CORREO ARGENTINO TARIFA REDUCIDA Concesión 1551 Dirección y Administración; GRAL. CESAR DIAZ 1657, U. T. 59 - 3667 -Bs. Aires. AÑO (Leto) XII. Periódico de la Colectividad Yugoeslava Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 032878. BUENOS AIRES, 29 DE MARZO ¡(MARCA) DE 1941 Núm. NAROČNINA; Za Ameriko in za celo leto $ arg. 6.—; ta pol leta 3.50. Za druge dežele 2.50 USA-Dolarjev, (Štev.) ¿0 POSAMEZEN IZVOD: 10 ctvs. Kralj Peter II. prevzel vladarsko oblast KRALJEVSKI NAMESTNIKI SO PODALI OSTAVKO IN CVETKOVIČEVA VLADA, KI JE PODPISALA TOTALITARNI PAKT, JE BILA ODSTAVLJENA — VODSTVO DRŽAVNIH POSLOV JE MLADI VLADAR POVERIL NARODNI VLADI, KATERI NAČELJUJE GENERAL DUŠAN SIMOVIČ — NEPOPISNO NAVDUŠENJE V VSEJ JUGOSLAVIJI - AMERIŠKE ZDRUŽENE DRŽAVE IN VELIKA BRITANIJA OBLJUBLJAJO POMOČ NAŠI DRŽAVI ZA SLUČAJ NEMŠKEGA NAPADA » Naš mladi kralj, Peter II. PROGLAS KRALJA PETRA II. Kralj Peter II. je v sredo 27. marca 1941 prevzel vladarsko oblast V svoje roke ter je izdal naslednji proglas na narod: SRBI, HRVATI IN SLOVENCI! SKLENIL SEM, DA V TEM ZA NAŠ NAROD TEŽKEM TRENOTKU VZAMEM V SVOJE ROKE VLADARSKO OBLAST. KRALJEVSKI NAMESTNIKI SO RAZUMELI TO MOJO ODLOČITEV TER SO TAKOJ PODALI OSTAVKE. ___ MOJA ZVESTA VOJSKA IN MORNARICA STA SE MI TAKOJ POSTAVILI NA RAZPOLAGO IN ŽE IZVRŠUJETA MOJE NAREDBE. POZIVAM VSE SRBE, HRVATE IN SLOVENCE, DA SE ZBEREJO OKROG PRESTOLA. TO JE NAJBOLJŠI NAČIN ZA OHRANITEV NOTRANJEGA IN ZUNANJEGA MIRU. GENERALU ARMADNEGA ZBORA G. DUŠA NU SIMOVIČU SEM POVERIL NALOGO, DA SESTAVI NOVO VLADO. Z VERO V BOGA IN V BODOČNOST JUGOSLAVIJE POZIVAM VSE DRŽAVLJANE IN OBLASTI V DRŽAVI, DA VRŠE SVOJO DOLŽNOST NAPRAM KRALJU IN DOMOVINI. PETER II. ! V naši domovini so se odigrali veliki dogodki. Mladi kralj Peter II., ki bi imel stopiti na prestol slavnih Karadjordjevicev 6. septembra t. L, ko bo dovršil 18 let starosti, je pretekli četrtek, 27. marca, izdal proglas na narod, v katerem sporoča, cla je prevzel vladarsko oblast, in poziva vse Srbe, Hrvate in Slovence, naj se v teh težkih časih strnejo okrog prestola za zagotovitev’ notranjega in zunanjega miru. Narod proti totalitarnemu paktu Odkar je nemška vojska zasedla Bolgarijo, je nacistična diplomacija začela izvajati pritisk na beograjsko vlado z namenm, da Jugoslavijo privleče v totalitarni tabor. Hitler je hotel to doseči ne le zaradi prestiža, marveč predvsem tudi zato, da nemški armadi, ki naj bi navalila na Grke, zavaruje desno krilo. Dne 14. februarja sta ministrski predsednik Dragiša Cvetkovič in zunanji minister Cincar Markovič obiskala v Berghofu Hitlerja, ki jim je obrazložil, kaj Nemčija pričakuje, želi ali zahteva od Jugoslavije. Gotovo so bile njegove zahteve podobne onim, ki jih je že prej predložil Romunom in Bolgarom: da Jugoslavija podpiše takozvani Trojni pakt z vsemi onimi posledicami, ki Drag. Cvetkovič, bivši preds. vlade jih sedaj nosijo Romuni in Bolgari, poleg Madžarov in Slovakov. V njihovih deželah gospoduje nemška vojska. Jasno je bilo, da Jugoslavija takih zahtev ne bo nikoli sprejela. In to je Cvetkovičeva vlada sporočila v Berlin. Začela so se tedaj pogajanja, ki so se vlekla skoro mesec dni. Beograjska vlada je naposled ponudila Nemčiji sklenitev pogodbe o nenapadanju in prijateljstvu. Izgle-dalo je, da bo nemška diplomacija to ponudbo sprejela, iznenada pa se je položaj izpremenil. Hitlr je vztrajal pri tem, da mora Jugoslavija podpisati totalitarni pakt. Cvetkovičeva vlada je na burnih sejah razpravljala o tem, kaj na stori ter se je končno odločila, da podpiše Trojni pakt, vendar pa pod sledečimi pogoji: da Nemčija in njeni zavezniki obljubijo, da bodo spoštovali jugoslovanske meje in ne bodo zahtevali za svoje čete prehoda skozi jugoslovansko ozemlje. Toda tudi s takšno, omejeno, priključitvijo Ju- goslavije totaliarnemu paktu niso bili vsi ministri zadovoljni. Trije so takoj podali ostavko in nekateri so se vzdržali glasovanja. V torek 25. marca sta Dragiša Cvetkovič in Aleksander Cincar Markovič podpisala na Dunaju pogodbo o pristopu Jugoslavije k Cincar-Markovič, bivši zun. minister Trojnemu paktu. Von Ribbentropp je jugoslovanskima zastopnikoma takoj izročil dve noti, v katerih nemška vlada, v soglasju s svojimi zaveznicami, izjavlja, da bo “več no” spjoštovala suvereniteto in teritorialno integriteto Jugoslavije in da ne bo zahtevala, da Jugoslavija dovoli prehod totaliarnim četam skozi svoje ozemlje. širša javnost je šele v torek izvedela, kaj se je zgodilo. Za vsakogar, ki pozna razpoloženje našega naroda, je jasno, da vest o dunajskem paktu ni bila sprejeta z zadovolj-. -Ivom, marveč z vse drugačnimi čuvstvi. V Beogradu, Sarajevu, Banjaluki, Skoplju, Cetinju, Ljubljani, Kragujevcu in skoro v vseh večjih in manjših mestih države je narod na nedvoumen način pokazal, da koraka, ki ga je storila Cvetkovičeva vlada, ne odobrava, da noče o zvezi z Nemci in Italijani ter Japonci nič vedeti, marveč hoče, da Jugoslavija ostane še nadalje strogo nevtralna in da svojo nevtralnost, neodvisnst in svobodo -brani z orožjem, če je treba. Pri demonstracijah proti totalitarni pogodbi, v katerih je sodelovalo tudi dijaštvo, je prišlo v nekaterih krajih do spopadov s policijo. Ponekod so bili v spopadih tudi mrtvi in ranjeni, kakor javljajo obveščevalni uradi. Vojska za kralja Po vrnitvi Cvetkoviča in Cincar-Markoviča z Dunaja so se dogodki brž odigravali. V noči od srede na četrtek je beograjska vojaška po-sodka pdo vrhovnim vodstvom generala armbadnega zbora Dušana Simoviča zasedla javna poslopja, ra-dio-oddajno postajo in strategične točke prestolnega mesta. Ob istem času so tudi garnizije v drugih važnejših mestih stopile v akcijo po že prej natančno določenem načrtu. Preden se je zdanilo, je bila vojska že gospodar položaja in ob 8.15 zjutraj, je beograjska kratkovalovna postaja, v svoji oddaji za izseljence v Avstraliji, že prenašala kraljev proglas. Ob 8.30 so dnevniki v posebnih izdajah poročali o izvršenih dogodkih in narod je planil na ulice, da manifestira svoje odobravanje in navdušenje. Beograd je bil takoj ves v zastavah ; poleg jugoslovanske trobojnice so se pojavile na ulicah in poslopjih tudi severnoameriška, angleška ni grška zastava. Val navdušenja je brž zajel ne samo prestolnico, marveč sploh vso državo. Manifestanti so vzklikali mlademu kralju, ki je prevzel vladarsko oblast, in vojski, ki je nastopila za obrambo časti, svobode in neodvisnosti našega naroda. V Beogradu so padali klici: “Doli s totalitarci!”, “Doli s Hitlerjem in Mussolinijem!”, “Živela vojska, živijo kralj!”, “Mi nismo Bolgari!”, itd. Množica je napadla italijansko in nemško turistično agencijo, razbila pohištvo in raztrgala nemško in italijansko zastavo. Reakcija proti Nemcem je izbruhnila s takšno silo, da so številni nemški turisti brž pospravili svoje stvari in se odpeljali iz države. Nova vlada General Simovič, kateremu je kralj Peter II. poveril nalogo, da sestavi novo vlado, je zjutraj imel že sestavljen sledeči kabinet; Predsednik vlade gen. Dušan Simovič . podpredsednik vlade dr. Vladimir Maček II. podpredsednik vlade dr. Slobodan Jovanovič Zunanje zadeve dr. Momčilo Ninčič Notranje zadeve dr. Srd jan Budi-savljevič Finance dr. Juraj šutej Dr. Milan Grolj Vojska in mornarica gen. Bogoljub Ilič Trgovina in industrija dr. Ivo Andreš Gozdovi in rudniki dr. Džafer Ku-lenovič Poljedelstvo dr. Branko čubri-lovič Javna dela dr. Fran Kulovec Socialna politika dr. Milan Grolj Pošta in brzojav dr. Josip Torbar Prehrana dr. Sava Kosanovič Ministri brez listnice: Marko Da-kovič, dr. Jovo Banjanin, dr. Bariša * Smol jan, dr. Milan Gavrilovič, dr. Miha Krek. Nova vlada je takoj položila pri- šego zvestobe novemu kralju ter se potem sestala na posvetovanja, ki so trajala ves dan. Odmevi v inozemstvo Dogodki, o katerih tu na kratko poročamo, so pomenili pravo senzacijo za ves svet. Kakor je razumljivo, so te dogodke sprejeli s prav posebnim navdušenjem v Angliji, Združenih državah, v Grčiji 'in Turčiji, medtem ko so presenetili in razočarali može v Berlinu in Rimu. Iz vseh krajev sveta prihajajo v Beograd brzojavne čestitke inlade- Dr. Milan Gavrilovič mu kralju. Združene države in Velika Britanija so takoj sporočile novi vladi, da so pripravljene dati Jugoslaviji vso pomoč, če bi jo Nemčija napadla. Za nemškega ministra, ki je imel mnogo dela preden je Cvetkoviča in Cincar-Markoviea spravil na Dunaj, je nova vlada pomenila neprijetno presenečenje. Brž ko je izvedel, da je dr. Ninčič imenovan za zunanjega ministra, je šel k njemu. Izvedeti je želel, ali bo nova vlada priznala pogodbo ali ne. V avdijenci, ki je trajala šest minut, je dr. Ninčic povedal nemškemu poslaniku, da želi Jugoslavija ostati v dobrih odno-šajih z vsemi sosedi, torej tudi z Nemčijo. Glede pakta mu ni dal nobenih zagotovil, vendar pa je na vprašanja von Heerena odgovarjala v tistem hipu mnžiea, ki je manifestirala po beograjskih ulicah. Knez Pavle odpotoval v Grčijo V prvem hipu so se širile v svet vesti, da so bili vsi člani vlade aretirani, da je bil aretiran tudi knez Pavle, itd. Končno pa se je izkazalo, da je vojska res tekom dneva držala pod nadzorstvom Dragišo Cvet- Knez Pavle kovica in Cincar-Markoviča, vendar pa jih je proti večeru spet pustila na svobodo. Knez Pavle se je v posebnem vlaku odpeljal s kneginjo Olgo v Grčijo. V vsej državi vlada vzoren red. Preobrat se je izvršil brez prelitja ene same kapljice krvi, z zaslombo vojske in vsega naroda. Po svojem prvem proglasu je kralj objavil, še drug proglas, v katerem poziva državljan, naj se mirno vrnejo na delo. Velikonočni Prazniki DENARNE POŠILJKE V JUGOSLAVIJO IN ITALIJO ZA VELIKONOČNE NEPRAVILNOSTI PRI VOJAŠKI UPRAVI Pri vojaški upravi so se godile že več časa razne nepravilnsti na škodo države. Tem nepravilnostim so sedaj prišli na sled ter spravili v preiskovalni zapor več visokih častnikov. NOVA ZRAČNA ZVEZA V sredo zjutraj je bila otvorjena nova zračna proga, ki bo vezala Buenos Aires z Asuncionom v Pa-raguavu. , POLJEDELSKI MINISTER ODPOTUJE V MENDOZO Dr. Daniel Amadeo y Videla se bo odpeljal v ponedeljek v Menda-zo, kjer bo zastopal izvršno oblast v ‘ ‘ Prazniku trgatve ’ ’. V sredo 2. aprila se spet vrne v Buenos Aires. Nov list V Buenos Airesu je začel izhajati nov list in sicer pod imenom ‘ ‘ Polj oprivrednik”, katerega lastnik in urednik je Mihajlo Petkovič. List izhaja dvakrat mesečno ter je namenjen v prvi vrsti našim poljedelcem. Pisan je v srbo-hrvaščini. Uredništvo lista je: Rivadavia 1352, I. nadstropje. Nemčija zahteva pojasnila Zadnje vesti javljajo, da je nemška vlada poslala v Beograd noto, v kateri zahteva, da nova jugoslovanska vlada pojasni svojo zunanjo politiko. Obenem je Nemčija, kakor GIBANJE PARNIKOV Za sedaj še vedno ni pričakovati tako kmalu nobenega parnika iz Evrope. “Cabo de Buena Esperanza” je sicer že na poti ter bo prispel sem šele sredi aprila. “Alsina” se nahaja še zmerom v Dakarju ter se ne gane. Kakor v.edno pa prihajoj redno in pogosto parniki iz Severne Amerike. Mnogo pošte iz Evrope dospe potom teh prevoznikov. DOMAČE VESTI ŠTORKLJA Te dni je štorklja obiskala našega rojaka Rudolfa Pregelj ter prinesla njegovi ženi Mariji še enega fantiča, kateremu so dali ime Josip Viktor. Porod se je izvršil v redu ter sta mati in sinček popolnoma zdrava. Zadovoljnim staršem čestitamo! LADRON DE GUEVARA ZA MREŽO Bivši policaj Rafael Guevara, ki je umoril pred tedni svojo ženo in pet otrok, je le prišel policiji v roke. Spoznal ga je na ulici Suipacha v torek zvečer policaj Diegmez ter mu sledil vse do ulice Garay, do hiše Št. 1668, v katero je Guevara vstopil. Ker je bil Diegmez trdno prepričan, da ta ni nihče drugi, kakor iskani morilec, je vstopil v bližnjo trgovino telefonirat na policijo. Nato pa je skrbno pazil na hišo, da ne bi se navedeni izmuznil. Ni pretekle dolgo in oddelek policije je bil na mestu. Da ne binapravila policija preveč šundra in straha, mogoče čisto dotični hiši. Ko je dobila potrebne časopisov, so policaji vstopili, Oskrb-hotela dognati, kdo vse stanuje v po nepotrebnem, je prvo policija podatke od tamošnjega prodajalca inča hiše^ se je silno prestrašila videč v hiši toliko policajev in vsi z revolverji v roki. Načelnik policije Pa jo je pomiril ter vprašal, če ne stanuje mogoče v hiši, bivši policaj Guevara in sicer v sobi drugega oddelka. Oskrbnica Justa Lujan de Es-; cudero je odgovorila, da ne. V tej j sobici, je rekla, stanuje nek ubog človek, ki se imenuje José Garcia. Hočemo vendar; videti tega človeka. Šli so tedaj do sobice, nakar je načelnik patruje . močno potrkal na vrata in zaklical “Diariero”. V sobici se je zganilo, ključ se je zavrtel, vrata so se odprla in pred policijo je stal napol oblečen moški. Bil je v resnici nekdanji policaj Ladron de Guevara. Hitro so ga zgrabili, zvezali ter odgnali v policijski voz in odpeljali. Sedaj se nahaja v zaporu, kjer ga večkrat izprašujejo. Priznal je, da je umoril svojo ženo in trgovca Cuvieila, ni pa še pristal na to, da je usmrtil tudi svoje otroke. Kako bo ž njim se še ne ve. Mogoče bo poslan v norišnico. A mnogo bolj \ er j etn je, da se bo moral za svoj zločin pokoriti v jetnišnici Ognjene zemlje. PISMO IMA Venčeslav Polon ima pismo iz domovine. Dobi ga v hiši g. Antona Podlogar, ulica Chivilcoy 2309, Bs. Aires. V BOLNIŠNICI JE Anton Novak se nahaja v bolnišnici Alvear v sala No. 5. Bil je primoran se zateči radi bolezni. Bil je operiran na slepiču. Operacija je srečno uspela in se čuti sedaj že boljšega ter bo lahko kmalu zapustil bolniško posteljo. Želimo mu da se kmalu vrne ter dobi zopet zdravje. Člani društva Samopomoč Jugoslovanska radio-ura \/ Pri jugoslovanski radio-uri je prešlo do ponovne spremembe. To psi ne na željo poslušalcev ali odbora, temveč radi tehničnih razlogov ra-diooddajne postaje. One, ki poslušajo jugoslovansko radio-uro opomnimo, da se vrši prenos od 1. APRILA dalje vsako soboto od 7. ure do 7 in pol zvečer, po LS 2 Radio Prieto. Spored, ki se bo izvajal v soboto 29. marca še po stari uri: 1) Kraljevo kolo (kolo) 2) Rado ide Srbin u vojnike (koračnica) 2) Živila Hrvatska (koračnica) ‘4) Naprej zastava Slave (koračnica) 5) Slovenec, Srb, Hrvat (narodna pesem) 6) Naša prva križarka “Dalmacija” (koračnica) 7) Domovini (pesem) 8) Onam’ onamo (pesem) 9) Zrinsko-Frankopanka iz opere ¡Zrinjski (igra vojaška godba). Dr. Srdjan Budisavljevic pravijo poročila, poslala na jugoslovansko mejo en del svoje vojske zbrane na Bolgarskem. Jugoslovanska vlada še ni odgovorila na nemško noto, pač pa je odredila splošno mobilizacijo. * Vest o teh dogodkih je bila sprejeta tudi v Argentini z naj večjim navdušenjem od ogromne večine argentinske javnosti. Časopisi prinašajo cele strani, v katerih so polni hvale o moškem zadržanju jugoslovanskega naroda. Vest je z veliko radostjo in odobravanjem sprejelo tudi naše izseljenstvo. ŽENITNA PONUDBA Mladenič star 32 let, z dobro plačo, se želi v svrho ženitve seznaniti s poštenim dekletom, slovenske, hr-vatske ali srbske narodnosti, starim od 20 do 25 let. Le re^ne ponudbe, če mogoče s slino, poJati je na nasio/: V. Slo-gar, Florencio Várela F.C.S. HARMONIKA NA JRODAJ Na prodaj imam harmoniko: tri-vrstno in štirivrstno. Prodam tudi gosli (violina). Obrniti se je pismeno ali osebno na Jože Šetrajčič, Čorreo Villa Espa-na F.C.S. . . ses,. AKO HOČETE BITI ZDRAVLJENI OD ODGOVORNEGA ZDRAVNIKA zatecite se k Dr. A, GODEL AKUTNE, KRONIČNE BOLEZNI IN NJIH KOMPLIKACIJE, ZDRAVLJENJE PC FRANCOSKIH IN NEMŠKIH NAČINIH KRVNI IN KOŽNE BOLEZNI ZA SLOVENCE PRVI PREGLED BREZPLAČNO Že-ske bolezni, boJezri' maternice, jajčnika, prostate in neredno perilo. — Specijalisti za pljučne, srčne, živčne in reumatične bolezni ŽARKI X *- DlkTERMIA — ANALJZE Sprejema se od 9 do 12 in od 15 db 21 ure. » GOVORI SE g!jjf •:♦> :<« 1 S I ■ I 3 9 PRIMORSKE VESTI ŽABNICE DOBILE NOVEGA ŽUPNIKA Tokrat ob zmedah glasovanja za Nemčijo je zapustil Žabnice dotedanji večletni župnik gospod Rafko Premrl, ki službuje zdaj v Poljanah v reški škofiji, kjer poučuje tudi v škofijskem semenišču. Župnijo in višarsko pot je od takrat upravljal sosednik župnik iz Ovčje vasi. Pred par dnevi je bil pa umeščen za žab-niško župnijo novi župnik gosp. Jožef Sitnic (Šimac), dozdaj vikar v Platiščih pri Tipani v Slov. Benečiji, doma iz Prosnita. Tako so dobile Žabnice s prelepimi in priljubljenimi Višarjami zopet lastnega dušnega pastirja. ZA VARSTVO NARAVNIH LEPOT Na pobudo ministrstva za ljudsko vzgojo so bile v vseh provincah u-stanovljene posebne komisije, ki imajo nalogo skrbeti za varstvo naravnih lepot v deželi. V teh komisijah so poleg zastopnika ministrstva samega tudi zastopniki turističnih in umetniških organizacij. Te dni je izšel odlok, s katerim je ministrstvo imenovalo tozadevno komisijo za goriško pokrajino. Za predsednika je določen prof. Bozzi, za zastopnika državnega urada, ki oskrbuje nacionalne spomenike, pa prof. Franco. SMRTNA NESREČA PRI VIPAVI Poveljnik finančne straže v Ajdovščini finančni maršal Karel Maz-za se je peljal z motornim kolesom po državni cesti proti Vipavi. V bližini trga se je i)0 nesreči zaletel š 35 letno Ivanko Pregelj iz Vrhpolja in jo podrl. Pri padcu sta se oba smrtnonevarno poškodovala. Ivanko so odpeljali v goriško javno bolnišnico in je njeno stanje opas-no, ker ima nalomljeno levo nogo in še druge rane. Maršala so prepeljali v vojaško bolnišnico v Gorici, kjer je kmalu po dohodu svojim ranam podlegel. NESREČA Z GRANATO V skladišču.starega železa in vojnih ostankov v ulici Fajti v Gorici sta si dva delavca dala opravka z vojno granato. Pri nevarnem poslu se je, kot že neštetokrat, pripetila nesreča. Granata je nenadoma eksplodirala in oba delavca ranila po rokah. Pripeljati so ju morali v javno bolnišnico. VESTI IZ JUGOSLAVIJE MED JUGOSLOVANSKIMI VEST MI PRINAŠAMO TUDI NEKATERA MESTA, V KATERIH SO SE VRŠILE FROTINEMŠKE'* IN PROTIITALIJANSKE DEMONSTRACIJE GRADNJA V TRBOVLJAH . .Trbovlje. — Človek bi mislil, da so izredni časi zavrli gradbeno gibanje, vendar so Trbovlje tudi v letošnji sezoni pridno gradile. Predvsem je naša rudniška industrija žgradila nekoliko lepih javnih zgradb, ki bodo naši dolini v okras in korist. Že pred dobrim časom se je .TPD odločila, da članom bratov-1 ske skladnice uredi lastno lekarno. | To je doslej obratovala v rudniški I V zavetišču bo v obeh nadstropjih vrsta obsežnih prostorov, dvoran, učilnic, jedilnic, telovadnica itd. za 70 otrok, ki se bodo tu pod nadzorstvom posebnih vzgojiteljev zadrža-vali preko dneva. Trideset sirot brez doma pa bo tu našlo stalno zavetišče. Ni še znano kam bo zavetišče predano v upravo. -Gradbeni stroški so ocenjeni na 1,600.000 dinarjev. Rudnik pa tudi sicer vrši obsežna VESTI S KOROŠKE SLOVENSKI VOJAK PIŠE “Koroški Slovenec” prinaša v svoji zadnji številki med drugim tudi dopis slovenskega vojaka iz Norveške, ki piše: “Naj Vam, cenjeni bralci, naslikam, kaj mi je bila slovenska pesem v času moje službe na Noveškem. Imel sem prijatelja, ki je bil, kot jaz, koroški Slovenec, in s katerim sva po ure kramljala o domovini. Ne vem, kako to, da naju je privabljal k sebi posebno norveški gozd, ki tako zelo sliči dobravam najine domovine. Stopila sva med drevje in že sva bila sredi pogovora o dragih domačih, o starših in znancih. V duhu sva stopala po znanih stezah skozi pisane travnike in zoreča polja. Naša zemlja! Kako svet je ta košček najine domovine, posvečen po molitvah, znoju in trudu naših prednikov in naših staršev! Ena strast se je prenašala z roda v rod in ta strast je bila slovenska zemlja. Njej so posvečali svoje delo in svoje življenje, svoje skrbi in svojo kri. Za svoj dom so delali noč in dan, zanj se borili v trdih bojih z neprijatelji. Ta čudna strast po domači zemlji je napolnila tudi naju in kar nehote se nama je nekje iz globin srca izvila pesem: “Kdor ima srce, zna za dom, solze, za slovenske domovi - Skoplje, Južna Srbija ne raj. Zanjo le živi, zanjo hrepeni, njo, le njo bi ljubil vekomaj!” Ti- , ho je donela najina melodija v norveškem gozdu in nad njo je šumelo drevje, kakor da bi pritrjevalo najini pesmi in jo hotelo izročiti vetrovom, da jo poneso kot pozdrav na jug med rojake v domovini.” * 15.000kmetijskih strojev so si v letih 1939-40 nabavili koroški gospodarji. Okroglo 30.000 strojev pa so nakupili v istem času štajerski kmetje. * Na Komolu pri Pliberku se je nevarno ponesrečil lesni mojster, 36 letni Janez Štefic. Podrlo ga je padajoče drevo. 25. novembra pr. 1. sta pred oltarjem sv. Mihaela v Šmihelu nad Pliberkom sklenila zakonsko zvezo France Mlinar, gostilničar in posestnik v Pliberku, in Milka Plešivč-nik po domače Šercerjeva iz Šmihela. * Dne 20. novembra sta g. Picej, šmihelski župnik in g. Rupveht iz Sveč z nepregledno vrsto pogrebcev izročila materi zemlji truplo Klo-karjeve stare matere Ane Rupreht. Rajna mati je bila verna, narodno zavedna ih srčno nad vse dobra žena. * V nedeljo 24. novembra smo spremili na zadnji poti ob veliki udeležbi pogrebcev moža v najlepši moški dobi, 36 let starega železničarja Lovrenca Lesjaka iz Sinče vasi. Doma je bil iz vrle narodne rodbine po domače Korepove iz Goselne vasi. Bil je več let cerkveni pevec. Zapušča 5 malih nepreskrbljenih otro- stanovanjski hiši, zdaj pa se bo kmalu preselila v novo poslopje, ki ga je bratovska skladnica zgradila ob stari bolnišnici na Vodah. Nova zgradba je enonadstropna in bo po svoji obsežnosti in notranji smotrni ureditvi vstrezala vsem poslovnim in stanovanjskim zahtevam. ■ Drugo poslopje je nova lična stanovanjska hiša bratovske skladnice ob v novi bolnišnici, ki bo tudi še letos izročena svojemu smotru. V zgradbi bodo stanovanja za zdravnika rudniške sestre. Obe poslopji bosta stali ■m ¿--i.? ' ", : ' ♦ . -- ■ ■ . : , gradbena dela na posameznih industrijskih objektih ter bo znatno povečana kapaciteta elektrarne na separaciji, kjer bodo zgrajene tudi nove naprave za lovljenje pepela. Pripravljalna dela za elektrifikacijo rudniških železniških prog so tudi že v teku ter se v ta namen širijo posamezni predori. Doslej se je rudniški tovorni promet vršil s parnimi stroji in Dieslovimi lokomotivami. Velikopotezen je tudi načrt, da se rudnika Hrastnik in Zagorje zve-, žeta s trboveljsko separacijo po pre-i Kragujevac, rojstno mesto Cvetkoviča cieev. ¡81 D o 301 ¡FOTOGRAFIJA | | “LA MODERNA”! VELIK POPUST PRI J FOTOGRAFIRANJU ^ Ne pozabite I FOTO “LA MODERNA” | | S. SASLAVSKY g Av. SAN MARTIN 2579 £ p Telefon: 59-0522 - Bs. Aires ff Prva slovenska radio-tehnična delavnica Naznanjam cenj. rojakom, da se nahajam s svojo radio-teh-nično delavnico v ulici MAURE 3571 — U. T. 54-4650 (prej Andrés Arguibel 14.68). 2 kjer sem na razpolago cenj. kli- ~ jenteli. Konstrukcija prvovrstnih aparatov lastne znamke “ Iliria ” J. KREBELJ —opoi-------—r OE3Qit=: preka milijon in pol. S tem je bratovska skladnica koristno in zelo socialno investirala svoj presežni kapital. Rudniški konzum se istotako preurejuje ter bodo poslovni lokali znatno povečani ter tam napeljana tudi centralna kurjava. Tudi skladišča konzuma so razširjena. Zlasti bo vodenski gradbeni okoliš izpopolnjevala velika nova zgradba otrošekega zavetišča, ki jo je TPD v kratkem čgsu dogradila poleg rudniškega gasilskega doma. Ana Ch a L n r p o v a Slov. babica dipl. v Pragi in Os. Airesu, z večletno prakso v praški porodnišnici ter v tuk. bolnici “Raw-son”, se priporoča vsem Slovenkam. Sprejema penzionistke iz mesta in z dežele v popolno oskrbo. Gene izredno nizke. Postrežba prvovrstna. ENTRE RIOS 621 U. T. 38, Mayo 8182 dorih. S tem se bo ves obrat sortiranja in čiščenja premoga treh zasavskih rudnikov' osredotočil na trboveljski separaciji, istočasno pa bo odpadel tudi železniški prevoz prevoz premogovnega prahu v Trbovlje ter bodo s tem prihranjeni veliki prevozni stroški. Predor proti Hrastniku so začeli graditi že pred dobrim letom v smeri iz glavnega savskega rova. Zagorski rov pa bodo pričeli graditi z obeh strani. V Trbovljah se bo predor končal nad trboveljskim potokom nasproti Kokalju na postaji. I Aleksander Štoka STAVBENO TEH N IŠKO PODJETJE Se priporoča našim rojakom. ALVAREZ THOMAS 1035 ✓ U. T. 54 - 2756 Buenos Aires Občinska gradbena dela so letos osredotočena pri novem vodovodu, ki bo zajel izvire potoka Konjščice pod Sveto Planino ter a tem ojačil trboveljsko vodovodno omrežje na mero, ki bo po svoji kapaciteti razpolagala preko pitne vode za vse tfboveljsko prebivalstvo. Stroški so določeni na 1,100.000 dinarjev. Cevovod bo dolg 3200 metrov ter se bo v Kleku priključil na stari vodovod. Z novim vodovodom bo u-streženo zlasti delavskim kolonijam, ki so zlasti v poletnih mesecih bile dostikrat brez pitne vode. Privatna gradbena delavnst je bila tudi živahna. Povsod, kjer je količkaj prikladno zemljišče, rasejo iz tal nove lične, po večini enostano-vanjske hišice. Na občinskem zemljišču, ki je za gradbene svrhe raz-parcelirano, je letos začelo graditi osem novih hišnih posestnikov. V Urhovčevi loki zidajo pet novih hiš. Na Tereziji je mesar Holešek svoj mesarski paviljon povečal v enosta-novanjsko hišo. Nad kolonijo Dom in vrt je vstala vila kapelnika Hu-darina, na Breznikovi parceli pa si je zemljišče razdelilo kar pet interesentov. Tu bodo v kratkem dograjene lične stanvanjske hiše Čibeja, Brinarja, Kumra, Šipa in mizarja Simčiča. Mizar PaVlenč je ob cesti zgradil ličen paviljon za razstavo pohištva, prvi te vrste v Trbovljah. Trgovec Zdolšek na Vodah bo dvignil hišo za en nadstropje ter je že prizidal obrtne lokale na dvoriščni strani. Predsednik občine gradi na tržnem prostoru, na bivšem zemljišču Zadružne elektrarne, stanovanjsko hišo s poslovnimi prostori. Tau-sel gradi za svojo hišo moderno kegljišče. Pod Posetjem so zrasle spet tri nove hišice, tam v hribu nad Germom pa se je stanovanjska kolonija povečala od lanskih treh na sedem hiš. Pravijo, da bodo obsežne rudniške njive pod Cerkom tudi kmalu izginile, ker bo rudnik vse zemljišče razparceliral ter po ugodnih cenali v gradbene svrhe oddal rudarjem. Letos so gradili po večini rudarji in obrtniki. Rudniška družba pospešuje gradbeno gibanje v delavskih vrstah z brezobrestnimi posojili in s tem privezuje istočasno delavce na tukajšnji rudniški okoliš. Seveda gradijo le tisti rudarji in rudniški nameščenci, ki imajo nekaj prihrankov. Finančni efekt privatne gradbene delovnosti doseza letos skoro tri milijone dinarjev. K temu pa je treba računati mnoge milijone industrijskih gradbenih investicij, ki gredo tudi delno v korist trboveljskega podjetja, pa tudi nekateri stavbeniki iz Savinjske doline in Radeč so se pri nas že udomačili. Večje, stavbe pa so gradila ljubljanska podjetja Dukič in Toennies. Pri stavbah je v veliki meri bilo zaposleno domače delavstvo ter je tako ostal zaslužek po večini v domačih rokah. POSLUŽUJTE SE PODJETIJ. KI OGLAŠUJEJO V NAŠEM LISTU! TALLER DE CARROCERIAS “EL RAPID0” IVAN CERKVENIK Barvanje sistema “Duco” — Tapeciranje — Prevlaka —> Kabine — Karoserije — Popravljanje blatnikov ENTRE RIOS 310 QUILMES U. T. 203 - 1298 Quilmes HUDA PROMETNA NESREČA Celje. — V Stopčah blizu Št. .Turja pri Celju je huda avtomobilska nesreča terjala smrtno žrtev — 62 letnega upokojenega železničarja Zupančiča Matija iz Celja, obenem pa zadela tudi 50 letnega cinkarni-*kega delavca Vrbovška Jurija s Hriba sv. Jožefa. Šofer Gobec Frane se je peljal s tovornim avtomobilom v Šmarje pri Jelšah po mošt. Z Tozom, naloženim s polnimi sodi, se je vračal okrog 8. zvečer proti Celju. V kabini avtomobila je imel poleg^ebe še dva moška in eno žensko, dočim sta Zupančič Matija in Vrhovšek Jurij stala med sodi na vozu. Ko je avtomobil pripeljal čez Dolški potok, kakih 300 m od Kmetijske šole, se je šofer izognil nekemu kolesarju, pri tem pa zašel z desnima kolesoma na strmo obcestno travnato brežino. Vozil je potem po poldrugi meter globokem pobočju še 25 m, ni pa mogel izpeljati, ker je težko naloženi voz polzel po vlažni travi. Končno sta desni kolesi zašli v blatni jarek in se ugreznili, avto pa se je prevrnil. Pri tem so se sodi zvalili, polomili desno stranico karoserije in pokopali pod seboj upokojenega železničar- Ko je prišel Vraz na Koroško, ga je spremljal po njegovih potih. Leta 1843. je potoval po Goriškem, Beneškem in Primorju ter pisal potopis za Vrazovo “Kolo”. Dopisoval tudi v Beliweisove “Novice” in se živo zanimal za vse, kar se je godilo v slovenskem in slovanskem svetu. Sestavil “Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje v obče sla-venski jezik” in prišel do zaključka, “da se morajo pisati samo, take oblike, ki so vseslovanske, ali vsaj veliki večini znane...”’ Ko je izbruhnila revolucija na Dunaju (1848), je bil prvi, ki je zahteval odločen boj za slovenski narodni program. Boril se je proti nemškemu pritisku na Koroškem, ter je bil zato preganjan od Nemcev, služboval, 1° nato po raznih farah, kjer je v šoli in cerkvi razlagal svoj narodni evangelij. Leta 1856. je poslal vladi obširno spomenico, kjer je odločno zahteval ureditev narodne šole. Za leto 1863 je pripravljal posebno knjigo v proslavo tisočletnice Cirila in Metoda ter se udeležil slavnosti v Zagrebu. Neprestano se je trudil z vprašanjem vseslovanskega jezika in leta 1867 je potoval na slovansko narodopisno razstavo tranjico. Obakrat je cerkovnik odklenil vrata v cerkvi, da je lahko šel v stolp, kjer se je vsakorat nekaj časa zamudil. Ta čas je moral izrabiti razbojnik, ki je hitro za cerkovnikom smuknil v cerkev, naglo odprl tabernakelj ter potem s plenom spet zbežal, še predno je cerkovnik končal z zvonenjem, zaradi katerega seveda ni mogel slišati morebitnega ropota v cerkvi. Stvar preiskujejo sedaj orožniki. Domnevajo, da so izvršili dejanje delavci, ki so bili zaposleni pri nekih delili v bližini. Slovenski Ilirci so izvršili veliko bini, so dobili le nekaj manjših prask, verjetno od razbite šipe, dočim se šoferju ni pripetilo ničesar. Tudi avto je le neznatno poškodovan. Gobec je vozil vino za gostilničarja Baštovca. Banjaluka v Bosni ja iz Celja Zupančiča Matija, Vrbovšku pa zlomili levo nogo v členku. Ostali potniki, ki so bili v ka-tel nadaljevati z “Metuljčkom”, delo prebujenja. Prevzeli so dedšči-*io prvih buditeljev in delovali na vseh poljih narodne kulture: zbirali so narodne pesmi, preiskovali do j mačo zgodovino, reševali jezikoslov-! na vprašanja, predvsem pa širili na-rodno zavest in vzgajali narod s pesmimi, knjigami in časopisi. Mno gi iz njih, ki so bili povečini duhovniki, so se posvetili znanosti in prihajali do zaključkov, ki šobili bolj dokaz srčnega navdušenja nego strokovnega znanja. A to so bile zmote časa, ki jih je rodila romantična doba tudi drugod. Vkljub temu so s svojo veliko delavnostjo j močno pospešili narodni razvoj. Iz med mnogih Ilircev kot n. pr. Da-j vorin Terstenjak, Oroslav Caf, Razlag, dr. Jos. Muršer in dr. so imena teh štajerskih buditeljev, med katerimi se še posebno odlikuje Matija Majar-Ziljski, o katerem spregovorimo tukaj par besed: Matija Majar-Ziljski je bil rojen v Goricah v Ziljski dolini, kjer se je iz Japeljevega prevoda sv. pisma učil slovenščine, ter je pozneje študiral na gimnaziji v Celovcu in odšel na licej v Gradec, od koder se je vrnil v celovško bogoslovnico in se izpopolnil v slovenščini pri takratnem spiritualu celovške bogoslovni-ce, A. M. Slomšeku. Leta 1837. je postal ekspeditor v škofijski pisarni in se je učil raznih slovanskih jezikov. Pridno je dopisoval v ilirsko "Danico” in zbiral narodno blago. PRIJETA CERKVENA TATICA V Ravnah soo rožniki prijeli 39 letno Marijo Knez, ki se je skrivala v tamošnjih hribovskih kočah. Aretiranka je bila zelo nevarna tujemu imetju. Zadnje čase se je zlasti specializirala za tatvino oltarnih prtov. Med drugim ima na vesti tatvine dveh prtov iz cerkve Sv. Mihaela pri Šoštanju, prt iz cerkve v St. Iliju pri Turjaku, tri iz cerkve v Dravogradu, za Sedem prtov se pa še ni ugotovilo iz katerih cerkva izvirajo. Vsi ti prti so vezani in je vsak vreden po več sto dinarjev, ona jih je pa prodajala za nekaj kovačev. ška iz Brežic, zastopnikov naših muzejev ter mngih gostov iz obeh Srezov. Otvoritveni govor je imel predsednik Muzejskega društva dr. Tomšič, sreski načelnik v Krškem. Po pozdravu in govoru predsednika društva je govoril o pomenu pokrajinskega muzeja prof. dr. Mesesnel, nakar je odprl najnovejši muzej v Sloveniji. Prisotni so se nato podali v novi muzej in si ogledali predmete, ki so' bili zbrani v teku enega leta, V muzeju so okamenine iz naše oko- je doyršil v Ljubljani 1. 1892 ter se je nato odpravil v Monakovo. Dve duši sta se borili v njem, umetniška, ki ga je vlekla k slikarstvu, in trezno življenje, ki ga je vabilo na pot očeta jurista. Par let se ni mogel odločiti docela v nobeno smer, ampak je ustrezal obema. Po naravi izredno nadarjen za risanje in slikanje je izpopolnjeval v Monakovu svoj talent v umetniških šolah, občeval mnogo z Ažbetom ter drugimi slikarji in risal za slovenske liste, za v Moskvo, za katero je oskrbel zbirko slovenskih narodnih noš. Ko se je vrnil iz Rusije je bil kaznovan, ker je brez dovoljenja zapustil faro, a. on je nadaljeval svoje delo na j ljudskih taborih. Daši mu je že pe- i šal vid, je izdajal svoj list “Slo-i van” in z novo knjigo o Cirilu in Metodu je širil misel slovanskega bogoslužja med Slovenci. Leta 1883. je odšel v Prago, kjer je živel, utru-je koroški borec svoji znanosti, osamljen in pozabljen do svoje smrti leta 1892. S podobnim idealizmom so sodelo- i vali tudi drugi Ilirci, budili slovensko ljudstvo, ter pripravljali malo-| številno slovensko izobraženstvo na leto 1848. NI SE MU POSREČILO V Središču so imeli nedlavno tombolo, katero so priredili tamošnji gasilci. Glavni dobitek je bil 2000 dinarjev. Ko je bila igra v najlepšem teku, je nekdo iz množice zaklical, da ima tombolo. Hitel je na o-der, kjer so njegovo tombolsko karto točno pregledali. Pri tej priliki so ugotovili, da je bilo na karto nalepljenih pet številk iz drugih tombolskih kart. Zaradi sleparije se je moral zagovarjati pred sodiščem, kjer so ga obsodili na dva meseca in pol strogega zapora ter na denarno globo. Beograd, jugoslo vanska prestolica lice, zastopana je neolitska, bronasta in rimska doba, srednji vek, zgodovina krškega mesta in obrt naše okolice. Med drugim so razstavljene tudi slike rodbinske galerije Mo-škonov, cerkvene oltarne slike bivše cerkvice sv. Duha, delo znanega slikarja Herrleina iz 1775, ter slika bivše župne cerkve, delo znamenitega slikarja Mencingerja. Da je prišlo do otvoritve muzeja, imajo člani odbora in mnogi dobrotniki lepe zasluge. Priznati moramo, da je postal naš muzej v tako kratkem času bogat na^zrednih predmetih. Vsekakor sta dala zasebna zbirka g. Aumana in njegovo vztrajno delo pobudo za ustanovitev muzeja. “Dom in Svet” rajkega dr. Lampe-ta, za ”Oso” in druge humoristične tednike in polmesečnike. , Po očetu je prejel krasno dediščino, humornost in satiričnost, pred- • vsem pa duhovitost in originalnost v izrazih ter svojih prelepih prispodobah in ostri kritičnosti, zmeraj prijetno omiljeni s porazno šaljivostjo. Tako se je razvil v izvrstnega humorista,, ki je narisal in napisal marsikaj za slovenske liste. Po očetu je dedoval tudi lep dar za leposlovje in je priobčil na primer 1. 1897 v “Ljubljanskem Zvonu” noveleto “La bella Gina”, ki je zbujala najboljše nade. Toda končno se je pokojnik le DRZEN CERKVENI ROP Maribor. — Pri Sp. Sv. Kungoti so odkrili cerkven rop, ki je močno razburil vso župnijo. Ko je prišel zjutraj cerkovniK pripravljat oltar za sv. daritev, je opazil, da je tabernakelj s silo odprt, svete posode pa so iz njega izginile. Takoj je odhitel po župnika g. Vinka Kranerja, | ki je nato ugotovil, da so obiskali svetišče brezvestni roparji ter ga oropali. S silo so odprli z nekim železnim vzvodom vratca na tabernaklju ter si prisvojili monštranco in ciborij, ki sta bila oba napravljena iz srebra ter pozlačena. Obe posodi predstavljata vrednost 9000 din. Ropar — ne ve se, ali je bil eden ali pa je izvrš.lo dejanje več oseb — je prišel v cerkev ali zve-j čer, ko je cerkovnik zvonil avema-j rijo, ali pa zjutraj, ko je zvonil ju- POSAVSKI MUZEJ V KRŠKEM ODPRT Krško, 12 novembra. — Muzejsko društvo v Krškem se je ustanovilo z namenom, da ohrani zgodovino našega Posavja in si je pri tem postavilo za nalogo zbirati predvsem zgodovinske predmete naših prednikov tu in onkraj Save. Zgodovina tega dela naše domovine je zelo pestra. Vsi predmeti, najdeni v brežiškem ali krškem srezu, bodo na ta način ostali doma, s čimer bomo za vedno obvarovali dokaze naše živahne preteklosti. Na desnem bregu Save prevladuje največ rimska doba, na levem keltska. Imamo gomile z Liben-skega vrha tja do Zdol, Sromelj in ob Bohorju proti Sevnici. Ponekod se v teh krajih najdejo še rimske izkopanine. Na desnem bregu Save pa imamo mngo gomil iz rimske_dobe. Velja še omeniti zgodovinske jame v našem muzejskem okolišu. Pc uspešnih pripravljalnih delih je bilo potrebno, da društvo dobi svojo streho in je bila v ta namen preurejena cerkvica sv. Duha. V nedeljo dopoldne je bila otvoritev novega muzeja ob navzočnosti banovega zastopnika, banovinskega konservatorja dr. Mesesnela, nada-, lje sreskega načelnika Antona Kraj- Sarajevo, Bosna SLJIVOVICA ŽGANJE PELINKOVEC VERMUT Zlatko Badel Avenida Maipú 3146-50 Olivos F.C.C.A. U. T. Olivos (741) -1304 V DAR DOBITE na vsakih 6 slik, ki stanejo od 3—6 , lepo sliko v barvah. Odprto tudi ob nedeljah. AteNe MARKO RADALJ facundo Quiroga 132o lí. T. 22 - 8327 DOCK SUD Otvoritev muzeja in v njem razstavljeni predmeti zgovorno pričajo o ! organizaciji Aumanovega dela, ki ¡ je bilo ob otvoritvi deležno vsega priznanja. ¡ DR. MILJUTIN ZARNIK JE j UMRL j že nekaj časa je trajala strašna borba za življenje in smrt enega izmed naših najbolj vedrih, nadarjenih in popularnejših mož v Ljubljani in po vsej naši domovini. Ta borba se je z 26. decembra zaključila: bivši magistratni direktor dr. Mi-ljutin Zarnik je umrl. Bil je najstarejši sin slavnega nacionalnega in kulturnega borca dr. Valentina-Zamika in brat vseučili-škega profesorja dr. Borisa Zarnika. Rodil se je v Ljubljani dne 14. aprila 1873. Osnovn in srednjo šolo Dr. Nicolás Martin ODVETNIK ZA TRGOVSKE ZADEVE Posvetovanje za naročnike Slovenskega lista brezplačno. ARENALES 1361 U. T. 41-3520, Buenos Aires odločil za pravo. Pobegnil je iz Monakova v Gradec, kjer je promoviral za doktorja juriš ter vstopil v službo pri finančni direkciji v Ljubljani. Ta poklic pa mu ni prijal in je 1. januarja 1. 1900 postal kon-ceptni praktikant pri mestnem magistratu v Ljubljani. Tu je opravljal najrazličnejše referate. Bil je nekaj let tudi načelnik mestne policije ter je postal po upokojitvi Ivana Vončine magistratni ravnatelj. Kot tak je dovršil polna svoja službena leta v magistratni službi pod župani Ivanom Hribarjem, dr. Ivanom Tavčarjem, dr. Ivanom Peričem, raznimi komisarji in pod županom dr. Dinkom Pucom. Strog, vesten in natančen kot uradnik in kot šef magi-stratnim uradnikom in sploh uslužbencem je bil osebno blaga duša, ki ni nikoli storil krivice, temveč se je Krojačnica Izdelujem obleke po najnovejši modi. — Cene zmerne. j Rojakom se priporoča j Peter Capuder { AYACUCHO 975, U. T.4J-9718 Buenos Aires ••»••••■(•••••t"» »••••■••■••■•••«••«••i ZA POUK IN ZABAVO NAS I M OŽJE Janez Cigler •Janez Cigler se je rodil dne maja 1792: ‘'pri Županu” v Udma-tu pri Ljubljani. Latinske šole in bogoslovje je študiral v Ljubljani v letih 1804—1814, torej v burnih časih francoskih vojn. Med njegovimi učitelji je bil Valentin Vodnik, čigar pesmi je znal še v poznih letih na pamet in ki je najbrže v mladem dijaku vzbudil veselje in ljubezen do slovenščine. Ko je dovršil bogoslovje, je bil še premlad, da bi ga posvetili za duhovnika, zato so ga poslali za domačega učitelja na neko graščino in ga posvetili leto pozneje (1815). Novo mašo je pel v rojstni župniji pri Sv. Petru v Ljubljani. Prvo službo je dobil na Kolovratu, potem v Dobu in v Škocijanu pri Dobravi. Leta 1820 je prišel k Sv. Petru v Ljubljani in postal 1. 1823 kaznilniški kurat na Ljubljan-skme gradu, kjer je imel opravka z ujetniki raznih narodnosti, med katerimi so bili včasih prav izobraženi možje. Kot kaznilniški kurat se je zameril vladi, ki je pač po kakšnem vohunu zvedela, da sočustvuje Cigler s svobodnim naziranjem re-volucionarcev, ali da se veseli kulturnega napredka slovanskih narodov. Sicer pa mu je utegnil že njegov odkritosrčni odgovor na vprašanje cesarja Franca, da ni poboljšal še nobenega ujetnika, nakopati nenaklonjenost vlade. Leta 1832 je bil poslan za župnika v Višnjo goro, kjer si je pridobil s svojo strp-ljivostjo, neumorno delavnostjo in ljubeznivostjo spoštovanje vseh faranov. Tu je pastiroval do svoje smrti 11. aprila 1867. Cigler je bil izobražen mož, znal je številne jezike; zraven onih, ki se jih je naučil v šoli, je znal še francoščino, italijanščino, ruščino in srbohrvaščino; v starih letih se je bavil tudi z angleščino. Svoje zna- trudil, da je delil in izkazoval le usluge in dobrote. Na zunaj cesto osoren, grob, v izrazih neizbirčen, je imel pokojnik dušo in srce, ki sta bili prepolni človekoljubnosti. Tudi najbolj neprijetne ukore in kazni je znal osoliti z mirnim, udarnim dovtipom ali poredno šalo. Zato so ga uradniki.in uslužbenci vseh vrst izredno spoštovali in naravnst ljubili. Ogromno Ljubljančanov, najrevnejših pa tudi najimovitejših, je sprejemal dan na dan v svoji pisarni ter je bil kot odličen jurist, razsoden upravni uradnik, zlasti pa kot duhovit mož zmeraj rad na uslugo kot svetovalec, razsojevalec ali podpirate! j. Tako bo ostal dr. Milj utin Zarnik med bivšimi občinskimi svetovalci in župani ali komisarji, med ljubljanskimi meščani, posebno pa še med magistratnimi uslužbenci zapisan v najboljšem spominu ter bo ostal nepozaben vtisk na tega srčno blagega moža. Kot magistratni direktor se je dolgo vrsto let živo zanimal za razvoj slovenske umetnosti ter je kot umetniški referent nakupil za mestno galerijo veliko število domgčih slik in kipov. Bil je naših umetnikov prijatelj in podpornik v dejanjih, ki bodo ostala nepozabna. Žal, da je leposlovje popolnoma opustil in se končno umaknil tudi kot ilustrator in humorist. Vendar je bil nje je širil s potovanji po Nemčiji, Franciji in Italiji, obiskal je Hva-ško, do dobrega pa je poznal domačo deželo. Leta 1824 je podpisal Cigler z bivšim sošolcem fr. Ks. Andrijolijem in Ign. Holzapfljem prošnjo na vlado, da bi smeli izdajati slovenski časopis “Slavinjo”, ki naj bi prinašala poučne in zabavne sestavke. Vlada tej prošnji ni ugodila, ker je dvomil tedanji ljubljanski škof o potrebi takega časnika in o zadostni izobraženosti ter jezikovni zmožnosti omenjene trojice. Prvi neuspeh ni vzel trojici poguma, vsak izmed njih si je pridobil na slovenskem slovstvenem polju lepe zasluge, zlasti pa Cigler, ki je kmalu razvil živahno literarno delovanje in se trudil izpolniti vrzel, ki je nastala po Japljevi in Vodnikovi smrti. Njegove pesmi posvetne vsebine, ki jih je objavljal v “Slovenski Čbelici” in pozneje v Bleiwesovih ::Novicah”, kažejo po obliki Vodnikov vpliv, z njimi je hotel poučevati — snov je zajel včasih iz domače zgodovine — ali zabavati, vmes najdemo tudi prav pikre. Napisal je tudi številne nabožne knjige, ki niso zgolj molitveniki, temveč vsebujejo tudi nravstvene verske nauke in so bile namenjene zbuditi v čitateljih premišljevanje o duhovnem življenju ter jim dati navodila za krščansko in trezno življenje, tvorijo tako za Ciglerjevo dobo nov pojav v slovenski nabožni književnosti. Izdal je tudi prevod pisem znamenitega misijonarja Fr. Barage, s katerim je budil med narodom zanimanje za misijonsko delo. Nekatere njegovi! nabožnih knjig so se ljudstvu tako priljubile, da so bile ponovno natis njene; “Duhovni studenec” je doživel sedem natiskov, “Mašne bu levice” so bile pa 1885. leta trinajstič natisnjene. V obeh je dodal tu di nekaj cerkvenih pesmic. nekaj časa pri “Slovenskem Narodu” kritik za dramske predstave Pisal je kritike, ki se jih zaradi nji hove cesto groteskne humornosti in satiričnosti ter cvetočih podob morda še danes marsikdo z radostjo spominja. Tudi za “Jutro’’ je napisal iz ljubljanskih najnižjih trnovskih in krakovskih slojev drastično folklorno in jezikovno zelo zabavno humoresko, ki žal ni izšla v ponatisku. Nekaj mesecev je tudi urejal bogato ilustriran ženski mesečnik “Vesna”. Široko izobražen mož, ki se je posebno živo zanimal z,a zgodovino in | zemljepisje ter se je poglobil v ra’z- čmi gori ne stroke vede in umetnosti pa celo v filatelijo, je bil dobrodošel v vsaki družbi. Saj je znal marsikaj • imenitno povedati ter ljudi tako duhovito zabavati kakor nihče drugi. Le žal, da je po svojem očetu podedoval tudi ljubezen do udobnosti. Prav zato svojih duševnih in srčnih darov niti približno ni uveljavil. Pred leti ga je zadela kap. Iskal je zdravja v raznih zdraviliščih, pa zaman. Vse življenje vedri, šaljivi, nasmejani dr. Milj utin Zarnik je moral kljub svojemu orjaškemu telesu končno izhirati, najprej psihično in nazadnje tudi fizično. Vedno odločno napredno in jugo-slovensko čuteči in misleči mož bo ostal v Ljubljani in Sloveniji v najboljšem in najtoplejšem spominu. Dolgo vrsto let je bil Cigler so-trudnik Bleiiveisovim “Novicam”, od njih početka jih je zalagal s poučnimi' in zabaVidmi spiši, hcW ljudstvo odviačati od zastarelih nazorov in škodljivih navad, tudi kmetovalcem je dal marsikatero pobudo. l-rJ Na slovstvenem polju si je pridobil Cigler ngjvečjo slavo s povestjo “Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov”, ki je izšla leta 1836. in je prva slovenska povest v dobi, ko nismo imeli še drugega nego par prevodov iz nemščine. V njej opisuje doživljaje Svetinove družine; le začetek se godi na Slovenskem, francoska vojna pelje očeta daleč po svetu, revščina prežene njegovo ženo in oba sinova iz domačega kraja, dokler se vsi zopet ne znajdejo v tujini v sreči in blagostanju. Ker je bila to prva slovenska povest, se je narodu, ki je bil štiva željan, silno priljubila, tem bolj, ker je bil v tedanjem rodu pač še živ spomin na francoske vojne; postala je prava ljudska knjiga in ko je Fr. Levstik 1. 1858 razmišljal kako in kaj naj bi slovenski pisatelji pisali, jim je postavil Ciglerjevo povest za zgled. Morebiti je baš Levstikova pohvala podžgala sivolasega Ciglerja, da je napisal še dvoje povesti; 1. 1863 je izšla “Deteljica ali življenje treh kranjskih bratov francoskih Soldatov” in 1. 1866 “Kortonica, koroška deklica.” Z njima pa ni več vzbudil toliko zanimanja, slovstvene razmere so se bile spremenile: Josip Jurčič in drugi so že stopali na plan. Ciglar j evo delovanje nam priča, da je dobro spozanl, kaj je bilo tedaj našemu narodu potrebno. Da bi se bilo njeipu, Andrijoliju in Holz-apflju posrečilo ustanoviti “Slavinjo” in organizirati slovstveno življenje po Vodnikovi smrti, bi bili še v večji meri pospešili naš kulturni razvoj in se tudi sami bolj razmahnili, tako pa. je vsak sam zase delal po svojih močeh. Kodil se je? 29. marca 1773. v Idriji; oče, rudarski uslužbenec, je namenil tudi sina istemu poklicu, a Hladnik je kazal že kot deček veselje za uk in zanimanje za rastlinstvo. V rojstnem kraju je dovršil nižje šole, gimnazijo in teologijo v Ljubljani. Kot sin revnih staršev si je moral sam pomagati in je ob počitnicah bival v hiši barona Zoisa, kjer je gotovo dobilo njegovo veselje do naravoslovja ob bogatih zbirkah novo pobudo. Ko je dovršil bogoslovje, je dobil službo na licerjski knjižnici v Ljubljani (1795), a naslednje leto bi bil moral iti kot kaplan na Brdo. Službe ni nastopil radi bolezni in ker je tedaj že pričakoval imenovanje! za učitelja četrtega razreda nor-malke. Leta 1802 je postal ravnatelj normalnih šol in se odslej z vso vnemo posvetil rastlinstvu. Leta 1807 je bil ravnatelj gimnazije, in med francosko okupacijo je poučeval na-ravopisje ter rastlinstvo. Leta 1810 mu je maršal Marmont nakazal prostor za botaničen vrt, katerega je zasadil Hladnik s približno 2000 vrstami kranjskih rastlin. Po odhodu Francozov je prevzel zopet ravnateljstvo gimnazije, bil je tudi vodja I botaničnega vrta in je predaval o rastlinstvu. Ko mu je počel pešati vid (1832), je moral opustiti vodstvo botaničnega vrta in predavanja ter je stopil v pokoj (1837). Z zadnjimi silami — samo na levo oko je videl še nekaj malega — je dovršil bogato zbirko rastlin, s katero se je ukvarjal 36 let, in jo daroval ljubljanskemu muzeju, leto pozneje je daroval svoje knjige licejski knjižnici. Kmalu po upokojitvi je popolnoma oslepel,, a še je utegnil narekovati seznam kranjskih rastlin in njih bivališča. Umrl 25. novembra 1844. Hladnik je proučeval domače rastlinstvo. Prehodil je Kranjsko, soško in dravsko dolino, zbiral rastline ter jih presajal v botaničen vrt, kateremu je žrtvoval obilo dela in tudi denarja. Ko je starec že opešal, je še plačeval ljudi, ki so zbirali rastline za njegov vrt. Ni utegnil, da bi sam natisnil opis kranjskih rastlin, njegovo zbiranje je prišlo tujim raziskovavcem v Cetinje v prid. Najznamenitejši botaniki so si dopisovali z njim, pošiljal jim je rastline, ki so bile drugod neznane, m tako je zaslovel po tujih spisih kot najboljši poznavatelj kranjske flore — učena društva so ga imenovala za člana, sedmero rastlin nosi njegovo ime. Mnogo priznanja je žel Hladnik kot profesor botanike, o tem nam pričajo zahvalni sonetje njegovih dijakov iz leta 1818, 1824 in 1826. Vzgojil je naraščaj, ki je sledil mojstru in ki nam je dal številna botanična dela. Izmed njegocih učencev naj imenujemo samo Andreja Fleischmanna iz Beličevega pri Dolu (1805—18667), ki je bil Hladnikov naslednik pri botaničnem vrtu in na gimnaziji, ter Henrika Freyer-ja (1802—1866), ki je češkega po-koljenja, a rojen v Idriji in nad dvajset let kustos ljubljanskega muzeja. Franjo Paternost, Brazil: Evropska vojna v luči prerokov v. NADALJNA NAPOVED V državah vzhodne Evrope: na Poljskem in na ozemlju bivše Av-stro-Ogrske monarhije, dobi se pri ljudstvu veliko prerokb, ki se hranijo navadno, v ustnem izročilu in so poznane skoro od vseh prebivalcev dotičnih ozemelj. Pri večini teh prerokb je težko povedati kakega izvora, da so, in koliko da so stare; toda v največ slučajih se nanašajo na Sibilina (ali po ljudsko slovenski: Šembiljina) prerokovanja. Ta izredna ženska, katere ime poznamo že iz sv. Pisma, je razložila že kralju Salomonu bodočnost sveta in njenih narodov. Cital sem že več teh Sibilinih prerokovanj ; spominjam se še iz dijaških let, da sem jih čital v nekem •starem nemškem rokopisu; lansko leto je priredil ta prerokovanja g. Niko Kuret v naši mesečni reviji “Obisk” in sicer po slovenskem ljudskem rokopisu, od kjer sem vzel večino “dogodkov”. Neki poljski univezitetni profesor, ki biva že več let tu v S. Paulo, mi je pravil, da je bilo na Poljskem že pred svetovno vojno zelo razširjeno prerokovanje o bodoči usodi cesarja Viljema II. Prerokovalo se je, da bo mogel cesar neki dan vse svoje podložnike spraviti v senco enega drevesa, tako da bo njegova slava obledela; kar se je tudi v resnici zgodilo. Druga teh prerokb kaže čisto razločno na poraiz Nemčije v vojni leta 1914—1918, in dvig Poljske po vojni. Ta prerokba nadalje napoveduje vzetje “koridorja” po Nemčiji1 in zopetno žalostno usodo Poljske, ! toda v nadaljevanju pravi, da Poljska bo ponovno postala velika, veliko večja kot je bila, da še bo razprostirala od Donave do Baltiškega morja, in da bo postala ena svetovnih velesil. Slovenska Šembilja pa pravi: “Ko se bo v Evropi povzdignil mož, ki ne bo iz kraljeve rodovine, se bo-lastil dežele nekega kraljestva, in ob času njegovega vladanja bo nastala velika revščina, veliko prelivanja krvi, da bo veliko dežel v nič prišlo... Tisti čas se bo slišalo po več deželah govoriti v raznih jezikih... Izbruhnile bodo med ljudstvi velike vojne, vojno orožje bo veliko in na prečudne načine napravljeno ; železni možje, veliki kot gore, bodo cele trume vojščakov po-mandrali (tanki); grozovito se bo prelivala človeška kri. Nastopila bo lakota in velika draginja, revni bodo revščino trpeli in veliko jih bo konec vzelo. In tako bo vedno huje in slabše, in kmet bo prisiljen do zadnjega sina v vojno poslati; in rokodelci bodo svoje delo opustili in za orožje prijeli... “In vseh teh nadlog, vojsk in nereda bo zakrivil tisti mogočni mož, ki se bo polastil dežele brez kraljeve krone in ki si bo hotel polastiti vseh dežel, da bi bil na zemlji samo en cesar, kakor je v nebesih samo en Bog. In zdaj, glej, vzdigne Bog svojo mogočno roko in udari tistega moža, da pade iz visokosti svoje slave...” “Bog bo iztegnil svojo kaznujočo roko tudi nad druge ošabneže, ki bodo delali hudobna dela in neči-mernosti uganjali, udaril bo cela mesta ter jih porušil v prah in pepel. .. “Ausig, Sobreslav in Melnik (mesta na severnem Češkem), če bodo božjim resnicam zvesta ostala, bodo blagoslovljena čez druga mesta; (to znači, da bodo najbrž ohranjena); ...Kutnik (Kuttenberg), Pilzen,. Kraljevi gradeč, Saaz, Haslov in druga mesta bo sovražnik porušil.. Najbolj pa bo v prah poteptan ta prevzetni Babilon (Dunaj). To veli-ko mesto bo uničeno z ognjem in velikimi povodnjimi; sovražniki ga bodo oblegali in razdejali... (spomnimo se na Nostradamusa, ki napoveduje napad Rusov na Dunaj)... Tisti čas bo nastala velika kuga... (tudi Nostradamus jo napoveduje) in napravila bo konec vojni... in pomorila bo več ljudi, kakor jih je usmrtil sovražnik (primerjaj nemškega sv. Antona, ki napoveduje to isto bolezen). “Trupla bodo ležala povsod, psi in roparski ptiči jih bodo -trgali, ker ne bo ljudi, da bi mogli trupla pokopati. Tisti pa, ki bodo vse to preživeli, bodo preplašeni radi teh grozot. .. Vse mesto bo kup podrtije in iz njih se bo vilo mnogo ostudnih gadov... Iz te podrtije mesto ne bo več ustalo. Kune in lisice bodo tod prebivale, tuljenje volkov in milih glasov nesrečnežev se bo slišalo iz podrtin... “In kdor bo tisti čas mimo tega kraja šel, povzdignil bo roke in zaklical: Kje je veličanstvo tega mesto, kje je toliko tisoč ljudi, ki so-tod živeli, zdaj pa ni drugega kot kup podrtij, dom kač in lisic?”... VI. PREROKOVANJE NEKEGA MENIHA IZ XVII. STOLETJA. V neki stari portugalski knjigi sem našel naslednje prerokovanje, ki se prišteva nekemu nemškemu menihu iz XVII. stoletja: “Dvajseto stoletje bo najbolj čudno izmed vseh stoletij... Prišel bo čas poln groze in revščine nad ljudi te zemlje. Vse kar si moremo misliti slabega in neprijetnega, se bo zgodilo v tem stoletju. V več deželah, se bodo v začetku dvignili princi proti kraljem, ljudstvo proti oblastim, sinovi proti staršem, pogani proti Bogu in celi narodi proti obstoječemu družabnemu redu. .. “Izbruhnila bo vojna, v kateri bodo padale bombe iz neba; in tedaj bo izbruhnila draga vojna, tekom katere bodo postali vsi narodi revolucionarni. Odigrale se bodo velikanske katastrofe premoženja in imetka... Veliko solz bo potočenih... Ljudje bodo \brez srca in usmiljenja... “Strupeni oblaki in ognjene strele polne strašnih bomb in pšie bodo padale na zemljo; železne valeče se in leteče trdnjave bodo poteptale ljudi.in rušile mesta; smrtonosne padajoče zvezde in žvepleni dež bodo nosili pogin ljudem in živalim... “To stoletje bo najbolj čudno in najbolj grozno izmed vseh stoletij;. ljudje bodo postali pravi “norci”, pobivali se bodo med seboj in s svetom. .. ” (Prihodnjič napovedanje Doktorja Theophrastus Paracelsus iz leta 1541). KADAR IŠČETE SLUŽBE obrnite se na rojakinjo Berto Černič DORREGO 1583 — Gs. Aires U. T. 54 - 3588 Aavarna in pizerija j Razna vina — Vsakovrstni li- j kerji in vedno sveže pivo. Rojakom se priporoča | PETER FILIPČIČ WARNES 2101 esq. Garmendia | U. T. 59 - 2295 f La Paternal Bs. Aires | Marsikdaj je rajni gospod «obrnil pogovor na velikane kateri *e ponašajo kot. največji orjaki ameriškega kontinenta. Predno sem odrinil čez daljno morje v Argentino, ko mi je g. Jože dajal zadnja navodila, je nanesel govor tudi na g. Vigorja Domi-eelja, ki je bil tedaj tajnik alpinskega kluba v Argentini. “Tamkaj, tako je menil g. Jože, je malo smisla za planinstvo. Zato je delo našega rojaka kaj dobrodošlo, in kdo ve, če ne bomo neki dan poskusili tudi mi Slovenci pot na Akonka-guo”... Pozneje mi je ob neki priliki ves navdušen razkazoval slike iz men-doških gora in mi razlagal zanimivosti iz Puente del Inča. In še mar-sikaterikrat je bil ves poln navdušenja za tiste planinske kraje. Tja ga je vleklo srce in tamkaj je tudi našel svoj zadnji počitek. Minilo je leto, ko smo zvedeli tragično novico o njegovi usodi. Brez «ledu je zginil v snežnih gorskih velikanih. Molk ga je zagrnil in snežna belina je bila njegova grobna odeja. Vedeli smo, da bo gora molčala. Šele ob letu bo nemara dala kak glas o rajnem gospodu Jožetu. Samo v mesecu februarju in marcu je Akonkagua dostopna. Zato «mo prisluškovali te zadnje tedne, če bomo zvedeli od kod kak glas. Toda slišati je bilo samo molji... kakor tisti skrivnostni molk, kateri pokojno leži čez planjave v senci gorskih vrhuncev. Že je kazalo, da ne bo nobenega glasu. Dne 20. marca pa je zabrnel telefon. Ali bi mogel govoriti z g. Hladnikom'? Baš z njim govorite. Govori Link, tako sem slišal in takoj nato zvedel, da je nemški dnevnik “La Plata Zeitung” tisto jutro objavil poročilo, da je bilo na Akonkagui najdeno truplo, o katerem/ sodijo, da je rajni g. Kastelic. Spet me je klical telefon. Dobil sem vprašanje, če mi je kaj znanega, kaj je na stvari. “Critica” javlja namreč, da je bilo najdeno Kastelčevo truplo... ■ Še tisti večer je prišla brzojavka iz Puente del Inča od našega rojaka Mahniča na Slov. list, da so “na- šli in prinesli z gore truplo rajnega g. Kastelica”.... Stvar je torej postala jasna izven vsakega dvoma, posebno še ko so prišle brzojavke iz najbolj zanesljivih strani. Ostalo je samo še vprašanje podrobnosti, o katerih bodo poročali naslednji dan časopisi. Toda že vemo, da ima lepe svetovalce tisti, ki se nanje zanaša. Časopisni poročevalci so namreč vedno v strahu, da ne bodo dovolj izvirni .... In ker nazadnje vendarle eden od drugega prepisujejo, morajo kaj pritakniti po svoje... kar je navadno seveda njegova osebna iznajdba. Tako se je zgodilo, da je v četrtek zvečer sporočena novica, ki je bila čisto jasna in nesporna, postala v petek zjutraj grda zmeda. “La Nación” je objavila poročilo datirano iz Uspallate, ki je na potu med Mendozo in Puente del Inca, od koder tudi vodi odprta dolina v vznožje Akonkague in je od tam mogoče iti tudi na goro samo... Poročilo je bilo tako sestavljeno, da je dajalo vtis, da so prinesli truplo v Uspallato.... In, še to je bilo zapisano da je “cura polaco”... Menda je res ni gluposti, katere še ni nikdar noben periodist zapisal in zato so tudi to pot časopisna poročila šla tako narazen, da je bilo kar nemogoče dobiti jasnost, kaj je na stvari in tako so bila naša pričakovanja in zanašanje na časopisne vesti docela prevarana. Toda danes je svet majhen... Zakaj ne bi torej človek poklical na pomoč moderne iznajdbe. Kar telefon sem zavrtel na “largo distan-cijo” in kmalu sem bil v zvezi z Mendozo in sem od tam naravnost dobil poročila, ki so mi zadevo do-voljno pojasnila. Še; se spominjate, cenjeni bralci, da je lani ostal rajni g. Jože v višini 6850 m, torej skoro na vrhu Akonkague. Tamkaj je utihnil on in od tedaj je gora molčala. Letos je stopila prva ekspedicija že na vrh gore v februarju. Nobenega sledu niso našli. Iz poročil, ki smo jih dobili sledi, da so našli njegovo truplo na višini 5700 m/ Vendar pa je glede kraja kjer je bil najden, za enkrat še precej nejasno. Truplo jebilo najdeno v snegu in ledu. Oblečeno je bilo v vojaško - V senci najvišjih gorá Jože obleko, kakor je bil opravljen na svojem gorskem potu g. Jože. Pod delovanjem ostrih sončnih žarkov je trpplo močno očrnplo. laku da je osebni izraz zgubil svoje značilne poteze na obrazu, kar je dalo povod, da,.so nekateri sodili, da je najdeno truplo neki turist iz Čile, ki je zgubil na Akonkagui življenje pred 2 leti. Za to mnenje so se posebno zavzemali radi tega, ker so menili, da bi petrifikacija trupla do takega stanja ne mogla preobraziti v času enega leta. » Vsi dvomi so se razblinili, ko je oblast uradno intervenirala in ko so si ogledali truplo in obleko tudi nekateri, ki so bili osebno člani v Lin-kovi ekspediciji in ki so dobro poznali obleko, katero je rajni g. Jože imel na sebi v gori. Preiskava je dala sledeči zaključek : Truplo kaže le male poškodbe. Ni torej verjetno, da bi rajni našel smrt v kakem padcu čez kake strme stene, ker v tem slučaju bi bilo truplo gotovo od padcev in udarcev kaj razmesarjeno. Mnogo, bolj kaže, da je nastopila smrt vsled zmrzuje-nja, kajti drobovje se je izkazalo tako, da je smrt nastopila ne nasilno temveč da je zmrznilo. Domneva se torej, da je trditev Linkova najbolj verjetna. On je namreč menil lani, da je gospod Jože izrabil lepi dan, ki je nastopil lani 8 marca in je poskusil sam na goro, zato ga ni bilo pozneje mogoče nikjer izslediti, a na goro ni bilo več mogoče radi obilnega snega, ki je med nevihto zapadel. Ostal je torej g. Jože nad višino 6850 m. Ker truplo ne kaže sledov, da bi zdrsnil po snežnih drčah po zmrznjenem snegu, je najverjetneje, da je prišel z višine na tisoč metrov nižjo točko, kjer so ga našli, ko so drčali nizdol tajajoči se plazovi snega. Le na ta način je mogoče, da je prišlo truplo skoro brez vidnih poškodb na položaj, kjer so ga našli. Ekspedicija, ki je te dni zastonj poskusila srečo s svojim naskokom na Akonkaguo, je naletela na njegovo truplo, ki so ga prenesli na muli v Puente del Inča,, Tamkaj v zavetju gorskih velikanov tiho vabi malo pokopališče. Nisem jih videl tisti vrb-žalujk, ki objokujejo mlada življenja, ki so našla svoj grob tamkaj. Že lepa vrsta jih je, ki so bili Caričin ljubljenec ZGODOVINSKI ROMAN Nadaljevanje 220 Moja hčerka je bila namreč tri leta v Petrogradu! Ha, kaj pravite sedaj ? — Takoj se vidi na milostljivi gospodični, da je izobražena in inteligentna mlada dama, — odvrne spoštljivo Dembinski. — Toda čakajte, vi še ne veste vsega! Moja Dora zna igrati glaso-vir, zna francoski, čitala je knjige, — oh, zelo mnogo knjig. Iz Petrograda je prinesla na primer s seboj neko debelo knjigo, ki ima vsaj pet-1 sto strani. In lepo vas prosim, ona je to vse prečitala. — Toda oče, — se razjezi Dora, — kako moreš tako govoriti gospodu Dembinskemu! ? — Molči, otrok moj, pojdi ti lepo na svoje delo, gospod Dembinski pa bo kmalu sam videl, da si pametna in izobražena gospodična. Ko je zvečer gospod načelnik že sladko spal v svoji postelji in najbrž sanjal, da bo nekega lepega dne cel svet napolnjen z lepimi, pitanimi svinjami, sta stala na vrtu pod staro jablano dva človeka. * Nista pa mirno stala, — objemala sta se. Vroče in strastno sta se poljubljala. — Oh, sladka moja Dora! — je šepetal moški glas. — Oh, edini moj Vladimir! — je šepetala ona. Tako nežno ljubavno šepetanje se je v Oršovi redko kdaj slišalo. Navadno se je slišalo v tihih poletnih nočeh samo kruljenje svinj. Sedaj pa se je slišal poljub. — Sedaj sva zopet združena! — zašepeče Dembinski. —V Oh, če bi ti vedel, ljubljeni moj, kako sem vedno hrepenela po tebi! Vidiš pa, da sem izpolnila svojo obljubo, ki sem ti jo dala, ko sva se v Petrogradu na skrivaj zaročila. Pripeljala sem te v hišo svojega očeta. Sedaj pa je tvoja stvar, da pridobiš mojega očeta za sebe in da mu izbiješ iz glave načrt, da me da za ženo onemu strašnemu, neumnemu svinjerejcu Leonu Mikoloviču. — To se ne, bo nikoli zgodilo! — vzklikne Dembinski. — Jaz sem položil svoj zadnji medicinski izpit in sem danes zdravnik. Mislim, da bi Oršova potrebovala zdravnika. — Ah, zdravnik tu ni potreben, —- sem mora priti le živinozdravnik, — vzklikne Dora. — Tukaj kličejo ljudje zdravnika le takrat, ko jim zboliio svinje. Človek si mora sam pomagati. — Ah, kaj, — sčasoma bom že i-mcl popolnoma dobro prakso, — videla boš! Za naju je bilo važno le to, da me tvoj oče spozna.. Ko bo videl, da sem pošten, se bo otresel svojih predsodkov, ki jih ima proti znanosti in izobrazbi. Potem bo dovolil, da postaneš moja žena, ne bo te več silil, da se poročiš z onim svinjerejcem. Vladimir začne znova poljubljati mlado deklico, tako da je stara jablana začudeno stresla svoje veje. Neko zrelo jabolko je padlo na tla, zgodilo se je najbrž zato, ker ni staro drevo, odkar je bilo na svetu, še nikoli slišalo takega pogovora. Dembinski je prišel v načelnikovo hišo z nainenm, da vse stori mesto načelnika, tako da načelnik naposled ne bi mogel več brez njega izhajati. ikotll 0 In to se mu je tudi posrečilo. Načelnik ni nikoli rad preveč, delal. / . it Ni bil prijatelj dela, — in čeprav ni bila'njegova občina velika, je vendar marsikateri spis čakal mesece in mesece na rešitev. Njegovi predali v pisalni mizi so bili prenapolnjeni z nerešenimi spisi. Stranke so prihajale k njemu in ponižno spraševale: — Gospod načelnik, prosim lepo, ali je že prišla rešitev moje prošnje? Načelnik si je pri taki priliki popravil svoja očala, strogo pogledal plaho stranko, ki je ponižno stala pred njim in je v zadregi obračala klobuk v rokah. Načelnik pd je odgovoril : — Človek, kaj pa ti misliš? Ali misliš, da gre to tako hitro? Tvoja prošnja se nahaja sedaj pri glavnem petrograjskem uradu in mnogi visoki uradniki premišljujejo, kako bi najboljše rešili tvojo zadevo. Ne bodi torej nepotrpežljiv, pojdi lepo domov in čakaj! Jaz pa bom medtem napisal gospodu ministru pismo in mu priporočil tvojo prošnjo v ugodno rešitev. To pa stane, bratec moj, natančno trideset pet rubljev za koleke. Prebivalec iz Oršove je vzel iz svoje denarnice denar, ga položil na mizo in odšel, veseleč se, da bo gospod minister ugodno rešil njegovo prošnjo. Spis pa je medtem ležal v predalu in z drugimi mnogoštevlnimi spisi menda čakal sodnjega dne. Načelnik je težko delal. Razen tega pa ni imel rad peresa v rokah. Če bi moral kdaj hitro rešiti važno stvar, se sploh ni oziral na tiskani zakon, temveč je vedn trdil, da se nahaja v njegovih možganih več modrosti in pravičnosti, kakor pa v vseh teh debelih knjigah. Sedaj pa ga je Vladimir Dembiu-ski rešil vseh skrbi, in vsega dela. Načeinikoge j je lahko cel danjšpre-hajal, ker je prepuščal msako delo svojemu mlademu pisarju. Kmetje so bili z njim zelo zadovoljni. Kadarkoli so prišli po opravkih Aconcagua: V podnožju ledenikov, nekako v desno, so našli truplo pok. g. Jožeta Kastelica tamkaj položeni k večnemu počitku, i Bila je snežna višava, ki jih je vabila. Toda gora je bila presilna, strmine in prepadi nezmagljivi in drzni plezalci so tamkaj našli konec , svojemu zemeljskemu hrepenenju. Tamkaj počivajo Amerikanci, Angleži, Nemci, Švicarji, Čilenci.... V idiličnem zavetju nekaj sto metrov vstran od velike ceste, ki vodi čez gore tja do Tihega Oceana, počivajo svoje poslednje spanje; nad nijin blesti jasno nebo; iz strmin nad njimi pa bleste snežni vrhovi mogočne Akonkague. ... Saj to je bila slika v katero so sanjali in tamkaj so sedaj našli tudi svoj zadnji počitek. Ni bilo mogoče misliti na to, da bi pripeljali truplo pokojnega g. Kastelica v Buenos Aires. S tem so. združeni toliki stroški, da bi jih ne mogli zmagati. Poleg tega je treba postopati z veliko naglico in bi ne bilo mogoče pravočasno obvestiti naše ljudi o uri in mestu pogreba, zato je bilo odločeno, da naj najde rajni g. Jože svoj zadnji počitek med onimi, ki so bili z njim deležni iste usode. Nešteti ljubitelji planin se bodo pomudili ob njegovem grobu in nemara tudi zmolili zanj očenaš. Poskrbeli pa bomo, da mu postavimo lep nagrobni spomenik, po katerem bomo mogli najti tudi mi njegovo zadnje počivališče, če bo kdaj koga zanesla pot tja gori med gorske velikane. Zakopan je bil v soboto 22. marca popoldne' Na njegov grob pa je bil položen venec rdečih nageljnov, kateri govori: “Slovenci svojemu duhovnemu očetu”. Naj v miru počiva! Janez Hladnik CERKVENI VESTNIK 30. marca. Maša na Paternalu za rajnega Maksa Bovcon. Molitve in križev pot na Paternalu. 6. aprila. Cvetna nedelja. Maša na Paternalu za stariše Lestan. Molitve na Paternalu. Popoldanske molitve se vrše od 1. aprila nadalje ob 16 uri. Pridite torej pol ure preje kot doslej. Ne zanemarite velikonočne spovedi. Vsi izgovori katere iščete v svoje opravičilo, ne bodo nikogar izgovorili pred Bogom, kateremu moramo biti tukaj zvesti otroci, če naj bomo deležni tudi njegove sreče v večnosti. Sovražnik človekovega zveličanja si je izmislil nebroj zvijač, s katerimi skuša razorožiti človeka, da bi ga spravil v pogubo. Tisti kristjan, kateri vredno prejema spoved in sv. obhajilo, je nedostopen hudobeovim zapeljevanjem; pa če nemara tudi kdaj kaj spodrsne, božja milost ga bo spet dvignila. Zato pa dela skušnjavec na vso moč, da kristjanu vzame pravo spoznanje o vrednosti zakramentov. Prilika za slovensko spoved je vsak dan v cerkvi sv. Roze, Bel-grano 2200, dopoldne. V nedeljo pa vselej tam, kjer je slovenska služba božja. Janez Hladnik ' na občino, so se čudili, da so tako hitro opravili. Spočetka so dvomljivo kimali z glavami, češ, bog ve, če je tako dobro, da jim ni treba več po cele ure čakati na hodniku, kakor je bila to že od nekdaj udomačena navada po vseh državnih uradih. Niso mogli verjeti, da je tu vse v redu. Navada vsakega državnega uradnika je namreč bila, da je sprejel vsako stranko, ki je prišla po o-pravkih v urad, če je bil kdo v sobi ali ne; z besedami: — Zunaj počakajte! In tako je nastala navada, da so stranke po cele ure posedale po hodnikih in resignirano čakale, da pridejo na vrsto. Medtem pa so uradniki igrali karte v državnih pisarnah, ali pa so se mastili z južino. ki jim jo je skrbna soproga zavila v papir in vtaknila v plašč. • V Oršovi pa se je sedaj tako stanje na mah spremenilo. Stare navade so izginile. Dembinski se je kmalu vživel v svoje delo. Še več, kmalu je že marsikaj praktičnega znal iz svinjereje, za Oršovo tako važne znanosti. Pomagal pa je prebivalcem tudi v drugem oziru. Ko so neposredno po njegovem prihodu v vasi zboleli neki ljudje, sta umrli dve osebi. Dembinski jih je preiskal in dognal, da je smrt nastopila vsled uživanja nezdravega svinjskega mesa. Dembinski sicer ni vedel, kaj je bilo svinjam, ker takrat še ni nihče ničesar vedel o trjMpah (ikrah), ki jih je še-le pred nejtaj desetletji odkril prof^p}]^Virchow v Berlinu. vendar pa je preprečil, da niso tudi drugi ljudje jedli tega mesa in je prisilil prebivalce, da so odstranili iz hlevov vse svinje, ki so kazale prve znake bolezni. Ločil jih je od zdravih. Na ta način je Dembinski preprečil, da se ta pošast ni razširila in ni okužila cele vasi. — Ta Dembinski je sijajen človek, - je govoril načelnik kadar je prišel pogovor na njegovega pisarja- Da ga pa imam, se moram le svoji Dori zahvaliti. Ona je res pametna glavica — med tolikimi pismi je znala pravega najti! Tako ga je hvalil pri vsaki priložnosti. Nekega dne se je odločil Vladimir Dembinski, da bo stopil pred starca in m\i vse priznal. Vladimir Dembinski je sedel v svoji pisarni, ko še naenkrat odpro vrata in v sobo stopi njegov šef, stari načelnik. — Kaj je novega? — ga je vprašal načelnik. — Ničesar, gospod načelnik, — je odgovoril Dembinski. — Toda če i-mate časa, bi rad govoril z vami o neki privatni zadevi. — Aha, vi bi radi najbrž poviši-co plače, ali ne? Toda jaz sam ne morem o tem odločati, dragi moj, — je odgovoril načelnik. — Vaša plača je določena v proračunu in jaz se moram proračuna držati. Obljubljam vam pa, da se bom potrudil, da boste dobili nekoliko večjo plačo. — Ne gre za plačo, temveč za drugo stvar, — je prekinil Dembin-ski svojega šefa. — Zakaj pa gre ? — ga vpraša Ni-kita. — Gospod načelnik, — reče Dembinski, vstane s svojega stola1 in se približa svojemu šefu, — prosim vas za roko vaše hčerke. — Kaj?! — vzklikne Nikita. — Kaj vam je prišlo na pamet? Ali vi ne veste, kdo sem jaz? Jaz sem spoštovani gospod načelnik trga Oršo- K! List izdajata: '‘SLOVENSKI DOM” in KONSORCIJ Golar Manko: ZGODBA O ZMAJU To je bilo tisto leto in tiste dni, ko si je Štrboneeljev Pepe zlomil nogo, ko je lezel na Štefučevo češpljo, pa ga je Bog pošteno ošinil radi tega greha. Tisto leto in tiste dni je prilezla v Pušče gromozanska zver. Velika ni bila bogve kaj, zato pa'tako grozna, da vstajajo Puščanom še danes lasje pokonci, če se spomnijo tistega dneva, ko je lazila okrog Pušč ta liuda zadeva. Prvi jo je zagledal policaj Kozo-brc — seveda, tako se spodobi — in pritekel kriče v vas, da so že vsi po vsej pravici mislili, da je Kozobrc ponorel, ker so letele iz njegovih ust take kolobocije, da jih živ krst ni mogel razumeti. Šele, ko so oča župan — za Šte-fuca so jih zmerjali — neznansko hudo pogledali, se je policaj toliko pomiril, da je povedal, kako in kaj. ‘‘Kot zvrhan voz sena”, je dejal, “je velika ta zver, leze naprej in nazaj, gleda pa, o Bože, kot sam peklenšček. In mesto tac ima nekaj Škarjam podobnega. Pa sam ogenj in žveplo leti iz te mrcine, in malo je manjkalo, da ga ni požrla, njega, Kozobrca. ” V hipu so prebledeli oča Štefuc, v glavi se jim je zavrtelo in no'ge so se jim začele tresti. In kar opotekali so se, kot takrat, ko so se ga malo preveč nalezli. Že je moral leteti policaj k mež-narju Naceku. In koj nato so zagrmeli vsi puščanski zvonovi, to se pravi, le eden je zagrmel, ker jih več niso imeli, tako grozno in pre-tresujoče. Ni preteklo časa niti za pol očena-ša, ko so pridrveli pred županovo hišo vsi vaščani in buljili v Štefu-čeva vrata. Čisto bledi so stopili oni, župan, pred vrata in le težko jim je šla beseda iz ust, in vsak je mogel videti, kako so jim trepetale roke in kako so poskakovale njihove hlače na njihovih bedrih. Predolgo je skoraj trajalo, predno so se mogli oča izkašljati, kar jim je povedal policaj. Puščani so kar odre- Mladinski kotiček veneli od groze in nemo buljili eden v drugega. Šele čez nekaj časa se je oglasil junaški Štefuc in hripavo zaklical: “Nad njega moramo, nad zmaja, saj nam sicer uniči in požre celo vas! ’ ’ Le^ malo glasov .je potegnilo z njim. Skoraj vsi Puščani so jo hoteli kar popihati, magari kar k svojim največjim sovražnikom Zabitov-ščanom, ki gotovo niso tako grozni kot ta zverina, ki preži morda že za domačim plotom in utegne planiti vsak hip sredi vasi in požreti z enim mahom kar celo vas. Nekateri junaki so se pričeli umikati nazaj in se skrivati za krila svojih babur, drugi so pričeli klicati na pomoč sv. Urha, njihovega patrona. Toda oče župan so strogi, v vasi hočejo imeti mir, zato mora mrcina poginiti. “Nihče nam ne bo pomagal, če si sami ne bomo,’ so komaj stisnili iz sebe. “Domov pojdite, vile in krampe prinesite s seboj, ti Kozobrc pa helebardo, saj jo imaš, jaz pa vzamem puško. Ženske, ve pa skuhajte vrelo vodo in smolo,” so dejali še oča župan. Na koncu pa še: “Proti mraku se zberite pod vaško lipo, pa tiho hodite, in ne vekajte, da zverina ne bo uganila, kaj menimo z njo.” Vsi Puščani so odšli domov kot poklapani frkosini, nobeden se ni širokoustil, saj je šlo zares. Že se je jel zaletavati mrak v hiše, ko se je zbrala puščanska vojska. Ni jih bilo kot listja in trave, vendar dovolj, da bi se jih zbali Zabi-tovščani, a sam Bog naj ve, če bo pobegnila pred njimi tudi ta preklicana zverina. Dolgo časa so se prepirali in prerekali Puščani, preden so si zbrali Kozobrca za vojskovodjo. Takrat se je vsak branil te časti, nihče se ni hotel zameriti zverini, saj nihče ni vedel, kako se bo vse to končalo. Tudi Kozobrc se je otepal in branil na vse mile viže, toda nič ni pomagalo, Kozobrc je imel helebardo in čemu .jo je neki imel. In šli so, spredaj policaj, za njim pa,ostali. Dolgo časa so tavali junaki po puščanskih njivah, preden so staknili mrcino. Ravno- se je namenilo k potoku, gotovo je bila žejna, Bog ve, če ni požrla že kakšnega vaščana in je postala žejna. “To naj bo ta zmaj”, so vprašali oča župan in pisano pogledali Kozobrca. “Prav ta je, prav ta,” je boječe odgovarjal policaj, kar preveč se mu je zdelo, da ga je polomil. “Gotovo se je potuhnila ta zverina in postala majhna, da se je ne bi ustrašili,” je menil dalje, “gotovo je sam peklenšček, če še ne kaj hujšega.” Joj, kako junaški so postali naenkrat vsi Puščani. Vsi so se prerivali okoli zmaja, ki ni bil zmaj in ki tudi ognja in žvepla ni bruhal iz ust in se posmihali Kozobrcu. Tedaj se je zgodilo nekaj gromozanskega. Oča župan so se pripognili in hoteli malce potipati to hudo reč. Toda ta jih je vščipnila v prst, s škarjami jih je zagrabila, in oča Štefuc so zagnali tak vrišč, da se jih je gotovo slišalo prav do Zabi-tovec. “Pomagajte, pomagajte, morilec, morilec,” so se drli kakor obsedeni. In zopet so zlezli skupaj, kakor da bi jih kdo s kolom mahnil po glavi. Vhipu so se razbežali Puščani in pustili na cedilu župana. Le Kozobrc je neusmiljeno vihtel svojo helebardo nad glavo svojega gospodarja in ,mesto, da bi zadel zverino ,je padalo po glavi ubogega Štefuca. Dolgo je trajalo, predolgo, jih ni spustila mrcina iz svojih klešč, pa naj so še tako mahali okoli sebe in še tako divje kričali, kot da bi jim kdo rezal jermene na hrbtu. Končno je bilo zmaju dovolj, v velikem loku je odletel z županovega prsta, s katerega se je cedila kri. Že sta jo hotela popihati tudi onadva, Štefuc in Kozobrc, kar se policaj domisli, da je treba to zveri- no spraviti vendar s sveta, sjcer bo podavila vse Puščane. Zopet so morali vabiti oča župan svoje vaščane, da so prilezli zopet nazaj, saj so se po vsej pravici bali te krvi željne zadeve. O, kako so se tresli, da ne bi ta gromozanska reč kar naenkrat zrasla v pošast, kot je menil Kozobrc. Pa ni! Še skriti se je hotela, morda se ji ni zahotelo krvi, Bog ve. “Glavo za glavo, zob za zob”, so trdo dejali župan Štefuc, “na smrt moram obsoditi to pošast, sicer ne bo več mirne ure v Puščah. Vsi ste videli, kako malo je manjkalo, da me ni požrla. Zato mora umreti, mora!” Tako so dejali in že z nogo so udarili ob tla, kar je bilo dovolj zgovorno znamenje, kako resno so sklenili uničiti to zverino, ki ji ni enake pod soncem. Dolgo so se potem posvetovali puščani in njihova glava — župan, preden so sklenili, kako bodo spravili s sveta to hudo zadevo. Prav za prav bi jo radi obesili, pa je niso mogli, ker niso vedeli, kje ima vrat, ker je lezla naprej in nazaj. “Kar v vodo jo bomo vrgli, da bo utonila ta hudoba, da bo njena grešna duša pomnila, kdaj se ji je zahotelo puščanske krvi. V globokem tolmunu naj razmišlja, dokler ji peklenšček ne odnese črne duše tja, kamor spada.” Tako so sklenili oča župan in Puščani so vneto pritrjevali svojemu županu in se divili njegovi pameti. In kakor so sklenili, tako so tudi napravili. Sam Kozobrc se je ponudil, da bo spravil zver v potok. Previdno, a vendar junaško se je spravil nad njo. S helebardo jo je porival, zdaj za hip odskočil, ko se mu je zazdelo, da misli planiti zverina na njega. Kmalu se je zopet lotil še z večjim junaštvom nevarnega posla. Težka in nevarna je bila pot, ubogemu Kozobrcu so jele Bi in tam siliti na čelo že potne srage, celo smrten znoj ga je že oblival, tako blizu je bil že smrti. ve, — meni se bo namreč posrečilo, da se naša vas proglasi za trg! Ali veste, kaj to pomeni? Kaj pa ste vi? Ubog pisar! Toda Vladimira to ni motilo. — Gospod načelnik, ko sem prišel k vam, sem vam zamolčal, da nisem pisar, temveč diplomirani zdravnik. Nikita je strme gledal svojega pisarja. Nato pa vzklikne: — Ah, to lahko vsakdo trdi! Dokažite mi to! — Izvolite, — mu odgovori Dem-binski, — to so moja spričevala, to pa je moja zdravniška diploma. Načelnik vzame listine v roko, si natakne očala in začne pozorno pregledovati dokumente, ki jih je potegnil Vladimir Dembinski iz svojega žepa. ■— Če ste zdravnik, zakaj pa ste potem sprejeli službo pisarja? — vzklikne načelnik, ki se je že bal, da bo izgubil mladeniča, brez katerega ni mogel več opravljati občinskih poslov. — Gospod načelnik, jaz ljubim Doro, — nadaljuje Vladimir. — Mislim, da bi si tu v Oršovi že v kratkem času lahko ustvaril lepo prak-sos, razen tega pa bi lahko tudi v bodoče opravljal vsa občinska dela, kakor sem jih vršil doslej. Nikita je bil zvit človek. Takoj je spoznal, da bi tak zet pomenil zanj v vsakem oziru veliko korist. Zato je mirne duše pozabil na svojo obljubo, ki jo je svoječasno dal Leonu Mikoloviču. — Oh, vi lopov, tako ste me pre-varili, — se je na videz jezil načelnik, — me ne, starega, častitega gospoda se tako potegnili! — Kaj pa pravi Dora? — Dora je sporazumna, — ona mi vrača ljubezen! — Pa naj bo, — odvrne načelnik po kratkem premišljevanju. — Vza- mita se in bodita srečna! Tako se je njun načrt bolj posrečil, kakor pa sta sama upala. Naposled je napočil dan poroke. Cela Oršova se je nahajala v svečanem razpoloženju. V načelnikovi hiši se bo vršila velika svečanost, ki bo trajala cele tri dni. En dan veselja in uživanja za or-š.ovsko prebivalstvo namreč ni zadostoval. Prvi dan so se morali vaščani pošteno napiti, drugi dan so se nameravali strezniti, tretji dan pa prespati svojo pijanost. Vse se je veselilo, le ena stvar je povzročala' prebivalcem mnogo skrbi. Na svečano svadbo spada seveda tudi dobra godba. Mladi svet hoče plesati, a tudi starejši ljudje so ob takih prilikah poskočni. Nekoč je imela Oršova svojo stalno godbo. Toda ta je komaj životarila in zato so godbeniki nekega dne odpotovali iz te vasi, kjer so imeli ljudje smisla le za svoje svinje in klobase, ne pa za vzvišena glazbena dela. Razen tega pa je pregnala svoje-dobno glazbenike iz vasi še neka druga stvar. Jedva so namreč začeli godbeniki igrati kako veselo poskočnico, so začele na vseh straneh svinje kruliti in tako ni mogel noben muzikant ostati v taktu. To je spravilo uboge godbenike v obup. Tako so bili danes prebivalci Or-šove brez godbe. Doro je to zelo žalostilo. Kdo bo igral poročno koračnico, ko bo šla z Vladimirjem v cerkev? Nekateri prebivalci so se sicer prostovoljno prijavili, da bodo u-darjali po loncih in na ta način nadomestili pravo godbo, toda zaročenca sta se z ljubeznjivim nasme- hom zahvalila za to čudno ponudbo. Nekega dne pa je prišel Vladimir vesel domov. Objel je svojo zaročenko in vzkliknil: — Sladka moja golobica, predstavljaj si to srečo, — na svadbi bova imela godbo! — Ali je mogoče? — vzklikne Dora — To je vendar pravi čudež! — Poslušaj torej, — nadaljuje Dembinski. — Sreča je bila, da ponoči nisem mogel spati. Zato sem zgodaj zjutraj, predno je napočila zora, vstal, in odšel v gozd na izprehod. Nenadoma sem opazil v daljavi neko svetlobo. Nisem si mogel razložiti, odkod ta svetloba prihaja. Zato sem šel hitro naprej in v kratkem sem stal pred — ciganskim taboriščem. Moški in ženske so sedele okrog ognja. I Njihov poveljnik je neki bradati j kapetan, opazil pa sem tudi staro ci- | gansko mater, medvede in konje. Pravim ti, to je bila prekrasna slika, škoda, da je nisi videla! Cigani so me pozdravili in vprašali, če bi smeli pokazati v Oršovi svoje medvede in druge umetnosti, da bi si na ta način prislužili nekaj denarja. Nato sem jim povedal, da sem občinski pisar, toi*ej pravi človek, ki jim lahko priskrbi dovoljenje. — Kako pa plešejo vaši medvedi? — sem jih vprašal. — Ali se splača pogledati? — Takoj bomo gospodu pokazali, kaj vse znajo naši medvedi, — zakliče neki mladi cigan, ki se imenuje Dany — in je res lep mladenič. Cigani skočijo na noge; osem jih je bilo. Vsak je vzel v roke godbeni instrument, gosli, balalajko, piščal, boben itd. in nenadoma se je po gozdu razlegala godba, ob kateri so medvedi živahno plesali. Tudi lepe ciganske deklice so poskočile in zaplesale — pravim ti, bilo je divno! Ko so bili cigani gotovi s svojim poskusnim nastopom, sem stopil bližje in vprašal kapetana: — Ali znajo vaši ljudje tudi za ples igrati? — Gospod, — mi je odgovoril kapetan, — mi smo dobri godbeniki, mi imamo kapelnika, ki se mu ni 1reba pred nikomur sramovati. Kapelnik je bil oni mladi Dany, ki mi je tako izredno ugajal. On vstane in da svojim tovarišem znamenje. Cigani zaigrajo, —• slišal sem celo vrsto ciganskih pesmi, ki so zvenele sedaj ognjevito in veselo, sedaj zopet turobno, tako da so mi solze stopile na oči. — Poslušajte ljudje, — sem vzkliknil, ko so končali. — Vi igrate res prekrasno. — To nam pravijo vsi. kamorkoli prihajamo, — mi zadovoljno odvrne ciganski kapetan. — Ali bi hoteli igrati pri nas v Oršovi ? — Zakaj ne, če lahko pri tem kaj zaslužimo! — Kdo se ženi? — me je vprašal kapetan. — Jaz jemljem hčerko oršovslce-ga načelnika. — Recimo petdeset rubljev, — mi je odvrnil kapetan in jaz sem bil zadovoljen. Tako bomo torej imeli godbo, ko se bova jutri poročila! Obleči se, moja ljubljena Dora, kmalu naju bo presenetila svadbena koračnica, sedaj se bo uresničila najina krasna sreča, o kateri sva tako dolgo sanjala! V tem trenutku se odpro vrata in v sobo stopi stari načelnik. — Kaj je, otroka? Ali zopet tičita skupaj? — vzklikne Nikita. — Vedno se ližeta, no sedaj se ne bo- IST Noč je že lezla po zemlji, ko je-končno štrbunknila pošast v potok visoko v zrak je brizgnila voda, kakor da bi se tudi ona zbala objema te strašne zverine. S ponosno dvignjenimi glavami so se vračali Puščani domov. O, sedaj pa ni šel več Kozobrc na čelu hrabre čete, kajti oča župan niso vendar zaman prvi v vasi. Nestrpno so pričakovale puščanske babure svoje može za vaškim plotom. “Ali ste, ali ste jo”, so jele kričati in spraševati, ko so zagledale svoje junake še daleč iz vasi. “I, kajpak, da smo jo”, so dejali oča župan — drugi so morali molčati, “z golimi rokami sem šel nad pošast in jo vrgel v potok”, so se-bahali dalje. Materi županji je zastala kar sapa od ponosa, takega moža pač ne najdeš daleč naokrog, o takega junaka, ki se še zmaja ne boji. Še dolgo v noč so pripovedovali Puščani svojim ženam, kako grozen je bil boj in kako je tekla kri. Uboge Puščanke so se od strahu kar tresle, kako tudi ne. In ko je vprašala mati županja svojega moža, kako se vendar imenuje ta zver, ki je grozila Puščanom,' so se oča za hip zamislili, potem se modro odkašljali in rekli: “Če ni bil zmaj, je pa bila kača klopotača.” — In prav so imeli, kaj ne! ALI SI ŽE PRIDOBIL NOVEGA NAROČNIKA ? Slovenski stavbenik f Za načrte, betonske preračune f in Firmo, obrnite se do tehničnega konstruktorja | FRANCA KLANJŠEK Marcos Sastre 4363 Villa Devoto tl. T. 50 - 0277 i sta več ločila! Poslušaj, Vladimir, ravnokar je prišel neki glasnik, — nadaljuje načelnik Nikita. — Prinesel mi je pismo iz Petrograda. Prečitaj mi, Vladimir, kaj stoji v njemu, — vrag naj vzame to gospodo v petrograjskih pisarnah, — kdo bo prečital vse te neumnosti, ki mi jih vsak dan pisarijo! Nato ga pazljivo prečita. Dembinski vzame pismo in ga odpre. -—. Oče, to je zelo važno pismo! — vzklikne Vladimir. — Moramo ga dobro spraviti! — Glej, priložili so tudi neko sliko! — Oh, kako lepa žena — prekrasno dekliško obličje! — Slika? — vpraša načelnik. — Morda je to slika kake uzorne svinje, ki jo naj kupimo za Oršovo, da si vzgojimo boljšo pasmo? — Ali, oče, kdo bo vedno mislil na svinje — vzklikne jezno Dora in še nežno privije k svojemu ženinu. Nato je začela tudi ona opazovati lepo in plemenito obličje, ki ga je predstavljala slika. To je vendar izredno lep obrazi Kaj je s to ženo? Dembinski je medtem še enkrat pazljivo prečital pismo ministrstva policije. —■ Stvar je ta: Njeno Veličanstvo carica Katarina išče osebo, ki jo ta slika predstavlja, ali pa vsaj ženo, ki je originalu zelo podobna. Tisti uradnik, ki bo našel tako ženo in jo poslal v Petrograd, ne bo dobil samo velike denarne nagrade temveč bo tudi kmalu napredoval. Z eno besedo, to bi za nas pomnilo veliko karijero! — To bi bilo nekaj za nas! — vzklikne načelnik z zadovoljnim smehljajem na ustnicah. — Dragi Vladimir, če bi jo ti našel, bi jaz; vzel denar, ti pa napredovanje! Obema bi bilo tako dobro! (Dalje prihodnjič)