Glasilo delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, Ljubljana, 3. novembra 1980- št. 17 - letnik XXX! Med drugim preberite r • IZOBRAŽEVANJE PO RESNIČNIH POTREBAH, str. 2 • SAMOUPRAVLJANJA SE NI MOGOČE NAUČITI IZ KNJIG, str. 3 • ZVEČER SE SPOMNIŠ, KAKO DOLG JE BIL DAN, str. 4 • INŠTRUKTORJI V OZD, str. 5 • VZGOJA ZA USTVARJALNO DELO, str. 6 in 7 • NAREDIMO VEČ ZA PLANINSKO VZGOJO, str. 10 Politehnična vzgoja in izobraževanje Družbena preosnova vzgoje in izobraževanja nastaja in se uveljavlja v naši samoupravni družbi v razmerah, ko se delavski razred kot temeljni nosilec družbenega napredka sooča z nalogo, da tudi vzgojo in izobraževanje sistemsko in vsebinsko uskladi s potrebami osvobajanja človeka in dela v razvitih samoupravnih družbenoekonomskih odnosih in v času znanstveno-tehnološke revolucije. Vzgoja in izobraževanje, ki naj ustrezata potrebam človeka v tej družbi, potrebam njegovega strokovnega, kulturnega in humanega razvoja in osvobajanja, morata vključevati tudi potrebe nadaljnjega razvoja proizvod-nje. Strokovni in znanstveni delavci na področju vzgoje in izobraževanja smo med prvimi odgovorni, da na temelju spoznanj sodobne znanosti o človeku in družbi ter o položaju delovnega človeka v njej iščemo odgovor, kako v naših razmerah v vseh delih vzgojno-izobraževalnega procesa sistematično razvijati ustvarjalnost za delo in za osebno življenje ter usposabljati vsakega posameznika, da bo kot samoupravljalec obvladal vsa področja družbene reprodukcije- Celotno jugoslovansko reformno prizadevanje je usmerjeno k temu, da se uveljavi delo kot nenadomestljiv del vzgojno-izobraževalnega procesa, vzgoja za ustvarjalnost pri delu pa postane eno izmed temeljnih načel vzgoje in izobraževanja. Spoznanja, do katerih smo prišli pri oblikovanju reforme vzgoje in izobraževanja v SR Sloveniji, nas opozarjajo, da je treba politeh- ničnost izobraževanja obravnavati z več vidikov. Temeljno izhodišče je vsekakor povezovanje in prepletanje izobraževanja in dela, kar je v skladu z izhodišči reforme, kot jih je opredelil že 10. kongres ZKJ. V usmerjenem izobraževanju, kot smo ga oblikovali v zakonu o usmerjenem' izobraževanju, so te zahteve izražene zlasti v povezavi splošne in strokovne izobrazbe, ki omogoča širše uveljavljanje načela politehničnosti v celostno zasnovanih vzgojno-izobraževalnih programih. Politehnična vzgoja in izobraževanje zadevata ne le programe, temveč tudi samo vzgojno-izobraževalno delo, izobraževalni sistem in ne nazadnje tudi družbenoekonomske odnose na tem področju. Nekaterih sestavin znanja in izkustva najbrž sploh ni mogoče pridobiti drugače kot v delovnem procesu, zato zahteva uveljavitev načela politehničnosti in vzgoje v vseh delih vzgojno-izobraževalnega procesa stopnji, stroki in naravi izobraževanja ustrezno povezovanje s konkretnim delom. Pričakujemo, da bo z razvojem usmerjenega izobraževanja toliko bolj izginjalo togo razlikovanje med splošnim in strokovnim izobraževanjem in delom, kolikor bolj se bo uveljavilo spoznanje, da le vse skupaj predstavlja celoto sistematičnega razvijanja človekovih ustvarjalnih sposobnosti. Morda je glede na čas in razmere, v katerih delamo, treba še posebej naglasiti življenjski interes naše družbe na vseh področjih dela. Nekatere težave, ki jih ima ves svet vplivajo tudi na nas; Temeljni vzrok za večino naših težav, ki je vendarle relativno zaostajanje in počasen razvoj produktivnosti dela, premajhno opiranje na lastno znanje in nove tehnologije, ki temeljijo na tem znanju. Čeprav bodo tudi v prihodnje naši proizvodni procesi temeljili na določenem razmerju med domačo in tujo tehnologijo, pa vendarle zaskrbljuje podatek, da več kot polovica proizvodnje v slovenskem gospodarstvu temelji na tujem znanju in tehnologiji in da se ta delež v zadnjih letih še povečuje. Uveljavljanje novih domačih tehnologij v proizvodnji ni samo sredstvo ekonomske enakopravnosti Jugoslavije in strategija za uspešnejše vključevanje v mednarodno delitev dela, temveč tudi nadaljnji korak k osvobajanju človeka in dela. Politehnična vzgoja za današnjega in prihodnjega človeka pomeni veliko več kot samo odgovor na praktične potrebe posameznika in družbe. Obvladovanje in povezovanje znanstvenih spoznanj in njihove tehnične uporabe na najrazličnejših področjih človeške dejavnosti odpira nove vidike osvobajanja človeka, hkrati pa daje podlago za razumevanje in obvladovanje družbenih pojavov. Zato bi bilo povsem nesmiselno postavljati tehnično znanje kot neke vrste nasprotje ali alternativo družboslovnemu in humanističnemu znanju. Družboslovno in humanistično znanje brez vednosti o tehniki ne more razvijati ustvarjalnosti. Prav to pa je razlog več, da v zasnovah in izvajanju naše reforme vzgoje in izobraževanja trdno vztrajamo pri uveljavljanju politehničnosti v vseh njenih razsežnostih. Politehničnost je treba uveljaviti pri načrtovanju celotne programske vsebine in vsebine posameznih predmetov. Tako zasnovana politehnična vzgoja usposablja človeka za obvladovanje raznovrstnih pogojev dela, delovnih razmer in raznovrstnih del v stroki, za odločanje o pogojih in rezultatih dela, odpira pa mu tudi možnosti za samoizobra-ževanje in nenehno izobraževanje. Posvetovanje o politehničnem izobraževanju in vzgoji, to prvo organizirano srečanje strokovnjakov, ki se s temi vprašanji poklicno ukvarjajo ali jih posebej zanimajo, seveda ne more odgovoriti na vsa zapletena vprašanja ali celo oblikovati povsem operativnih rešitev. Zato naj mu sledi poglobljeno in organizirano strokovno in raziskovalno delo in družbena akcija. Pri tem ne bi smeli pozabljati, da v naslednjem šolskem letu začenjamo uvajati nove vzgojno-izobraževalne programe v usmerjenem izobraževanju. To zahteva več dela in odgovornosti od nas vseh — raziskovalcev, strokovnjakov na šolah in v drugem združenem delu ter družbeno-političnih delavcev. Dosedanji uspehi pri snovanju usmerjenega izobraževanja so nam spodbuda in nas navdajajo z optimizmom. MAJDA POLJANŠEK (Iz uvodnega govora na posvetovanju o politehnični vzgoji in izobraževanju) Usklajeno in odgovorno______________ Priprava na razpis v 1. leto srednjega usmerjenega izobraževanja Zavzetim razpravam o razmestitvi vžgano-izobraževalnih programov, ki potekajo že nekaj mesecev po vsej Sloveniji se pridružujejo načrti in razmiijfanja o uresničevanju nadaljnjih nalog: ena takih je nedvomno priprava za razpis v začetni letnik usmerjenega izobraževanja za šolsko leto 1981-82 in priprava na poklicno usmerjanje novincev. Skupni razpis bo objavljen marca prihodnjega leta, usmerjati pa naj bi začeli še pred novim letom. Res je torej, da ne pretaravajo tisti, ki trdijo, da časa ni na pretek. Kako zagotoviti hitrejše zbiranje podatkov o tem, kako se uresničuje vpis, da bo potekala akcija usklajeno in uspešno in bodo koordinacijski odbori — od republiškega do občinskih — kos svojim nalogam? O tem in številnih drugih problemih, ki so neposredno povezani s poklicnim usmerjanjem in usmerjanjem vpisa v začetni letnik usmerjenega izobraževanja pa tudi o sami vlogi in de lu republiškega koordinacijskega odbora in drugih organov za poklicno usmerjanje in za vpis v usmerjeno izobraževanje so razpravljali člani republiškega koordinacijskega odbora na svoji seji letošnjega 20. oktobra. Govorili soo pripravi poročila, o tem, kako je potekal vpis v prvi letnik usmerjenega izobraževanja v tem šolskem letu, ki naj bi bilo kažipot za nadaljnje usmerjanje. Videti pa je, da bo letošnja naloga še posebno težavna prav zato, ker je na področju vzgoje in izobraževanja, kljub temu da s pripravami kasnimo, še vse preveč neznank: o tako imenovani razmestitvi vzgojno-izobraže- valnih programov bo javnost še temeljito razpravljala, opredeliti bo treba pogoje za vpis v posamezne smeri, popolneje izoblikovati vzgojno-izobraževalne programe itn. Vedeti je treba, da bo novi razpis predstavil posamezne vzgojno-izobraževalne programe in ne več šol, v katere se bodo vpisovali učenci. Pravijo, da bodo tako kot doslej lahko povedali svoje poklicne želje učenci, glede na to kaj potrebujejo, pa bodo rekle svoj »da« delovne organizacije. Pomembno vlogo priusmerjanju bo imela štipendijska politika, ki bo morala biti prav tako prilagojena določilom zakona o usmerjenem izobraževanju; po tem naj bi vezali štipendije najprej na vzgojno-izobraževalne programe in šele potem na posamezne smeri. Pri usklajevanju izobraževalnih interesov s potrebami združenega dela so imele že do zdaj pomembno vlogo štipendije, res pa je, da je veliko detov-nih organizacij podeljevalo take štipendije šele učencem višjih letnikov. Izrazito socialno vlogo so imele doslej štipendije iz združenih sredstev, ki jih razpi- sujejo po občinah. Te naj bi postale po novem nekakšno dopolnilo kadrovskim štipendijam za učence in študente, ki jim kadrovske štipendije ne zagotavljajo zadostnih materialnih možnosti za izobraževanje. V zadnj ih letih se je tak razvoj že začel: štipendije iz združenih sredstev postajajo vse bolj »kadrovske«, saj jih podeljujejo občine glede na skupne kadrovske potrebe in glede na svoje razvojne načrte. Pri urejanju kadrovskih štipendij pa gre še za nekaj več postati morajo pomembna prvina celomega kadrovskega načrtovanja v delovnih organizacijah. To pomeni, da ne gre samo za podeljevanje štipendij, temveč tudi za to, da delovne organizacije kot uporabnice sodelujejo pri poklicnem usmerjanju in spremljajo učence v usmerjenem izobraževanju. Štipendiranje naj postane torej sestavina njihovih kadrovskih načrtov, v katerih bodo morale biti potrebe opredeljene čimbolj stvarno, hkrati pa bodo tudi obvezane, da se ne bodo izmikale materialni odgovornosti, ki izvira iz teh načrtov. Usmerjanje v poklice in v usmerjeno izobraževanje je torej proces, ki ga je treba razvijati usklajeno glede na poklicne želje mladih in potrebe združenega dela. Člani republiškega koordinacijskega odbora, ki naj bi skrbel, da bi potekalo delo na tem področju čim bolj usklajeno, so poudarjali, da usmerjanje ne more biti samo naloga strokovnjakov s tega področja, temveč tudi vseh uporabnikov: interesnih skupnosti, družbeno-poli-tičnih organizacij, predvsem pa organizacij združenega dela z vseh področij dejavnosti. In ker' uporabniki in izvajalci usklajujejo svoje želje in potrebe v posebnih izobraževalnih skupnostih, te pa v Izobraževalni skupnosti Slovenije, so menili, naj bi detoval odslej republiški koordinacijski odbor pri Izobraževalni skupnosti Slovenije. M. K. Obvestilo_________________ OSNOVNIM IN SREDNJIM ŠOLAM Zveza društev pedagoških delavcev Slovence, Sekcija za šolsko pe-- dagogiko, v sodelovanju z Zavodom SRS za šolstvo ponovno razpisuje SEMINAR O SKUPINSKEM DELU Seminar bo od 17. do 21. decembra 1980 v hotelu Bernardin pri Portorožu. Seminarja, ki je bil predviden od 5. do 9. novembra, torej ne bo. Kotizacija znaša 1400 din in jo je treba nakazati hkrati s pismeno prijavo za seminar na naslov: Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije, Sekcija za šolsko pedagogiko, Ljubljana, Gosposka 3-1. Žiro račun: 50101-678-47100. Izobraževanje po resničnih potrebah Koliko učencev vpisati v prve letnike posameznih srednjih šol in kje bodo te šole — to sta zdaj osrednji vprašanji, s katerima se ubadajo tisti, ki načrtujejo začetek usmerjenega izobraževanja za prihodnje leto. Vpis skušajo uravnati po načelu, naj bi 70 odstotkov rodu vključili v vzgojno-izobraževalne programe, ki vodijo v proizvodne poklice, največ 3 p odstotkov mladine pa v vzgojno-izobraževalne programe družbostovnih usmeritev. Poleg tega je treba vsakoletni obseg vpisa uskladiti z demografskimi možnostmi in ustrezno oblikovati šolsko mrežo. Osnutek dokumenta »Predlog razmestitve usmeritev vzgojno-izobraževal-nih programov in minimalnega obsega vpisa v prvi letnik srednjega usmerjenega izobraževanja«, ki je nastal v skladu s samoupravnimi sporazumi o temeljih planov posebnih izobraževalnih skupnosti ter stališč in predlogov, ki so se izoblikovali v spomladanski javni razpravi o mreži šol in medobčinskih posvetov SZDL, je prav zdaj v javni razpravi. Obseg vpisa in izobraževanja bodo morale uskladiti posebne izobraževalne skupnosti in Izobraževalna skupnost Slovenije, pri tem pa upoštevati potrebe posameznih dejavnosti in območij. Predlog vpisa temelji na tehle izhodiščih: v prvo leto usmerjenega izobraževanja naj bi vpisali 30.000 udeležencev, število vpisnih mest po posebnih izobraževalnih skupnostih in šolah pa uskladili za načrtovanim razvojem; pri tem naj bi upoštevali šote, ki že obstajajo, in število učencev, ki so končali osnovno šolo na posameznih območjih. Pri vpisovanju je seveda treba upoštevati tudi velike potrebe po delavcih v materialni proizvodnji in odpreti vrata v tiste šote, ki izobražujejo za tako imenovane prednostne panoge. Prvi podatki, ki jih je zbrala Izobraževalna skupnost Slovenije in jih predstavila na seji izvršnega odbora (22. oktobra) kažejo, da bo treba povečati vpis v šolah, ki izobražujejo za agroživilsko, ko vin-sko-predelovalno in metalurško stroko, pa tudi v etektro šote in šote za blagovni promet. Vpis v družboslovne smeri naj bi se v naslednjih petih letih zmanjšal, razmisliti pa bo treba še o vpisih na pedagoške šote. Gre namreč za to, da zdaj, ko še nista dokončno izoblikovana mreža šol in obseg izobraževanja po posameznih programih — to bo opredeljeno v samoupravnih sporazumih o temeljih plana posebnih izobraževalnih skupnosti in Izobraževalne skupnosti Slovenije — še ni mogoče natančno predvideti, koliko učiteljev in drugih delavcev bomo potrebovali za izvajanje novih vzgojno-izobraževalnih programov v prihodnjem šolskem letu. Že zdaj pa vemo, da bo primanjkovalo ustrezno usposobljenih učiteljev za umetnostno vzgojo, tuji jezik, matematiko, fiziko, kemijo, biologijo in osnovne tehnike in proizvodnje. Ob spremenjeni šolski mreži bo najbrž tudi treba reševati vprašanje, ali se bodo lahko učitelji iz ene šole zaposlili na drugi ali pa bodo morda odšli četo v druge delovne organizacije in obrnjeno. Pri nastajanju nove šolske mreže so že do zdaj pokazala številna nesoglasja, ki so odsevozke miselnosti in bolj želja kot potreb, da bi posamezne občine na svojem območju zagotovile čim več programov. To pa bi pomenilo razdrobljeno šolsko mrežo, v kateri ne bi bilo mogoče zagotoviti kakovostnega izobraževanja. Tako v gradivih kot pri oblikovanju mreže manjkajo podatki o izobraževanju ob delu, ker uporabniki in izvajalci v osnutkih samoupravnih sporazumov o temeljih planov niso povsod opredelili, kje bo potekalo izobraževanje ob de hi in koliko udeležencev bo zajeto. Čeprav je bil predlog, v katerem je bilo močno poudarjeno delo v neposredni proizvodnji na dosedanjih posvetovanjih v večini slovenskih območij lepo sprejet in so se udeleženci večinoma strinjali tudi s predvideno mrežo in s predlaganim vpisom, pa je v nekaterih občinah še vedno precej težav: tam, kjer prevladuje stara miselnost, da je izobražvanje še vedno zgolj privilegij mladih in kjer je bilo izo- braževanje odraslih že do zdaj postavljeno na stranski tir. Tako pa vnaprej ne bo več mogoče — v sistemu, kjer se izobraževanje in delo prepletata, kjer zaradi pomanjkanja denarja za naložbe (tudi o tem so govorili na seji izvršnega odbora) ne bo mogoče graditi novih šolskih središč specializiranimi učilnicami in lavnicami in v šolah z enim 3 dvema oddelkoma prvega h1 nika prav gotovo ni mogoče ^ gotoviti kakovostnega izobraž3 vanja. M. K. Za razvoj materinega jezika v tujini____ Učenje materinega jezika v predšolski dobi je zelo pomembno za celostenotrokovraz-voj — intelektualni, socialni in čustveni in še posebno za njegov jezikovni razvoj. Temu vprašanju je treba nameniti posebno pozornost v tujini, kjer moramo skrbeti za vzgojo materinščine pri otrocih jugoslovanskih državljanov slovenske narodnosti, ki so začasno zaposleni v deželah gostiteljicah. Znano je, da živijo ti otroci v okolju, ki ogroža oblikovanje in razvoj njihovega materinega jezika, pa tudi večinoma po ves dan zaposleni starši niso kos tej nalogi, saj jih je veliko že dalj časa v tujini in je zato njihovo znanje slovenskega jezika zelo pomanjkljivo. V zadnjem času pa se je položaj zelo spremenil, saj se večina otrok rodi v tujini in že od rojstva živi v tujem okolju. Vprašanje materinščine poskuša ustrezno rešiti spremenjena zasnova programa predšolske vzgoje v materinem jeziku. Predlog spremenjenega programa je obravnaval in sprejel Strokovni svet SRS Slovenije za vzgojo in izobraževanje na svoji seji 22. oktobra. Z novim programom za vzgojo predšolskih otrok v materinem jeziku jugoslovanskih državljanov slovenske narodnosti, ki so začasno zaposleni v tujini, bo nehal veljati okvirni načrt vzgojno-izo-braževalnega dela v slovenskem jeziku za predšolske otroke v tujini, sprejet pred tremi teti. Izdelan je bil glede na takratni položaj, ko je večina otrok prihajala iz domovine in je vsaj malo poznala materin jezik. Predšolska vzgoja za otroke naših delavcev na tujem je orga- nizirana že od leta 1974 na te melju obojestranskih dogovo rov med našo deželo in dežela^ imigracije. Ponekod, npr. 1 Švedskem, vključujejo otroke učenje materinščine na temelj1 svoje zakonodaje, naša deže® pa že dolgo sodeluje s tujimi želami na številnih simpozijih i1 strokovnih srečanjih, pet tet f pri dveh proučevatnih projekti' o predšolski vzgoji (Mimchen^ Dunaj). Naj povemo, da živi' tujini okrog 10.000 predšolsP otrok, ki morajo biti delež’1 vzgoje v materinem jeziku. Za’’ otroke je še posebno pomemM: priprava na šoto kot organiziral1 načrtovan proces, saj postal11 temelj, opora in pomoč otroko’ pri kasnejšem dopolnilne11 pouku v materkiščini ali P1 vključevanju v osnovno šoto 0 vrnitvi v domovino. Družbeni dogovor o organi® ranju vzgoje in izobraževanj državljanov SFRJ, ki začasa prebivajo v tujini, določa, 11 udeleženci soglašajo s tem, da s’ bo vzgojno-izobraževabia de javnost v materinem jeziku v predšolske in osno vnošolsk otroke izvajala po usklajenih K melj ih predmetnikov in učni* načrtov republik in pokrajin Novi program za stovensk1 predšolske otroke v tujini bo $ tovo prispeval k razvoju in ob1 kovanju otrokove osebnosj glede na vrednote naše social1 stične, samoupravne družbe, d zvijal znanje materinega jezil1 ohranjal v otrocih čustva p11 padnosti naši domovini in hkrati pomagal pri nadaljnje1 izobraževanju v materinščini111 tujem in doma. T. D. 500-LETNICA HRVAŠKEGA OSNOVNEGA ŠOLSTVA Simbol življenjske moči ljudstva S slovesnim Ijudskkn zborovanjem in z odprtjem sodobnega šolskega poslopja v Varaždinskih Toplicah, v Hrvaškem zagorju, se je letošnjega 11. oktobra končala proslava 500-letnice osnovne šole v Varaždinskih Toplicah. In ker je to hkrati tudi najstarejša ljudska šola na Hrvaškem (pred to so imeli samo cerkvene in mestne šole v latinščini), je bila proslava v resnici republiška. Pokroviteljica proslave je bila Skupščina SR Hrvaške, ljudsko zborovanje pa je začel predsednik odbora za proslavo dr. Pero Šimleša. Jure Bilič govori na slovesnosti v Varaždinskih Toplicah — pred novo osnovno šolo (Foto: Franjo Medar) Potem ko je pozdravil udeležence proslave in izročil red zaslug za narod z zlato zvezdo, s katerim je odlikovalo šolo ob tem velikem jubileju predsedstvo SFRJ, je Jure Bilič odprl novo šolsko poslopje Osnovne šole Antun i Ivan Kukuljevič, kije po arhitektonski izvedbi najsodobnejša šola na Hrvaškem. To je pravzaprav prvo šolsko poslopje na Hrvaškem, ki je zgrajeno po zahtevah zdajšnje reforme izobraževanja. V kompleksu šote-spomenika je prostor za otroški vrtec, za osnovno šoto in prvo stopnjo srednjega izobraževanja, tako da se tudi v načinu gradnje uresničuje enotnost desetletnega osnovnega izobraževanja — (ki je sprejeta na Hrvaškem) — od predšolske dobe do vpisa v izbrano usmeritev. Prostor je zelo funkcionalen in »prožen«, to pomeni, da je odpravljen sistem učilnic in strogo ločene razredne organiziranosti vzgojno-izobraževalnega procesa — vse je usmerjeno k čimbolj svobodni vzgoji mlade osebnosti v čimbolj naravnem okolju. Sestavni del tega kompleksa je tudi velika večnamenska športna dvorana, ki jo bo poleg šole uporabljalo tudi širše družbeno okolje. Šola je bila zgrajena s solidarnostnim prispevkom republiških samoupravnih interesnih skupnosti osnovnega in usmerjenega izobraževanja, kulture in telesne kulture ter občanov občine Novi Marot kamor spadajo tudi Varaždinske Toplice. Posebno zanimivo je, da je bila tudi stara šola, v kateri so imeli pouk do zdaj, tedaj, ko je bila zgrajena (1868), najmodernejše šolsko poslopje na Hrvaškem, zgrajena pa je bila prav tako po zahtevah tedanjega zakona o obvezni osnovni šoli, ki je bil sprejet leta 1874. H gradnji šote je veliko pripomogel ugledni znanstveni in javni delavec Ivan Ku-kaljevič Sakcinski, ki je bil tudi učenec te šole in njen veliki zaščitnik. Nekatere raziskave trdijo, da je bila šola v Varaždinskih Toplicah ustanovljena leta 1480, drugi pa menijo, da celo prej, morda leta 1470 ali 1473. Prvi dok11' ment, ki govori o obstoju šole,)1 pismo varaždinsko-topliškej1 župnika zagrebškemu Kaptol11 ki tedanjemu fevdalnemu ff spodarju Toplic, v katerem p$: naj bi pomagali vzdrževa1 »scholasticusa«, tj. učitelja. ^ dokument je nastal teta l4fr shranjen pa je v Arhivu HrvaŠk1 v Zagrebu. Varaždinskotopliška šola i1 bila torej odprta dvanajst k1 pred odkritjem Amerike. Težk1 je zanesljivo ugotoviti, zakaj ( bila odprta, vplivalo pa je najb,: to, da so bile Varaždinske T11' plice že v tem davnem času znaf0 zadravilišče, ki ga je obiskovaj* gospoda. V takem kraju pa so b1' potrebni tudi pismeni strežnik1 ki pa jih ni bilo mogoče šolati' latinščini — jeziku, ki so ga tedal uporabljali v vseh šolah. Pou#' vati je bilo treba v hrvašči11.1. Morda pa je k odprtju šote p1 iti’ pomogto tudi to, ker so bili pre’ bivalci svobodnjaki, imeli so sa' moupravni položaj in bili osvobojeni tlake. Gotovo je, da spada varaždi11' skotopliška šola med tisto na*0 pozitivno zgodovinsko dedišo1' no, ki priča o življenjski moči z8' tiranega ljudstva, dediščino, f katere so kasneje zraste, kotf rekel tudi Jure Bilič v sla vnosnem govoru, naše največje rev0' lucionarneosebnosti, kakršni51* Matija Gubec in Tito. ANTE BEŽEN ?A ODZIVNO DRUŽBENO-MORALNO VZGOJO Samoupravljanja se ni mogoče naučiti iz knjig a el Vsebine družbeno-moralne vzgoje in samoupravljanja s temelji Z> niarskizma prepletajo praviloma ves slog življenja, usmerjenega po vzgojnih smotrih, Id jih zavestno uresničujemo še zlasti v vzgojno organiziranem delovanju. Smotri so jasni in že to, da so te vsebine organizirano izvedene v vzgojno-izobraževalno delo, je napredek, ki nujno vodi v novo kakovost samoupravne šole. Pri tem se zavedamo, da ne gre le za preobrazbo vzgoje in izobraževanja, temveč za spremembo zavesti, dela in odgovornosti do vzgoje kot sestavine združenega dela »a temeljih svobodne menjave dela. To je v resnici prelomnica v po-družbljanju vzgoje in izobraževanja. Narava tega predmeta, občutljivo posega v razvoj osebnosti, saj skuša mlademu človeku polagati, da bi našel ustrezne dogovore ha temeljna vprašanja svojega obstoja, medsebojnih odnosov, razumevanja stvarnosti >n pomena vrednot. Prav to uveljavljata predmeta družbeno-hioralna vzgoja in samoupravljanje s temelji marksizma, ki Povezujeta celotno vzgojno-izo-oraževalno delovanje, hkrati pa sta najbolj odgovorna za odzive na družbene pojave in osvetlitve sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Tu se še posebno jasno kažejo različna protislovja, odnos med teorijo in prakso, •ned načeli in uresničitvijo. Res Pa je, da mladi pričakujejo več, kakor jim to vzgojno-izobraže-Valno področje daje. Od teh predmetov pričakujejo, da bosta sproti omogočila odgovore na idejnopolitična protislovja, na veliko človekovih intimnih vprašanj o veri, narav-stvenih vrednotah, socialnih vprašanjih idr. potrebna je USTVARJALNA INDUKCIJA •..Načela in navodila k učnemu načrtu so oblikovana v tem po-nienu', da je treba vsebino nenehno povezovati z življenjem, Vzgojnti-ižobraževalni proces na , tem področju razvijati bb sodelovanju okolja in neposredni sa-hioupravni dejavnosti učencev in drugih ljudi in »teoretična spoznanja preverjati in povezovati s samoupravno prakso«. Razumljivo je, da z uradno uvedbo novega predmeta ni bilo mogoče spremeniti in popolneje uresničiti niti vsebine nit načina dela, Ustreznega temu vzgojno-izo-hraževalnemu področju. Zato je jasno, da je treba vztrajno iskati Poti, aktualizirati načrte in izboljševati samoupravljanje kot Ustvarjanje smotrov teh predmetov. Ni nenavadno, da so razmere pri pouku na različnih šolah drugačne, ker je to gotovo odvisno od različne usposobljenosti učiteljev, od razvitosti sa-Uioupravljanja v šoli in okolju, od sodelovanja šole z drugimi, od uiaterialnih razmer in ne nazaduje od razvitosti pedagoškega dela pri drugih predmetih, od usklajenosti in še posebno od stopnje medsebojne povezanosti in dopolnjevanja samoupravne Prakse. Podatki, zbrani za opazovanje razmer na področju STM 1977, so pokazali, da kakovosti STM ne oo mogoče doseči le z metodičnim oblikovanjem predmeta ali z tzdelavo specialne metodike«, ker je to odvisno od širših druž-henih naporov. Neke absolutne uspešne rešitve tudi nikoli ne bo, 'ahko pa naredimo veliko, več kot doslej, da bi se šolsko delo rcsnično bolj prepletalo z življenjem, mu ne le sledilo, temveč ga Pomagalo tudi hitreje spreminja-ti- Vsestransko je treba razvijati niožnosti, da sprejmejo učenci Predmet samoupravljanje s te-nielji marksizma kot življenjsko Potrebo in oporo za samozavestno vključevanje v samoupravno družbo, v kateri je treba (I veliko spremeniti in dopolniti. • To pa je tudi naloga in odgovorih nost mladih. Uveljavljati je treba I Ustvarjalno indukcijo, da bi se učenci kritično, vendar z optimi-zmom spopadali s slabostmi v soli in okolju, dojemali in doživ- ljali samoupravljanje kot trajen ustvarjalni napor. Slabosti, ki so se pokazale pri pouku s tega področja, niso toliko odvisne od same vsebinske sestave učnega načr.ta, ki okvirno zajema bistvene vsebine, potrebne za temeljno teoretično znanje, kakor od izvajanja načrta ob bolj ali manj pomanjkljivo uspososblje-nih učiteljih, nerazvitem sodelovanju z okoljem, zaprtosti poučevanja, enačenju tega predmeta z drugimi ipd. Veliko lažje je dopolniti vsebino ali črtati manj potrebno v učnem načrtu, kakor spremeniti položaj učenca v vzgojno-izobraževalnem procesu in položaj šole v okolju ter obojestransko sodelovanje. VEČ ZA UČITELJA — SPOSOBNEGA ORGANIZATORJA V raziskavi Pedagoškega inštituta pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani o metodah vzgojno-izobraževalnega dela pri STM so ugotavljali, da je predmet nerazvit in slabo obravnavan zato, ker učitelji zanj niso ustrezno usposobljeni, imajo različno znanje in osebnostne lastnosti, ga različno vrednotijo itn. Tudi načrt še ni dobro izdelan, učitelji in učenci nimajo dovolj ustrezne literature. Mnogi učitelji, neustrezno izobraženi za to predmetno področje, poučujejo, ker morajo. Velikokrat s tem dopolnjujejo svojo delovno obveznost, pouk tega predmeta pa jim pomeni le izhod v sili. Vprašanje je torej, kako sami vrednotijo ta pouk in koliko so zanj zavzeti. Večina učiteljev se tudi zaveda, da so pomanjkljivo usposobljeni, pa so tako ali drugače tudi nezadovoljni z vzgojno-izo-braževalnimi dosežki. Tudi metode dela se povečini ne razlikujejo od rutinskih, tradicionalnih načinov, uporabljenih v enciklopedični, verbalno naravnani šoli. Pouk poteka največkrat frontalno, v ospredju je dominantna vloga avtoritativnega učitelja, predmet pa je dokaj »osamljen«, nepovezan s prakso in drugimi predmeti. Tudi sodelovanje z okoljem in drugimi ljudmi ni razvito tako, kot bi moralo biti. Ob vsem tem ni ustrezno izoblikovana in obdelana vsebina, ko gre za operacionalizacijo učnega načrta in sodelovanja v izvajanju, vse preveč je poenostavljanja in preprostega enačenja z nekaterimi drugimi predmeti pri uporabi oblik in metod dela, zlasti še pri ocenjevanju znanja in vrednotenju dosežkov na tem predmetnem področju. Nastaja vprašanje ali naj vrednotimo dosežke po enakih priznanih merilih, kakor pri drugih predmetih ali uporabimo drugačna sredstva spodbujanja in vrednotenja vzgojno-izobraževalnega dela. Nekateri se sprašujejo, ali naj ocenjujejo pojmovanje vsebine ali učenčeve dejavnosti, ali dosežene vzgojne rezultate: tega pa ni mogoče preprosto ločevati. Ne samo tu, tudi drugje je treba vprašati, kaj v resnici učitelji »merijo«, ko ocenjujejo učenčevo vzgojno-izo-braževalne dosežke. Končno je treba opredeliti nujno znanje in stopnjo uresničevanja s samoupravno dejavnostjo. In kaj naj učitelji merijo, ko •ocenjujejo učenčeve dosežke? Ponavadi se opirajo na ponav- ljanje misli iz učbenika ali zapiska predavanj, manj upoštevajo in spodbujajo -ustvarjalnost in dejavnost učencev. V takih razmerah tudi ne zasledujejo dovolj, kako se dosežki moralne vzgoje in spoznanj, pridobljenih pri STM, uresničujejo v učenčevem življenju in delu v šoli in v okolju. Verjetno bo treba temeljiteje razmišljati o interdisciplinarnem sodelovanju na področju družbeno-moralne vzgoje in stm, še posebej, ko gre za spletanje pouka in prakse. Težko si je zamisliti, da bi lahko učitelj sam kakovostno Osvetlil in usmerjal celostno vsebino, ki jo to področje zajema, ter razvijal vsestranske odnose, prav tu še posebno zapletene in prepletene ne samo z drugimi predmetnimi področji, temveč tudi z različno Mladi šahisti celodnevne šote na Sladkem vrhu se pogosto radi zberejo v prostem času ob šahovskih deskah. To je zanje razvedrilo, a še kaj več! (Fotokrožek Sladki vrh). Pot do učbenika V zadnjem času učbenik vedno bolj pogosto obravnavajo tudi v sredstvih javnega obveščanja. Povod za obravnavo je največkrat povezan z ekonomskim vidikom učbenika, to je z družinsko ali družbeno obremenitvijo spričo naraščajočih cen učbenikov, ali pa z zamudo posameznega učbenika. Vse premalo pa zve javnost (tudi pedagoška) o tem, kako zapletena in družbeno odgovorna je pot do učbenika. V pričujočem kratkem sestavku ni mogoče temeljito prikazati vseh težav, kise pojavljajo pri nastajanju učbenika, zato bo podana le informacija o glavnih fazah, ki jih priprava učbenika mora vključevati. Učbenik se razpiše na podlagi veljavnega učnega načrta. Splošna merila in načela, ki veljajo za pisanje vseh učbenikov, lahko strnemo v tele zahteve: učbenik mora biti idejno marksistično zasnovan, v znanstveno-metodološkem pogledu mora biti odsev najnovejših dosežkov znanosti, v psihološkem pogledu mora ustrezati poprejšnjemu znanju in razvojni stopnji učencev, v metodično-didaktičnem pa spodbujati k samostojnemu delu in uporabi modernih učnih sredstev. Omenjena načela, ki jih tu na kratko povzemamo, so s posebnimi navodili za pisanje posredovana avtorjem, ki se prijavijo na razpis. Razpis je javen in objavljen v sredstvih javnega obveščanja. Idejno izredno pomemben je koncept učbenika, ki ga mora avtor, ki se prijavi na razpis, izdelati v skladu z navodili. Idejna usmerjenost učbenika se izraža v celotni znanstveno-vsebinski in didaktično metodični zgradbi; od izbire vsebine, interpretacije lete, ustreznosti učbenika učenčevi starostni stopnji, didaktičnega oblikovanja, spodbujanja učencev k samostpjnemu delu itd.. Zavod SR Slovenije za šolstvo je kot izdajatelj učbenikov poskrbel za idejno oceno učbenikov za slovenščino, angleščino, geografijo, zgodovino, fiziko, kemijo, biologijo, spoznavanje narave, ki so bili že dalj časa v uporabi. Najbolj pogosta napaka v vseh učbenikih je bila po mnenju recenzentov faktografija, ki pa ima tudi slabe didaktične izpeljave in posledice: učenca premalo navaja na samostojno delo in mišljenje. Omenjena analiza in ocena idejne usmerjenosti učbenikov je bila objavljena v reviji 'Vzgoja in izobraževanje, št. 1., letnik 1977-VIII, Zavod SRS za šolstvo. Kljub temu da so ocene nastale o učbenikih, ki so bili že v uporabi, pa so bile podlaga za nadaljnje delo pri oblikovanju učbenikov. Moramo pa reči, da je raziskovanj s tega področja premalo. V predloženem konceptu in poskusnem poglavju učbenika avtor (ali skupina avtorjev) že nakaže tudi didaktično zasnova-nost učbenika. Strukturiranje snovi in preglednost, marginali-je, naloge za ponavljanje, vprašanja za preverjanje, motiviranje za samostojno delo, spodbujanje k aktivnosti itd. — vse to mora biti nakazano že v konceptu učbenika. Koncept oceni skupina recenzentov — strokovnjakov za dobčena področja. Avtor, čigar koncept je najustreznejši glede na omenjene zahteve, mora napisati učbenik-v dokaj kratkem času. Posamezni pisec težko zadosti vsem zahtevam, zato pogosto sodeluje s konzulentom ali v teamu ustvarjalcev — soavtorjev: vedno pa sodeluje z urednikom na Zavodu SRS za šolstvo. To pa zahteva tudi dobro organizacijo dela, saj so strokovnjaki v teamu ponavadi tudi lokacijsko ločeni. Pravilno in učinkovito bi bilo, ko bi lahko vsak učbenik (po poglavjih) sproti preverjali v praksi že med pisanjem. Takšno diagnostično vrednotenje že v fazi pisanja bi prispevalo k mnogim izboljšavam, do katerih se dokopljemo šele po spremljavi učbenikov, ki so že v uporabi v pedagoški praksi. Glede na to, da je priprava rokopisa za tisk zelo draga, bi bil ta način preverjanja učbenika smotrn. Pedagoška učinkovitost učbenika je odvisna tudi od likovno-grafične ureditve le-tega. Zanimivost in pestrost ilustrativnega gradiva spodbuja učenčevo pozornost in željo po odkrivanju. Tuji učbeniki za osnovno šolo so za nas prav zaradi obilice ilustracij (in zelo malo besedila) nenavadni. Tudi za ilustrativno gradivo velja zahteva, da mora biti prilagojeno psihofizičnemu razvoju učencev. Ilustracija mora imeti svojo didaktično vrednost in ni dodatek k besedilu, ampak njegov sestavni del. Včasih se ilustratorjeva izvedba ne ujem a z avtorjevo zahtevo ali recenzentovo Oceno o didaktični uoorab- vsestransko praktično dejavnostjo. Ni dovolj, če načrt predvideva dovolj različnega gradiva, treba je to tudi ustrezno organizirati, osvetliti in vključiti v zadosti bogato in pestro prakso, v okolje, kjer bo vse to našlo odziv. Znana je pripomba, da v šolah predvidenega gradiva ne predelajo in zato historično zaostajajo. Tako pa je gotovo zaradi učiteljev, ki se ne znajdejp, ne znajo snovi aktualizirati in dela drugače organizirati' smotrno izbirati in uporabiti čas, odmerjenem temu delu, učenci pa še premalo znajo, da bi lahko drugače delali. Morda ni premalo literature, saj je na knjižnih policah dokaj bogata bera marksistične literature. Precej tega, kar bi lahko uporabili pri pouku, tudi v periodičnem in dnevnem tisk — toda tega učitelji in učenci ne store in ne zmorejo ustrezno didaktizirati. Težko je to pričakovati od učitelja, ki na silo »predava«predmet, pa tudi od učencev ne, če imajo slabo motiviranega in strokovno šibkega učitelja, saj ta tudi njihove samoiniciative ne zna dovolj ceniti in upoštevati. Zato bo treba za ustrezne kadre bolj skrbeti, tem, ki se po svojih močeh trudijo, pa bolj pomagati. Družbeno-moralna vzgoja in spoznavanje samoupravljanja s temelji marksizma sta lahko le ustvarjalen proces, zato ju ni mogoče omejevati na učne ure družbeno-moralne vzgoje. Na tem področju se morajo prepletati vse vsebine, oblike in načini vzgojnega dela. Pouk morale, in predvsem znanje o družbeni,bi morali osvetljevati z okoliščinami, smotri in možnostmi, ki omogočajo doživljanje in ustvarjanje ustrezne moralnosti. Razvija naj zdravo kritiko in sposobnost za stvarno ocenjevanje razmer doma in drugje, zlasti pa pomaga človeku, da se zave, kaj lahko stori, kako se lahko uveljavi, kako lahko ustvarjalno krepi samoupravne odnose — je naglašal Edvard Kardelj v razmišljanju o nekaterih nalogah na področju samoupravne teorije in prakse. Samoupravljanja se torej ni mogoče naučiti na pamet iz knjig, temveč je take odnose na podlagi temeljnega marskističnega odnosa do sveta treba samoupravno iskati in ustvarjati v življenjski resničnosti. In mnogi naši učitelji, pionirji na tem področju, so že veliko naredili, treba pa bo narediti še več — z združenimi močmi. DR. RUDI LEŠNIK nosti ilustracij, kar lahko povzroči zamudo pri izidu učbenika. Priprava ilustrativnega gradiva za besedilo je zahtevno delo, ki ga opravi založba šele potem, ko dobi‘rokopis. Ko bi založbe sodelovale že med pisanjem, bi časovno veliko pridobili. Pri oblikovanju rokopisa so izredno pomembni tudi jezikovni standardi, s katerimi mora obstajati dobra komunikacija med piscem in učencem. V učbeniku morajo biti natančno opredeljeni posamezni izrazi, izogibati se je treba dvoumnostim, učbenik mora biti neoporečen glede spološne jezikovne kulture izražanja. Ko avtor odda rokopis, ga ocenijo recenzenti glede na to, kako ustreza iz idejnega, strokovnega, pedagoškega, psihološkega in jezikovnega vidika, v skladu s konceptom učbenika. Dopolnitve, ki jih predlagajo, je treba upoštevati pri zadnji redakciji rokopisa. Naloga urednika na Zavodu SR Slovenije za šolstvo je, da usklajuje delo med avtorji in recenzenti v tej fazi. Usklajen rokopis se predloži v potrditev. V skladu z zakonom o osnovni šoli potrjuje učbenike in učila za osnovno šoto Strokovni svet SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje. Strokovni svet SR Slovenije bo na svoji novembrski seji obravnaval predlog pravilnika o potrjevanju učbenikov in učil za osnovno šolo. Isti zakon tudi določa, da se v osnovni šoli uporabljajo samo potrjeni učbeniki. Določanje učbenikov ob vzgojno-izobraževalnih programih za srednje izobraževanje pa sodi v pristojnost posebnih izobraževalnih skupnosti. Potem ko je učbenik potrjen, prevzamejo rokopis založniške organizcije. Rokopis obdelujejo grafično-tehnični uredniki, ko- . rektorji in drugi, skratka, do izida učbenika je še zelo dolga pot. Svoje roke imajo založbe, tiskarne, dobavitelji papirja itd. Družbena odgovornost pri ustvarjanju učbenika je tako razdeljena med številne dejavnike. Delo med njimi je zelo težko uskladiti in usmerjati, kar je pogosto tudi vzrok za nepravočasen izid posameznega učbenika. Sestavni del ustvarjanja učbenikov bi moralo biti raziskovalno delo. Raziskovalni programi pa bi morali nastajti tako, da bi vanje vključevali ustrezne strokovnjake iz raznih institucij, prav tako bi morali združevati materialna sredstva. Nasploh bi bilo združevanje kadrov in sredstev racionalno in bolj učinkovito v vseh fazah nastajanja učbenika. Priprava učbenikov postaja vedno bolj delo številnih sou-stvarjalcev-avtorjev, pedagogov, psihologov, strokovnjakov za določena področja znanosti, praktikov, likovnikov, urednikov, grafično-tehničnih oblikovalcev, lektorjev, korektorjev in drugih. Poleg tega pa načrtujemo učbenik z drugimi spremljajočimi učnimi sredstvi (v sklopu didaktičnega kompleta),kar pa zahteva še druge strokovnjake. V kratkem sestavku je težko povedati kaj več o široki problematiki učbenikov, saj bi morali vključiti še informiranje, distri-buejo, prizadevanja za brezplačne učbenike, ki potekajo pri nas v zadnjih letih v okviru družbenega dogovora o izvajanju družbene akcije za organizirano preskrbo osnovnih šol z učbeniki. MAJDA ZAVAŠNIK Pri narodu, kakršen je slovenski, je treba posvetiti vsem vrstam in stopnjam raziskovalnega dela, hkrati pa vsemu, kar sodi zraven ali kar je z njim integralno povezano (npr. univerza), sorazmerno več pozornosti kot pri t. L velikih narodih. Taka skrb terja seveda sorazmerno naši majhnosti velikanski materialni in intelektualni napor. Vprašati se je seveda konec koncev zmeraj treba, koliko objektivno zmoremo in kako naj to izračunamo, koliko dejansko hočemo, koliko smo mimo besed pripravljeni tudi vložiti. Poenostavljen odgovor bi se glasil nekako takole: zmoremo precej več, kot je videti, dosezamo precej več, kot je splošno znano, dejansko pa hočemo manj, vsekakor pa ne dovolj, ker ne živimo samo pod vplivom zamišljene prihodnosti, ampak tudi pod pritiskom preteklosti, kar pomeni zaostalosti in nevednosti. (Beno Zupančič, Za kulturno življenje, /Mloiba Obzorja Marihc 1975) Veter se je zaganjal v odpadlo jesensko listje. Vzhodno pobočje bregov je še osvetljevalo sonce, spodaj, pod strehami slovenjegraških poslopij, pa se je že obešal mrak. Rezkemu zvonenju šolskega zvonca so sledili tisti — »zdravo... zdravooo!« Menda ni nikoli razmišljal o tem, da bi si nadel Jolmoštrsko suknjo \ V mladosti so življenjske poti kot strelke —premočrtne pa vendar brez pravega cilja. Nič drugače ni bilo med šolanjem na mariborski gimnaziji. Na univerzi pa, kjer je študiral nemški in angleški jezik, so se življenjska hotenja že izoblikovala v jasnejšo podobo. Seveda jih je bilo tudi tam malo, ki so se kanili zapisati pedagoškemu delu. Toda, tako je bilo pred dvajsetimi leti. Je zdaj drugače? Nekoč so osnovnošolski učitelji rekli: »Franček je bistra glava. V šole biga bilo treba poslati!« In tako se je tudi zgodilo, čeprav je bil to prleški ,pobec‘, čeprav je imel komaj štiri leta, ko mu je umrla mati. V letih, ko je hodil v gimnazijo, je ostal tudi brez očeta. Nič brezskrbnega ne more biti v takšni mladosti. Vsak dan je kocka v tlakovanem spoznanju, da je svet pač neizprosen. Seveda bi bilo tudi Frančku težje, če bi ne bil deležen socilane pomoči. Saj so vendar na vsakem koraku govorili, da v socializmu ni treba nikomur stradati; človeku je treba omogočiti, da razvije svoje sposobnosti, s katerimi bo kasneje koristil družbi. Slednje pa nikakor ni pomenilo, da si bil lahko ob ustrezni družbeni pomoči sam križem rok. To bi lahko ranilo človekov ponos. Takrat, ko se je Franček oziral naokrog, da b{ si kot študent tudi sam prislužil kakšen dinar, je prišel med novinarje mariborskega »Večera«, kasneje med radijske novinarje; v okolje, ki mu je ostal dolgo časa zvest. Poslušam ga, ko mi pripoveduje o prvem delovnem mestu na Inštitutu za sociologijo in filozofijo pri ljubljanski Univerzi. Vključil se je v delo skupine za sociologijo kulture, ki jo je vodil profesor Boris Ziherl. Omenja tudi sodelovanje v uredniškem odboru slovarja slovenskega knjižnega jezika. Zanj je zbral in s pojasnili opredelil gesla za sociološko terminologijo. Jezik in naša izobrazba? Začetek svojega razmišljanja o tem vprašanju postavi franček Las-baher — v Prlekijo. »Za to območje je značilno veliko izobražencev, ki so pomembno delovali v slovenskem kulturnem prostoru.« Omenja Miklošiča, Vraza, Murka...! »Zdi se, da je bil v tem okolju doma izrazit posluh za slovenski jezik.« Tretjina študentov, ki so bili vključeni v »prleški študentski klub«, je študirala slavistiko, druga tretjina kmetijske vede, drugi pa različne druge vede. In zdaj?« Nekoč imenitni jezikovni posluh dandanes slabi! Slabi skoraj na vseh področjih. Pedagoški delavci ugotavljamo to pri vsakdanjem delu. Učenci se neradi poglabljajo v jezikovno znanje. Pogosto jih je težko naučiti celo temeljnih jezikovnih prvin. Jezikovno površnost zaznavamo vsepovsod. Strokovne zadeve so le redkokdaj obdelane tudi z jezikovne plati. Včasih so govorili, da bosta televizija in radio nadomestila, kar so nekoč dobivali ljudje iz knjig. Kako zelo so se zmotili!« Razkazuje mi šob. Še malo se ne trudi, da bi prikril ponos, za katerem tičijo spomini na sto let staro poslopje, v katerem ni bilo mogoče sodobno poučevati. Tu, v novem šolskem centru, katerega rojstvo sega v leto 1976, je seveda precej drugače. Vsakemu kotičku je mogoče pritakniti besedico »naj«. Šolski center je nastal iz nekdanje ekonomske šole, ustanovljene leta 1960. To je bila prva srednja šola v Sbvenj Gradcu oziroma v Mislinjski dolini. Leta 1971 ji je sledila ustanovitev šole za prodajalce, nato srednja SREČANJE LITERATOV NA KOZARI Slovesnosti, posvečene revoluciji in svobodi Srečanja mladih literatov na Kozari, ki so se začela pred sedemnajstimi leti, so že zdavnaj prerasla v eno najpomembnejših književnih manifestacij v SR Bosni in Hercegovini, v svojevrstno jugoslovansko manifestacijo, ki ohranja tradicije naše socialistične revolucije in svobode. Na teh srečanjih sodelujejo književniki vseh naših narodov in narodnosti, njihove besede in sporočila pa posluša ob sklepnih slo-vensnostih na tisoče prebivalcev podkozarskih občin: Prijedora, Banjaluke, Bosanske Dubice, Bosanskega Novega, Bosanske Gradiške, Srpca, Laktaša in Sanskega mosta, ki tudi organizirajo ta književna srečanja. Pred tremi leti je bila ustanovljena tudi književna nagrada Skender Kuleno-vič, ki jo podeljujejo ljubijski rudarji na srečanjih literatov na Kozari za najboljše književno delo, ki sta ga navdihnila narodnoosvobodilni boj in socialistična revolucija. To pomembno književno priznanje sta prejela do zdaj Branko Čopič in Rodoljub Colakovič, letos pa Jure Kašte-lan. K uspehu književne manifestacije na Kozari pa veliko prispevajo tudi bosansko-hercegovski založniki, ki priredijo razstavo izdanih del. Letošnja, 1 7. literarna srečanja na Kozari, ki se jih je udeležilo okrog 70 književnikov iz vseh naših republik in pokrajin, so bila posvečena življenju in delu tovariša Tita. Navdihnili so jih Titovo delo in njegova sporočila, humanistične vrednote našega narodnoosvobodilnega boja in socialistična revolucija. Z njimi naj bi bogatili in ohranjali temeljne pridobitve —bratstvo in enotnost, enakopravnost in socialistična skupnost naših narodov in narodnosti. Ivan Brigič, izvršni sekretar predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Bosne in Hercegovine je ob tej veliki uri poezije na Mra-kovicipoudaril, da so ta literarna srečanja na Kozari resnične svečanosti revolucije in svobode, prazniki duha, ki s pesniško besedo spodbujajo v ljudstvu moč in ustvarjalnost in nenehno vodijo k napredku, osvobajanju dela in človeka. Da bi dobili popolnejšo predstavo o širini in bogastvu letošnjih literarnih srečanj na Kozari, bi morali pisati o številnih literarnih večerih v podkozarskih občinah; o slovesnem podeljevanju nagrade »Skender Kuleno-vič« pesniku in revolucionarju Juretu Kaštelanu in o literarnem večeru v amaterskem gledališču v Prijedoru, o impresivni razstavi fotografij in vojnega albuma Draga Mažarja, kije bila v Prijedoru, o veličastni uri poezije na Mrakovici, o razstavi knjig sata- POGOVOR S FRANČKOM LASBAHERJEM, RAVNATELJEM ŠOLSKEGA CENTRA SLOVENJ GRADEC Zvečer se spomniš, kako dolg je bil dan zdravstvena šola pa upravno — administrativna in poklicna administrativna. Tem se je pred štirimi leti pridružila še gostinska poklicna šola. Pod streho Šolskega centra je zdaj 1150 učenik in učencev, 52 stalnih članov učiteljskega zbora in trideset zunanjih sodelavcev. Nekaj manj kot tretjina vpisanih učencev je iz matične, slovenjgraške občine, nekaj več jih prihaja iz občine Ravne, drugi pa iz Velenja, Dravograda, Radelj... nekateri tudi iz sosednje republike. Zanimivo je, da je občina Slovenj Gradec po gospodarski razvitosti med šestdesetimi slovenskimi občinami na skromnem štiridesetem mestu. V kulturno -prosvetni razvitosti je visoko pod vrhom. K temu v marsičem prispeva tudi Šolski center. »Pri nas kar ,vrejo* različne zunajšolske dejavnosti,« je prešerno poudaril Franček Lasbaher. »Začetki znamenitih mednarodnih razstav v slovenjgraški galeriji izvirajo iz našega kluba Organizacije združenih narodov. Pravzaprav smo lahko na moč zadovoljni, da živimo v okolju, ki veliko prispeva h kulturni zavednosti naših učencev. Pravzparav gre za obojestransko — medsebojno vplivanje. « Iz Ljubljane v Slovenj Gradec': Zasmeje se. Potlej začne govorit o imenitni naravi tam okrog. S podatkom, da je žena tod domačinka, se še nekoliko bolj približa odgovoru. » V Ljubljani ni kazalo, da bi dobil stanovanje. Tu pa so potrebovali strokovno usposobljene učitelje. S stanovanjem ni bilo težav. Jaz pa sem želel predvsem delati, preverjati samega sebe in prispevati k razvoju takrat še mlade šole. Imamo pravzparav tiste vrste šol, ki so v Sloveniji slabše kadrovsko zasedene. Znano je, da je glede tega najboljše v gimnazijah. In vendar poučujejo zdaj na naši gostinski šoli sami ustrezno strokovno usposobljeni učitelju« Mladina? Žal smo že vse predolgo priče, kako se ogiba proizvodnim poklicem. Različnim vzrokom zato se pridružujejo tudi razumljive želje staršev, da bi njihovi otroci dosegli kar največ v Življenju. Med željami in sposobnostjo pa je pogosto trpka resnica. Mladim ljudem je treba omogočiti, da dosežejo čim višjo stopnjo izobrazbe, in razvijejo vse sikaj presoja na splošno. Zdi se, da bomo v Sbvenj Gradcu prikrajšani za dva vzgojno-izobra-ževalna programa. Gre za to, da so pri nas v Sbveniji nekateri strokovnjaki prepričani, da je mogoče izredno kakovost doseči samo v velikih republiških središčih, v velikih šolah. V našem šolskem centru pa že lep čas dokazujemo, da temu ni vselej tako.« Franček Lasbaher svoje sposobnosti, ki jih bodo ka-sneji lahko koristno uporabljali in razvijali pri delu. Vse to v poklicnih šolah, vsaj v zdajšnjem šolskem sistemu, ni bilo vselej mogoče. »Starše bomo morali še krepko prepričevati,« meni Fra-nečk Lasbaher, »da bo z novim usmerjenim izobraževanjem drugače, boljše. Toda novi sistem je nedvomno tako zasnovan, da bo omogočal vsem sposobnim tudi vrhunsko stopnjo izobrazbe.« Kaj spreminja usmerjeno izobraževanje v slovenjgraškem Šolskem centru? »Ne morem se znebiti vtisa, da se ob razpravah o usmerjenem izobraževanju mar- Govoriva o korenitih spremembah v proizvodnih odnosih in v upravljanju, o revolucionarnem napredku na področju tehnologije in znanosti, v družbenoekonomskih odnosih in v političnem sistemu. Čudno bi bilo, če ta preobrazba ne bi zajela tudi šole. »Pogosto izobražujemo in usposabljamo za zastarelo tehnologijo, ne pa za tisto, ki jo uvajamo,. ki je morda šele na poti do nas. Razumljivo je torej, da je treba podpreti reformna prizadevanja. Le tako bo šola sposobna slediti hitremu družbenemu razvoju. Res pa je, da so velikokrat zahteve tega razvoja večje, kot j im l lahko šole s svojimi možnosti g sledijo. Gre za materialno uspo' t( sobljenost šolstva, za uvajanj1 v; učne tehnologije; gre za vpraša' 4 nja šolskega dohodka, ki se ni' nehno zmanjšuje.« Pogovoru dodava še staltj ponavljajoče se vprašanje o drri' benem vrednotenju pedagoške# dela. » Tudi na tem področju p6' novno capljamo za drugimi p°' dročjizdruženega dela,« trdipf°' fesor Franček Lasbaher. Seve^ bi se lahko izgubila v naštevanj11 posebnosti učiteljevega dela, 1 poudarjanju najrazličnejše obrt' menjenosti.« Pomembno jf da ni človek obremenjen s svojo11, poklicem, dane živi med mktdiA ljudmi kot med posekanimi debi1 dreves. Imenitno je, ko postat1 tvoj nekdanji učenec spet tvoj delovni kolega.« i Stopiva v zbornico. Kleped mo. Popijemo kavo. In spet ni' čenjamo pogovore o vselej aš tualni temi — naši učenci, naši šola. Nekdo je v šali omenil, d1 Franček Lasbaher ni posebd strog ravnatelj. Je v sistemu spl razumevanja, samoupravljanji strogost sploh potrebna? NajpO membnejše je krepiti zdrav odnoj do dela, do trdnih medsebojni vezi, do kritike in spodbud. Imt' nitno je, če se šele pri večerji spO' mniš, da šibil pravzparav ves drf v šoli. S časom pa je tako kako rzzirt skim dnem — hitro ga zmanjka Greš mimo knjigarne in se ustali ob izložbi. Vstopiš, kupiš knji# in si rečeš: »Danes je še ne bot odprl, ampak jutri. Morda bo ni slednji teden tudi; zanjo neki časa. Odpeljati se moram v Prh kijo. Obljubil sem otrokom i ženi...! Tudi tam je zdaj vse d tl gače. Nekoč smo še kopali Ščavnici. Mura je bila kristalih čista...!« Veter je pojenjal. Ltvrišč, kit je oznanjal šolski zvonec, se j pletel še naprej v večer. SILVO TERŠEK jevskih založnikov, ki so jo pripravili na Kozari IRO Veselin Masleša, IGKRO Svjetlost in NIŠRO Oslobodjenje. Ob slovesni podelitvi nagrade Skender Kulenovič v direkciji rudnika Ljubija v Prijedoru je predsednik žirije za podeljevanje te nagrade dr. Kosim Prohič v novo delo edinstveno tudi po izrazni moči njegovih pesmi. Na literarnem večeru, jx>sve-čenem Juretu Kaštelanu, ki ga je vodil književnik Mladen Oljača, sodelovali pa so književniki Janko Djonovič, Djakomo Skoti, Georgij Stradelov, Ciril Zlobec in znana igralka Vera Crvenčanin, je književni kritik Jakov Jurišič po udaril, da je Jure Kaštelan, ki se je bojeval za svobodo s puško in 5 peresom, tako kot Ivan Goran Kovačič in Skender Kulenovič, ustvari! najbolj pretresljive in najbolj blesteče verze stihe naše poezije med vojno in po njej. Velika ura poezije na Mrakovid: jugoslovanski pesniki recitirajo pesmi, posvečene tov. Titu, Kozari in revoluciji svoji besedi poudaril, da je pesnik Skender Kulenovič, ki se je z Življenjem in poezijo opredelil za revolucijo in svobodo, s celotnim književnim delom pokazal, da sta pojma ustvarjalnost in revolucija identična in da je Kaštela- Posebnost letošnjih srečanj literatov na Kozari je bila velika ura poezije na Mrakovici, na kateri so pred tisoči zbranih občanov, mladincev in pionirjev PodkoZarja, med katerimi so bili tudi številni borci in narodni he- roji s Kozare in znani družbeno-politični delavci iz SR Bosne in Hercegovine, brali svoje pesmi pesniki iz vseh naših republik in pokrajin. To je bil pravi ognje- met verzov, posvečenih tovariš'1 Titu, narodnim herojem, Koza1!' revoluciji, naši deželi in dela'/’ cem. MILAN R. MARKOVIČ va im ko lei br; Va Ho Mesec knjige '80 Pr: te[ va! Tako kot pred osmimi leti poteka tudi letos v Bosni in Hercegovini tradicionalna jugoslovanska kulturna manifestacija mesec knjige. Kultumo-prosvetna skupnost, Bosne in Hercegovine, ki organizira to prireditev in pripravljalni odbor pod vodstvom Refika Hukiča, člana izvršnega sveta skupščine SR Bosne in Hercegovine, so pripravili tudi za letošnjo slovesnost izredno bogat spored. Predvideno je, da bo mesec knjige slovesno odprt 6. novembra, razne prireditve pa so se že začele. V Beogradu je bila npr. tiskovna konferenca, v jugoslovanskih množičnih občilih je bilo objavljeno Sporočilo ob mesecu knjige, začel pa se je tudi dopisni simpozij Z naslovom Vloga založnikov in knjigarnarjev pri širjenju knjige (prva poslana dela že objavlja Oslobodjenje). Na vrsti je literarni večer, na katerem bosta sodelovala po dva književnika iz vseh republik in pokrajin, katerih knjige so izšle letos. V spored meseca knjige 80 se bo uvrstila tudi Televizija Sarajevo z oddajo Mozaik, v kateri bodo sodelovali jugoslovanski književniki in drugi javni delavci. Na dan, ko se bo začel mesec knjige, 6. novembra, bodo vs.ara- vskem umetnostnem paviljoš' olegium artisticum odprliraz^ j: Pisana beseda v Bosni in HC •govini od najstarejših časov d1 ta 1918. Na tej razstavi, ki bo f če prezentativni razstavi Umetno^ br; j jugoslovanskih tleh od prO; bal idovine pa do danes največf t?p 'd tur ni dogodek v Bosni in W •govini, bo razstavljenih okrol M) starih rokopisov, listin, knjl( časopisov, ki so jih za to p!i' žnost vzeli iz številnih muzeji ijižnic, arhivov in samostane' e Jugoslavije in iz tujine: zstavo, ki bo od 6. do 20.n°' ■mbra, bodo predstavili bf tj igo Pisana beseda v Bosni1,1 ercegovini. Članke v njej so th' šali naši najpomembnejši stre' D( lis Pe< br; to\ Poi škc vnjaki s področja književnost, -r>~'—' ~ Kultumo-prosvetrf ^ Pobuda „v-y, v* r~-- jjj. upnosti Bosne in Hercegovini ■ '' bi spodbudila tudi druge kč d° no-prosvetne skupnosti v vsP fih republikah in pokrajine'!’ 4 bi v prihodnjih osmih let1' pj ika od njih pripravila jugos'0' tsko slovesnost ob mesC') iige. Tedaj naj bi organizif^ tv tako tematsko razstavo f! iavile podobno knjigo. Tako ^ stala izredno pomemb"' iižnica, ki bi vsebovala celot"1 1 do vi no jugoslovanske pis""1 LAN R. MARKO VIČ Pei trn kai za jej: zal Gl, del stu >nt Pit, Inštruktorji v OZD Temeljni družbeno-politični dokumenti, kongresne resolucije in ^kon o usmerjenem izobraževanju nalagajo organizacijam združena dela pomembne naloge ob preobrazbi vzgoje in izobraževanja, druzeno ddo vse močneje vplivs n& vsebino* obseg* troj&nje m orgo-(i Nacijo vzgojno-izobraževalnega dela v vzgojno-izobraževalnih or-" taoizadjah, hkrati pa se v skrbi za svoj razvoj aktivno vključuje v načr-■i *°vanje kadrovskih in izobraževalnih potreb ter pospešuje izobraže- 0, v^ije svojega kadra. Krepi in spreminja se vloga izobraževalnih sre- so pohvalili tudi vzorno č .> pripravljalnega odbora in sek -tariata posveta. Sklepe posvetovanja, nekatere dodatne prispevke, ki so jih prinesli referenti s seboj šele na posvet, in odmeve na razprave o politehničnem izobraževanju, bomo objavili še v prihodnjih številkah našega glasila, celo' -o gradivo pa bo izšlo v pose’ i knjigi. Gradivo pritrdil ' JOŽE VALENTINČIČ ■ N Tudi tema je lahko manj črna ' Minili so časi, ko je slepota pomenila životarjenje in je bil tak človek odvisen zgolj od usmiljenja dobrih ljudi. Dati vsem kategorijam invali-<> d°v primemo socialno varstvo, je vodilo naše socialne politike že ves '4 čas. P° vo/m- Oblik socialnega varstva je več. Ena izmed teh je zahteva: •v pripraviti invalidnega človeka za samostojno življenje, tudi za samosto-| jen poklic. V Slovenijije nekaj večkot dvatisoč slepihljudi. Zanje skrbi Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, najpomembnejše delo pa p opravljajo osnovne organizacije zveze društev slepih in slabovidnih. V y naši republiki jih je deset. ? Tokrat smo obiskali Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani in Center slepih in slabovidnih v Škofji Loki, ki se imenuje po dr. Antonu Kržišniku. Tod usposobijo v dveh letih tovrstno invalidno mladino za samostojno življenje. Za tiste slepe in slabovidne, ki tudi zaradi drugih prizadetosti ne bi mogli uspeti v delovnih organizacijah, poskrbe v centru, da se sami preživljajo v posebnih delavnicah zaprtega tipa. Nekaterim dajejo tudi popolno domsko varstvo. O ljubljanskem Zavodu za slepo in slabovidno mladino bi lahko v uvodu zapisali, da usposablja za življenje predšolsko in osnovnošolsko mladino; daje pravzaprav prva stopnica na poti do življenja pod posebnimi pogoji. Seyeda se slepi in slabovidni usposabljajo tudi v rednih osnovnih in drugih šolah v svojem domačem okolju. V ljubljanskem zavodu za slepo in slabovidno mladino je štirideset slepih otrok. Nekaj več je slabovidnih. Število popolnoma slepih se v zadnjih letih zmanjšuje, veča pa se število slabovidnih. S slepimi in slabovidnimi delajo učitelji — tiflopeda-gogi. Za omenjeni poklic se lahko usposobijo na Pedagoški akademiji v Ljubljani ali na visoki šoli za defektologijo, ki jo imajo le v Zagrebu in Beogradu. V Sloveniji potrebujemo sorazmerno malo tiflopedagogov. Prav zaradi tega skoraj večina opravi poleg že pridobljenega pedagoškega poklica, še dopolnilni študij za delo s slepimi in slabovidnimi. In kakšno je tiflopedagoško delo? Pravzaprav na moč podobno uičteljevemu v redni šoli. Je že tako, da za ljubezen do poklica in do otrok, ni pravega merila. Pa vendar se ob delu kaj kmalu pokažejo človekove kreposti. Nedvomno morajo biti takšne, da bo lahko slep in slaboviden otrok ob njih napredoval, odkrival svet pa čeprav v temi, in spoznanja, s katerimi bo lažje obvladoval zakonitosti življenja. Menda pa je ob tem delu le potrebno nekaj več volje in potrpljenja. FRANCE ROŽANC, ravnatelj omenjenega zavoda (tudi sam je slep) pravi, da se le redko zgodi, da bi pedagog, ko začne delo v zavodu, kasneje zapustil kolektiv. Svet slepega in človek v njem, postane za strokovnjaka več kot samo predmet strokovne obdelave. Tudi ni lahko govoriti o tem, katero delo je težje, katero lažje. Nedvomno je zahtevnejše delo s tistimi, ki so od roj- stva slepi. Kako takšnemu otroku predstaviti svet v katerem živi? Kdaj si pri tem vsaj delno uspel, koliko si zbudil predstave, vtise, podobe... ? Pri tistih, ki so kasneje oslepeli, je mogoče izhajati iz njihovih izkušenj. Izkušnja, še tako majhna, je velik kamen v gradnji podobe resničnega sveta in življenja v njem. In človek se vpraša: kakšen je svet slepega otroka, ki je prvič prestopil prag zavoda? »Pomembno je, kako so ga vzgajali doma,« pojasnjuje France Rožanc. »Zgodilo se je, da so pripeljali v zavod štiri leta starega slepega otroka, ki ni znal hoditi, tudi govoril ni in ni jedel. Samo pil je in se plazil po vseh štirih. Tistega otroka smo morali najprej očto-večiti. Šele po posebni negi požrtvovalne rejniške družine je bil otrok po dveh letih sposoben za usposabljanje v našem zavodu. Zdaj je to mož, ki se je izučil za telefonista.« Pravijo, da so pogosto slepi otroci deležni pretirane in napačno usmerjene ljubezni, prevelike zaščite staršev. Seveda je napačna tudi druga skrajnost. Potrebne so predvsem ustrezne spodbude za otrokov razvoj. Le tisto, čemur pravimo vsakdanje, poprečno, normalno ravnanje s slepim otrokom, lahko rodi podobne uspehe, kot sijih prizadevamo doseči pri otroku brez vidne okvare. Ne gre za to, da bi moral slepi otrok popolnoma pozabiti, da je slep. V okolju, kjer so takšni otroci ustrezno obravnavani, pravilno zaposleni, njihov problem slepote ni nenehno pričujoč. Slepota je le kot nekaj spremljevalnega, kot ovira za še bolj sproščeno življenje. Stepi učitelj in učenka pri pouku praktične telefonije VEČ TEŽAV JE S STARŠI SLEPIH OTROK Kdaj se je treba začeti usposabljati v zavodih za slepo in slabovidno mladino? Kadar ima človek manj kakor deset odstotkov vida, kadar strokovnjaki menijo, da bo ta ostanek vida še manjši. Takoj ko pridejo v zavod.se morajo gojenci lotiti učenja Braillovega točkopisa. Za starše je tak trenutek pogosto težji kot za otroka. Zgodi se, da se dolgo nočejo sprijazniti z resnico in predvsem s tem, da bo strokovno delo v takšni ustanovi omogočilo njihovemu otroku, da bo nekoč samostojno in uspešno zaživel. Že daleč so časi, ko je bil lahko slepi samo pletar, ščetar in kasneje telefonist. Zdaj so med njimi visokošolsko izobraženi, so programerji, fizioterapevti... STANE FLORJANČIČ, ti-flopedagog, se v omenjenem zavodu ukvarja z orientacijo slepih. »Slepega otroka je treba najprej usposobiti za samostojno hojo v znanih in neznanih prostorih. Kasneje, od petega razreda dalje, se privajajo na belo palico in orientacijo v zunanjem svetu. Veliko vaj je potrebnih, da slepega človeka ne zbega mestni vrvež, da si lahko pomaga z mestnim prometom, da lahko nakupuje v veleblagovnicah, da pride varno na svoj dom.« In kar najbolj pogosto morajo biti v stiku s sovrstniki, ki nimajo podobnih okvar. V zavodu zelo skrbijo za to. Izredno veliko je najrazličnejših dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo slepi in slabovidni in pri tem sodelujejo z drugimi otroki. Pomembno je, da so pogosto doma, da se domače okolje ne spreminja v tuj svet, v katerega bi se bilo treba kasneje ponovno vključevati. Ovire pri slepem človeku niso tako pomembne kot tisto, kar ima tak otrok zdravega, pravijo strokovnjaki. Vse druge sposobnosti pa je treba razviti do popolnosti. Pri tem pomagajo učni pripomočki in recimo znanost, ki je postregla slepim zoptakoni, s katerimi lahko berejo tudi nor-malno pisavo. Toda najpo- Volja in pripravljenost Seminar gestikulacije v Portorožu Že petič po vrsti so se zbrali slušno prizadeti iz vseh osnovnih organizacij v Sloveniji, pa tudi tajniki društev in zastopniki učiteljev vseh treh slovenskih zavodov na seminarju gestikulacije v Portorožu. Že tematika seminarskih dni je poleg učenja gestikulacije privabila izredno veliko udeležencev. Že prvi dan je pritegnite pozornost poslušalcev predavanje prot Pedagoške akademije v Ljubljani dr. Marije Lipužič, ki je podala izčrpno poročilo s svetovnega kongresa letos v Hamburgu Na'ec. la je skupino svetovno znanih strokovnjakov s področja vzgoje in izobraževanja gluhih in njihova stališča do integracije slušno prizadetih otrok v šole polnočutnih. Navedla je, kaj menijo strokov-njakio taki obliki šolanja, pa tudi nekatere ugovore druge skupine znanstvenikov, ki te oblike načelno ali vsaj pogosto ne priporočajo. Popoldan je bila na sporedu predavanje »Samoupravljanje v organizacije«, ki ga je pripravila Milena Vučič socialna delavka v Učnih delavnicah v Ljubljani. To zelo koristno problematiko je zelo dobro približala na seminarju tudi slušno prizadetim, ki jim je bilo to predavanje še posebej namenjeno. Istega dne je bil tudi sestanek Informativnega centra pri ZSP Slovenije, ki ga je vodila vodja centra, dipl. psihologinja Marta Jurak-Orcini. Na tem sestanku sodelavcev revije Iz sveta tišine in na novo ustanovljenega mesečnika za slušno prizadete so veliko govorili o financiranju te tako pomembne, po ustavi zajamčene pravice slušno prizadetih do informacije. Udeleženci so v poročilih in razpravah poudarjali željo, naj bi naša skupnost resno obravnavala ta problem in zagotovila ustrezen denar za izhajanje časopisov za slušno prizadete, saj je dovolj volje in tudi iskrene pripravljenosti tako pri polnočutnih kakor tudi pri slušno prizadetih, da intenzivno sodelujejo pri teh časopisih. V torek so seminar isti poslušali aktualno predavanje predsednika svetovne zveze gluhih dr. Drago-ljuba Vukotiča, kije bil ves teden navzoč tudi na seminarju. Slušno prizadetim je poročal o različnih prizadevanjih svetovne zveze, da bi odpravili najbolj pereče probleme slušno prizadetih v svetu. Med drugim si prizadevajo dose- či, da bi uvedli televizijski program za vse slušno prizadete v svetu. Popoldne istega dne je bito zelo praktično usmerjeno predavanje Andjelke Pogačnik — o finančnem poslovanju v organizacijah. Tudi v torek, sredo, četrtek in petek je bil velik del časa namenjen vajam v gestiku-laciji. , V torek je bila v Portorožu v neposredni bližin i tega seminarja seja republiškega odbora surdo-sekcije Slovenije, na kateri so obravnavali več aktualnih vprašanj, ki zadevajo pouk in slušno vzgojo gluhih, način financiranja teh dejavnosti, učnih knjig za slušno prizadete učence itd. V sredo dopoldne so bila na vrsti poročila tajnikov o delu dveh največjih slovenskih osnovnih organizacij gluhih — Ljubljane in Maribora. Veliko je še vprašanj, zlasti o izobraževanju gluhih, ki jih bo treba še bolj odločno reševati. V popoldanskem delu seminarja je govoril predsednik Zveze sindikatov občine Ljubljana-Bežigrad Marko Ko- membnejša ostaja človekova volja, tudi kljubovalnost in trden sklep: doseči cilj, čeprav nekoliko spremenjen! Cilje pa moramo tako ali drugače v življenju pogosto vsi spreminjati. DELO ZDRAVI Leta 1935 je takratno društvo slepih odkupite približno 700 let star Strahlov grad v Škofji Loki Tako so odrasli slepi iz vse Slovenije dobili svoj prvi skupni dom. Proti koncu vojne je okupator sklenil narediti iz Strahlo-vega doma slepih vojaško postojanko, pa ga je prehitelo kolo zgodovine. Po osvoboditvi so grad v Stari Loki najprej obnovili, dogradili delavniško stavbo za opravljanje ščetarske, pletarske in metlarske obrti, da bi tako zagotovili delovno terapijo oskrbovancev. Kasneje je bila zgrajena šola za učence v gospodarstvu, ki so se usposabljali za klasične poklice slepih ljudi. Leta 1962 je Zveza slepih Slovenije ustanovila samostojne invalidske delavnice zato, da bi se usposabljanje slepih teoretično in praktično dopolnilo. Od lani pa so se življenjske in delovne razmere slepih in slabovidnih v škofjeloškem centru korenito spremenile. Zrasel je nov dom za odrasle, slabovidne in slepe osebe, dobili so moderno šote, internat, telovadnico in bazen, skratka možnosti, ki omogočajo hitrejše in boljše usposabljanje. V vzgoj-no-izobraževalnem oddelku se usposabljajo za poklice administratorjev in telefonistov, priuču-jejo se za delo v kovinarski, mizarski, metlarski in ščetkarski stroki... V domu za starejše je 172 oskrbovancev, v šoli pa nekaj več kot 60 učencev. Da, še vedno se največ slepih usposab j S if!evi P Ija za telefoniste, čeprav se leto-poskušajo s programerstvom. ' ^ centru imajo prilagojeni učo1 načrt in tudi čas šolanja, kije n8 primer za telefoniste, tri mesec* daljši kot v redni šoli. Seveda B( gre za prilagoditev učnega načrt1 po vsebini — tako bi bil pok^ v vsebinsko osiromašen — tem vrt za prilagoditev v načinu dela ^ poučevanja. JANEZ KOS, dH' rektor centra slepih in s la bo vid "'b nih v Škofji Loki, in JOŽE DO' LENC, vodja vzgojno-izobražc; valnega oddelka, sta še posebej opozorila na težave, ki nastajaj* ^ z učbeniki: ker se ti pogost* spreminjajo, jim je težko »sledi' ti« in jih sproti prilagajati slepi111 in slabovidnim učencem. Gre z* prepis v Braillovo pisavo, pri tert pa je zelo veliko ročnega dele ..J.' Zato stane en sam učbenik pogO' sto tudi več kot sto starih tisoča; kov. Natisnejo pa jih v le nekaj deset izvodih. Nekatere učbc nike presnamejo na magnete; fonske trakove, tisti učenci, kjj, imajo še ustrezen odstotek ostankov vida, seveda uporab' Ijajo redne učbenike. ilo\ Težave? Pravzaprav so kiju* sodobno urejenem vzgojno-izd' braževalnem procesu na v<>aketf koraku. Velikokrat jih neti dob* zorenja mladih ljudi. Včasih jC| vzrok zanje nerazumevanje ti;, stih, ki naj bi omogočili zaposli; tev v centru usposobljenih ljudi Veliko večino teh težav pa se daf dobro voljo in z veliko več priz3' devanja kot si videči to predsta'" Ijamo, tudi odpraviti, pravzapra*' premostiti in uspešno uresn želje in interese v družbi. Tak0)^ misli tudi velika večina tisti vidno prizadetih, s katerimi str se pomenkovali v Centru slep'11 in slabovidnih v Škofji Loki. S. T. t>o Pri cijan, ki je zelo dobro opredelil sindikalnega in ustavnega sta lišča pravice in dolžnosti gluhil proizvajalcev. Pojasnil jim ji tudi, kam naj se predvsem zate kajo po nasvete in pomoč, če s< kršene njihove temeljne pravice in pravice, ki izvirajo iz dela Nato je na kratko orisal tudi se danji (aktualni) politični položa v svetu. V četrtek je predava prof. Aljoša Redžepovič, sekre tar Zveze slušno prizadetih Slo venije o splošni ljudski obrambi Zelo lepo pripravljeno predava nje so slušno prizadeti toplo poz dravili in mu ob tem postavili kai precej vprašanj. Dopoldanskeg; pouka gestikulacije sta se ude le žila tudi prof. Cimerman in Žii iz Zagreba. Prof Cimerman, k predava gestikulacije na Visok defektološki šoli v Zagrebu, je \ svojem podajanju kretalnih znakov seznanil navzoče z novostm na tem področju v jugoslovanskem merilu. Tudi predavanje prof. Pedagoške akademije Ivana Škofleka o medsebojnih odnosih je bito za vse izredno privlačno in zanimivo. V petek popoldan so se zbrali na posvetovanju tajniki osnovnih organizacij v Sloveniji. Na kratko lahko sklenemo, da je bil seminar v Portorožu zelo zanimiv, zlasti še za slušno prizadete, ki se s tem ustrezno izobražujejo. Čeprav ni kretnja glavne sredstvo sporazumevanja, je nekaterim prizadetim le edina pn' do sporazumevanja in razprave ob referatih so bile takrat še P9' sebno živahne? to dokazuje ie opravičujej občasnost takih aji podobnih srečanj. Obenem je bil; tla; vč ■ja Ci, de- po 8ai žei »o $0; Po in let peti seminar gestikulacije ne- kaka prelomnica v življenju gl11' j hih, saj ga je posnela televizija; | Ob tej priložnosti so imeli svoj;otl pogovor tudi aktivisti gluhe p°' pulacije, to pa se redkokdaj | zgodi. Delegati iz Hrvaške so dejali, da je to znamenje novega časa za gluho populacijo ne le na Slovenskem, temveč tudi v Jugoslaviji. Zeto uspeli seminar sta organizirala sekretar pro Aljoša Redžepovič in predsed- nik Zveze gluhih Slovenije Jož6 Ribič. BOGO JAKOPIČ Ha obisku pri bolgarskih irosvetnih delavcih ^narodno srečanje urednikov prosvetnih glasil ^ Sofiji je bilo od 12. do 18. 10.1980 peto mednarodno srečanje ^ 'Nnikov in novinarjev prosvetnih glasil balkanskih dežel. Udeležile ga delegacije Bolgarije, Jugoslavije, Grčije, Romunije, Turčije in ; o> 'Pra. Našo delegacijo so sestavljali uredniki prosvetnih časopisov iecf s*h republik in obeh avtonomnih pokrajin. a letošnje srečanje je bilo namenjeno aktualni temi: poti, oblike in črtf 'sdstva za vključevanje prosvetnih delavcev v preobrazbo in razvoj ilcltf !Soje in izobraževanja. Širši vsebinski okvir posvetovanja pa so prediv^ Vljali dosežki in reforma prizadevanja na področju vzgoje in izobra-a eyanja. Bolgarski gostitelji so v ta namen vključili v program pogovor di .odilnimi prosvetnimi osebnostmi ter obisk nekaterih vrtcev, osnov-vidin srednjih šol v Sofiji in drugih bolgarskih mestih. )0' ažc ;bej iajclii^r‘iaznost ‘n topl>nai pnjatelj-jjtp3 neposrednost in gostoljubni so nas spremljali na teh pjjj^teh, toplo jesensko sonce, . 2j^nje vrtnice in nageljni. Srečali jelJ seveda tudi veliko otrok, ra-n°vednih, nasmejanih in prisrč- 'jh kot povsod po svetu, v sveča-,ča' Pionirskih ali temno modrih g°' ab' k^akdanjih šolskih oblekah. V [Kmeroma kratkem času se je ., o nabralo veliko vtisov in zna- ;t0ki:'lnih tek podatkov o bolgarskem Sternu vzgoje in izobraževanja, Njihovih reformnih zasnovah in Nadevanjih, o delu in življenju posvetnih delavcev. Po želji go-ijjil^teljev in udeležencev posveta i20'bi bila srečanja urednikov in eIn Nirmrjev prosvetnih glasil most 0bj?ed prosvetnimi delavci in na-j{S|mi narodi, da bi se čimbolje p.poznali med seboj, živeli v slogi gli"'dobrih sosedskih odnosih, v jji/biru in medsebojnem sodelova-jajN- Kajti samo v miru, kot so [23-Večkrat poudarjali gostitelji v aV' Sv°jih nagovorih, lahko vzgoja in ^jv1 ^obraževanje uresničujeta svoje Poslanstvo — oblikovanje vse-jjriipanskih osebnosti, ki bodo v 5t, Oljenju uveljavile svoje ustvar-hltte sposobnosti in uresničile “Omane odnose med ljudmi. Čeprav je Bolgarija naša sose-vemo o njenem vzgojno-izo-Piaževalnem sistemu pri nas “°re malo. Zato bom skušal streti nekaj značilnih podatkov, ki lemeljijp na prejetih informaci-Mi in gradivih ter na neposred-[tem opazovanju in pogovoru z 'judmi.. ^enotni 12-letni P0LITEHNIŠKI ŠOLI J, ^ Bolgariji imajo razmeroma ^bro razvito mrežo predšolskih Nganizacij _ jasli in otroških Nev, čeprav še ne morejo za-Ntiti vsem potrebam. Sami smo ^deli skupine malčkov in predelskih otrok, ki so bili daleč nad ^šimi in njihovimi pedagoškimi "ormativi. V pojasnilo so nam rekli: »Kaj hočemo, ko pa toliko Nšev nima kam dati otroka, ko Hmdo zjutraj na delo.« Osemletna osnovna šola ima M njih dolgoletno tradicijo, saj Segajo začetki splošnega osnov-' Na izobraževanja stoletja na2aj, začetki opismenjevanja pa ko sta delovala utemeljite-I? slovenske pismenosti — brata Nil in Metod. Osnovno šolo Nešno končajo domala vsi “Cenci. Sedanja reforma priza-5evanja poudarjajo predvsem Posodabljanje programov, dvi-?anje kakovosti vzgojno-izobra-evalnega dela, uresničevanje Nejših spoznanj pedagoških in SOrodnih znanosti v praksi, izpopolnjevanje učnih metod, oblik jn sredstev. Učbeniki so že nekaj et v vsej osnovni šoli brezplačni. N vzorcu osnovnih šol zdaj Poskušajo nove programe, pri-agojene zgodnejšemu vpisu N°k v šolo. V prihodnjem šol-letu bodo namreč spreje-,al* v osnovno šolo otroke s še-omi leti in ne več s sedmimi kot .°slej. Tak poskusni razred smo •tudi ogledali in v njem »drobi-ek«, ki se je pravkar ubadal z Nožicami. Najbolj korenito Nemembo pa bo doživela Osnovna šola v prihodnjih letih, 0 se bo organizacijsko in pro-INmsko. povezala in združila z novo srednjo šolo v enotno 12-letno politehniško šolo. Sedanje srednje šolstvo, v katerega se vključuje po končani osnovni šoli večina mladih, je tako kot pri nas še večtirno, deljeno na gimnazije, štiriletne tehniške in sorodne šole ter triletne poklicne šole. Zaposleni se izobražujejo v večernih in dopisnih šolah in oddelkih, ki so enakopravni z rednimi izobraževalnimi oblikami. na načelih permanentnosti izobraževanja in vzgoje. Ko nam je minister za prosveto razlagal zasnovo novega sistema vzgoje in izobraževanja, ki jo je sprejel plenum CK bolgarske komunistične partije lani, je poudaril gesla, ki jih srečamo danes v reformnih dokumentih po vsem svetu: Šolo je treba postaviti za sodobne znanstvene temelje, razvijati vsestransko in ustvarjalno osebnost, usposobiti mlade za ustvarjalnost, jim dati široke in trdne temelje splošne, politehnične in strokovne izobrazbe. Samo tako bodo lahko v življenju ustvarjalno uveljavili svoje znanje in sposobnosti in se prožno prilagajali zahtevam in spremembam, ki jih prinaša nagli razvoj znanosti, tehnike in tehnologije. Tako razvit vzgojno-izobraže-valni sistem zahteva seveda tudi trdne gmotne temelje. Bolgarija daje že zdaj za šolstvo 5,2 % narodnega dohodka. Udeleženci mednarodnega srečanja urednikov prosvetnih glasil Nova, enotna 12-letna sploš-no-izobraževalna in politehniška šola, katere programe bodo poskusno preverili na izbranem vzorcu v prihodnjem petletnem obdobju, povsod pa jih bodo uvedli šele po letu 1985, bo sestavljena iz treh povezanih stopenj. V prvih desetih letih bodo učenci dobili široko splošno izobrazbo, katere pomembni sestavini sta politehnična izobrazba in delovna vzgoja. Na teh trdnih temeljih naj bi učenci vil. letu, včasih pa v 11. in v prvi polovici 12. leta, obvladali temelje določene stroke ali strokovne usmeritve. Šele v zadnjem — 12. letu bo sledila neposredna teoretična in praktična priprava za določeno smer in poklic, ki bo trajala od nekaj mesecev do enega leta. Tako naj bi mladi v 12-letnem šolanju dobili široko splošno in strokovno izobrazbo ter se na koncu usposobili za začetek dela. Pri tem je predvideno, da se bodo za posamezna dela in naloge dokončno usposobili šele v svoji delovni organizaciji. Tudi visokošolski študij je v prihodnje zamišljen podobno in naj bi trajal od 4 — 6 let. Prva stopnja naj bi vsebovala temeljna znanja določene znanosti in stroke. Na drugi stopnji se oblikujejo strokovnjaki-specia-listi širokega profila, ki se šele na tretji stopnji usposobijo za delo v določenih poklicih. Visoke šole naj bi razvijale v najvišji meri ustvarjalnost, zato naj bi postale središča ne le študijskega, temveč tudi znanstveno-raziskoval-nega in ustvarjalnega dela. Velik pomen pripisujejo Bolgari izobraževanju odraslih. V načelu naj bi vse srednje in visoke šole poleg rednih oblik razvijale tudi večerno in dopisno obliko izobraževanja ob delu ter se s svojimi zunanjimi središči približale delavcem. Prihodnji razvoj izobraževanja odraslih pa nameravajo zasnovati dosledno PODRUŽBLJANJE ŠOLE — ZAHTEVA ČASA Med prizadevanja, ki so v reformi bolgarskega šolstva v o-spredju, je — kot so nam večkrat poudarili vodilni prosvetni delavci — podružbljanje šole in celotnega vzgojno-izobraževal-nega sistema. Doba etatističnega upravljanja šole gre tudi tu h koncu. Demokratizacija vzgoje, razvoj socialističnih odnosov in celotne družbe zahtevajo vključevanje ljudskih množic v upravljanje šolstva in dejavno sodelovanje prosvetnih delavcev pri tem. Državno upravljanje šole se umika državno-družbenemu upravljanju, kot v Bolgariji opredeljujejo ta proces. S podružbljanjem vključujejo v upravljanje in v delo šole širši krog državljanov. Šola naj postane izobraževalno in kulturno središče okolja, odprta mladini in odraslim, željnim nadaljnjega izobraževanja. Pri upravljanju prosvetne dejavnosti naj sodelujejo v večjem obsegu učitelji in ljudski izobraženci. Pri tem so poudarili uspehe, ki so jih že dosegli v zadnjem času s sveti šol ter z občinskimi in okrožnimi sveti za prosveto, ki imajo svoj vrh v kongresu ljudske prosvete, ki se je prvič sestal letos. Čeprav je podružbljanje šole, ki si ga postavljajo za cilj pri reformi, šele na začetku in nas spominja na razvojno stopnjo, ki smo jo mi že zdavnaj prehodili, je vendarle znanilec novih družbenih odnosov na področju vzgoje in izobraževanja in nemara tudi v celotnem družbenem življenju. NA TRGATVI UČENCI, UČITELJI IN TUDI SVETOVALCI Med zgledi, o katerih je vredno razmisliti, je prav gotovo načrtna priprava in vzgoja mladih za delo. Ko smo obiskali po-. samezne osnovne in srednje šole, so bile nekatere učilnice prazne. Učenci višjih razredov osnovne šole in nižjih razredov srednjih šol so bili v brigadah, pri obiranju grozdja, bombaža in drugih pridelkov. Medtem ko imajo učenci višjih razredov srednjih šol proizvodno delo v delovnih organizacijah (tu smo srečali mlade komike in prihodnje strojne tehnike), smo njihove mlajše vrstnike videli v vinogradih in nasadih. Vedre, delovne in disciplinirane. Šolski avtobus jih odpelje zjutraj na delo in vrača popoldne domov. Za delo prejemajo stvarno in kar spodbudno nagrado, stvarne pa so tudi norme, ki znašajo pri trgatvi najmanj 300 kg grozdja na dan. Družbeno koristno delo je predvideno jeseni in spomladi ter traja mesec dni vsako leto. To je vzgoja za delo, navajanje na življenjsko nujnost, da se mora vsakdo vzdrževati z delom svojih rok. To je vzgoja delovnega človeka, ki ga ne bo sram prijeti kadarkoli tudi za fizično delo, saj ga zna ceniti in ni malomeščansko pomehkužen. V brigadah delajo skupaj učenci in učitelji, ki so jim pri tem (hočeš-nočeš) za zgled. Skupno delo razvija bržkone tudi dosti neposredne in tovarniške odnose med njimi. Ni bojazni, da bi jih učenci izrabili. Nikjer nismo videli mladih, ki bi se v svoji sproščenosti ne vedli dostojno, kulturno in umirjeno. V brigade gredo tudi pedagoški svetovalci. Vsaj dva tedna v letu, so nam rekli. Pa ne za to, da bi nadzorovali učitelje in učence ali modrovali z njimi, temveč zato, da so jim tudi oni za zgled pri delu in da živijo skupaj z njimi kot delovni tovariši. TUDI RAVNATELJI IN SVETOVALCI POUČUJEJO Skrb, da se nihče ne bi odtrgal od neposrednega dela in pogo-spodil (pobirokratil), smo srečali tudi pri pedagoškem delu. Ravnatelj ni oproščen pouka, še manj pa pomočnik ravnatelja, češ da bi sicer izgubila stik s pedagoško prakso in zaostala v svojem strokovnem razvoju. Vsak ravnatelj poučuje tedensko vsaj dve do štiri ure, pomočnik pa najmanj 6 ur. To načelo velja, vsaj delno, tudi za pedagoške svetovalce, ki jih imenujejo metodike. Med Pred mavzolejem Georgija Dimitrova njimi je veliko takih, ki tri dni v tednu poučujejo na šoli, tri dni pa opravljajo svetovalno delo (prostih sobot v Bolgariji še nimajo). Svetovalci ostanejo tako povezani s prakso, napredujejo v svoji stroki in črpajo iz svojih izkušenj za svetovalno delo. Do učiteljev so tako bolj neposredni in tovariški. Od teh metodičnih svetovalcev pa se precej razlikujejo tisti pravi inšpektorji, ki nadzorujejo izvajanje predpisov in kaznujejo na primer z visoko globo učitelja, ki bi kadil v šolskih prostorih. Boj proti kajenju so namreč vzeli resno. Ijev. Oba naziva sta doživljen jska in prinašata k osebnemu dohodku, pozneje pa tudi k pokojnini po 60 in 100 levov mesečno. Vse te nazive, nagrade in pohvale svečano podeljujejo vsako leto na praznik prosvetnih delavcev, na Ciril-Metodov dan. SKRB ZA STROKOVNO IZPOPOLNJEVANJE Za vzgojiteljice v otroških vrtcih in osnovnošolske učitelje je v Bolgariji predpisana vsaj višja izobrazba. Tisti, ki je še nimajo, si jo pridobivajo ob delu. doma drugoii NAGRAJEVANJE IN NAPREDOVANJE UČITELJEV Učiteljeva učna obveznost znaša tedensko od 18 do 22 ur pri predmetnem pouku (18 ur pri matematiki, materinem in drugih jezikih, 20 ur pri biologiji, kemiji, zgodovini, zemljepisu in podobnih predmetih, 22 ur pri telesni, likovni in glasbeni vzgoji). Nismo slišali, da bi se komu zdel tak normativ prenizek. Razredništvo se prizna kot ena učna ura, nadure so spodobno plačane. Za delo z otroki in mladostniki z motnjami v telesnem in duševnem razvoju dobivajo učitelji za 25 % višje plače. Sicer pa učitelj z višjo izobrazbo začne z osnovno plačo 135 levov, ki se z leti postopno po plačilnih razredih, kot nekoč pri nas, povzpne do 190 levov. Učitelj z visoko izobrazbo začne s 155, konča pa z 210 levi osnovne plače (1 lev velja v uradni menjavi približno toliko kot dolar ali rubelj). Inženirji, ki poučujejo v strokovnih šolah, dobivajo poseben dodatek. Povprečno plačo zaposlenih preseže učitelj šele po letih službe, če nima nadur ali se posebej ne izkaže. Za tolažbo pa ima zagotovljenih 60 dni oziroma dva cela meseca dopusta v letu, ki ga lahko izkoristi med poletnimi, zimskimi in pomladanskimi počitnicami (zimski in spomladanski odmor traja po 10 dni). Učitelji, ki se pri delu posebno izkažejo, sodelujejo pri poskusnem delu ali se uveljavljajo s prispevki v pedagoškem tisku, se ' lahko vsako leto sproti potegujejo za višji kvalifikacijski razred, ki jim prinese 20 do 30 levov dodatka k plači (na neki zgledni šoli, ki smo jo obiskali, je bilo takih učiteljev okoli 40%). Učitelju, ki pripravlja učbenik ali sodeluje pri zahtevnejšem razvojnem delu z inštituti in visokimi šolami, začasno znižajo učno obveznost na 12 ur tedensko. Med najvišje nazive, ki jih lahko doseže učitelj, sodita zaslužni učitelj in ljudski učitelj. Kandidate izbirajo učiteljski zbori med najbolj uspešnimi, predanimi in požrtvovalnimi tovariši, končna odločitev pa je v pristojnosti ministrstva za prosveto in zveze bolgarskih učite- Za učitelje v srednjih šolah pa je obvezna visoka izobrazba. V Bolgariji se radi pohvalijo z dograjenim sistemom strokovnega izpopolnjevanja pedagoških delavcev, ki ga imajo že 25 let in ga nameravajo še dopolniti in po-družbiti. Strokovno izpopolnjevanje poteka na eni strani znotraj vzgojno-izobraževalnih organizacij v obliki predavanj in pogovorov, hospitacij in predmetnih aktivov ter samoizobra-ževanja. V državnem merilu delujejo posebni inštituti, namenjeni zgolj strokovnemu izpopolnjevanju pedagoških delavcev. Z direktorjem takega inštituta smo se pogovarjali v Stari Zagori. Vsak učitelj se mora vsaj vsakih pet let udeležiti organiziranega dopolnilnega izobraževanja, ki traja mesec ali dva. Ti tečaji bodo v prihodnje trajali zagotovo vsaj dva meseca, saj zahteva usposabljanje učiteljev za delo v reformirani šoli poglobljen študij. Strokovno izpopolnjevanje visoko cenijo, ni jim žal niti časa niti denarja zanj, očitno pa si tudi ne domišljajo, da lahko usposobimo učitelje za preobrazbo vzgoje in izobraževanja kar mimogrede, na nekajdnevnem seminarju. Pri strokovnem izpopolnjevanju je učitelju v pomoč pedagoški tisk, zlasti njihovo glasilo »Učitelsko delo«. Letos praznuje 75 let svojega izhajanja, prav toliko kot že deluje združenje bolgarskih učiteljev. »Učitelsko delo« izhaja tedensko v 65.000 izvodih na osmih straneh časopisne oblike. Časopis ureja zavzet in sposoben uredniški kolektiv s 17 uradniki in novinarji, ki večinoma izhajajo iz učiteljskih vrst. Na vseh sprejemih od šol do republiških organov smo se lahko prepričali, kako visoko cenijo to glasilo in ga imajo za nepogrešljiv pripomoček pri obveščanju in izpopolnjevanju prosvetnih delavcev. »Ne moremo si zamišljati napredka učiteljev in pedagoške prakse brez takega časopisa,« so nam rekli v Stari Zagori. SODELOVANJE, KI POVEZUJE Prispevki in razprave na srečanju novinarjev prosvetnih glasil so dali dovolj možnosti za medsebojno obveščanje o razmerah, dosežkih in načrtih posameznih dežel na področju vzgoje in izobraževanja. Veliko je bilo zanimanja za samoupravljanje na tem področju pri nas in za naše reformne zamisli. Medtem ko so v temeljih vzgojno-izobraževalnih sistemov in v okvirnih zamislih njegovega prihodnjega razvoja socialistične dežele kljub razlikam dosti sorodne, so druge dežele — Grčija, Turčija in Ciper — šele na prelomnici. Njihovi vzgojno-izobraževalni sistemi koreninijo v preteklosti. V razvojnih načrtih so bistvene razlike med naprednimi strujami ter konservativnimi silami, zato je tudi prihodnost še negotova. Predstavniki naprednih učiteljev, ki so bili na srečanju, so zato z velikim zanimanjem spraševali za izkušnje in načrte socialističnih dežel in videli v njih rešitve, ki bi jih tudi oni hoteli vgraditi v prihodnji razvoj vzgojno-izobra-ževalnega sistema v svojih deželah. Na posvetu in v sklepnih razpravah je bila skupna ugotovitev, da so taka srečanja urednikov in novinarjev prosvetnih glasil pomembna za vse, saj utrjujejo vezi prijateljstva in vzajemnega sodelovanja med balkanskimi državami. Prihodnje srečanje bo čez dve leti. Če jim bodo družbene razmere dopustile, bodo gostitelji prihodnjega srečanja naši stanovski tovariši s Cipra, sicer pa bo gostitelj Jugoslavija. JOŽE VALENTINČIČ rosti ms Naredimo več za planinsko vzgojo! Os Planinstvo je sestavni.del slovenske narodne kulture. Tudi Rousseau in Goethe sta štela hojo v gore med kulturne vrednote. Prav gotovo je v SR Sloveniji temeljna planinska vzgoja hepogrešljivi del pedagogike prostega časa. Z razvojem tehnotogije in racionalizacije dela si nenehno prizadevamo čimbolj zmanjšati gibanje delavca pri delovnem procesu. Ugotovljeno je, da se je v industrijski proizvodnji v zadnjih sto letih zmanjšal delež mišičnega dela poprečno od 94 % na 1 %. Veliko se tudi vozimo z avtomobili, sedimo na delovnem mestu, pred televizijskim sprejemnikom, na obisku pri znancu ali sorodniku. Izračunali so, da presedi človek v svojem življenju poprečno 150.000 ur, to je nič manj kot 17 let. Homo sapiens vse bolj postaja homo sedens. Medicina ugotavlja, da to ni dobro. Takšen način življenja sili človeka v telesno pasivnost, le-ta pa povzroča' veliko obolenj in degenerativnih sprememb. Med številnimi obolenji, ki nastajajo zato, ker se premalo gibljemo, je največ obolenj srca in ožilja!'Po raznih statistikah je pobvico vseh bolezenskih smrtnih primerov pripisati okvaram srca in ožilja. Ne gre zanemarjati tudi številnih obolenj, ki jih povzroča odvečna telesna teža, le-ta pa je posledica nesorazmerja med količino in kakovostjo prehrane ter količino gibanja. ukvarjanje s takšnimi dejavnostmi zmanjšuje odvečno telesno težo, pozitivno vpliva na več hemodinamskih in morfotaških sprememb srčno-žilnega ustroja, zmanjšuje možnost in intenzivnost arterbsklerotičnih pojavov in zvišuje prag telesne obremenitve, pri kateri nastopajo zelo resna in usodna srčna obotenja (angina pectoris, infarkt). Zaradi tega štejejo kardiobgi aerobne telesne vaje za pomemben člen v preventivi srčno-žilnih obolenj. Aerobne telesne vaje tudi krepijo in utrjujejo čfovekov mišični ustroj, utrjujejo sklepe, ohranjajo optimalno amplitudo gibanja v sklepih, prožnost prsnega koša in še kaj. Vsi navedeni učinki so še posebno dragoceni v zrelih letih in letih staranja. Zdravniki in kineziologi (strokovnjaki, ki proučujejo vplive gibalne dejavnosti) zatrjujejo, da redno, smotrno in premišljeno ukvarjanje s takšnimi telesnimi vajami zavira procese staranja in ohranja čilost in vedrost. družina, lahko tudi trije rodovi hkrati. Vsega tega ne moremo pripisati nobeni drugi športno-rekfeativni dejavnosti. Zato hojo upravičeno imenujemo najcenejšo in najbolj dostopno telesno dejavnost, ki se lahko upira negativnim vplivom sodobnega načina življenja. Narava je bogato obdarila našo deželo z lepotami. Vsa Slovenija je en sam športni objekt za hojo. V Sloveniji imamo kar 30 različnih transverzal (veznih poti), glede vključevanja najmlajših v to dejavnost pa smoSlovencinajdlje v Evropi (šporma značka, akciji ciciban planinec in pionir planinec). S takšno punudbo organizirane špormo-rekreativne dejavnosti se ne more primerjati nobena druga telesnokulturna organizacija v Sloveniji. Prav zaradi vsega tega je navajanje mladega čbveka na hojo, izletništvo in planinstvo humano poslanstvo vseh tistih, ki vzgajajo mladi rod. sti za vzgojno delovanje v ožjem pomenu besede. Skratka, pri planinstvu ne gre zgolj za razvedrilo in telesno gibanje, temveč za dejavnost, ki jo je mogoče smotrno uporabiti v prid razvoju cetatne osebnosti mladega človeka. OEL SPLOŠNE IZOBRAZBE IN VZGOJE O planinski vzgoji na šolah je leta 1969 razpravljal tudi takratni Republiški sekretariat za prosveto in kulturo. Ovrednotil jo je kot del splošne izobrazbe in vzgoje, ker pri njej ne gre samo za privajanje v gorski svet, marveč tudi za dopolnjevanje pouka v drugih predmetih. Zato je tudi izdal ustrezno priporočilo za širjenje te dejavnosti v šolah (Gl. OBJAVE, 1970, št. 1). HUMANO POSLANSTVO Na srečo se lahko z voljo uspešno upiramo negativnim posledicam modernega načina življenja. Učinkovito sredstvo so telesne vaje in ukvarjanje s športom. Med številnimi zvrstmi telesnih vaj še posebno cenimo aerobne vaje. To so ciklična telesna gibanja, ki trajajo dlje časa z ustrezno intenzivnostjo. Sem štejemo tek, plavanje, kolesarjenje, veslanje, tek in hojo na smučeh, izletništvo in planinstvo. Zdravniki ugotavljajo, da redno Med različnimi aerobnimi telesnimi vajami zavzema hoja še posebno mesto. Pri hoji gre namreč za temeljni način človekovega gibanja, ki ga želimo ohranjati in negovati čim dlje v starost. S hojo se lahko ukvarja vsak človek ne glede na starost, spol in socialni položaj. Hoditi je mogoče vsak dan, ob vsakem vremenu in ob vsakem času. Z hojo ne potrebujemo dragocenih športnih pripomočkov in ni potrebna skupina somišljenikov. Hoja, izletništvo in planinstvo je športno-rekreativna zvrst, pri kateri lahko sočasno sodeluje vsa Strokovnjaki menijo, da bi moral vsak človek hoditi najmanj eno uro na dan. Tisti, ki na delovnem mestu sedijo, pa bi morali hoditi še več. Da pa bo človek več hodil in del svojega prostega časa namenil izletništvu in planinstvu, ga je treba na to pripraviti, navdušiti in vzgojiti. Pri tem ne smemo misliti samo na zdravstveni učinek. Pri izletništvu in planinstvu gre za mnogo več, kot pa le za mehanično premagovanje razdalj in vrhov. Vzpon na goro ni samo telesna storitev, temveč tudi etična vrednota. Že Rousseau in Nobeni družbi ne sme biti vseeno, kakšna je kultura prostega časa njenih članov. Zato zavzema v sodobni pedagogiki vzgoja za prosti čas vse bolj pomembno mesto. In prav planinska vzgoja je — vsaj v naši republiki — eden od pomembnih členov vzgoje za prosti čas. . Goethe sta štela hojo v gore med kulturne vrednote. Planinstvo in izletništvo vsebujeta tudi prvine intelektualne, estetske, etične in obrambne vzgoje. Detovanje v gorah lahko povezujemo tudi z glasbeno in likovno vzgojo. Vzgojitelj ima na izletih in pohodih nešteto možnosti in priložno- Kljub povedanemu pa, žal, še vedno na šolah ne posvečamo planinski vzgoji ustrezne pozornosti. V učnih načrtih telesne vzgoje je planinska dejavnost zapostavljena. Vse prepogosto so špormi dnevi namenjeni tekmovanjem, kjer največkrat sodeluje le peščica učencev (npr. medrazredno tekmovanje v košarki) ali pa so učeftci aktivni samo 3-5 minut (npr. prvenstvo šole v4crosu). Le en športni dan je namenjen zahtevnejšemu izle-tu To pa je prav gotovo premalo, da bi učence toliko navdušili za to dejavnost, da bi se tudi v kasnejših letih zavedno vračali k njej. Tudi šolska šporma društva premalo' uvrščajo planinstvo v svoj načrt dela. Vse prepogosto se omejujejo le na tiste učence, ki bodo šoli prinašali diplome, medalje in pokale. Anketa med 120 slušatelji prvega letnika ene od ljubljanskih visokih šol nedvoumno potrjuje, da je planinska dejavnost na osnovnih in srednjih šolah zapostavljena. Anketa je tudi pokazala, da se učitelji telesne vzgoje premah zavzemajo za to dejavnost. O razširjenosti planinske dejavnosti na osnovnih šolah govori podatek o uspešnosti republiške akcije PIONIR-PLANINEC, ki je še posebno primerna za programsko usmeritev osnovnošolskih planinskih skupin. Od leta 1969 je Planinska zveza Slovenije izdala več kot 17.000 dnevnikov za to akcijo. Od tega je bik) osvojenih 3.160 bronastih, 777 srebrnih in 244 zlatih značk. Poprečno je torej letno osvojilo eno od značk 347 učencev. Če upoštevamo, da zapusti osnovno šolo vsako leto približno 30.000 učencev, s takšnim podatkom ne moremo biti zadovoljni Ob tem je treba reči še to, da navedenega števila osvojenih značk ni mogoče povsem pripisati šoli, temveč predvsem planinski organizaciji in njenim članom, ki delujejo na šolah. I to, da razredni učitelj ob sob° in nedeljah vodi učence na i^ ne da bi dobil za to kakršni jj priznaje, sočasno pa je nj«.Ul »glasbeni« kolega dobro rw,e jen za vodenje pevskega zH ? Takšna dvojna merila pravj(i' tovo niso v skladu z mnenjeij1'01 kretariata za šolstvo o plaI,ll,i).. vzgoji (OBJAVE, 1970, ŠM^l niti s smernicami v naši tel{r° kulturi. Očitno je torej, da šola pla*1 Sl sko vzgojo zanemarja. Go*51 lahko to pripišemo tako šoli j111 telj telesne vzgoje, vodstvo & S kot občinskim zvezam za 11 v sno kulturo; tudi te bi fflO1 v bolj učinkovito pomagati ^ žični dejavnosti, ki nima tek^ valnih ciljev. Praksa kaže, tam, kjer učitelj telesne v z? dobro razume svoje poslan*1 tudi na področju plan# vzgoje zadeve uspešno potek* DVOJNA MERILA ZA NAGRAJEVANJE Zelo pogosto gre tudi za neustrezno nagrajevanje mentorjev in vodnikov. Ni skrivnost, da imamo dvojna merila za nagrajevanje. Učitelji, ki delajo s selekcioniranimi učenci, perspektivnimi špormiki-tekmovalci, so največkrat nagrajeni mnogo bolje kot tisti pedagoški delavci, ki delajo z učenci, ki so poprečno ali manj sposobni in nimajo tekmovalnih ciljev. Dogaja se celo Če pravimo, da vzgojno-'1 braževalne organizacije pripf' Ijajo mladega čbveka na zvy nje, potem bi v tej pripravi n' gotovo morala biti tudi tem®i| I planinska vzgoja. Če upor varno podatke o tem; koliko tj; umre zaradi obolenj srca in 1' Ija, najbrž ne pretiravamo, č£ čemo, da z usmerjanjem A dega človeka v hojo, izletni 1 in planinstvo rešujemo ali I: daljšujemo življenja, podolj kot s prometno vzgojo ali j pravljanjem plavalne ne p is® nosti. Življenja rešujemo n tako, da mladi rod ustrezno ^ retično pripravimo na okj1 gora, kajti prej ali slej bo#] sikdo zašel v gorski svet ne gk 1 na to, ali je za to dovolj izk# in dovolj poučen o neprijetno* in nevarnostih. Pripravo na ^ Ijenje je —kar zadeva plan#1 vzgojo — mogoče: razumeti1' besedno. .. SILVO KRISTAN IZ ANKETE Več strokovne in metodične literature Kako se je uveljavil predmet obramba in zaščita v Ekonomskem šolskem centru Celje Predmet obramba in zaščita je na Ekonomskem šolskem centru v Celju že postal enakopraven z drugimi predmeti. Obrambna vzgoja postaja tudi sestavina drugih predmetov, čeprav je na tem centru manj tehničnih in strokovnih predmetov, ki bi bili bolj neposredno povezani z učno snovjo obrambe in zaščite. Vodstvo šole in učiteljski zbor pomagajo učiteljem obrambe in zaščite organizirati tečaje, pohode, spominske in obrambne dneve ter druge dejavnosti zunaj rednega pouka, ki so zelo razvejene. Učenci se zanje zelo zanimajo, posebno če upoštevamo, da je na centru večina deklet. Delo ovirata dvoizmenski pouk in to, da je veliko učencev vozačev. Za interesne dejavnosti ostaja le malo časa — med dopoldansko in popoldansko izme- obrambe in zaščite. Žal kabinet še ni opremljen in ga še vedno dopolnjujemo. Kabinet bo omogočil sodoben pouk in več praktičnega dela učencev, čeprav je predviden za 30 učencev, v naših razredih pa je večkrat od 32 do 36 učencev. je, ki deluje pri obrambnem krožku. V obrambnem krožku organiziramo posebne tečaje: strelski tečaj, tečaj prve pomoči, tečaj za puškomitraljezce, gasilski tečaj in tečaj civilne zaščite na šolif poleg tega pa tudi dopolnilni pouk za učence, ki teže dojemajo posamezne teme iz učnega načrta ter oglede filmskih predstav na tematiko NOB. Pri usmerjanju učencev v vojaške in obrambne poklice ter za šolanje na visoki šoli za obrambno smer do zdaj nismo imeli posebnih uspehov. Vzrok je v tem, da obiskujejo šolo povečini dekleta. Večina prejema štipendijo delovnih organizacij, s katerimi so vezane na to smer šolanja. Za boljšo kakovost predmeta obramba in zaščita predlagamo: — da bi za praktično delo v kabinetu bolje skrbeli za nadomeščanje izrabljenih ali poškodovanih učil; — zdajšnji učbenik bi bilo treba strokovno in jezikovno izboljšati; — želimo si še naprej prispevkov v reviji Naša obramba, ki nam zelo pomagajo pri pouku. Morda bi bilo mogoče priloge s področja obrambne vzgoje, ki jih je revija do zdaj objavila, ponatisniti v enotnem priročniku; — pogrešamo več strokovne in metodične literature. Poleg vsebinsko bogatih obrambnih dni in akcije »Nič nas ne sme presenetiti«, pri katerih so sodelovali učenci in učiteljski zbor, preverjamo znanje-s področja splošne ljudske obrambe tako, da vključujemo mlade v vse oblike obrambnih dejavnosti. Preveč učencev v razredu Kako uresničujejo smotre predmeta na gimnaziji Miloša Zidanška v Mariboru no. Možnosti za uresničevanje učnega načrta so se v letošnjem šolskem letu zelo izboljšale, ker je naša šola dobila nov kabinet V obrambnem krožku se učijo učenci ravnati z orožjem in s sredstvi zaščite, učijo se gasiti in dajati prvo pomoč. S filmi, predavanji in proslavami ob pomembnih praznikih in z obiski krajev, znanih po dogodkih NOB, smo spoznali tudi zgodo-' vino naše revolucije. Obrambne dejavnosti preverjamo ob športnih dnevih, strelskih tekmovanjih in pohodih planinške sekci- Znano je, da je pouk obrambe in zaščite enoten, tj. predpisan za vso Jugoslavijo. Pri sestavljanju programa so sodelovali tudi nekateri učitelji iz naše republike. Pri uresničevanju učnega načrta v prvih mesecih je bilo treba motivirati učence za snov sodobne vojne in sistema splošnega ljudskega odpora. To sem dosegel z rednim spremljanjem dnevnega tiska in poročil, o tem pa so poročali tudi učenci ob začetku ure. Ker je dobila naša šola kabinet za obrambo in zaščito, smo lahko obravnavali snov »bojna sredstva ter zaščita m odstranjevanje posledic bojnega delovanja« tudi praktično in se dobro usposobili. Za učence je bil organiziran tudi ogled sodobnega hišnega zaklonišča. Učna snov za druge razrede vsebuje tudi bojna sredstva, varnost in samozaščito ter šolsko streljanje. Pouk o bojnih sredstvih je pomanjkljiv, kajti šola nima predpisanih orožij, tj. lahkih strojnic in brzostrelk. Da bi se učenci le seznanili s snovjo, se je šola povezala s poveljstvom vojaške enote, ki je omogočilo dve uri pouka za spoznavanje posameznih orožij. Za učence smo organizirali ob dnevu JLA ogled razstavljene vojaške tehnike, tako so se lahko spoznali tudi druga sredstva in orožja. Učenci prvih razredov so spoznali sredstva za radioaktivno in biokemično detekcijo in dekontaminacijo, učenci drugih razredov pa tanke, samohodno artilerijsko orožje, oklopna vozila in transporterje. Ob izvedbi obrambnega dne so imeli učenci praktične vaje v skladu z vzgojno-izobraževalnim programom. Obrambne dneve organiziramo tako, da učenec v svojem štiriletnem šolanju izvaja vedno nove prvine. S tem smo se izognili ponavljanju. Pouk pa je zelo otežen, ker je v oddelkih preveč učencev (od 34 do 38), zato je treba organizirati skupinsko in individualno delo ter spremljali učenčev razvoj in uspeh. Težave povzroča tudi pomanjkanje najnujnejših učil in filmov, s katerimi bi popestrili pouk. Učence usmerjamo v vojaške in obrambne poklice takole: najprej jih seznanimo z voja- škimi poklici. To smo do* tako, da smo povabili pred*' nike oddelka za ljud obrambo skupščine občine ^ ribor, ki so učence izčrpno * nanili z vojaški šolami in s št* jem obrambne smeri na Fa^1 teti za sociologijo, političnevl in novinarstvo v Ljubljani' naše povabilo so obiskali šolo; jenci vojaške akademije in 1 povedovali o svojem študij* življenju. Tudi brigada M-danšek je organizirala za uče' pogovor o vojaških šolah in a' demijah, učenci pa so si pgl# tudi vojaško tehniko in filif1 življenju v JLA. Vsako leto objavimo razp za vpis v vojaške šole. Kljub p zadevanju je odziv te šole sla* prejšnjih letih so se vanje vp* le trije učenci. Letos pa se u#1 bolj zanimajo za št* obrambne smeri pri ESP** Ljubljani. Na naši šoli delujejo šte*' aktivi, ki pripravljajo mladin* SLO. To sta športni aktiV’ skrbi za telesno utrjevanje uč£ cev, in aktiv tabornikov, ki P pravlja mladino za delo in živ* nje v naravi. Sekcija radio#1 terjev ima na šoli svojo sp**) mno in oddajno postajo, tak*1 se člani krožka lahko usp*>s* Ijajo za radioamaterje. Dej3'1 je tudi strelska Sekcija. Učei1 vadijo predvsem streljanj* zračno puško in sodelujejo 1 številnih tekmovanjih: za P' .mladosti, dan vstaje, dan r*P blike, dan JLA, Zidanškov t* rnorial ipd. °$MI JUGOSLOVANSKI SIMPOZIJ O POUKU ZGODOVINE Zgodovina v sodobni šoli *■] Konec avgusta se je tudi letos zlj 7ralo okoli 150 učiteljev zgodo-na zborovanju v Prištini. Udeleženci so bili predvsem uči-alplji osnovnih in srednjih šol iz b'1 Vseh naših republik in pokrajin, H s'abo pa so bile zastopane kate-za zgodovino na univerzah in $ Pedagoških akademijah. Simpo-it !|j sta pripravila komisija za il* P°uk zgodovine pri Zvezi zgodo-^'nskih društev Jugoslavije in /veza zgodovinskih društev Ko-^js°va. Na začetku zborovanja so el ^ udeleženci poklonili spominu iHl0Variša Tita. Fehmi Puškoli je Slovoril o njegovi veliki zgodo-W'inski vlogi pri snovanju in utrje-ifl^anju politike bratstva in enot-fl1'Justi med narodi in narodnostmi kb'Ugoslavije. Simpozij je imel na dnevnem fedu dve osrednji temi: Odnos jUed ekonomsko, politično in iff 'Ulturno zgodovino v učnih načr-''h, učbenikih in v učni praksi v “snovnih in srednjih šolah ter noga zgodovine v vzgojno-izo-Pfaževalnem sistemu. Temi sta “ili dokaj vsestransko obravnavni v desetih referatih in raz-Pravah. Zborovanje je trajalo ?va dni, tretji dan pa so si udele-if Vnci ogledali kulturno-zgodo-f Jjnske spomenike in kraje iz ^OB na Kosovem in v Metohiji. O prvi temi je spregovorilo Sedem poročevalcev. O ra-2tuerju med področji gospodarici stva, politike in kulture v učnih li1 načrtih in učbenikih osnovnih is11 sol sta poročala dr. Djerj Gal in l ^sman Zeka. Djerj Gal je pri-5 lujnerjaval srbske, vojvodinske oPN hrvaške učbenike in ugoto-t"]vil, da v večini le-teh še vedno gl‘ Prevladuje politološka zasnova, ^gospodarstvo pa je obravnavano Preveč abstraktno in nejasno. V in 20. stoletju manjka zgodovina tehničnega razvoja. Zelo slabo in glede na naše narode “^sorazmerno je predstavljena Isulturna zgodovina. Kot zgled "spešnega učbenika, ki je dobro ^ resil razmerje med področji go-I Spodarstva, politike in kulture je “avedel hrvaški učbenik za 5. Vzred. Osman Zeka, ki je proučil Osnovnošolske učbenike za zgodovino na Kosovem, je ugotovil Podobno: tudi tam zvedo učenci j Premalo o zgodovini Albancev. ! ^avzel se je posebno za to, naj bi j “'la albanska zgodovina vsaj nekoliko predstavljena tudi v uč-| “enikih drugih jugoslovanskih osd 'epublik in pokrajin. Primer-d*1! J “In o analizo srednješolskih uč-Penikov za zgodovino sta pri-ijjspevala H.Živkovič in Lj. Ra-3 dovanovič. V raziskavi sta upoš-'“vala hrvaške, srbske in vojvo-^dinskc učbenike, razmerje med ;V4 Plazom gospodarske, po!i-i. j učne in kulturne zgodovine sta l°ij Podala po obdobjih. V skrbno i Pi Pripravljenem poročilu sta pou-ijuJ darila, da so precejšnje razlike !• j 'Pdi v tem, koliko so obravna-Vana ta področja v posameznih 1 j! ^^^UKah in pokrajinah. Ugo-le