# 4 učiteljev glas { Iz prakse … } učiteljev glas { Iz prakse … } Moja zgodba se je začela pred 23 leti, ko sem začela poučevati. Sem razredna učiteljica in ves čas pouču- jem v prvi triadi. Kot učitelj začetnik imaš ogromno idej, nimaš pa izkušenj. Že pred triindvajsetimi leti, ko sem poučevala prvošolce in drugošolce, je imel vsak učenec svojo mapo izdelkov. V mapo, ki so jo izdelali sami, so vlagali izdelke po svoji presoji in iz- delke, ki sem jih določila jaz. To sem delala približno tri leta. Samo delo je vzelo veliko dodatnega časa. S tem se ni ukvarjal nihče drug na šoli, bila sem torej »osamljena«, zato sem prenehala. Še vedno pa je os- tala mapa, v katero po lastni presoji arhiviram otro- kove dosežke, ki so tudi podlaga za razgovor s starši in učenci o delu in napredku otroka. Zase bi težko rekla, da sem »tipična formativka«, čeprav od vsega začetka uporabljam elemente, načine dela, ki so značilni za »formativce« (povratna informa- cija, samovrednotenje). Pomembno se mi zdi, da naj- deš svoj stil poučevanja, da preizkušaš nove pristope in da pri tem upoštevaš tudi to, da se časi spreminjajo. Težko boš kot učitelj uspešen, če boš poučeval na način, na katerega so v času šolanja poučevali tebe. Torej, razčistiti je treba v svoji glavi in slediti napredku. Najteže je stopiti iz »območja udobja«, v katerem imaš vse pod nadzorom, in prepustiti učencem, da so dejavni ustvarjalci vzgojno-izob- raževalnega procesa. Zadnja tri leta poučujem 3. razred, in to je tudi čas, ko sem pri svojem delu začela načrtno preizkušati posamezne elemente formativnega spremljanja. Sis- tematično pa sem tega lotila v šolskem letu 2016/17, ko se je šola vključila v mednarodni projekt Glas učenca – most do učenja (angl. »Student Voice – the BRIDGE to Learning«). Naši otroci so navajeni, da učitelj vse pripravi, razloži in jim poda novo znanje. Ko se od njih pričakuje, da tudi sami razmišljajo, da dejavno sodelujejo v vzgoj- Moja zgodba in razmišljanja o formativnem spremljanju pouka Natalija Rak, OŠ Frana Albrehta, Kamnik no-izobraževalnem procesu, da odgovornost za svoje učenje prevzamejo nase in da so pri tem samostojni, pa nastopijo težave. In princip formativnega sprem- ljanja od otrok zahteva ravno to. To je proces, ki bi ga morali uporabljati od prvega razreda naprej. S tem bi se otroci razvijali tudi kot osebnosti (čustveno, social- no), kar pa je še kako pomembno v življenju. Moje izkušnje iz formativnega spremljanja Najprej bi se ustavila pri zaupanju. Veliko laže je delati, če starši in učenci učitelju zaupajo – in obratno. Zaupanje si je treba pridobiti. Tudi učitelj mora učencem in staršem zaupati. Pomembno je, da to damo otrokom jasno vedeti, na primer: »Ne bom zaklenila omare, ker vam zaupam.« Z neko generacijo otrok je to lažje, z drugo težje. Vsakič ko se začne novo šolsko leto in dobim novo generacijo otrok, je prva stvar spodbujanje, da so po- zitivno naravnani, da si zaupajo in da vedo, da je prav vsak lahko v nečem uspešen. Ko otrokom postavljam vprašanja »V čem si uspešen?«, »Kaj ti še ne gre?«, »Kako bi to lahko izboljšal?«, »Kaj predlagaš?« ... od- govornost prelagam na njih. Učitelj lahko poučuje, svetuje, pomaga, vendar je to, kaj bo učenec usvojil, odvisno od njega. T o je treba učencem jasno povedati že na začetku. Ko na 1. roditeljskem sestanku dobim »nove starše«, jim vedno najprej predstavim prednostne cilje, po- vem, kaj želim doseči pri njihovih otrocih, in tudi, kaj pričakujem od staršev. Pomembno se mi zdi, da starši vedo, da bomo vse šolsko leto »sodelavci« in da bomo delali za isti cilj – uspešnega otroka. Ob tem jih spodbudim, naj mi na list zapišejo otrokova moč- na področja oziroma kaj njihov otrok rad dela in v čem je uspešen. To je podlaga za spoznavanje in delo z otroki. # 5 { Iz prakse … } učiteljev glas Enako v septembru ponovim še z otroki. Ko beremo pesem Svetlane Makarovič Jaz sem jež, ki govori o tem, kako se jež »važi«, razložimo razliko med tem, kaj pomeni važiti se, kaj pa pomeni pohvaliti se. Ob tej pesmi učenci razmišljajo o sebi in tudi o sošolcih, saj morajo za vsakega sošolca povedati vsaj eno pod- ročje, na katerem je ta uspešen. Ena od pomembnih učiteljevih nalog je, da otroke spodbuja, naj spozna- vajo sami sebe: v čem sem uspešen, kaj mi še ne gre, kako bi to izboljšal. Skupaj z učenci iščemo poti za njihovo rast, to pa je vsekakor princip formativnega spremljanja. Učence je treba opremiti, da bodo verjeli v svoje sposobnosti. Spodbujati jih je treba, da sami začnejo odkrivati, v čem so uspešni, in da so hkrati tudi kritični do svojih šibkih področij, ki naj jih pos- kušajo izboljšati. Nasvete za izboljšavo lahko dobijo od učitelja, sošolcev (na primer kritični prijatelj). Ko začnemo obravnavati novo snov, učencem ved- no zastavim vprašanje: »Zakaj je to dobro znati? Kje bomo to lahko uporabili?« Skupaj se pogovori- mo o tem, kako bomo vedeli, da to res znamo, da je izdelek res dober. Zelo dragoceno se mi zdi, da skupaj z učenci zapišemo kriterije uspešnosti. Cilje je včasih težko spremeniti v otrokom razumljiv je- zik, vendar se splača vztrajati in truditi, saj se znajo učenci potem v tem besedišču tudi izražati. Skratka, skupaj poiščemo kriterije uspešnosti. Vča- sih smo to le povedali, zdaj pa to tudi zapišemo in obesimo na vidno mesto v razredu. Ugotavljam, da si otroci takrat, ko jih prosim, naj mi opišejo svoje znanje, pomagajo s temi zapisi. Torej, če delamo po Slika 1. Skupno oblikovanje kriterijev za govorni nastop Slika 2. Učenec vrednoti svoj govorni nastop, vrednotita pa ga tudi dva sošolca – kritična prijatelja. takem principu, znajo učenci ubesediti svoje znanje. Seveda ne vsi in ne takoj. Potrebnih je več ponovi- tev. Pri mlajših se mi zdi dobro, da pri postavljanju kriterijev uspešnosti izhajamo iz dobrega primera. Primer: Pred učenci sem govorno nastopila, oni pa so na mojem primeru iskali kriterije uspešnosti in jih povedali presenetljivo veliko. Sama nisem proti ocenam, ampak sem za drugačno pot pri pridobivanju ocen. V življenju je vedno tako, da se z nekom primerjamo, in s tem ni nič narobe, je nekakšna motivacija, da napredujemo; sem pa pro- ti temu, da otrok dobi le neko številko in ne ve, kaj se skriva za njo. Skratka, če otrok dobi za branje tri, mora znati povedati, kaj se skriva za to oceno, in tega učim tudi otroke. Če otrok ve, kaj mora še izboljšati, v čem mora še napredovati, da bo dosežek dober, po- tem bo poskušal to tudi popraviti. Se pravi: oceno naj # 6 učiteljev glas { Iz prakse … } učiteljev glas { Iz prakse … } bi spremljalo opisno vrednotenje stanja. In ta opis naj bi podal otrok sam s pomočjo učitelja. Povratna informacija je eden najpomembnejših ele- mentov formativnega spremljanja. Bolj učinkovita povratna informacija je ustna, vendar je včasih pot- rebna tudi pisna. V preteklem šolskem letu sem ve- liko pozornosti posvetila pisni povratni informaciji za samostojni zapis (zgodba ob nizu slik). Na začet- ku šolskega leta sem ugotovila, da so učenci precej nespretni v pisanju. Zastavila sem si vprašanje: »Ali je mogoče izboljšati zapise posameznikov?« Omeji- la sem se na pisno povratno informacijo pod njiho- vimi zapisi. Ovrednotila oziroma ocenila sem šele njihov peti zapis. Potrudila sem se za kakovostno povratno informacijo otroku, ki mu je povedala, kje je pri doseganju namena učenja in kaj mora še izbolj- šati. Ti zapisi so bili zelo individualni in so otrokom veliko pomenili. Zanimivo je bilo, da ob takšnih za- pisih nihče ni vprašal, kakšno oceno bi dobil, ampak je z navdušenjem prebral zapis, ki je bil namenjen le njemu. Pri večini učencev je bil zadnji samostojni za- pis njihov najboljši dosežek. Samovrednotenje je tisto področje, na katerem imajo učenci na začetku največ težav, so najbolj nekritični in na katerem je na koncu najbolj viden napredek. Če uči- telj ne odneha in neprestano postavlja vprašanje »Kaj predlagaš?«, spoznajo, da morajo razmišljati. Primer: »Težave imam z reševanjem težjih besedilnih nalog. Predlagam, da rešujem več težjih besedilnih nalog.« Formativno spremljanje se mi zdi tesno povezano z bralno-učnimi strategijami. Pri pouku ob različnih snoveh spoznavamo različne učne strategije. Ko de- lamo povzetke, učence spodbudim, naj izberejo učno strategijo, ki jim bo pomagala, da si bodo čim več za- pomnili (na primer primerjava reka – jezero = V ennov diagram). Otrokom dopuščam, da si posamez- ne stvari zapišejo tako, kot ustreza njim. Pomembno je, da se iz svojega zapisa znajdejo. Spodbujam jih, naj novo besedilo v delovnem zvezku berejo z označeval- cem besedila in označijo ključne besede. Učenci vedo, da ima vsak pravico do svojih ključnih besed. Po- membno je že to, da vedo, kaj pomeni ključna beseda. In tega so že tako vajeni, da je »marker« neprestano v njihovih rokah. Seveda vsi učenci tega niso sposob- ni in čakajo, da bo učitelj tisti, ki jim bo pomagal poiskati ključne besede. To so stvari, ki bi jih mora- li z učenci delati od vsega začetka šolanja in pri njih vztrajati, vztrajati, vztrajati. Učenci vse prevečkrat postanejo ležerni, češ, saj bo učitelj to naredil namesto mene. Menim, da so mlajši učenci še zelo motivirani. Pot formativnega spremljanja se mi zdi prava, ker zagovarjam, da je od otrok treba zahtevati malo več, kot zmorejo, predvsem pa, da odgovornost za svoje učenje prevzamejo nase. Pot je dolgotrajna in bi mo- rala potekati vse od začetka šolanja. Predvsem je pot dolga tudi zato, ker je treba veliko stvari »postaviti na glavo«. Vsekakor mora učitelj najprej razčistiti stvari sam pri sebi, v svoji glavi, in če želi, da bo uspešen, mora biti o tem, kar izvaja, prepričan. Zase lahko re- čem, da sem nekaj poti formativnega spremljanja že prehodila, saj stvari pristope sproti popravljam, nad- grajujem in izboljšujem. Kaj pa razporeditev miz v razredu? Pri nas se najbolje obnese razporeditev učencev v manjše skupine (po 4 učenci), vendar je včasih težko sestaviti skupine, zato jih menjavam. Učenci v skupini izmenjavajo mnenja, si med seboj pomagajo, razvijajo sodelovalno učenje in delajo skupne povzetke. Ko pri pouku naletim na težavo, jo poskušam rešiti. Iščem rešitve in ob tem pogosto pridem do kakšne izvirne ideje, za katero pa ni nujno, da bi delovala pri vseh. Tako se gremo z učenci razredni projekt TRU- DIM SE, ki spodbuja k pozitivnemu ravnanju. Učen- ci vsakodnevno vrednotijo svoje vedenje in zbirajo bonuse za primerno vedenje, trud, pomoč sošolcem. Slika 3. Pisna povratna informacija učencu ter učenčevo samovrednotenje zapisa # 7 { Iz prakse … } učiteljev glas Za določeno število zbranih bonusov dobijo BONUS UGODNOSTI, ki ga lahko izkoristijo za neko ugod- nost, na primer: brez domače naloge, izbira sošolca, s katerim bom sedel pri pouku … S tem sem dosegla, da se učenci zavedajo svojih pomanjkljivosti, denimo skakanja v besedo sošolcu, učitelju, motenja pouka, in se učijo tudi samonadzora, na primer z lističem, na katerega si zapisujejo, kolikokrat so skočili v besedo. Uvedli smo tudi SUPER PONEDELJEK. Z učenci smo ugotovili, da je ponedeljek zelo naporen zaradi zahtev- nega urnika in vseh drugih dejavnosti, pa še ponedel- jek je. Skupaj smo iskali rešitve, kako bi si dan nare- dili prijetnejši. Upoštevala sem predloge učencev, ki so predlagali naslednje dejavnosti: Pri slovenščini sem učencem vsak ponedeljek brala zgodbo v nadaljevan- ju. Pri matematiki so utrjevali znanje ob didaktičnih igrah (igro in sošolce za igro so si izbirali sami). Pri spoznavanju okolja smo si ogledali kakšen poučen film in se ob tem pogovorili ali izdelali miselni vzorec. Pri športu so dejavnost predlagali sami. Izbrali smo tisto, ki jo je predlagala večina otrok. Pri glasbeni umetnosti smo peli in plesali. Ponedeljek je tako postal najbolj priljubljen dan v tednu, učenci pa so bili zadovoljni tudi zato, ker so bile upoštevane njihove želje. Učenci postajajo bolj samozavestni, ponosni so na svoje dosežke in to tudi povedo. Opaziti je manj stra- hu, učenci na primer brez težav pokažejo »rdeč sema- forček«, če česa ne znajo. Največji napredek je opazen pri kritičnem ocenjevanju svojega dela (samovredno- tenje – realna ocena svojega znanja). Zaradi manjših skupin je sodelovanje med otroki boljše, med seboj si pomagajo in so strpnejši. Posamezniki, predvsem sposobnejši učenci, so se začeli zavedati svojega napredka in pomena učenja. Postajajo ustvarjalci svojega učenja; sami si, na pri- mer, izdelajo urnik učenja, samoiniciativno izdela- jo posamezne stvari za pomoč pri učenju, ko berejo besedilo, si izpisujejo pomembne podatke … S takšnim načinom dela se večajo razlike med učenci, ker vsak napreduje v skladu s svojimi zmožnostmi. Sama pot je dolgotrajna, in težko je pričakovati spre- membe v enem letu. Pri tem mora imeti učitelj veli- ko mero vztrajnosti, ker ne gre vedno vse tako, kot pričakuješ. Pri učencih sem dosegla, da so se začeli spraševati o sebi in da so začeli iskati poti, kako bodo oni najlaže dosegli cilj. Zavedajo se svojih močnih področij in tudi pomanjkljivosti. Postali so veliko bolj spretni v izražanju, ko skupaj določamo kriteri- je uspešnosti – oziroma mi temu rečemo »kako bom vedel, da je moj izdelek dober«. Če jim kaj ni všeč, povedo svoje mnenje. Pomembno je to, da so učenci spregovorili in da smo jim mi prisluhnili. Slika 4. Učenec sam izbere igro in sošolca, s katerim se bo igral. Slika 5. Vrednotenje svojega znanja. V razredu delam marsikaj, preizkušam različne stva- ri. Včasih sem z izvedbo in odzivom učencev zelo za- dovoljna, včasih pa se mi zdi, da je bila ura »zanič«. Treba se je zavedati, da je to odvisno od več dejavni- kov, in ne samo od nas in našega dela (razpoloženje otrok, stresen dogodek …). V stvari, ki sem jih opisala, verjamem. Vem, da ob tem še ne morem govoriti o formativnem spremljan- ju, vsekakor pa so to zametki. Verjamem v koncept, čeprav ne zagovarjam čisto vsega. Spremembe pri učencih Pri učencih je spremembe težko pričakovati v krat- kem času, vendar je napredek v razmišljanju opazen.