XLV. LETNIK     LJUBLJANSKI     MESEČNIK
19z>               J~j X  J S^\  \T         KNJIŽEVNOST
5. ŠTEVILKA          L^   y    \J   |\          IN PROSVETO
UREJUJE FRAN ALBRECHT / LAST IN ZALOŽBA «TlSKOVNE ZADRUGE« V LJUBLJANI
Fran Albrecht / Pismo očetu
Zdaj, ko utonil si v vesoljno noč, ki je nemara bolj svetla in žarka ko tu na zemlji najsvetlejši dan, ko si odšel, da več se ne povrneš in se povračaš le v spominu nase, ker nisva videla se pred odhodom, da bi molčala zadnji, bridki molk, pošiljam Ti poslednje svoje pismo (v uteho sebi, če ne boš ga bral):
Če res so zarje onkraj teh prepadov, ki našo noč dele od večne luči, da ta, ki je nekoč trpel na zemlji, se v njih napije večnega Soglasja: potem si blažen, ker si našel cilj, ki nezavedno si zaman iskal ga, popotnik blodni, na tej temni zvezdi.
Če sem Te jaz kdaj sodil in mrzil — vsak sin mrzi očeta, da je rojen —: odpusti, oče!  Vedi: to ni res! Jaz sem hvaležen za to iskro v sebi, ki mi je dala dih; in za duha, ki je prešibek, da bi bil popoln; za čuvstvo, ki nestalno frfota in za nagone, ki bole me v krvi.
Zdaj vem, da Te ne morem in ne smem zanikati; in vem: mi vsi smo le otroci svojih mater in očetov.
Vsi v krvi nosimo njih tajno bol.
17
257