Slovenski mali prepirčki Okrog nas divja strašna vojna vihra in ves svet čaka v negotovosti, kakšen bo konec. Belo pleme je v pokoljih, kakršnih svet še ni videl. Najmodernejša orožja sekajo globoko brazdo v knjigo zgodovine, in po tej brazdi teče že mesece dobra kri tisočev in tisočev, ki z življenjem oblikujejo novi družbeni red. Da je vse to le uvod v novi družbeni red, ni mogoče dvomiti. Ali pa je vojna, ki nastaja, obenem tudi polom belega plemena, tako rekoč smrt Evrope, ki je danes vladarica skoraj vse Zemlje in s svojim genialnim duhom voditeljica ceiokupne človeške kulture in civilizacije, je s strahom pričakovati. Kakor koli bo boj končal, bo na obeh straneh pustil ruševine in — kakor popolnoma pravilno slutim — ne bo se vedelo, kdo je zmagovalec. kdo premaganec. Bližamo se letom strahote in groze, kakršnih človeška zgodovina ne pomni. Bije se usodni boj za velike in male — za stoletja. Spričo strahot, ki nas obdajajo, so vsi naši domači spori in sporčki, katerim nekateri še vedno pripisujejo bog ve kakšno važnost, prave malenkosti. Tile mali prepirčki, pa celo dokazovanja s pestjo, ki smo jih imeli pred kratkim priliko opazovati n. pr. pred univerzo v Ljubljani, so v velikih časih znak, da se ne zavedamo resnosti položaja, v katerem 3e nahaja ves svet z nami vred in da ne moremo in ne znamo prekiniti žalostne slovenske igre dveh ali trch političnih taborov. Ob pogiedu oziroma ob zamisli na tragiko Evrope in na kri, ki teče v potokih, so idejna igračkanja po naših vaseh in trgih in magari tudi v Liubljani, ki je naša glava, žalosten pojav neresnih razmer, ki jih je treba v imenu naroda obžalovati in obsoditi. V času, ko je sloga vir globoke moralne narodove pripravljenosti in najbudnejša straža zoper katero koli presenečenje, rešujejo pri nas ideje ter se tepejo in kregajo za najrazličnejše ideologije, kakor da smo samo Sloveaci v tem merodajni in odločilni! Ali je tega treba? Ko pa je važno trenutno samo to, da imamo vsi skupaj v srcih, pred očmi in v mislih samo eno: Jugoslavijo! P.