Vojna. JUNAKOV GROB. MIRKO KOVAČIČ, Ni te več, Ti ljubeznivi, veseli moj tovariš! Padel si junaške smrti v cvetu svojih let, star komaj 29 let! Nikdar še mi ni bilo tako težko, tako nepopisno težko pri srcu kakor sedaj, ko pišem te vrstice. Docela nepričakovano je došla vest o smrti dragega tovariša in zato nas je zadela tem hujše, tem bridkejše. Pisal je pred osmimi dnevi eden \zmed njegovih vojaških tovarišev: »Padel je včeraj (19. oktobra) saniitetni narednik Mirko K6va.čič. Zadel ga ie kamen v sence, ko je obvezoval ranjence.« Padel je; padel je! Ti dve besedi imam vedno v mislih. In zdi se mi, da to ni mogoče, da mili tovariš še živi, da vsak trenutek stopi pred me in mi zakliče, mi pove kaj veselega. In vendar ga ni več, ga nikdar več ne bo! Uradno poročilo o njegovi smrti leži pred menoj, na šolskem poslopju vihra črna zastava. Med prilatelji in znanci njegovimi vidim solzne oči1, žalostne obraze. Bil je namreč umrli tovariš moj silno priljubljen, in ko je g. kaplan na prižnicii povedal, da ga je ubila granata, je lfudstvo jokalo in ihtelo na glas. A tako brez vsakega reda pišem! Tesno, tesno mi je v prsih, in težko zbiram svoje misli, saj mi je bil umrli tovariš nad vse drag. Rajni je služboval v Selnici ob Dravi osem let — prvo in zadnje njegovo učiteljsko mesto. — Bil je v vsakem oziru zgleden učitelj, spoštovan in ljubljen od svojih učencev in tovarišev. Vedno živahen in vesel, vedno drage volje pripravljen pomagati bližnjemu, se je priljubil vsakemu, ki je občeval z njim. Posebno rad se je šalil, še njegova pisma z bojnega polja so polna humorja, pa na tak način, da s svojimi besedami ni prizadejal nikomur nič. Jezen pa tudi ni bil, če je kdo1 njega zbral za predmet svojim šalam. Samo pikrih opazk, žalečih besed ni mogel trpeti. Tedaj je utihnil, in tisti dan nisi več čul iz njegovih ust glasu. Zaradi svojega veselega in živahnega temperamenta ter svoje dobrovoljnosti — godrnjal in kaj grajal nikdar ni, vse je voljno prenašal — se je omilil tudi svojim tovarišem vojakom. — Na vsaki karti, ki na njej izražajo ti preprosti fantje svoje sožalje zaradi njegove smrti, stojk »Ta naš preljubeznivi, nepozabni tovariš Mirko!« ali pa: »Predobri, mili naš narednik!« — Skrbel je namreč za nje kakor za svoje brate; prvič njegovi ljudje, potem šele on — četovodja, oziroma sanitetni narednik. Niegov šef dr. K. Wencel ni izgubi! v njem samo neutrudljivega pomočnika, ampak tudi najdražjega prijatelja. Na fronti je prebi'l celih trinajst mesecev. Vesten in natančen tudi v vojaški službi, se je v kratkem času povzpel od preprostega infanterista pri sanitetnem oddelku do sanitetnega narednika. Zaradi gali za veliko srebrno kolajno. Dičila mu hrabrostr in požrtvovalnosti so ga predlane bo več junaških prs! Svojo blago dušo je izdihnil 19. pr. m. ob 2xh. uri popoldne. Sanitetno osobje z bolniki, z zdravnikom, kuratom in Kovačičem je tistega dne odšlo iz vasi Jamlje v takozvano Kraško jamo, zakaj vas je soVražnik besno obstreljeval. Nedaleč od jame, kakih 200 korakov oddaljeno, trešči granata kletega Laha. Majhen kamenček prileti- do Kovačiča in ga zadene v sence pri levem očesu. Bil je takoj mrtev. Pokopali so ga drugi dan na vojaškem pokopališču v vasi Jamlje blizu Doberdobskega jezera. Še par dni pred smrtjo mi je pisal, da dobi vkratkem štirinajstdnevni dopust. Ne morem povedati, kako se je siromak veselil priti po več ko eneni letu na domača tla, med znance in prijatelje, med svoj rod, ki ga je tako presrčno ljubil, kar je tudi dejanski kazal ves čas svojega službovanja v Selnici! Usoda je drugače odločila. Padel je, padel dragi tovariš! Oj, ti kruta beseda, ki mi zveniš vedno po ušesih, trepetaš v duši! Neizrečeno hudo mi je po Tebi, dragi tovariš Mirko! Tolaži me edino le zavest, da si padel najlepše smrti, opevane od pesnikov vseh časov, junaške smrti za cesarja in domovino! Ime Tvoje pa ostane neizbrisno zapisano v srcih Tvojih tovarišev, spomin Tvoj ne izgine! Sladko počivaj v zemljici kraški, ljubljeni tovariš moj! * JUGOSLOVANSKI VOJAKL Jugoslovanski vojaki' naše armade so med največjimi junaki, kar jih je sploh v vojni. Odlikovali so se na neštetih bojiščih in sijajno dokazali svojo hrabrost, svojo vztrajnost, svojo požrtvovalnost. Prenašali so nepopisna trpljenja in si za celokupno domovino pridobili zaslug, ki se sploh ne dado poplačati. — Res, med tistimi, ki nosijo zlate ovratnike, je malo sinov slovenskega naroda, toda zgodovina nas uči, da odločuje vvsaki vojni končno le pogum in neustrašenost vojaštva in da tudi največji vojskovodja ne zmaga, če nima hrabrega vojaštva. Pravi zmagovalec v vsakem boju je tistr, ki prvi zakliče: »Hura, naprej!«. ker potegne tisoče drugih za seboj. Slovenski vojak ne pozna drugega klica, kakor »Hura, naprej!« Kar je slovensko vojaštvo storilo v sedanji vojni, to se vredno pridružuje velikim dejanjem, k\ so jih sinovi našega naroda storili v krvavih bojih proti Turkom, proti Napoleonu in proti Italijanom, in ostane z zlatimi črkami zapisano v zgodovini. j OGRSKA NE PODEUUJE ITALIJAj NOM DFŽAVLJANSTVA. I Budimpeštansko mestno poglavarstvo je odbilo vse prošnje italijanskih državljanov za sprejem v ogrsko državno zvezo. STROKOVNE ŠOLE ZA BEGUNCE IZ JUŽNIH DEŽELA. Pomočni odbor za begunce iz južnih dežela je storil primerne korake in tudi dosegel, da se v begunskih taborih otvorijo primerne strokovne šole. Tako se za begunce iz Fojane, Mariana in Pierisa otvori pletarska šola, za begunce iz Gorice, Solkana in Mariana strokovna šola za pohištvo in stole, za begunce iz Gorice in Mirna črevljarska strokovna šola in čipkarske šole za one begunke iz južnih krajev, kjer je čipkarstvo domača industrija. Učitelji med begunci so naprošeni, da gredo pri tem gori navedenemu odboru na roko. Profesionisti in specialisti raznih obrti, ki bi bili sposobni za poučevanje, naj se obrnejo na pomočni odbor (Dunaj, IV., Favoritenstrasse 25). * AVSTRIJSKO ŠOLSTVO NA RUSKEM POLJSKEM. Avstrijska uprava na Poljskem je po ustanovitvi številnih ljudskih in srednjih šol in izdelavi nadaljnega razvojnega načrta postavila osrednjega nadzornika vsega šolstva v osvojenem ozemlju. Na to važno mestO' je bil imenovan znani poljski pedagog in pisatelj iz Galicije dr. Marijan Reiter. Dr. Reiter je svoje mesto ravnokar nastopil. — Glede jezikovne rabe v uradu in šoli je rekel polkovnik Hausner: »Jezik oblasti je sarno po sebi razumljivo nemški armadni jezik. Kraljevina Poljska je pa čisto poljska dežela, poljski jezik ima zato vse pravice in je za oblasti v občevanju s prebivalstvom obvezen. Na občinah in obč. sod. je poljski jezik že uveden, vse oblasti sprejemajo poljske vloge. Šolstvo je izključno poljsko, nemški jezik se pa kot obvezni učni predmet uvede v srednjih šolah in višjih razredih ljudskih šol. VSEGERMANSKA ZVEZA. Iz Švedske je pri^el klic na vse Germane sveta>, naj se združijO' v »Vsegermansko zvezo«. Ta zveza že vrši z oklici živahno propagando na Švedskem, v Nemčiji, na Nizozemskem, Danskem, v Avstriji in v Švici. * FRANCOSKA DUHOVŠCINA V VOJNI. Kako hrabro se morajo boriti francoski duhovniki za svojo domovino, spoznamo iz poročila lucernskega »Vaterlanda«; ki piše, da je na francoski fronti padlo že 3500 duhovnikov in 2300 bogoslovcev. « NOVE DOLOČBE GLEDE ENOLETNEGA PROSTOVOLJSTVA. Povodoin novega novačenja letnikov 1892, 1893 in 1894 ter 1895 in 1896 se je odredilo v sporazumu dotičnih avstroogrskih ministrstev nastopno: Oni v letu 1896. rojeni imajo dokazati, da so v šolskem letu 1915./16. vsaj v onem tečaju na zavodu, ki prihaja v poštev za enoletno prostovoljstvo, ki jim daje, ako končajo tečaj, v zmislu § 21., 3. odstavek orožnega zakona, pravico do pripustitve k dopolnilni izkušnji. Oni v letu 1895. rojeni imajo dokazati. ako nimajo še izpričevala, ki jih usposoblja za enoletno službo, da so v šolskem letu 1915./16. v onem letniku ali temu predidočem, ki jim daje — po dovrsitvi letnika — pravico do enoletne službe. Onr iz let 1893. in 1894. morajo dokazati, da so bili v zadnjem letniku zavoda, ki prihaja v poštev glede enoletne službe. Oni v letu 1892. rojeni morajo dokazati, da so bili pri naboru leta 1914. spoznani1 za sposobne, so služili, pa so bili odpuščeni in zaradi vojaške službe niso mogli pridobiti pravice do enoletne prostovoljske službe v letu 1914./15. Predčasna pripustitev k dopolnilni izkušnji iz letnikov 1895. in 1896. se dovoljuje s prostovoljnim vstopom v armado ali deželno brambo, ako so spoznani za sposobne in morejo dokazati, da so v letu 1915./16. v letniku, ki jim omogoča enoletno prostovoljstvo. NEMŠKE STRANKE IN BODOČA AVSTRIJSKA POLITIKA. Parlamentarna korespondenca poroča: V zadnjih dneh se je vršilo na Dunaju zborovanje vseh nemških narodnih svetov in posameznih kronovin. Posvetovali so se o novi smeri nemške politike v Avstriji in o ureditvi jezikovnega vprašanja. Pri tridnevnem zborovanju so se zastopniki popolnoma zedinili v vseh ozirih in so zlasti našli temelje za enotno ureditev jezikovnega vprašanja. Teh posvetovanj nemških narodnih svetov se je udeležilo tudi več vodilnih nemških poslancev iz nemške narodne zveze. * VERA IN VOJNA. O aktualnera vprašanju razpravlja kanonik Heynsens v amsterdamskem listu »Fijd«. Odločno odklanja v mnogih verskih krogih razširjeni nazor, da bi bila vojna kazen božja. Nf res — pravi — da bi bila Belgija dežela, ki se je izneverila cerkvi. Belgija je po treh četrtinah ostala globoko religiozna in tudi v ostalem delu je mnogo pobožnih kristjanov. Kjer je vera izgubila pkstenzivno (recimo po številu), pa je pridobila na intenzivnosti. O bel- gij&ki kraljevi rodovini piše Heynsens, da globoko religiozno govori, živi in je. Tudi ni res — kakor menijo nekateri katoliki — da bi bila kraljica ateistinja — bogotajka! Vsako nedeljo se udeležuje s kraljem Albertom sv. maše. Vzorno je njeno delovanje tudi za »Rdeči križ«. In pri tem drži v sklenjenih rokah — rožni venec. — Mnogi odlični možje so se že začetkom te vojne uprli poizkusom, dabi se jej dajal nekak verski značaj. Naglašali so v tem pogledu gotovo odločilno dejstvo, da se na obeh straneh katoliki na strani nekatolikov bore proti — katolikom. Tudi je izšla brošura nekega nemškega duhovnika, kjer je svaril, naj se sedanjih vojnih dogodkov ne pretiruje v verskem smislu, ker to verski stvari več škoduje, nego koristi. Sedanja svetovna vojna se bije le zaradi navzkrižij v mednarodni državni politiki za svetovno gospodarske interese. LTAUJANSKO UClTELJSTVO. V Turinu se je vršilo veliko učiteljsko zborovanje, na katerem so zastopniki vlade zabičavali 80.000 italijanskim učiteljem, da morajo vzgajati šolsko mladino v sovraštvu do nelojalnih nasprotnikov in do nemške kulture. Rimsko društvo »Prd Italia« pa je kategorično odklonilo vabilo k pristopu v »protinemško liigo«, poudarjajoč, da hoče društvo služiti samo onim velikim gospodarskim interesom, ki bodo prevladali po sklepu miru, pa naj se ev- ropski položaj razvije tako ali tako. * ARMADA V SLUŽBI KULTURE. Ko so naše čete izpraznile južno-vzhodno Galicijo in Bukovino sovražnega gospodstva, jim je vzrasla poleg vojaške tudi kulturna naloga, da ščitijo zopet pridobljene dežele pred strašnimi posledicami sovražne invazije. Trebalo je bilo obdelati polja, spraviti žetev; vojaki so delali na polju, vsa kmetijska opravila so opravljali, in nešteto vojaških voz in koni je stopilo v služo kmetijstva. Uspeh je viden povsod, žetev je pod streho in polje znova obdelano. Tudi tehnične čete so pridno sodelovale na kulturnem polju. Ceste, mostove, železnice je bilo treba popraviti ali na novo zgraditi. To se je zgodilo v obilni meri; izdelane so tudi nove ceste tam, kjer so bile poprej steze. Napravljene so vodne napeljave, v higieničnem in sanitarnetn oziru se je storilo povsod izredno mnogo. Retabliralo se je številne mline, popravilo razrušene naprave za pridobivanje olja itd. Vse prebivalstvo in politiške oblasti so polne zahvale za to civilizatorično delovanje armade. * 15,,000.000! Angleški lord Loreburn je izračunal, da je doslej padlo na evropskih bojiščih petnajst milijonov mrtvih in ranjenih. UČITELJ IN UČITELJICA. Dne 3. novembra je bil v Miihlhausnu v Alzaciji ustreljen učitelj Julij Adam, ker je bil kot plačan vohun v službi Francije. — Dunajsko domobransko divizijsko sodišče je obsodilo učiteljico angleškega jezika Ido Blackmore na osem mesecev težke ječe, češ, da je motila javni red in mir s tem, da je povodom potopa »Lusitanije« izrekla željo, naj bi bila v vojni Nemčija premagaHa. V obtožnici je rečeno, da je obtoženka s svojimi besedami pač v prvi vrsti merila na Nemčijo, a zadeti je brez dvoma hotela tudi AvstroOgrsko, katere usoda je najtesneje zvezana z usodo Nemčije, in je vojna napoved Italije, ki jo je obtoženka želela, naprjena v prvi vrsti proti Avstriji. V utemeljevanju sodbe je rečeno, da je obtoženka morala vedeti, da je njena izjava naperjena proti obstanku Nemčije in s tem tudi proti obstanku Avstrije. * DOMOLJUBNA VOJNA ZBIRKA KOVIN. Prebivalstvu! Vojna je stopila v svojo zadnjO' odločilno stopnjo. Zmagoviti prapori monarhije plapolajo združeni z zastavami naših zaveznikov čez daljne planjave ruskega carstva. Napadi našega prejšnjega zaveznika, sedaj našega najzavratnejšega sovražnika, se lomijo na železnem okopu pogorij, na železnem pogumu naših junakov. Že divja boj tudi zopet tam, od koder je izšel — na jugovzhodu! Prebivalstvo vseh delov monarhije je doprineslo poleg krvnih žrtev tudi neizmerne žrtve na imovini. Sedaj naj se še enkrat preizkusi njegova darežljivost. »Patriotična vojna nabiralnica kovin«, se obrača še enkrat do vseh onih, ki rmajo neporabne ali lahko pogrešljive predmete iz bakra ali medi s prošnjo, da jih blagovolijo podariti za njene, prebivalstvu že dolgo ne več tuje namene! Ravno sedaj, ko se kupujejo te kovine od prebivalstva, navdaja marsikoga želja, pokloniti svoj prebitek domovini kot prostovoljni dar, oni nas vse z enako ljubeznijo obdajajoei domovini, iz katcre izvira vse naše imetje, naša obilica. Še rabimo streljivo, še rabimo napadalno in odbijalno orožje, še rabimo pa tudi sredstev, da zamoremo bogato in hvaležno preskrbeti naše invalide. Kdor noče prodati, naj daruje! Še obstajajo v vseh krajih monarhije za prvotno zbiranje vpostavljeni krajevni odbari, ki bodo sprejemali vsa došla darila in jih oddajali njih namenu. Osrednje vodstvo patriotične vojne nabiralnice kovin.