A
/
VSEBINA
Razprave in članki        CI   Igor Saksida
Izhodišča in predlogi za zunanje preverjanje bralne sposobnosti
/l'I    Irena Grčar
Pripovedna proza v reviji Vesna
'71    Vanda Babic
Bukvar 1739 - nastopna izdaja Mateja Karamana in njegovo mesto pri oblikovanju posebnega glagolskega grafičnega sistema v Karamanovih izdajah liturgičnih knjig
V spomin        QQ   Viktor Majdič
Boris Urbančič: 1913-1998
Metodične izkušnje        Ql   Vida Gomivnik Thuma
Preverjanje in ocenjevanje književnega znanja in sposobnosti na maturi ter pri zunanjem preverjanju znanja v osnovni šoli
Obvestila SDS        0*7   Zoltan Jan
Vabilo k sodelovanju na zborovanju Slavističnega društva Slovenije
Jezik in slovstvo
Letnik XLIV, številka 3 Ljubljana, december 1998/99
ISSN 0021-6933
http://www.ff.uni-lj.si/jis i
Časopis izhaja mesečno od olctobra do junija (8 številk) Izdaja: Slavistično društvo Slovenije
Uredniški odbor: Tomaž Sajovic (glavni in odgovorni urednik), Miha Javomik, Irena Novak - Popov (slovstvena zgodovina), Erika Kržišnik, Alenka Šivic - Dular (jezikoslovje), Boža Krakar - Vogel, Mojca Poznanovič (didaktika jezika in književnosti)
Predsednica časopisnega sveta: Helga Glušič Tehnični urednik: Samo Bertoncelj Oprema naslovnice: Samo Lapajne Računalniška priprava: BBert grafika, Resljeva 4, Ljubljana Tisk: Littera pieta d.o.o., Rožna dolina c. IV/32-34, Ljubljana Naslov uredništva: Jezik in slovstvo, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana
Naročila sprejema uredništvo JiS. Letna naročnina je 3000 SIT, cena posamezne številke 550 SIT, cena dvojne številke 750 SIT. Za dijake in študente, ki dobijo revijo pri poverjenikih, je letna naročnina 1500 SIT. Letna naročnina za evropske države je 30 DEM, za neevropske države pa 35 DEM. Naklada 2000 izvodov.
Revijo gmotno podpirajo Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS ter Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Po mnenju Ministrstva za informiranje RS, št. 23/187-92, z dne 18.3.1992, sodi revija med proizvode informativnega značaja, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov.
13423Ó
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Igor Saksida UDK 378.882:028.02:371.26/.27
Pedagoška fakulteta v Ljubljani
Izhodišča in predlogi za zunanje preverjanje bralne sposobnosti'
»Virus polisemije in destmkcije je nujen. Ni treba poginiti od njega, treba pa ga je sprejeti v naš imunski sistem, da ta ne zakmi.«
Boris Paternu: Odprtost literarnega besedila in njene meje, predavanje na zborovanju slavistov v Murski Soboti, 1. 10. 1998.
»(P)ouk, ki ne izhaja iz potreb učencev in ne upošteva njihovega neposrednega zanimanja, književnost zreducira na snov za učenje na pamet in zato pri učencih zatre vsakršno naravno zanimanje za književnost.« Meta Grosman: Književni pouk med preteklostjo in prihodnostjo, Sodobna pedagoška, 1996, 9-10.
»Če na šoli prevladuje 'psihoza' in vsi strašijo otroke, je zanje to grozljivo, iz izkušenj: tako se 'dela' na velikih šolah, da se doseže vsaj nekaj discipline in strahu, na majhnih pa postanemo učenci in učitelji zavezniki«
Misel iz pripomb in predlogov učiteljev. Skupinsko preverjanje znanja učencev 8. razreda osnovne šole, ZRSŠŠ, 1997, st. 24.
O
če bi hoteli napisati slovarček ključnih pojmov, ki se pojavljajo v različnih spisih o zaključnem izpitu oziroma o maturi iz književnosti, potem bržkone ne bi mogli mimo naslednjih besed in zvez: preverjanje razumevanja umetnostnega besedila, eksternost in objektivnost, razpravljalni in interpretativni esej, možnosti merjenja znanja, doživljanja in ustvarjalnosti, kriteriji za vrednotenje učenčevega besedila, razmerje med fakto-grafijo in osebnim odzivom, reprodukcija znanja in besedičenje, selektivnost in diagnostičnost, raznoliki tipi poustvaijalnih besedil, bralna sposobnost^ in zmožnost,^ besedilni svet, subjektivni pomen, svoboda pri izbiri besedil, pouk, osredinjen na učenca ipd. Ali drugače — v tehtnih strokovnih razpravah, duhovitih pamfletih, poročilih o izkušnjah iz prakse ter občasnih ostrih časopisnih odzivih (na maturo) se pojavljajo različni problemski sklopi, ki jih je mogoče strniti v naslednja vprašanja:
^ Besedilo je nastalo na podlagi okrogle mize o zunanjem preverjanju pouka knjiiževnosti (v osnovni šoli) v okviru zborovanja slavistov, ki je potekalo v Murski Soboti od 1. do 3. oktobra 1998. Pričujoči članek se povezuje tudi s prispevkom »Relativna objektivnost« kot izhodišče zaključnega preverjanja znanja (1998). Slovenščina v šoli, 6, str. 30-33.
^ Vprašanje je, če pod temi pojmi vsi, ki sodelujejo v razpravah o problematiki, razumejo iste stvari. Prav različno razumevanje pojma in uporaba pojma »sposobnost« ter njegova povezanost in razmejenost s pojmom »znanje« je bilo, po izkušnjah soavtorja tega članka, neredko vir nesporazumov. Izraz sposobnost kot sopomenko za zmožnost uporabljamo v tem prispevku v skladu s slovensko književnodidaktično tradicijo (Krakar Vogel, 1991) ter učniškimi besedili (UN, 1998).
'   »Oba izraza štejemo za ustreznico angleškega izraza competence.« (Grosman, 1998: 6.)
5 X JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Ali je sedanjo obliko preverjanja mogoče povezovati s predlogi novih učnih načrtov, torej s premiki v
specialni didaktiki pouka književnosti?
Kaj so izhodišča za preverjanje bralne sposobnosti?
Kaj je mogoče »meriti« s poustvarjalnimi besedili in kateri tuji vzorci nam, poleg slovenskih izkušenj, lahko pri tem pomagajo?
Ne v opravičilo, pač pa zgolj v pojasnilo velja že uvodoma poudariti, da pri predlogih za spremembe ali popravke sedanjega zunanjega preverjanja znanja ne gre za 'defenestracijo' tistih strokovnih delavcev z različnih institucij, ki so po svojih najboljših močeh več let razvijali postopek priprave in ocenjevanja nalog. Znano je, da v šolstvu ne gre nič po »prekucuško«; tako bodo tudi prenovljeni modeli zunanjega preverjanja slejkoprej morali graditi na pozitivnih izkušnjah obstoječega modela in jih dograjevati v skladu s sodobnimi učniškimi modeli. Tako bo na podlagi sprejetih'' načel in usmeritev potrebno na novo opredeliti smisel, vlogo in zasnovo zaključnega preverjanja bralne sposobnosti, ki gotovo ne bo moglo biti zgolj preverjanje »objektivnih dejstev«, pač pa bo moralo preverjati tudi druge ravni kompleksne bralne sposobnosti. Nastajanje takega dopolnjenega modela preverjanja je seveda proces, v katerem bosta morali »stroka in praksa« dialoško iskati skupne rešitve. Prav tako zastavlja nova zasnova pouka književnosti v osnovni šoli vprašanja vertikalnega programiranja pouka književnosti, torej skladnosti ali vsaj primerljivosti modelov preverjanja po osnovni šoli in na primer na maturi. Vse to povezuje problematika šolskega eseja ter njegove vloge v razvijanju bralne sposobnosti; to deloma odprto strokovno področje je tudi osrednja problematika pričujočega prispevka.
1 Ali je sedanjo obliko preverjanja mogoče povezovati s predlogi novih učnih načrtov, torej s premiki v specialni didaktiki pouka književnosti?
1.0 že bežen pogled na predlog učnega načrta za osnovno šolo (3. triletje) pokaže, daje v središču branje umetnostnega besedila, ostala besedila pa so dopolnitev hteramoestetskega doživetja. Prav zato je na prvem mestu pri vsebinski zasnovi literamorecepcijski vidik (literarni interesi učencev), temu pa sledita literarnoteoretični (zvrstno-tematski) in literarnozgodovinski vidik. Literarni interesi narekujejo upoštevanje umetniške in trivialne, mladinske in nemladinske, motivno, tematsko in zvrstno raznolike književnosti. Posamezna obdobja so predstavljena že na začetku triletja s tematskim sklopom, v zaključnem letu pa dobijo učenci že tudi literarnozgodovinski pregled. Besedila seveda nikakor niso predpisana: »Učitelj samostojno izbira besedila iz predlaganega seznama, tako da ob kanonskih besedilih upošteva literarne interese otrok, pokrajinsko zastopanost avtorjev ter lastno vrednotenje književnosti.« (UN, 1998: 95.) Ker sta v samo zasnovo predloga učnega načrta vgrajena subjektivni izbor besedil, spodbujanje ubeseditve prvotnega Hteramoestetskega doživetja, pisno ustvarjanje in poustvarjanje besedil ter poglobljena interpretacija izbranih del, ni nič nenavadnega, da predvideva predlog »(p)reverjanje bralnih sposobnosti (...) ob neposrednem stiku z neznanim besedilom« (prav tam). Usmerjanje pouka k besedilu (besedilo kot izhodišče in cilj), ustvarjalnost in subjektivnost branja — vse to so načela, ki naj bi vodila tako skupno branje književnosti kot končno preverjanje bralne sposobnosti.
1.1 Kako pa Je na poosnovnošolski stopnji? Kaj so ali naj bi bile značilnosti šolskega eseja v srednji šoli? Zdi se, da se z ustvarjalnostjo in osebno noto povezuje že sam pojem eseja, kakor v svojem pregledu zgodovine esejistike zapiše D. Poniž (1993: 5): »Temeljni izhodiščni položaj pisca eseja pa je skrit v jasno prisotni (čeprav ne vedno jasno izraženi) nameri, da se pisec do predmeta eseja vede na izrazito oseben način.« Prav zaradi široke razgledanosti, osebnega pogleda, polemičnosti — vse to zahteva esej od pisca — D. Poniž podvomi v smiselnost pisanja eseja v srednji šoli in v
Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje je učni načrt za slovenščino v osnovni šoli sprejel na seji 29. 10. 1998.
52
JEZIK IN SLOVSTVO, Utnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE   IN  ČLANKI
višjih razredih osnovne šole. Dvom je upravičen in utemeljen, če ob pojmu esej mislimo na 'pravi' esej, na primer poUiterarno besedilo; seveda pa nihče, ki v učni program napiše, da učenci pišejo eseje, nima pred očmi vzrorcev Montaigna, Vidmarja, Rožanca, Stiha ali Debeljaka. Šolski esej nikakor ne seže do te globine, ostaja pa esej prav zato, ker poleg poznavanja gradiva vključuje mladostnikov osebni pogled na gradivo' — ob Prešernovem ciklu »moramo od dijakov pričakovati (jih usmeriti) v osebne sodbe in poglede na Sonete nesreče« (prav tam: 10). Avtor prispevka se zaveda tudi cilja take dejavnosti: »Na ta način ne spodbujamo samo kritično in samostojno mišljenje, na ta način tudi odpiramo prostor, v katerem se samosvoja in kritična mišljenja srečujejo na kritičen način.« (Prav tam.) S tem se avtor približa stališčem o dialoškosti, bralčevi soudeležbi pri vzpostavljanju besedilnega sveta ter relevantnosti besedila za bralca. Tovrstno privzgajanje kritičnosti pa lahko pripelje tudi do popolne poljubnosti; pod pojmom »osebno mnenje« se v tem primeru skrivata ali neznanje ali nekoherentno ponavljanje občih trditev.
Zdi se torej, da šolski esej kot odprto, osebnostno zavzeto razmišljanje o kakem književnem problemu lahko zaide na dve stranpoti: v 'varno', 'objektivno' ponavljanje literarnih dejstev in v povsem poljubno nizanje domislic na temo. Oba odklona opredeljuje tudi N. Barbaric (1993: 31) — »prvi je lahko umna, a pusta reprodukcija količinsko velike snovi, drugi čvek brez poznavanja literarnih pojavov«. Ob tem predlaga nekaj možnosti za pripravo na pisanje eseja (vodena vprašanja, komentar, dnevniki branja), zapiše pa tudi uporaben pregled tujih napotkov, praktičnih navodil za pisanje eseja o literaturi. Izogibanje poljubnosti in zagotavljanje primerljivosti rezultatov je vidno v izhodiščih publikacije Književnost na maturi. B. Krakar Vogel (1994) piše o predpisani snovi za književni pouk in njeno nujnost utemeljuje s tem, da »eksterno preverjanje zahteva pri vseh predmetih točno dogovorjene vsebine, na katere se bodo navezovala maturitetna vprašanja« (prav tam: 8), zato »se v enem delu književnega pouka 'svoboda izbire' pri tako zamišljeni maturi pač ne more upoštevati.«' Tudi v tem primeru bi veljalo slediti konceptu t. i. »relativne izbirnosti«:' seznam del naj bi ponujal le okvir, znotraj katerega bi učitelj izbiral svobodno, vprašanja za zunanje preverjanje pa naj bi bila pripravljena tako, da ne bi spraševala po čisto konkretnih besedilh, pač pa bi bila bolj splošna in bi kot taka 'pokrila' celoten sklop. Druga avtoričina trditev je povezana z nujnostjo navodil: »Pred pisanjem pa naj bi učenci hkrati z naslovom esejske naloge dobili konkretna navodila oziroma oporne točke, ki bi jim pomagale, da se osredotočijo na bistvo obravnavanega problema.« (Prav tam: 29.) Ob tem je zapisano, da se tovrstna navodila pojavljajo tudi v drugih sistemih zunanjega preverjanja ter da se zoper taka navodila pojavljajo ugovori, češ da onemogočajo ustvarjalnost. Potrditev ugotovitve, da se zdijo taka navodila praktikom problematična, najdemo v odzivu profesorjev Gimnazije Jurija Vege* (Idrija) ter v pripombah profesorjev k navodilom za interpretativni esej iz 1.1997.' Povsem seje mogoče strinjati s stališčem, da navodila »usmerjajo učence k temeljnim problemom, jim dajejo oporo za razmišljanje, jih odvračajo od praznega besedičenja« (prav tam: 34) — v tem smislu so navodila dobrodošla. Težave
^ »Gre torej za besedilo, ki vsebuje subjektivno doživljajske in objektivno analitične sestavine, pa naj gre za bolj literarnega, bolj znanstvenega, kritičnega ali za še drugačen (zakaj ne šolski?) esej.« (Krakar Vogel, 1994: 27.)
* S tem se znova načenja vprašanje zaprtega in odprtega kurikula. Tudi v modelu pouka književnosti, ki vodi v zunanje preverjanje, je izbirnost mogoča. Predpisani seznam besedil za mednarodno maturo ponuja vsebinske sklope, med katerimi učitelj po lastni presoji izbere tri in jih poglobljeno obravnava. Poleg tega ima na voljo še čisto poseben sklop, ki ga izbere sam in ga zunanji ocenjevalec ne preverja.
' Besedna zveza izhaja iz pojmovanja »relativne objektivnosti« ocenjevanja: »Objektivnost pri ocenjevanju celovitega samostojnega besedila, ki je sinteza znanja in različnih duševnih dejavnosti posameznika, je drugačna kot objektivnost pri ocenjevanju matematičnih nalog. Če bi pri ocenjevanju le-teh lahko govorili o absolutni objektivnosti, gre pri ocenjevanju besedi esejskega tipa za t. i. relativno objektivnost, ki mora upoštevati nujno prisotnost subjektivnih sestavin. Te so namreč legitimna posledica večplastne narave besedne umetnosti, recepcije njenega razlagalca, pa ocenjevalčevega razumevanja konkretnih literarnih del in njegovega sprejemanja ali odklanjanja kandidatovega subjektivo-objektivnega pisanja o njih.« (B. Krakar Vogel, 1994: 35.)
^ »(N)avodila so bila takšna, da so bila po eni strani učencem v pomoč, po drugi pa so jih preveč utesnjevala; to se je vidno pokazalo v večini nalog pri kompoziciji sestavka.« (V: Barbarič, 1994: 57.)
^ »Navodila bi morala biti krajša, jasna, usmerjena k interpretaciji, ne k faktografiji. Taka bi omogočala bolj subjektiven pristop kandidata, eseji pa bi bili manj podobni kontrolni nalogi.« (Rokopis pisma RPK, 21. 4. 1997.)
53
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE   IN   ČLANKI!
pa se pojavijo, ko postanejo tovrstna navodila prepodrobna in že sama po sebi predvidevajo kandidatov odgovor na vprašanje. Tuja navodila (Barbarič, 1993: 39-46) kažejo bolj na to, da gre za usmerjanje učencev v pridobivanje sposobnosti pisanja nalog esejskega tipa (izbor teme, pristop k temi, tezni stavki, ogrodje eseja) oziroma globalno strukturo pisnega izdelka (francoska matura: razporeditev dela po urah, organizacija dela, razporeditev in obseg delov eseja). Med navedenimi priporočili torej nikjer ni zaslediti podrobnih vsebinskih napotkov, takih, kot jih vsebuje izpitna pola (maj 1998). Napotki tako ob razpravljalnem kot ob interpretativnem eseju zahtevajo predvsem obnavljanje vsebinskih prvin obravnavanih del; ob interpretativnem eseju med navodili ni sledu o osebnem odzivu dijaka na tako aktualno besedilo, kot je Cankarjeva drama Za narodov blagor. Taka navodila precej omejujejo možnost subjektivne izbire vidika, teme, saj tako rekoč povsem določijo, celo vsilijo zgradbo in vsebino eseja. Hkrati tako podrobna navodila zlahka privedejo do uniformnosti in brezosebnosti eseja, ki se spreminja v nalogo objektivnega tipa. Ne gre torej za vprašanje, navodila da ali ne, pač pa, kakšna so ali naj bi bila navodila, kako podrobni in omejujoči napotki. Tuja navodila so s tem v zvezi veliko bolj splošna, kandidatu dovoljujejo subjektivni pristop tako k besedilu kot k problemu. Medarodna matura v izpini poli na višji ravni ob neznanem besedilu sploh ne ponuja nikakršnih dodatnih navodil ali nalog za usmerjanje dijaka, pač pa vse to vgrajuje v vsebinsko nevezane ocenjevalne deskriptorje. Na nižji ravni navodila so, vendar kandidata ne smejo omejevati in tudi ne smejo biti prepodrobna. Tako na višji kot na nižji ravni pa razpravljalni esej v okviru mednarodne mature nima nikakršnih opornih točk ali vprašanj, pač pa prepušča kandidatu, da v okvirih svoje »sposobnost(i) literarnega raziskovanja« (Krakar Vogel, 1994: 22) pojasni izbrani naslov oziroma vidik tematskega sklopa.
Šolski esej, njegov smisel, zgradba in osebna nota so potemtakem tesno povezani z izhodišči in merili za sestavljanje esejskih naslovov ter navodil. Za nadaljnje razmišljanje o slovenskem ekstemem preverjanju se zdi smiselno posvetiti več pozornosti predvsem izboru naslovov oz. tem esejev. Sestavljanje esejskih naslovov in izbor besedil se, prav tako kot sam esej, giblje med dvema skrajnostma: med predvidljivostjo odgovorov (podrobna vsebinska vprašanja) in poljubnostjo odziva, ki se lahko (ni pa nujno), sprevrže v besedičenje. Pri zastavitvi naslova tem ter pri izboru besedil je, sodeč po izkušnjah priprave vprašanj za mednarodno maturo, potrebno upoštevati več meril. Naslov naj bi bil:
— zastavljen tako, da bi nanj lahko odgovorili dijaki na podlagi branja in študija izbranih besedil iz tematskega sklopa, torej odprt za različna dela;
— aktualen, vznemirljiv, nagovoren, povezan z dijakovim tukaj in zdaj;
— jasen in nedvoumen, a ne preozek;
— povezan z leposlovjem, ne pa na primer s splošno problematiko, a tudi ne le z literarno vedo.
Ob tem pa se kaže še ena možnost za zagotavljanje 'vznemirljivosti' pisanja maturitetne naloge, in sicer pluralnost besedilnih vzorcev. Kazalo bi pretehtati in strokovno utemeljiti možnosti prenosa in prilagoditve tujih vzorcev'" v naš prostor, ob tem pa upoštevati predloge domačih strokovnjakov. Med tujimi predlogi, npr. v okviru mednarodne mature pri drugi nalogi iz svetovne književnosti, najdemo raznolike možnosti za preverjanje znanja in ustvarjalnosti učencev. Tu so analiza odlomkov, pastiš (»posnemanje ali ponovno ustvarjenje že objavljenega dela« (Čoki, Sajko, 1995: 41)), monologi, dnevniki likov, fiktivni intervju z avtorjem, nadaljevanje dela, nov zaključek drame ipd.; seveda je ob tem nujna utemeljitev ustvarjalnega pristopa. V to smer razmišljata tudi Z. Božič (1994) in M. Jesenšek (1998); prvi v prikazu priprave na razpravljalni esej prikazuje možnosti »(u)trjevanja z ustvarjalnim pisanjem«, ki ga opredeli kot igro vlog, »ko damo učencem za domačo nalogo oblikovanje proznega ali dramskega besedila, v katerem ustvarjalno preoblikujejo del dogajanja v literarnem delu, bodisi s spreminjanjem zgodbe, junakov, dialoga, itd. bodisi z aktualizacijo, in tako izrazijo samega sebe in razvijejo svoja literarna nagnjenja in sposobnosti«
'" »Seveda izkušenj ne gre presajati v celoti, pač pa je treba vsako podrobnost premisliti in tisto, kar se obnese, postopoma
uvesti k nam.« (Cokl, Sajko, 1995: 5.)
54 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
(Božič, 1994: 51). M. Jesenšelc (1998: 8) predlaga še eno možnost, in sicer pisanje podlistka kot »živahnejš(e), primerjenjš(e) in prijaznejš(e) oblike« od eseja.
Ali torej res ne bi bilo mogoče — po predhodni tehtni in za različna mnenja odprti debati — sestaviti maturitetne pole tako, da bi dijak izbiral med različnimi možnostmi, na primer vsaj med ustvarjalnim odzivom na znano besedilo, z navodili nezamejeno interpretacijo neznanega besedila, aktualnim razpravljalnim esejem, v katerem bi pokazal svojo literamovedno in kulturnozgodovinsko razgledanost?
2 Kaj so izhodišča za preverjanje bralne sposobnosti?
2.0 Ali je glede na današnje stanje v naši literarni vedi, ob njeni sodobni pluralnosti metod, mogoče najti izhodišča za tak pouk književnosti in tako zunanje preverjanje, ki bosta upoštevala dialoškost branja, a ne bosta zapadla v poljubnost impresionistične interpretacije? Ki bosta upoštevala ustvarjalnost, a hkrati ustvarjalne odzive postavila v kontekst dejstev in znanja? Ki se bosta izogibala absolutnim zahtevam po objektivnosti in se ukvarjala s književnostjo kot posebno govorico, ne pa kot z nizom dejstev?
2.1 Književno besedilo je najprej in predvsem besedilo, polje pogovora med bralcem in »verigo označevalcev«. Temelj pouka književnosti je torej dialoškost," ki ne velja le za metode, pač pa predvsem za tvorjenje besedila ter za vrednotenje bralne sposobnosti. Polje pogovora je odprto, nedorečeno, svobodno, igrivo, saj vanj vnašata svoje miselne koncepte tako književnost (avtor) kot bralec (medbesedilnost, zunajliterama izkušenost). Tudi »rezultat« pogovora je »odprt« — da pa se predvideti ravni dialoga z besedilom oziroma (različne) bralne strategije, ki omogočajo primerjanje odzivov različnih bralcev.'^ Z umetnostnim besedilom se povezujejo naslednje bralne strategije, ki vzpostavljajo konsistentnost literarnega besedila (prim. Nodelman, 1996):
— konkretizacija besedilnih slik,
— literarne osebe in motivacija (razlikovanje ploskih in zaokroženih literarnih oseb),
— zgodba (razvijanje zgodbe na podlagi pričakovanj in popravkov),
— tema (ta je za nekatere interprete najpomembnejša: morala zgodbe, paraboličnost itn., toda besedila ni mogoče strniti le na tematski povzetek),
— zgradba (povezava besed, podob in idej) ter
— perspektiva in fokalizacija (pripovedovanje o dogodku in videnje dogodka skozi oči kake osebe).
K tem šestim členom je mogoče dodati tudi nekatere druge sestavine literarnega besedila, na primer snov in vprašanja mimetičnosti, razpoloženje, motive, slogovne konstante in inovacijo, medbesedilnost; toda slejkoprej so prav te strategije tista oporna točka, na kateri temeljijo kriteriji za razvijanje in preverjanje bralne sposobnosti.
2.2 Redukcija pouka književnosti zgolj ali predvsem na »zunanje«, tj. na ideološke, spoznavne (literamovedne)'' ali jezikovnostilne"* vidike je redukcija dialoškosti in je v nasprotju s temeljnim
o diaioškosti piše v knjigi Užitki mladinske književnosti P. Nodelman (1996); kot osrednje ugodje opredeljuje užitek ob dialogu, pogovoru, delitvi doživetja ob knjigi. V tem smislu opozarja tudi na pomen bralčevega odziva na besedilo, in to (!) celo v okviru univerzitetnega poučevanja književnosti. Problematizira tudi apriorno sprejemanje »mnenj profesorjev« ter tudi ob branju »eksperta« opozarja na subjektivno pogojenost take konkretizacije besedila.
Zdi se, da prav različna razvitost bralnih strategij, ne pa podatkovne obveščenosti o književnosti, omogoča, »utemeljuje« pouk književnosti kot aktivnost, kot vajo v branju.
M. Grosman v svojih člankih (1996, 1997a, 1997b, 1998) piše tudi o problemu utemeljevanja pouka knjiiževnosti na apriornih zahtevah stroke.
Prim. tezo, »da je jezik samo zunajliterarno gradivo za nastanek literarnega dela tako kot druge plasti objektivne realnosti in da se znotraj besedne umetnine spremeni v nekaj bistveno drugega, kar ni več lingvistična, ampak izrazito literarno-etsteska realnost« (Kos, 1981: 19).
55
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE   IN  ČLANKlj
ciljem pouka književnosti, tj. s sposobnostjo razvijanja literarnoestetske komunikacije. S tem je povezano tudi pridobivanje recepcijske sposobnosti, tj. razvijanje eidetske sposobnosti, sposobnosti videnja relevantnega problema v besedilu (identifikacija), zaznavanje pripovedne strukture, zaznavanje osebe in motivacije, zaznavanje osnovnega razpoloženja, interes za avtorjevo videnje problemske situacije, sposobnost vstopanja v svet domišljije, sposobnost zaznavanja motivov in tem, poznavanje forme in tradicije (Kordigel, 1995/96). Razvijanje literarnoestetske komunikacije je vzpostavljanje pogojev, v katerih bralec »prepoznava« relevantnost literarnega besedila za svoje obzorje pričakovanj. Literamovedno znanje je v razumevanju besedila sicer pomembna sestavina, ne pa glavni cilj pouka književnosti. Mladi bralci vedo, kaj je balada, zato da še globlje dojamejo (inovativno baladnost) Povodnega moža, ne berejo Povodnega moža zato, da bi se naučili, kaj je balada.
2.3 Ob ustvarjalnosti je potrebno upoštevati tudi verjetnost branja. Ker je branje subjektivno zapolnjevanje nedoločnostnih mest v besedilu, je potrebno »prostor kreativnosti« branja ohranjati. Če naj bi bila literarnovedna interpretacija karseda »objektivna«, naj bi šolska interpretacija težila k inovativnemu, a še vedno verjetnemu zapolnjevanju nedoločnostnih mest. Povsem subjektivno, na besedilo nevezano zapolnjevanje bi namreč šolsko interpretacijo spremenilo v uro hterarne delavnice; ta je sicer dobrodošla, a ne edina sestavina pouka književnosti.
2.4 V tesni zvezi z dialoškostjo je tudi načrtovanje pouka in preverjanja. Danes se zdi (za osnovno šolo) smiselno predvsem tematsko programiranje pouka književnosti, ki je morebiti najbližje mlademu blalcu (posameznik kot junak, soljudje (socialna tematika), ljubezen, uporništvo, ustvarjalnost, protest, tabu teme ipd.). Tuji modeli predlagajo še žanrsko programiranje (poezija, proza, kratka zgodba, esej ipd.). Slehrno načrtovanje pouka književnosti naj bi se izogibalo predvsem natančnemu predpisovanju velikega števila obveznih besedil. Ponujalo naj bi le okvir, znotraj katerega učitelj izbira glede na literarne interese svojih mladih bralcev in seveda tudi svoje literarne interese.
Tudi preverjanje znanja naj bo karseda 'ustvarjalno'; bralec naj bi imel možnost pokazati svojo ustvarjalnost, osebni angažma, svoj pogled, ne pa le poznavanje literamovednih dejstev. V tem smislu je kot možnost preverjanja bralne sposobnosti na voljo več različnih obhk: preverjanje bralne sposobnosti ob neznanem besedilu, nagovorni razpravljalni esej, ki hteraturo povezuje s posameznikovo realnostjo, nadaljevanje in preoblikovanje besedila, pastiš, pretvorba enega žanra v drugega, parodija in travestija. To so seveda zgolj oblike — mladi bralci, učitelji in ocenjevalci morajo natančno vedeti, katere prvine bralne sposobnosti oziroma katere literarne strategije se preverjajo. Privid objektivnosti, ki ga dobimo s predpisovanjem obveznih del in literamovednih kategorij, zamegli dejstvo, da se ob takem načinu preveč zoži polje svobode in dialoškosti. Nevarnost je seveda, da se dialoški pouk književnosti sprevrže v čisto impresionistično interpretacijo ah »divjo ustvarjalnost«; toda nasprotje med »razumom« in intuicijo, med svobodo in določenostjo branja je vir paradoksalnega položaja učitelja književnosti. Ta ve več, pa ne sme vsiljevati razumevanja, ker sicer besedilo ni več »učenčevo«, hkrati pa ve tudi, da je učencu z neobveščenostjo zaprta marsikatera pot v pomensko »prostornino« besedila. Obnaša se torej kot »enakopravno-neenakopravni« sogovornik, tudi njegovo branje je le eno od branj, je — kljub znanju — le osebno branje. Dialoškost velja tudi za srečanje učiteljeve in učenčeve interpretacije. To velja seveda tudi za literarno vedo, ki svojih 'objektivnih' spoznanj ne zmore prenašati, 'cepiti' na sodobnega mladega bralca. Modele branja lahko zgolj ponuja, a ob tem opozarja za zmuzljivost literarnega besedila; s tem se odreče zapeljivemu predpisovanju izbora in poučevanja, ki ga namenja učiteljem književnosti.
56
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN  ČLANKU
3 Kaj je mogoče »meriti« s poustvarjalnimi besedili in kateri tuji vzorci nam, poleg slovenskih izkušenj, lahko pri tem pomagajo?
3.0 Navedena izhodišča za preverjanje bralne sposobnosti je potrebno povezati s kategorijami in deskriptorji za vrednotenje pisnih izdelkov dijakov. Tudi te kategorije naj bi bile splošne, nevezane na konkretna dejstva ali opredelitve (torej »pokaže literarnozgodovinsko in literamoteoretično znanje«, ne pa »v besedilu prepozna značilnosti realizma«).
3.1 V publikaciji Esej in šolski esej je M. Štrancar (1993) na podlagi Bloomove taksonomije ciljev ter literamovednih spoznanj predstavil več kategorij za vrednotenje esejev; z njimi se preverja sposobnosti analize, sinteze, razumevanja, znanja, uporabe in vrednotenja. Štrancarjevo besedilo vključuje tudi prvine za ovrednotenje šolskega eseja (prav tam: 61-73). Ti opredeljujejo učenčevo
— znanje (poznavanje avtorjev in medbesedilnost),
— obvladovanje zgradbe eseja (naslov, sinopsis, jedro, navezovalni načini, navedki, zaključek, slog, oblika),
— lastno odzivanje na problem (ustvarjalnost, osebni pogledi).
Zdi se, da v prispevku prevladujejo deskriptorji, ki so povezani z esejem kot žanrom, tj. predvsem z njegovo notranjo zgradba (»disciplina« esejskega pisanja). Posebno razvrstitev, ki kaže na kriterije za razvrščanje izdelkov, prinaša tudi besedilo N. Barbarič, objavljeno v isti publikaciji. Avtorica razvršča besedila na »verne reprodukcije« (L), dokazovanje razumevanja snovi (II. — reprodukcije s parafrazo, doživljajski spis, aktualizacija in polemika), osnovni problemski pristop k besedilu (III. — anahza posameznih elementov, osebni dnevnik branja), ustrezni eseji (IV.). Njeno razvrstitev se da povezati z različnimi odzivi na izbrano temo, tj. tako s povsem subjektivnimi doživljajskimi spisi kot z ustrezno kombinacijo osebnega pogleda in analiz literarnih besedil. Že na podlagi teh dveh vzorcev je očitno, da deskriptorji ne morejo biti enoravninski, ne smejo torej vrednotiti le literarnega znanja ali le ustvarjalnosti. Deskriptorji mednarodne mature so v tem smislu raznoliki. Pri vrednotenju razpravljalnega in interpretativnega eseja so kriteriji oziroma deskriptorji:
— razumevanje snovi (npr. razumevanje neznanega besedila),
— kakovost idej (odziv na besedilo: pestrost, natančnost, izvirnost mišljenja ipd.),
— predstavitev (npr. obvladovanje besedilnega vzorca razlage),
— pravilna uporaba jezika.
Kriteriji esejev na teme iz svetovne književnosti se osredotočajo na tri ravni: izbor naloge in zanimivost idej, znanje in razumevanje, predstavitev.
NEZNANO BESEDILO, KNJIŽEVNI PROBLEM
PISEC ESEJA, FIKTIVNOST IN ZUNAJLITERARNA STVARNOST
57
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE   IN  ČLANKIi
3.2 Koliko naj bo kriterijev za preverjanje znanja? Kaj vse naj vključujejo? Odgovore in poglede na to je mogoče oblikovati na podlagi upoštevanja okoliščin, v katerih poteka zaključno esejsko sporočanje. Temeljni členi te posebne sporočanjske situacije so:
Odnos med esejem in vsebino neznanega besedila (interpretativni esej) oziroma književnim problemom (razpravljalni esej) vzpostavlja kriterij razumevanje (besedila, vidika), ki se mu pridružuje kriterij uporabe književnega znanja (iz povezave med esejem in pridobljenim literarnovednim znanjem). Odnos med esejem in besedilnim tipom da kriterij, ki je povezan z zgradbo in jezikovno pravilnostjo. Razmerje med esejem in piscem izoblikuje kriterij ustvarjalnosti in osebnega odziva, medtem ko izhaja prepričljivost in nagovornost iz dejstva, da esej bere ocenjevalec. Od izvedbe in natančnejše diskusije sta odvisna povezanost posameznih kriterijev in razmerja med njimi.
3.3 Na prvi pogled se kažejo štirje stebri preverjanja, ki jih je glede na aktualne razprave v načrtovanju pouka književnosti smiselno povezati s kriteriji za vrednotenje razlagalnega spisa (ob neznanem besedilu).Bržkone so ti stebri/kriteriji skupni za preverjanje bralne sposobnosti ob zaključku osnovne in srednje šole, različni so le razvitost bralne sposobnosti ter obseg in globina znanja, ki se povezujajo z deskriptorji. Tovrstna povezanost ocenjevalnih meril je pomembna tudi glede na zahtevo po upoštevanju povezanosti osnovnošolskega in srednješolskega pouka književnosti (Rosandič, 1988; Barbarič, 1993).
1. Razumevanje Dijak(inja)/učenec, učenka:
— 1: ni napisal(a) eseja, ni razumel(a) besedila, je le prepisal(a) nekaj povedi iz besedila;
— 2: je pokazal(a) le sposobnost parafraziranja besedila; besedilo je le obnovil(a), in še to površno;
— 3: je povzel(a) vsebino besedila, posameznih prvin še ni povezal(a);
— 4: je povzel(a) in povezal(a) vsebino besedila, zaznal(a) in deloma razložil(a) je tudi uporabo in učinke posameznih slogovnih prvin;
— 5: je povzel(a) in povezal(a) vsebino besedila, razumel(a) je posredna sporočila ter razložila vse bistvene slogovne prvine.
2. Uporaba književnega znanja Dijak(inja)/učenec, učenka:
— 1: besedila ni povezal(a) z literamovednimi pojmi, napisal(a) je »doživljajski« spis na literarno temo;
— 2: besedilo je zvrstno-vrstno označila, pri pretežno doživljajskem odzivu je uporabljal(a) temeljne literarnovedne pojme;
— 3: je prepoznal(a) zvrst in vrsto besedila ter ob besedilu opisal(a) njune značilnosti, označil(a) besedilo glede na čas nastanka oziroma avtorja, zaznal(a) je tudi druge sestavine besedila (književna oseba, zvočnost pesniškega jezika, besede s prenesenim pomenom, zunanja zgradba, tema); književno znanje je mestoma dopolnil(a) z znanjem iz zgodovine, zemljepisa, mitologije ipd.;
— 4: je prepoznal(a) zvrst in vrsto besedila ter ob besedilu opisal(a) njune značilnosti, označil(a) besedilo glede na čas nastanka, literarno obdobje oziroma avtorja, zaznal(a) je tudi druge
Interpretacija neznanega besedila naj bila temelj preverjanja bralne sposobnosti (na koncu osnovne šole). Tej se lahko pridruži še en spis oziroma krajši sestavek, ki se na besedilo navezuje. Možnosti »drugega spisa« so raznolike: tematski spis na podlagi dela besedila, primerjava besedil, poustvarjalno besedilo z utemeljitvijo, literarnovedna predstavitev avtorja ipd. Natančnejša navodila za ta del preverjanja bi bilo potrebno skrbno izdelati in jih prilagoditi sposobnostim učencev.
58
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN   ČLANKIi
sestavine besedila (književna oseba, prespektiva, ritem in sporočilnost, zvočnost pesniškega jezika, tvorjenke, besede s prenesenim pomenom, zunanja in notranja zgradba, pripovedovalec, slogovni postopek, tema); književno znanje je dopolnil(a) z znanjem iz zgodovine, zemljepisa, mitologije ipd.;
— 5: je prepoznal(a) zvrst in vrsto besedila ter ob besedilu opisal(a) njune značilnosti, označil(a) besedilo glede na čas nastanka, literarno obdobje oziroma avtorja, zaznal(a) je tudi druge sestavine besedila (književna oseba kot tip, primerjava prespektiv, ritem, verz, rima in sporočilnost, zvočnost pesniškega jezika, tvorjenke, besede s prenesenim pomenom, simbolika, zunanja zgradba, analitična in sintetična zgradba, pripovedovalec, slogovni postopek, jezikovna zvrstnost, tema); književno znanje je dopolnil(a) z znanjem iz zgodovine, zemljepisa, mitologije, pa tudi z drugih področij (umetnostno, družboslovno).
3. Zgradba spisa in jezikovna pravilnost Dijak(inja)/učenec, učenka:
— 1: spisa ni členil(a), pokazal(a) je hude, ponavljajoče se jezikovne primanjkljaje, spisa ni napisal(a) urejeno;
— 2: spisa še ni členil(a), čeprav je že oblikoval(a) nekaj uvodnih in sklepnih misli, spis je le občasno napisal(a) urejeno, sicer pa je pretežno nizal(a) misli v spis z večjimi pravopisnimi, oblikoslovnimi in skladenjskimi napakami;
— 3: je spis členil(a) na uvod, jedro in zaključek, misli je izrazil(a) jasno, a še ne v celoti sistematično (na primer z opaznimi nesorazmerji med deli eseja); napisal(a) je spis z nekaj pravopisnimi napakami;
— 4: je spis, v katerem se pravopisne napake pojavijo le izjemoma, primemo razčlnenil(a), in sicer na uvod, jedro in zaključek ter odstavčno, misli je izrazil(a) jasno in sistematično;
— 5: je spis, v katerem praviloma ni pravopisnih napak, primerno razčlenila, in sicer na uvod, jedro in zaključek ter odstavčno, uporabljal(a) je tudi opombe in navedke, misli je izrazil(a) jasno in sistematično.
4. Odziv, prepričljivost in vrednotenje besedila Dijak(inja)/učenec, učenka:
— 1: ni pokazal(a) odziva na besedilo;
— 2: je le občasno pokazal(a) lasten odziv na besedilo, in to predvsem z neprepričljivimi samoumevnimi sodbami;
— 3: je pokazal(a) lasten odziv na besedilo, ki je le deloma prepričljiv in izviren, saj temelji na presplošnih sodbah in je predvsem ponavljanje že znanih stališč;
— 4: je pokazal(a) prepričljivo, živo in izvirno lastno vrednotenje glavnih prvin besedila, besedilo je komentiral(a) glede na lastno izkušenost, s svojimi pogledi je skušal(a) prepričati bralca;
— 5: je pokazal(a) zelo prepričljivo, živo in izvirno lastno vrednotenje glavnih prvin besedila in podrobnosti, besedilo je komentiral(a) glede na lastno izkušenost, medbesedilnost (književnost, vizualne umetnosti, mediji) in aktualnost, s svojimi pogledi je bralca prepričal(a).
Navedeni štirje kriteriji s petimi ravnmi deskriptorjev niso ocene, pač pa stopnje oziroma točke. Jasno je, da lahko isti spis doseže različne ravni, tj. na primer 4 pri kriteriju razumevanje in 2 pri kriteriju odziv, prepričljivost in vrednotenje besedila; končni seštevek točk se nato pretvori v oceno.
3.4 Tako nekako bi bilo mogoče oblikovati osnutke kriterijev za preverjanje bralne sposobnosti ob interpretativnem eseju. Isti kriteriji, z manjšimi prilagoditvami, bi lahko nastali tudi za vrednotenje razpravljalnega ali poustvaijalnega spisa, podlistka, parodije, intervjuja, dela režijske knjige (ob dramatiki), pa za dramatizacije in poskuse polemike. Literama obzorja so neskončna — in prav take so možnosti (po)govora o njih.
59
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
Misel za konec? »Ponavljam: učenci imajo veliko povedati, le (ustrezne) možnosti jim ne damo (dovolj).« (Štrancar, 1993: 53.)
4 Literatura
N. Barbarič (1993). Poročilo o analizi poskusnega maturitetnega eseja četrtošolcev. V: Književnost na maturi. Ljubljana: ZRSŠ.
Z. Božič (1994). Celovita šolska interpretacija kot priprava na razpravljalni esej. V: Priprava na razpravljalni esej v drugem letniku srednje šole. Ljubljana: ZRSŠ.
S. Čoki, M. Sajko (1995). Slovenščina v programu mednarodne mature. Ljubljana: MŠŠ, Urad za šolstvo.
M. Grosman (1996). Književni pouk med preteklostjo in prihodnostjo. Sodobna pedagogika, 9-10. M. Grosman (1997a). Branje kot dejavna jezikovna raba. V: Pouk branja z vidika prenove. _ Ljubljana: ZRSŠ.
M. Grosman (1997b). Sestavine književnega pouka, ki zavirajo razvoj bralne sposobnosti. V: Pouk branja z vidika prenove. Ljubljana: ZRSŠS.
M. Grosman (1998). Predgovor. Vprašanja o pouku književnosti. V: Jezikovne zmožnosti za maturo iz angleščine. Ljubljana: ZRSŠ.
M. Jesenšek (1998). Muhasto pismo in Kersnikov podlistek proti maturi in eseju. Slovenščina v šoh, III, 2.
M. Kordigel (1995/96). O oblikovanju kurikula namesto učnega načrta za šolsko srečevanje s književnostjo ali problem literarnega scientizma. Jezik in slovstvo, XLI, 1-2.
J. Kos (1981). Morfologija literarnega dela. (Literarni leksikon, 15). Ljubljana: DZS.
B. Krakar Vogel (1994). Preverjanje znanja in sposobnosti pri pouku književnosti. V: Književnost na maturi. Ljubljana: ZRSŠ.
P. Nodelman (1996). The Plesasures of Children's Literature. New York: Longman. (2.).
D. Poniž (1993). Beseda o eseju. V: Esej in šolski esej. Ljubljana: ZRSŠ.
D. Rosandič (1988). Metodika književnog odgoja i obrazovanja. Zagreb: Školska knjiga.
Štrancar (1993). Elementi za ovrednotenje šolskega eseja. V: Esej in šolski esej. Ljubljana: ZRSŠ.
UN (1998). Slovenščina, predlog učnega načrta. Ljubljana: NKS.
Igor Saksida UDK 378.882:028.02:37I.26/.27
SUMMARY
THE PHILOSOPHY OF AND SUGGESTIONS FOR EXTERNAL TESTING OF THE READING ABILITY
Against the backdrop of recent changes in literary curric- ledge testing, which should be combined with students' ula, the article addresses a number of pertaining ques- creativity and subjective response. The suggested basis tions: can the existing form of testing be related to the for objective evaluation is a set of detailed criteria for new curricular drafts, what is the philosophy behind read- essay scoring. These criteria are summed up in the final ing ability testing, what can re-created texts 'measure', part of the article. The article also discusses dialogic and which foreign models, besides our own experience, reading as a type of exercise, questions literary classes can be of help in designing the new system. The objective programming based on literary history, and advocates type of testing, which covers only literary knowledge, is optional approach in discussing literary texts in the class-challenged by the concept of relative objectivity in know- room.
60
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI!
Irena Grčar UDK 82LI63.6.09-3"1892/1894":070 Vesna"
Gimnazija Jožeta Plečnika v Ljubljani
Pripovedna proza v reviji Vesna
T esna, mesečnik slovenskega dijaštva, je izhajala v letih 1892-1894. Osnovali so jo dunajski visokošolci, glavni pobudnik pa je bil Janko Vencajz, ki je želel po zgledu takratnega češkega študentskega radikalnega gibanja tudi iz slovenskega dijaštva napraviti politično in kulturno organizacijo.
Vesna je v glavnem nastala zaradi nezadovoljstva svobodomiselne mladine »s političnim kompromisarstvom in slovstveno pasivnostjo voditeljev in glasnikov liberalizma« (Slodnjak, 1961: 285). Mahničev vpliv je od osemdesetih let 19. stoletja dalje naraščal. Njegov radikalni klerikalizem ni vplival le na duhovščino, temveč je agresivno prodiral tudi med dijaštvo in celo posvetno izobraženstvo. Med letoma 1888 in 1896 je izdajal časopis Rimski katolik, v katerem je pozival gimnazijce, naj pišejo spise na razpisane teme zgodovinskega, filozofskega in redkeje leposlovnega značaja. V ta namen je k Rimskemu katoliku leta 1892 osnoval Dijaško prilogo, v kateri je najboljše spise v izvlečkih ali v celoti objavljal in zanje izplačeval nagrade.
Klerikalni krog je od leta 1888 izdajal tudi literarno revijo Dom in svet. Njen urednik Lampe je klerikalno usmerjenemu podmladku sam osnoval leta 1891 almanah Pomladni glasi, ki je na eni strani služil kot literarna vadnica ustvarjalcem in na drugi kot vzgojno čtivo za mlade bralce, saj je prinašal konzervativno, moralno in poučno branje domačih vsebin.
Liberalni krog, ki je literarno deloval v Ljubljanskem zvonu, se po mnenju vesnanov ni dovolj odločno zoperstavljal prodirajočemu klerikahzmu.
V Slovenskem narodu je 27. februarja 1892 izšel oklic o ustanovitvi Vesne, v katerem so ustanovitelji poudarili:
1. Vesna je vsestranski neodvisen dijaški list z leposlovno-znanstveno vsebino.
2. Ne izključuje dnevnih (aktualnih) vprašanj, v kolikor so ta povezana s kulturnim napredkom Slovanov.
3. Za podlago ji je splošnoslovanska kultura, trudila se bo pospeševati »druženje vseh oseb in stanov, kateri se hočejo neustrašno boriti za slovenski narod na slovanski podlagi«.
4. Vesna hoče vzgajati rod mladih znanstvenikov in umetnikov.
5. Trudila se bo za večjo samostojnost žensk in njihovo priznanje v javnem življenju.
V svojem oklicu o ustanovitvi so vesnani poudarjali predvsem svoja liberalna politična načela, ki jih »voditelji in glasniki liberalizma« niso dovolj zavzeto uresničevali, ničesar pa niso povedali o svojem literarnem programu oziroma niso izpostavili svojih literarnih prepričanj in načel. Kljub
'   članek je prirejen po diplomski nalogi Pripovedna proza v reviji Vesna (1996). Ljubljana: Filozofska fakulteta. Oddelek za slovanske jezike in književnosti.
61
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE   IN   CLANKI]
temu da tega niso storili, lahko iz obravnave proznopripovednih besedil v Vesni razberemo poetološko usmerjenost vesnanske skupine.
1. Novela
Literarna teorija je izdelala kar nekaj teorij novele, vendar pa »ni kljub številnim poskusom iznašla kakšne temeljne, obvezne in splošnoveljavne shematične definicije« (Kmecl, 1975: 33). Najbolj splošno opisno definicijo novele za šolsko rabo je podal Kos v svojem Očrtu literarne teorije: »Novela /.../ je krajša ali srednje dolga pripoved, napisana večidel v prozi, vendar mogoča tudi v verzih. V nasprotju z romanom in povestjo ni samo krajša, ampak tudi drugačna po notranji zgradbi in ritmu. Biti mora strogo epska, vendar ne izrazito epična, ampak po notranjem stilu dramatična. Zato ljubi strnjeno motiviko z enim samim osrednjim dogodkom in malo osebami. Tudi notranji ritem je strnjen, /.../ zato stopnjevit, z izrazitim vrhom, presenetljivim razpletom in izrazitim sklepom. Motivika je /.../ zmeraj /vzeta/ iz stvarno verjetnega življenja, ne irealna kot v pripovedki in pravljici. Vendar mora vsebovati nenavadne preobrate, presenečenja in izjemne položaje /.../.« (Kos, 1994: 164.) Ta definicija, ki zajema najznačilnejša dognanja najpomembnejših teorij novele, zlasti nemških teoretikov, poudarja predvsem bistveno drugačno notranjo zgradbo glede na povest (in roman). Nesmiselno bi bilo opazovati novele v Vesni glede na to definicijo, saj niti ena izmed njih ne premore kolikor toliko dosledne notranje strukture, da bi prenesla njene splošne, pa vendar dokaj stroge kriterije. (Za vse vesnanske novele sicer velja, da so relativno kratke, da imajo malo oseb in da motivika ni irealna, vendar to vsekakor niso zadovoljiva določila.)
Problema, katere so značilnosti novele v Vesni, se bo treba torej lotiti drugače. Izhajati bo potrebno iz specifike položaja literarnih zvrsti na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja in na podlagi tega določiti značilnosti vesnanske novele.
Med povestjo in novelo 19. stoletje ni delalo formalnih razlik. To se najprej kaže v Levstikovem programu Popotovanje iz Litije do Čateža, kjer pravi, da bi Slovenci lažje pisali »povesti, ki jim velimo novele,« kot pa romane. Novela je tukaj razumljena ali kot sinonim za povest ali kot posebna različica povesti, kar oboje pomeni, da ne obstaja meja, ki bi prvo ločila od druge.
Ravno to mejo pa si je prizadeval postaviti Ivan Gornik (1877: 318-319 in 350-351). V svojih dveh spisih Gornik postavlja vrednostno opozicijo med povestjo in novelo ter strukturno opozicijo med novelo in romanom. Očitno je, da se mu zdita novela in roman zahtevnejši, elitni obliki, medtem ko je povest preprostejša, namenjena predvsem manj zahtevnemu bralcu. Kljub njegovi odločni zahtevi po razlikovanju med literarnimi zvrstmi oziroma po doslednejši rabi literamozvrstnih pojmov, pa se pisatelji za te stroge literamoteoretske kriterije niso pretirano menili. Svoja besedila so še vedno označevali po lastnem preudarku ali, kar je še bolj verjetno, glede na politiko časopisa, v katerem so objavljali. Nedvomno pa se je v slovenski literarni zavesti vkoreninilo prepričanje o vrednostni superiornosti novele nad povestjo.
V Vesni je sedem proznopripovednih besedil (33,3 %) podnaslovljenih kot novela.^ Če vsa besedila pregledamo glede na njihov obseg, se izkaže, da je besedil, ki obsegajo nad 3000 besed, približno polovica, od teh je pa kar 70 % novel. Ob upoštevanju dejstva, da »podnaslov /= literarnozvrstna oznaka/ usmerja bralčevo recepcijo« in daje »termin novela /.../ hotel povedati, da gre za ambicioznejše pisanje, ki računa na zahtevnega (izobraženega) bralca« (Hladnik, 1991: 46), lahko sklepamo, da ima novela kot literarnozvrstna oznaka tudi v Vesni takšno funkcijo.
^   Kot novela so označena naslednja besedila: Ciganka (Ivan Robida), Za uzorom (Ivan Robida), Doktor Mahan (Ivan Robida), Narodni kresovi (Stanko Ziljan), Vera (Janko Vencajz), Boganovi (Karel Geiger), Stankov roman (Fran Govekar).
62
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
2. Analiza novel v Vesni
A. Dolžina. Obsegovni razpon novel je na prvi pogled relativno širok. Glede na dolžinske kriterije za kratko pripovedno prozo (Kocijan, 1983), ki naj bi se gibali med 1000 in 10000 besedami, vse novele, razen Boganovih, lahko označimo za kratke. Boganovi spadajo med srednje dolgo pripovedno prozo.
Razlika med Boganovimi in ostalimi novelami je v najširšem pomenu besede oblikovna. V kratkih novelah je v ospredje postavljena le ena oseba ali največ dve, medtem ko se v Boganovih število dejavnih oseb poveča na šest. To je seveda povezano z večjim številom besed, ki omogočajo izčrpnejše opisovanje in pripovedovanje. Hkrati se lahko razširita tudi pripovedni prostor in čas. Pripoved ni več vezana predvsem na en kraj, ampak lahko enakovredno obvladuje več prostorov in zajame večji časovni odsek. Za kratko pripoved je značilen en zgodbeni pramen, medtem ko Boganovi uvajajo dvopramenskost.
B. Med okoljem in statusom glavnega junaka obstaja korelacijsko razmerje. Kadar gre za vaško okolje, se v njem vedno pojavi junak, ki je sicer kmečkega izvora, vendar izobražen v mestu. Vaško okolje ni posebej predstavljeno, v nobeni noveli ni posebej izrisan kakšen tipično kmečki predstavnik. Delna izjema je Robidova novela Za uzorom, kjer glavni junak, ki se izobražuje v mestu, čuti pritiske trmaste kmečke miselnosti, ki se upira posvetnemu izobraževanju. Kritika kmečke miselnosti je tu le rahlo implicirana, kajti prevladujoča ideja je nasprotje med romantičnimi, idealnimi predstavami in stvarnostjo; kmečka trma njegovih staršev služi le kot dodaten povod za tragičen konec glavnega junaka.
V mestnem okolju se kot glavni junaki pojavljajo zgledni meščani, ki v dveh primerih od treh vstopajo v opozicijo do pokvarjenih plemičev.
C. V novelah, kjer nastopa plemstvo, se dosledno pojavlja implicitna ali eksplicitna kritika plemstva.
Č. Ljubezenski zaplet je prisoten v vseh novelah, čeprav ponekod z večjim in drugod z manjšim poudarkom. Ljubezen je bodisi realizirana bodisi nerealizirana. V primerih, ko glavni junak v svoji neuspešni ljubezni vztraja, ga to pripelje do tragičnega konca. V noveli Za uzorom je ta zveza nekoliko ohlapnejša, ker junakovega samomora ni povzročila le neuresničena ljubezen. Če glavni junak spregleda, da njegovo ljubezensko hrepenenje nima možnosti realizacije, in se umakne, je konec zanj spraven. Kadar je junak prisiljen k umiku, vedno pomeni, da je popustil proti uspešnejšemu tekmecu (ljubezenski trikotnik). Realizirana ljubezen pelje v srečen konec, ki se konča z napovedano poroko, čeprav je potrebno pred realizacijo premagati določene ovire. Treba je priznati, da junaka do srečnega konca vedno pripeljejo precej naivno motivirana naključja — to pomeni, da so srečni konci najmanj prepričljivi.
D. Poučnosti ni opaziti v nobeni od novel. Tudi v Robidovi Ciganki, kjer bi po tradiciji slovenskega pripovedništva pričakovali kakšen moralni nauk, tega ni. Mlade in lepe ciganke, ki si po vrsti jemlje svoje občudovalce, kar očitno kaže na njeno spolno nepotešljivost, avtor ne obsoja in ji tudi ne dosodi nobene kazni.
E. Opazna je kritika romantične ideologije in literature ter kritika in ironija romantičnega koncepta ljubezni.
Prva se pojavi v novelah Za uzorom in Vera. V noveli Za uzorom junaka njegovo preveliko priseganje na romantično idealistično in fatalistično filozofijo pripelje v spor z dejansko stvarnostjo in povzroči njegov tragičen konec. Vencajzova Vera očitno hoče biti ironična kritika romantične literature, saj prikazuje nepremostljivo nasprotje med resničnim in romantično izmišljenim življenjem. Vendar avtorju ta kritika ne uspe popolnoma, saj precej več pripovednega časa in
63
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
prostora posveča romantični izmišljiji, tisto, kar naj bi se v resnici zgodilo, pa odpravi v nekaj stavkih. S tem nehote daje vtis, da je resnično življenje za ustvarjalca precej neplodno področje.
Kritiko in ironijo romantičnega koncepta ljubezni zgledno ponazarjata naslednja primera. V Robidovi noveli Doktor Mahan se naslovni junak odpove svoji mladostni ljubezni s stvarno ugotovitvijo, »da mladostne sanje niso vedno podlaga prave in trajne sreče« (Vesna, 1893). Kritika romantične zagledanosti v eno in edino žensko je tukaj gotovo vključena. Z dokajšnjo mero ironije pa se tega loti Govekar v Stankovem romanu, ko govori o Stankovem prvem ljubezenskem razočaranju. Njegova prva ljubezen je bila oskrunjena, ko je ugotovil, da svoje izvoljenke ni on prvi poljubil. Pa vendar: »Srce mu ni počilo in tudi plavolaska ni umrla, kar se mu je spočetka silno čudno zdelo, počasi pa seje privadil.« (Vesna, 1894: 196.)
F. Vplivi naturalizma so opazni v petih novelah. Ne gre za dosledno upoštevanje katere od naturalističnih doktrin, pojavljajo se le površinski sledovi Zolajeve naturalistične doktrine in vplivi zgodnjega nemškega naturalizma.
Slednji so opazni v Geigerjevi noveli Boganovi. Avtor je v njej »poskušal izoblikovati podobno družbenopolitično snov, kakršno so pogosto prikazovali prvi nemški /.../ 'naturalisti': propad sohdne meščanske družine, ki jo je moralno uničil brezvesten aristokratsko-oficirski vsiljenec« (Slodnjak, 1961: 328.)
Zolajevske naturalistične smernice se kažejo v:
— upoštevanju dednostne determinante (Robidovi Ciganka in Za uzorom),
— upoštevanju miljejske in časovne/zgodovinske determinante (Robidova Za uzorom),
— promociji medicine kot znanosti nad neznanstvenim amaterskim zdravilstvom (Robidov Doktor Mahan),
— kritiki romantične ideologije in romantične literature (Robidova Za uzorom in Vencajzova Vera),
— odsotnosti moralne kritike (Robidova Ciganka).
Za zolajevski tip naturalizma se je med novehsti navdušil predvsem Robida; oziroma pri njem so naturahstične tendence najbolj izrazite. Toda naturalistična zasnova njegovih besedil je v ostrem nasprotju s »popolnoma zastarelim slogom«, ki se kaže v uporabi »psevdoromantičnih, skrajno nabuhlih izraznih sredstev« (Slodnjak, 1961: 284). Kljub temu očitnemu neskladju mislim, da ne smemo zanemariti teh prvih prizadevanj v naturahstično smer, saj so v razvojnem smislu gotovo pomembni.
3. Povest
v Vesni je kot povest označeno le eno proznopripovedno besedilo, in sicer Vencajzov Mož trpin, vendar ni dokončan.
Glede na njen obširen začetek lahko sklepamo, da bi povest najbrž spadala med srednje dolga proznopripovedna besedila. Za obdobje 1892-1918 je Kocijan ugotovil, da je pri srednje dolgih besedilih najpogostejša zvrstna oznaka ravno povest.
Postavlja se zanimivo vprašanje, zakaj se je Vencajz odločil ravno za termin povest, saj je ta oznaka pravzaprav v očitnem nasprotju s poetiko Vesne, kajti Vesna hoče biti revija z hteraturo za izobraženega bralca, medtem ko je bila povest v tem obdobju že zastrupljena z negativnimi konotacijami preprostosti in s tem manjvrednosti glede na novelo.
Poleg tega se Mož trpin niti v eni točki ne ujema z definicijo povesti, kot jo je oblikoval Hladnik (kljub temu da gre za nedokončano besedilo, to lahko ugotovimo). Njegova definicija pravi, da je povest pripovednoprozna zvrst za socialno in izobrazbeno nizkega bralca, z veliko privlačne fabulativnosti in poučnosti v različnih oblikah, rada je žanrsko določena, najpogosteje kot kmečka
64
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE   IN  ČLANKIi
ali zgodovinska povest, (Hladnik, 1991: 60). Hladnik poudarja, daje definicija povesti lahko zgolj približna in poenostavljena, kar pomeni, da je treba tolerirati tudi določene odklone od temeljnih točk definicije oziroma jo razumeti le kot relativno ohlapen in prepusten okvir.
Mož trpin je doktor Ivan Preprost. Vencajz začne pripoved z njegovo osmrtnico, nato prvoosebno predstavi njegov značaj in pove, da mu je Preprost zapustil papirje o svojem življenju, ki jih potem kronološko uredi in jih niza enega za drugim. Ti fragmenti so očitno dobeseden prepis originalov, pisatelj jih ne povezuje in ne komentira.
To je vsekakor zanimiv način urejanja pripovednega besedila, najbrž celo inovativen v slovenski literaturi, vendar nima z definirano povestjo druge polovice 19. stoletja nič skupnega. Tudi vsebinsko Mož trpin ne ustreza definiciji povesti. V njem ni privlačne fabulativnosti, temveč gre za nizanje bolj ali manj pomembnih dogodkov iz Preprostovega življenja od njegovega rojstva do konca študija. O poučnosti tudi ne moremo govoriti; povest vsaj v svojem začetku ne prinaša kakšnih izrazitih naukov, ki bi skušali vplivati na bralca in ga vzgajati.
Ob vprašanju, zakaj je Mož trpin povest, lahko (spekulativno) razmišljamo vsaj v dve smeri.
A. Glede na prej naštete specifike vesnanske novele je jasno, da Mož trpin ne bi mogel biti novela, saj gre za povsem drugačen tip proznopripovednega besedila. Izraz povest je potemtakem pomenil razlikovalno alternativo glede na ostala daljša vesnanska besedila. Avtor morda ni hotel prekršiti temeljne poetološke naravnanosti Vesne, ki se je v tretjem letu izhajanja gotovo že izoblikovala, čeprav je vesnani niso nikjer eksplicitno poudarili. Kot edina druga možnost oznake za besedilo srednje dolžine se je poleg novele ponujala povest.
B. Ne smemo pa prezreti, da tudi povest glede na tradicijo slovenskega pripovedništva ni ravno najprimernejša oznaka, saj Mož trpin na vseh koncih uhaja iz okvirov njene definicije. Možno je, da je Vencajz skušal ustvariti nov tip povesti, ki bi temeljil na naturalističnih postopkih. Njegovo besedilo je namreč sestavljeno iz dokumentov, dokumentarizem pa je eden temeljnih postopkov naturalizma. Poleg tega je v dokumentarnem delu opazna popolna odsotnost pripovedovalca, kar omogoča, da besedilo deluje skrajno veristično in prepričljivo.
4.
Vesnani so z izbiro termina novela očitno apelirali na izobraženega, zahtevnega, predvsem meščanskega bralca, kar je glede na to, da je bila Vesna zasnovana kot liberalen leposlovno-znanstveni časopis, povsem razumljivo.
Z analizo proznopripovednih besedil se je pokazalo, da izbira termina novela ni zgolj manipulativnega značaja za privabljanje izobraženskih krogov, ampak je njegova raba tudi globlje utemeljena. Izraz novela sicer res vpliva na bralcev horizont pričakovanja, hkrati pa ta pričakovanja tudi dokaj zadovoljivo izpolnjuje.
Katere značilnosti je impliciral termin novela, bomo pojasnili primerjalno glede na povest. Ker se edina Vesnina povest ne ujema s splošnimi določili slovenske povesti v drugi polovici 19. stoletja, je pri tej primerjavi ne moremo upoštevati, temveč se moramo opreti na že omenjeno Hladnikovo definicijo povesti. Opozicionalno glede na to definicijo bomo skušali izoblikovati definicijo novele. To početje je na prvi pogled morda neutemeljeno, saj se zdi, da občutnih formalnih razlik med povestjo in novelo v drugi polovici 19. stoletja ni bilo: notranjo organizacijo pripovedi je narekovala dolžina, obe zvrsti pa sta se pojavljali v različno dolgih variantah (Hladnik, 1991: 52-53; Kocijan, 1983: 271-298). Vendar pa obstajajo med obema zvrstema nedvomne razlike na snovno-motivnem in idejnem območju, kar pomeni, da povest in novela tudi v drugi polovici 19. stoletja vendarle nista bili povsem eno in isto.
65
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE   IN   ČLANKU
POVEST
— Recepient naj bi bil manj izobražen (množični) bralec,
— vsebuje veliko privlačne fabulativnosti,
— poučnost se pojavlja v različnih oblikah,
— med vsebinska določila sodi zadržanost do ljubezenske motivike in detajlov, poudarjena je ljubezen do kmečke in zgodovinske snovi in konzervativno katoliško nastrojenje,
— rada je žanrsko določena,
— danes je živa le še kot oblika mladinske ali otroške literature.
(Hladnik, 1990: 46-47; Hladnik, 1991: 60.)
NOVELA
— Recepient naj bi bil izobražen, elitni bralec,
— enako,
— poučnosti ponavadi ni,
— ljubezenska motivika je obvezna; opazno je izogibanje kmečki snovi in poudarek na meščanski in sodobni.
— redko je žanrsko določena (v Vesni sploh ni),
— danes je živa kot ena od elitnih literarnih oblik, vendar pa se današnja novele od tiste v drugi polovici 19. stoletja bistveno razlikuje po notranji zgradbi.
Očitna je zlasti razlika glede vsebinskih poudarkov, pogojujeta jo dve skupini bralcev, ki sta jima povest in novela predvsem namenjeni. Pri tej primerjavi so res upoštevane le vesnanske novele, vendar te ugotovitve deloma potrjuje tudi Kocijanova raziskava kratke pripovedne proze za drugo polovico 19. stoletja. Pravi, da so pisatelji »/b/esedi novela in noveleta po pravilu dajali pripovedim, ki so obravnavale še močno romantične ljubezenske prigode s pridihom preteklosti /.../, poudarjeno ljubezensko nesrečo /.../ ali tudi srečo /.../ in ob vsem tem zlasti gosposke ljudi (aristokrate, meščane, izobražence, posebej umetnike /.../)« (Kocijan, 1983: 41).
Za določitev, v kolikšni meri te ugotovitve ustrezajo za slovensko novelo v drugi polovici 19. stoletja na sploh, pa bi bilo potrebno pregledati obsežnejše empirično gradivo.
5. Črtica
Slovenska literarna veda še ni ustvarila celostne raziskave, ki bi razvojno obravnavala problem slovenske črtice. Večina študij se ukvarja zgolj s cankarjanskim tipom črtice, kar je na prvi pogled smotrno, saj je črtica res šele s Cankarjem dobila eminenten položaj med literarnimi zvrstmi na Slovenskem. Kos je v Očrtu literarne teorije zapisal, da je črtica »tipičen proizvod druge polovice 19. stoletja, svoje oblikovne poteze je sprejela zlasti iz nove romantike, impresionizma in simbolizma, pozneje tudi v ekspresionizmu. Za slovensko književnost je postala izjemno pomembna s Cankarjem /.../.« (Kos, 1994: 165.) Ta izjava implicira misel, daje črtica obstajala že pred Cankarjem, le da očitno ni bila tako pomembna. Od tod najbrž tudi izhaja nezanimanje zanjo v tej dobi, slovenska literarna veda jo, kolikor sploh, obravnava v sklopu kratke pripovedne poze.
Ob statistični obdelavi podatkov o literarnih zvrsteh, vzetih iz Kocijanove bibliografije kratke pripovedne proze med leti 1850 in 1891 (Kocijan, 1983: 269-298), ugotovimo, da je pojavljanje črtice kot literamozvrstne oznake v tem obdobju precej rekdo. Le 3,8 % navedenih del je označenih s terminom črtica — od tega gre pri 2,7 % za črtico kot literamozvrstno oznako pod glavnim naslovom, 1,1 % pripovedi pa uporablja besedo črtica že v naslovu in pod njim nima še posebne literamozvrstne oznake. V tem obdobju se niti pri enem delu črtica ne pojavlja kot samostojna literarnozvrstna oznaka, ampak je vedno še dodatno (žanrsko) določena (npr. črtice iz življenja našega naroda, črtice iz rokovnjaškega življenja, črtica izpred sodišča, črtica iz gorskega življenja ...).
Zanimiv rez, ki zadeva žanrske določitve, se zgodi ravno leta 1892. V Ljubljanskem zvonu se (prvič?) pojavi črtica kot samostojna oznaka (J. A. P. (1892). Moja Ana. LZ), naslednje leto pa tudi v Vesni izidejo tri črtice brez dodatnih žanrskih opredelitev.
66
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
Žanrske oznake, ki so se pojavljale pred letom 1892 (in tudi še po tem), so označevale predvsem življenjsko okolje (kmečko/vaško, velikomestno, visokogorsko, rokovnjaško ...), iz katerega so ustvarjalci zajemali snov za svoje pripovedovanje. Ne glede na to pa je gotovo, da je termin črtica vedno pomenil kratko prozo. (Že sama beseda črtica konotira majhnost, kratkost.)
V Vesni prepoznamo dva tipa črtice. Prvi tip se navezuje na pripovedno tradicijo druge polovice 19. stoletja, medtem ko drugi tip to tradicijo presega in skuša uveljaviti modernejšo pripovedno strukturo.
A. Tip tradicionalne črtice predstavlja Vrtačev Peter Miroslava Plesničarja, ki se vključuje v sklop kratke pripovedne proze v drugi polovici 19. stoletja, ki ji je Kocijan s primerjanjem kratkih in srednje dolgih pripovedi določil naslednje značilnosti: (1) Dogajanje ni razvejeno, temveč skrajno skrčeno, z osrednjim odločilnim dogodkom. (2) Pripovedi so enopramenske brez stranskega (vzporednega) dogajanja; gradnja je sintetična. (3) V ospredju je posameznik, njegovo življenje je prikazano v izseku in ne razvojno sklenjeno. (4) Oseb je malo, njihovo delovanje je podrejeno prikazovanju središčne osebe. (5) Značaji središčnih oseb so izoblikovani. Prikazano je njihovo odzivanje v odločilnih trenutkih. (6) Malo je pripovednih prizorov, dialogi so kratki, kratki so tudi opisi okolja in oseb. (7) Kratke pripovedi se lahko členijo na poglavja ali pa tudi ne. (Kocijan, 1983: 53.)
Črtica Vrtačev Peter se v vseh točkah ujema s šablono kratke pripovedne proze, kar je nekoliko presenetljivo, saj izpostavljene kategorije niso absolutne, kar pomeni, da se pri večini pripovednih del pojavljajo večja ali manjša odstopanja od posplošene sheme.
Pripovedovanje v Vrtačevem Petru je enopramensko; pisatelj ves čas zasleduje zgolj glavnega junaka. Tudi ko je Peter pri vojakih, ne opisuje, kaj se medtem dogaja s Polonico in Anžetom, temveč upoveduje le Petrove dvome in ugibanja. Petrovo življenje prikazuje od odhoda v vojsko do samomora, se pravi v izseku in ne razvojno. Zadovoljivo je izrisan le značaj glavnega junaka. Polonica in Anže značajsko sploh nista predstavljena, čeprav je njuna poroka pomembna, ker predstavlja tisti odločilni dogodek, ki je povod za Petrov samomor. Na svatbi pridejo na dan vsa Petrova čustva, torej služi delovanje stranskih oseb res bolj prikazovanju glavnega junaka. Dialogi ter opisi okolja in oseb so kratki.
Glede na to dosledno ujemanje Plesničaijeve črtice s kriteriji za kratko pripovedno prozo lahko trdimo, da je Vrtačev Peter trdno zasidran v tradiciji kratke pripovedne proze druge polovice 19. stoletja.
Črtica Izza dnij uzorov neznane avtorice s psevdonimom Marijca se izmika uvrstitvi v tip kratke pripovedne proze po prej predstavljenih kriterijih, (1) ker ne gre toliko za besedilo s pripovednimi ambicijami, temveč bolj za priložnostno, prvoosebno pisano spominsko refleksijo, in (2) ker besedilo že kar izstopa po svoji kratkosti. Spodnja meja za kratko pripovedno prozo naj bi bila po Kocijanovih raziskavah 1000 besed. »Radikalno zmanjšanje obsega pelje v prozo, ki ne more izraziteje razviti pripovednih lastnosti in prehaja v enostavnejše strukture/./« (Kocijan, 1983: 254.) Ravno to se pojavi pri tej črtici, ki se sicer po obsegu še giblje nekje na meji 1000 besed.
Kljub temu tudi to črtico lahko uskladimo s kriteriji za kratko pripovedno prozo, le da je zveza tukaj precej ohlapnejša. Še vedno obstaja neka sklenjena pripoved z začetkom, sredino in koncem, vendar se pripoved iz sintetične gradnje nagiba k bolj analitični (iz točke v sedanjosti upoveduje preteklo ljubezen). Glavni osebi sta zaljubljeni mladi par, njuna značaja sta podana le v obrisih, kar pomeni, da poudarek ni toliko na sami zgodbi, kot pa na razpoloženju prvoosebne pripovedovalke. Zaradi tega so pogosti refleksivni in lirični vložki, v ospredje pa prihaja ideja.
B. Če smo Izza dnij uzorov z določenimi pridržki še lahko uvrstili v tip tradicionalne črtice, pa tega nikakor ne moremo storiti z ostalimi črticami, ki imajo že preveč moderno zasnovo, da bi prenesle uvrstitev v tradicionalni tip. V zvezi s temi črticami bomo govorili o tipu modernejše črtice? (Izraz
'   Sem sodijo besedila: Disakord (Cyclamen), Slike ljubezni (Ivan Baloh) in Spomini (Radica Bleska).
67
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
moderni tip črtice mora ostati prihranjen za črtico, ki se je izoblikovala šele v času slovenske moderne s Cankarjem.)
Pri teh besedilih je opazna razgradnja epske pripovedne strukture in težnja k pripovedi, ki temelji na lirskih, meditativnih in refleksivnih pripovednih prvinah. V pripoved vdirajo novi stilni prijemi, in sicer zlasti impresionistični in simbolistični, deloma tudi ekspresionistični. Pojavljata se tudi sanjskost in fantastičnost. Ob odsotnosti zgodbe je izrazito poudarjena ideja.
Te črtice se po svoji obliki in vsebini približujejo črtici, kakršne imajo v mislih literarne teorije, ko skušajo to literarno zvrst definirati. Shematična definicija črtice je, daje to »najkrajša zvrst pripovedne proze. /.../ /Zanjo je značilna/ drugačna notranja forma. Ta je v osnovi še zmeraj epska, vendar preprostejša, brez osrednje zgodbe z začetkom, sredo in koncem, pač pa fragmentarna, omejena na droben dogodek, položaj ali zgolj razpoloženje svojega junaka. Epičnost je v nji skoraj nemogoča, zato pa refleksivnost, liričnost in deskriptivnost.« (Kos, 1994: 165.) Vesnine črtice, v katerih smo odkrili modernejšo pripovedno strukturo, se s to definicijo dokaj skladno prekrivajo. Poudariti je treba, da jim manjka estetske dovršenosti, da bi jim lahko priznali status eminentnih predstavnic te Uterame zvrsti. Gre bolj za poskuse formiranja novega tipa pripovednih besedil, kajti kljub očitni usmerjenosti v novo romantiko je v njih še vedno preveč ostalin »stare« romantike (sentimentalnost, ponekod celo svetobolnost) in premalo izvirnosti (predvsem klišejski ljubezenski obrazci).
7. Primerjava literarnozvrstnih oznak med Vesno, Ljubljanskim zvonom ter Domom in svetom
Primerjava se osredinja na razdobje treh let (1892-1894), ker nas zanima pojav literarnih zvrsti v času izhajanja Vesne.
Vesna
Ljubljanski zvon
Dom in svet
	1892	1893	1894	5*:.	1892	1893	1894	SK.	1892    1893	1894	SK.
Novela	2		2	7 33,3 %	!	1	1	2 8,3%	1         / Novélela		1 4%
Črtica	/		1	3 14,3 %	1/23 12,5 %				11/2 8%		
Povest	/		1	1 4,5%	2	1	2	5 20,8 %	4            3		12 48 %
Humor.	3		/	3 14,3 %	2	/	1	2 8,3%	1            /             /            1 4%		
Slika	/		/	1 4,7%	1	/	1	1 4,2%	1/12 8 %		
Brez oznake	/		2	4 19,1 %	2	1	6	9 37,5 %	2            2	•	5 20%
Drugo	/	2 Povestici	/	2 9,6%	1 Bajka	1 Bajka	/	2 8,3%	/            /	Roman. dogodba	2 8%
1892-1894	Novela	Črtica	Povest	Humor.	Slika	Brez oznake	Drugo
Vesna	33,3 %	14,3 %	4,7%	14,3 %	4,7%	19,1 %	9,6%
LZ	8,3%	12,5 %	20,8 %	8,3%	4,2%	37,5 %	8,3 %
DiS	4,0%	8,0%	48,0 %	4,0%	8,0%	20,0 %	8,0%
68
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN  ČLANKII
V Vesni je opazno favoriziranje novele pred drugimi literarnimi zvrstmi, medtem ko je v Ljubljanskem zvonu in v Domu in svetu šibko zastopana. Tudi pred letom 1892 je odstotkovni delež novele v Ljubljanskem zvonu in Domu in svetu približno na isti ravni. To pomeni, da sta bili dve najmočnejši literarni reviji na Slovenskem do rabe termina novela precej zadržani. Če novela pomeni literaturo za elitnega, izobraženega, zahtevnega bralca s pretežno meščansko-izobražensko tematiko, je razumljivo, da se v Domu in svetu ni pojavljala. Klerikalni Dom in svet je namreč svoja proznopripovedna besedila v veliki meri prilagajal svoji bralni publiki. Danes bi rekli, da je bil komercialno usmerjen časopis, saj je hotel zaobjeti kar najširši krog bralcev, kar je povezano s takratno agresivno klerikalno pohtiko. Zato v Domu in svetu odločno prednjači povest; skoraj polovica proznopripovednih besedil v tem triletju je namreč označena s tem terminom. Drugo vprašanje je, zakaj Ljubljanski zvon nima več novel, saj je bil liberalno usmerjen časopis za izobraženo elito. Očitno je, da novela v začetku devetdesetih let 19. stoletja še ni bila tako uveljavljena literarnozvrstna oznaka, da bi bila odločitev zanjo samoumevna. Ljubljanski zvon je, kot kaže, kljub svoji »elitni« zasnovi raje vztrajal pri znani in preizkušeni literarnozvrstni oznaki povest, in sicer predvsem takrat, kadar je šlo za daljša besedila. Manjši delež novele pa je seveda odvisen tudi od splošnega nezanimanja ustvarjalcev do zvrstnih označitev oziroma od zadržanosti revije do zvrstne poetike, saj ostaja največji odstotek proznopripovednih besedil v Ljubljanskem zvonu brez zvrstne oznake.
V tem kontekstu dobi visoka pojavnost novele v Vesni poseben pomen. Vesnani so z izbiro termina novela opozicionalno nastopili do dveh uveljavljenih časopisov, ki sta to oznako uporabljala le izjemoma. To pomeni, da je Vesna tudi z izbiro literamozvrstne oznake že opozarjala na svojo literarno dmgačnost. Dejstvo je, da so se tudi na nivoju zvrstnosti vesnani obrnili stran od preizkušene in uveljavljene oznake povesti — v Vesni imamo le eno povest, pa še ta ni tipična — in se odločili za nepopularen termin, ki je nakazoval njihovo prelamljanje s tradicijo in pomenil poskus zasnove nove, dmgačne, modernejše literature. Na eni strani vesnanska novela stopa v opozicijo do povesti in s tem predvsem do dominsvetovske »ljudske« literature za množičnega bralca, na drugi strani pa tudi do liberalnega Ljubljanskega zvona, ki je bil v svojem liberalizmu vse preveč pasiven in še vedno v precejšnji meri navezan na preizkušene literarne forme. V primerjavi z Ljubljanskim zvonom deluje Vesna precej bolj radikalno liberalno tudi kar zadeva zvrstno poetiko.
Pri rabi terminov črtica, slika in humoreska med revijami ni večjih odstopanj.
Pri vseh treh revijah je zanimivo opazovati še njihov odnos do dodatnih žanrskih opredelitev, saj je žanrska določitev ena od tistih lastnosti, ki postavlja proznopripovedno besedilo v zvezo s trivialnostjo (Hladnik, 1991: 60), se pravi, da ga usmerja na množičnega bralca.
V Vesni je žanrsko opredeljeno le eno proznopripovedno besedilo, Govekarjeva življenjepisna slika Učitelj Marko. V Ljubljanskem zvonu v tem obdobju žanrskih opredelitev ni. Popolnoma drugače pa je v Domu in svetu, kjer ima v tem triletju žanrske opredelitve kar 32 % vseh proznopripovednih besedil ne glede na to, ali imajo literamozvrstno oznako ali ne, oziroma 40 % tistih proznopripovednih besedil, ki so literamozvrstno označena. Tudi s tega vidika se kaže dominsvetovsko hotenje obvladovati čim širši krog bralcev v nasprotju s precej manj manipulativno literamozvrstno čistostjo Ljubljanskega zvona in Vesne.
69
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE   IN  ČLANKIi
Literatura
Barbaric, Štefan (1983). Nazorske diferenciacije v slovenski književnosti konec stoletja. Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, 1. del. Ljubljana: ZIFF, 135-149.
Gornik, Ivan (1877). Literarni pogovori. Zvon, 318-319 in 350-351.
Hladnik, Miran (1991). Povest. Ljubljana: DZS.
Hladnik, Miran (1990). Slovenska povest. XXVI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana: FF, 35-47.
Kmecl, Matjaž (1980). Kratek oris slovenske kulturne zgodovine. XXIV. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana: FF, 167-178.
Kmecl, Matjaž (1975). Novela v literarni teoriji. Maribor: Založba Obzorja.
Kmecl, Matjaž (1975). Od pridige do kriminalke ali o meščanskih začetkih slovenske pripovedne proze. Ljubljana: MK.
TCocijan, Gregor (1978). Kratka pripovedna proza od Trdine do Kersnika. Ljubljana: DZS.
Koren, Evald (1978). Kraigherjeva pozna pripovedna proza in evropski naturalizem. Ljubljana: FF.
Koren, Evald (1979). Vprašanje ob periodizaciji slovenskega in evropskega naturalizma. Primerjalna književnost 2/1979, 29-40.
Kos, Janko (1983). K vprašanju zvrsti v slovenski pripovedni prozi. Primerjalna književnost 3/1983, 1-16.
Kos, Janko (1994). Očrt literarne teorije. Ljubljana: DZS.
Kos, Janko (1987). Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: ZIFF in Partizanska knjiga, 146-180.
Rotar, Janez (1966). »Slika«, oblika realistične novele v slovenski književnosti. Časopis za zgodovino in narodopisje. Maribor: Založba Obzorja, 199-214.
Slodnjak, Anton (1963). Nova struja (1895-1900) in nadaljnje obHke realizma in naturalizma. Zgodovina slovenskega slovstva 4. Ljubljana: Slovenska matica.
Slodnjak, Anton (1975). Obrazi in dela slovenskega slovstva. Ljubljana: MK, 212-216.
Slodnjak, Anton (1961). Realizem II. Zgodovina slovenskega slovstva 3. Ljubljana: Slovenska matica.
Slovenski biografski leksikon 1-4 (1925-1991). Ljubljana.
Irena Grcar UDK 821.163.6.09-3"1892/1894":070 "Vesna"
SUMMARY
NARRATIVE PROSE IN THE VESNA MAGAZINE
The most frequent genre in the Vesna magazine was the matically linlted back to the tradition, but innovative in its
short story. A comparative analysis shows certain charac- strong naturalist tendencies. The frequent use of the
teristics that feature, with relatively minor idiosyncrasies, term 'short story' in the Vesna acquires special meaning
in all Vesna short stories. When compared to typical when compared to the situation in the Dom in svel and
properties of the second 19'" century story, the defining the Ljuhljanski zvon, where it appeared only occasionally, categories of the Vesna short story prove to be very
different, ruling out any discussion of the Vesna short Texts classified by literary theory as short short stories are
story as a type/variant of the story. The fact that only one of two types: traditional and modern short stories. They
— and completely atypical — story was published in the display a transition from a firm epic structure into a
Vesna, implies there was a programmatic effort to intro- complete dissolution of any story, into fragmentation,
duce the short story into Slovene narrative prose, the- and elements of new Romanticism style.
70
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN   ČLANKU
Vanda Babic UDK 811.163.42(091) "17/18":003.349:929 Karaman M.
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Bukvar - nastopna izdaja Mateja Karamana in njegovo mesto pri oblikovanju posebnega glagolskega grafičnega sistema v Karamanovih izdajah liturgičnih knjig
Uvod.
Že v 16. stoletju se je v hrvaškem glagolskem izdajateljstvu utrdila tradicija, po kateri so tiskarji pred izdajo "velikih del" (misalov in brevirjev) običajno natisnili t.i. poskusno delo - bukvar ali introduktorij, ki je obenem služil za učenje glagolskih črk (Jembrih, 59). Po zgledu najstarejših hrvaških glagolskih bukvarjev (Torresanijeve početnice /Benetke 1527/, Psaltirja^ Šimuna Kožičiča Benje /Reka, 1530/ in Table za dicu Stipana Konzula Istrianina /Urach, 1561/) je svoj bukvar sDz^Ul^s^saDSDheHi^ 9[ffaaiul8E9%8lff [Azbukividnjak slovinskijj /Rim, 1629/ oblikoval tudi Rafael Levakovič (okoli 1597 - 1649) kot uvodno delo v novoustanovljeni tiskarni Congregatio de propaganda fide v Rimu. Njegova izdaja grafično in pravopisno nedvomno temelji na protestantskem bukvarju iz 1561, saj se je imenovana rimska tiskarna konstituirala s fondom glagolskih znakov iz protestanteske tiskarne iz Uracha. Zato ne preseneča dejstvo, da vsi Levakovičevi posebni glagolski grafemi v bukvarju in v kasnejšem misalu izvirajo iz Konzulovih glagolskih tiskov.^ Vsebinsko pa se je, nasprotno, zaradi
' Poimenovanje Psaltir ni naključno; v hrvaškem jeziku se je ta izraz pogovorno uporabljal od 15. do 17. stoletja v pomenu bukvar ali mlajše (v rabi od 1853; glej Kukuljevic, Bibliografija hrvatska 1, 1860, 131) početnica. S tem poimenovanjem je svojo izdajo pospremil tudi Rafael Levakovič llh^l^a^BIUlSDbeBi^ ^dtaaODSES^Blff, affD3 a(DW3EE8m ErfiWHHam [DWihdbiniaBaW Eih^aUDihailD «a [Azbukividnjak slovinsky, iže opcennim načinom psalterič nazivaet se| (Putanee, 93-95).
^ O tem natančneje v avtoričinem članku Vzhodnoslovanizacija hrvaških glagolskih liturgičnih tekstov v 17. in 18. stoletju in oblikovanje značilnih grafičnih sistemov Levakovičevih izdaj misala in brevirja. Slovo 47. Zagreb 1997 - v tisku.
71 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN  ČLANKII
svoje katoliške usmerjenosti oddaljil od protestantskega bukvarja (ujemata se samo v treh besedilih: Otče našb. Zdrava Marija in Reče Gospodb Gospodeve moemu (Ps. 110 /109/) in se približal prvima abecedarjema iz leta 1527 in 1530. Večino natisnjenih molitev in psalmov iz Bukvarja 1629 najdemo tako v Torresanijevem kot v Kožičičevem bukvarju; poleg zgoraj naštetih treh še Ispovcm se tebi Gospodi vsim serdcemb moimb (Ps. lil /110/), Blaženb mužb boej se Gospoda (Ps. 112 /111/), Hvalite otroci Gospoda (Ps. 113 /112/), Veličitb: duše moja Gospoda, Nine otpuščaeši raba tvocgo Gospodi, Pomilujb me Bože: po velicej milosti tvoej (Ps. 51 /50/), Veruju vb Boga Otca vscmogučago (Čredo), Zdrava Kralice mati miloserdija, Sudi mi Bože, i rassudi prju moju (Ps. 43 /42/), Ispovedam se Bogu vsemogudemu, Va otdanie, otrešenie, i otpuščenie vsehb grehovb.
2. beneško izdajo se Bukvar 1629 ujema tudi:
- v navedbi enaindvajsetih zlogovnih nizov od Hfih ie3 K?a e?ffl e?Hi ei |Ba be bi bo bu be bb) do UJih iiJ3 IU8 lus lUS lua lUI [Ša še ši šo šu še šb|, ki so v obeh knjižicah razvrščeni za običajnim azbučnim nizom (Levakovičevemu nizu "primanjkuje" zadnji grafični znak iz Kožičičevega /33/ in Torresanijevega bukvarja /v obliki dveh zrcalnih glagolskih 3 le]; znak spominja na okrogloglagolski grafem za je        in
- v vključitvi treh besedil: Iz glubin vazvah kb tebe Gi (Ps. 130 /129/), Blagoslovi te: Bog in Iskoni bč Slovo (lo. 1/1-14), ki jih v Kožičičevem bukvarju ni.
Samo peščica besedil v Levakovičevi knjižici je dodanih povsem na novo: Deset zapovedi Zakona, Anjele Božij, iže esi stražac mojb. Zdravo budi Hrista tilo, Kervb Hristova da si zdrava. Gospodi pomilujb (Litanije Marije Device) in Milost tvoju, molimo Gospodi.
Besedilom v Bukvarju 1629 sledi grafičnopoučni zaključek: seznam uporabljenih ligatur in njihove zlogovne razvezave «5)ifli3[lh3in] Qmi3^itiEE8<V3, 8 Ea|dl rtiawi 8lfll8 ?JlE3nbEa9in]|. [Sledet Svezannice, i nihb močb ili vrednostb.)). npr. a3 lv"| = ona |vo], |i"! = 8tffa8 lili), [^P I^""! = iJbp [Iju] itn.; za njim okrajšave s pripadajočimi besednimi ustreznicami, namenjene kasnejšim uporabnikom rimskega misala ((5)^BrfiW3EB'V3, 3flB3 ODI fl?899fh[ftl8 E8E3 a08[n]89%apW8m ^3, Viti^mm^^sa »3 ISkračenice, eže vb Missali nine vitiskujučim se, obrečujut se|, npr. Ci «[ni8 Ka^l [Bb čti Bogb), ^in]3 (Gde) = ^a9p]a(ita3iiD3 [Gospodeve], »Jia [čku] = «iIbanD3%a [človeku] itn., in opozorilo, da bodo morebitne druge okrajšave v misalu po pričujočih pravilih lahko prepoznavne.
Med pomembnejše sestavne dele bukvarja iz 1629 sodita dve azbučni razvrstitvi:
a) razpredelnica glagolskih, cirilskih in latinskih grafičnih ustreznic (Azbukiuidarium Illyricum Hieronymianum, habens Corre/pondentes characteres Cyrillianos, Jeu Seruianos, &. Latinos), kjer so glagolskim črkam in njihovim poimenovanjem v prvem/drugem stolpcu izpisane cirilske in latinske ustreznice, v zadnjem, skrajnem
72 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE   IN   ČLANKU
desnem stolpcu pa številčne vrednosti posameznih (glagolskih) črk. in
b) razpredelnica cirilskih, glagolskih in latinskih ustreznic, v kateri je vrstni red azbuk zamenjan:^ osnova je srbska cirilica, njenim grafičnim zakonitostim pa so prilagojene glagolske in latinske ustreznice. Tudi številčne vrednosti črk so podrejene cirilskemu številčnemu sistemu (tako K nima številčne vrednosti; K = 2 itn.).
V razpredelnici cirilsko-glagolsko-latinskih črk (skupno 40 grafemov) je naštetih 8 grafemov več kot v razpredelnici glagolsko-cirilsko-latinskih črk. Dodani so iz grščine prevzeti grafemi: ^mm^^i (lat. Th), S a kujm (lat. X x), V v v-\|ri/toHb. (lat. Y ¦y), ncl (lat. Ps), grafem f j: MCKonHTd s številčno vrednostjo 90, ki nima latinske ustreznice, in jotirani vokali, ki jih prav tako ni v glagolskem grafičnem sistemu. Pri zapisu njihovih glagolskih ustreznic je Levakovič ustvaril zveze Iff + vokal, npr.
cir. IH ra fzt glag. Bi Iffili lat. Ya
cir.        i€j le glag. Iffa lat. Ye,
za cirilska jo in ju uporablja isti znak to, razlikuje ju samo krativec nad slednjim:
cir. lO K> lo glag. iffa lat. Yo
cir. fO K> is glag. P p lat. Yu.
Glagolskemu HF Iff Iff3 "dervT>" v prvi razpredelnici pripada cirilski I i oziroma latinski Y j in ne pričakovani r r«. Že Konzul je v svoji glagolski in cirilski izdaji bukvarja razlikoval refleksa grškega palatalnega g', npr. glag. 3iiDElff3lJbH3 (evnjelie) in iliElff[lb (anjl) : cir. esAHr^e^io in AHne^ib, zveze z vokalom (Iffa, iffa, Iffs) pa nadomestil z lo, h>, iH, npr. Iffaffffl IjesuJ, IffaujW3 [jošče], fnE8lffBm[fl]3 (prijimle) : locov, M>ipe. npHiH^/te (Babic 11, 36). Levakovič je v svojem bukvarju in v misalu sledil Konzulovim glagolskim grafičnim rešitvam: tako je Iff (j) uporabljal v položaju pred ali za vokalom (npr. Iffa (jej /akuz. pl. m. os. z. za 3. os./, aeH»rhIff [običaj], un^tialffDha [vzijdel) in za grški palatalni g' (npr. Iff3rtlfflE [jemun] gr. "tiy8Hcov, t{hB/drhelff3[It]a [Arhanjelul gr. "ayYeXo(; itn.). Zato bi bil cir. r f pričakovana različica glag. HF Iff tudi v njegovi izdaji bukvarja.
V azbučnih razpredelnicah Levakovič ni navedel posebnih glagolskih znakov: [fh (I), ? (fl), w [š'*[, 3 [el, 3 [e[, ki jih je sicer v besedilih bukvarja in v celotnem misalu pogosto uporabljal. Delna izjema je grafem w, ki je v cirilski razpredelnici naveden kot različica cirilske ligature šča:
cir. L|I L|j L|jA      glag. V w W        lat. Sct ch
/primerjaj z razpredelnico glagolskih črk, kjer ta znak ni naveden:
glag. \y w liJWifi cir. L|I L|j lat. Ch ch/.
^ Levakovič je nameraval svoja dela izdati tudi v cirilici, pa je zato na koncu Azbukividnjaka dodal tudi razpredelnico cirilskih črk.
73
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE   IN   ČLANKII
Sam način tvorbe omenjenih znakov (obstoječi grafični znak + signum superscriptum) in njihova funkcijska uporabnost pri natančnejši grafični realizaciji posameznih glasov hrvaške redakcije cerkvene slovanščine nedvomno izvirata iz protestantskega tiskarskega obdobja, saj so ti posebni grafični znaki prav v Konzulovi Tabli za dicu prvič uporabljeni (Hamm II, 221-222; Babic III, 59-71).
Azbučnima razvrstitvama v bukvarju sledi zadnje besedilo, molitev Zdrava Marija v latinščini (Salutario Angelica, Latine); isto /latinsko!/ besedilo se po vrsticah izmenjuje v treh pisavah: v glagolici dhllD3 ffiihBSrh, ^Bifi-VSih (D(fll3EiJi, JbamBEfflfi' v cirilici flrte /V\ApM^k, npdu^HA n^eHA, ./V.o^HHi3c ... in v latinici Ave Maria, gratia plena, Dominus kot da bi želel nazorno prikazati, da sta slovanski pisavi primerni tudi za zapis neslovanskega teksta.
Z bukvarjem je Levakovič nedvomno oblikoval temelje nadaljnjim izdajam rimske Kongregacije za širjenje vere. Niz glagolskih znakov, predvsem pa njegov vzorčni natis izbranih besedil (nekatere med njimi je nespremenjene vključil v misal, npr. Sudi mi Bože, Ispovedam se Bogu vsemogučemu, Pomiluj vas vsemogi Bog, Va otdanie, otrešenie, i otpuščenic, Veruju va edinago Boga), je napovedal Levakovičevo osnovno usmeritev pri tiskanju hrvaških glagolskih liturgičnih knjig. V svojih izdajah je želel in nameraval nadaljevati tradicijo hrvaškega glagolskega tiskarstva, ki je od samega začetka temeljilo na bogatem, večstoletnem glagolskem rokopisnem izročilu. Namera mu je le delno uspela, saj je svojim načrtom lahko sledil le pri oblikovanju opisanega grafičnega sistema, fonetično pa se je že moral pokoriti prevladujoči tendenci katoliške cerkvene cenzurne komisije, da je potrebno glagolske izdaje natisniti v prestižni vzhodnoslovanski redakciji cerkvene slovanščine. Tako se v Levakovičevem bukvarju in v misalu stikajo med seboj značilne prvine hrvaške (npr. dbiliSODSODfti [lastiva], nDW8rtl [vsim], lirfi [ka], WaD3[infflp Isvetuju]) in vzhodnoslovanske redakcije cerkvene slovanščine (npr. anaff^fflpi [voskuju], ^B3BIID8in]3rillHi [Krestiteljal, ^a [ko] itn.). Do mešanja hrvaških in vzhodnoslovanskih prvin prihaja tudi v samih besedah, npr. iiDa$tliui393lib3nn ffa Ivozveselet se], nfla«JdaDh3lff [voshodej] itn.
Bukvar 1629 je izšel kot poskusni predhodnik in znanilo prvega večjega tiska rimske propagande - Misala 1631. Tiskanje obeh del je verjetno nekaj časa potekalo vzporedno, saj je tiskanje misala trajalo tri leta; prvih osem listov so natisnili (najverjetneje v sredini) leta 1628, celoten tisk pa zaključili decembra 1631 (Pandžič, 97). Oba tiska -bukvar in misal - se zato grafično in jezikovno ujemata. Že naslednje in obenem zadnje delo Rafaela Levakoviča pa se z novim naborom posebnih glagolskih znakov, s pravopisno prilagojenostjo cirilski grafiji in z fonetično-morfološko preoblikovanostjo besedil ostro loči od predstavitvenih vzorcev v Bukvarju 1629. Te izdaje (brevir je izšel leta 1648 po temeljiti predelavi ukrajinskega škofa Metodija Terleckega) ni pospremil z novo - predstavitveno - izdajo bukvarja; to nalogo je opravil skoraj stoletje kasneje bukvar Mateja Karamana, predhodnik Misala 1741, ki bi lahko bil zaradi svojih grafično-fonetično-morfoloških   značilnosti   primeren   napotek   tudi   pri   uporabi
74
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN  CLANKI
Levakoviéevega brevirja. /Svoje izdaje bukvarja ni natisnil "vmesni" izdajatelj Ivan Paštrič (1636 - 1708). Njegovi deli (Brevir 1688 in Misal 1706) sta samo ponovljeni izdaji Levakovičevih liturgičnih del./
I Enaka vloga - preizkus tiskarskih spretnosti in prikaz oblikovnih značilnosti novega tiska - je bila namenjena tudi prvi izdaji Mateja Karamana (1700 - 1771) z naslovom Hfs^ODrfiEi ^dtaifiODaE'ff^BB IBukvarb slavenskijl^ iz leta 1739. Delo je izšlo še v treh ponatisih: leta 1753 nespremenjeno.'' 1763 in 1788 pa v Benetkah samo v glagolskem tisku. Sama izdaja bukvarja presega svojo prvotno namenskost, saj je obenem tudi prvo udejanjenje Karamanovih teženj po vzpostavitvi idealne - po vzhodnoslovanskih grafično-jezi kovnih zakonitostih oblikovane - različice knjižnega slovanskega jezika za tiskanje hrvaških glagolskih liturgičnih knjig. Svoje trdno stališče o čistosti, starosti in izvirnosti liturgičnega jezika vzhodnih Slovanov je zgradil ined svojim petletnim bivanjem v Rusiji, kjer se je natančneje seznanil z njihovo bogato gramatično tradicijo cerkvene slovanščine, v katero nedvomno sodijo spis Osbmb častii slova in slovnice AAEAOOTHZ - Grammatika dobroglagolivago ellinoslovenskago jazyka, Grammatika slovenska Lavrentija Zizanija iz leta 1596 in predvsem obširna slovnica Meletija Smotrickega Grammatiki slavenskija pravilnoe syntagma iz 1619. leta (Jagič 1, 23-30; Derganc, 69). S svojim prijateljem in kasnejšim pomočnikom pri izdajateljskem delu Matejem Sovičem (začetek 18. stoletja - 1774) je rimskim vzhodnoslovanizacijskim težnjam ustvaril močno podporo, ki se je uspešno borila proti zagovornikom uporabe hrvaškega jezika v liturgičnih knjigah.
Znan je spis Dubrovčana Stjepana Rose Annotazioni in ordine alla versione slava del Messale Romano (spis je ostal v rokopisu in brez učinka; Cronia, 100), v katerem avtor ni kritiziral toliko vzhodnoslovanske redakcije cerkvene slovanščine v Karamanovem misalu kot rabo cerkvenoslovanskega jezika v liturgičnih knjigah nasploh (Jagič 1, 51). Zavzemal se je za uporabo dubrovniško-bosenskega govora v cerkvi, vanj je sam prevedel Novo zavezo. Epistole in evangelije (EJ 5, 201; Stojkovič, 129). Matej Karaman je odgovoril v delu Identita della lingua litterale Slava e necessita di conservarla ne' libri liturgici (1753). V njem je zagovarjal jezik vzhodnoslovanske redakcije, obenem pa pretresel vse probleme slovanskega bogoslužja, njegove zgodovine, pisave, jezika in besedil. Kljub pomanjkljivostim (o izvirnosti
^   Polni   naslov:   Hfffl^iaDihBi   ffrfhihuDaeff^SK   (DHWrtiSEB   qpadhawifilffiijrfi^a
9@«8IJI]3lnlBi Iff. 83EaE8mifl <ff[n]B8IIbaE9%rh^á Eih(1]3»lfl[nifilE1. qpi íb&MB! 1^8(I]8mi
(^oDaoDiii^i QsteaBiti a*™ Ibrii0ti<nE8gQ3E8ai qpaBB. <jpi dtaaoDs ?osifliaD-
86^[Uiadt]3E83it1i (^onrfiBBiBUJSldi. IBukvarb slavenskij pismeny Veličajšago Učitelja B. leroniiua stridonskago Napečatanb. Vb Rimé Tipomb Svétago Sobora o' Razmnoženija Very. Vb leto 1753. Izvoleniemb Starejšihb.)
^ Opis in značilnosti bukvarja so v članku podane na podlagi analize druge izdaje bukvarja iz leta 1753 (primerek iz NUK-a v Ljubljani, sign. II 20740).
75 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
vzhodnoslovanske redakcije cerkvene slovanščine, o sv. Hieronimu kot prevajalcu Svetega pisma, o avtohtonosti hrvaške glagolice) je spis Identita della lingua ... najpopolnejše delo o problemih slovanske filologije pred 19. stoletjem pri Hrvatih. Spis so preučevali in navajali razni učenjaki: Assemani, Dobrovsky, Šafarik, Kopitar, Rački, Jagič, Vondrak itn. (EJ 5, 201; Cronia, 101). Na podlagi Karamanovega dela je papež Benedikt XIV. leta 1754 prepovedal rabo ljudskega jezika v cerkvi in dovolil le cerkvenoslovanskega (EJ 5, 201, Jagič II, 51).
K prevladi cerkvenoslovanskega jezika vzhodnoslovanske redakcije v hrvaških glagolskih liturgičnih delih je doprinesel tudi spis Mateja Soviča Riflessioni suU' ignoranza della lingua slava letterale in Dalmazia, v katerem je avtor izrazil svoje prepričanje o pomanjkljivem znanju knjižnega cerkvenoslovanskega jezika med iirvaškimi glagoljaši. Cerkvenoslovanski knjižni jezik se razprostira od Jadranskega do Ledenega morja in je zapisan v svetih knjigah grškega obreda v cirilici in rimskega obreda v glagolici. Ta jezik večinoma razumejo tudi "Dalmatinci", vendar ga pravilno malokdo zna. Poleg samega Soviča naj bi knjižni jezik znali samo njegov učitelj Karaman in še dva zagovornika vzhodnoslovanske redakcije cerkvenega jezika, Dinarič in Ljubenkovič. Niti Levakovič in Paštrič ga nista dobro poznala. Sovič je nasprotoval dialektom tako v liturgičnih kot v posvetnih besedilih in je trdil, da je hrvaški jezik pokvarjen. V Dalmaciji namreč ni moč najti niti dveh, ki bi se ujemala v pravopisu in izrazih. Medtem ko je zagovarjal cirilico in glagolico, je bil strogo proti latinici, ki je, po njegovem mnenju, precej pripomogla k pokvarjenosti knjižnega jezika. Zato je z zadovoljstvom pozdravljal glagolsko-cirilski bukvar Mateja Karamana iz leta 1739 (Stojkovič, 128-129).
/./ V slovničnem razdelku na začetku in na koncu bukvarja opazimo Levakovičevo predlogo, ki pa jo je Karaman nadgradil z različnimi dopolnitvami. Te pričajo o njegovem zavestnem sprejetju vzhodnoslovanskega grafičnojezikovnega vzorca.
//./ V svojem Alphabetumu glagolskih, cirilskih in latinskih črk na začetku bukvarja (razpredelnica je podobna Levakovičevi) je bodočim uporabnikom bukvarja predstavil zbir grafičnih znakov: Levakovič se je v svoji predstavitvi izognil posebnim glagolskim znakom /I, n, é itn. (glej uvod)/, Karaman pa je, nasprotno, ustaljeno azbučno razpredelnico popolnil z novimi znaki rimskih vzhodnoslovaniziranih izdaj /npr. i [o], g [il 'i [b) (ostrivec je pomaknjen nekoliko v levo) itn./ in glagolski črkopis priredil cirilskemu (v razpredelnici glagolskih črk manjka samo znak za ksi, vsem ostalim cirilskim črkam je Karaman ustvaril ustreznice, npr. cir. h glag. g, cir. i glag. g, cir. w glag. a, cir. -> glag. nb itn.; razmerje med glagolskimi in cirilskimi črkami je v bukvarju tako 39 : 40).
Kot cirilska fondna osnova mu je poslužil azbučni fond vzhodnoslovanskih slovnic cerkvene slovanščine, primerne glagolske vzorce pa je ponovno poiskal v Levakovičevem tisku, tokrat sicer ne v bukvarju (in misalu), ampak v vzhodnoslovaniziranem Brevirju 1648. Skoraj vsi posebni glagolski znaki v Bukvarju
76 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN  ČLANKII
1739 in v kasnejših liturgičnih izdajah Mateja Karamana so namreč plod Levakovicevih grafičnih rešitev pri ustvarjanju značilnega vzhodnoslovanskega grafično-fonetičnega sistema v Brevirju 1648. Mednje sodijo naslednji glagolski grafemi: glag. 8 (y| = cir. ivi, glag. a [j] = cir. h, glag. š (o) = cir. w, glag. a |e| = cir. -te. 3 |el = cir. e in glag. ifti |I|, É (nI. Karaman je na novo uvedel samo nekaj glagolskih znakov, najpomembnejša med njimi sta 8 za cirilski i (v razpredelnici je vključen pri poimenovanju jote:
glag. lat. cir. lat.
IffioDili Iff iff 8 a       Jota J j      IvuTA I I I M     Jota J j)
in 'i (nadomestek cirilskega h. proti v hrvaški redakciji ustaljenemu i = cir. t».). Ostali glagolski nadomestki so z obrobja grafičnega sistema (so le prek cirilskega črkopisa ustvarjeni ekvivalenti grških črk    psi, ob thha in a ižica).
1.1.2 Glagolski azbučni red na osmi in deveti strani je bogatejši in natančnejši od Levakovičevega. Razpoznavna je njegova izvedenost iz osnovne cirilske predloge vzhodnoslovanskih slovnic (iz navajanj posameznih variant k črkam je razvidno, da je Karamanu predstavljala osnovni zgled slovnica Meletija Smotrickega in manj Lavrentija Zizanija, ki variantnih zapisov nima).
d   E   B   r   A   «   'K   s   3     I    M    K « C  » r K^H r. A. » W » 5 H^M g. H 5
A    M   H   o    n    «    t    T     Y    A     v K   *   M    M   o   n p t   T  .if   H-«A J?.^   )^
„ ...... J . J,   '   ' A w (1 f tu tli % M &      e       1«
~       T      .     <• K KAK * . M M^H A. W H/IH o . g Y lOr'"'•
Azbučni red slovnice L. Zizanija Azbučni red slovnice M. Smotrickega
Karaman je v svoj glagolsko-cirilski bukvar vključil azbučna reda obeh pisav. Cirilska azbuka se od azbučnega niza v slovnici Smotrickega delno razlikuje: - Karaman nima variant za g, e, ju in co (ohranil je varianti u in ja) in ima za razliko od Smotrickega dve varianti jote: i in i.
& t * I» « 1. . , «i * e,, 5, , ,      * ^ r * 6     ^ , R, , I,
mIV/"''  '''' .".«..I t*V
Azbučna reda v bukvarju Mateja Karamana
Glagolska azbuka ima 41 grafemov, cirilska 43. Pri soglasnikih ni posebnosti, v glagolski azbuki manjka (tako kot v razpredelnici) samo gr. ^ iz cirilskega niza. Večje razlike so pri samoglasnikih:
- namesto dveh cirilskih u (iS oy) je samo glagolski a;
77
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44,98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
- namesto dveh cirilskih znakov za ja (ra a) je samo glagolski ft;
- namesto treh cirilskih i (m, i i, - zadnja dva sta le pravopisni različici, to potrjuje zapis med vejicama; prvo različico uporablja Karaman le, ko je mesto naglasa nad i: /Vl.<\pi<\; v vseh ostalih primerih i, npr. nd^eHie) so štirje glagolski: T 8, 8 Iff (med zadnjima je v latinici pripisana črka j 111). Niti prvi črki niti drugi nista varianti. 5" lahko pripada samo znaku ? (glej dalje Karamanovo razlago grafemov). Iff pa 8, ki pa ga v azbučnem redu ni. Poleg tega uporablja Karaman t samo s titlo za zapis števila 10 (samo kot številčna vrednost /700/ je rabljen tudi glag. grafem bs /ps/; v tekstu Karaman dosledno zapisuje: {{D^ihlRlSrttl (in ne ^ihdlisoil) za cir. M^i\^o^'w. tudi: IIcA.Ao^'^). Veliko črko Uf [J] najdemo samo v naslovih in v nazivih za črke, npr. HFrfioní |Jatb|, Ufa [Je], Iffrfi [Ja], malo črko Iff pa enkrat
^ samkrat v naslovu: Hfa^^qpjüzlbl / QsIh^qpOffQ^BIff I [O&'Sciav.i Dll3[ftl8»ihlfflilrfi7<ii ffl»8in]3lfhft ... [BUKVARb / SLAVENSKIJ / pismeny veličajšago učitelja ...].
1.1.3 Levakovičev naštevek samoglasnikov (slh 38aaaftl[Aeioueb])je Karaman razširil z dodanimi znaki in ga razdelil v tri skupine: - samoglasniki Isamoglasnajal (lil 38889388 deMiMisewv-)- dvoglasniki Idvoglasnajal (8 ft p ft oY I».! 'te K> ra) in - polglasnika Ipriprjažnoglasnajal (\ I i>.). Cirilski navedek se od glagolskega razlikuje samo pri dvoglasnikih v dodanem dvografemnem u (oy)-
1.1.4 Sledi obširna predstavitev zlogovnih nizov {slozi dvopismennii; vsem vrstam zlogovnih nizov v glagolici so na desni strani sopostavljeni ustrezni cirilski zgledi):
• a) zveze samoglasnik (a, e, i, o in u) -t- soglasnik /skupno dvaindvajset povezav z vsemi slovanskimi soglasniki in theto/:
dkl^ 3e 81^ iflOD 3nD 800 aOD SOD
Aff^ 3^ 8^ 8^ lllDta SDfa 8[Ita HOta SOta    itn.
in vzporedno na desni strani v cirilici:
AH eB MB OE S3k <\b e rt hb ob Sb
Ar» er" un ov SSr' h^*, Oy», 43^   it"-
b) zveze soglasnik + samoglasnik (a e i i o u y e ju ja) /prav tako dvaindvajset povezav/:
erh eí3 tíí8 tía lífa e?» cía ea ep« vtm
nDifi IU13 ma dub ooa mis ooa luia odjp una
^3 ^8 7^8        ^ffl 9<l8 ^ft T^iP ^Hi    "n-Bd Be BM bT bo BI3 Bb.1 li'tl IÍIO B.A B<\ lie BM BI BO k4S Bb.1 Ifti IÍIO B<9k
I'e I'M I'I r-o I'8        r"te I'lo i'.^   itn.
c) zveze samoglasnik (a e i o u) + soglasnik + polglasnik IPriprjažnoglasnaja b, b že Soglasnymb priprjažena - z vsakim polglasnikom dvaindvajset povezav/:
78 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE   IN   ČLANKII
rfiiei 3ei »ei ae?i atfi liiiiDi BOEi BODI anai aooi ifi^i 3^1 a^i a%di a^i
dhe?i 3^1 8iei aei aefi
rflODI 3QEI BOHI Bimi 1BQD\ fh^l 39<ji B^i a7«ii 21^1
AE'-b. eB'-b. nii'w oii'-w Sli'w <\B-k. erc-^Vv MB'-h. OB-T^ Sk'^w Ar"T». er"-*». nm». or"Tb. Sr-T».   itn. in
ABh. eiil». HBlv OHK. SBb. dBb. eBh. HBh. OBb. SKK.
Anb. ei'iv MI'tv oi'h. Si'K.   itn.
/./.s Poseben razdelek je Matej Karaman namenil tudi predstavitvi glagolskega in cirilskega številčnega sistema (v obeh črkovnih številčnicah je razpoznavni znak titla nad osnovnim grafemom, npr. gtf = 22, % = 40, flfi» = 7000 in s = 6, bb = 22, c = 200 itn.). Številčna sistema se razlikujeta v osnovni črkovni podstavi; prvemu je temelj izvirno ciril-metodovsko številčenje (ifi = 1, t? = 2, od = 3, ^ = 4, oh = 5, 3 = 6, flfi = 7, ifi = 8, 00 = 9, -a" = 10, ifi°p = 11, = 12, odt = 13, ... b = 20, Aa = 21, ?8 = 22, nba = 23, ... Iff = 30, ^ = 40, ifli = 50 B = 100, «ff = 200, š = 700, w = 800, ... » = 1000, e» = 2000, OD» = 3000 itn.), drugemu pa značilna razvrstitev grškega alfavita (A = 1, ? = 2, ^ - 3, A = 4, ? = 5, ^ = 6, ^ = 7, M = 8, = 9, i = 10, di = U, BI = 12, r-i = 13, ... K = 20, KA = 21, bb = 22, = 23, ... ^' = 30, m" = 40, m' = 50, a' = 60, ... "p = 100, 'c = 200, '^Ir = 700, w = 800, u, = 900," ... A = 1000, ,B = 2000, ,B = 3000 itn.).
1.2 Natančnemu tehničnemu prikazu grafemov, zlogovnih nizov in številčnih vrednosti sledi obsežen besedilni del na straneh od osemnajst do šestdeset. Karamanov bukvar vsebinsko ni inovativen; avtor je v molitveni del abecedarja vključil vsa besedila Levakovičevega bukvarja v popolnoma enakem zaporedju, le da si besedila vzporedno sledijo v glagolici in cirilici.
Seznam vseh besedil v obeh bukvarjih obsega šestindvajset enot:
Bukvar 1629 Otče našb Zdrava Marija Blagoslovenie trapezi
Blagoslovi te: Bog Deset zapovedi Zakona
Časti Boga edinago Reče Gospodb ... (Ps. 110 /109/) Ispovem se tebi ... (Ps. 111 /110/) Blaženb mužb ... (Ps. 112 /111/)
Bukvar 1739 (1753) Otče našb Radujsja Mane Blagoslovenie trapezy
Blagoslovi te: Bogb Desjatoslovie
Cdina Boga počitaj Reče Gospodb ... (Ps. 110 /109/) Ispovemsja tebe ... (Ps. 111 /110/) Blaženb mužb ... (Ps. 112 /111/)
V vzhodnoslovanski redakciji cerkvene slovanščine je med drugim južnoslovanskim vplivom prišlo do spremenjenega zaznamovanja številčne vrednosti 900: nekdanji cirilski ^ 1^1 je zamenjal u, |c|, ki ustreza glagolski označitvi tega števila (Uspenski, 204).
79
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Hvalite otroci ... (Ps. 113 /112/) Veličitb: duše moja Gospoda Niné otpuščaeši raba ... Iz glubin vazvah ... (Ps. 130 /129/) Pomilujb me Bože ... (Ps. 51 /50/) Veruju Vb Boga Otea ... Zdrava Kralicc Anjele Božij ... Iskoni bé Slovo (lo. 1/1-14) Sudi mi Bože ... (Ps. 43 /42/) Ispovedam se Bogu ... Va otdanie, otrcšcnic ... Zdravo budi Hrista tilo Kervb Hristova da si zdrava Letanije B. Marie Devi Gospodi pomilujb Milost tvoju, molimo ...
Hvalite otroci ... (Ps. 113 /112/) Veličitb: duša moja Gospoda Ninč otpuščaeši raba ... Izb glubinb vozzvahb ... (Ps. 130 /129/) Pomiluj mja Bože ... (Ps. 51 /50/) Včruju Vb Boga Otca ... Zdravstvuj Kralice ... Aggle Božij ... Iskoni bž Slovo (lo. 1/1-14) Sudi mi Bože ... (Ps. 43 /42/) Ispovčdajusja Bogu ... Proščenie, otrčšcnie ... Gže rodi presvjataja dčva Krovi Hrista budi zdrava Litanija B. Marija Dčvy Gospodi pomiluj Blagodatb, tvoju, molimb ...
Zadnjemu besedilu v Karamanovem bukvarju sledi Salutario Angelica, Latine, ki se prav tako kot v Levakovičevi izdaji trovrstično izmenjuje v glagolici, cirilici in v latinici. Med tiskoma je samo ena opaznejša razlika: v Karamanovem bukvarju je uporabljena različica ijevskega vokala v položaju pred vokalom ali j (glag. g in cir. i ali i), npr. ... QihE8iti - maiIta83E8t^a9 in ... /WApi<&, ... ^i3/iiepHBi3c ... Naglasna mesta so v obeh slovanskih pisavah označena praviloma samo v prvih dveh vrsticah, v nadaljnjih se izgubljajo.
1.3 Obogaten sistem glagolskih grafemov je Karamanu omogočil natančen posnetek cirilskih pravopisnih zakonitosti vzhodnoslovanske redakcije cerkvene slovanščine tistega časa. Razlike med Levakovičevo zgodnjo in Karamanovo predelano glagolsko grafijo so najopaznejše pri primerjavi samih besedil (npr. dela Greda);
Bukvar 1629 Bukvar 1739 (1753)
QDaOUlhB!.
ODIlDaE-Vrfi E3li?rh 8 0tI3rt1lfll3.
dhEDbB3lffl. 8 Qnrti 8'5'ffl'5''íi J^BS-fflluih
"ffSEiti 3%da OohSErfi^a
^a'ffpiailbrfi ErhlU3?<ia.
A^aoii nna^uja. 8in3 ^rfisaoDi a^ffUDi
80
QamoDaiflii dhioa^nnadlisi^aa.
IpJaiiDB!. qpáBfflp OD! Ka^rfi Hlun-vrh qp'ffsma^íifflwrfi^a,
mOliaB'Vrfi E3tííffl, 8 ^usíMiflia.
dhEObBaa.
8 DUa 8a*5'ffl'ü'rfi PoBŠffUTlrh,
"ffSErtí 3^a sobBEiii^ria, ^a^pianhrfi Erfiui3^a.
8(ii^aaD! ODáwmaa. pOrtiWrhODrtí
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Ba3E     iDrtiBaa JbaoDa ... BafitinhaErfi s^! ^rfiBsa Jbanuš ..7
Simbolb Apostolski. Sumvolb Apostolskij.
Petarb. Petrb.
Veruju Vb Boga Veruju vb Boga
Otca vsemogucago, Otca vsemogucago,
tvorca neba i zemlé. tvorca nebu, i zemli.
Andrej. Andrej.
1 va Isusa Hrista I vo lisusa Hrista,
sina ego edinago syna ego edinago.
Gospoda našego. Gospoda našego.
Jakov vekši. lakOvb vččšij.
Iže začetb estb Začata
ot Duha sveta, ot Duha svjata,
roen iz Marie Devi ... roždena izb Marija Devy ...
1.3.1 Predelan glagolski črkopis je Karaman s pridom uporabil v svojih liturgičnih izdajah, v misalu in brevirju. Med izdajami je bore malo razlik. V Misalu 1741 in v Brevirju 1791 Karaman, za razliko od Bukvarja 1753, načeloma ne označuje naglasnih mest. Nekaj posebnih diakritičnih znakov (ki ne služijo za oblikovanje značilnih grafemov vzhodnoslovanizacijskega obdobja) najdemo v misalu, vendar njihova funkcijska opredelitev v samem delu ni mogoča. Mednje spadajo:
- apostrofi /gr. spiritus lenisi za a < *? ((Da«aEili3[n]9a' Ipočinaetsja), martia/daoba'waa [mimohodja'éii], (orfimami [pamja'tb] itn., vendar pa eiftiififlfi3EEaa [blazennyjai gen. sg. f., maiflia^a' [moljasja'1 < mol? s?) in za i (^dtaa^a' [slugi'), fl^iliBaa' [Marii'1, (Maa' [moi], sIk<tia'Él [Ami'iibl itn.); apostrofe uporabljata v svojih slovnicah tudi Zizanij in Smotricki, vendar oblikovno in funkcijsko spominjajo na grške pridihe (zastopana sta oba; spiritus asper /samo v besedah grškega izvora/ in spiritus lenis, oba tudi v povezavi z naglasnimi znamenji: npr. Ziz. 'IdM^, 'Itk« itn.; Smot. w Kogko^^o, "en'nwp'-tv, 'm<im itn.); raba apostrofov se v misalu in bukvarju razlikuje: v slednjem so apostrofi po vzoru vzhodnoslovanskih slovnic samo v cirilski predlogi (npr. 'fl^i-imv dkftiaEl [Amiiibl, 'wcK.A'r'MTC..#k -> a^ouannaDD^a [osvjatitsjaj, 'hmj^*. -> ama [imja], 'Otli,a -> 3Ion'Vifi [Otca] itn.); posebna raba apostrofov (v nevzglasnem položaju, za 'a < ? in za i) je tako v Misalu 1741 posebnost in novost;
- polkrožci se (redko) pojavljajo nad samoglasniki (npr. b8^8 IrTzy), a09a [vsja]),
^ Besedilo je opremljeno z naglasnimi znamenji, npr. (^gmoiiadb! dhfDa"5'(lDa(ftl'5'^a8. noGODBi. qpftBaapi imi Y^HaA\ MoD-vrfi qp'5'3ma?<ifflwrti^a, mtaoDB-vrfi eai^a, a ^amiftia ., vendar jih zaradi jasnejšega prikaza posebnih grafemov (z nadvrstičnimi znaki) izpuščam.
81
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE   IN   ČLANKIi
izjemoma pa tudi nad predhodnimi soglasniki, ko zaradi neprimerne višine samoglasnika z nadvrstičnim znakom zapis polkrožca nad njim ni možen (npr. ]P89[hE8Bi [Pisanija]); veliko zgledov tega nadvrstičnega znaka najdemo v Zizanijevi slovnici, medtem ko v slovnici Smotrickega tega znaka ni (npr. Ziz. .tMo^, T'i».iX'T»-. A<* CRACo^^c^ffk, ^H.nocT'h., :^<Miori-li^iv /ob jatu - grafično visokem samoglasniku - stoji polkrožec, enako kot pri Karamanu, nad levim soglasnikom/ itn.); v bukvarju se ta nadvrstični znak uporablja tako v glagolskem kot v cirilskem tisku (u,Ap.«9k -> ¦vrfiEa [carja], t-Ko.r^ ^ 9aDaa [svoja], r'p'fe:x''' ^ ^Ea^l [grehb] /s polkrožcem nad desnim soglasnikom/, t'ahh<\..9v ->¦ iniihHEilia [t^najal itn.);
- poševnice v desno ali v levo so v misalu najpogostejše nadvrstično znamenje z več funkcijami:
a) v redkih primerih jih lahko razlagamo kot ostanke označevanja naglasnih mest Oa ai^art1i1iEifiDh39a'aD3 a43E8%amrti [so obeinanadesja'te učenikoma], DDllDsami [tvoimb], HhrfiDhS [dadel, «3 [se], ©3 (se[;
b) dosledno se uporabljajo pri oblikah osebnega (in oziralnega) zaimka za 3. osebo (g [1] akuz. sg. m., jp [ju] akuz. sg. f., e [e] akuz. sg. n., a/dl [ihb] gen. pl. m., a Ija] akuz. pl. m., 8/dOQ3 [ihže] akuz. pl. m. itn.); enako v bukvarju: Gi^vu 3%t^ gen. sg. m., M^T^ ->¦ 8rtll dat. pl. itn.; prevzemanje iz vzhodnoslovanskih slovnic je očitno (Ziz. ''hx't»'. "m^t*.; Smot. 'eno ali 'm, "h>, "e itn.);
c) najpogosteje je 5 poševnicami v desno zaznamovana mehkost soglasnikov; samo zaznamovanje se v obeh osrednjih liturgičnih knjigah razlikuje: v misalu (in v bukvarju) postavlja Karaman poševnico nad ustrezen soglasnik (npr. v bukvarju: cir. n^oT^h. : glag. (DlfliaiTDi; cir. Kon.>tb. : glag. anapdfal itn.; v misalu: adboDifiEI [oltafbl, ^snill [sutbi, ^Esnill [krovbl itn.); v brevirju pa je zaznamovanje mehkosti stalna grafična značilnost izglasnega polglasnika (npr. [ih3El [denb|, Eawi [nočbj, ^Dbi [Gdb], VrfiEl [Carbj itn.). Iz navedenih primerov je razvidno, da je Karaman v Misalu 1741 nadaljeval v bukvarju izoblikovano cirilsko-glagolsko razmerje t*. : 1». -> i : 'i (glej pogl. 1.1.1), v brevirju pa je izdajatelj poiskal drugačno grafično rešitev: poudarjeno fonetično razmerje trdosti/mehkosti soglasnikov iz prejšnjih Karamanovih izdaj se je v tem delu grafično preneslo na polglasnika l ["b| : i [b], kar se je jasneje ujemalo s cirilsko predlogo. /Nemara je prav pri tej grafični posebnosti Brevirja 1791 potrebno pojasniti zgodovinske okoliščine nastanka tega liturgičnega dela. Brevir je za tisk, kmalu po izdaji misala, pripravil skupaj z Matejem Sovičem že Karaman, vendar ga je Kongregacija za širjenje vere natisnila šele po smrti obeh avtorjev - 1791. Delo je v ta namen ponovno pregledal in pripravil rabski škof Ivan Petar Gocinič (Tandarič, 149), zato je izvor posameznih odstopanj od Karamanovih tiskov mogoče pripisati prav temu dejstvu/.
Karamanovo preoblikovanje glagolskih črk po (vzhodnoslovanskih) cirilskih grafemih na Hrvaškem ni želo odobravanja, saj je umetno trgalo vezi s hrvaško glagolsko
S2> JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
tradicijo in je nenamerno ustvarilo osnovo za postopno odtujevanje glagolske liturgične literature od splošnejše rabe na hrvaškem področju. Karamanovo tiskarsko dejavnost je še stoletje kasneje grobo kritiziral Kopitar v predgovoru h Glagolita Clozianus. Po njegovem mnenju je Karaman glagolski črkopis z doslednim prilagajanjem rutenskemu črkopisu (t. j. črkopisu v vzhodnoslovanskih slovnicah cerkvene slovanščine, V. B.) povsem popačil. Preproste glagolske črke je popacal s "čirečarami" ali "mušjimi drekci" (v mislih je imel diakritične znake - pikice, črtice, predvsem pa vejice, apostrofe in naglasna znamenja, V.B.), da je lahko podal težke norčije Rusov, ki so bile deloma povsem odveč. Za zgled je postavil prvo izdajo misala iz leta 1483 (tudi Levakovičevo), kjer je zapis jasen in čist, medtem ko so Karamanovi razmiki med vrstami zapolnjeni in popacani z mušicami (Kopitar, XV1-XXVII). V svoji kritiki Karamanovih del pa Kopitar nikjer ne omenja, da so "čirečare" in "mušji drekci" že v Levakovičevi izdaji brevirja iz leta 1648 in tako niso povsem Karamanova novost.
1.3.2 Besedilnemu delu bukvarja ponovno sledi tridelni gramatični razdelek:
- glagolska razvezava ligatur (8<ff|DEihaDlfl]3e83 <^\imi^M.?,]a\ (D8<ffm3EI lispravlenie svjazanihb pismenbl), npr. 35 le*"] = 3flfi3 3353 leže eže), [fi |p'| = pB Iprj, rfl |m"| = ma [mol itn.;
- glagolska pojasnila titelnih okrajšav ((^[flia^tia 8rtl3El [Daofal DDaODlfllitima ISlozi imenb podb titlamil), npr. dk[fblfl]8rh [Allia] = sOzdbdbsifliaBih lAlliluia], K^iODa IBgvil = Ka^aoDB IBogovil, ^rfhl IGibl = ^[ftiih^aiftll IGlagolbj itn.;
- obširna latinska razlaga glagolskih in cirilskih grafemov (In Alphabetum Illyricum expo/itio).
Zadnji gramatični razdelek je Matej Karaman oblikoval kot samostojno študijo o glasovnih vrednostih slovanskih črk. Pri vsaki je izpisana njena ustrezna glasovna vrednost v latinščini, ob mnogih pojasnitev izgovornih različic pri vzhodnih (Rutheni, MoscovitiE) in južnih Slovanih (Dalmatw, Bulgari) ter njihova primerjava z drugimi neslovanskimi jeziki. Vse izgovorne različice so podkrepljene s primeri, največkrat z latinskimi v treh pisavah ali s slovanskimi (praviloma pri značilnih slovanskih fonemih, kot so npr. ž, dz, č itn.). Obrazloženi so vsi grafemi iz glagolskega niza na osmi strani, kot samostojni gesli sta navedeni še varianti dveh grafemov: ob iff |j| različica a (j) in ob w (č) različica w |š*|). Na koncu razlage so dodani še štirje grafemi: glagolski on ffl, cirilska a. oY posebni grafem ^ ter dva interpunkcijska znaka ; in . Skupno je v opisu oseminštirideset gesel.
Latinska razlaga grafemov je izvirno Karamanovo delo, v katerem je dokazal svoje prefinjeno poznavanje glasovnih raznolikosti posameznih slovanskih jezikov. Predstavitev njegove grafičnofonetične študije, ki v zametkih posega tudi v oblikoslovje, je zanimiva tudi zaradi jasnih povezav z vzhodnoslovansko slovnico Meletija Smotrickega (avtoričini zaznamki so označeni z zvezdico *).
83
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN   CLANKI
Razlaga v ilirskem črkopisu.
rfi &. a ustreza lat. a: npr. Adam, dhnhihrtl, ä^a^.
8^ K ustreza lat. b: npr. bibe, teatea, kme«. OE &, K ustreza lat. y. npr. vivo, anBllDa, khko.
^    r« ustreza lat. gh: npr. ^at^^ihp, nMKAto, ghibaju, flecto. Pri Rutenih zveni kot h pri Germanih: Focno^iw, hospod. Dominus. Dh &. A ustreza lat. d: npr. dedi, uhailha, a^A"-3 & e ustreza lat. e: npr. edere, 3[Ih3B3, «a^P^-
AB &. ?i« zveni kot lat. x, ko mu sledi galski / npr. ieaflB3, Ko?Ke, Bože, Deus. ^ ^ ^ ustreza lat. z: npr. zelus, 0(l3dtas9, ^e^8c.
ifi &. s zveni mehkeje, kot da bi bil polovičen ^ &, ^: npr. ifimaa, s^ia, zmija, /erpens.
a 8. M ustreza lat. /: npr. imis, amaff, m^mc. Ko stoji samostojno s padajočim naglasom, zaznamuje eum in se takrat izgovorja kot gi: npr. ^bb b, s^pm m, zri gi, a/pice eum.
5" B    i zveni mehkeje, kot da bi bil polovičen i: npr. msBl, ^ipT»., mir, mundus. a 8. M ustreza lat. y za vokali, nikoli pred njimi: npr. rfiB 3a aa, ah ew om, aj, ej, oj; aa jPB aa, 'bM h>h am, jej, juj, jaj.
Iff pri Dalmatincih ustreza tako pred kot za vokali lat. / npr. jocus, Iffa^fflff; za vokali se izgovarja kot a.
^ 8. I« ustreza lat. k ali c, ko mu sledi a is. o: npr. Kalendas Grjecas, %ih[fb3Ellbdhff 5t<jB3^ifi"ff, KA/teM^AC npeKdc.
ifh &, ^ ustreza pred vokali 3, B, 8 lat. /: npr. lepus, litus, lyra; ifli3(Da9, dfaaons?, dllBBrh; /lenSc, .^mtSSc, /ivpA. Pred a, a. jP, a zveni kot 1 v gli, degli, agli: npr. [Ifaanna, /I'teTo, Ijeto, s/tas; ^ifbaDnnDifi, i«/».at^ka, Kljatva, juramentum. Pred ih, a, ffl, 8 zveni zelo trdo: npr. mihdtlBB, mriidfaiti, mitidfaa, mrfilfbs; ^A/th.iM, MA/\A, dWAd\<», malji,* mala, malo, malu, parvus, parva, parvum, parvo.
*Latinska različica zapisa ne potrjuje trdega izgovora glagolskega in cirilskega primera (glag. rtlihlfllBB in cir. MA/\t%.n% : lat. malji).
m & 'M ustreza lat. m: npr. memor, m3maB, .rwe^op.
E 8. M ustreza lat. n: npr. non, eaE, hoh.
a &. o ustreza lat. o: npr. onus, aEfflS", ohISc.
(D &. n ustreza lat. p: npr. peperi, |n3(n3BB, nenepM.
B    p ustreza lat. r. npr. rorate, EaEihllD3, popÄT-e.
B" &, C ustreza gr. <t. npr. Salmon, ^ihiffamaEl, ca^^wh-t»..
UD 8y T ustreza lat. t: npr. tctendit, iiii3tra3Enha[ni, '•¦'«'reM^MT'.
ffl 8>. S3 ustreza lat. u. npr. unus, aEfflW, ömSSc.
i{] 8> ^ ustreza lat. /: npr. fefellit, i{]3t(i3lffalft]8aD, ^»««^e^^H'n.
&, X ni samo navaden pridih, ampak tudi črka, ki označuje aspiriran glas in ustreza gr. X'. npr- PoBBSmiaff, XlpicToc, Hri/tos, Chri/tus.
S &, w ustreza lat. ot, iz katerih se tudi sestoji: npr. ottimo, ioDBma, wth^o. Je
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
84
RAZPRAVE   IN   ČLANKII
predlog in zaznamuje ex, a, de: 3 ^ w stoji v prvem delu sestavljenke; brezpredponski samostalniki in glagoli imajo aDD 8. ot: ne pišemo 3"V! 8. weij,*-*»., ampak ain]3'Vl &. oT-eij,^*., Otez, Pater.
"V &. u, ustreza lat. z: npr. grazia, ^Brfi'Varfi, npAu^iA.
» 8. M se izgovarja kot romanski c pred vokali e ali /: npr. cecini, «avaes, MeMMWM. lU &. lil ustreza lat. /c: npr. /cio, ujga, ujmo.
w & 141 ustreza lat. fcch: npr. WBOnu UJMnfT*., fcchit, /cutum. Bolgari in nekateri Dalmatinci ga izgovarjajo kot fct: npr. fctit.
W pri Dalmatincih zveni kot ch: npr. iaWSia, hocliju, volo, vendar pa ga Ruteni izgovarjajo kot fcch, torej x^MJ^> hofcchiu in to posebno dalmatinsko črko imenujejo fcchja.
! &. "Ti. se imenuje vezalni vokal, ki povzroči, da je soglasnik ob njem trd: npr. gifl]!, H/f^, m, limus. Poleg tega je razpoznavni znak spola in deklinacije; vsi slovanski samostalniki, ki se končujejo na 1 &, t^, so moškega spola in spadajo v drugo sklanjatev.*
*Karamanov poseg v oblikoslovno ravnino priča o vzhodnoslovanski slovnični predlogi, saj se ujema z razvrstitvijo samostalnikov pri Smotrickem, kjer so v drugi sklanjatvi poleg ostalih tudi samostalniki moškega spola na trd soglasnik, tipa K^eKpe^rT^, Opopoici^, np'fex'^*- 'tn. Razvrstitev v Zizanijevi slovnici je drugačna: druga sklanjatev je ženska tipa Hoipi»., -h, samostalniki moškega spola, tipa Eom»., -a, pa so uvrščeni v prvo sklanjatev.
a 8. ustreza lat. /', pri katerem je jasno opazna trdost rutenskega izgovora. Dalmatinci ga v zadnjih zlogih vseh odvisnih sklonov, razen v ablativu množine druge sklanjatve,* izgovarjajo kot odprti e: iiDaoha, vode, aquae.
*V mislih je nedvomno imel instrumentai plurala samostalnikov moškega spola ip-sklanjatve, npr. stesi, mgžb nom. sg. m. -> mgži instr. m. pl.
1 8. 1». je drugi vezalni vokal, zaradi katerega zveni predhodni soglasnik mehkeje: npr. %aEl, BOHI*., cogn, equus; Eadtaainiadfal, po^MTe/tB., roditegl, gcnitor. Tako kot zvenita n v ogni in / v egli zaradi predhodnega g mehko, prav tako postane mehak pri Slovanih soglasnik, ki mu sledi i 8. 1».. Enako funkcijo opravlja rastoči naglas ob soglasniku: npr. (naift^rti zveni enako kot (nadfai^fh. Samostalniki moškega spola, ki se končujejo na i 8, 1»., spadajo v četrto, samostalniki ženskega spola pa v tretjo slovansko sklanjatev.*
*Tudi tu opazimo sovpadanje s slovnico Smotrickega, ki je v svojo četrto sklanjatev vključil poleg ostalih tudi samostalnike moškega spola tipa: ndcnrb.ipb., spAMb. itn., v tretjo pa samostalnike ženskega spola, tipa: ^Anos'te^h., n/ioT^i»., >KM%Hk. itn. V Zizanijevi tretji sklanjatvi so samostalniki srednjega spola, v četrti pa samostalniki ženskega spola: v^-^ka, F»t3K<\.
ft 8. "te je dvoglasnik. Moskovčani in nekateri Dalmatinci ga izgovarjajo kot je; Bolgari in nekateri Dalmatinci kot e; Poljaki in nekateri Dalmatinci kot /: npr. nOBiBiti,
85 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
B'tepA, vjera, vera, vira, fides.
3 &, e na začetku besede ustreza je, v sredini in na koncu besede pa e; tedaj je razpoznavni znak množine: npr. 3[IhaEl SffDDl, Gamm't»- ecn-nb., jedin je/t, unus eft; HlnD-vami, OT'ij,e.rM-»»., Otzetn, per Patrem; aiID'V3mi, o'r'u,6.rM'T»., Otzem, Patribus*. Ko stoji samostojno s padajočim naglasom, pomeni iJJud: npr. 9ailDliDaE8 3, coT'BopM e, fotvori je, fecit illud.
*e [e| je razpoznavni znak množine tudi v vzhodnoslovanskih slovnicah: Smot. T'b^'T». onru,«^'-!*. instr. sg. m. : t"^!***--**. 'otu^E^t*. dat. pl. m. in nm^-i/viTi. M^eHe^iK. dat. pl. n.
]P &     ustreza lat. ju. npr. juftus, pffODfflB*, t«CT8c.
a 8> w je odprti o in ločuje množinske sklone od edninskih: npr. [DSaBa'iami, npopoBo.rM'Ts., prorokotii, per prophetam : (DEaBa^amu npopoKw.rwT»., prophetis.
*Ponovno najdemo zgled v vzhodnoslovanskih slovnicah: Smot. npopoKo^*^ instr. sg. m. : Opopofrcw*" dat. pl. m. in celo s premeno korenskega vokala, npr. Ziz. BocT-M gen. sg. f. : Kwcth nom. pl. f.
Hi &. je dvoglasnik. Ustreza lat. ja: npr. Troja, ^Eaa, Tpo^. Dalmatinci ga pogosto izgovarjajo kot odprti e: npr. 3<na, ime nomen; na koncu nekaterih glagolov, ki se končujejo s "ffa: npr. mailtaam^a, molimSe, oramus; v zadnjih zlogih za črkami "V, », w, w: mE3d5a, mrexe, retis; ailD^va, Otze, Patres; iidei)i«Hi, vraze, medicos; peaiua, juno/ce, juvenes; eawSi, nifcchje, inopes; aewa, obchje, communes; v odvisnih sklonih prve sklanjatve samostalnikov,* ki se končujejo praviloma na čisti ih ter na čisti in nečisti ft: npr. Q2itiE8Bi, Marie, Mariae; ^amiflia. Zemlje, terrae; udSHi, vije, colli. Ruteni izgovarjajo v končnih zlogih za istimi črkami kot a, npr. /vipe>K.«9k, mrexa: otu,..*», otza itn., Moskovčani pa v omenjenih sklonih namesto A deloma b.i deloma m: npr. Konopo^Hu^b.! ?WAf^w, Bogorodizi Marii, Dei genitricis Maris.
*Enako v slovnici Meletija Smotrickega, kjer so v prvi sklanjatvi samostalniki ženskega spola (in moškega spola), tipa y\-tvKA, iomoiji<\. /Va^Ta itn. V Zizanijevi slovnici so v prvi sklanjatvi samostalniki moškega spola na trd soglasnik, npr. Kor"Tv.
a - to črko uporabljajo Ruteni na enak način kot Grki, Dalmatinci pa na tem mestu pišejo vs - črki, iz katerih sestoji: npr. oha^WU AJSS't»., Duks, Dux. 59 8. M'' ustreza pf. Ruteni ga uporabljajo v grških besedah, Dalmatinci pa za označevanje številčne vrednosti 700.
ob &. -o- zveni kot gr. 9. Tako Ruteni kot Dalmatinci jo uporabljajo v grških besedah;
npr. UDaadtaa^al, -e-eo/tor-T*., Tbeologh, Theologus.
8 &. v- ustreza y. npr. a'B'^ilDI, v-ccwiri»., yffop, hy/Jopus.
ob S se v ilirskem brevirju uporablja za grški v: npr. QDihaoadtal, Odve^"-**., Pavel, Paulus; dka^a^DDl, Augu/t, Augu/tus.
86 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE   IN   CLANKI
oy iS je pri Rutenih ista črka: oy začenja, 8 nadaljuje in zaključuje besedo: npr. oyciS^K^S, usuxdu, judicabo.
ra in w\ sta ista črka: .a* začenja, ra* nadaljuje in zaključuje besedo: npr. raB/i.>9kH»c.A, javljajusja, appareo.
*Črki sta v opisu očitno zamenjani, saj sam primer izpričuje ustaljeno rabo obeh grafemov: m na začetku. ^9%. v sredini in na koncu besede.
^ je rutenski ^ ali navaden m, ki sta se uporabljala namesto t. D C « so se pisale namesto k.
; - za vprašaj uporabljajo Ruteni piko z vejico.
- ta znak prav tako označuje množinske sklone; ostali primeri, ki jih lahko uvrstimo v pravopis, etimologijo* in skladnjo, obeležujejo v ilirski ali slovanski slovnici besede, ki napominjajo Boga.
*V vzhodnoslovanskih slovnicah Lavrentija Zizanija in Meletija Smotrickega je z izrazom '(5'FV'/VVC>/\<>r''lfl poimenovano oblikoslovje.
Z zadnjim razdelkom bukvarja, t. j. z latinsko razlago grafemov, je Karaman postavil temelj grafičnim rešitvam, s katerimi je karseda natančno projiciral vzhodnoslovansko cirilsko predlogo v glagolsko grafijo. To je s pridom uporabil in nadalje razvil v svojih izdajah liturgičnih knjig (v Misalu 1741, v posthumni izdaji njegovega brevirja /1791/ pa njegov naslednik Ivan Petar Gocinič).
Literatura in viri
Babic I: Vanda Babic (1997). Vzhodnoslovanizacija hrvaških glagolskih liturgičnih tekstov v 17. in 18. stoletju in oblikovanje značilnih grafičnih sistemov Levakovičevih izdaj misala in brevirja. SLOVO 47. Zagreb. V tisku.
Babic II: Vanda Babic (1986). Hrvatskoglagoljske tiskane početnice iz 1527., 1530. i 1561. godine. Diplomska naloga. Ljubljana.
Babic III: Vanda Babic (1996). Vpliv vzhodne cerkvene slovanščine na hrvaške glagolske tekste iz 17. in 18. stoletja. Doktorska disertacija. Ljubljana.
Cronia: Arturo Cronia (1954). «Glagolitica vaticana» v Karamanovih «Considerazioni sul' Identita della lingua litterale slava« iz leta 1753. Slavistična revija, letnik 5-7. Ljubljana, str. 99-108.
Derganc: Aleksandra Derganc (1986). Prve cerkvenoslovanske in Bohoričeva slovnica. Slavistična revija, letnik 34, št. 1. Ljubljana, str. 67-76. EJ: Enciklopedija Jugoslavije 5 (1962). Zagreb.
Hamm: Josip Hamm (1971). Ruska redakcija u glagoljskim spomenicima. Slovo 21. Zagreb, str. 213-222.
Jagič I: Vatroslav Jagič (1910). SnuHK^oneflisi ciiaB9HCKoii ^Hno/ioriH. CaHKTnerepBypr. Jagič II: Vatroslav Jagič (1913). Hrvatska glagolska književnost. V: Branko Vodnik, Povijest hrvatske književnosti, knj. 1. Zagreb, str. 9-64.
87
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
Jembrih: Alojz Jembrih (1980). Najstarije hrvatske početnice. Istra 3-4. Pula.
Karaman: Matej Karaman (1753). Bukvaró slavensky. Rim.
Misal 1741: Matej Karaman (1741). Missale romanum slavonico idiomate. Rim.
Brevir 1791: Matej Karaman (1791). Breviarium romanum slavonico idiomate. Rim.
Kopitar: Jernej Kopitar (1995). Jerneja Kopitarja Glagolita Clozianus - Cločev glagolit
(uredil in spremno besedo napisal Jože Toporišič, prevedel Martin Benedik). Ljubljana.
Kukuljevič: Ivan Kukuljevič (1860). Bibliografija hrvatska 1. str. 131.
Levakovič: Rafael Levakovič (1629). Azbukividnjak slovinskij. Rim.
Pandžič: B. Pandžič (1978). Franjo Glavinič i Rafael Levakovič u razvoju hrvatske
pismenosti. Nova e velera 1/2. Sarajevo, str. 85-112.
Putanee: Valentin Putanee (1979). Značenje riječi psaltir »bukvar«. Slovo 29. Zagreb, str. 93-96.
Smot.:     Me/ieTMIi     Cmotpmukmh     (1979).     Tpa^^atihm    c^dKéMci^MA npÁKM/iMoe cv-MT-dr'^d. ©"iie 1619. Khíb. Faksimilna izdaja. Stojkovič: Marijan Stojkovič (1930). Pokušaj uvodenja ruskoslavenske gramatike M. Smotrickoga kod Hrvata katolika. Nastavni vjesnik, knj. 38. Zagreb, str. 120-131. Tandarič:    Josip    Leonard    Tandarič    (1993).    Dodaci    Karamanovu    misalu. Hrvatskoglagoljska liturgijska književnost. Rasprave i prinosi. Zagreb, str. 148-151. Uspenski: B. A. VcneHCKMM (1987). McTopna pyccKoro nMTepaxypHoro a3MKa (XI - XVII BB.). München.
Ziz.: AaBpeHTMÍí SHsaHHÍí. (1980). Tpa^^at-ika c^oKencud. Km/iho 1596. Kmib. Faksimilna izdaja.
Ge. Mateji Kunstek se za svetovanje in korigiranje prevoda iz latinščine najlepše zahvaljujem.
Vanda Babic UDK 811.163.42(091)"17/18":003.349:929 Karaman M.
SUMMARY
THE 1739 PRIMER — MATEJ KARAMAN'S INTRODUCTORY PUBLICATION AND ITS PLACE IN THE DEVELOPMENT OF A SPECIAL GLAGOLITIC GRAPHIC SYSTEM IN KARAMAN'S EDITIONS OF LITHURGICAL BOOKS
At a sharp point of convergence of two graphic linguistic traditions, traditions in designing their Glagolitic graphic and orthographic
the Croatian Glagolitic one and the Eastern Slavonic Cyrillic one, systems: for one it is the principles of Croatian {more exactly,
Rome's publishing was marked by two experimental publications — Protestant) publishing, and for the other it is the Eastern Slavonic
the primer Aibukividnjak slovinskij (Rome, 1629) and Bukvarb graphic system, which adapted the Glagolitic writing system to the
slavenskij (Rome, 1739). The two books present their respective Cyrillic one and thus created the basis for the development of the
authors' (Rafael Levakovič and Matej Karaman) graphic and print- characteristic Eastern Slavonic phonetic orthography. The 1739
ing solutions to be used in their later publishing enterprises. primer with its revised Glagolitic writing system (not entirely original, as most of the new graphemes had been designed and used
Levakovic's primer is a forerunner of his 1631 Misal, and Kramer's already in Levakovic's 1648 Brevir) meant a defmitive and deliberate
book anticipates his 1741 Misal (and his 1791 Misal). While very adoption of the Eastem Slavonic grammatical tradition, similar in their contents, the books accept two different orthographic
88
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
v  SPOMIN
Boris Urbančič 1913 - 1998
zadnje rekordno vroče poletje je bilo zagotovo vsaj do neke mere usodno za profesorja Borisa Urbančiča, dolgoletnega srčnega bolnika. Čeprav so mu življenjske moči nekaj zadnjih mesecev vztrajno pešale, pa je znal svojo energijo skrajno racionalno trositi vse do poslednjih dni svojega dolgega in duhovno bogatega življenja, tako da mu je bilo dano ob polni psihični in pojemajoči fizični kondiciji uresničevati delovne načrte praktično vse do sklenitve življenjske poti.
Pokojni Boris Urbančič se je rodil v Ljubljani pred petinosemdesetimi leti. Po končani gimnaziji se je odločil za študij slavistike in še pred diplomo — diplomiral je iz slovenščine in starocerkvenoslovanščine — je njegovo nadaljnjo strokovno naravnanost zakoličilo zanimanje za češki jezik in kulturo. Pri tem ni bila nepomembna naklonjenost tedanjega češkega lektorja Vdelava Buriana, ki je spodbujal in podpiral Urbančičevo usmeritev v bohemistiko. Z njo se je imel priložnost prvič pobliže seznaniti že leta 1933, ko je kot študent študijsko bival v Pragi, in tudi njegova prva strokovna razprava je bila objavljena na Češkem (Českd proza v SlovincA, 1936).
Ko je zaradi bližajoče se druge svetovne vojne češki lektor V. Burian zapustil Ljubljano, ga je nasledil kljub svoji mladosti za to delo že odlično pripravljeni B. Urbančič, ki je bil dotlej za dosežke pri proučevanju češko-slovenskih literarnih povezav še kot študent nagrajen z dvema svetosavskima nagradama ljubljanske univerze, za svoji seminarski nalogi pa je prejel tudi nagradi češkoslovaške vlade. Lektorsko delo je opravljal do 1943, ko se je moral kot aktivist Osvobodilne fronte pred okupatorjem umakniti iz Ljubljane in je svoje odporniško delovanje nadaljeval do konca vojne v partizanih, kjer je imel na skrbi predvsem organizacijo kultumo-prosvetnega dela.
Po nekajletnem povojnem politično-kultumem delovanju se je sredi petdesetih let vrnil na Filozofsko fakulteto, kjer se je spet lotil med vojno prekinjenega lektorskega dela. V letih 1957 in 1958 se je ponovno strokovno izpopolnjeval v Pragi, nato pa je dobri dve desetletfi posredoval znanje češkega jezika in informacije o bogati češki kulturi številnim generacijam slovenskih slavistov, vse do 1973, ko se je dokončno upokojil.
Svojo pred vojno začeto bohemistično dejavnost je nadaljeval tudi po vojni in občasno seznanjal slovenske bralce in radijske poslušalce z zanimivejšimi kulturnimi dogodki na Češkem, za študente češkega lektorata na ljubljanski slavistiki pa je pripravil Češko čitanko (1967). Nato je skupaj s češkima soavtorjema A. Jedličko in P. Hauserjem izdal še univerzitetni učbenik Češčina (1980), kije doživel drugo, predelano izdajo le nekaj mesecev pred avtorjevo smrtjo.
Njegovo temeljito poznavanje češko-slovenskih oz. slovensko-čeSkih kulturnih odnosov in češke kulture sploh so izkoristiti tudi uredniki zagrebške Enciklopedije Jugoslavije in Enciklopedije Slovenije, za kateri je napisal nekaj obsežnih sestavkov, nato pa je vse to bogato znanje strnil v monografiji Slovensko-češki kulturni stiki (1993), ki so mu jih — prevedene v češčino — izdaU tudi v Pragi.
Drugo, nič manj pomembno področje Urbančičevega delovanja je bilo slovenistično. Do njegovega aktivnega vstopa v slovenistiko je prišlo razmeroma pozno, šele konec petdesetih let, po vrnitvi s študijskega bivanja v Pragi 1957/58, ko se je temeljiteje seznanil z načeli in dosežki praške jezikoslovne
89
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
v  SPOMIN
šole. Svoje poglede na aktualna vprašanja slovenske jezikovne kulture in na načine njihovega reševanja je najprej predstavil na slavističnem zborovanju v Piranu 1960, nato pa jih je v razširjeni obliki objavil v več nadaljevanjih kot Kriterije pravilnosti v knjižni slovenščini v JiS, ki ga je v letih 1959-1965 tudi sourejal.
Dejavno je sodeloval pri koncipiranju pomembnih vsebinskih premikov na področju študija slovenskega jezika na ljubljanski univerzi, ko se je konec 50. let težišče študija nagnilo bolj v smer sodobnega knjižnega jezika, kije pred tem imel — ob prevladujoči zgodovinski slovnici in dialektologiji — le status lektorata. In ko je nastajal koncept novega enojezičnega slovarja slovenskega jezika, je nasprotoval tako težnji po izdaji tezavrusa kot tudi zgolj posodobljenega Pleteršnika. Ker je poznal češko leksikologijo in leksikografijo kakor tudi njihov odlični 4-zvezkovni enojezični slovar, si je na vso moč prizadeval, da bi se slovenski slovar kakovostno čim bolj približal češkemu. Pridobil je priznane praške leksikologe, da so podrobno strokovnokritično ocenili Poskusni zvezek SSKJ, in poskrbel za vzpostavitev osebnih stikov in medsebojnih leksikološko obarvanih srečanj med ljubljanskimi in praškimi slovamiki, poskrbel pa je tudi, da se je na Češkem lahko podiplomsko izpopolnjevalo več mladih bodočih urednikov slovarja. Pridobil je tudi vidnega češkega jezikoslovca Alosa Jedličko, da je za JiS napisal članek o teoriji praške šole, da bi se slovenski slavisti lahko neposredno seznanili z načeli te, v svetu tedaj že dobro znane in uveljavljene jezikoslovne smeri
Nemalo energije je žrtvoval tudi ob izidu SP 1962, ko je odločno branil uveljavljenega »bralca« pred vsiljevanim »bravcem«. Brez dvoma lahko dobršen del zaslug za to, da je bila nameravana sprememba pisave imen delujočih oseb z okrožnico Predsedstva SAZUpreklicana, pripišemo prav Urbančičevemu vztrajnemu in strokovno dobro podprtemu nasprotovanju predvidene pravopisne reforme. Njegovo to področje zadevajoča razpravo, objavljeno v več nadaljevanjih v Delu, so ponatisnili celo ameriški izseljenci v Chicagu, v razširjeni in poglobljeni različici pa je izšla še v SR in tudi v posebnem natisu kot Problem »bravca« (1963).
Vrsto jezikoslovnih sestavkov, predvsem s področja jezikovne kulture in stilistike, je B. Urbančič zbral v knjigi O jezikovni kulturi (1972), kije postala prava strokovna uspešnica, saj je bila celotna naklada razprodana prej kot v enem letu in je zatem doživela še dve dopolnjeni izdaji (1973,1987). Knjiga je bila zelo opažena ne samo doma (vrsta ocen, v veliki večini pozitivnih), ampak tudi v tujini (na Češkem, Slovaškem, Poljskem, v Italiji, Nemčiji). Bojeval se je za uveljavitev načela splošne rabe kot osnove za jezikovno kodifikacijo in nasprotoval puristično, historicistično, logicistično in podobno obarvanemu normiranju sodobnega knjižnega jezika.
Nekaj let je dejavno sodeloval tudi v uredniškem odboru novega Slovenskega pravopisa in v zvezi s tem objavil svoja predloga pravopisne obravnave zemljepisnih in osebnih lastnih imen, o svojih pogledih na pereča jezikovnokultuma vprašanja pa je pogosto predaval tudi domačim in tujim slavistom (Piran, Bled, Sarajevo, Brno, Bratislava), pa študentom novinarstva, novinarjem v okviru njihovega stanovskega združenja, širši slovenski javnosti pa jih je predstavil v seriji predavanj na ljubljanskem radiu.
Čeprav je bil profesor Boris Urbančič po svoji osnovni strokovni usmeritvi bohemist in je to delo dolga leta opravljal nadvse odgovorno in uspešno, je bila njegova osnovna preokupacija vendarle slovenistika. Na tem področju bo ostal trajno zapisan v slovenskem jezikoslovju kot človek, ki je v 60. in 70. letih pomembno prispeval k uveljavitvi modernejših pogledov na knjižni jezik. Zanje se je zavzemal brezkompromisno, ne glede na zamere in udarce, tudi nizke, ki se jim spričo vedno premočrtnega ravnanja in odločnega zavzemanja za svoj strokovni prav ni bilo mogoče vedno izogniti.
Slovenistika in slovenska bohemistika sta z Borisom Urbančičem izgubili zelo prizadevnega in klicu izbrane stroke iskreno predanega človeka.
Viktor Majdič
Pedagoška fakulteta v Ljubljani
90
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
_METODIČNE  IZKUŠNJE_
Preverjanje in ocenjevanje književnega znanja in sposobnosti
na maturi ter pri zunanjem preverjanju znanja v osnovni šoli
^M^atura in zunanje preverjanje znanja v osnovni šoli sta v središču pozornosti ne le tistih, ki jih neposredno zadevata, temveč tudi širše javnosti. Ker zaokrožene primerjave obeh preverjanj (v besedilu poimenovanje uporabljam v pomenu preverjanja in ocenjevanja znanja in sposobnosti) še ni bilo, v pričujočem sestavku iščem stične točke in razhajanja med obema oblikama preverjanja književnosti, in sicer na ravni namena, prenosnika, celovitosti preverjanja književnih sposobnosti, ravni zahtevnosti spoznavnih stopenj, objektivnosti in vrednotenja. Primerjava je zasnovana na teoretičnih izhodiščih književne didaktike, kot jih je v strokovnih člankih in knjižnih izdajah oblikovala dr. Boža Krakar Vogel.
Če glede na namen ločimo selektivno in diagnostično preverjanje, gre na maturi in pri zunanjem preverjanju znanja v osnovni šoli za oboje. Matura kot selektivni instrument predstavlja vstopnico za univerzitetni študij in nadomešča sprejemne izpite na fakultetah. Podobno je z zunanjim preverjanjem v osnovni šoli, ki prav tako zamenjuje sprejemne izpite na srednjih šolah z omejitvijo vpisa. Uradno pri tem ne govorimo o selekciji, temveč o razvrščanju učencev v srednje šole, pri čemer gre le za drugo poimenovanje istega postopka. V obeh primerih lahko govorimo tudi o diagnostičnem preverjanju, ker se preverja, kaj učenci znajo, česa ne, kako so do konca izobraževanja v srednji oziroma osnovni šoli usvojili delne in celovite cilje (razvite književne sposobnosti in funkcionalno književno znanje) ter s tem temeljni učni smoter, ki se kaže v usposobljenosti za dejaven stik s književnostjo in v odnosu do nje. Potreba po branju in sprejemanje književnosti kot vrednote sta sestavini književne kulture, ki nista objektivno merljivi, zato se na maturi in pri zunanjem preverjanju znanja v osnovni šoli ne preverjata.
Obe obliki zunanjega preverjanja se odmikata od čiste selektivnosti, katere skupni imenovalec je »uniformiranost procesa preverjanja« (Krakar Vogel, 1994: 12); slediti želita specifiki predmeta. Na maturi je preverjanje enkratno in celovito, glede na prenosnik pisno in ustno, kar je v skladu s temeljno naravnanostjo pouka, ki naj učenca usposobi za obe sporazumevalni dejavnosti. V skladu s književnodidaktičnimi cilji, ki predvidevajo obvladovanje književnih sposobnosti in znanja, se književnost na maturi preverja v obeh delih izpita. Razlike med obema se poleg prenosniškega kanala kažejo tudi v celovitosti preverjanja književnih sposobnosti in deloma funkcionalnosti književnega znanja.
Pri pisnem delu izpita (naloga esejskega tipa) sta v ospredju sposobnost recepcije (literarno branje, literarno raziskovanje) in funkcionalnost znanja (tudi jezikovnega). Usposobljenost za literarno branje, ki zajema sprejemanje umetnostnega besedila na ravni doživljanja, razumevanja in vrednotenja, se dokaže z oblikovanjem zaključenega besedila, interpretativnega eseja, ob danem umetnostnem besedilu. V dijakovem izdelku so (naj bi bile) v skladu z navodili izražene vse omenjene spoznavno-sprejemne stopnje. Razpravljalni esej, ki nastane kot rezultat literarnega
91
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
METODIČNE  IZKUŠNJE
raziskovanja, zahteva poleg usposobljenosti za interpretacijo še natančno raziskovalno-primerjalno branje besedil razpisanega tematskega sklopa ter sposobnost sklepanja in argumentiranega vrednotenja. Ker pri pisanju šolskega eseja dijak oblikuje samostojno, novo besedilo, v katerem dokazuje književne sposobnosti (literarna recepcija in produkcija) ter funkcionalno književno in jezikovno znanje, v svojem izdelku združuje postopke sinteze in vrednotenja, zato je to najzahtevnejši del maturitetnega izpita iz slovenščine. Rezultat pisanja je v tem primeru metabesedilo, literarna pologa, in ne novo umetnostno besedilo. Ustvarjalnost je v drugem planu, kajti namen pisanja je drugačen — »kandidat torej nima za nalogo ustvariti novo literarno delo, ampak pokazati poznavanje in odnos do že napisanih« (Krakar Vogel, 1994: 28).
Na ustnem delu maturitetnega izpita se preverjajo posamezne sestavine književnih sposobnosti, tudi funkcionalno književno znanje in v eksemplaričnem obsegu reprodukcija sistematičnega književnega znanja. Na prvi pogled se med pisnim in ustnim delom kažejo razlike tudi v sporočevalnih postopkih, podrobnejši pretres pa pokaže, da podobnosti lahko najdemo. Za pisno nalogo esejskega tipa so značilni »subjektivni (doživljanje, osebne sodbe, izvirnost izražanja) in objektivni sporočevalni postopki (analiza, uporaba znanja, argumentacija; uporaba sredstev strokovnega sporočanja: primernost, jasnost, jedrnatost, natančnost izražanja)« (Krakar Vogel, 1997: 69). Ustno preverjanje povezuje glasno interpretativno branje, odgovore na vprašanja in samostojne odgovore. Estetsko branje lahko s stališča sporočevalnih postopkov označimo kot monolog/pripoved s subjektivno (izražanje doživljanja) in objektivno prvino (semantika besedila). Pri odgovorih na vprašanja gre za dialog, zaznamovan predvsem z objektivno dimenzijo (uporaba oziroma reprodukcija znanja), a tudi z možnostjo subjektivne primesi (izvirnost izražanja, samostojni odgovori, pripovedovanje). Povedano dokazuje, da je tudi na tej ravni (v omejenem obsegu) mogoče potegniti vzporednice med obema deloma izpita.
Zunanje preverjanje znanja v osnovni šoli poteka v dveh rokih (večina učencev tako dvakrat preizkusi svoje znanje, upošteva se boljši dosežek). Po prenosniku je le pisno, obsega pa naloge objektivnega tipa. Specifika predmeta se kaže v tematski dvodelnosti preizkusa, v prvem delu so naloge vezane na umetnostno, v drugem delu pa na neumetnostno besedilo. Preverjanje književnega znanja je tudi tu celovito in diagnostično, saj gre za preverjanje, »kakšni so znanje in sposobnosti učencev po zaključeni učni temi, letniku ali šolski stopnji« (Krakar Vogel, 1994: 22). Celovitost preverjanja književnih sposobnosti je v primerjavi z maturo omejena, saj zajema le preverjanje sposobnosti literarne recepcije, in še to ne v celoti. Z nalogami objektivnega tipa lahko preverjamo sestavine literarnega raziskovanja (recimo primerjanje, sklepanje), predvsem pa sestavine bralne sposobnosti, in sicer:
— Razčlenjevanje besedila s pomočjo mišljenja — razumevanje umetnostnega besedila.
Spoznavne dejavnosti, ki so pri tem v ospredju, so razumevanje, uporaba znanja in analiza, manj reprodukcija znanja, sinteza in vrednotenje. Zlasti možnosti za sintezo, če imamo v mislih, »da bo učenec združeval razne elemente, ki jih je prej spoznal, v novo celoto, ki je doslej ni bilo« (Marentič-Požamik, 1991: 29), so omejene. Zdi se, da je ta spoznavna stopnja zaradi narave testnega preverjanja (samostojno oblikovanje le kratkih odgovorov, upoštevanje vodilne merske karakteristike testa, objektivnosti vrednotenja) težko uresničljiva. Temeljna omejitev pri zunanjem preverjanju je upoštevanje zahteve po objektivnosti vrednotenja. Zaradi tega se je včasih treba odreči v taksonomskem pogledu ali kako drugače zanimivim nalogam. Pri zunanjem preverjanju znanja v osmem razredu osnovne šole je tudi malo nalog, katerih namen je preveriti spominsko znanje. Tak je recimo del naloge, v katerem se pričakuje poimenovanje rime; prvi del naloge zahteva zapis zaporedja ujemanja verznih koncev, kar je na stopnji uporabe. Navajam primer iz Zbirke preizkusov znanja (testov) za skupinsko preverjanje znanja učencev 8. razreda osnovne šole z rešitvami (junij 1996; F. Prešeren, Apel in čevljar, str. 86):
6. a) Zapiši zaporedje rim v prvi kitici._
b) Takšno rimo imenujemo_.
92
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
21
METODIČNE   IZKUŠNJE
Podobno je pri nalogi povezovanja literarnega obdobja, naslova besedila ter avtorja. Tovrstna naloga se pojmuje kot primer preverjanja spominskega znanja, čeprav se zdi, daje v ozadju »čiste« spominske komponente še kaj, recimo doživetje, osebna izkušnja, povezana z delom (prav tam, febmar 1997, poskusno preverjanje znanja; str. 13):
12. Poveži literarnozgodovinsko obdobje z avtorjem in naslovom besedila. Na črtico pred oznako obdobja napiši ustrezno črko in številko.
_   moderna/nova romantika   A Simon Jenko 1   Starka za vasjo
B Valentin Vodnik 2   Na otčevem grobu
_   realizem C Srečko Kosovel 3   Moj spominik
Č Dragotin Kette 4   Gori
2/_
— Vrednotenje kot sposobnost izražanja osebnih argumentiranih sodb o besedilu je spoznavna dejavnost, ki jo je pri nalogah objektivnega tipa mogoče izpeljati v omejenem obsegu. Zanjo velja podobno kot za sintezo, čeprav se z nalogami izbirnega tipa, pri katerih so ponujeni odgovori premišljeno postavljeni, to lahko doseže, seveda brez obširne, osebno obarvane argumentacije.
— Izražanje doživljanja je tista sestavina bralne sposobnosti, ki je pri zunanjem preverjanju znanja skoraj ni najti, saj subjektivna kategorija doživljanja ni objektivno merljiva. Tudi pri nalogi esejskega tipa je izražanje tovrstne sposobnosti skrito v »živosti in izvirnosti ubeseditve bralnega doživetja« (Krakar Vogel, 1994: 14). Naloge izbirnega tipa se sicer dajo oblikovati, vendar je pri tem v ponujenem pravilnem odgovoru začrtano pričakovano doživljanje umetnostnega besedila, kar pa izražanju te spoznavno-sprejemne stopnje odvzame bistveno — osebno noto in pravico do spontanega opredeljevanja. Pri nalogah s kratkimi odgovori pa se zastavlja vprašanje objektivnosti vrednotenja, saj je treba postaviti mejo med »pravilnimi in nepravilnimi« odgovori, oziroma v rešitvah navesti vse pravilne odgovore. Celovitost odzivanja in sprejemanja umetnostnega besedila je tudi težko izraziti z eno povedjo.
Nasploh je treba vedeti, da pri sestavljanju testa z nalogami objektivnega tipa »včasih ni mogoče zanesljivo ugotoviti, za katero taksonomsko stopnjo zares gre, ker je to odvisno od pouka. Če učenec kaj, kar zahteva naloga, ugotovi sam, je to rezultat bolj ali manj zapletenih miselnih procesov. Za drugega udeleženca preverjanja znanja pa je ista naloga lahko na nivoju znanja, in sicer tedaj, če je določeno stvar slišal pri razlagi in si jo zapomnil« (Gomivnik Thuma, 1997). »Vidimo torej, kako lahko ista naloga pri enem testirancu sproža najvišje mentalne procese, pri drugem pa zgolj spominjanje« (Sagadin, 1993: 47). Da bi tudi na tem nivoju dosegli objektivnost preverjanja, bi bilo treba za ta namen izbirati le recepcijsko ustrezna besedila, ki niso v potrjenih berilih. Mnenja učiteljev o izboru besedil, ob katerih naj bi se preverjalo književno znanje, se razhajajo. To je pokazalo informativno povpraševanje na nekaj srečanjih ob zadnjem sklicu študijskih skupin za osnovno šolo; sama sem na petih sestankih od 84 navzočih učiteljev dobila odgovore, da:
— naj bi preverjanje književnega znanja ob zaključku osnovne šole potekalo le ob besedilih iz beril Gregorja Kocijana in Stanka Šimenca (5 učiteljev);
— so za ta namen primerna besedila iz vseh potrjenih beril (6 učiteljev);
— je ustrezno preverjati znanje z besedili iz beril ali od drugod (26 učiteljev);
— so za tovrstno preverjanje primerna besedila, ki niso v berilih (36 učiteljev). Svojega mnenja ni izrazilo U učiteljev.
Nadaljnje primerjave preverjanja znanja iz književnosti pri zunanjem preverjanju znanja v osnovni šoli s tistim na maturi pokažejo delne vzporednice s preverjanjem znanja književnosti na maturi in delne s testno razčlembo neumetnostnega besedila (preverjanje jezikovnega znanja). Sam način
93
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
METODIČNE   IZKUŠNJE
preverjanja z nalogami objektivnega tipa, pri katerih gre za različne taksonomske stopnje spoznavnih dejavnosti, spominja na pisno preverjanje jezikovnega znanja na maturi. Književnost se na maturi ne preverja z nalogami objektivnega tipa. V tem, da imajo učenci pri zunanjem preverjanju ob nalogah tudi umetnostno besedilo, se kaže vzporednost z že omenjeno razčlembo neumetnostnega besedila pri pisnem delu maturitetnega izpita in s preverjanjem sposobnosti literarnega branja v interpretativnem eseju (tudi pisni del mature iz slovenščine), le da kandidat v takem besedilu pokaže stopnjo obvladovanja vseh sestavin bralne sposobnosti, tudi zmožnost samostojnega oblikovanja zaokroženega besedila o književnosti. Na ustni del maturitetnega izpita spominja priloženo umetnostno besedilo, ob katerem se, tako kot pri zunanjem preverjanju znanja, preverjajo sestavine književnih sposobnosti.
Na skupni imenovalec so ubrani pomisleki učiteljev v osnovni šoli, sprva kdaj tudi tistih v srednji šoli, češ da v zunanje preverjanje ni vključeno pregledno književno znanje. Da se bo na maturi »pri ustnem izpitu v eksemplaričnem obsegu preverjalo sistematično reproduktivno književno in jezikovno znanje« (Krakar Vogel, 1994: 26), se je zdelo kdaj komu premalo. V obeh oblikah eseja posamezni strokovni delavci niso zaznali taksonomsko najzahtevnejšega dela maturitetnega izpita, pri katerem »sistem informacij vseeno deluje iz ozadja, saj omogoča suvereno izbiro in uporabo v konkretnem primeru potrebnih informacij« (Krakar Vogel, 1994: 34-35).
Posamezni učitelji iz osnovnih šol so v izpolnjenih anketah po vsakoletnem poskusnem preverjanju znanja (včasih tudi v posebnem dopisu ali ustno) izjavljali, da nekatere naloge ne preverjajo znanja, temveč intelektualne sposobnosti učencev. Običajno so tako reagirali ob taksonomsko zahtevnejših nalogah. Kot primer odzivanja učiteljev na zunanje preverjanje znanja navajam nekaj odgovorov učiteljev s 25 osnovnih šol iz vse Slovenije, ki so nam za analizo, ki jo opravimo vsako leto, odstopile ovrednotene naloge poskusnega preverjanja znanja (februar, 1998). 38 učiteljev s teh šol je tudi letos odgovarjalo na anketna vprašanja v zvezi s poskusnim preverjanjem znanja osmošolcev. Pri enoti Morebitna razhajanja med značilnostmi preizkusa in učno prakso jih je 30 (78,9 %) odgovorilo, da razhajanj ni. Preostalih 8 pa je med drugim navajalo, da:
— do februarja, ko je potekalo poskusno preverjanje, še niso obravnavali socialnega realizma in modeme (zato so bili učenci manj uspešni pri reševanju »literarnozgodovinske naloge«, op. V. Gomivnik);
— v praksi še ni učbenikov za pragmatično razčlembo neumetnostnih besedil;
— neumetnostna besedila pri pouku premalo obravnavajo;
— ne dajejo nalog, pri katerih morajo učenci izbrati nepravilni odgovor;
— v testu nastavljamo pasti in merimo inteligentnost učencev, pri pouku pa preverjajo znanje.
Vrednotenje izdelkov je tako na maturi kot pri skupinskem preverjanju znanja učencev zunanje, vendar po izvedbeni plati in javnosti rezultatov precej različno.
— Izdelke osnovnošolcev vrednotijo učitelji pod vodstvom pedagoških svetovalcev v za to vnaprej določenih centrih, in sicer to poteka za oba roka, rednega in naknadnega, istočasno po vsej Sloveniji. Koordinatorji z uvodno inštruktažo poskrbimo, da vsi ocenjevalci naloge vrednotijo enako. Če se pri tem pojavi zadrega, ki zahteva premislek, se svetovalec poveže s kolegi v drugih centrih in z njimi uskladi vrednotenje. Tega je malo, zgodi pa se, večinoma ob nalogah prostih odgovorov ali nalogah dopolnjevanja. Z upoštevanjem točkovnika in rešitev se doseže objektivnost vrednotenja, ki je temeljna zahteva zunanjega preverjanja znanja. Ovrednotene naloge dobijo učenci na vpogled, tako lahko skupaj z učiteljem tudi preverijo pravilnost vrednotenja. Če se najdejo napake, so ob določenem dnevu možni ugovori na vrednotenje. Učenci, starši, učitelji in vodstvo šole so seznanjeni z rezultati (učenci in njihovi starši zvedo, koliko točk so dosegli sami oziroma njihovi otroci, vodstvo šole pozna tudi rezultat oziroma skupni dosežek vseh učencev šole). Primerjanje rezultatov brez ustrezne strokovne interpretacije ni primemo, kajti zunanje preverjanje znanja v osnovni šoli ni obvezno, navadno pa preveri svoje znanje večina (različno motiviranih) učencev. Rezultati tudi niso primerljivi
94
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
METODIČNE  IZKUŠNJE
med šolami ali območji, ker v različnih delih Slovenije omejujejo vpis šole z različno zahtevnimi programi.
— Vrednotenje maturitetnih izdelkov je izpeljano nekoliko drugače: esejsko nalogo pregledata po dva ocenjevalca, če pride do večjega razkoraka v številu točk (letos 11 in več), esej prebere tretji ocenjevalec, njegova ocena je dokončna. Ker pri vrednotenju nalog esejskega tipa lahko govorimo le o relativni objektivnosti, jo ocenjevalci skušajo relativizirati z dvema načinoma ocenjevanja, s celostno, holistično oceno in z analitičnim vrednotenjem na osnovi vnaprej določenih meril. Testno razčlembo neumetnostnega besedila ovrednoti en ocenjevalec, 25 % naključno izbranih enot pa tudi drugi ocenjevalec. Upošteva se aritmetična sredina ocene/točk. Vrednotenje esejske naloge in testa opravijo ocenjevalci po uvodoma posredovanih skupnih navodilih doma. Dijaki ne vidijo ovrednotenih izdelkov, izvedo le končno število točk, ki so jih pri posameznem predmetu in na maturi kot celoti dosegli. Še ena razlika se kaže med obema preverjanjema, in sicer ta, da je matura obvezen izpit na koncu gimnazijskega izobraževanja.
Nazadnje je treba za vsako stopnjo izobraževanja vzeti pod drobnogled še primerjavo obeh temeljnih ciljev s specifiko njunih taksonomskih kategorij, katerih doseganje se bolj ali manj celovito preverja ob koncu izobraževanja. Kot je mogoče pričakovati zaradi razlik v psihofizičnem razvoju mladih, se obe primerjani kategoriji precej razlikujeta. Temeljni cilj pouka v osnovni šoli je »motivacija za branje leposlovja« (Krakar Vogel, 1997:17), v gimnaziji pa vzgoja »kultiviranega in razgledanega bralca, ki trajno goji stik z leposlovjem, ker dobro pozna njegovo naravo in ga dojema kot vrednoto« (Krakar Vogel, 1997: 17). Oboje je mogoče doseči z načrtovanim in s postopnim razvijanjem književnih sposobnosti ter pridobivanjem funkcionalnega znanja. V korak s tem gre tudi poglabljanje književne kulture. V zadnjem triletju osnovne šole naj bi učenci ob aktivnem stiku z umetnostnim besedilom dosegli doživljajsko in razmišljujoče-presojajočo interpretacijo; z metodo ustvarjalnega pisanja in ob interesnih ter dodatnih dejavnostih naj bi poglabljali stik z leposlovjem ter spoznali temeljne pojme literarne teorije in zlasti slovenske literarne zgodovine. V gimnaziji naj bi dijaki ob aktivni metodi šolske interpretacije razvili sposobnost literarnega branja in literarnega raziskovanja, pridobili sistematično in funkcionalno književno znanje, z ustvarjalnim pisanjem poglabljali literarno občutljivost, ob dodatnih dejavnostih pa književno kulturo (Krakar Vogel, 1997: 17).
Če bodo učenci in dijaki ob učiteljevih vzpodbudah v pedagoški komunikaciji postopoma sprejemali besedila na posameznih in nazadnje vseh (zanje primernih) spoznavno-sprejemnih stopnjah ter ob tem pridobili tudi uporabno književno znanje, bodo usposobljeni za samostojno sprejemanje različnih literarnih del. Knjigo bodo sprejemali kot sopotnico v življenju, ki jim nudi estetski užitek, lahko intelektualni napor, včasih tudi samo zabavo. Tako zastavljeno delo v razredu pa je med drugim tudi posledica kompleksnosti zahtev pri preverjanju književnega znanja ob koncu obeh stopenj izobraževanja. Primerjalna analiza je pokazala, da so te pri maturi celovitejše in bolj usklajene z naravo književnosti kot pri zunanjem preverjanju znanja v osnovni šoli.
Literatura
Krakar Vogel, Boža (1994). Preverjanje znanja in sposobnosti pri pouku književnosti. V: Krakar Vogel, Barbarič, Kim: Književnost na maturi. Ljubljana: ZRSŠŠ.
Krakar Vogel, Boža (1997). Teme iz književne didaktike. Ljubljana: ZRSŠ.
Krakar Vogel, Boža (1993). Didaktična struktura in uporabna načela pouka književnosti. V: Književnost v prvem letniku srednje šole. Ljubljana: ZRSŠ.
Krakar Vogel, Boža (1995/96). Pouk književnosti v srednji šoli. JiS, št. 1-2.
Krakar Vogel, Boža (1989/90). Metodični sistem šolske interpretacije umetnostnega besedila. JiS, št. 4-5.
95
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
METODIČNE  IZKUŠNJE
Krakar Vogel, Boža (1995/96). Literarna teorija kot sestavina metodičnega sistema šolske interpretacije pri vzgoji kultiviranega bralca. JiS, št. 7-8.
Krakar Vogel, Boža (1991). Skice iz književne didaktike. Ljubljana: ZRSŠŠ.
Marentič-Požarnik, Barica (1980). Kakršno vprašanje, takšen odgovor. Ljubljana.
Marentič-Požarnik, Barica (1991). Izbrana poglavja iz didaktike. Novo mesto.
Sagadin, Janez (1993). Metodologija pedagoškega raziskovanja. Ljubljana: ZRSŠŠ.
Gomivnik Thuma, Vida (1996/97). Taksonomska obravnava nalog objektivnega tipa. Slovenščina v šoli, št. 4-5.
Zbirka preizkusov znanja (testov) za skupinsko preverjanje znanja učencev 8. razreda osnovne šole z rešitvami (1995,1996,1997, 1998). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Vida Gomivnik Thuma
Zavod RS za šolstvo v Ljubljani
9d
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, gS.-gg, št. 3
OBVESTILA  SDS
Vabilo k sodelovanju na zborovanju Slavističnega društva
Slovenije
Slovenistično jezikoslovje danes in jutri. Celje, 7.-9. oktober 1999
Strokovno javnost obveščamo, da bo letošnje zborovanje Slavističnega društva Slovenije v Celju od 7. do 9. oktobra 1999. Vabimo vse, ki želijo nastopiti z referatom ali se aktivno vključiti v katero sekcijo, da svoje sodelovanje čimprej najavijo predsedniku Slavističnega društva Slovenije, najkasneje pa do konca aprila, ko pričakujemo tudi izvlečke referatov, ki naj jim bodo dodani zasebni naslovi avtorjev. Prav tako bi želeli čimprej predloge za okroglo mizo ter napovedi predstavitev strokovnih publikacij in raziskovalnih projektov.
Lansko zborovanje v Murski Soboti, ki je kot osrednjo temo obravnavalo razpotja slovenske literarne vede, je potrdilo potrebo, da se na podoben način pripravi tudi posvetovanje o razvojnih smereh slovenističnih in sorodnih jezikoslovnih ved pri nas. Strokovno in znanstveno srečanje naj bi bilo priložnost, da starejši kolegi, ki so ali zapuščajo najodgovornejša mesta, podajo obračun svojega dela, opozorijo na odprte naloge, prikažejo težave, s katerimi so se morali spopadati na svoji poklicni poti ipd. Istočasno je posvetovanje priložnost za mlajše kolege, da predstavijo svoje delo in vizijo razvoja področja, ki so se mu posvetili. Verjetno se bodo pojavili tudi prispevki o vprašanjih, ki se jim je potrebno posvetiti v bližnji prihodnosti, pričakujemo analize interdisciplinarnih vprašanj in medsebojne povezanosti različnih slovenističnih ved. Izmenjava izkušenj in pogledov na razvoj teh strok zahteva razmislek o konceptualnih in metodoloških vprašanjih, pa tudi predstavitev programskih zasnov posameznih raziskovalnih področij. Ta del zborovanja bo potekal na plenarnem zasedanju.
Del srečanja bo po ustaljeni tradiciji namenjen dvema okroglima mizama. Ena bo namenjena slovenskemu uradovalnemu jeziku v preteklosti in sedanjosti in jo bo vodil dr. France Novak, predloge za drugo pa še zbiramo. Načeloma naj bi obravnavala vprašanja, povezana s poukom slovenskega jezika in književnosti. Istočasno bomo predstavili tudi nove slovenistične in sorodne knjižne publikacije, ki so nastale po lanskem zborovanju. Uvajamo tudi novo obliko izmenjave informacij, predstavitve raziskovalnih projektov s področja slovenistike in sorodnih slavističnih ved. Tretji dan bo namenjen poučnim popotovanjem, ki jih bodo pripravili gostitelji, člani Slavističnega društva Celje.
Po sklepu upravnega odbora Slavističnega društva Slovenije bomo proučili možnost, da tradicionalno poimenovanje tega srečanja zamenja oznaka Slovenski slavistični kongres, saj imajo naša zborovanja vse bistvene sestavine takšnega srečanja in krivično je, da se po novih pravilnikih sodelovanje na zborovanju Slavističnega društva Slovenije ne upošteva na ustrezen način v merilih za napredovanje v znanstvene, visokošolske in strokovne nazive.
97
JEZIK IN SLOVSTVO, Utnik 44, 98/99, št. 3
OBVESTILA   SDS
Vabimo vse, ki se želijo aktivno vključiti v katero od navedenih sekcij, da ravno tako čimprej prijavijo svoje sodelovanje. Le tako bo mogoče primerno organizirati to vsakoletno srečanje, ki se ga udeležuje od 300 do 650 strokovnjakov, preko štirideset referentov in poročevalcev, pa tudi vrsta uglednih gostov, kolegov iz tujine in zamejstva ... Zborovanje je namenjeno izmenjavi strokovnih in znanstvenih spoznanj, poleg tega pa tudi prenosu znanstvenih dosežkov na ostala strokovna področja in v šolsko prakso.
P.S. Zaradi večje ekspeditivnosti lahko svoje sodelovanje sporočite na naslov:
dr Zoltan JAN, Cankarjeva 84, 5000 Nova Gorica, tel.: 065 22-556; faks: 065 202 733
Zoltan Jan
Predsednik Slavističnega društva Slovenije
98
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 3
>
		<:
		z
		so
(Ti		
>«	(M	
		
		
OO	Q	Ed
On	D	s
5'		>
		
'c		o
		Pi
1		P.
		¦< Z
>		o r-ri
	cd	
	>cj	
	O	o
		
1) •—)		s 0,
Ilît
ra    >
_0 2 (U
o? a o E i^ffja oís
ra
oi2 c « ^ S E
		
	S	z
	0Ó	<
	(M O CN	2
	OO	
	cq	
	OO o-	
		CL.
		
	u	^
		z ¦<
		z
		
		N
		«5
		N
co		HM
		O
		si
'S		
		|§
		Zm
> > o	ra •a	^2 'Use
	;ä	
		
		
'N	â	ECS
U 3     __.
I3 — " ^
— m G .
rao)
.3 ^-5'
o o ^ o E
'    O
ra C Q. ra O ¦p O ^ 'íT C
lo til
s o « C -3
s > uSlo
3:3, y o 5 ? MS " ti
gil-
^ 3 Ot3 o § § 3 " =
s u ra o
eliti
co     i?
lui
gais piss
> «ZOII
¦S'a S-o
raiS>M g B c ..í2|o2s||..
H  -.raM— '-^ras-rt
sis il
E-3
!^¦i S    ala S)
•lo 21 :§-s s = ra cl o
^ (U ra _ j2 o -
a. ra.
II
Si
so
-.5 o .c S U S
,3 > c « ra>3
N c ra .„ N
x; o-3 ra J2 9
3   § f era
= § s « =
° =.S g-o
o
^ trat/i
If III
!^ o 0) 5» s' a- n
" sa 5:3
K o o » o
g " "
o 3 3 CLO
3 a a. o 2.
3 n o ? 3
s:g-|B.|.
<
WH
lil 3 I
s. o si^o i.'<l ^ 5 -1
e) Cij o    :x 3. et 'S ^
3- :r S ^
g CT" "TS i-i-S
IH -pera 2 -a 3- o o
illill^-
!?.g- d: g o B>3
ft o o   D. ri-
M C« H z f > vo
ca
73
"II B§
"SS"-" t/l «   ;
2- oj 3- '
3- M ct o
o      ^3 3
s o. —s
g D-S D.
g-? g m
3 o     o
gtp —o i
:3 O) ct
a 3. g. I« §'
?ô o
Čt 'o
o 3 s
n i'
D.D.
ix r
vo