XLVI. LETNIK ST. 5 AVGUST 1963 GLASILO LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE Foto V. Dvoršek Lovske organizacije in občinski sveti Polde Maček Po sprejemu zvezne in republiške Ustave so tudi občinske komisije za statute dale v javno razpravo osnutke statutov in s tem odprle javno razpravo in dale možnost, da občani, organi družbenega samoupravljanja, družbene in druge organizacije pošljejo pripombe in dopolnila k osnutkom statuta. Ko sem prebiral osnutek statuta občine Ljubljana-Moste-Polje, sem se ustavil pri prvem členu, ki pravi: »da je občina temeljna družbeno politična in družbena ekonomska skupnost, v kateri si občani zagotavljajo materialne in druge pogoje za delo in razvoj produkcijskih sil, usmerjajo in vsklajujejo razvoj gospodarstva in družbenih služb, določajo in razdeljujejo sredstva za razvoj občine, ustvarjajo pogoje za zadovoljevanje materialnih, socialnih, kulturnih in drugih skupnih potreb, vsklajujejo individualne in skupne interese ter uresničujejo čimbolj neposredno samoupravljanje«. Iz tega člena izhaja, da se v občini kot temeljni družbeno politični skupnosti ustvarjajo in zagotavljajo pogoji za zadovoljevanje vseh potreb občanov, da se tu vsklajajo individualni in skupni interesi in uresničuje čimbolj neposredno samoupravljanje. V nadaljnih členih, vseh je okrog 250, so zapisane pravice in dolžnosti občine, oblike samoupravljanja, odnosi med ljudmi, delovnimi in drugimi organizacijami pri odločanju o vprašanjih, ki so zanje skupnega pomena, pravice občanov ter delovnih in drugih samoupravnih organizacij glede uporabe družbenih sredstev, govora je o telesni vzgoji, športni in rekreacijski dejavnosti itd. Nikjer pa nisem zasledil niti besedice o lovskih organizacijah (tudi o ribiških ne), kar me je spodbudilo, da napišem ta prispevek in se s tem pridružim razpravam, katere naš »Lovec« v zadnjem času objavlja. Lovstvo zavzema zaradi svoje vsestranske dejavnosti vidno mesto v naši družbi. Ta dejavnost je v čuvanju divjadi v naravi, v gojitvi in razmnoževanju, pa tudi zatiranju škodljive divjadi, v vzgoji občanov v etičnem odnosu do narave in divjadi. Zato ima svoje mesto v našem gospodarstvu in v nekaterih predelih pomembno mesto pri razvijanju lovskega turizma, je pomembno s športne in rekreacijske strani, ker nudi tisočim delovnim ljudem ogromno možnosti za vsestransko dejavnost na obeh področjih. Vse to daje po mojem mišljenju lovskim organizacijam, ki delujejo na načelih samoupravljanja pravico, da dobe svoje mesto v občinskih statutih. To bi bilo tudi priznanje za vso našo dejavnost pa tudi nova spodbuda za še boljše gospodarjenje in samoupravljanje v našem in družbenem interesu. V občini kot temeljni skupnosti občanov se obravnavajo in vsklajajo problemi občanov in njihovih organizacij. To pomeni, da morajo tudi lovske organizacije v okviru občine obravnavati in vsklajevati lovske interese z drugimi. Zato mislim, da je njuno in prav, da lovske organizacije najdejo svoje mesto v tem sistemu, vzpostavijo tesnejše odnose z družbeno političnimi organi, delovnimi organizacijami, zavodi in si zagotove mesto, ki bo dalo garan- Foto A. Koprivnikar cijo, da bo v nadaljnjem razvoju mogoče na kolikor toliko enakopravni ravni obravnavati lovske interese z drugimi. Lovske organizacije in njihova dejavnost je vsebolj odvisna od politike, ki jo vodijo družbeno politične skupnosti in delovne organizacije na področju kmetijstva in gozdarstva. Vse več povezave pa moramo imeti tudi z zavodi (zeleni pas in drugimi organizacijami), ki skrbe za zaščito narave, za pogozdovanje, za rekreacijo itd. Mislim, da je kar prav, če se kdaj kakšen »kmetij ec« jezi, da se vtikajo v kmetijsko politiko vsi od lovcev, »hortikultumikov«, »muzealcev«, urbanistov, od zavoda za zeleni pas itd., kar sem že večkrat slišal. Tu se odpirajo problemi, katere lahko rešujemo skupaj v interesu vseh in vsakogar, čeprav nam mora biti jasno, da je težišče na strani močnejšega skupnega interesa. Naša lovska organizacija je v tej dejavnosti že navezala niz stikov predvsem s svetom za kmetijstvo in gozdarstvo v občini, z delovnimi organizacijami, ki se bavijo s kmetijsko dejavnostjo, z zavodom za zeleni pas in uspela, da reši nekaj problemov, konkretno nekaj pogozdenih in pogrmičevljenih površin, ki so jih hoteli splanirati. Dobili smo tudi zagotovilo, da bo delovna organizacija določene površine in meje pogozdila s kulturami, ki so primerne za divjad. Pomoč smo dobili tudi od zavoda za zeleni pas in pa tudi zagotovilo sveta za kmetijstvo in gozdarstvo občine, da bodo v bodoče upoštevali tudi naše mnenje. Torej smo določene rezultate dosegli, kar potrjuje, da je tako sodelovanje nujno in koristno. Prav tako pa bo po mojem mnenju koristno, da tudi v občinskem statutu najdemo mesto in s tem garancijo, da bomo v okviru občine lahko enakopravno reševali probleme lovstva. Problemov, ki jih bomo morali reševati v okviru občine, je še več. So raznovrstni in bodo vedno novi. Mesto, ki naj ga po mojem mišljenju dobimo v občinskem statutu obravnavamo javno, neposredno in enakopravno v okviru občine, kjer se vsa ta dejavnost vrši in vsklajuje. Zaradi tega bo naša družina z drugimi iz občine in skupno z ribiškimi organizacijami v imenu nekaj sto članov predlagala občinski komisiji za statut, da upošteva naš predlog in v tem smislu dopolni člen statuta ali kar člen 131, ki se v predosnutku glasi takole: »Občina skrbi za telesno vzgojo in rekreacijo občanov tudi s tem, da podpira občinsko zvezo za telesno vzgojo, počitniške skupnosti, turistična društva (in doda; lovske in ribiške organizacije) pri njihovem delovanju in strokovnem usmerjanju telesne vzgoje (in doda; lovske, ribiške) in rekreacijske dejavnosti. Sredstva se dajejo predvsem tistim organizacijam, ki prevzamejo skrb za izvajanje programa.« Nekateri kožni zajedavci pri divjadi Dr. Janez Brglez Preiskava kože pri divjadi nam skoraj redno odkrije večje število različnih zajedavcev. Najdemo jih na koži ali v sami koži, na dlakah, ščetinah in perju, pod oroženelim epitelom na nogah pernate divjadi in drugje. Nekatere ekto-parazite najdemo samo pri eni živalski vrsti, navadno jih odkrijemo na določenih delih telesa, ob določenem letnem času. Nekateri občasni kožni zajedavci napadajo svojega gostitelja od določene do določene ure. Največ ektoparazitov (zunanjih zajedavcev) pa je takšnih, ki so si izbrali več vrst gostiteljev, med njimi razno divjad, nekatere domače živali in tudi človeka. Lipoptena cervi (ong.) V glavnem ločimo trajne in občasne kožne zajedavce. Med trajnimi pa zopet ločimo tiste, ki so vezani z biološko verigo na svojega gostitelja in tiste, kjer zajeda samo določena razvojna stopnja zajedavca. Ostali razvoj pa teče mimo gostitelja. Občasni zajedavci napadajo svojega gostitelja in se na njem zadržujejo samo zaradi hranjenja, sesanja krvi. Prenašanje invazije od živali na žival je odvisna od razvoja zajedavca in ekoloških razmer. Svojega gostitelja napadajo ali spolno zreli zajedavci ali pa tudi ličinke nekaterih zajedavskih vrst. Važnost kožnih invazij pri divjadi ocenjujemo po škodi, ki jo zajedavci povzročajo. Le-ta pa je odvisna od vrste zajedavca, števila zajedavcev in odpornosti gostitelja. Ektoparaziti divjad vznemirjajo, ker dražijo kožne živce; ra-njavanje kože pri vbadanju je precej boleče. Zajedavci se hranijo s tkivnimi sokovi, večina med njimi s krvjo, drugi z odmrlimi epitelnimi celicami, z dlako ali perjem. Pri sesanju krvi izločajo nekatere vrste poznane strupe. Organizem gostitelja postane sčasoma preobčutljiv za te izločke in pri ponovnem sesanju parazitov burno reagira. Večina zajedavcev povzroča vidne spremembe na koži, na dlakah, ščetinah, na sluznicah, lahko pa najdemo spremembe tudi na nekaterih notranjih organih in vsem organizmu. Spomnimo se, kako so obsežne spremembe pri garjavosti lisic, kar pogosto vidimo. Važnost ektoparazitov pa moramo upoštevati tudi zato, ker nekateri kožni zajedavci prenašajo poznane kužne bolezni z živali na žival. Takšno prenašanje kužnih bolezni je lahko samo mehanično. Včasih pa se mora določen razvoj kužnih povzročiteljev odigrati v samih zajedavcih in šele takrat se bolezen lahko prenese na novega gostitelja. Omenimo naj samo sledeče bolezni, ki jih ektoparaziti prenašajo: miksomatoza, tularemija, nekatere hemospori-dioze in neke virusne bolezni. Znano je tudi, da zajedavci kože prenašajo ličinke nematodov iz skupine filarid (Filariidae). Spolno zrele zajedavce najdemo v trebušni votlini srnjadi, jelenjadi in nekaterih domačih živali. Na osnovi bioloških značilnosti zajedavskih vrst na koži in zaradi preglednosti razdelimo vse kožne zajedavce v štiri skupine. a) V prvo skupino prištevamo trajne kožne zajedavce. Vse razvojne oblike zajedavca najdemo na gostitelju. Po pravilu zajedavci iz te skupine ne žive dolgo, če zapuste svojega gostitelja. Z živali na žival se prenašajo s tesnim kontaktom, na ležiščih, v gnezdih. Predstavniki iz te skupine so navadno značilni samo za eno vrsto divjadi. V tej skupini je najmanj tistih zajedavcev, ki prenašajo kužne bolezni. Zajedavske skupine so: Sarcoptidae, Mallophaga, Siphunculata in druge. b) V drugi skupini so zvrščeni pravtako trajni ektoparaziti, vendar ne najdemo vseh razvojnih oblik na končnem gostitelju. Največkrat najdemo spolno zrele parazite, včasih tudi ličinke. Zajedavci polagajo jajčeca v naravi. Ličinke, ki se izležejo iz teh jajčec, napadajo nekatere majhne sesavce in živali, ki so na nižji razvojni stopnji. To so klopi, Ixodidae. Ostale zajedavce iz te skupine prištevamo h hipobo-scidam (Hippoboscidae). Pri divjadi prav tako najdemo predstavnike iz skupine Suctoria. Zajedavci niso strogo specifični za svojega gostitelja. Najdemo jih pri več vrstah živali, pri divjadi in pri domačih živalih kakor tudi pri človeku. Neke vrste pogosto napadajo lovskega psa. Zajedavci prenašajo pri divjadi in pri domačih živalih hemosporidije. c) V tej skupini so vsi občasni ektoparaziti. To so razni insekti, ki napadajo divjad zaradi sesanja krvi in hranjenja. Poznamo jih precej vrst. Invazijske vrste so vezane na določene geografske predele in letne čase. Večina zaje- davcev napada več vrst gostiteljev, divjad, domače živali in človeka. Ce napadajo masovno, so lahko pogubni. Ker se zajedavci hitro gibljejo, je razumljivo, da prav ti prenašajo največ kužnih bolezni. Sem prištevamo: Muscinae, Cu-licidae, Psyhodidae, Simuliidae, Tabanidae in druge. d) V zadnji skupini omenjamo tiste kožne zajedavce divjadi, ki jih lahko samo prehodno najdemo na koži in vidnih sluznicah nosu in ust. To so mijaze nekaterih insektov (Hypoder-minae, Cephenomiinae). Znano je, da to niso pravi ektoparaziti, vendar lahko prehodno najdemo ličinke na koži in določenih sluznicah gostitelja. Predstavnike Cephenomiin najdemo pogosto pri naši divjadi. Pri naših preiskavah divjadi, zlasti pri srnjadi, smo redno srečali tudi kožne zajedavce. Tukaj podajamo kratek prikaz prav teh ektoparazitov in bi obenem bežno opisali biologijo in epizootiologijo teh zajedavcev. Pri srnjadi smo v nekaterih loviščih v celjskem okraju našli tele zajedavce: 1. LIPOP-TENA CERVI (Diptera pupipara, Hyppobosci-dae), 2. IXODES RICINUS (Ixodidae), 3. CER-VICOLA MEVERI (Mallophaga). Intenzivnost in ekstenzivnost invazije: Invazija v "/o Intenziteta in vaz. Vrsta zajedavca od pregledane zajedavcev srnjadi do 100 čez 100 Lipoptena cervi 65 %> 100 °/o invad. srnjadi Ixodes ricinus 90 °/o 25 % 75 ”/o Cervicola meyeri 1 °/o 100 %> Lipoptena cervi je geografsko zelo razširjen zajedavec. Doslej je bil najden pri več vrstah lovne divjadi, vendar po pravilu pri srnjadi zelo pogosto. Parazit je po svoji morfološki obliki pripraven za zajedavski način življenja. To je plošnat, kratek, zbit insekt, pokrit z žilavo, trdo kožo, obraslo s čvrstimi, kratkimi dlakami. Noge ima kratke in čvrste. Parazit je dolg 5 do 7 mm, rumene do temnorjave barve. V spolno zreli samici se razvijejo ličinke, ki dihajo s stigmami skozi rodnico svoje matere. Pupe se rode žive. V začetku svojega ima-ginalnega življenja imajo ličinke razvita krila, ki jih pa pozneje, ko spolno dozore, odvržejo, za razliko od sorodne vrste Hippobosca equina, ki živi pri konju, ima pa stalno razvita krila in Melophagus ovinus, ki živi v glavnem pri ovci (najdena je tudi pri srnjadi) in nima razvitih kril. Ko ima zajedavec še razvita krila, išče v hitrem letu svojega gostitelja. Zgodi se lahko, da se pri takem letu ustavi tudi v laseh človeka, zaposlenega v gozdu. Vse vrste hipoboscid se hranijo s krvjo svojega gostitelja. To so pravi hemofagni in- Foto R. Cenčič sekti. Ker navadno najdemo večje število zajedavcev pri srnjadi, je razumljivo, da hipobo-scide zelo vznemirjajo divjad, s svojim vbadanjem pa ranjujejo kožo. Zajedavci se nasele na tistih delih telesa, kjer je koža mehkejša in gibljiva. To je glava, vrat in notranja stran stegna, trebuh in vime. Menimo, da je škoda, ki jo povzroča Lipop-tena cervi pri naši divjadi, občutna. Preseneča nas visoka intenzivnost invazije pri pregledanih živalih. Ixodes ricinus je klop, ki ga vsi poznamo. Večkrat smo ga našli tudi pri sebi na telesu, če smo se mudili v gozdu. Tudi pri lovskem psu ga pogosto najdemo v večjem številu. Zajedavec je geografsko zelo razširjen tam, kjer je humidno podnebje, kjer je vlaga in kjer je nizka vegetacija, posebno neurejeno grmičevje. Samica je mnogo večja od samca. Ko se nasesa krvi, doseže tudi 11 mm dolžine, postane svinčevo sive barve in se spusti s svojega gostitelja na tla. Na leto se javlja samo ena generacija, Samica izleže na vlažni zemlji nekaj tisoč jajčec, iz katerih se razvijejo ličinke, ki imajo tri'pare nog, za razliko od spolno zrelega parazita, ki jih ima štiri pare. Razvoj do spolno zrelega zajedavca traja od 6 do 8 tednov. Divjad in domače živali napadajo samo spolno zreli paraziti, ličinke in nimfe pa napadajo razne pla-zivce. Tudi klopi so hemofagni (kri sesajoči) paraziti. Vbod klopov ni tako boleč kakor Lipoptene cervi, vendar vznemirjajo divjad, ranjujejo kožo in prenašajo piroplazmozo, tularemijo in neke virusne bolezni. V Švici so našli pri divjadi Bouvier, Bur-gisser in Schneider sorodno vrsto Ixodes he-xagonus. Ta vrsta je doslej opisana tudi pri nas pri domačih živalih, vendar je pri divjadi nismo našli. Cervicola meyeri je dober milimeter velik zajedavec pri srnjadi. Ne hrani se s krvjo, temveč po zgledu svojih sorodnikov perojedov pri pticah najde hrano v dlakah in epetelnih celicah. Malofage najdemo v velikem številu na notranji strani stegna, na vimenu, na dlaki trebuha in tudi drugje. Divjad vznemirjajo, če jih je veliko. Z živali na žival se malofagi širijo s kontaktom živali, na počivališčih, ležiščih, pri parjenju in podobno. Občasnih zajedavcev divjadi tukaj ne naštevamo. O lovskem turizmu Intervju s tov. dr. Jožetom Benigarjem, predsednikom komisije za izvoz in lovski turizem pri Glavni lovski zvezi Jugoslavije. Upravni odbor GLZ v Beogradu je na svoji seji 5. junija letos sprejel nov cenik za odstrel divjadi za inozemske lovske goste. Na tej seji je bil dr. Jože Benigar, predsednik LZS in član upravnega odbora GLZ, imenovan za predsednika komisije za izvoz in lovski turizem. Z ozirom na vprašanja, ki jih prejemamo od članstva, je naš sodelavec zastavil dr. Benigarju nekaj vprašanj o inozemskem lovskem turizmu pri nas. Kako se je razvijal inozemski lovski turizem v Sloveniji? Lovski turizem se je pričel pri nas pred sedmimi leti in je od tedaj kvalitetno in kvantitetno v porastu. Leta 1959/60 je npr. lovilo v družinskih loviščih Slovenije 526 inozemcev, leta 1960/61 740, 1961/62 854, 1962'63 pa že 931. Pripominjam, da v številih od 1961'62 dalje niso zajeti tako-imenovani inozemski lovci pavšalisti, ki so jim LZ Gorica, Koper in Postojna izdale letne lovne dovolilnice. Po letošnjem zanimanju za lov pri nas pa sklepamo, da bo število gostov v tem letu še večje od lanskega. Kako je organiziran inozemski lovski turizem v obmejnih lovskih zvezah Gorica, Koper in Postojna? Zaradi čim boljšega obmejnega prometa z Italijo in stikov med lovskimi organizacijami imajo navedene lovske zveze možnost izdajanja pavšalnih lovnih dovolilnic. LZ Postojna sicer ne meji na Italijo, vendar ji je ta pravica ostala iz časov, ko je bila še del koprske lovske zveze. Inozemski lovci, predvsem pa neposredni sosedje, pridobe pravico izvrševanja lova v družinskem lovišču vse leto in sicer vse nedelje in državne praznike, kjer lahko love in odstrele določeno število divjadi. S seboj lahko odnesejo omejeno število divjačine, ki jo sami uplenijo. Natančnejše določbe o pravicah in dolžnostih pavšalistov vsebuje poseben pravilnik. Višina letnega pavšala je odvisna od kategorije lovišča. Ta oblika lovskega turizma je prav gotovo zelo dobra, ker razvija tudi pri inozemcih lepši odnos do lovišč in interes za gojitev. Kakšen finančni efekt je bil dosežen v preteklih letih in za kakšno divjad so se inozemci najbolj zanimali? Letni dohodek v družinskih loviščih je bil naslednji: v lovskem letu 1959/60 11 124 081 deviznih dinarjev, 1960/61 18 472 315 deviznih dinarjev, 1961/62 32 627 564 deviznih dinarjev in v lovskem letu 1962/63 37 830 573 deviznih dinarjev. Če bi pa prišteli še dohodke iz gojitvenih lovišč, bi bile pa navedene vsote skoraj dvakratne. Iz tega vidimo, da dohodki prilično rastejo, vendar pa temu ni vzrok samo večje število gostov in večje število uplenjene divjadi, ampak tudi višje cene. Predsednik LZS dr. Jože Benigar V lovskem turizmu je najbolj aktivna LZ Koper, ki je v navedenih letih ustvarila vsaj četrtino dohodkov. Zelo dobre so še LZ Pomurje, Maribor, Gorica in Postojna. Najslabša je LZ Ptuj, čeprav ima zelo dobre pogoje. Največji procent gostov se zanima za lov na malo divjad. V zadnjem času pa raste interes tudi za veliko divjad. Perspektivno je ta interes treba razvijati. Novi cenik* je stopil v veljavo letos s 1. julijem. V čem se razlikuje novi cenik od prejšnjega, ki je veljal od 1. aprila 1961 dalje? Novi cenik se bistveno ne razlikuje od prejšnjega, vsebuje le večje razlike v cenah pri trofejah za bronasto, srebrno ali zlato medaljo. Lovskim organizacijam pa je dana tudi možnost, da za nekatere postranske usluge, kot za uporabo koč, prehrano ipd. lahko same sklepajo pogodbe z inozemskimi lovci. Razen tega je v novem ceniku za Srbijo, Bosno, Makedonijo in Črno goro dovoljen 15 % popust od navedenih cen, ker imajo oddaljenejša lovišča, pa je zato interes za lov v njih manjši. Cenik za Slovenijo se razlikuje od cenika za ostale republike pravzaprav le toliko, da so nekatere cene, ki so za celotno Jugoslavijo postavljene okvirno, za Slovenijo točno določene. Tu pridejo predvsem v poštev takse za zgrešene strele, odškodnine za ranjeno divjad ipd. Vse cene — razen navedenih izjem — so minimalne in obvezne za vso Jugoslavijo. Posamezne organizacije (gojitvena lovišča oziroma zavodi za gojitev) pa cene lahko zvišajo, če najdejo interesente za lov po višjih cenah. Načelo je, onemogočiti konkurenco z zniževanjem cen. Doslej je od taks pripadlo lovskim družinam 70%, področnim zvezam 20% in LZS 10% izkupička, dnevne lovne pristojbine in izkupiček za uplenjeno divjačino pa v celoti lovskim družinam. Ali ostane še nadalje isto razmerje? Za opravljanje najnujnejših poslov oziroma kritje stroškov v zvezi s turizmom je dosedanje razmerje v redu in ga ne bi bilo treba spreminjati. Moram pa omeniti, da v drugih republikah lovske * Glej na strani 153. družine oziroma društva participirajo le 40—50 ”/o taks. Kolikor bi se v bodoče tudi v Sloveniji to razmerje spremenilo v korist področnim zvezam oziroma republiški zvezi, bi morale LZS kot področne zveze prevzeti nase nove naloge, ki bi upravičevale spremembe tega razmerja. Pravilno je, da čim več sredstev ostane lovski družini, seveda pod pogojem, da se ta sredstva uporabijo izključno za izboljšanje in zvišanje staleža divjadi. Katere zapreke se kažejo pri razvijanju lovskega turizma? Nazvečja zapreka je pravzaprav preslab posluh nekaterih LD do tega vprašanja. Ne morem namreč razumeti, da se članstvo nekaterih LD zapira vase in misli, da je lovišče njihovo ter ne čuti velikih potreb naše družbe in našega gospodarstva po devizah. Z nekaj dobre volje in s spoštovanjem načel upravljanja bi morali ustvariti v loviščih take pogoje, da bi lahko zadovoljili svoje športno lovske potrebe, nekaj pa tudi doprinesli za potrebe družbe. Zavedati se moramo namreč, da lovski turizem ne prinaša samo določenih sredstev upravljavcem lovišč, ampak da z njim povečujemo tudi turizem v širšem pomenu. Primer Pomurja jasno kaže, kako pomemben je lovski turizem za rajvoj celotnega turizma, saj je po lovskem turizmu zaživel turizem v Pomurju nasploh. Zato je prav, da se lovske organizacije povezujejo s turističnimi organizacijami v komunah za pripravo skupnih turističnih programov. Drugi vzrok so še dokaj neurejena lovišča, slaba čuvajska služba in pomanjkanje prave lovske kulture. Menim, da je neznanje tujih jezikov ena najmanjših ovir. Kakšne možnosti imamo za nadaljnji razvoj lovskega turizma? Stiki med lovskimi organizacijami Slovenije in lovskimi organizacijami v inozemstvu so vse večji, boljši in trdnejši. Posebno z ozirom na to je zanimanje inozemcev za lov v loviščih naše republike iz leta v leto večje. Najbolj pa je seveda odvisen razvoj lovskega turizma od pravilne in zadostne gojitve divjadi, s čimer edino lahko ustvarimo potrebno materialno bazo. Glede tega sem nekoliko zaskrbljen, ker sta-lež divjadi ne raste vzporedno z razvojem lovskega turizma, pa tudi odstrel po naših lovcih se ne manjša na račun odstrela po inozemcih. Zato menim, da bi morali vsa sredstva iz lovskega turizma vlagati izključno v lovišča in to predvsem za dvig staleža (vlaganje, osvežitev krvi ipd.), za čuvajsko službo in »civilizacijo« lovišč (steze, preže). Na tak način bomo izboljšali kvaliteto lovskega turizma in dosegli tudi boljše cene. Vsaka propaganda proti inozemskemu lovskemu turizmu je škodljiva in je v nasprotju z našimi družbenimi potrebami. Lovstvo ni samemu sebi namen, ampak je sestavni del družbenega dogajanja. Važen je tudi odnos do tujcev, ki ne sme biti brezbrižen, še manj pa servilen. Inozemski lovci naj se med nami počutijo kot dobrodošli gostje, ki pa naj spoštujejo naše predpise. Naše obnašanje mora biti takšno, da ne jemljemo ugleda našemu lovstvu in naši socialistični domovini. Uredništvo — elf Naše glasilo Lovec in še kaj Mirko Lampreht Pod gornjim naslovom je bil objavljen v 2. številki 1963 našega glasila članek izpod peresa Staneta Mlinarja. Dovolil bi si k omenjenemu članku nekaj pripomb, ker se v celoti s člankom ne strinjam. 2e sam (avtor) navaja, da bo prišel morda z nekaterimi pisci v nesoglasje. Poudarjam, da se ne oglašam kot pisec, pač pa mi kot vestnemu bralcu našega glasila nekatera mišljenja o vsebini Lovca niso povsem po volji. Ne razumem, zakaj naše glasilo ne bi prinašalo več člankov o lovu v tujini, zakaj ne bi smeli brati in slišati tudi mnenja tujih avtorjev in lovskih strokovnjakov. Sam S. M. piše, da je tudi prav, če vemo, kako love drugod. Jaz pa mislim, da ni samo prav, temveč tudi potrebno in pa še nadvse zanimivo. Tukaj ne mislim samo lovskih običajev in doživetij, temveč tudi lovsko znanstvene raziskave in razna dognanja, ki so mnogokrat vezana z ogromnimi stroški in večletnim trudom ter opazovanjem. Zakaj potem o teh stvareh pri nas ne bi pisali, ko, po mojem, na ta način pridemo večkrat poceni do raznih rezultatov in ugotovitev. Zakaj bi ravno mi lovci morali biti tako ozki in utesnjeni ter se seznanjati le z domačimi lovskimi doživljaji, navezani zgolj na domače lovske strokovnjake, ko vendar vemo, da jih nimamo preveč. Pa tudi v lovsko strokovno delo in raziskave vlagamo še zmeraj premalo, da bi mogli sami reševati mnoge probleme. Poglejmo nekoliko okrog sebe. Kako bi izgle-dale razne naše ilustrirane revije, če bi poročale le o domačih dogodkih, kako bi izgledal npr. »Prometni vestnik« s samo našo avtomobilsko industrijo in prometnimi problemi, kako »Življenje in tehnika«, »Filmski vestnik«, razni strokovni bilteni itd., celo dnevni časopis si je v taki obliki težko zamišljati. Tudi naše glasilo je strokovno glasilo in zakaj naj bi pri Lovcu bilo drugače in ne bi smeli v njem brati člankov tujih avtorjev, ter biti seznanjeni z lovskimi običaji in lovom samim v drugih deželah. Upam, da me kdo ne bo napak razumel, da karkoli propagiram ali da mi ni za domače članke. O pač, še premalo jih je, in z veseljem bi jih prebiral še več, če bi jih le bilo. Sam S. M. piše o napredku v naši lovski organizaciji, ki bi si ga ne bilo mogoče misliti brez strokovnega lista in literature. Hkrati pa pozablja, da je ta napredek vezan v precejšnji meri tudi na dogajanja in spoznanja v ostalem lovskem svetu. Ker sem ravno dobil iz knjigoveznice zadnje tri letnike Lovca in ravno ti letniki so mišljeni, sem jih ponovno temeljito predelal, pa si ne morem predstavljati, kaj je S. M. toliko motilo, ker nobenega članka direktno ne omenja. Precej pretirana pa je po mojem trditev, da se ob vsem tem še toliko vpletajo tujke in da je vprašanje, s kakšno izobrazbo se bomo lovci še sploh razumeli. Kakor povzemam iz pisanja S. M., je sam iz rudarskih revirjev, verjetno okoli Trbovelj ali Zagorja. Naj mimogrede omenim, da tudi jaz živim med rudarji, le da med mežiškimi in da sem delavec s povprečno šolsko izobrazbo, pa me tujke najmanj motijo. Saj so večinoma v oklepajih in se tudi brez posebne šolske izobrazbe prav dobro razumem z lovci in našim Lovcem. Najbolj pa me je prizadela in razočarala opazka, ki mi je tudi dala povod, da sem napisal te vrstice, namreč, da so morda v tem tudi vzroki, da je marsikatera številka Lovca monotona. Jaz sem čisto drugega mnenja ter mislim in upam, da tudi nisem osamljen v tem prepričanju, ker ravno taki članki in poročila poživljajo naše glasilo. Po mojem mnenju celo manjka zlasti kratkih vesti iz tujine, kot so v našem lovskem oprtniku in ki so posebno zanimive, saj opisujejo razne zanimivosti iz živalstva, lovske prekrške, motorizirani divji lov, ki ga je vedno več, razne obsodbe divjih lovcev, ki so precej ostrejše kot pri nas in podobno. Pa tudi kak daljši članek o lovu na veledivjad npr. v Afriki, ne bi bil odveč. Saj vemo, da so sila redki Slovenci ali celo Jugoslovani, ki imajo priložnost, da se udeležujejo takih lovov v tujini, še redkejši pa so tisti, ki bi o teh stvareh kaj pisali ali poročali. Morda zaradi pomanjkanja časa ali pa kar iz udobnosti. Kaj je potem tako hudega, če pride v naše glasilo kak preveden članek tujega avtorja. Večkrat pa je skoraj potrebno, da pri tem ostane tudi kaka tujka. Mislim, da zavoljo posebnega poudarka ali pa bolj zaradi originalnosti posebnih izrazov, ki pa so večinoma tudi raztolmačeni. Tudi tujci se v svojih lovskih revijah ne drže docela čistega jezika in večkrat vnesejo kakšno tujko, ko pišejo o lovskih doživetjih drugod po svetu. Prav dobro se spomnim sestavka, ki ga je v nemški reviji objavil Nemec, ki je pri nas lovil gamse v okolici Škofje Loke. Če se ne motim, je pisal o samotarju z Ratitovca. V omenjenem članku sem našel besede, ki so dobesedno napisane: »Sernjak«, »Maca pet«, »Oditsch«, »Emtiboga« in še več takih, ki jih pa na srečo ni vseh v oklepajih pojasnil. Objavljena je bila celo slika našega lovca spremljevalca z uplenjenim gamsom. Mislim, da je tiste besede malokdo razumel in da ga zaradi tega nihče ni napadal in je bil kljub temu zelo zanimiv članek. Takih in podobnih stvari sem bral že precej. Pri nas pa se kaj takega ne sme zgoditi in že se najde kdo, ki to skritizira. Mislim, da so taka gledanja že malce zastarela, če le že niso blizu malomeščanstvu. Kljub temu, da S. M. pravi, da v svojem mišljenju ni osamljen, pa jaz upam, da bo ostal le bolj osamljen primer, ker bomo sicer res kmalu imeli monotono lovsko glasilo. Sem osebno tudi proti dolgim raztegnjenim strokovnim člankom, polnih enačb in formul, ki bi se včasih res dale poenostaviti. Vendar takih pravzaprav že dolgo nisem opazil v našem glasilu. Končno pa, če nekoga stvari ne zanimajo, ni nujno, da jih bere. Moramo biti pač toliko tolerantni in razumeti, da se ne da za vsakogar vse po volji pisati. Dotaknil bi se samo še na kratko problema članstva, kajti o tem bi se dalo dosti pisati. Tudi tukaj se popolnoma ne strinjam z omenjenim člankom, ko pravi, da je danes mogoč vstop v lovske družine le slojem z višjimi dohodki in da žal marsikomu zaradi gmotnega stanja to ni mogoče. Če bi to pisal kdo iz pasivnejših krajev kot so rudarski, bi mogoče še verjel. Po mojem pa si lahko vsak državljan, ki le ni kak poseben delo-mrznež in ki je nekje v delovnem razmerju, privošči še kak šport ali ima kakšnega posebnega konjička, če le ne pogleda prerad v kozarec ali karte. Vsak šport in razvedrilo pa seveda nekaj stane in kdor ima za nekaj res veselje, bo za to tudi nekaj žrtvoval. Kdor je torej lovec z dušo in telesom, bo tistih nekaj tisočakov, kolikor je letna članarina, lahko pogrešal. Kar se tiče opreme pa ni nujno vse naenkrat. Saj je danes končno era posojil. Druge izdatke za lovski sklad in vzdrževanje lovišča pa vsaka lovska družina, ki kolikor-toliko umno gospodari, itak krije iz dohodka lovišča in ne bremene lovcev. Kar se tiče lovcev z večjimi dohodki in z malo časa za lovišče — razen za lov — se da z družinskim poslovnikom vse dobro urediti. Poglejmo še malo okrog sebe, da vidimo kakšne bajne vsote plačujejo po svetu za zakupe lovišč, ki jih niti zdaleč ne morejo kriti z odstrelom. Ali, kakšne vrtoglave vsote ponujajo po časopisnih oglasih za odstrel srnjaka, gamsa, jelena ali karkoli. Tam je pač treba nekaj imeti pod palcem, da lahko loviš. Pri nas pa, tovariši lovci, bodimo iskreni in roko na srce, še zmeraj razmeromo poceni lovimo. To pa se imamo v polni meri zahvaliti našemu naprednemu lovskemu zakonu in pa današnji družbeni ureditvi. Kanjam in sovam delamo krivico Ivan Šepulj Lovski muzej Bistra Skoraj vseh svojih petdeset let sem preživel v loviščih, mnogo v nižinskih loviščih med fazani in jerebicami. Sicer pa, kaj bi pisal o sebi, dovolj na široko so me predstavili v letošnji majski številki »Lovca« med jubilanti moji lovski tovariši. Hvalevredno je, da v »Lovca« piše tudi naš lovski naraščaj, vendar si kot poklicni lovec in preparator dovoljujem nekaj pripomb k dopisu podmladkarjev LD Jošt v letošnji aprilski številki našega glasila, v rubriki »Mladi pišejo«. V navedenem dopisu je našteto, kaj vse so našli v želodcih kanj. Jaz jim verjamem, toda ne verjamem, da so kanje polovile ptice, katerih ostanke so našli v njihovih želodcih. Minula zima je bila izredno huda, številne ptice so poginile od gladu in mraza, ki so jih potem lahko kot mrhovino pospravile kanje. Kanja namreč nima sposobnosti, da bi lovila zdrave ptice. Dokaz za to je že dejstvo, da kanje nikdar niso mogli priučiti za sokolarjenje. Prav tako zame ni noben dokaz, da je kanja roparica, ki jo je treba dati na črno listo, če se ujame v skopec z nastavljeno živo ali mrtvo vabo. V praksi sem ugotavljal leta in leta, potrjujejo pa tudi znanstvene ugotovitve, da se večina naših kanj čez zimo preseli. Normalno jih ostane le toliko, kar se jih lahko preživi s poginulimi in onemoglimi živalmi. Kaj je torej laže kot prijeti privezan oziroma nastavljen plen! V brošuri »Der Greif-* vogel im Niederwildrevier« je na 19. strani napisano: Nobena ujeda ne kaže večjega pomanjkanja lovske strasti kot kanja. Kjer se v hudih zimah kanji posreči loviti fazane in jerebice, je lovec kot gojitelj slabo izpolnil svojo nalogo pri oskrbovanju krmišč za malo divjad, kajti kanja napade največkrat le od gladu onemogle ali ranjene jerebice in fazane. Nemška lovska revija »Die Pirsch« št. 11 cd 25. maja t. 1. piše med drugim, da je v minuli hudi zimi poginilo na tisoče kanj. V hudi zimi 1951/52 sem sam npr. našel kakih sto metrov od gradu Bistra pod eno samo smreko kar tri poginule kanje, ki so bile — kakor pravimo — sama kost in koža. Zakaj torej v hudih zimah od lakote poginejo številne kanje in sove, kragulj in skobec pa le izjemno? Saj je vendar pozimi dovolj ptic in drugih živali, ki jih je še laže loviti kot v drugih letnih časih, ker so brez kritja in se v snegu še bolje vidijo. Toda kanja po naravi ni usposobljena za lov na ptice, drugih živali, ki spadajo na njen jedilni list, pa, zmanjka. Zgodi se, da kanja za svoj življenjski obstoj; skuša ujeti tudi divjad, ki jo sicer pod nor-; malnimi okoliščinami ne napada. Isto, kar velja, za človeka in druge živali v stiski, velja namreč zanjo. Toda temu lahko odpomoremo s polaganjem poginulih živali, od katerih naj bodo večji štirinožci odrti. V svoji lovski praksi sem tako delal in moram reči, da kanje pozimi niso napravljale škode. Švicarski tednik »Der Sonntag« je 24. februarja letos napisal: »Ali veste, da ena kanja na leto normalno polovi več miši, kot zmore to en poklicni lovec na miši s svojimi pastmi? Za to delo temu lovcu plačajo 3000 do 4000 frankov (tj. 500—700 tisoč din). Torej se splača našemu pernatemu prijatelju (kanji) v hudi zimi pomagati itd.« Isto kar velja za kanje, velja tudi za sove. Govoriti o lovski škodi po sovah, je samo dokazovanje nepoznavanja dejstev. Ne vem, zakaj so nam sploh še potrebna znanstvena ugotavljanja, če jim pa ne verjamemo in jih skušamo izpodbijati z izjemami. Trditev, da s kemičnimi sredstvi lahko uničimo miši, je zame zanikanje pomembnosti bio- Foto T. Hafner loškega zatiranja škodljivcev v naravi sploh. Kajti kemičnih sredstev nimamo samo proti mišim, imamo jih tudi proti sadnim in drugim rastlinskim škodljivcem. Zakaj se potem sploh še zavzemamo za zaščito koristnih ptic pevk, če biološko ravnotežje v naravi ni važno. Toda najnovejša znanstvena dognanja prihajajo do drugačnih zaključkov, ki že zopet poudarjajo biološko zaščito. Kemična sredstva, zlasti na bazi arzena in fosforja, so dvorezen nož. Znano je, da je v 1 letu v Vojvodini v osiješkem okraju pri zastrupljevanju miši s cink-fosfitom poginilo — 40 000 jerebic. K predlogu podmladkarjev, da se je glede koristnosti oziroma škodljivosti kanje treba nasloniti na zapažanja lovcev iz nižinskih lovišč, pripominjam, da bi prišla v poštev samo sistematična ugotavljanja. Kljub temu, da biotop delno vpliva na prehrano vsake živali, sem prepričan, da znanstvenih ugotovitev ornitologov in lovskih strokovnjakov Roriga, Utten-dorferja, Greschika, Pekiča in drugih, ki so navedeni v »Anketi o kanji« v 12. številki lanskega »Lovca«, ne bi mogli bistveno korigirati. Kot preparator sem pregledal želodce mnogim kanjam. V celoti se strinjam z izjavo tov. Viktorja Herforta, objavljeno v navedeni »Anketi o kanji«. V času mojega službovanja pred vojno v znanem gojitvenem lovišču Belje so bile kanje tam popolnoma zaščitene zaradi koristnosti. Lovski čuvaj, ki je npr. pomotoma odstrelil kanjo, je moral plačati 100 dinarjev kazni, kar je tedaj pomenilo že veliko. Kaže, da so glede kanje v Vojvodini še sedaj istega mnenja. V »Lovačkih novinah«, ki izhajajo v Novem Sadu, je bil članek »Lovci in ptice ujede«, objavljen 15. 2. letos, zaključen takole: »Ujede imajo v naravi pomembno sanitarno nalogo in predstavljajo izredno važen faktor naravne selekcije, ki je resen stimulans progresivne evolucije. Zato ne bodite ubijavci svojih prijateljev! Preden namerimo puško na ptico ujedo, premislimo in streljajmo samo v primeru, ko se prepričamo, da je pred nami kragulj, skobec ali močvirski lunj!« V Sloveniji je vsako leto pobitih mnogo kanj, toliko, da kanje pri nas že danes več ne bi bilo, če ne bi bila zaščitena v sosednjih in drugih državah. Kanjam dejansko delamo krivico z našim lovskim zakonom kot pri točkovanju za uplenjene roparice. Na vidiku je nov lovski zakon. Če se bomo pri vprašanju, ali naj bo kanja zaščitena ali ne, pustili vplivati od slučajnih zapažanj in sumničenj, bo kanja gotovo ostala tudi v bodoče izven zaščite. Če bomo pa upoštevali znanstvene in strokovne izsledke, pa mora dobiti vsaj lovopust. Na ta način bo možno nekatere izjeme med kanjami, ki sem in tja napravijo kako škodo, odstreliti v lovni dobi. Orlovo gnezdo Rado Cencič Temna senca planinskega orla se je potegnila preko doline, vsa grozotna in zverižena je zginila v redkem smrečju in se ponovno pojavila na strmih pečinah. Na ozki polici pod Triglavskim ledenikom je stara gamsja koza svareče zapiskala in mlado kozle se je stisnilo k njenim bokom. V dolini Zadnjice so se topili poslednji jeziki ostankov mogočnih plazov, ki so vso zimo grmeli s pobočij. Vsa lepota in moč je zginila iz njih, umazani in spodaj nagrizeni so odcejali zelenobelo snež-nico, ki je nižje v dolini dajala Soči tisto značilno spomladansko barvo. Pomlad je prišla tudi v Trento. Stari samotar se je pomaknil v višje lege, se pasel in poležaval v nedostopnih kotah. Pod Jalovcem je bilo vse živo. Močan trop gamsov je mulil travo in prva sveža zelišča nad obronki ruš j a in poslednjih macesnov na robu gozdne meje. Mlada kozleta so počenjala svoje vragolije, poskakovala in postajala na vrhu skal ter s svojimi črnimi kožuščki dajala vtis malih hudičkov. Pod Spičko sta se dva triletna kozla preganjala po strmih robeh, toda na vrh nista mogla, ker se jima je zdel tvegan skok na zadnjo polico. Stala sta na robu prepada in celo večnost buljila v melišče, kjer se je pasel manjši trop. Kot bi ju ustrelil, sta odskočila in nadaljevala s svojo igro. Zapodila sta se po robeh, nato v melišče, skozi ruš j e in že sta bila na zaplati snega, ki je še ostala od plazov. Nekaj skokov v desno in levo, nekaj skokov v zrak, zadnje noge sta pritegnila pod vamp in že sta se prav po gorenjsko dričala po zadnjicah čez snežišče. Trentar Joža se jima je kljub utrujenosti od srca nasmejal. »Lahko sta vesela, ko vama kot mula vlačim sol, da se bosta z njo posladkala,« je brundal skozi polna usta, založena s kruhom in zaseko. Joža je počival s težkim nahrbtnikom, natovorjenim s soljo, na zadnjem zavoju ozke kozje steze, ki se je kot las vila skozi rušje in se zgubljala v kamnitih gmotah, ki so se stoletja rušile z vrhov Julijcev. Ob istem času je Trentar Tone iz doline Zadnjice opazil grozečo senco, ki se je potegnila čez dolino. Pogled mu je šinil v nebo in kar stisnilo ga je pri srcu. Od Luknje, okrog pobočil proti Vršiču, se je pripeljal mogočen planinski orel. S srepim očesom je motril okolico in se za Toneta sploh ni zmenil. Plaval je v zraku, ne da bi zamahnil s perutmi in izgledalo je kot da miruje. Sunki vetra pa so ga dvigali v višave in vedno znova poganjali v globino. Veliki kopasti oblaki, beli, sivi in v korenu črni, ožarjeni od večernega sonca, so dajali tej veličastni pojavi med mogočnimi vršaci čudovito ozadje. Kot bi narava odrevenela, se je zdelo Tonetu; in prav je imel. Planinski zajček si je samo z enim očesom upal poškiliti proti nebu, uho pa se mu je kar povesilo od strahu. Ruševka se je še bolj prilepila pod vres j e, kjer je ležala, le stari samotar z enim roglom, dober Tonetov znanec, je nepremično stal v melišču in čakal. Tone je spremljal orla z daljnogledom. »Ti mrcina razbojniška, ti že pokažem!« je godel in si popravil težak nahrbtnik, ki ga niti odložil ni, ko je zagledal orla. Križ v starem, toda dobrem vojaškem daljnogledu mu je zaplesal po skalni steni in se ustavil na ozki polici, kjer je stala koza, za njo pa mladiček. Kozle se je pomaknilo med kozo in steno, koza pa je nepremično motrila orla, ki se je vozil nad njo. Tone je odložil nahrbtnik. Takrat se je kralj višav pognal v napad. Tone je čutil, kako so peruti rezale zrak, ko se je spustil nad kozo. Peruti na pol ob telesu, trup zleknjen, rep razširjen, odprt zakrivljen kljun in naprej stegnjene noge z razširjenimi kremplji — kakor demon se je spuščal proti polici. Koza ga je čakala na široko stoječ s sprednjima nogama, z naprej stegnjenim vratom, glavo pod-vito nizko pri tleh, tako, da so ji konice rogljev izzivajoče štrlele navpik. Ko bi ropar moral pasti na kozo, je bliskovito razširil peruti, udaril z desno perutnico po kozi in že je spodrezal zrak in se pognal v nebo, toda kot strela je ponovno prešel v napad in s perutmi udarjal po kozi. »Hudič, zmotal bi jo rad, da bi mu zgrmela s police v prepad«, je klel Tone in od nervoze prestopal z noge na nogo. Orel je neutrudno napadal, udarjal s perutmi in se zopet poganjal v zrak. Koza pa je stala nepremično, le pri vsakem napadu je sunila z roglji navzgor. Kozleta sploh ni bilo več opaziti, revše se je moralo prilepiti k steni in trepetaje opazovati borbo svoje matere. Za Tonetom je zaropotalo kamenje in se valilo v sosednje melišče. Ozrl se je. Štiri koze z mladiči so v divjih skokih bežale proti rušju. Na vsakem robičku so se ustavile in čakale mladež, da jih je dohitela. Orel pa je neumorno napadal. Dovolj mi je tega!« pravi Tone, pomeri s puško proti orlu in ustreli. Rezek, oster strel se skoraj ni slišal, toda njegov odmev se je vrnil in udaril ob pečevje, se razlegel po dolini in izginil proti vrhu skozi Luknjo. Orel se je pognal visoko v nebo in izginil za prvimi obronki navpičnih skal. Koza in mladič pa sta v divjih skokih prečkala usodno polico in izginila v razpokanem skalnem terenu. Tisto noč sta Joža in Tone spala vsak v svoji lovski koči, Joža pod Jalovcem, Tone pod Triglavom. Oba je na pogradih premetavala misel na orla, ki jima je vsak dan odnesel mladega gamsa za svoje mladiče. Oba sta preklinajala in se jezila, da ne dobita z Bleda* dovoljenja za odstrel roparjevih mladičev. Toda vrag z dovoljenjem, saj niti gnezda še nista odkrila. Poslednja zarja je za Bavškim Grintavcem izginjala v vse gostejših oblakih. Pod Špičko je že usekala strela in dež, ki se je ulil, je uspaval oba trentarska lovca, da sta sredi jeze in utrujenosti zaspala. Orli so bili v Trpnti stalni gostje. V letih, ko niso gnezdili, niso bili tako opazni kot tista leta, ko so imeli enega ali dva mladiča. Posebno v spomladanskem času, ko je bilo treba vsak dan prinašati požrešnemu naraščaju svežo hrano, sta bila stara dva neutrudno na lovu. Res je edinstven in veličasten pogled na to mogočno ptico, ko kroži nad čudovitimi vrhovi naših Julijcev. Njegovi rezki klici »piv-piv« pa ti tudi povedo, da naša lovišča drago plačujejo to edinstveno lepoto. * Dovoljenje v lovopustu izda Republiški sekretariat za kmetijstvo in gozdarstvo SRS. Ko se po eden ali dva mladiča izvalita, jima je treba dnevno prinašati svežo hrano. Pri tem orlovski par ni izbirčen. Od gamsjega mladiča, planinskega zajca, do ruševca, vse jima pride prav. Najbolj pa so izpostavljeni gamsji mladiči. Orel najraje napade kozo z mladičem, ki je sama, v skrajni sili pa napada tudi gamse v tropu; toda taki napadi so navadno brezuspešni. Spominjam se dogodka pred leti, ko sem lovil ruševca pod Kukom nad Sočo s trentarjem Flajsom. Lov na ruševce se je bližal koncu in njihovo petje je bilo zelo slabo. Ves teden sva z lovcem posedala pred lovsko kočo in opazovala gamse na pobočjih Kuka. Vsak dan se je med deseto in enajsto uro okrog vrha Kuka pripeljal mogočen orel. Bila je nedelja in ker mi je posedanje presedalo, sem vzel daljnogled in se povzpel na uro in pol oddaljeni vrh. Ko sem bil na vrhu, sem v večji kotanji opazil tropič gamsov, samih koza in mladičev. Ne vem od kje se je vzel, toda naenkrat je orel bliskovito napadel. Žvižgi koz, gomazenje in tropič je bil v hipu združen v gostem krogu, sredi katerega so se gnetli mladiči. Obroč kroga so tvorile koze in nemirno pričakovale nov napad. Kljub večkratnim napadom, orlu ni uspelo odnesti mladiča. Toda zagotovo ga je dobil drugje. Če pomislim, da stara orla cela dva meseca prinašata svojim mladičem vsak dan po enega kozleta, ugotovim, da za užitek gledati kraljevo ptico, plačujejo naša lovišča previsok davek. Nič čudnega torej, da se je uprava lovišča, za primer roparskega uničevanja gamsjih mladičev odločila, da je treba gnezdo najti, mlade orliče pa uničiti. In to nalogo so dobili trentarski lovci Ciril, Joža in Tone. Po dolinah je ležala gosta megla, le ob nekaterih pobočjih se je vila navzgor in tvorila čudovite podobe fantastičnih stebrov. Na vzhodu je izza hribovja vzhajalo kot reta veliko sonce in ožarjalo vrhove okrog Zadnje Trente. Nekje ob neprevozni cesti na Vršič je bavkal srnjak, nižje doli proti izviru Soče mu je odgovarjal drugi z bolj zamolklim glasom. Tone si je grizel kolena čez melišče s težkim nahrbtnikom, polnim soli, s katero je polnih solnice na obronku gozdne meje. Z delom je bil do devete ure gotov, nato pa je sedel na rob in opazoval nebo v želji, da ugotovi, v kateri smeri imata orla gnezdo. Joža je solnice napolnil že prejšnji dan, zato je malo poležal in nekaj kasneje odšel na pot po stezi proti Vršiču, tudi z namenom, da opazuje smer leta orlov. Že po dosedanjih opazovanjih jima je bilo jasno, da orla gnezdita nekje nad Zadnjo Trento v trikotu Zadnja Trenta, dolina Zadnjice in cesta na Vršič. Orla sta s plenom vedno letela v to smer, zato sta Joža in Tone ta dan tudi opazovala iz preglednih točk ta trikot. Okrog enajste je Joža opazil črno piko v smeri Jalovca. »To je orel! Izgleda, da sem ga zaspal, ker ga nisem opazil, ko je letel v to smer,« si je mislil Joža in spremljal orla z daljnogedom. "Gamsa nese!« Črna pika je postajala vedno večja in celo s prostim očesom se je že dalo opaziti, kako orlu izpod krempljev visi nekaj temnega. Letel je visoko in od časa do časa zamahnil z mogočnimi perutmi. Že je bil nad Jožo. »Da, gamsa nese!« je ponovno ugotovil Trentar. Orel se je začel spuščati v smeri Kuklje. Ker se njegov obris ni več odražal od modrega neba in še v smeri sonca je letel, je moral Joža skrbno paziti, da ga ni izgubil iz daljnogleda v temnih sencah hribovja. Orel je izginil nekje v hribu Kuklje. Pride konec. Po gamsovih stezah Gorenjske Janez Jureš Kot vojni invalid sem bil poslan na zdravljenje v Mojstrano na Gorenjskem. To pot sem prvič prišel med gorenjske planine. Kot lovcu se mi je pa nudila izredna priložnost, da se seznanim z lovom v gorskih goličavah. Veselil sem se plezanja po gorah, vabil me je Triglav, toda še bolj me je mikal — gams. 2e predhodno sem si pri LD Mojstrana izposloval odstrel gamsa. Takoj po prihodu v zdravilišče sem se seznanil s prijaznim gospodarjem družine in lovcem Maksom, mojim vodnikom, pa tudi z ostalimi lovskimi tovariši, ki so mi vsi izrazili iskreno dobrodošlico. Ko sem opravil vse formalnosti in skrbno pristrelil risanico, sva z vodnikom odrinila v planine proti Visokem. Po dobrem dve urnem vzpenjanju sva se pod mogočnim borovcem oddahnila in podprla, saj nama je bilo pošteno vroče. Potem je Maks postajal čedalje bolj počasen in oprezen. Jaz sem ga v vsem posnemal. Vzpenjala in spuščala sva se, oprezovala in poslušala. Na kakih 200 metrov opazim čednega srnjaka, ki naju je hitro dobil v nos in z glasnim bokanjem zginil v dolino. Teren je postajal zelo skalnat in poraščen z borovci. Maks obstane in ko se mu oprezno približam, presenečen opazim trop gamsov, ki so v gosjem redu skakali za vodnico. Zaradi daljave nisva mislila na strel. 2e v mraku sva prispela do skoraj 200 let stare pastirske koče na Visokem. Maks je skuhal izvrsten čaj iz listov brusničja, ki jih je spotoma nabral in se je po večerji imenitno prilegel, še bolj Janez Jureš, LD Križevci pa počitek v široki slamnati postelji, kateremu so pozvanjali kravji zvonci. Jesensko jutro je bilo brez oblačka, le rahla sapica je vela od triglavskih sten. Prvi jutranji sončni prameni so obsijali najvišje vrhove Triglava, Stenarja, Razorja in Rjavine... Nehote je roka segla po aparatu, da je ovekovečil čudovito jutro v planinah. Nekaj pred peto sva se odpravila na zalaz. Ponavljali so se isti prizori, ista presenečenja. Opazila sva več koz z mladiči, le tu in tam nama je kakšen previden kozel pognal mravljince po koži, ko je iz neposredne bližine z glasnim žvižgom planil po skalovju. Proti večeru sva prispela do novozgrajene, prijetne sodobne koče v Brlogu. Z nočjo so se nama pridružili še trije lovci in v prijetni družbi je po nekaj dneh mrzle hrane okusna topla večerja izborno teknila. Drugo jutro je bil moj zadnji zalaz. Z gamsom nisem več računal, toda kljub vsemu sva z vodnikom poskusila zadnje. To jutro se nama je pridružil gospodar družine in že rano smo krenili proti planini na Dovški babi. Proti poldnevu smo prišli pod vrh Dovške babe in izmučeni malo posedeli in prigriznili. Tudi ta zalaz je bil jalov; pregnali smo le nekaj kozarije in divje kuretine. Zmenili smo se, da se še pred nočjo vrnemo v dolino. Bil sem precej utrujen, še bolj pa slabe volje. Vodnik Maks je v tem trenutku zagledal na grebenu gamsa, ki se nam je počasi bližal, pa se nenadno obrnil in se zgubil med skalovjem. Ta gams me je ponovno opogumil in lovske tovariše sem pregovoril, da smo mu sledili. Previdno smo se tihotapili proti vrhu. Vrh je bil v megli, ki jo je veter večkrat razgnal, da smo na vrhu opazili trop gamsov. Toda še preden smo se približali, se je trop razbežal. Gosta in mrzla megla je rezala v obraz, o gamsih pa ni bilo sledu. Kljub vsemu sem bil dobro razpoložen, saj sem bil sedaj na najvišjem vrhu, kar sem jih kdaj preplezal. Pogled na sosednje vrhove je bil veličasten, zlasti na pobeljeni Triglav. 2elel sem si, da se povzpnem nanj. 2e smo se nameravali vrniti, ko opazim, da se je na robu previsa nekaj zganilo — tovarišema sem hotel reči, da vidim ruševca — ko izza skale skoči gams, se obrne in misli skočiti proti ruševju. Toda bil sem hitrejši. Z vso naglico sem stisnil risanico in z močnimi odmevi je odjeknil smrtonosni strel. Črni vitez naših planin se je zgrudil in negiben obležal med ruševjem. Presenečeni nad doživetjem smo se objeli. To je bil vrhunec vseh mojih doživetij. Lovska tovariša sta mi čestitala in za klobuk sem si zataknil s krvjo orošen rušev vršiček, gams pa je dobil zadnji grižljaj. Polni notranjega zadovoljstva smo se vrnili s plenom v kočo, kjer so nas čakali ostali lovci, ki so slišali strel. Tudi ti so mi prisrčno čestitali. Vsi vedri smo pred večerom prišli v gospodarjev dom in prijazna gospodinja Stanka nam je pripravila okusna gamsova jetrca. Za slovo od Gorenjske sem s tremi tovariši organiziral še pohod na Triglav, čeprav je bil čas za turo že pozen. Vzhodna stran Triglava je bila poledenela in po vseh štirih smo plezali vedno više. Po dveh urah smo premagali glavo »snežnikov kranjskih siv’ga poglavarja«. Nepozaben je bil razgled čez meglena morja, ki so pokrivala doline. Tako sem se hvaležno poslovil od čudovitih naših planin, gorskega lova ter veselih in gostoljubnih gorenjskih lovcev. Pogon na medveda* Simo Čavič Bilo je zadnjega marca 1963. Nekaj ur po polnoči smo na konjih krenili iz Skender Vakufa v Bosni proti vasi Mokri Lug. Tam v bližini je kanjon reke Ugar, dolg nekako štiri kilometre. V njem je pravo domovanje medvedov. V kanjonu je namreč mnogo brlogov, v katerih medvedje prespe zimo. Semkaj so me prijatelji povabili na lov. Noč je bila hladna. Mesec in zvezde so sem in tja zagrinjali oblaki. Bojim se slabega vremena, pa vprašam lovca domačina poleg sebe, če bo sneg. Tovariš Spasoje mi odvrne: »Ni izključeno, da bo sneg, ker smo okoli 850 m visoko.« Pričelo se je svitati in divja narava prebujati v rahlem dežju. Jahali smo skozi zaselke in vasice do Mokrega Luga. Za sestanek smo se dogovorili v šoli. Toda ljudi ni bilo. Ker je deževalo, so mislili, da lova ne bo. Vprašal sem učitelja, če se splača iti na lov, ker je slabo vreme, pa tudi gonjačev ni. »-Ne skrbi, prijateljček, gonjači bodo tu čez pol ure, pa tudi vreme se mora popraviti«, odvrne učitelj. In res, medtem ko so se jeli zbirati gonjači, se je tudi vreme izboljšalo. Učiteljeva žena nam je pripravila kosilo s prekajenim ovčjim mesom. Pred šolo se je zbrala gruča mož, žena, deklet in otrok s psi vseh mogočih vrst. Dogovorjeno je bilo, da se gonjači razdele v dve skupini. Prva bo pritiskala po kanjonu navzdol, druga pa ga bo spodaj zaprla, tako da medvedi ne bi šli naprej, ampak na moje stojišče. Vsaka skupina je dobila svojega vodnika. Z menoj so šli učitelj, Brko, Spasoje, Duško in dva dečka, ki sta nam nosila prtljago. Končno smo prispeli na cilj. Ko sem stopil na rob kanjona, ki je izredno globok, se me je skoraj lotila vrtoglavica. Brko nas je postavil na tri stojišča. Jaz sem zaprl tretji izhod iz kanjona. Na kraju moje zasede smo našli svež sled medveda, ki se je spustil v kanjon. »To je dobro«, reče Brko, »to pomeni, da so medvedje zagotovo spodaj v kanjonu. Sicer se medvedi konec marca umaknejo iz te ozke doline in se raztepejo po gozdovih za hrano«. Odložili smo vse nepotrebno, ker se je veter popolnoma umiril in nas je sonce toplo grelo. Idealno vreme za lov. Mirno sedimo v zaklonu Duško, učitelj, eden od dečkov in jaz. Po eni uri čakanja zaslišimo pasji lajež in kmalu za tem strel. Medved je krenil na prvo stojišče, kjer je Spasoje. S strelom ga je pognal nazaj v kanjon. To pot namreč nihče razen mene ni smel streljati na medveda. V kratkem se na dnu kanjona tik ob reki pojavijo trije medvedi. Tedaj pa so naredili gonjači napako, ker je skupina gonjačev, ki je zapirala izhod iz kanjona prezgodaj dvignila hrup. Zato so se medvedje obrnili nazaj proti pogonu. Spretni gonjači pa so jih z vpitjem in laježem psov * V Sloveniji ne streljamo medvedov na pogonih. Izjemno se prirejajo pogoni le na medvede, ki pričnejo delati škodo na domači živini. To mogočno divjad lovimo pri nas danes z visoke preže ob mrhovišču. - Ur. Foto Simo Savič zopet obrnili proti meni. Dva manjša medveda sta zavila na desno pod skalne stene, da sem ju zgubil izpred oči. Velik medved, ki ga je naganjal oster pes, pa se je obrnil proti meni. Iz kanjona odmevajo klici gonjačev. Medved gre počasi, a naravnost proti meni. Privzdigujem risanico in mirim napete živce. Sedaj se prično razburjati že moji spremljevalci. »Streljaj, Simo!« mi prišepetavajo. Toda odločim se, da spustim medveda na petdeset metrov. Hitro snamem s puške še daljnogled, ker mi za tako oddaljenost ni potreben. Ko se je medved izmotal izza grma, se je naenkrat ustavil. Dvignil je levo šapo in obrnil glavo proti meni. Toda vtem je bil že na muhi moje puške. Samo rahel stisk prsta in medved se je zrušil v ognju brez glasu. Še enkrat se je skušal dvigniti, a zaman. Toda prevalil se je navzdol. Mojim spremi j evavcem, posebno pa meni, je zastal dih ob misli, če se zakotali v kanjon, da se bo razbil. Na srečo pa se je ustavil ob drenovem grmu. Vsi moji spremljevalci in gonjači so mi čestitali. Nastalo je pravo ljudsko veselje, saj je padel medved, ki je domačinom povzročal veliko škodo. Pod Duškovim strokovnim vodstvom smo potem medveda na mestu odrli. Osedlani konj, na katerega smo hoteli natovoriti medvedovo kožo, se je pričel vzpenjati in brcati na vse strani, češ, da ne bo nosil kože stoletnega sovražnika. Skozi naselja in vasi, prav do Skender Vakufa, nas je spremljala velika gruča ljudi. Mnogi so rekli, da tako lep in velik medved v tem kraju že dolgo ni padel. Foto Simo Čavič O lovcih Meniševcih Po ustnem izročilu mojega pok. očeta, roj. 1856, ki je bil tudi lovec, so v prejšnjem stoletju od 1850 dalje bili »jagri« tile možje: Jakob Malenški gor., Jože Malenški dol., Miha Kranjc, Franc Hren in njegov brat Jakob Švigelj, Tonk Hren iz Bezuljaka, sodnik, Strgulec, vsi iz Begunj, Švigelj in Simč iz Kožljeka, Bre-žč iz Dobca in Franc Petrič (moj oče) iz Selščka. To bi kazalo, da je bila že takrat tu lovska družba ali lovski klub. Takratni graščak Gale je tedaj od svojega lovišča odstopil Meniševcem del lovišča — Ravnik, ki je krasno lovišče za veliko divjad in po katastru gozdovi, ki so bili po avstrijskem cesarju Jožefu II. dodeljeni kmetom na Menišiji v last. V fevdalni dobi je spadalo teh sedem vasi: Begunje, Bežu-ljak, Dobec, Kožljek, Selšček, Topol in Brezje pod »opatovo palico« kartuzije Bistra pri Vrhniki, torej pod »menihe«. Od tod izvira ime za prebivalce teh vasi, Meniševci. Seveda smo Meniševci še danes ponosni na to ime, vsaj toliko, kolikor se je našim prednikom kot tlačanom godilo nekoliko bolje kot pod valpti posvetnih graščakov. Ker je naš rod še edini v Sel-ščku, ki se omenja v matrikah že leta 1620 v Bistri, Veber — Petrič, to je že 340 let, je prav da se seznanijo s tem tudi lovci in posebej Meniševci. Malo sem zašel, ker spada to že v zgodovino. Tako je graščak Gale v letu 18 ... povabil na velik lov meniševske »jagre« na Štefan dan, 26. decembra. Lovci so počaščeni in z veseljem sprejeli povabilo. Sestali so se nekje v gozdu Ravnika, graščak Gale s svojimi prijatelji in hlapci, s tropo psov ter njegov brat Gale iz Zgornje Šiške (poznal sem ga osebno) velik, močan mož, z dolgo sivo brado. Tako sta se seznanila z mojim očetom, ki je bil prav tako bradat. Lovce goste so poslali na razna stojišča, gonjače s psi pa tudi na svoja mesta. Ko je zapel lovski rog, se je začela brakada. Ker so imeli mnogo lovskih psov, so jih spu- ščali od časa do časa po dva in dva v raznih krajih, da je lovcem igralo srce ob lepem pasjem zvonjenju. To občuti samo lovec, ki živi z vsem svojim bistvom v naravi. Nobena godba na svetu mu ni tako lepa, kakor glasba goničev na brakadi med pokanjem pušk. Ko je lovski rog odtrobil konec uspešnega lova, je prireditelj lova posebej pohvalil meniševske »jagre«, da so dobri strelci in da je ponosen nanje tem bolj, ker so ga vezale nanje tradicije njegovih prednikov v Bistri. Pri izdatni zakuski z dobro kapljico je napil vsem svojim prijateljem — gostom, posebno še Meniševcem. Tako se je končal eden velikih lovov tiste dobe. Sam kot bivši lovec od ustanovitve (1946) lovske družine v Begunjah pri Cerknici, lovišča »Ravnik« želim, da bi si bili lovci te družine tako dobri tovariši in pravični lovci, kot smo si bili nekdaj. Zal se ne morem več udeleževati vaših sestankov in pogonov; odpovedale so mi moči. Hočem le še izraziti vse priznanje in zahvalo večletnemu starešini Ivanu Korošcu in vsem lovcem, ki so pomagali pri graditvi lovske koče na Vinjem vrhu. Taki so bili in so meniševski lovci! Ivan Petrič, Selšček 1, p. Begunje Lovec — vojak Ze kot predšolski otrok sem imel veliko željo po orožju. Imel sem pa tudi veselje do narave. Zelo rad sem nabiral gozdne sadeže. Vedno sem pa imel pri sebi leseno puško, ki mi jo je naredil pokojni ded. Kakor vsakega je tudi mene zatekla šola in kakor sem rastel, tako se je večala želja, da postanem lovec. Končno so potekla šolska leta in zaposlil sem se. Ko sem imel sredstva, mi je dober lovec pomagal do članstva v zeleni bratovščini. Nabavil sem si puško in končno opravil tudi z izpitom. Dosti lepih doživetij sem imel z lovskimi tovariši na brakadah ali na čakanju srnjaka, najčešče ob mesečini, ki vse stvari odene v pravljične oblike. V nočnem miru slišiš vsak vzdih narave, vsak korak divjadi, kavkanje lisjaka, skovikanje sov in rahlo šumenje gozdov. Tako so potekla leta, ko sem trgal hlače po šolskih klopeh, tako so potekla leta, ki sem jih preživel z lovskimi tovariši ali sam v jurkloštrskih gozdovih. Zeleni lovski klobuk je zamenjala titovka, lovski znak pa peterokraka zvezda. Na mesto lahke dvocevke je stopila težka avto-matka, s katero pa ne hodim na brakade ali na čakanje. Ponoči stojim večkrat na straži, pa včasih zaslišim vekanje zajčka, ki ga davi zanka, past ali lisica. A jaz mu ne morem pomagati. Drago Horjak, LD Jurklošter Letos dva volka Na vest v »Delu« od 16. 6.1.1., da je gozdni delavec Frane Perko iz Poloma potolkel volka v svojem vodnjaku, so bile pripombe, da Perko ni ubil volka, pač pa da se je utopil. Naj bo tako ali tako, dejstvo je, da je v vodnjaku v Polomu v Suhi Krajini ponoči 11. junija letos našel smrt močan, dveletni volk samec. Pograbil je Perkovo psico in z njo vred po čudnem naključju telebnil v 4 m globok vodnjak, iz katerega so izvlekli zadavljeno mrtvo psico in volka. Volk je tehtal 34,5 kg. Njegovo okostje bo preparator F. Barbič preperiral za Paleonto-loško fakulteto v Ljubljani. Poklicni lovec Okrajšek Ivan iz Kočevske Reke pa je 7. maja na mrhovišču v Štalcarjih uplenil močno volkuljo. Oddal jo je Lovskemu muzeju v Kočevje. Do 1. julija letos sta bila v Sloveniji torej uplenjena skupno dva volka. V lovskem letu 1962/63 so bili v Sloveniji uplenjeni skupno 3 volkovi mladiči, v letu 1961/62 5 odraslih volkov in 4 mladiči in v letu 1960/61 7 odraslih volkov in 1 mladič. Za vse navedene uplenjene volkove so bile iz sklada za po-končevanje volkov Lovske zveze Slovenije izplačane denarne nagrade v skupni višini 965 000 din. -elf Graščakova delitev plena Svoje čase je stal na Gradišču nad Litijo grad. Zdaj ga ni več. Okrog Gradišča se še sedaj razprostirajo obširni gozdi kakor nekdaj in tudi divjadi je bilo dosti, morebiti še več ko danes. Zato je bil graščak Boštjan strasten lovec. Stari Gradiščani vedo še nekaj zgodb o Boštjanu. Tiste čase so hodili na lov še z lokom, puščicami in kopjem. Graščak Boštjan je jemal s seboj zmeraj po nekaj spremljevalcev za nosače in gonjače. Nekega dne je prijezdil na Gradišče sel s poročilom, da pride na obisk nekaj graščakovih prijateljev iz Ljubljane. Graščak Boštjan pa je bil skoporit in je nerad dajal iz hleva teličke ali tolste prašiče za goste. Tudi to pot je bil slabe volje in je jezno brundal nekaj o požeruhih. Da bi ne praznil svojih hlevov, se je odločil, da bo goste postregel z divjačino, kar bo zanj ceneje. Pokliče svojega valpta in mu naroči lov za drugi dan. Valpet je odšel v Gradiške Laze in odbral petorico tlačanov. Drugo jutro ob svitu je stal graščak na križpotju vrhu hriba in prisluškoval klicem gonjačev in odmevu roga. To jutro je bil lov izredno uspešen in Boštjan kot odličen strelec je podrl kar sedem srnjakov, da mu je obraz žarel od sreče in zadovoljstva. Stopil je pred položeno lovino in rekel: »Zdaj bomo plen delili. Jaz in šest srnjakov je sedem glav; gospod Ulrik, pet gonjačev in en srnjak je tudi sedem glav. Tako je prav in pošteno!« Za tem se je pognal v sedlo in oddirjal proti domu. Ko je grajski gospod zginil, se oglasi valpet Ulrik: »Zdaj si pa mi razdelimo plen.« Izvleče nož in odreže srnjaku glavo in jo pomoli tlačanu Ju-režu, češ, imaš bistre oči in oster voh, da boš imel še boljše. Za ostale štiri poseka srnjaku noge, jih pomeče pred gonjače, ker imajo hitre noge, da bodo imeli še urnejše. Hudomušno se zareži in ukaže, da tlačani odneso ostalih šest srnjakov v graščino. Tako sta graščak Boštjan in valpet Ulrik delila lovski plen ... Jože Zupančič, Litija Kragulju tokrat ni uspelo Za pravega lovca je poseben užitek, če iz krempljev roparice reši nemočno divjad. S prijateljem Stefanom sva po obhodu lovišča počivala in malicala. Naenkrat zaslišiva tanek krik v obrši visoke smreke nad nama. Pogled v tisto smer nama je odkril kragulja, ki se je z vso silo zaganjal med veje smreke in lovil veverico, ki je cvileč skakala z veje na vejo. Kragulj je srdito napadal in bilo bi po veverici, da je ni rešil strel kraguljevih krempljev. Po naključju se je borba za obstanek to pot končala v prid slabotnejšemu. Karel Raiter Ko je odmev plazu ponehal Pred nami je lov na ruševca in zdi se mi prav, da o njem napišem nekaj vrstic, kako grenko je bilo moje lovsko doživetje v osrčju Julijcev. Spomladi 1959 sem bil gost družine Log pod Mangartom, kjer je ruševcev na pretek. S solov-cem Francem sva pogosto zapuščala toplo posteljo že ob eni ponoči, ali pa sploh nisva šla spat, tako mikavno naju je vabil ruševec. Lepega majskega dne sva odrinila na Masnovko pod sedlo Mangarta. Dokler je dopuščal sneg na cesti, naju je vlekel motor, nato pa sva vlekla sama. Ura še ni odbila dve, ko sva si izbrala čakališče v podnožju ruševja nekako ob gozdni meji. Greben pod nama je bil poraščen z redkimi macesni, ki že stoletja kljubujejo vsem vetrovom in nevihtam. Krošnje in veje teh dreves so dajale dokaj jasno sliko, kako trdo je življenje tu. Po okolju bi človek sodil, da od tu dalje ni več življenja, niti za živalski svet. Pa vendar ni tako. Prostrana ruševa polja nudijo živalstvu tudi v trdih dneh zavetje in hrano. Se posebej to velja za ruševca, kajti le to mu je pravi dom. Po enournem čakanju naju je pričelo hladiti, toda na mraz nisva utegnila misliti, kajti vse misli so bile uprte v ruševca in so poganjale kri hitreje. Nad nama se je oglasila taščica, ki je naznanila, da dan ni več daleč. Kmalu nato sta se oglasila drozg in komatar in tudi narava se je prebudila v eno samo pesem ptičjega petja. Z Loških sten se je pravkar utrgal plaz in če bi bila prvič v gorah, bi zagotovo mislila, da grmi in udarja strela z jasnega. Kmalu, ko se je odmev plazu polegel, se je nad nama oglasil znani ču-šiv. Skoraj nisem mogel verjeti, da prav slišim. Vznemirjen sem se počutil, kajti glas je prihajal zelo od blizu. Zbral sem si toliko prisebnosti in pričel ruševca vabiti z glasom njegovih kokošk. Kmalu zaslišiva hrupen prelet ruševca, nato pa je vse utihnilo. Ker je bilo še precej temno, ni bilo mogoče opaziti, kje je pristal. Temna pega vrh macesna pa je kazala vedno bolj obliko ruševca. Greben Julijcev je že zajel jutranji svit, zdanilo se je in vrh macesna je res stal ruševec. Ni pel, niti se oglašal, le vrat je stegoval zdaj sem, zdaj tja, kot da bi slutil svoj konec. In res mu je strel za vedno zaprl kljun. Skotalil se je po vejah in negibno obležal. Franc mi je brž čestital, toda bila sva oba preveč radovedna. Ko sem hotel ruševca pobrati, se mi je ravno toliko izmaknil, da sem prijel za pahljačo s krivci in v moji roki je ostal le rep. Ruševec se je pa po dobrem metru za vedno ustavil. Razočaran sem se vračal z oskubljenim plenom domov in spotoma razmišljal, kako bi se opravičil pred zeleno bratovščino za svojo nerodnost. Moral sem se odkrito izpovedati in tako sem z drugim ruševcem imel več sreče. Pavel Kogoj, Poljubin št. 92 pri Tolminu Na mrhovišču V lovišču LD Velike F*oljane že dalj časa delajo medvedje občutno škodo na poljskih pridelkih. So štirje ali pet. Zato se je družina odločila, da uredi mr-hovišče z visoko, zaprto prežo in dobi v naslednjem letu odstrel medveda. Pred 14. dnevi je družina prvič položila govedo in mrhovina je bila v 5—6 dneh docela požrta. Četrtega maja je znova položila govedo. Tri dni za tem sem ob 18,30 uri obiskal mrho-višče, kjer sta ostali le še stegni in nekaj hrbta. Povzpel sem se na prežo in čakal. Ob 20,10 uri zaslišim rahel šum iz smeri starega gradu. Nekaj minut za tem se je pri mrhovišču pojavil kakih 60 kg težek medvedek. Povohal je malo po zraku, sedel poleg mrhovine, ki je bila privezana za smreko, se ulegel na levo stran in jel polagoma trgati mrhovino. Okrog mrhovišča sem še vedno čul šumenje, ki se je premikalo na vse strani. Po kakih desetih minutah na lepem poči žica, s katero je bila privezana mrhovina in medved je z enim skokom odskočil za dva metra. Znova se ni upal več približati ter je sedel in gledal v smer šu-mota. Po nekaj minutah se je pojavil na mrhovišču drugi, dvakrat močnejši medved. Šibkejši se je brez godrnjanja umaknil k mrhovini poleg privezane. Močnejši je trgal stegni ob drevesu, šibkejši pa je jedel oddaljen kake tri metre. Kazalo je, da sta medvedka in mladič, star 1—2 leti, ker se nista nič prepirala. Ko se je mladič najedel, je prikobacal k večjemu, legel poleg njega na hrbet in molel vse štiri od sebe. Luna je sijala naravnost na mrhovišče tako, da sem z lahkoto opazoval dogajanje. Po kakih 50 minutah sem dvakrat narahlo zažvižgal, kar jih ni prav nič zmotilo. V sosednji vasi so lajali psi, na cesti, oddaljeni komaj 500 metrov od mrhovišča, so brneli avtomobili, pa se medveda nista zmenila. Ko sem zažvižgal v tretje, sta dvignila glavo in vohala po zraku, pa se zopet lotila mrhovine. Okrog 21. ure je na postajo Ortnek privozil vlak. Tudi za to se nista zmenila. Ko je vlak vozil mimo mrhovišča, kar je povzročilo ponoči v ozki dolini močen hrup, sta jo medveda urnih nog pobrala. Z medvedom sem se že mnogokrat srečal, toda ta dogodek je bil zame edinstven. Želim, da bi bili na tej preži še mnogi lovci deležni podobnih užitkov. Janez Ambrožič Prvi jelen v lovišču LD Šentvid pri Stični Tretjega novembra 1962 sem §e po dolgotrajnem deževju v poznih popoldanskih urah napotil v predel lovišča Artižko, da odstrelim srno. Pred nekaj leti se je tja priklatil jelen. Ko sem obhodil del lovišča in si poiskal primerno čakališče, se je sonce že bližalo zatonu in megla se je leno vlekla iz Bojanskih gozdov. Opazoval sem fazane, ki so se sklicevali in se počasi pomikali proti gozdu za prenočevanje. Vse to me je zmotilo, da sem pozabil na svoj prvoten namen. Pa tudi miru ni bilo v lovišču. Po bližnjih gozdovih so pele žage in sekire in ropotali vozovi. Med tem me je zmotila gonja psa in dva strela, vrednosti trofeje zastreljenega jelena, pod pogojem, da je pri iskanju uporabljen pes, vešč dela po krvnem sledu. * Zastreljena divjad je tista, ki je bila obstreljena in ne najdena. Za zastreljeno košuto plača lovski gost odškodnino 40 dolarjev, pod pogojem, da je bil pri iskanju uporabljen pes, vešč dela po krvnem sledu. Lovskemu gostu pripada kot trofeja rogovje jelena z lobanjo in prodniki, pri košuti pa prodniki. ODSTREL SRNJADI Dolarjev Dnevna lovna pristojbina................ 5 Odstrelna taksa za srnjaka: do 70 točk .............................15 od 70 do 100 točk — vsaka točka 0,30 od 101 do 105 točk ...................35 od 106 do 110 točk ...................50 od 111 do 115 točk ...................70 od 116 do 120 točk ..................150 od 121 do 125 točk ..................200 od 125 do 130 točk ..................250 Za vsako nadaljnjo točko od 130 točk do 150 točk.................30 Za vsako točko nad 150 točk .... 50 Odstrelna taksa za srno................. 5 Za vsak zgrešeni strel na srnjaka plača lovski gost odškodnino 5 dolarjev. Če lovski gost takoj po enem ali več zgrešenih strelih z istega mesta odstreli istega srnjaka, se mu zgrešeni streli na srnjaka ne štejejo. Za zastreljenega srnjaka plača lovski gost kot odškodnino 50*/o vrednosti trofeje zastreljenega srnjaka, pod pogojem, da je bil pri iskanju uporabljen pes, vešč dela na krvnem sledu. Za zastreljeno srno plača lovski gost odškodnino 10 dolarjev pod istimi pogoji kot za srnjaka. Lovskemu gostu pripada kot trofeja rogovje z lobanjo. ODSTREL GAMSA (KOZLA ALI KOZE) Dolarjev Dnevna lovna pristojbina.................10 Odstrelna taksa za kozla ali kozo: do 70 točk...............................40 od 70 do 100 točk — za vsako točko 1 od 101 do 103 točk .100 od 104 do 109 točk .130 od 110 do 115 točk .150 Za vsako nadaljnjo točko nad 115 točk po...........................40 Za vsak zgrešeni strel na gamsa (kozla ali kozo) plača lovski gost 5 dolarjev odškodnine. Če lovski gost takoj po enem ali več zgrešenih strelih z istega mesta odstreli istega gamsa, se mu zgrešeni streli ne štejejo. Za zastreljenega gamsa (kozla ali kozo) plača lovski gost kot odškodnino 50 %> vrednosti trofeje zastreljenega gamsa pod pogojem, da je bil pri iskanju uporabljen pes, vešč dela po krvnem sledu. Lovskemu gostu pripadajo kot trofeja roglji z lobanjo in čop. ODSTREL MEDVEDA Dolarjev Dnevna lovna pristojbina............. 20 Odstrelna taksa: do 200 točk............................500 od 201 do 215 točk.....................550 od 216 do 230 točk.....................600 Dolarjev od 231 do 245 točk....................700 od 246 do 260 točk....................850 od 261 do 270 točk....................950 od 271 do 280 točk...................1050 od 281 do 290 točk...................1150 od 291 do 295 točk...................1250 od 296 do 300 točk...................1450 Za vsako nadaljnjo točko nad 300 točk po......................... 80 Za vsak zgrešeni strel na medveda plača lovski gost 100 dolarjev odškodnine. Za zastreljenega medveda plača lovski gost 500 dolarjev odškodnine, pod pogojem, da je bil pri iskanju uporabljen pes, vešč dela po krvnem sledu. Kot trofeja pripada lovskemu gostu medved. ODSTREL DIVJIH PRAŠIČEV Dolarjev Dnevna lovna pristojbina..............10 Odstrelna taksa za merjasca: do 100 točk............................32 od 101 do 110 točk ....................48 od 111 do 115 točk ....................72 od 116 do 120 točk ....................96 od 121 do 130 točk....................120 Za vsako nadaljnjo točko nad 130 točk po........................16 Za zastreljenega merjasca plača lovski gost odškodnino 20 dolarjev pod pogojem, da je bil pri iskanju uporabljen pes, vešč dela po krvnem sledu. Zgrešeni streli se ne računajo. Kot trofeja pripadajo lovskemu gostu čekani. Odstrelna taksa za svinjo: Dolarjev Do 50 kg bruto teže.................8 od 51 do 70 kg bruto teže...........16 od 71 do 100 kg bruto teže..........24 preko 100 kg bruto teže.............32 Za zastreljeno divjo svinjo plača lovski gost odškodnino 10 dolarjev, pod istimi pogoji kakor za merjasca. Zgrešeni streli se ne računajo. ODSTREL DIVJEGA PETELINA Dolarjev Dnevna lovna pristojbina...............10 Odstrelna taksa........................40 Za zastreljenega ali zgrešenega divjega petelina plača lovski gost za vsak strel odškodnino 20 dolarjev. Lovskemu gostu pripada kot trofeja petelin. ODSTREL RUŠEVCA Dolarjev Dnevna lovna pristojbina............10 Odstrel ruševca.....................30 Za zastreljenega ali zgrešenega ruševca plača lovski gost za vsak strel odškodnino 15 dolarjev. Lovskemu gostu pripada kot trofeja ruševec. ODSTREL MALE DIVJADI Dolarjev Dnevna lovna pristojbina................5 Odstrelne takse: za zajca ...............................2 za fazana............. .................2 za gozdnega jereba ..................... 2 za kotorno .............................2 za poljsko jerebico.....................2 za divjo raco...........................1 za divjo gos............................1 za prepelico..............................0,50 za divjega goloba.........................0,50 za grlico.................................0,50 za kozico.................................0,50 Za vsako uplenjeno fazanko v loviščih, kjer odstrel teh ni dovoljen, plača lovski gost odškodnino 5 dolarjev. Pernato divjad, ki po strelu pade in se ne najde, plača lovski gost, kot da je odstreljena. SPLOŠNA NAVODILA Dnevne lovne pristojbine in odstrelne takse se plačujejo v dolarjih ali drugih devizah, preračunano na bazi dolarja. Uplenjeno divjad lovski gost lahko odkupi in jo plača v dinarjih po dnevni tržni ceni. Uporabo avtomobila, čolna, voza, konja, nosača, gonjača in drugo, plača lovski gost po dogovoru. Prenočišče in prehrano plača gost posebej. Inozemski lovski gost, ki upleni kapitalno divjad, se obveže, da na razstavah pod trofejo napiše lovišče, državo in datum uplenitve. Trofeje se ocenjujejo po madridskem obrazcu. Na jelena je dovoljeno streljati z risanico kal. najmanj 7 mm in s kroglo, ki ima na 150 m vsaj 250 kgm zadetne moči. Na srnjake in gamse je dovoljeno streljati z najmanjšim kalibrom 6,5 mm. Na medveda je dovoljeno streljati z nabojem 7 X 64 ali močnejšim in s kroglo z najmanj 250 kgm zadetne moči. Za lov na divje prašiče so glede pušk in kalibra isti pogoji kot za jelenjad, vendar se lahko uporabljajo tudi puške šibrenice s kroglo za gladke cevi (Idealke, Breneke ipd.). Na velikega petelina in ruševca je dovoljeno streljati s puško šibrenico in s šibrami najmanjše debeline 3,5 mm ali z risanico najmanjšega kalibra 5,6 mm (vendar ne s flobertom kal. 22). Za lov na zajca in fazana je dovoljena uporaba najdrobnejših šiber debeline 3 mm; za kotorno 2,5 mm, za poljsko jerebico in gozdnega jereba 2 mm; za divjo raco 3 mm; za divje gosi 3,5 mm. Za lov na malo divjad — razen na divje race in divje gosi — je dovoljeno uporabljati le puške na največ dva strela. FOTOGRAFIRANJE IN FILMANJE DIVJADI Lovski gost lahko v lovišču fotografira in filma uplenjeno divjad brez odškodnine. Za fotografiranje žive divjadi v lovišču plača lovski gost takso 50 dolarjev dnevno. Lovski gost, ki filma divjad in naravne lepote v lovišču, plača dnevno 100 dolarjev. Spremstvo, organizacija in prevoz ljudi ter sredstev se plača posebej. Ta cenik velja od 1. julija 1963 dalje za vsa lovišča LD v SRS. . , Lovska zveza Slovenije Tovariš I. M. iz Mirne peči sprašuje: 1. Kateri zakoniti predpisi urejajo, komu pripade trofeja velike divjadi? 2. Ali je dovoljeno streljati divjega prašiča s šibrami P-8 odnosno PP? Ad. 1. V naših zakonitih predpisih ni najti določila, ki bi urejalo vprašanje, čigava je trofeja uplenjene velike divjadi. V rep. zakonu o lovu (U. 1. SRS št. 26/1954) je v čl. 26. rečeno, da je v lovišču uplenjena, ulovljena ali najdena divjad in njeni pobrani deli last lovske družine. Tudi v sedaj veljavnih pravilih lovskih družin ni glede trofej nobenega določila. To vprašanje je morda ena ali druga lovska družina uredila v svojem poslovniku. S cit. čl. 26, zakona o lovu bi bilo rešeno le vprašanje, čigavo je rogovje ali čekani, najdeni v lovišču, od divjadi, ki je poginila, ali odvrgla rogovje. Ni pa s tem rešeno vprašanje upravičenca do trofeje za primere, ko je bila divjad uplenjena na lovu. Daši nimamo pisanega zakona, se lovci držimo že od zdavnaj pravila, da trofeja pripada upleni-telju, praža ali cvrček pa onemu, ki je divjad iztrebil. Čeprav to pravilo ni nikjer zapisano v zakonu, se ga držimo morda bolj dosledno, kakor kakšnega drugega zakonskega predpisa. V praksi zelene bratovščine tudi ni bilo o tem nikoli spora s pridržkom, če je bil uplenitelj nesporno ugotovljen. Pri izvrševanju lova pa je dostikrat vprašljivo, kdo je uplenil divjad. S tem pa se začne spor, komu gre trofeja. Takšne primere ima v mislih tov. I. M. in želi zanje določen odgovor. Odgovor za sporne primere bo zainteresirani našel v knjigi »Naš lov« prvi del, str. 77. Tamkaj je zapisano: Če streljata na divjad dva lovca, ali jih strelja več s kroglo, se prisodi divjad onemu, ki je prvi zadel. Kratko povedano, prva krogla velja, če je zadetek tak, da bi od njega žival padla, četudi po daljšem času. Prva krogla pa ne velja, če je oddrgnila samo kožo, ali ni zadela nobene kosti oz. samo smrček ali eno nogo pod kolenom. Pri lovu na divjega prašiča ali volka se lahko dogodi, da strelja en ali dva lovca s kroglo, ostali pa s šibrami. V takem primeru pripade plen krogli, ki je prva zadela v celo in ni samo oplazila. Prednost ima tedaj krogla, ne glede na eventuelni zadetek s šibrami. Pri strelih s šibrami je narobe, velja namreč zadnji strel, toda le v primeru, če je žival še tekla in ni bila več v stalnem območju prejšnjega strelca. Z navedenimi pravili, ki jih je praksa zelene bratovščine sprejela za nekak svoj zakon, bi bili rešeni vsi sporni primeri. Življenje pa prinese lahko zamotane primere. Lahko je sporno, kdo je s kroglo prvi zadel, morda je sporno, katera krogla je zadela v celo itd. Za take in slične primere pa je prejela praksa, da dokončno odloči vodja lova. V dvomljivih primerih se tedaj p odvržemo odločitvi vodje lova, čigav je plen in s tem čigava je trofeja. Vodja lova se bo pri svoji odločitvi držal usvojenih pravil, po svoji prosti presoji bo odločil le o spornem dejstvu, komu pripada plen. Ad. 2. V sedaj veljavnem zakonu o lovu čl. 28 je določeno, da se sme parkljasto divjad, razen divjega prašiča, streljati samo z risanico. Nadalje je določeno, da se parkljasta divjad razen divjega prašiča ne sme streljati na brakadah. Po veljavnih zakonitih predpisih je tedaj divjega prašiča dovoljeno streljati s šibrami torej tudi s P-8 in PP. Pri lovcih pa se je oglasila vest, ko so videli, kako malo divjih prašičev so s šibrami pobrali, obratno pa ogromno zastrelili. Spoznali so, da strel s šibrami na divjega prašiča ni lovsko pravičen in ni v skladu z lovsko etiko. Zaradi tega so posamezne lovske zveze na svojih občnih zborih sklenile, da bodo divje prašiče streljali le s kroglo. Po našem mnenju so taki sklepi lovskih zvez za lovce obvezni in veljajo kot nekak dogovor. Tak sklep je 1957. 1. sprejel tudi občni zbor Lovske zveze Slovenije. S. F. Iz lovske družine Kanal Lovišče Lovske družine Kanal leži na obeh bregovih spodnjega toka Soče. Lovišče na desnem bregu sega do državne meje z Italijo. Teren je hribovit in silno razčlenjen. Lovišče meri 5540 ha. Pred drugo svetovno vojno so bili gospodarji lovišča premožni italijanski zakupniki, ki jim ni bilo dosti mar lovska pravičnost in lovsko gospodarstvo. Naši ljudje skoraj niso imeli lovišč v zakupu (lovišča so bila majhna — razdrobljena), ker si tega skoraj niso mogli privoščiti. Največ so bili le slabo plačani lovski čuvaji. Po končani vojni je ustanovljena lovska družina prevzela zanemarjeno in prazno lovišče in v njem so gospodarile roparice, lisice, jazbeci, divje mačke. Predel lovišča je bil pred vojno precej naseljen s kotor-nami, teren ob Soči pa tudi z jerebicami. Kotorne in jerebice so skoraj popolnoma zginile, le redke kitice jerebic in nekaj kotom je še v lovišču. Odstrel teh se ne vrši, toda kljub temu jih je iz leta, v leto manj. Vzroka za odmiranje ne moremo ugotoviti, verjetno bi bilo potrebno osvežiti kri, če so ostale kokoške sploh še plodne. Po pripovedovanju bivših lovskih čuvajev je kotorne in jerebice uničila kokošja kuga v letu 1939. Družina je z organizacijskimi ukrepi, s selekcijo nepoštenih lovcev in nenehnim vlaganjem fazanov (zajcev, kotorn in jerebic žal nismo mogli dobiti) ter zatiranjem roparic dvignila stalež divjadi na primerno višino. Danes imamo v lovišču veliko srnjadi ter zmerno število zajcev in fazanov. Zanimivo je, da divjega prašiča med vojno tu niso poznali, sedaj je pa naša stalna divjad, ki kmetovalcem povzroča veliko škodo, tako da plačamo letno okrog 200 000 din odškodnine. V prvih letih po vojni nismo imeli dosti uspehov pri pogonih na divje prašiče, saj nismo imeli dovolj prakse za lov na to premeteno divjad. Čeprav pri nas snega skoraj nikdar ni, vendar uplenimo letno okrog 10 prašičev. Roparice smo držali na kratko v glavnem s cianvodikom, ker so pogoni zaradi neprehodnih grap neuspešni. V zadnjih dveh letih, odkar je uporaba teh ampul prepovedana, so se lisice in divje mačke močno razmnožile. V preteklem lovskem letu smo izposlovali dovoljenje za strupitev s strihninom. Strup smo nabavili v lekarni na recept veterinarja. Preizkus smo opravili na psu, ki je po zavžitju šele sedmih smrtnih doz stehnina (7 X 0,01 g) poginil v dobri uri. Strup smo v lovišče vseeno položili, toda brez uspeha, čeprav je bila vsa vaba pobrana. V letošnji trdi zimi pri nas nismo imeli poginov divjadi. Sneg je v dolini hitro skopnel, po hribih pa ni bil tako visok, da bi bila divjad ogrožena. Srnjad ima pri nas pozimi dosti sena v senenih kopicah, ki jih kmetje zlagajo po vsem lovišču in šele na spomlad speljejo seno domov. Srnjad se je teh zalog v obilni meri poslužila, tako da je družina morala plačati odškodnino. Ob času, ko je Lovska zadruga ustavila odkup divjih prašičev zaradi sestradanosti, so bili pri nas uplenjeni divji prašiči dobesedno zamaščeni. Hranili so se s kostanjem, ki je preteklo leto dobro obrodil. V skalnatem bregu Soče gnezdijo skalni golobi. Teh je več na Krasu, a jih tudi pri nas ne manjka za umirjenje lovske žilice. Da bi bilo čim manj zastreljene pernate divjadi, smo v preteklem letu zgradili betonsko strelišče z metalnim aparatom za streljanje na umetne golobe. Člani so strelišče zgradili z udarniškim delom v 446 urah. Ker je edino betonsko strelišče v LZ Gorica, se vrše letna streljanja Lovske zveze pri nas. Prehodni pokal je v preteklem letu osvojila ekipa Gorica, prehodni pokal za posameznike pa Janko Bašin, član LD Gorica. Pred lovno sezono na srnjad imamo obvezen preizkus risanic, in se z nepreizkušeno puško odstrel srnjadi ne sme izvajati. Na ta način imamo manj zastreljene srnjadi. Uvedli smo lovske običaje in šege, ki jih okupator ni poznal. Nekaterim starejšim članom to v začetku ni bilo všeč, toda sedaj so vsi uvideli, da družabno življenje v družini učvršča vezi lovskega tovarištva. Karel Jurečič, LD Kanal Mednarodna lovska razstava v Firencah Od 10. do 20. junija 1964 bo v Firencah v Italiji druga mednarodna lovska razstava. Po sklepu Glavne lovske zveze Jugoslavije bo na tej razstavi sodelovala tudi Jugoslavija. Tako bo naša država zastopana na razstavi v Firencah že drugič. Na prvi mednarodni lovski razstavi v Firencah 1960 je Jugoslavija s svojimi trofejami osvojila 67 zlatih in 13 srebrnih medalj, kar je dvakrat več zlatih medalj, kot jih je dobilo vseh 11 ostalih držav udeleženk. Po dosedanjih informacijah bodo na razstavi sodelovale tudi Švedska, Finska, Francija, Velika Britanija, Španija, Poljska, Čeho-slovaška, Švica, Romunija, Bolgarija, Brazilija, Argentina in Avstrija. Pričakujejo tudi udeležbo Zahodne Nemčije in Sovjetske zveze. Razen trofej, dermoplastik, kolekcij raznih ptic in njihovih jajc, žive divjadi itd., bo zastopano na razstavi tudi lovsko slikarstvo, fotografije in filmi. Predvidena so tudi predavanja lovskih strokovnjakov o lovstvu v posameznih državah. V posebnih paviljonih bo razstavljeno tudi krzno divjadi, lovsko orožje in ostala oprema. V času razstave je predviden tudi kongres lovskih organizacij raznih držav, ki naj bi obravnaval različne lovske probleme. Upravni odbor Glavne lovske zveze Jugoslavije je na svoji seji 5. junija t. 1. izbral posebno komisijo in ji poveril priprave ter organizacijo razstave. -elf- Lovska zveza Slovenije gradi — po sklepu občnega zbora — v Tomačevem ob Savi moderno olimpijsko strelišče za umetne golobe. Gradbena dela so se pričela 14. maja, izvajalec pa je Obrtno gradbeno podjetje Črnuče. Po pogodbi mora biti strelišče zgrajeno do srede avgusta letos. Opremljeno bo s 16 metalnimi stroji, ki jih bo izdelal naš znani strelec Zadnikar. Prototip teh strojev je preizkušnjo odlično prestal in v nobenem pogledu ne zaostaja za inozemskimi izdelki te vrste. Proženje bo avtomatizirano z električnimi prožilnimi napravami. Strelišče bo sodobno urejeno s strelsko lopo, tribunami in sanitarijami. Predvidoma bo na njem urejeno tudi strelišče za bežečega zajca. Prvo tekmovanje, republiško prvenstvo, naj bi bilo že konec avgusta t. 1. Vsekakor bo novo strelišče mnogo pripomoglo k popularizaciji streljanja na umetne golobe, obenem pa tudi h kvalitativnemu dvigu naših strelcev. -že Lovsko turistična postojanka LD Mozirje V zadnjih letih je bilo v loviščih širom po Sloveniji odprto mnogo lovskih koč in domov. Tudi člani LD Mozirje smo čutili potrebo po svoji lovski koči. Lovišče, ki ga upravlja naša LD, meri 4843 ha. Približno tretjino lovišča, to je severozahodni del, predstavlja Mozirska planina. Tu smo se odločili zgraditi svoj dom. Pri izbiri mesta smo imeli v vidu predvsem krepitev in razširitev domačega kot tudi inozemskega lovskega turizma. Tako stoji danes na jugovzhodnem obronku obširnega platoja mozirske planine že dograjen dom mozirskih lovcev. Od Šmihela nad Mozirjem, kamor pelje avtocesta, je do doma eno in pol ure hoda. Dom stoji na nadmorski višini 1360 metrov. V neposredni bližini doma so rastišča ruševca. LD je pričela z delom že spomladi 1961. Ker so bila glavni zadržek finančna sredstva, je prvo leto delo le počasi napredovalo. Gradili smo predvsem s prostovoljnim delom. Tako je bil prvo leto posekan in obtesan les ter pripravljen pesek in kamenje. Spomladi 1962 je pričel z delom nov gradbeni odbor. S požrtvovalnostjo članov, ki so opravili preko 2500 prostovoljnih delovnih ur, je bil 1962 dom v glavnem dograjen, pokrit in zastekljen. Letos pa je bil dom v celoti dograjen in opremljen. Sedaj je v njem že možen prijeten počitek po napornem obhodu planinskega predela našega lovišča. Vrednost doma znaša okoli 3 000 000 dinarjev. Pohvaliti je treba predvsem gradbeni odbor za njegovo požrtvovalno delo, posebej pa predsednika tega odbora Franca Kokalja. Jože Poznič Osnovni zakon o lovstvu Jugoslavije in lovski zakon Slovenije v pripravi S strani republiških lovskih zvez, posebno pa Glavne lovske zveze Jugoslavije je bilo v zadnjih letih napravljeno mnogo, da bi Jugoslavija dobila nov temeljni zakon o lovstvu, saj je sedanji še iz leta 1947. Člani upravnega odbora GLZ so bili na seji 5. junija t. 1. po Zveznem sekretariatu za kmetijstvo in gozdarstvo obveščeni, da je izvršena končna redakcija osnutka Osnovnega zakona o lovstvu. Pričakujemo, da bo osnutek v kratkem predložen v razpravo. Tako je možno, da bo osnovni zakon sprejet še v tem letu, kar bi bilo velikega pomena za nadaljni razvoj lovstva v Jugoslaviji. Tudi pri nas se dela že nekaj let na tem, da bi v Sloveniji dobili nov zakon o lovstvu, ki bi bil v skladu z našim družbenim razvojem. Lovska zveza Slovenije v sodelovanju z Republiškim sekretariatom za kmetijstvo in gozdarstvo SRS pripravlja osnutek republiškega zakona, ki bo razposlan v razpravo tudi lovskim družinam. -elf- Lovski izpiti pri Lovski zvezi Ljubljana Ob prvem spomladanskem terminu je polagalo lovski izpit 131 članov, od tega ga je opravilo 93, izdelalo jih ni 15 in popravni izpit iz enega predmeta je imelo 23 članov. Ob drugem spomladanskem terminu so polagali lovski izpit 4 člani, ki so ga opravili. Ob tej priliki je opravilo tudi popravni izpit iz enega predmeta 14 članov, 1 član pa popravnega izpita ni opraviL Pomerili so se v streljanju Po sklopu občnega zbora LD Kovor so se člani te lovske družine, ki šteje 37 članov, v nedeljo 2. VI. t. 1. v Zvirčah pomerili v streljanju z malokalibrsko puško na razdaljo 50 m. To je bilo pravzaprav kvalifikacijsko streljanje za pridobitev dovolilnice za odstrel parkljaste divjadi. Za ta način preizkušnje strelskih sposobnosti so se člani odločili zato, da bi se število zastreljene in Uspeh pri teh lovskih izpitih je bil znatno boljši kot pri prejšnjih. Predavanja, ki so se pred izpiti vršila v Ljubljani, Kamniku, Ivančni gorici, Cerknici in Litiji, so bila — sodeč po uspehu — koristna. Zato bo treba s to prakso nadaljevati tudi v tem lovskem letu. Seveda pa sama predavanja ne morejo nuditi vsega znanja, če ni osebne prizadevnosti in volje do izobraževanja. zgrešene divjadi čimbolj znižalo. Najboljši so bili: 1. Franc Cvenkel, 60 krogov od 60 možnih; 2. Oskar Dolenc, 56 krogov od 60 možnih; 3. Janez Markelj, 55 krogov od 60 možnih. Tekmovanju je sledila še preizkušnja pušk risanic, kar je pred pričetkom lova na srnjaka nujno potrebno. Oskar Dolenc, LD Kovor Usodni dan za divjega lovca V lovišču LD Cajnarje je šaril že nekaj let divji lovec, ki mu nismo mogli priti na sled. Trideseti maj pa je bil zanj usoden dan, a za srnjad olajšanje. S tem dnem je namreč prenehalo Janezovo mrharstvo in »apetit« po divjačini. Omenjenega dne je organ LM Cerknica, ki je tudi član naše družine, obiskal kmeta K. J. zaradi orožja, ki ga ima. V začetku je Janez zanikal, da bi imel orožje, ker pa miličnik ni odnehal, se ga je Janez hotel odkrižati z neuporabno puško. Vendar pa France ni bil zadovoljen. Končno ga je le prepričal, da je pokazal pravo puško, nabito s šestimi naboji z napiljenimi kroglami. Pri nadaljnji preiskavi so bila najdena še štiri rogovja in sveža srnjakova koža, zakopana v gnoju. Tako se je končal za divjega lovca Janeza usodni 30. maj, ki ga ne bo zlepa pozabil. Poleg odškodnine LD Cajnarje bo zadnjo besedo izreklo še sodišče. Anton Purkart, LD Cajnarje Lovska družina Križevci v Prekmurju je 3. jun. 1962, prva v Pomurju, razvila svoj lovski prapor, ki ga ji je podaril Občinski ljudski odbor Petrovci-Sa-lovci in ga tudi razvil njegov predsednik Koloman Korpič. Spominske trakove so darovale sosednje lovske družine ter LZP, KGZ Petrovci, »Perutnina« Murska Sobota ter posamezni člani, vsega 20 trakov. Ob tej slovesnosti je bilo tudi streljanje na umetne golobe. Najboljši uspeh je bil osem zadetkov od deset možnih. Družina ima 19 članov in upravlja z loviščem, ki meri 4575 ha. Ernest Kovačec Uspeh v zimi 1962/63 je imela LD Vipava pri zatiranju roparic. Do marca letos je bilo pokončanih preko 80 lisic. Glavno zaslugo pri tem pa ima poklicni lovec Rafael Samec s svojo terierko — na sliki. Kaznovana za divji lov K dopisoma »Lovska pravičnost« in »Ali je to strah pred divjimi lovci?« v letošnji aprilski oziroma majski številki je LD Log pod Mangrtom sporočila, da je medtem disciplinsko kaznovala Andreja in Marka Štruklja z globo po 30 000 din in s prepovedjo lova na parkljasto divjad za eno lovno sezono, oziroma za eno leto. Ur. Novi sodniški pripravnik za ocenjevanje zunanjosti brakov jazbečarjev: Alojzij BRVAR, Podvine št. 26, pošta Zagorje ob Savi. Kinološka zveza Slovenije Priporočilo za zaščito jerebic Minula zima je pri nas zelo prizadejala divjad, zlasti malo. Znane so številne izgube jerebic in niso redki primeri, da so bile spomladi najdene poginule cele kite. Vemo pa tudi, da stalež in odstrel jerebic, ne samo v Sloveniji, ampak tudi na področju cele Jugoslavije, že nekaj let občutno pada. Izvršni odbor Lovske zveze Slovenije je na svoji seji 14. junija t. 1. obravnaval problem jerebic in sklenil priporočiti vsem LD Slovenije, da se v letošnjem lovskem letu vzdrže odstrela jerebic, ker je to najuspešnejši in najcenejši način, da se stalež jerebic zopet popravi. -že Pravilno iztrebljenje in oddaja divjačine Cesto se dogaja, da se divjačina, poslana Lovski zadrugi »Lovec«, med transportom pokvari ali tudi že prej ter jo pristojni veterinarski nadzorniki zaplenijo. I)a se taki škodi izognemo, dajemo nekaj navodil za iztrebljanje in pravilno ravnanje z divjačino, ki naj veljajo predvsem za jelenjad in divje prašiče. Važno je, da je divjad po uplenitvi, zlasti težka divjad, pravilno očiščena in ohlajena. Jelena prerežemo po sredi trebuha od prsne kosti (grodnice) do sramne kosti in odstranimo vso drobovino, tudi pljuča. (Glej »•Naš lov I«, str. 401). Nato presekamo sramno kost. Vrat prerežemo tako, da goltanec s požiralnikom in dušnikom vred lahko potegnemo ven. Krvavo notranjost prsne in trebušne votline dobro očistimo, izbrišemo in osušimo z vato ali suho krpo. Nikakor ne smemo izpirati z vodo! Do prevoza je treba jelena dobro ohladiti, tako da mu razkrečimo zadnji nogi; tako je vsa votlina odprta za hlajenje. Divje prašiče in srnjad iztrebljamo prav tako, le da ne presekamo sramne kosti, razen pri težkih prašičih. Da ostane trebušna votlina odprta, jo razpremo s primerno dolgo paličico. Cc divjačina v notranjosti krvavi, lahko za prevoz vložimo v trebušno votlino smrekove ali sveže listnate vejice, pa tudi koprive. V nobenem primeru ne smemo trebušne votline zašiti ali pa slabo ohlajeno divjačino odposlati z navskriž zvezanimi nogami. Nekateri lovci puščajo v divjačini del drobovine, ki jo odstranijo šele pri oddaji, drugi pa odvzamejo ledvično pečenko. Ta mora ostati v divjačini, sicer zgublja divjačina na tržni ceni. Tako pripravljena divjačina za transport sc ne pokvari. Pokvari sc le, če je čas od upienitve do vložitve v zmrzovalnico predolg. S tako oskrbljeno divjačino za transport prihranimo lovski družini mnogo denarja, skupnosti pa damo več deviznih sredstev. Na občnem zboru Lovske zveze Ljubljana dne 7. 7. t. 1. so zborovalci izrazili tudi željo, da bi pojasnili, kako se v Ljubljani odda uplenjena divjačina. Lovska zadruga »Lovec« v Ljubljani ima uvedeno stalno dežurno službo na avtobusni in železniški postaji v Ljubljani vsak dan, vključno nedelje in praznike, od 6.45 ure do 10.15 ure. Dežurni šofer prihaja na avtobusno postajo še ob 12., 14. in 18. uri ter pobere v tem času dospelo divjačino. Med tem časom dospela divjačina sc odlaga v za to pripravljen velik zaboj, katerega en ključ ima šef avtobusne postaje, en ključ pa je tudi v garderobi. Tako je divjačina pod ključem in ne leži na pločnikih. Ko prinesejo posamezniki ali šoferji divjačino na avtobusno postajo našemu dežurnemu šoferju ali pa na upravo Lovske zadruge, Trubarjeva 7 a, dobijo potrdilo o prevzemu divjačine brez navedbe teže, medtem ko prevzemnico z navedbo kosov, vrste divjačine in njene teže prejme dobavitelj po pošti, ker na teh mestih ni tehtnice. Ce dobavitelj divjačine želi prisostvovati tehtanju in dobiti takoj potrdilo o teži, lahko divjačino osebno odda v zmrzovalnico Trgohlad, Poljanska c. 46. Trgohlad Ljubljana sprejema divjačino za Lovsko zadrugo vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, neprekinjeno 24 ur. Od 6. do 14. ure prinešeno divjačino takoj stehta in izda prevzemni dokument z navedbo teže, izven tega časa pa izstavlja le potrdila o prevzemu brez navedbe teže. Prevzemni dokument z navedbo teže pa dobi dobavitelj po pošti. Lovska zadruga plačuje sprejeto divjačino dvakrat mesečno po pošti, osebno pa dobavitelj lahko dvigne izkupiček na Upravi Lovske zadruge, Ljubljana, Trubarjeva 7 a, vsak delavnik od, 8. do 10. ure. Lovska zadruga za Slovenijo Lovec Rok Plesnik, član LD Solčava, 89 let! Spoštovanemu in najstarejšemu lovskemu tovarišu, ki se že tri četrt stoletja udejstvuje v lovu, želimo, da bi bil še dolgo v našem krogu ter spokojno in zadovoljno užival prijetno jesen svojega življenja! Lovski tovariši LD Solčava Alojz Drnovšček 70-letnik, član LD Anhovo, čez 50 let lovec, s svojim neumornim delom pravi oče zelene bratovščine v Soški dolini, večkrat odlikovan, še vedno aktiven. Častitljivemu in zaslužnemu lovskemu tovarišu k življenjskemu jubileju iskreno čestitamo in mu voščimo še mnoga zdrava in zadovoljna leta! Člani LD Anhovo Naš neumorni lovski delavec, dolgoletni predsednik in današnji podpredsednik Lovske zveze Maribor, ter dolgoletni član u. o. LZS, večkratni sodelavec v raznih menarodnih komisijah za lovstvo, tov. OTMAR CVIRN je v mesecu juliju 1963 dočakal svoj 60. rojstni dan. Zdrav in poln naprednega lovskega duha je med svojimi člani Lovske zveze Maribor skromno proslavil ta lepi jubilej. Iz iskrenih src lovskih tovarišev je prejel nešteto čestitk ter skromno darilce za svoje delo v trajen spomin na zeleno bratovščino. Dragi Otmar, bodi nam zdrav in čil ter takšen lovec, kot si bil do sedaj, še mnoga leta! Lovska zveza Maribor Dr. Janko Kovačec sedemdesetletnik, član LD Podbrežje, je postal lovec že pred dobrim pol stoletjem. Njegovo lovsko udejstvovanje pa ni bilo zgolj v naravi in med divjadjo, temveč je mnogo pripomogel, da so na Štajerskem pred vojno prišla lovišča v roke slovenskih lovcev. Leta 1921 je postal član odbora SLD, podružnice v Mariboru in je bil dolga leta njen podpredsednik. Znan je kot organizator streljanja na umetne golobe in sam odličen strelec, ki se je udeležil strelske tekme na balkaniadi v Bolgariji. Po okupaciji slovenske Štajerske po Nemcih je bil med prvimi zavednimi Slovenci v Mariboru pregnan v Srbijo. Po vojni se je vključil v delo za obnavljanje lovske organizacije in od tedaj je član LZ Maribor in njen dolgo- letni blagajnik. Več let je bil tudi funkcionar LZS in še sedaj je v UO Lovske zadruge. Še vedno je agilen in aktiven ter dober svetovalec v vseh lovskih vprašanjih, posebej še v strelstvu. Za njegovo uspešno in požrtvovalno delo ga je LZS odlikovala z Redom za lovske zasluge II. stopnje in z Znakom za zasluge. Uglednemu lovskemu tovarišu k življenskemu jubileju iskreno čestitamo in mu želimo dober pogled ter še mnogo zdravih in zadovoljnih let! LD Podbrežje in vsi lovski znanci in tovariši — V. M. France Langer 70-lctnik je praznoval hkrati 53-letnico lovskega udejstvovanja v Zasavju in Posavju. Po prvi svetovni vojni 1919 je bil prvi tajnik tedaj ustanovljenega lovskega kluba v Radečah. Službeno premeščen v Kr- ško, je tam ustanovil Zasavsko lovsko društvo (sedaj lovska zveza) za takratna okraja Krško in Brežice in bil prvi njegov tajnik. Več let je bil delegat Zveze lovskih društev v Ljubljani. Po osvoboditvi je 1946 ustanovil lovski družini Radeče in Loka, bil več let starešina prve in tajnik druge ter odbornik LZ Trbovlje. Po združitvi Okrajne lovske zveze Trbovlje in Krško je bil tajnik LZ Trbovlje. Posebno se je izkazal s številnimi predavanji v Zasavju in Posavju za lovske izpite in še vedno je predsednik komisije za lovske izpite LZ Trbovlje. Jubilantu želimo še mnogo krepkega zdravja in obilo lovskih užitkov! Lovska zveza Trbovlje Franc Rebernik 60-letnilc, član LD Košaki pri Mariboru, nosilec mnogih priznanj za zatiranje roparic, saj je po 1945 s puško pokončal blizu 900 škodljivcev, med temi mnogo dlakarjev, o čemer skrbno vodi lovski dnevnik. Jubilant je bil med ustanovitelji te lovske družine in ves prosti čas še vedno posveča varstvu in gojitvi divjadi ter vzgoji mladih lovcev. Spoštovanemu lovskemu tovarišu iskreno čestitamo k jubileju in mu želimo še mnogo let zdravja in zadovoljstva v zeleni bratovščini! Lovci LD Košaki pri Mariboru Franc Bajc, član LD Col, borec za narodno osvoboditev, zgleden lovski tovariš in lovec, 57 let. MM Lisica na špagi Franjo je član sosednje lovske družine, s katero smo v dobrih sosedskih odnosih. Vendar me to ne moti, da ne bi izdal njegove velike lovske tajne. Niti položaj v podjetju, niti njegova stroka, v katero polaga občina mnogo upanja za bodoči gospodarski razvoj, ga nista mogla rešiti obveznega lovskega izpita. Da se pripravlja na lovski izpit, ni nikomur črhnil. Verjetno je mislil, da je za njegov ugled najbolje, da njegovi sodelavci ne vedo, da je še nekje nekdo, ki ga bo temeljito pretipal, koliko lovske krvi se pretaka v njegovih žilah. 2e ob sami misli, kaj če ga ne opravi, je postajal tako nervozen, da so njegovi sodelavci uganili, da zadnji čas z njim ni nekaj v redu. Ko je prejel vabilo, da se tega in tega javi pri izpitni komisiji v Mariboru, ni vzdržal več v podjetju. Vzel si je dopust, odšel domov, se skregal z ženo in se zaprl v podstrešno sobo, iz katere je prihajal samo trikrat dnevno. Ženo je pomiril s pojasnilom, da sestavlja »perspektivni plan za podjetje« in tako ga je pustila v miru. Štiri dni je popolnoma sam, noč in dan gledal v knjigo z naslovom: Priročnik za lovske izpite. Ko je peti dan ugotovil, da se mu je vse zmešalo, da niti to ne ve, kdaj gams odvrže roglje in kako spoznaš starost košute po rogovju, se je odločil, da pokliče dobrega lovskega tovariša in se mu zaupa. Ko sta ob radgonskem biseru vse to, kar piše v tej začarani knjigi, lepo razporedila v nje- govih možganih, je bil Franjo pripravljen za izpit. Kako je bilo na izpitu, naj zaenkrat ostane tajna. Dan po izpitu se je v gostilni ob glavni cesti Maribor—Dravograd na veliko pilo. V centru pozornosti je bil seveda Franjo. Naročal je buteljke in dvigal čaše na »lovski zdravo!« Zbrani so skoraj vsi člani lovske družine in drug preko drugega vpijejo: Saj smo vedeli, da je tak izpit za Franja igrača. On pa se je trkal po prsih in govoril: Pri moji častni besedi, samo enkrat sem na hitro roko prelistal priročnik in šlo je kot namazano; buteljke gor! V tej veseli družbi sta bila tudi z lisičjo mastjo namazana lovca N. in P. Stopila sta za vrata in se menila, kako bi tega lovskega zelenca potegnila. In res, drugo jutro sta šla N. in Franjo na lisice. Lovec N. je Franju razlaga), kakšnega razpoloženja je lisica v tem letnem času in kje si rada greje svoj kožuh. Ko prideta v bližino skalnatega grebena, Franjo kar zavpije: lisica! Brž pritisne in zagrmelo je, ko da bo drugi dan na Remšniku lepa nedelja. Lisica pa, kakor da se je to ne tiče, se bolj plazi kot gre naprej proti veliki skali. Lovec N. ni vzdržal ob Franju, tako ga je lomil smeh in je korak zaostal. Franjo je že drugič udaril po lisici, da jo je tokrat vrglo malo na desno in je obležala ... Franjo ponosen na svoj prvi lovski uspeh, je najprej na ves glas zavriskal in šele nato stopil k lisici. Začel jo je obračati in glej čudo, bil je lep star lisjak, nagačen s slamo in privezan na špago. Franjo je divje zaklel, izza .‘.kale pa je stopil s špago v roki P. in mu hotel čestitati kakor tudi N. Tudi Franja je pri tem malo vrglo in nekam zamišljeno je dejal: Grdo sta me — a nič za to. Sedaj šele vem, da sam izpit še ne naredi lovca. Da bi lisica na »špagi« ostala med tremi lovci, so v gostilni ob Dravi znova praznili buteljke. Mlačan Prazen naboj ne poči Lovski rog je naznanil konec lova in lovci so se odpravili proti domu. Takrat pa zaženo psi in lisica naravnost proti starešini. Ta brž pomeri in klep-klep. Lisica pa nič in korajžno naprej. Tedaj se starešina šele spomni, da ni menjal nabojev. Lovci so mu od srca čestitali in nevidni plen veselo zalili pri bližnjem lovcu. Ivan Verbič