221
Podučne stvari.
Vsem slovenskim narodnjakom.
Vsak, kdor misli, da Nemci nimajo v mislih, raz tegniti svojo državo od severnega do jadranskega morja, on živi v omilovanja vrednih domišljijah.
Vsak, kdor misli, da nam bodo Nemci kedaj pravični , in da nam bodo kedaj iz drage volje kaj dovolili; kdor dalje misli, da nam bodo pravični, če bomo prav enako njim liberalni, — ta je omilovanja vreden optimist, to je: človek, ki o Nemcih predobro misli.
Vsak, kdor svojega prijatelja po obrazu bije, in se svojemu sovražniku prikupuje, je malovreden človek; kdor svojega zaveznika od sebe suje in se pred sovražnikom vklanja, je riehvaležnež in bedak. Katoliška cerkev je naša zaveznica proti nemškim sovražnikom, in kdor je ljubiti ne more, je naj vsaj ne preganja, dokler naše težnje podpira. Kdor pa to dela, in z našimi sovražniki prijateljstvo sklepa, — on dela le za pogubo našo.
Slovenski duhovniki so bili pred leti edini tolaži-telji in prijatelji našega naroda, oni so še zdaj najmočnejši steber narodne stranke; kdor naše duhovnike preganja in psuje, on ni prijatelj našega naroda.
Kdor misli, da naša čast ni v naši moči, ampak da naša čast v liberalizmu obstoji, kdor se hoče s tem
Eroslaviti, da duhovnike in vero psuje, in kdor je naj-olj vesel, če ga kak nemški časnik, ki se naše nesloge veseli, zavoij liberalnosti pohvali, in kdor ves zavzet nad to hvalo, vedno bolj narodno slogo razdira, — smatram ga za človeka omilovanja vredne naivnosti in zaslepljenosti, človeka otročje pameti.
Kdor misli, da bodo naši nemškutarji in „purgarji'* kedaj k narodni stranki prestopili, tudi če bo liberalna, — on živi v optimističnih domišljijah.
Kdor v tem važnem času, ko gre za naše bitje ali nebitje, narodno slogo razdira, enako Poljskim protestantom in starovercem, ki so Ruse in Pruse zoper svoje rojake na pomoč klicali, — ta je, vedč ali nevede, izdajalec domovine.
To je mnenje
slovenskega narodnjaka.