1145 Pesmi Kar nakracam, objavim v literarni reviji. Nisem nevaren, uporabljam samocenzuro: brzdo natikam idejni stihiji, pesmi dam zmeraj konstruktivno strukturo. Nikogar ne zmerjam, nikomur ne kažem jezika, ne pljuvam na tla. Ne upam si z rdečo krpo dražiti bika, ki pred njim vse trepeta. Nobene ne rečem čez vladajoči red. Pravim le: moja glava ni čisto prava. Pravim: od bolečin sem ostal brez besed, v tem je težava. In trdno verjamem, da me res boli glava in ne svet. PESNIK Ervin Fritz 1146 Ervin Fritz PESNIKI Tečejo leta. Še se srečamo kdaj pa kdaj. Posedimo. Nekaj mahamo z rokami. V zadregi molčimo. Srkamo čaj. Že zdavnaj vsi vemo, kaj je z nami. Naše vesolje in v njem naš položaj: igrali smo v slovenski melodrami in sredi naših prepirčkov in svaj so nas zbrcali z odra. In zdaj smo sami. Vsak zase še zmeraj pišemo nekakšne stihe. Za kulisami iluzij skušamo prestati politične prepihe, dočakati čistih rok, da se zdani. V noč pošiljamo vse bolj preperele vzdihe. Jezik v ustih se nam drobi. DOPISNICA Mora nas tlači: iz desetletja v desetletje, Z VZHODA iz mladeniških let v zrela leta. Rekli so nam: tu bo prijazno središče. Rekli so nam: tu bo človečnost našla zavetje. Rekli so nam: tu se predrami lepota — kraljična zakleta. Rekli so nam: tu bo drznih sanj pristanišče. Mora nas tlači. Noč traja. Nikjer svita. Za moško besedo: nikjer prostora. Resnica o noči: s surovo pestjo pobita. In človek živi in dela, kot mora. Mora nas tlači. Dežela je siva in pusta. Strah se plazi: vseprisotnost lovk. Dežela uradne resnice. Skrepenela usta. Molk. TOLAŽBA Ob bogastvu ameriškega multimilijonarja, Z ZAHODA ki je pred nekaj meseci umrl, sem onemel: kolikor je en sam človek zapustil denarja, ga ves moj narod vsa svoja stoletja ni imel. 1147 Pesmi Bulvarni tisk je objavljal o možu anekdote: v Las Vegasu so ga vrgli iz hotela, ker je bil pijan. In zaigral je na svoje hudičeve note: kupil je hotel in se kot lastnik vrnil vanj. Svet je velik: kar je drugod le bulvama notica, je za nas nedosežna stvar. Mi bi že utopili sovražnike, a nam manjka žlica, ki jo ima v Ameriki vsak milijonar. Naši strupi, ki si jih dajemo, so predalpska idila, naše strasti so folklora, naše zlo je brez upa zmage. Naši podlosti sploh ne morejo zrasti krila, takole, brez trdne finančne podlage. BE2NA Ob pozni uri je prišla v kavarno kot zvezda repatica zablodela, za mizo je zgubljeno obsedela: lepota, ki brli nestvarno. Kje se bo skrila pod odejo, ko tu popije svoj polnočni čaj? Ta pramen las: jo sploh uboga kdaj? Kateri prsti ga naviti smejo? PROŠNJA GROBARJEV ZA POVIŠICO Spodaj podpisani grobarji Cestnik Franc, Svet Matevž, Ivan Tič prosimo občino, naj kaj napravi: delo je težko, a plača zanič! Grob izkopljemo v dveh urah in pol, zasujemo ga tudi ob času. Na pogrebih smo skoraj zmeraj trezni in tudi sicer na dobrem glasu. A ta teden sta nam že dve materi na pogrebu omedleli, ravno, ko smo belo trugico zasipavat začeli. 1148 Včeraj smo pokopali fanta, v kamnolomu ga je skala zdrobila. Ni bilo godbe ne farja ne sindikata, pogreb pa v času kosila. Vajeni smo hudega, verjemite! Na nesrečo se dobro spoznamo. A kdo bi lahko trezen gledal otroka, ko mu zasipavamo mamo? Sprašujemo občino: kdo bo vsak dan vse to delal za ta denar? Tudi grobar je navsezadnje naš človek. V skupnem interesu rešite stvar! NISEM VEČ OGENJ Nisem več ogenj. Le še tlim. Samo še z najnujnejšim sem na tej strani. Nič veličastnega ni v tem, da živim in nič mi oditi ne brani. Ko se spusti zavesa iz teme, bom spet molčeča, neskončna narava. Melodija se kmalu izteče in zamre. Že zdavnaj me več ne zabava. ODKOD IN KAM Iz izbe v druge izbe in nočišča z naročjem knjig in kovčkom krame, z življenjem, ki drhti okrog ledišča in čaka, da ga zlodej vzame. Ob hrepenenju, biti zgodovina, čepeti v žalostni zagati, drseti z drugim zrnjem v grlo mlina in v njem končati. ZADNJA NOČ Zadnja noč je tisto, kar te doleti, preden v temo zdrsiš: polenček čez težo, ki jo hrbet zdrži, iver, ki osličku stre križ. Pesmi Strežnice dvigajo to noč hropeče mrtvake, da bi jih na poti v noč manj bolelo. Rablji tehtajo svoje obešenjake, da bi izbrali vrv, ravno prav debelo. Obsojenci si izbirajo zadnjo pijačo, zadnjo jed, gredo h kibli na zadnje scanje; tuhtajo, kaj jim pomeni zahajajoči svet in vzhajajoče molčanje. A za grozo ni treba, da te čaka vrv. Vsak dan umiraš in vsako uro. Vsak hip se lahko sesede pod tabo brv in prideš na prosekturo. Zadnja noč je vsaka noč, preden zaspiš. Nič nisi na boljšem od čakajočega jetnika. Vsak hip čez srce zadnji ledeni piš. Vsak hip iz noči prisluh zadnjega krika. SKROMNOST Rad bi ohranil samo to malo, kar je najbolj moje, kar se v drugih ne ponovi, kak droben spomin, ki zvonko poje, da me zasidra v času, ki ga še ni, kak droben spomin, ki ne bo minil, da bo pričal zame: nekoč je bil! 2IVOST Pravzaprav rad živim. Izmenjavam snov z naturo: diham, presnavljam, se plodim, čakam na smrtno uro. Rad živim, počutim se kot počlovečena narava, kot narava v nedeljski izdaji. Počlovečenje me zabava. Nazadnje, lahko bi bil pes, strigalica ali karsibodi. A sem, kar sem in življenje mi ne škodi. Sestavljajo me atomi, ki jih pojem: kruh, zrezki, solata, in atomi, ki jih popijem: ječmen v obliki destilata. 1149 1150 Ervin Fritz Strah me je. Bojim se niča in njegovih požrešnih ust. Moj čas je med dvema ničema: kratek dopust. Na posodo imam vse, kar sem in kar imam in svet v svetu in v meni je temen in ga ne poznam. Tako malo sem svoj, tako zelo sem le del sveta, da se moje telo kar samo po snovnih zakonih ravna. Edino, kar je čisto moje, je trpeči občutek biti, smrtni strah in vprašanja, ki jih ne znam rešiti. Čisto moja je groza, ki me s končnostjo navdaja. In moj je ta moj svet, ki mi iz rok uhaja. Ves sem del sveta, bitje, z vsem bitjem zažrto vanj. Svet je velik in temen. Jaz, droben in temen, pričam zanj. KAKO JE Z NAMI Mnogo nas je. Kaj bo po nas ostalo? Trudili smo se, ljubili življenje, a premalo. In tako bomo po pravici zdrseli v temo. In vse bo, kot da nas nikoli ni bilo. Nazadnje, nič zato! Pomembna je celota: ta svet in človek in njuna lepota. Vseeno je, kaj pripomorem jaz in kaj ti, zemlja nas, pomagače, zmeraj znova rodi. In vsi smo človeštvo, zvezde, pšenična zrna. Noč nas požira, vseprisotna, črna. In vsega našega bivanja čudežni čar: Smo! Tukaj! Na temni zvezdi temen požar! Kam gre, kam se giblje ta naša zvezda, kam drvi? Tu smo, na njej, premagovalci noči! Edini, ki se v nas noč in prostranstvo zrcali, edini, ki smo noči svojo svetlobo dali! Kako naj objamem ta svet? Ne morem objeti celote s pesmijo napol iz besed, napol iz samote. Kaj bi mogel iz sebe spočeti? Katere svetove naseliti s čudežem, ki mi od znotraj sveti, z grozo, ki noče miniti? Kar morem, je, v loku goreti, biti zvezdni utrinek. S čudežem, ki mi od znotraj sveti, padati v morje praznine. A moral bi zaobjeti grozo smrti in čudež tubiti: čudež, ki mi od znotraj sveti, grozo, ki noče miniti. Preden odidem, dni svojih sit, strt, bom rekel: Smrt, pridi k meni! Moj hramček, poglej, je odprt. Vrata zakleni! In ko bo zaklepala, bom dejal: Življenje, čudež neugnani, konec je, vse sem zaigral, vendar — pri meni ostani! Hočem še malo živeti, nočem se še seliti iz čudeža, ki mi od znotraj sveti, v grozo, ki noče miniti. 1151 KAKO NAJ OBJAMEM TA SVET Pesmi