas pozdravlja Finžgar Če bi se Vam kaka dobra povest za široke plasti — kaka zgodovinska 47 — posrečila, pa jo pošljite meni za Mohorja ali Mladiko. Če jo sprejmem, dobite takoj honorar pred natiskam. Na ovitku naslov: Gospod pisatelj France Bavk Gorizia Via Rastello 19/111 ItaiLia. Tipkopis, le podpis lastnoročen. Datum poštnega pečata 7. II. 1927. 9. Prejel rokopis.48 čimprej preberem — ev. dam še enemu odborniku, da do seje pripravim in Vam izposlujem honorar. (Seja pa bo konec nov.) Lepo pozdravlja 29/X 27 Finžgar Dopisnica. Naslov: Gospod pisatelj Fran Bevk Gorizia Via Rastelilo 19/111. Italia. Žig: Uredništvo Mladike v Ljubljani Kolezijska ul. 1. Rokopis. 10. [Tiskana glava:] Uredništvo publikacij Družbe sv. Mohorja in Mladike v Ljubljani, Razlagava ulica 1 Gospod Ker sem strašno zaposlen (še selitev tiskarne 49 — 32 vagonov!!), sem povest dal brat (oprostite) Vodniku 50 in Kmetovi.51 Oba sta rekla — z nekaj korekturami kar dobra za Moh. knjižnico in ev. za Večernice. Do božiča trdno upam — če me tiskarna ne stisne v novi jarem. Tudi J. Brejc 52 jo prebere o božiču — jan. literarna se- ja (sedanja bila samo gospodarska), pa se do-žsne in Vaim vsaj večina honorarja nakaže. Če bi bila za večennice je pola 1000 Din in še kaj malega, za Knjižnico pa 600 Din (ker le 2000 naiklade). Pozdravlja 15/12 27 Fiožgar Naslov na ovitku: Gospod pisatelj Franc Bevk Trieste - Conitro Poste restante Italia. Rokopis. Na hrbtni strani ovitka naslovi pesmi: Skrinja, Nova kapa, Vroč čaj, Požigalee. 3 pesmi. Zrnja, Kam, Cvetele so rože, (čolnič) 2 št. 11. [Tiskana glava:] Uredništvo publikacij Družbe sv. Mohorja in Mladike v Ljubljani, Razlagava ulica 1 Gospod! Smolo imam z Vašo povestjo. Dr. Brejc je obolel in nismo še imeli literarne seje pri Družbi. On je s pripombami za povest. Prebral sem jo tudi sam in sedaj bi rekel tole: Vem, da ste v stiski zato bi Vam skušal takole pomagati: Iz svojega bi dal (založil) 2000 Din kot preduijm. Dal di denar deloma v Marijanišče in deloma v drzgi (!) 53 zavod. Da je vsaj večina pokrita. To pa pod pogojem, da mi povest popravite in sodim, da v tem smislu: Začetek je šibak. Vse to, kar samo kot vorfabulo pripovedujete, se mora v povesti res zgoditi pred našimi očmi. Ta način je zastarel in dolgočasen. Tudi preprosti se ne bodo več veselili takega branja. Torej: jaz bo[m] Vam točno ob straneh povedal, kaj dodajte iln] na novo obdelajte. Ne bo Vam delalo težav. Prav pa bi bilo, če v ta namen nalašč kaj berete. Berite Kneza Sreberjaneg54 ali kaj od Dilclkensa. Takoj boste v pripovednem epionem slogu, kako se naslikajo živa dejanja v dogajanju, ne s suhoparnim opisom (Uboj biriča itd.) 55 Če pristanete na to, potem takoj oddam denar. Pri seji bom že kako skušal dobiti. Prav bi bilo, če bi bila povest večja, da bi zadoščala za Večemice.56 Družba pa sevelda] načelno ne daje naprej, dokler ni roktolpis g[o]tov. Knjige Vam pošljem, ko bodo v redu. Zaradi selitve 57 je vse še narobe. Lepo Vas pozdravlja Finžgar V Ljubljani, dne 20. jan. 1928 Na ovitku naslov: Gospod urednik pisatelj Franc Bevk TErlieste - Rozzol Valle del Rozzol 696 Italia. Tipkopis. 1 Tiskana glava:] Uredništvo publikacij Družbe sv. Mohorja in Mladike v Ljubljani, Razlagava ulica 1 Gospod! Vaše črtice58 sem prejel. Deloma že tudi prebral. Porabim. Glede Ognjev: 59 ne zamerite. Preobložen sem tako z delom in pa dal sem jih brat še enemu odborniku, od koder jih ni bilo cele mesece več nazaj. Sedaj porabim vsak čas, da jih še enkrat preberem in nekaj opazk dodam. Sicer so te večinoma odveč, ker boste sami uvideli najbolje, kje je treba povest izdelati, dopolniti. Namerjam jo za leto 1930 kot Večer-nice.50 Zato sme biti že daljša (do 12 tiskanih pol). Vam pa se izplača, da se z vso resnobo potrudite: zaradi moralnega uspeha (naklada 52 61 tisoč nekaj pomeni in še drugih 52 jo bo bralo), drugič pa zaradi honorarja. Dobite od pole 1000 Din, da se bo kaj poznalo. Seveda, hočem pa, da bi bile Večernice vsako leto res vsaj zanten (!), če ne poseben literaren dogodek. Snov je dobra, gibko pero imate, samo nekaj potrpljenja je treba. Saj imate gotovo prepis tam, že lehko tuhtate, kako in kaj. Lepo Vas pozdravlja Finžgar V Ljubljani, dne 17. sept. 1928. Na ovitku: Gospod pisatelj France Bevk Gorizia Via Salcano 14 Italia. 13. 3/X 28 Danes sem Vam poslal rokopis! Le kar tako ga aranžirajte — pa bo vspeh brez dvoma velik. — Glede knjig oskrbim vse pri Mohorjevi v Celju. Pozdravlja Finžgar N° 2 črt.62 Vaši še imam. Ni bilo doslej prostora. Prihodnje leto. Dopisnica. Naslov: Gospod pisatelj France Bevk Via Salcano 14 Gorizia Italia. Žig: Uredništvo Mladike v Ljubljani Kolezijska ul. 1. Rokopis. 14. [Tiskana glava:] Uredništvo publikacij Družbe sv. Mohorja in Mladike v Ljubljani, Razlagova ulica 1 Dragi gospod! Posilano prejel.63 Takoj dam brat še dr. Brejcu, da je še eden pri seji, ki to reč odobri. Potem bom takoj pognal za tvoj honorar, ki mi ga naročite (dirigirajte) kakor želite. Povest o kamnarjiiih 64 pa kar osnujte. Upam, da bo lehko zelo lepa, sodobna65 in naročnikom kar všeč. Knjige naročim, kakor ste pisali prvo pot, ko poj dem v Celje. Lepo Vas pozdravlja Finžgar V Ljubljani, dne 24. marca, 1929. Ena novel je že postavljena.66 Ena pa mi (krajša) manj ugaja za Mladiko. Naslov na ovitku: Gospod pisatelj Fran Bevk Gorizia Via Salcano 14 Italia. 15. [Tiskana glava:] Uredništvo publikacij Družbe sv. Mohorja in Mladike v Ljubljani, Razlagova ulica 1 25/5 29. Gospod! Je silna težava z recenzenta: šele danes sem dobil drugo oceno in bi Vam bil pisal sam. Citiram nekaj pomislekov, ki sta jih oba enako navedla: Psihološko je premalo utemeljeno nekaj dogodkov: Andrejec ne sme svoje zgodbe kar izklepetati. Najbolj omleljen človek bi tega ne storil. (Naj ga voznik prepozna sam po sebi) Turški pohod nima nič zgodovinskega ozadja, brez označbe zgodovinskih, časovnih in ekonomskih razmer. Naval 3 skupin kmečkih, ki slučajno pridejo nad Turka istočasno je psihološko slabo utemeljen. Sodba: Bogat jezik, bujna domišljija, zanimiv predmet, napeto pisano. Vse pa še vre in kipi. Pravilno bi bilo, da bi vse to avtor še popravil, bi bilo res nekaj lepega. Če ne gre, naj se vzame kljub nedostatkom. Tako ocenjevalca. Jaz., žal, povesti pre[d]e-lane sše (!) nisem utegnil brati. (Sem jo šele včeraj dobil). Omenjene stvari sodim, bi Vi kar tam po svojem i (!) prejšnjem rokopisu lehko popravili in nekaj utemeljili. Saj gre le za komaj dobro stran vsega teksta. Ali ne? V ona zavoda 67 bom prihodnji teden nakazal (na svojo pest) po 2000 Din. Seja bo junija šele. Kamnarjev 68 se veselim. Le pridno delajte. Pisatelj Franc Sal. Finžgar pri delu Bomo tudi ponatisnili69 in bo knjiga še črez 70 lahko prišla v branje. Pozdravlja Vas Finžgar Naslov na ovitku: Gospod književnik France Bevk Gorizia Via Salcano 13 Italia. 16. [Tiskana glava:] Uredništvo publikacij Družbe sv. Mohorja in Mladike v Ljubljani, Razlagova ulica 1 Gospod! Zaradi knjige sem odlašal, da bi zadeva prišla pred sejo. Pa sem sedaj še enkrat bral Vaše pismo in videl, da se mudi. Posvetoval sem se in N. Z. prevzame 200 izvodov in jih takoj plača po 3 lire. Če i[n] ko jih razproda, pa bi naročila še drugih 200. Imamo tako ogromno že tega blaga v skladišču, da je groza. Nadalje je treba povedati, po kaki ceni jih boste tam prodajali. Ako bi biile tam nižje, potem jih ljudje po prijateljih nakupijo tam in prineso ččez [!]. Imamo skušnje. Dajati pa moramo knjigarnam po 25 popusta, sicer jih ne vzamejo. Stane pa za izvod tovomina iin carina itd po 4 Din. Ako torej to morete akceptirati, je v redu. Za Ognje sem odplačal Marijanišču Din 2000 in Lioht. 2000. [...] Lepo Vas pozdravlja Finžgar 24/6 29. Naslov na ovitku: Gospod pisatelj France Bevk Gorizia Via Salcano 14 Italia. 17. [Tiskana glava:] Uredništvo publikacij Družbe sv. Mohorja in Mladike v Ljubljani, Razlagova ulica 1 Gospod! Vrnivši se z dopusita, sem dobil Vaše pismo. Kam in kako naj pošljem? Ali v priporočenem pismu? Ali na kako banko? Sporočite mi, takoj uredim. Vsota znese 802 Din. Prosim takoj navodila in precej izvršim. Kaj pa glede Ognjev? Prišli smo zaradi plebiscita 71 v stisko: Pregelj piše povest za Ve-čennice.72 Odbor je prosil: Ker je itak povečini povest že plačana, kar ni, še dam v Marij ani-šče ob prvi priliki (vsega sem plačal 6000 Din.) Ker bo čas, boste povest lehko še kaj opilili in bo potem prihodnjih Večemic73 prvovrstna ljudska povest. Prosim obvestila Finžgar V Ljubljani, dne 17. avgusta, 1929. Ovitek ni ohranjen. Tipkopis. Tu sledita vstavljeni dve Bevkovi pismi, ki razkrivata važne momente pri nastajanju Kamnar-jevega Jurija, pa tudi drugače v marsičem pojasnjujeta nekatera prejšnja, še bolj pa kasnejša Finžgarjeva pisma. Dragi gospod Finžgar! Moja povest prihaja pozno, (a) Storil sem vse, kar je bilo v moji moči. V središče povesti sem postavil mladega človeka, Jurija Racto-viča, ki je tik pred vojno vzrastei v mladeniča, se naučili risanja, dobil službo, imel dekle in si nameraval ustvariti mirno in srečno življenje ob delu v kamnolomih, ob družini. Iznanadiia ga je vojna, vrnil se je notranje razklan, doma so ga čakalfal razočaranja. Okrog vnanjih in notranjih bojev junaka sem nanizal slike iz pre-teklostti] in sedanjosti Nabrežine in njenih ljudi. Ob enem sem skušal orisati tudi dobo, v kolikor je bilo na tem kratkem prostoru mogoče. Če bi hotel vse natančno opisovati, bi se povest raztegnila na tri sto strani. Če se Vam bo zdelo poglavje o Jurijevem dedu in pradedu, v katerem sem hotel podati romantično preteklost Nabrežine, za razvoj povesti nepotrebno, mi lahko naznanite, da ga bom krajšal. Morda boste nad vsebino razočarani. Če bil [!] bil hotel iskati efektov, bi biil moral iskati bedo, brezdelje, raznotere krivice, ki se delavcem gode drugje, toda to bi ne odgovarjalo resnici. V Nabrežini niso poznali brezdelja, tudi zaslužek je zadosti dober. Edino, kar jih danes tlači, je pritisk razmer, ki so opisane na koncu povesti. Pisatelj Werfel pravi nekje, da se pisatelj zgodovinskih romanov giblje v svetu dognanih dejstev in v svetu lastne fantazije. Dejistev se ne sme spreminjati ne zamoičati, to pa na škodo pisateljeve fantazije, ki se ne sme razmahniti po svoji volji. V mojem slučaju je še hujše, ker sam tesno vezan na kraj in celo na leta; težko je istočasno živeti v dobi in se ob enem tako odmakniti od nje, da jo lahko umetniško oblikuje. Te vrstice naj ne bodo v opravičilo, ampak v razumevanje. S povestjo nisem zadovoljen. Vsebinsko bi je ne mogel mnogo izpreminjati, le oblikovno moram med letom (b) izboljšati ne- katera poglavja. Nekaj sem popravljal že zadnji hip, črtal par prizorov sovraštva, ki ga je preveč, dva prizora, ki za povest nista bila večjega pomena, tudi. Tudi nekatera daljša poglavja sem delil in jih prevrgel. Sicer pa pošiljam povest tako, kakršna je, da jo pregledate in nato sodite. Doma imam še koncepcijo in mislim za svojo osebo izboljšati nekatera poglavja. In sicer poglavja Obračun, Predvečer dela, Marmor zveni, Kamenarjev sin, Zagrenjene ure, Obraz v skali, Zvezane roke in Zadnje poglavje. Vsa navedena poglavja moram bolj motivirati, poglobiti, nekatera čisto na novo napisati. Posebno zadnja tri poglavja, ki jih nisem utegnil izdelati. Iz zadnjih dveh poglavij bom bržkone napravil kar štiri krajša poglavja. Kar mislim popraviti, Vam bom poslal pravočasno, le par mesecev mora preteči, da bom gledal na delo bolj kritično. Ce pa boste Vi mnenja, da je treba izboljšati in izpremeniti še kaj drugega, mi kmalu naznanite, da se bom potem ravnal. Seveda, če bi Vam povest ne bila po volji, jo lahko tudi odložite. Naslov? Napisal sem: Jurij, kamenarjev sin. Sprva je stalo: Ribičev vnuk, kamenarjev sin. Ne vem, kaj bi bilo boljše. Morda: Kamenarji? Toda to je povest cele Nabrežine in od vojne razdrapainega človeka, ne samo nabrežinskih kamenarjev. Morda odločite sami. Obseg? Mislil sem, da bo povest krajša. Vendar upam, da pojde vsa v en letnik. Poglavja, ki jih bom popravljal, bom skušal še krajšati. Poleg tega lahko na Vaš nasvet zelo krajšam tudi poglavje Ribičev vnuk, ki ima kar enajst strani. Povest sem moral poslati po tej poti. (c) Ni kočljiva, a vendar je kočljiva, (č) Ce bi izpustil vse, kar je kočljivega, bi bila slika nepopolna. Uporabiti moram psevdonim. Vem, da je to nerodno za vas in zame. Ali naj vse zasuknem tako, da ne bo potreben? Pa je skoraj nemogoče. Kadar mi pišete, se izrazite tako, da bom samo jaz razumel stvari, ki bi jih drugi ne smeli razumeti, (d) Upam, da bodo prva poglavja dobra, da boste povest lahko začeli pri-občevati. Ostale popravke pa bom poslal takoj po novem letu. Želim, da bi bili s povestjo vsaj malo zadovoljni kot sem danes jaz, ki sem jo dvakrat iz-preminjal in vnašal novih motivov. Pričakoval bom Vašega sporočila. Vas lepo pozdravljam! France Seljak. 6. novembra 1929. Dragi gospod Finžgar! Tu Vam pošiljam šest poglavij, ki sem jih popravil. Morda sem mamio [!] pozen, toda ne morem poslati, kadar bi sam hotel, (e) Zato mi oprostite. Črtal sem vsakdanjosti, kakor ste želeli, (f), toda dotičnih poglavij nisem mogel popolnoma izpustiti, ker so vsebovala nekatera mesta, na katerih je slonelo poznejše dejanje ali govorjenje junakov. Zato sem jih v tem smislu predelal. Morda je tudi v ostalih poglavjih, ki se jih nisem dotaknil, kaj takega omenjeno mimogrede, a tisto boste kar Vi izčntali. Marmor zveni in Kamenarjev sin sem pustil, kakor je; sem videl, 'da res ni kaj izpreminjati. Par poglavij sem le zgostil in jih združil v večjo celoto. Tako je zdaj predelana povest do vštevši 22. (21) poglavja »Izpoved«. Dvanajsto poglavje dobi drug naslov (Dom — mesto Predavanje), popolnoma pa izpade 20. pogl. Katakombe. Poglavje 21 (Nedeljski izprehod) dobi torej št. 20 in pogl. 22 (Izpoved) dobi št. 21. Do vštevši tega lahko daste v tisk. Vse, kar sem črtal in kar se je kolikor toliko dotikalo mojega junaka, bom opisal (v prividu) v naslednjem (22.) poglavju, ki bo popolnoma novo. Tudi »Obraz v skali« in končni dve poglavji bom predelal, (g) To vse Vam bom poslal ob koncu meseca. S tem bo ta stvar končana. Upam, da boste zadovoljni in da bo tudi povest s tem pridobila. Naznanite mi po dopisnici, kdaj sprejmete rokopis. Prosim, da nakaže uprava vsak mesec sproti honorar za moja v zavodih; vsakemu polovico, ali pa en mesec za enega, drugi mesec za drugega. Ko bom poslal še ostalo, mi boste odgovorili, kako ste kaj zadovoljim s popravo. Vas lepo pozdravljam! France Bevk 6. jan. 1930. 18. [Tiskana glava:] Uredništvo publikacij Družbe sv. Mohorja in Mladike v Ljubljani, Razlagova ulica 1 V Ljubljani, Pleteršnikova 30. 30/X. 1930 Gospod! Glede povesti: Po vsebini bi sodil, da je pripravna za Večermice. Ali ne? Ali pa kot povest za Mohorjevo knjižnico kot naša 5.74 knji- ga, ki smo jo začeli vsako leto izdajati. Torej: Kar pošljite. Brez dvoma jo bom mogel porabiti, zlasti po vsebini, kakor jo opisujete. Je dobro tako. Za Mladiko to leto mi je inapisal Magaj-na75 aktualno povest iz sodobnega življenja. Vaša povest bi morala seveda počakati naslednjega leta. Zato jo tembolj lehko opilite. Prosim imejte ta[m]kaj prepis. Ko preberem, jo tudi po svoje še ocenim in se zmeniva za honorar, ki Vam ga pa lehko naprej dam, vsaj večino. Ctoi prijatelj Jaka je menda Peter ugankar.76 Dobil in ga obvestil. Drugega pa ni bilo. Prilagam najin račun: Večernic je točno 10 pol, torej še dobite nekaj. [Ognje] smo ponatisnili v kakih 800 izvodih (ali 500) ne vem natančno. Je še v korekturi. Za tak ponatis redno dajemo po en do 2 tisoč. Se kar slabo vse prodaja. Pa toliko je, da je vsaj povest priročna in za knjižnice. Za tekoče imate pa popisano, kam in kako sem oddajal denar. Preglejte in mi svoje želje povejte. Lepo Vas pozdravlja Finžgar Brez ovitka. Tipkopis. Deloma poškodovano pismo (beseda v oglatem oklepaju). 19. [Tiskana glava:] Uredništvo publikacij Družbe sv. Mohorja in Mladike v Ljubljani, Razlagava ulica 1 V Pleteršnikavi ul. 30. 30/XI 1930. Dragi prijatelj! Povejte mojemu prijatelju Jakobu, ako ga kaj vidiš, da je že pisali, pa morda ni več na tisti pošti. Povedal mu je, da so zadnja poglavja one povesti (popravljena) tako tiskana kakor je želel. Je vse v redu.78 Glede Vas pa itole: Turška povest Stražni ognlji je že v tisku. Pošiljam lamljeno korekturo. Nekaj malega sem moral stisniti, ko se mora točno iziti na pole. Pa ne bo nič v škodo. Torej saldo tega dela je: Prejeli ste doslej za to 7000 Din. Ostanek je torej še 3000 Din. Tega skusim »dobiti od založništva. (Navadno plačamo polavioo takoj, polovico ko je natisnjeno) Pa bo že šlo čimprej. - Za povest v Mah. knjižnici v redu. Nalj bo tako. Denar torej nakažem in z njiim še, kar bo od K. J.79 za ponatisk. Se že pripravlja. Kar je pa v Mladiki za december, pošljem vsakemu polovico, jeli? Kaj bo z D. i. Sv.? Mladi naj se skažejo. Prav. Če bodo le vztrajali. Onih knjig niso poslali, ker sem vprašal, kako, pa ni bilo odgovora. Je tudi tako prav in se ne bo odračunalo. Lepo Vas pozdravlja Finžgar Naslov na ovitku: Gospod pisatelj Bevk France Gorizia Via Salcano 14 Italia. Tipkopis. 20. [Tiskana glava:] Uredništvo publikacij Družbe sv. Mohorja in Mladike v Ljubljani, Razlagova ulica 1 Poštni predal 337 Ljubljana, 6/XII, 1930 Za mesec december sem oddal za zadnji spis še 360 Din v Marijanišče. Pri seji sem govoril za 3000 Din, ki Vam gredo še za Ognje. Pa mi naš ravnatelj do danes še ni poslal denarja. Morda ga je kar sam na Vas? Saj pojdem 9. spet v Celje in bom prašal. če ste v kaki zadregi, Vam na temelju tega pisma lehko kdo za par dni kreditira. Zaeno se v Celju dogovorim glede ponatisa 80 in pol in velikosti naklade. Pa Vam še tisto izposluljem. Prej mi je bilo laže, ko sem vse svoje vtikal v take spise. Sedaj pa sem si sezidal kvartir in imam dolg. Zato ne morem tako naglo poslovati s honorarji. Vsi finančni gospodarji so pa hrez srca in stiskači, da se jih Bog usmili. Pa že dobim. Bržkone bo kar od tam poslal po banki. No, sedaj je naraslo toliko založb, da boste imeli aktivni pisatelji preveč odjemalcev. Prav je. Vsa ta podjetja se bodo še unesla (saj ni nič denarja pri ljudeh) pa nekaj dobrega bodo le dosegla. Pričakujem pa, da mene ne boste zapustili. Ko bi se Vam mogla dobiti kaka skromna služ-bica,81, da bi potem manj, pa tem bolj monu-mentalno lehko delali. Dosegli ste čudovito spretnost. Ob medsebojnem pogovoru pa bi se doseglo, da bi še tiste hibe, ki jih povzroča preveliko dela, odpravili. Lepo-Vas pozdravlja Finžgar Naslov na ovitku: Gospod pisatelj Bevk France Gorizia Via Salcano 14 Italia. Tipkopis. 21. Ljub. Poštni predal 337. 8/4 31. Dragi gospod Bervlk! Hvala za čestitke! 82 Saj se človek kar ustraši tega, ko mu od vseh plati dokazujejo, da je star. Veliki Tomaž.83 Tokaie [!] je: ko sem prejel rokopis, sem bil silno zaposlen in sem ga dal brat odbornikom. (Ali bi bil za Večerniicc, zato) Pa ga do danes še nisem dobil nazaj. Urgiram in upam, da Vam bom mogel kaj kmalu sporočiti svoje in drugih mnenje. Glede one nagrade: res ne vam, kako so v Celju naredili. Naročil sam in se mi zatrdilo, da takoj urede. Jutri pojdem tja pa sam tam osebno pregledam, kako in kaj je potem pa bom kar sam izročil v Ljubljani za vsak zavod, kakor ste veleli. Prav rad bi že prišel preko,84 da bi se s prijatelji kaj ustno pogovoril. Moj Bog, pa so vse politične razmere take, da trpimo tudi tisti, ki se s politiko ne ukvarjamo. Kje je sedaj avtor Jurija?85 Res ne vem, ali so mu poslali dolž-nostne eksemplarje. Če ga kaj vidite, ga vprašajte in naj pove svoje mnenje in ev. naslov, kam bi se poslalo. Lepo Vas pozdravili a Finžgar Brez kuverte. Vse kaže, da je moralo pismo biti dostavljeno osebno, zato brez tiskane glave in tudi drugače silno previdno napisano z vrsto formulacij, ki bi Bevka ne kompromitirale. Tip-kopis, le kraj in datum rokopis. 22. Gospod Bevk! Kar grdo je, da vam tako dolgo ne pišem. Takole je bilo: Imeli so odborniki in do danes še ni nihče prebral. Prišla je vmes neka zgodovinska povest za 1000 letnico Stične 86 in so tisti dali zaradi dobe prednost. Sam pa sam tako sklenil: Veliki Tomaž naj bi šel v Mladiko.87 Potem pa ponatis,88 se ga kar lotite, saj imate prepis, da pride za leto 1931 89 v Mladiko. Je nekaj prav lepish [!1 stvari v njem. Danes, ko je že dolgo, podrobnosti ne vem več. Sami jih boste zadeli, kar sodite, da bi bilo treba popraviti. Ako bi bili v kaki zadregi, morda za oba mala, vam morem dati tudi vnaprej nekaj honorarja za povest. Tisto mladinsko bi porabil za doplačilo ali kako redno izdanje. Za letos (1932) so že napovedane. Saj silno delate. Občudujemo vas. Sporočite mi, kako naj naredim in ali soglašate s tem, kar sem pisal. Iskreno Vas pozdravlja Finžgar 17/8 31. Naslov na ovitku: Gospod pisatelj France Bevk Gorizia Via Salcano 14 Italia. Tipkopis. Le datum rokopis. 23. Dragi gospod Bevk! Crtioo90 in pismo prejel. Da nisem odpisal prej, je pač vzrok ta, da imam čez glavo posla vsakovrstnega. Tudi sem si mislil, kaj bi sam narekoval popravke, ko bod[!] tako rutiniran pisatelj že zadel, kaj bi se popravilo. Ko ste mi danes povedali število strani, sem se nekoliko prestrašil.91 Vsaka številka bo prinesla 8 do 9 strani samo vaše povesti. Mnogo je to. Zato bi prosil, da se nekoliko omejite pri ostalih zadnjih straneh (od 40 do 50), kakor ste mi pisali. Hvala, da mi pošljete izgotovljene čimprej, ker moram že ves načrt za Mladiko imeti gotov. Dne 1. dec. pa morajo biti rokopisi v tiskarni. Za sedaj je še za denar silno težko. Ta mesec mi niso mogli poslati ne honorarjev ne uredniške plače. Moram čakati. Pa upam, da se to težko stanje kmalu preobrne. Ko boste poslali, tudi povejte, kam naj honorar sproti vsak mesec dirigiram. Lepo Vas pozdravlja Finžgar 3/XI 31. Kuverta ni ohranjena. Tipkopis. Le datum rokopis. 24. Gospod! Sedaj rokopis prejel. 130 strani — še 40 jih pošljete — bi bilo za vsako številko res nad 7 strani brez slik.92 Zato še prosim: zadnje nekaj skrčiti. (Lahko pa se dodaljo v ponatis, ako bistveno nič ne trpi povest. Mnogi tako store.) Pozdravlja Vas in se Vam zahvaljuje 8/XI 31. Finžgar Naslov na ovitku: Gospod pisatelj Fran Bevk Gorizia Via Salcano 14 Italia. Rokopis na kartonu (vizitki), le da nepotiskani. 25. [Tiskana glava:] Uredništvo publikacij Družbe sv. Mohorja in Mladike V Ljubljani, Pleteršnikova 30 Telefon 30-95 Poštni predal 337 1/6, 1932 Dragi gospod Bevk! Ne vem, kako bi rekel o Tomažu. Mani se zdi, da bi stvari ne mogli kdovekaj popravljati. Ker sam naročil, da naj izide tudi kot posebna knjižica, ki upam, da je vredna in naj se bere po knjižnicah, sem jo dal lomiti in so že 4 aLi pet pol v tisku (lomljane). Vsebinsko sami pravite, da ne bi mogli mnogo storiti, le stilno. Ta stil pa je skozi vso povest enoten in bi ga bilo težko, težko prenarediti. Je resnica, ne vem, ali ste se od modernih pohujšalli, kaikor mnogo drugih, da pišete tisti neprestani goli stavek. Saj je dober, kjer je. Toda na splošno utruja, ne poje, ne veže. Zato bi bilo kar prav, da se vrnete k slogu, ki 9te ga prvotno imeli, po mojem mnenju boljšega. Saj tudi od drugih dobivam podobne sloge in so tam, kjer je prav kaka kratka črta. Za povest pa ni in ni. Saj ni treba pe-rijod, ki jih naš jezik ne ljubi, razen v kakem znanstvenem spisu, pa jih tudi tam dr. Ušenič-nik ne goji. A/ko niso deli lomljenih pol še v stroj, lehiko ustavim in vam dopošljemo lom-Ijeno odnosno v stolpičih. Če boste dobili. Da mi pošljete kaj za drugo leto, prosim. Tudi res ne kako povest misliite [!] da bi bila za Mohorja. Glede Ognjev je pa moja sodba drugačna. Koliko mi jih povedalo z dežele, da so brali v dušku, do 3 in 4 zjutraj. Pa niso prej mogli nehaiti. Povest ima lepe oddelke. Seveda, ako bi jo študirali eno lato še, bi bili vse še bolj poglobili in poduhovili, to je res. Ali ljudstvo jo je sprejelo z radostjo, ker ima vsebino in vendar ne običajne turške povesti. Kritiki so pa tako prečudni, da se smili Bogu. Mora biti hudo nerazumljivo, bolestno, ali kakor je rekel dr. Robida,93 mara [!] biti tako, da spada že na pol v njegov psihiatrični oddelek, drugače ne bo pohvaljeno. To je bolezen dobe, ljudstvo pa je še zdravo. Hoče konkretnosti, dejanja in seveda tudi srca in duše. Ni treba pisati kot nekdaj, pa tudi tako ne kakor premnogi sedaj. Denar odrajtujam na omenjena mesta. Ako želite kljub temu kaj popravka, sporočite Po-natiskujemo pa sedaj komaj po 800 izvodov. Da je povest pri rokah, ker je v Mladiki (okorna forma) težko čitljivo za na posodo. Lepo Vas pozdravlja Finžgar Naslov na ovitku: Gospod pisatelj France Bevk Gorizia Via Salcano 14 ltalia. Tipkopis. 26. (julija ? 1932) Poglavje 23 je kot zadnje določano za avgust.94 Torej, ako hitro naredite, je še čas. Taki- sto tudi za ostala. Torej najprej 23. poglvaje [!]. Lepo Vas pozdravlja Finžgar Dopisnica. Tipkopis. Datum nečitljiv. 27. [16. 8. = datum poštnega pečata] Dragi gospod. V septembrski Mladiki so bila (bodo) poglavja: 24 + 25 + 26.95 V obtobrsko pridejo: 27+ 28+29. Za ta se pa že mudi: To se pravi vsaj do l./IX. bi jih moral imeti. Obračune, kakor plačujem mesečno za določani mesti, pošljem ob novem letu. Imate kako novelico, črto za 1933? Pozdrav. Finžgar Dopisnica. Naslov: Gospod pisatelj France Bevk Gorizia Via Salcano 14 ltalia. Rokopis. Pečat: Uredništvo Mladike v Ljubljani. 28. Pogl. 28 in 29 pravočasno prejel. Ostala dva prosim kmalu. Glede novetlice: 96 Le pošljite. Imam sicer že uvodno povest,97 ki ni posebno obširna: morda obe priobčim. Lepo Vas pozdravlja Finžgar 27/8 32. Naslov na dopisnici: Gospod pisatelj Bevk France Gorizia Via Salcano 14 ltalia. Rokopis. 29. [Tiskana glava:] Uredništvo publikacij Družbe sv. Mohorja in Mladike v Ljubljani, Kolezijska 1 Telefon 31-91 Poštni predal 337 16/11, 1933 Dragi gospod! Glede Tomaža: 98 Natisnili so ga samo 1000 izvodov. Tudi tega bo zelo težko prodati. Zastoj je velik. Takole sodim: Ako se natisne samo en tisoč, plačujemo po ključu literatov 3000 od 10 pol. Seveda, ako je kaj posebenega [!], pa se posebej pogodimo. Ker pa je ponatis vpravkar izišle knjige, potem delamo tako, da damo polovico tega honorarja. Pri Tomažu torej 2500 Din. Da ni krize in vseh težav, bi zvil na kvišku. Tako pa mi pojde še za to trdo. Pisal bom takoj v Celje, naj bi to nakazali (seveda nakazali: iz bank spet ne dobiš.) Ko prično prihajati naročnine, potem bo že šlo. Morda vsaj nekaj sedaj takoj. In bom dal v Mariijanišče. Z letom 1934. prevzame vse uredništvo dr. Pogačnik. Trudein sem. Enajst let garam in vlečem." Dovolj je. Novelice 100 letos ne bomo mogli spraviti v Mladiko, pač pa prihodnje leto. Dotlej jo boste tem bolje izpilili. Tomaž, sodim jaz, spada pač v prvo vrsto vaših del. Upam, da drugi ne bodo sodili drugače. Pozdravljeni! Finžgar (S svinčnikom siledi dodano, deloma na hrbtni strani lista:) Kaka kratka črtica se Vam morda rodi! Tako pa bi vedno potreboval! - Zgodovinsko povest dobro preštudirajte, naj Vas ne plašijo kritiki. »Turke« (Stražne ognje) Vaše so v dušku brali (do 3 zjutraj!) Je tudi nekaj. Sedaj nas zasipajo s prevodi iz svetov, liter. Samo smetano pobero. Povprečno pa vsi narodi nimajo nič boljšega od nas! Naslov na ovitku: Gospod pisatelj France Bevk Gorizia Via Salcano 14 Italia. 30. [Tiskana glava:] Uredništvo publikacij Družbe sv. Mohorja in Mladike v Ljubljani, Kolezijska 1 Telefon 3191 Poštni predal 337 12/8 1933 Dragi gospod! Glede Tomaža: Razmere so take, da skoro drugače ne gre. V pogodbi tega ni, da bi se ne smelo tamikja [!] tiskati.1« S Strici i® sem naredil isto (NB. ako bi kaj govorili s tiskarno,103 naj mi nekaj malega vendar da za Strice. Oziroma, naj bo tako: piše naj mi, kaj bi mogla dati in naj si ne beli glave, da bom več zahteval. Naj dobim samo dopis, potem pa bi to dvignili] tam, ker upam jeseni vendarle skočiti v Benetke, če bo količkaj mogoče.) Zadeva bi morala pred odbor, pa tudi ta ne bo mogel nič storiti, razen stroge zahteve, da semkaj ne sme noben izvod.104 To pa pač more in sme. Je težava, ko so tu naročniki pa bodo tudi dobili Tomaža, ki je tu ponatisnjen. Ko bi ga ne bili ponatisnili,105 potem bi bila stvar čisto gladka. Da bi pa saturirali vaše mohorjane, kar jih je tu z našim Tomažem, je tudi nemogoče zaradi cene. Torej: nič nisem dovolil, ukrenite po svoje.106 Tomaž pa je res dobra povest, krepka, splošno hvaljena. Novela za prihodnjo Mladiko? Trdno se zanašam nanjo. Imam le nekaj spisov, pa so hudo srednje in slabe vrednosti.107 Zato prosim: Računajte na Mladiko ker tudi jaz trdno upam na vašo obljubo. Ako bi ne mogli vsega poslati, vsaj kako polovico, drugo potem napišete. Vlada pa suša povsod. Vse je razbito. Ljudstvo hoče epike, epikov pa mladih kar nič ni (morda Kranjec,108 ki kaže velike talente. Magajna109 je dober, pa se vendar premalo razvija navzgor.) Sporočite mi glede novele za Mladiko, da bom brez skrbi. Lepo Vas pozdravlja Finžgar Ovitek ni ohranjen. 31. P. n. Ko po enajstletnem urejanju publikacij Družbe sv. Mohorja in Mladike izročam uredniške posle dr. Jožu Pogačniku, mi je prijetna dolžnost, da se Vam najtopleje zahvalim za Vaše sodelovanje. Brez Vašega odličnega in požrtvovalnega dela bi bilo moje urejanje prazen trud. Iskreno Vas prosim — tudi v imenu odbora in novega urednika — ostanite še nadalje zvesti Družbi sv. Mohorja, ki je naša najstarejša organizacija za širjenje prosvete med vse plasti slovenskega naroda. Sprejmite ponovno mojo gorko zahvalo in izraze najodličnejšega spoštovanja. V Ljubljani, dne 1. decembra 1933. Finžgar Tiskan formular na vizitki. Podpis lastnoročen. Naslov na ovitku: Gospod France Bevk Go-rizzia [!] Via Salcano 14 32. [Tiskana glava:] Uredništvo publikacij Družbe sv. Mohorja in Mladike v Ljubljani, Kolezijska 1 Telefon 31-91 Poštni predal 337 13. oktobra 1933. Spoštovani gospod! Priporočil bi se Vam rad zaradi Vaše povesti 110 za prihodnji letnik Mladike. Ne vem, če Vam je že znano, da g. Finžgar s prihodnjim letom odloži uredništvo. Zal, je tako. Zdaj sva delala nad eno leto skupaj in sva imela kar dovolj opraviti. Pa kar je, je, vdati se je treba. Govoril mi je, da ste Vi obljubili povest za prihodnji letnik. Ker je treba narediti načrt in se odločiti za uvodno povest, Vas lepo prosim, da bi jo kmalu poslali. Če nimate še vse, pa vsaj, kar imate, da jo preberemo in naznanimo v vabilu na naročbo. Kajne, da boste to čimprej storili. Na razpolago bi imel še dve drugi povesti, pa za zdaj računam predvsem na Vašo. Prosim Vas obenem, da ostanete Mladiki zvesti, kakor ste bili za Finžgarja. Saj ta sprememba ne pomeni nobene spremembe v smeri in kakovosti liista. Ostati mora, kakor je. Pričakujoč odgovora Vas iskreno pozdravljam. Jože Pogačnik Naslov na ovitku: Gospod France Bevk, pisatelj Gorizia / Via Salcano 14. Italija [Tiskana glava:] Uredništvo publikacij Družbe sv. Mohorja in Mladike v Ljubljani, Kolezijska 1 Telefon 31-91 Poštni predal 337 Ljubljana, 4. novembra 1933. Dragi gospod Bevk! Povest m sem v redu prejel. Tudi prebral sem jo v naglici že. Napeta je. Ti hribovski značaji žive. Slepi Mohor je lepa in prikupna figura. Jezik imate strnjen. Nič preveč. Za Mladiko bo mislim, kakor nalašč. O celotni povesti bo mogoče seveda govoriti šele, ko bo vsa. Lakomnost po zemlji, ljubezen, fantovstvo, skrbi za denar in materinske, to so snovi in motivi, ki so gotovo sodobni, pa tudi za naše ljudstvo aktualni. To so moji prvi vtisi. Torej bo to povest za novi letnik Mladike. Zadnjič je Ma-lešič tudi eno povest poslal, pa ne zna napeti tako, da bi bravca vleklo. Boljši je on za ve-černice.112 Rokopis je tako čeden, da ga je človek res kar vesel. Bodite brez skrbi, nič ne bom krajšal. Res ni mogoče. Tudi glede pravopisa ne bo skoro nič spremembe, razen kak trenotek in morda še kaj. Nekaj kmečkih izrazov meni ni znanih, pa zanje se kar na Vas zanesem [lonec, etcl Dajo kolorit Vaših hribov. Pa ime avtorja? Kakor ste zapisali, kajne, s pravim imenom? 113 če bi želeli le drugače, boste še povedali. Naslov Huda ura je lep. Morda pa tako točno ne izraža nevihte strasti in bi bil za ljudi bolj primeren naslov Nevihta.114 Ne vem še zadnje besede. Bom še mislil. Morda se tudi Vi še končno odločite sami. Sporočim Vam, Vas pa za primer odločitve tudi za isto prosim. Prav lepo Vas pozdravljam Jože Pogačnik Naslov na ovitku: Gospod pisatelj France Bevk, Gorizia Via Salcano 14. Italija 34. [Žig:] Uredništvo »Mladike« — v Ljubljani Kolezijska 1 - Poštni predal 337 14. aprila 1934. Spoštovani! Ker site bili115 zadnjič ljubeznivi in ste postregli, Vas spet vljudno prosim, da opozorite g. Bevka, naj mi takoj pošlje drugi del rokopisa za letošnjo Mladiko. Imam samo še za maj, do 1. maja moram na vsak način imeti nadaljevanje. Ako bi sredi leta prenehal, bi delalo hudo kri. Naj mi pošlje takoj. Saj ta skromna 116 kmečka povest gotovo ne bo imela nobenih težav 117 pri pošiljanju. Uspeli pa boste laže Vi nego jaz naravnost. Za uslugo in potrpljenje Vam iskrena hvala! Z vdanim spoštovanjem! Jože Pogačnik, urednik Naslov na ovitku: Libreria cattoiica Gorizia Piaz-za Vittoria No. 11. Italija. S črnilom dodano: g. Bevk. 35. Spoštovani! Najkasneje moram imeti do prvega maja v rokah. Želim, da do tedaj vse skupaj pošljete, da vem deliti po vsebini.118 Zdaj nimam več — za junij gre. Pozdravljam iskreno Lj. 18. 4.34. Jože Pogačnik Razglednica; naslov: Gospod pisatelj France Bevk Gorizia Vda Solcano 14. Italija. Rokopis. 36. Ljubljana, 1. maja 1934. Cenjeni gospod Bevk! V redu sem dobil štiri poglavja. Pravkar. V nekaj dneh poj de v tiskarno. Upam, da mi bo všeč; zdaj trenotno ne morem brati. Dobro premislite sami. Čim bolj bo povest napeta, bolj bodo brali. Da si moram narediti celotno sliko o povesti, bi kmalu želel imeti celo. Do konca maja prosim za vse, da bo to lahko, kajne? Ponatisnili119 jo bomo konec leta kakor vsako celoletno povest. Vdano pozdravljam! Pa tudi Finžgar! Pogačnik Dopisnica; naslov: Gospod France Bevk, pisatelj Gorizia Via Solcano 14. Italija 37. [Tiskana glaiva:] Uredništvo Mladike in Mohorjevih knjig — Ljubljana — Kolezijska 1 Telefon 31-91 6. septembra 1934. Dragi gospod Bevk! Tudi jaz sem odločno za to, da nikdar povesti po kosih. Pregleda nima človek in prinaša — mačka v žaklju. Pri mlajših piscih bi ne mogel na to pristati, menda noben urednik. - S Hudo uro sem kar zadovoljen, od ljudi pa slišim tudi kritike, brez navedbe slabosti. Zdaj me je konec zelo zanimal, zdi se mi, da je tisti sklep prenagel in posega predaleč naprej. Etično je lepo izglajana. Odkod je Slivar vzel hčer, mi je izpadlo, morda se motim in je kje omenjena. Napeta pa je, tako da človek z veseljem bere. Jezikovno tudi opiljena, da se ne da nič premikati. Menim, da bo prišla do celotnega izraza šale v ponatisu.120 Tega bomo naredili po božiču, ali nekaj prej. če imaite kake zahteve glede tega, sporočite. Za mladinsko povestico 121 Vam vnaprej ne morem obljubiti prostora, ker mi gre trda s prostorom in je gradiva vedno dovolj. Težko je mnogo reči v listu nadaljevati, letos jih kar pet. Prosim, pošljite stvarco, vsaj do vseh svetih nekako, potem bom delal načrt za drugo leto. če ne bi bila za Mladiko, bi bila morda za našo mladinsko zbirko, na katero mislimo, vendar odločitev še ni padla. Torej prosim, pošljite! Potem se dogovoriva, ko jo preberem, če bi je ne mogli izdati takoj, pa bi bila za nas, bi jo tudi mogli odkupiti. Za zdaj lepa hvala za pridno sotrudništvo in prosim še za kaj. Za drugo leto se morda v Mladiki javite s kratko črtico, ali novelico za eno številko.'22 Želim, da bi čimveč pisateljev bilo v listu zastopanih, sikoro v vsaki številki kalk nov. To list poživlja. Želim Vam miru in navdihov, zdravja pa tudi trdnega! Lepo Vas pozdravljam Jože Pogačnik Naslov na ovitku: Gospod pisatelj France Bevk, Gorizia Via Solcano 14. Italija. 38. [Tiskana glava:] Uredništvo Mladike in Mohorjevih knjig — Ljubljana — Kolezijska 1 Telefon 31-91 5. januarja 1935. Cenjeni gospod Bekv! Hudo uro pripravljamo za ponatis.123 Ponatisnili bomo kvečjemu 500 izvodov, morda celo manj, ker knjige obleže. Povesta [!] mora biti ne vem kaj, da jo v ponatisu kupujejo. Lomi jene je 11 pol. Prosim sporočila, koliko bi želeli honorarja za ta ponatis. Po prejšnjih višinah se bi najbrž pri tej nakladi vrtelo med 1000 in 1500. Ali naj bi bil merilo Veliki Tomaž? Po njem [več izvodov in daljša povest] sodeč, bi ta številka precej odgovarjala. Prosim Vas, izrazite svoje želje, in misli. Potem pa tudi, komu naj pošljemo ta honorar. Morda tja, kamor med letom za to povest? Zeleč srečno leto 1935 pozdravljam iskreno Jože Pogačnik Naslov na ovitku: Gospod France Bevk, pisatelj Gorizia Via Monte Santo 26. Italija 39. Lj. 28. III. 35. Dragi gospod! Kam naj pošljemo avtorske izvode za ponatis Hude ure? Ali jih dvignete sami pozneje? Prosim sporočila. - Rabim prav kmalu uvodne besede za Rožancvetove Pravljice za lahkomiselne ljudi.124 Prosim povejte, do kdaj jih zadnji čas dobim. Knjigo te dni začno staviti. Lepo Vas pozdravljam Jože Pogačnik Dopisnica; naslov: Gospod France Bevk, pisatelj, Gorizia Via Monte Santo 26 Italija. Rokopis. 40. [Žig:] Uredništvo »Mladike« — v Ljubljani — Kolezijska 1 - Poštni predal 337 [prečrtano v izvirniku!] 20. julija 1935. Dragi gospod! Peto zapoved125 priobčim v jesenskih mesecih. Ker je daljša kakor za eno številko, mo- ram še malo počakati, da dobim primeren prostor v dveh številkah.126 Pride gotovo- na vrsto. Saj ste bili sami urednik, zato prosim, malo potrpite. Kam pa naj nalkažem honorar zanjo? O priliki mi, prosim, sporočite. Za prihodnje leto sem, žal, za glavno povest že oddan. Pisal jo bo VVimkler,127 prav za prav je že napisana, le nekaj popravkov mora še narediti. Zato morda Pestemo128 oddaste kam drugam, da boste lahko kmalu prišli do kakega honorarja. Boste pa namesto celoletne povesti poslali kako skrbno napisano in tehtno novelo, kajne? Za to se Vam priporočam.129 Kratka, pa literarno pomembna. Saj veste, da ima vsak urednik rad najboljše blago. Hude ure do zdaj niso še prav nič mogli prodati. Ker Vas mnogo berejo po revijah, zato je knjigo težko spraviti na trg. Ali se v jeseni kaj vidimo? Iskreno Vas pozdravljam! Pogačnik Naslov na ovitku: Gospod France Bevk, pisatelj Gorizia Via Momte Santo 26. Italija 41. Ljubljana, 18. novembra 1936. Dragi gospod! Božje mline130 sem dobil in tudi prebral. Tako izčiščena zgodba je to in v tako preprosti obliki in stilu, da se čudim Vašemu vednemu razvoju. Za Mladiko stvar letos ne bo, ker bo najbrž predolgo, kakor sami pravite, dalje pa tudi zaradi vsebine, ki je kmečko pripovedna — to pa smo imeli v Hudi uri in letos v Winklerjevih Dobravskih bogovih. Tudi pretežno erotični problem bi bil za družinsko revijo v tej obliki za marsikoga nedobrodošel. Imam povest Mare Husove o dekletu v Macedoniji,131 ki vzame pijanca in se potem zanj povsem žrtvuje — sodobna družabna snov z našega juga, ki je v naši literaturi tako malo še popisan. Tudi ravno prav dolga. Božji mlini — večennice? Dobra povest bi bila to. Prosim Vas pa, da bi morda še kaj vpletli religiozne motive. Saj ti ljudje v Smrečju gotovo žive s svojo faro, imajo župnika, ki jih oblikuje, in vobče vera, cerkev je pri njih gotovo važen faktor. Toliko bi si želel za večer-nice dopolnila. Torej še z etične strani zagrabite Franco in Ferjana. Stari Plečnik oziroma Plečar je tako izklesan človek iz teh hribov, da je lahko tip. Poglavje 14, ko prizna pred ženo sina Blaža, se mi zdi od dosedanjih najlepše. Tudi Tona je izredno lepo opisan značaj. Ker imate dupiikar [!] tam, boste to lahko uredili. Potem dam prebrat odbornikom in seja bi o tem odločila. Za Vas je bolje, če izidejo mlini v večemicah, ker je večji honorar. Ce želite, Vam ta kos rokopisa vrnem. Ali pa mislite za večernice na kaj drugega, to pa ostane, kakor je, in sporočite, kaj naj z rokopisom. Bojim se, da bi tako, kot je, ne moglo v večernice zaradi snovi, saj ljudi poznate. Zelo pa Vas prosim za kako krajšo stvar, da bo šla v eno številko. Podobno kakor je bila Peta zapoved in Legenda. Za kaj takega prosim večkrat.132 Saj poznate list, kaj je zanj. Kam naj pošljem honorar za obisk pri Zguru, ki bo izšel v decembrski? Lepo Vas pozdravljam! Pogačnik Naslov na ovitku: Gospod France Bevk, pisatelj Gorizia Via Monite Santo 26. Italija OPOMBE Objava prinaša pisma že petega Bevkovega korespondenta. Doslej so izšla Kogojeva pisma (v brošuri Ob stoletnici kanalske čitalnice... Kanal 1967, str. 43-52), nato Resova (Zaliv 1968-1972), kasneje še Vybiralova (Goriški letnik. Nova Gorica 1974, str. 113-132), pa še Zofke Kvedrove (novogoriška Srečanja, št. 25/26, 1970, str. 21-24). Finžgarjeva pisma mi je Bevk izročil nekaj let pred smrtjo in dovolil, da jih smem objaviti še za njegovega življenja, če se mi bo to zdelo primerno. Ko sem mu omenil ob drugi priložnosti, da bi najlepše sodila v mohorske publikacije, se je s tem takoj strinjal. Z današnjo objavo torej sam6 uresničujem najino skupno zamisel — opombam je tu in tam s kakšnim posameznim podatkom botroval Bevk sam — ob peti obletnici njegove smrti. Korespondenco je treba deliti na dve, v sebi zaključeni obdobji: prvo sega od leta 1912 do 1914 (pisma 1 - 4), drugo od 1924 do 1936 (za Finžgarjevo dobo točneje do decembra 1934, za Pogačnikovo 1933-1936). V prvo obdobje sega Bevkovo sodelovanje pri Angeljčku, Vrtcu, Zori, Domačem prijatju, mohorskih publkacijah: koledarju, rednih in izrednih knjigah. Pripravniku, Mentorju, Domu in svetu, v drugo pa pretežno Mladiki. Opombe, s katerimi so pisma opremljena, naj za silo pomagajo k razumevanju vsebine nekaterih pisem. Zahtevnejši bralec bo segel seveda po Koblarjevih komentarjih v Bevkovih Izbranih spisih. Tam bo tudi našel nekatera mesta iz Bevkovih pisem, ki so v tesni zvezi s tu objavljenimi Finžgarjevimi, med katera sem zaradi izredne zanimivosti in tehtnosti vključil tui dve Bevkovi pismi, ki mi jih je ljubeznivo posredoval urednik Mohorjevega koledarja prof. Jože Dolenc, za kar se mu prisrčno zahvaljujem. 1) Težko je reči, ali je to prvo Finžgarjevo pismo Bevku. V svoji avtobiografiji (Moja mladost, 1969, str. 183) piše Bevk, da je »Finžgarja našel v Sori pri Medvodah«. To je moralo biti verjetno v poletju 1911, zakaj to leto ima Bevk svoje prve pesmi v DS. Bevk se spominja, da si je Finžgarja in Meška upal obiskati »kot pesnik, ki že priobčuje v Domu in svetu« (o. c.) - 2) V Moji mladosti (str. 179) se Bevk spominja, da je rad igral in režiral. Od tu po vsej verjetnosti zanimanje za Medvedovo delo. Med svojimi rokopisi je Bevk tudi ohranil Medvedovo igro črnošolec, prepisano v dva šolska zvezka, vendar iz poznejše dobe (po prvi svetovni vojni; zvezka imata italijanske platnice). Prepis pa ni Bevkov, kar je mogoče sklepati iz kaligrafične pisave, ki ni Bevkova. Da gre v tej omembi Bevkove igre skoraj gotovo za Crnošolca, bi bilo moč sklepati iz Koblarjevega besedila (prim. SBL II, str. 83, levi stolpec) ». . . tudi to delo [Črnošolec] je po prvi uprizoritvi začel te-mejito predelovati in dovršeno preoblikoval dve dejanji, smrt pa mu je delo ustavila in je ostalo v rokopisu.« - 3) Finžgar je v tem času prirejal prva dva zvezka svojih Zbranih spisov. - 4) Katoliška Bukvama v Ljubljani je izdala Medvedove Poezije v dveh knjigah (1906, 1909), leta 1910 pa Kacijanarja. -5) To je prvo potrdilo, da je imel Bevk že spomladi 1912 pri- pravljeno pesniško zbirko, ki jo je nameraval ponuditi Katoliški Bukvami v založbo. Posamezne pesmi iz te pripravljene zbirke so kasneje izhajale v Domu in svetu in drugih revijah. - 6) Aleš Ušeničnik in Finžgar sta pomagala urednikoma DS, Opeki in Lampetu. - 7) Katoliška Bukvama. - 8) Da bi pesmi založila. - 9) Bevk je bil z Izidorjem Cankarjem v pisemski zvezi (prim. Moja mladost, str. 174; pa tudi Izidor Cankar: Leposlovje - Eseji - Kritika, 1. knj. 1968, opombe, posebno na str. 360-61; pa še Resova pisma Bevku v Zalivu, kakor navedeno zgoraj). - 10) Izidor Cankar je študiral na Dunaju 1911-13, ko je pripravljal doktorat. - 11) V letnik 1911, 1912 so prispevali pesmi naslednji pesniki G. Koritnik, S. Sar-denko, B. Gorenj ko, Turšič, poleg njih pa Bevk, Lovrenčič, Remec, Pregelj itd. - 12) Pesem je morda tista, ki je objavljena v DS 1914, str. 352. - 13) črtica je izšla šele pet let pozneje v X. letniku Mentorja X/1917-18, št. 11/12, str. 211-13. - 14) Izšla prav tako v gornjem letniku Mentorja, str. 210-11. - 15) Tu je sedaj jasno izražen Finžgarjev delež pri DS v tej dobi. - 16) Nedvomno pošiljko pesmi, ker jih ima Bevk v letniku 1914 DS kar devet objavljenih. - 17) Daljša pesnitev v 5 delih, objavljena v DS 1914, str. 114-116. - 18) K poroki. Bevk se je 27. julija 1914 kot 23-letni učitelj poročil z Lucijo Mavri, roj. 13. dec. 1894, iz Jesenice, vasi nad Orehkom v bližini Zakojce. Kot priči sta navedena Andrej Koder, kmet, in Filip (Marij ?) Kogoj, stud. - 19) V tem času je Finžgar pripravljal nov zvezek svojih Zbranih spisov, pa tudi urejevanje Mladike mu je jemalo veliko časa. - 20) Povest je izšla v knjigi dvakrat: prvič pri Družbi sv. Mohorja v Celju 1930 kot 84. zv. Slovenskih večernic, drugič v Gorici 1938 pri Goriški Matici. - 21) Finžgarjevi Zbrani spisi so izhajali pri Novi založbi v Ljubljani v letih 1924 do 1943. Tu omenjeni zvezek je gotovo 5. - 22) Finžgar je gotovo mislil Slovenske večernice za 1926. Knjiga pa ni izšla tistega leta, marveč šele 1931. - 23) Bevk je bil v tem času ravnatelj Narodne knjigarne »G. Car-ducci« v Gosposki ulici v Gorici. Pod »socialnimi dolžnostmi« je tu mišljena skrb za otroke, o katerih bodo govorila še kasnejša pisma, prim. pod letom 1927. - 24) Na Primorskem. -25) V Jugoslaviji. - 26) Janko Kralj (1898-1944), publicist, vidna osebnost slovenskega političnega in kulturnega življenja na Primorskem med obema vojnama. Med drugim urednik Goriške straže ter publikacij Goriške Mohorjeve družbe. Več o njem glej SBL I, 554, Klinec: Zgodovina GMD, Gorica 1967, str. 186-88. - 27) Mladika je namreč začela svoje izhajanje na Goriškem in je šele s 4. letnikom prešla na Kranjsko. Naročniki so seveda ostali tudi Primorci, vse dokler je več ali manj redno lahko prihajala čez. - 28) Verjetno Narodni knjigarni v Gorici. - 29) Prim. Bevkove spomine o tem v Mrak za rešetkami, str. 10-12 in 117. V letniku 1924 v naslovnem listu Bevk sicer ni imenovan kot sourednik, čeprav Finžgar v tem pismu priznava, da je to delo — bolj ali manj prizadevno — še opravljal. - 30) Jožo Lovrenčiča (1890-1952). - 31) Gre za knjigo Bogu, kar je božjega, 2. pomn. izd. s posebnim ozi-rom na Slovence v Italiji. Izd. Goriška Matica, tiskala tiskarna Edinosti, poznejša Zadružna tiskarna. - 32) Bevk je bil ta čas tudi urednik Čuka na palci, ki je bil humorističen list; Finžgar po vsem videzu ni hotel, da bi izid molitvenika bil kakorkoli najavljen v takem časniku. - 33) Primorsko. Gradivo s tega območja je zbiral Bevk in ga pošiljal v Jugoslavijo. -34) Na Primorskem. - 35) Revija, ki je izhajala eno samo leto 1922/23. - 36) Da bi jo tiskali le na izvodih, ki so jih razpečali v Jugoslaviji. - 37) Bevk prosi, kakor je razvidno iz naslednjih vrstic, za klišeje nekaterih osebnosti. - 38) Lovrenčič. -39) V letu 1925. - 40) Bevk ima v tem letniku 4 proze, B. Ma-gajna 6, Malešič in Meško po dve. - 41) Gl. op. 28. - 42) Katoliškem tiskovnem društvu v Gorici. - 43) Kreditna banka v Trstu je v tistih letih najpogosteje sprovajala denarna nakazila iz Jugoslavije. - 44) Prim. op. 31. - 45) Finžgar govori o dveh Bevkovih otrokih. Iz stavkov je čutiti veliko Finžgar-jevo naklonjenost do mladega pisatelja, kateremu je pomagal reševati tudi osebne probleme ekonomske narave, ki so nedvomno vplivali na Bevkovo ustvarjanje. - 46) Pike med dvema oglatima oklepajema tu in drugod označujejo od komentatorja izpuščeno besedilo. - 47) Bevk je v teh letih pisal svoje naj-obširnejše delo, trilogijo Znamenja na nebu. - 48) Po vsej verjetnosti Stražnih ognjev. - 49) Mohorjeva se je iz Prevalj preselila v Celje v decembru 1927. - 50) Antonu. - 51) Mariji Kmetovi. - 52) Janko Brejc (1869-19....), odbornik MD od 1906. - 53) Lichtenturn. Prim. op. 45. - 54) Prevod povesti A. Tolstoja Knez Sreberjani je izhajala v Mladiki kot celoletna povest leta 1923, potem pa bila ponatisnjena v knjigi kot 5. zv. Mohorjeve knjižnice (1925). - 55) Prim. 5. poglavje Stražnih ognjev. - 56) Večernice so po navadi obsegale od 10 do 12 tiskovnih pol. Tudi Bevkovi Stražni ognji so v teh mejah. - 57) Prim. op. 49. - 58) Kakor lahko sklepamo iz pisma št. 14, je Bevk poslal Mladiki le 2 črtici in množinske oblike v pismu št. 12 morda ne gre jemati dobesedno. - 59)Stražni ognji. Prim. op. 47. - 60) Večernice v letu 1930 so bile Pregljeve (Umreti nočejo), šele v letu 1931 so prišli na vrsto Stražni ognji kot 84. zvezek. - 61) Po Modru (Mohorska bibliografija, str. 66) je naklada Stražnih ognjev znašala 62.000 izvodov. -62) Prim. op. 58. - 63) Gre za popravljeno redakcijo Stražnih ognjev. - 64) Povest Kamnarjev Jurij, ki je izšla kot 38. zv. Mohorjeve knjižnice leta 1931. - 65) Beri: živa, ki se tiče sodobnih življenjskih problemov. - 66) Izšla pa je — 1. del — v julijski številki (str. 248). - 67) Marijanišče, Lichtenturn. -68) Mišljena je povest Kamnarjev Jurij. Namenjena je bila za Mladiko, kjer je tudi izšla. - 69) V Mohorjevi knjižnici, kakor vsako vodilno povest iz Mladike. Gl. op. 64. - 70) Na Primorsko. - 71) 10. obletnice Koroškega plebiscita (10. X. 1920). -72) Res je Pregljeva povest Umreti nočejo izšla kot 83. zv. Večernic. - 73) Stražni ognji so prišli tako na dan šele 1931 kot 84. zv. Večernic. a) Da se mu plete v domišljiji povest iz kamnarskega sveta, je moral Bevk Finžgarju razodeti že pred marcem 1929, kajti v pismu 24. III. 1929 (gl. enoto 14 te objave) Finžgar Bevka opogumlja, naj povest kar osnuje. Tako je torej Kamnarjev Jurij nastal med aprilom in oktobrom 1929, torej v sedmih mesecih, ki že sami po sebi ne pomenijo kdo ve kako dolgega časovnega obdobja, še posebej ne za ustvaritev literarnega dela. Bevku pa so se ti meseci zdeli dolgi, zakaj Finžgarju se opravičuje nekako, da mu pošilja povest tako pozno. V času, ko je pisal to delo, je moral Bevk Finžgarju še kdaj kaj sporočati, da delo na Kamnarju Juriju napreduje, zakaj v drugi polovici maja istega leta se Finžgar spet spomni: »Kamnarjev se veselim.« - b) Prepričan je bil, da bo izhajala že 1930 kot vodilna povest v Mladiki in bo zato imel čas, da jo bo popravljal med izhajanjem. - c) Pisatelj je povest poslal po tretji osebi in ne po pošti. - č) čeprav ni vsebovala nič protidržavnega, je bilo fašistični vladavini dovolj že to, da je povest obravnavala slovenski nacionalni problem ne glede na obliko ali ostrino te obravnave. Pa so v Bevkovem delu čisto določena namigavanja (npr. v 24. pogl., kjer govori o prepovedanem abecedniku. Paljkovi Kolački in Kleinmayrjevi Prvi koraki sta bili s posebno ihto in strogostjo plenjeni knjigi, obe iz 1926, in je torej Bevkova aluzija bila čisto sveža. - d) Od tu torej tako čudno pisano Finžgarjevo pismo (gl. pismo št. 19). - e) Dokaz, da rokopis ni potoval z redno pošto. - f) Tu bi bilo moč sklepati, da Bevk ni ohranil vseh Finžgarjevih dopisov ali pa da so bile te želje izrečene izven redne korespondence, ki je do nas prišla, ustno ali kako drugače. - g) Vsi ti popravki, ki jih tu Bevk našteva, so bili izvršeni in povest je v tej obliki tudi izšla. 74) Kamnarjev Jurij ali Veliki Tomaž. - 75) Magajnovo Gornje mesto, ki obravnava zagrebški mestni milje. - 76) Peter Ugankar = Peter Butkovič-Domen, tedaj župnik v Zgoni-ku. - 77) Kot zvezek Mohorjeve knjižnice. - 78) Na prvi pogled nerazumljivo Finžgarjevo besedilo nam pojasnjuje podčrtani stavek v pismu Franceta Seljaka (= Franceta Bevka), kjer prosi, naj mu o Kamenarjih piše tako, da bo lahko le on sam razumel. - 79) Kamnarjevega Jurija. - 80) Kamnarjevega Jurija, ki je izšel potem v Mohorjevi knjižnici. - 81) O tem že prej. Gl. pismo št. 5. - 82) Ob Finžgarjevi 60-letnici. - 83) Povest Veliki Tomaž je izhajala kot uvodna povest v Mladiki 1932. - 84) Na Primorsko. - 85) Način izražanja okoli Kamnarjevega Jurija, dela, ki je bilo dovolj kočljivo, če bi bili prišli Italijani na sled, da ga je napisal Bevk, potrjuje, da sta se morala s Finžgarjem dogovoriti, da si bosta pisala kot o tretji osebi, ki naj bi bila avtor tega dela. Prim. 78. Tako je treba razumeti tudi tu. - 86) Zorčeva povest Beli menihi, ki je izšla kot 85. zv. Slovenskih večernic. - 87) Prim. op. 83. - 88) Izšel je tudi v ponatisu kot 55. zv. Mohorjeve knjižnice z letnico 1933. - 89) Verjetno lapsus calami; stati bi moralo 1932. - 90) Morda gre za Poslednjo skrivnost, objavljeno v Mladiki 1933, str. 291. - 91) Misli na Velikega Tomaža. -92) Vodilna povest je potem res izhajala na 7 straneh Mladike, vendar tako, da je bilo v ta prostor vključenih tudi nekaj enokolonskih ali celo dvokolonskih slik, zato v resnici ni zavzemala Bevkova pripoved toliko prostora, kakor se je Finžgarju spočetka zdelo. - 93) Dr. Ivan Robida (1871-1941), lepo-slovec in znanstvenik, vodja oddelka za živčne in duševne bolezni v Ljubljanski dež. bolnišnici. - 94) V avgustovski številki je res izšlo 21. do 23. poglavje povesti. - 95) V resnici so tako izšla. - 96) Bevk ima v letniku 1933 že omenjeno črtico Poslednja skrivnost, ki pa težko, da je novelica, o kateri je tu govora, v čemer nas potrjuje tudi pismo št. 29. Glej op. 100. - 97) Ivana Bučerja povest čez steno, Mladika 1933, vodilna povest. - 98) Velikega Tomaža v Mohorjevi knjižnici. -99) Finžgar je urejal Mladiko od 1923 do 1933, torej resnično 11 let. - 100) Gl. op. 96. Tudi v letniku 1934 ni nobene Bevkove novelice, temveč spet celoletna povest Huda ura. - 101) Bevk je nedvomno vpraševal glede primorskega ponatisa Velikega Tomaža, ki ga je izdala Goriška Matica 1933. - 102) Finžgarjeve Strice so objavile najprej Slovenske večernice 1927, nato so izšli pri Goriški Mohorjevi družbi 1932, nato v Zbra- nih spisih 1935. Finžgar misli tu na izdajo Goriške Mohorjeve družbe. - 103) Tiskarna, ki jih je tiskala, je bila Katoliška tiskarna v Gorici, vendar Finžgar misli tu na družbo, ki je knjigo izdala. - 104) Zaradi konkurence, ker so bile knjige v Italiji cenejše. - 105) V Mohorjevi knjižnici. - 106) Finžgar jo bil uvideven in se je odlično »izmazal«; Bevku je dovolj jasno razkril težave, ni mu pa izrecno prepovedal knjigo ponatisniti. - 107) Za resnično slabo kvaliteto spisov bi govorilo tudi dejstvo, da Mladika v tem letniku ni prinašala izvirne celoletne povesti, marveč prevod. - 108) Miško. - 109) Bogomiru Magajni je Mladika 1934 objavila dve legendi. - 110) Gre za Hudo uro. - 111) Hudo uro. - 112) To bi utegnila biti ena dveh povesti, ki jih omenja prejšnje pismo. So to verjetno Izobčenci, ki so jih prinesle Slovenske večernice št. 86. - 113) Vse dotlej so bili Bevka vajeni le pod psevdonimi, tako da se sedaj urednik prijetno začudi in veseli, ko bo povest izhajala pod pravim imenom. - 114) Bevk je, vse kaže, vztrajal pri prvotnem naslovu. Povest je izšla tudi na Primorskem pod avtorjevim pravim imenom. - 115) Misli na Katoliško knjigarno v Gorici, kamor je Pogačnik pismo naslovil. - 116) Politično neoporečna. - 117) Z redno pošto. - 118) Da bodo vsebinsko zaključene enote. - 119) V Mohorjevi knjižnici. Izšla je kot 74. zvezek (1935). - 120) Gl. op. 119. - 121) Je to Pestema. Glej ALEKSANDER MUŽINA Kristjani Vstop v naše stoletje je bil za šport nekaj edinstvenega, saj je dosegel tak razmah in razširitev, tako med poklicnimi igralci kot med diletanti, med gledalci, ki polnijo majhne in velike stadione, in za športni tisk, da je s tem postal že tipičen produkt današnje družbe. Šport je — zlasti z razmahom televizije — postal gost tako rekoč v vsa-vem domu, čedalje bolj pa se v družbi od vsepovsod kažejo prizadevanja, da bi ob pasivnih športnikih bilo čimveč tudi aktivnih. Vendar danes ni mogoče telesne kulture ocenjevati z merili, ki so veljala nekoč, ker so se razmere pač spremenile in so potrebni novi, sodobnejši prijemi, da bi lahko zares dosegli napredek tudi na tem področju. Napori na svetovnem športnem odru so zdaj predvsem usmerjeni v to, da v športu kljub novim okoliščinam ohranijo značilnosti športa. Zato poudarjanje fair playa (dostojne igre), zato boj proti dopingu (jemanju poživil), zato podrobne tekmovalne določbe, kar bi naj vsaj na prizorišču tekem izenačevalo možnosti vseh nastopajočih. pismo št. 40. Bevk jo je ponudil Našemu rodu. kjer je izhajala v letniku 1937-38. - 122) V letu 1935 ni Mladika prinesla nobenega Bevkovega teksta. - 123) V Mohorjevi knjižnici. -124) Rožencvetove (= Stanko Vdovič) pravljice so izšle v Mohorjevi knjižnici 77 (1935). Bevk je v knjigi napisal po besedah ocenjevalca »temeljit uvod, skoraj študijo«. - 125) Zaradi obilice gradiva, bolje v čakanju večjega prostora, je Peto zapoved uvrstil šele v marčno (3.) številko naslednjega letnika. - 126) Obljavljena je bila v celoti v 1 sami številki, pa čeprav je zasegla kar sedem strani revije. - 127) Izhajala je Winklerjeva povest Dobravski bogovi. - 128) Pestema je izšla leta 1939 v Gorici. - 129) Poleg Pete zapovedi ima Bevk v lotu 1936 v Mladiki le še zapis o Franu Zgurju (str. 448-450). -130) Delo je izhajalo kot podlistek v Primorskem dnevniku (1964-65) v predelani obliki, kasneje pa bilo še ponatisnjeno, spet nekoliko spremenjeno, v samostojni knjigi (Mlini življenja, Nova Gorica 1967). - 131) Gre za povest Mare Husove živa plamenica, ki je izhajala kot uvodna povest v Mladiki 1937. Prim. še Husove knjigo Po odgonu in druge zgodbe, s spremno besedo Viktorja Smoleja, Koper 1955, str. 102-3. -132) Bevk mu je ustregel in tako sta v letniku 1937 Mladike izšli še dve legendi Božja martra in Bogatin. in šotipt Glas Cerkve Cerkev ni stala ob strani in samo gledala, kako se s športom ukvarja cvet mladosti. Večkrat so ji očitali tudi vmešavanje na to področje. Mnogokrat je povzdignila svoj glas in po svojem najvišjem Pastirju v obliki av-dienc razkrivala svetu svojo skrb in zahteve po izoblikovanju mladega človeškega telesa in značaja. Veliko skrb posveča tudi dobremu športnemu tisku in dobro pripravljenim novinarjem, ki znajo izluščiti jedro in poročati, kakor pravi veliki apostol narodov sv. Pavel »resnico z ljubeznijo«. Šport je velika šola poštenosti, poguma, strpnosti, odločnosti, svetovnega bratstva — vseh naravnih kreposti, ki dajejo nadnaravnim krepostim soliden temelj in so odlična priprava za težje človeške odgovornosti. Šport nam ne sme biti le cilj, ampak tudi sredstvo, da dosežemo nekaj višjega, nekaj kar ni tako kratkotrajno, kot so rekordi in kot vse preveč poudarjajo današnji laični športni novinarji. Papež Pij XII. je 11. novembra 1951 sprejel udeležence zborovanja medna- rodnega športnega tiska in jih med drugim takole nagovoril: »Vaš trud mora biti usmerjen v to, da speljete javno mnenje na pravo pot in v tem je dostojanstvo vašega poklica. Vi gospodje niste (in jaz sem o tem prepričan) samo skromni poročevalci, ki imate skrb čimprej javiti ljudstvu začetek tekem, rezultate in razglasiti zmagovalce. Iz skromnih in suhih podatkov ter zapiskov lahko napišete stilno dovršene, izredno duhovite in slikovite članke ter ustvarite tako neke vrste leposlovje, ki pa mora biti umno za vsakogar. Vedno morate misliti na vpliv, ki ga imate in vaša odgovornost je prav v tem, kako boste poročali.« Prvi pogoj za dosego vašega cilja je, da imate do športa iskreno spoštovanje in da ga znate z vašo prepričevalno močjo posredovati tudi drugim ter osvetliti koristi, resnične zasluge in pravi pomen z zmernim, treznim pisanjem in se ne spuščati v dolga in nerazumljiva razmotrivanja.« »Drugi pogoj, ki ga morate spoštovati, če hočete pravilno in vestno opravljati poklic športnih novinarjev je: zastavite vse sile v to, da šport za-dobi, tako v zasebnem kot v javnem življenju, tisto mesto, ki mu gre in da se vskladi s človeškim dostojanstvom in z višjimi dolžnostmi javne blaginje.« V nadaljevanju je Pij XII. dal naslednje smernice: 1. Šport, mišljen kakor nega telesa v splošnem, ne sme biti samo cilj in tako postati pravi kult materije. Šport je v službi celega človeka; v smislu torej, da ne ovira umske in moralne izpopolnitve, ga mora pospeševati, pomagati mu ter mu biti naklonjen. 2. V zvezi s poklicnim delovanjem, bodisi umskim kakor ročnim, šport teži k življenjskemu olajšanju, ker daje možnost, da se vračamo na delo z novim zaletom, z močnejšo voljo in predvsem s sproščenostjo. Bilo bi pa nesmiselno in čez dolgo škodljivo skupnemu blagru, če bi zavzel šport v osebnih opravkih prvo mesto; utegne se celo zgoditi, da bi bil vsakodnevni osebni opravek in poklic kot neko neprijetno pretrganje prve in poglavitne življenjske aktivnosti. 3. Šport ne bi smel ovirati in spraviti v nevarnost intimnosti med zakoncema, kot tudi ne celotnega zdravega družinskega veselja. Vsakdanje trdo delo in dolžnosti vseh družinskih članov, ki trosijo veliko moči za življenje, ne sme biti ovirano od preveliko športnih zahtev. Družinsko življenje je tako dragoceno, da mu ne moremo odkloniti te zaščite. 4. Isto načelo tembolj velja v zvezi z verskimi dolžnostmi. Ob nedeljah in praznikih gre prvo mesto Bogu. Sicer pa Cerkev dobro razume potrebo tistih, ki žive in delajo v mestih ali zaprtih prostorih, da gredo take dni na svež in zdrav zrak. Skrbno sledi in v veliko uteho ji je, ko vidi, da gre v naravo cela družina ter se tam sprosti in odpočije ter rada pride takim družinam naproti s sveto daritvijo. Cerkev ne prepoveduje nedeljskega športa; blagohotno celo gleda nanj, pod pogojem seveda, da smo si v svesti, da je nedelja Gospodov dan ter dan telesnega in duševnega počitka. »To so norme — je zaključil Pij XII. — katere sem vam hotel prikazati in prosil bi vas, da se jih držite v najrazličnejših prilikah. Ne bodo se vam zdele prestroge, če pomislite na sveto dolžnost božjega češčenja, na neprecenljivo moralno in socialno vrednost družinskega zdravega življenja in na korist, ki jo prinaša mladini.« Iz gornjega vidimo, kakšno skrb je posvečala in še danes posveča Cerkev športu. Prav bi tudi bilo, da ji tudi mi od časa do časa prisluhnemo in da znamo pravilno vsklajevati njen nauk z našim športnim izživljanjem. Šport v prostem času Omenil bi tu nekaj o zasedanju mednarodne komisije za problematiko športne aktivnosti v prostem času (komisija se imenuje »Šport and Leissu-re«), ki je bilo prve dni septembra 1975 na Švedskem, v Bosoenu pri Stockholmu. Ta komisija zaseda vsaki dve leti in pri konferencah sodelujejo stalni člani in strokovnjaki iz raznih držav. Geslo tega zasedanja je bilo »Nazaj k naravi.« Švedi so izbrali za prvega poročevalca Rolanda Jerneryda, pobudnika športnih parkov v Goteborgu. Govoril je o tem, da za Švede šport ni več gledališče, tudi ne samo privlačno tekmovanje, temveč vsakdanja potreba človeka. Razložil je besedilo definicije, ki jo je izoblikovala švedska državna komisija: »Šport so vse telesne aktivnosti, tekmovalne ali netekmovalne, ki vzpodbujajo človeka k višjim dosežkom ali k aktivnemu počitku in obnovi sil.« Potemtakem: ne samo mednarodno priznanje športne zvrsti, ne samo tekmovalni športi, temveč tudi razne ljudske oblike iger, potovanj, plesov in drugih aktivnosti so koristni in pomembni. Zato dajejo prednost ustvarjanju pogojev za družinski šport, ozirajo pa se tudi na doslej zapostavljene: na ženske, matere z otroki, upokojence, priseljence, kjer ti so, na tuje delavce in druge. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj mislijo strokovnjaki, ki so tam zasedali, pod besedo »k višjim dosežkom«. Vsekakor pa je čutiti vpliv neutrudnega delovanja in prigovarjanja Cerkve, saj je niso mogli kar tako obiti. Vedeti moramo namreč, da ima Cerkev od začetka v svojih vrstah moža, velikega apostola narodov sv. Pav- la, ki je veliko prepotoval, pisal ter vzpodbujal vernike k neprestanemu krotenju strasti z vestnim in neutrudnim podvrženjem telesa — tudi s športom. Od starih Grkov si je prisvojil geslo »zdrav duh v zdravem telesu«, ki ga tolikokrat čujemo v naši vsakdanjosti. Njegova je tudi trditev, ki jo je pozneje nekoliko po svoje prikrojil obu-ditelj modernih olimpijskih iger Francoz Pierre De Coubertin: »Ni važno zmagati, ampak udeležiti se tekem.« Poročati moramo o resnici z ljubeznijo! To je bilo načelo sv. Pavla. Veljavno je bilo takrat in velja še danes. Velja za časnikarje nasplošnem, kot tudi za športne poročevalce in velja tudi za naše zamejske novinarje. Pavlovo naročilo pa velja končno nam vsem, da kot javni klicarji znamo pravilno ceniti pestro obveščanje in da tega znamo pravilno posredovati tudi drugim. Zato naj za zaključek spregovori apostol narodov: »Ali ne veste, da tisti, ki v tekališču tekajo, sicer vsi tečejo, pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo doseže-te. Vsak pa, kateri tekmuje, se zdržuje vsega: oni, da prejmejo minljiv venec, mi pa neminljivega. Jaz torej tako tečem, ne kakor na slepo; tako se borim, ne kakor bi mahal po zraku; marveč zatiram svoje telo in ga devljem v sužnost, da bi, ko oznanjam evangelij drugim, sam ne bil zavržen« (1 Kor 9, 24-27). KNJIŽNA ZBIRKA ZA LETO 1976 Lir KOLEDAR 1976 3.000 A. Kobal, SVETOVNI POPOTNIK PRIPOVEDUJE - II. del 4.000 J. Kragelj, MOJA TOLMINSKA - Zbirka črtic. Ilustriral T. Kralj 2.500 PRIMORSKI SLOV. BIOGRAFSKI LEKSIKON - 2. snopič 3.000 Cena celotne zbirke: 6.000 lir ali 12 USA dolarjev. GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA 34170 Gorica - Gorizia Riva Piazzutta, 18 Tel. (0481) 83-177 Cenik knjig Goriške Mohorjeve dražbe Goriška Mohorjeva družba (GMD) obstaja že več kot 50 let; v teh desetletjih je izdala nad en milijon knjig; nekatere od teh je še mogoče dobiti, zato mislimo, da je primerno, da javnost obvestimo o knjigah, ki so se na razpolago. V zalogi imamo tudi nekatere knjige drugih založb, ki smo jih prejeli v prodajo. Na voljo so naslednje knjige: Lir Abram Jože, MOJA TRENTA (GMD 1972) - Planinski spisi. Knjiga je opremljena z lepimi fotografijami. 1.800 Ackermann F. H., GOBAVI LORD (GMD 1971) - Življenje znanstvenika W. Thomsona, ki je umrl na otoku gobavih. 800 Albrand Martha, DOLGA NOC ČAKANJA (GMD 1973) - Zgodba se dogaja med drugo svetovno vojno. 1.500 Beličič Vinko, MED MEJNIKI (GMD 1971) - Zbirka črtic. 1.000 Finžgar F. S., PREROKOVANA (1963) - Zgodba gorenjske vasi med obema vojnama. 1.200 Finžgar F. S., STRICI (GMD 1932) - Kratka povest. 200 Goriška Mohorjeva družba, ZBORNIK GMD (1974) - Izdan ob 50- letnici GMD 1.000 Grivški F., VOZNIKI (GMD 1940) - Povest. 500 Hiinermann Wilhelm, BOG GA JE POKLICAL (GMD 1964) - Življenje borca za pravice delavcev. 1.000 Jaklič F. - Šolar J., BARAGA (Moh. družba, Celje 1968) - Življenjepis, izdan ob stoletnici Baragove smrti. 1.000 Janežič Stanko, TRŽAŠKI OBRAZI (GMD 1968) - Slike in zgodbe. 1.000 Janežič Stanko, RADOST ŽIVLJENJA (GMD 1966) - Duhovne misli za nedelje in praznike. 1.200 Janžekovič Janez, SMISEL ŽIVLJENJA (Moh. družba, Celje 1966) Razmišljanja o smislu življenja in vsega, kar človek gradi. 2.000 Jenko Janez, DRUŽINSKA SREČA (Ljubljana 1974) - Pisatelj govori prek oseb, ki opisujejo svoje doživljaje in izkušnje v ljubezni, družini in vzgoji. 1.000 Jereb Stanko, GOZDNA DIVJAČINA (GMD 1944) - Slike iz živalskega sveta. 300 Jezernik M., RIM, ATENE, NAIROBI (GMD 1963) - Opis potovanja po Afriki. 600 Jurčič Josip, DESETI BRAT (Moh. družba, Celje 1967) - Znana slovenska povest. 1 -000 Kacin Anton, PISANO POLJE (Trst 1932, samozaložba) - Zbirka pesmi in črtic. 500 Kanduš Marjana, NA OBALAH MORJA (GMD 1975) - Zgodba mladega tržaškega dekleta. 1.000 Klinec Rudolf, ZGOD. GORIŠKE NAD5KOFIJE (GMD 1951) 800 Klinec Rudolf, ZGODOVINA GMD (1967) - Zgodovina in publikacije GMD od njene ustanovitve do leta 1967. 2.000 Kobal Andrej, SVETOVNI POPOTNIK PRIPOVEDUJE - 1. del (GMD 1975) - Opis doživljajev in potovanj po vseh delih sveta, 4.000 2. del 4.000 lir - 1. in 2. del 7.000 lir ali 12 USA dol. Kožar Lojze, PAJKOVA MREŽA (Moh. družba, Celje 1968) - Zgodba o mladem slovenskem dekletu, ki je služila v Franciji. 1.000 Kravos Josip, KUŠTRAVA GLAVA (GMD 1972) - Domače in zabavne zgodbe. 1.000 Kunčič Mirko, PISANI VRTILJAK (GMD 1969) - Pesmi in zgodbe za mladino. 1.000 Lipičnik France, NARODOPISNE CRTICE (Moh. družba, Celje 1966) - Zbirka črtic. 1.000 Lovrenčič J., TRI BOŽJE POTI (GMD 1944) - Svete Višarje, Sveta gora, Brezje. 300 Lovrenčič J. in Pregelj I., VALENTIN STANIČ (GMD 1973) - Zapiski in gradivo o V. Staniču. 2.000 Mikuletič F., INTERNATITIS (GMD 1974) - Kronika vojnega in- terniranca, spisana leta 1943 v taborišču 1.500 Močnik Hubert, SPOMINI IN IZKUSTVA (GMD 1971) - Pisatelj je knjigo sestavil iz zgodovinskih podatkov in dokumentov ter iz lastnih spominov. 1.500 Novak Alojzij, BESEDA ŽIVLJENJA (GMD 1964) - Novi način razlage Jezusovega nauka. 800 Piščanc Zora, ANDREJKA (GMD 1961) - Roman. 1.000 Pregelj Ivan, GLORIOSA (GMD 1961) - Povest. 1.000 PRIMOSKI SLOV. BIOGRAFSKI LEKSIKON - 1. snopič 1.700 Rossano Peter, UPANJE, KI JE V NAS - Kratek oris katoliškega nauka. 500 Rotman G. Th., NESREČE GOSPODA KOZAMURNIKA (GMD 1956) - Smešna povest s slikami. 500 Saksida Zora, MAMI, 1. in 2. del (GMD 1965-66) - Povest. 2.000 Šorli Ljubka, IZBRANE PESMI (GMD 1973) - Zbirka pesmi in sonetov goriške pesnice. 2.000 Theuerschuh Ivan, VEC SONCA V NAŠE DRUŽINE (GMD 1972) Družina, vloga staršev, vzgoja mladine. 1.000 Trstenjak Anton, ČLOVEK V STISKI (Moh. družba, Celje 1960) Prispevki k psihologiji osebnega svetovanja. 1.000 Truhlar Vladimir, POKONCILSKI KAT. ETOS (Moh. družba, Celje 1967) 1.000 Ukmar Jakob, MARIJOLOGIJA (GMD 1969) - Nauk o M. B. 1.000 Ukmar Jakob, KRATKA ZGODOVINA CERKVENIH ZBOROV (1963) 600 Ziibek L'Udo, SKRITI VIR (GMD 1969) - Novela o nastanku oltarja mojstra Pavla iz Levače. 1.200 Wynovska Maria, MOC LJUBEZNI (Ognjišče, Koper 1967) - Življenje patra Maksimilijana Kolbeja. 500 De Wohl Louis, ZEMLJA JE OSTALA ZA NAMI (GMD 1967) Roman. 1.500 Cena knjig je nakazana v lirah. Za inozemstvo velja odgovarjajoča vrednost v dolarjih ali drugi valuti. Dodati je treba vedno tudi poštnino. Knjige lahko naročite naravnost na našem naslovu ali pa pri naših poverjenikih v tujini. Naročila sprejemajo tudi: za Avstralijo: p. Bazilij - P. O. Box 197 - Kew, Victoria 3101 za ZDA: Slovenska pisarna 6304 St. Clair Ave - Cleveland 44103 League S. A. Inc - Book Department - P. O. Box 32 - Brooklyn - N. Y. za Avstrijo: Mohorjeva družba v Celovcu - Viktringer Ring 26 - 9020 Klagenfurt za Argentino: Slovenska dušnopastirska pisarna - Ramon Falcon 4158 Buenos Aires Kalendarij ..................1-27 Slovenska skupnost v Gorici (a. b.)...........28 Socialistični in krščanski humanizem (Kazimir Humar).....29 Sprememba na tržaškem škofijislkeni sedežu.........33 Bog (Alfonz čuk)................36 Evropa trideset let po osvoboditvi (M. P.).........37 Iz kulturne zakladnice (Martin Jevnikar).........44 Spomnili smo se vojnih žrttev (Dušan J ako min)........58 Moji spomini na dr. Kralja (Teofil Simčič).........61 Prevodi nekaterih spisov GMD v tuje jezike (Ferdinand Kolednik) . . 66 Simon Gregorčič ob 70-iIetnicd njegove simuti (Mirko Mazora) ... 70 Beseda o škofijskem kooviktu v Trstu (Angel Kosmač).....74 .»Kar sem videl z očmi, s srcem in razumom, nisem zatajil« (V. Beličič) 80 ■Usada protestantske tiskarne v Uraahu (Jožko Markuia) . 81 Msgr. Albin Kjuder (Ivan Tavčar)...........85 Pri-idi sem! (Vinko Beličič).............90 Msgr. Leopold Gigoj (Rudolf Klinec)..........93 Biti ženska (Bruna Pertot).............100 Ob svežem grobu dr. Alfonza Čoka (Rudolf Klinec)......104 Bettažtndice skladatelja Vinka Vodopivca (Jožko Kragelj).....111 Usodna zamenjava (Zora Piščanc)...........118 O psihiatriji v Gorici (Bernard Špacapan).........124 Skozi december, skoizi maj (Vinko Beličič).........126 Goriški glasbenik E. Komel (1875-1960) ob stoletnici rojstva (A. Bratuž) 129 Prof. Radu Bednarikiu v spomin (Rudolf Klinec).......134 Najmanjše okamnine s Primorske (Jernej Pavšič).......138 Okamanele ribe pri Komnu in Mrzileku (Rajko Pavlovec).....140 Ob petnajstletnici dušnopastirskih tečajev (F. M.).......146 Dušan Čeme, časnikar in javni delavec..........147 Častni kanonik misigr. Valentin Birtig..........148 CO-Kanal 7 (K. Mučič)...............149 Neustrašeni vojak Jožef Tomšič iz Boškinov (Anton Prinčič) .... 151 Dr. Anton Brecelj (l. z. Fervidus)............152 Dr. Henrik Tuma (l. z. Fervidus)............154 Josip Velikanje: hajdiučki pop (Leopold Jurca)........156 Mama, kije si? (Jožko Kragelj)............171 Predsednik deželnega odbora o iitalijansko-jugosilovanSkih odnosih . . 178 Srečanje v Uklvaih (Harjet Dornik)...........181 V Skednju v preteklem leta (d. j.)...........182 Kulturna sezona 1974-75 na Goriškem..........184 Prosvetna dejavnost na Tržaškem (M. M.).........188 Bevkova pisma Fimžgarju (Jože Dolenc).........191 Finžgaijeva in Pogačnikova pisma Bevku.........199 Opombe...................212 Kristjani in šporit (Aleksander Mužina)..........214 Cenik knjig Goriške Mohorjeve družbe..........217 Razmišljanje 1975 (Ljubka Šorli)............31 Tolminski motiv (Ljubka Šorli)............41 Kje so dragi (Ljubka Šorli).............43 Kraške skale (Albert Miklavec)............46 Žalost (Ljubka Šorli)...............49 Padlim za svobodo (Aleksij Jože Markuža).........51 Rižarma (Albert Miklavec)..............57 Kraški večer (Albert Miklavec)............69 Božič na kraškem bragu (Aleksij Jože Markuža).......79 Moji sasitri Marici (Ljubka Šorli)............101 Kraške noči (Albert Miklavec)............113 Jesen (Albert Miklavec)..............115 Pesem 'kraških borov (Albert Miklavec)..........128 Marjetica (Mirko Mazora)..............133 Kraški klanci (Albert Miklavec)............145 V miraimoim skllasan spomin (l. z. Fervidus).........153 Naše gore list (L z. Fervidus).............155 Mami (Aleksij Jože Markuža).............180 Konec meja (Predzasnamejski)..............183 Popravek (Predzanamejski).............195 REGISTRIRANO NA SODIŠČU V GORICI, DNE 26. 8. 1968 - ŠTEV. 3080 ODGOVORNI UREDNIK: DR. KAZIMIR HUMAR UREDIL UREDNIŠKI ODBOR