PESNIŠKA ISKRENOST V današnjem svojevrstnem razsulu lirike, ki tako neizprosno prodira v stihe pesnikov, ki se vsiljujejo najnovejšemu hrvatskemu pesništvu, je pesniška zbirka Odiljat se (Ločitev) Ljerke Car Matutinovič svojevrstna provokacija. Zbirka lahko hkrati povzroči nav- (Ljerka Car Matutinovič, Odiljat se, August Cesarec, Zagreb, 1983) 1077 1078 Ivan Cesar dušenje in oporekanje. Kaj pravzaprav je ta najnovejša zbirka Ljerke Car Ma-tutinovic? Je izziv s svojo neposrednostjo, izpovednostjo, sposobnostjo, da ubesedi ljubezen in iskrenost, ter z neomajno vero, da je z besedami potrebno skrbno ravnati. Poetinja se ne da zavesti zunanjemu namenu lirike, ki se izraža s poceni, a nikakor naivnim sentimentalizmom. Ze teh nekoliko oznak zbirke nas prepriča, da se zbirka ne da uvrstiti niti v sodobne tendence pesništva brez poezije niti v poezijo intelektualne napetosti. Ljerke Car Ma-tutinovič preprosto ni sram biti pesnica po nuji. Ona je nekako nad tem in zunaj tega, kar se danes ceni, vendar pa ni staromodna, temveč ravno obratno: ne sramuje se biti grešnica zaradi ljubezni. Gotovo dovolj povodov za oporekanje in za navdušenje. V svoji četrti zbirki, Odiljat se, želi Ljerka Car Matutinovič uresničiti eno izmed prvih konstant liričnosti oziroma realizirane lirske ustvaritve. Ta konstanta je »zgoščevanje« jezikovnega izraza, postopna redukcija njegove refe-rencijske funkcije, s tem pa je funkcija samega sporočila močnejša. Na ta način pride v prvi plan pesništva sporočilna lastnost jezika. Te sporočilne lastnosti se razprostirajo v prostoru, ki ga z ene strani omejujejo fonološke možnosti, z druge pa možnosti nenavadnih, novih, in če ne v pravem smislu novih, tedaj vsaj v določenih skupinah redko slišanih in starih, s patino renesanse označenih sklopov besed. To pesništvo je pomensko bogato in brez nasilja na ravni izrazja. Znano je, da so nekateri pesniki podrli in razrušili obstoječe vzore, stihe, in skonstruirali nove vzore, sprva nenavadne, vendar na koncu sprejete in posnemane. Spet drugi pa so, ne rušilno razpoloženi, vendar bogati z duhovnimi izkušnjami, prevzemali podedovane vzore in z njimi izpolnjevali zahteve lastnega pesništva. Ljerka Car Matutinovič, poetinja privlačne skromnosti in samozatajevane discipline, še posebej pa poetinja kultiviranega duha, je izbrala drugo od omenjenih poti. V njeni poeziji so stari vzori, toda za našo duhovno situacijo izrazito nove izkušnje. Vsebinsko izpovedno so v zbirki Odiljat se označeni štirje krogi, ki v bistvu označujejo samo poglabljanje istega motiva — ljubezni, ki od pesnice označeno stopnjevitost povezuje v vertikalno enotnost. Težko je govoriti o strogo označenih mejah teh krogov, ker je njihovo »prelivanje« tako spontano, kot je na sploh spontanost ena glavnih oznak ljubezenskega zraščanja. Pojmovno nakazana ljubezen se ustvarja samo v odnosu do konkretnega — obstoječega, znanega in tako postane cu-pido (poželenje) brez meja. In ravno zaradi tega tudi brez greha in blasfe-mije. Ljubezen zmore vse, dokler se vsemu nadeja in raduje. »mogao si me ko tijesto mjesiti mogao si mi u susret trčati mogao si me ...« lahko si me ko testo mesil, lahko si mi nasproti tekal, lahko si me ... Ko ljubezni zmanjka upanja in radosti, se pesničina nežnost in radodar-nost spremenita v ironijo, prastaro zatočišče »slabih«. Tu ji pride prav naštevanje trubadurskih vitezov, zapeljiv-cev in nepremagljivih in neusvojljivih gospa, da obleče sodobno senzibilnost »ljubezenskega iskanja« v staro slikovno in glasovno obleko. Poleg tega renesančnega rezoniranja uporablja Ljerka Car Matutinovič tudi besede, ki so narejene ad hoc iz žargona današnje, za ljubezen na videz nezainteresirane mladosti. »Ljubezenski nemir« očitno odpira vse registre, ker poetinja osmišlja lju- 1079 bezenska čustva hkrati kot moč in nemoč. Če je »izdana« ljubezen, so vsi mostovi med ljudmi porušeni in edina konstanta v tej mučni atmosferi je — čas. Edino čas je večen — kljub našemu izkustvu — in če to ni ljubezen, je izpovedni šepet poetinje po nuji. Da bi Ljerka Car Matutinovič to atmosfero ubesedila, je morala postaviti v ospredje svojega pesništva sporočilne lastnosti jezika. Tako je zbirka Odiljat se neke vrste most v novo, kjer postaja beseda subjekt in objekt pesništva. Odnos Ljerke Car Matutinovič do jezika kot edine pesniške možnosti se posebej vidi, kadar uporablja stare ali na novo tvor j ene besede. Takšen nivo izpovedovanja je »ustvarjen« za to poezijo. Pesnica ustvarja take besede, da bi izpovedala posebna doživljanja. Kot da je vsakodnevni pogovor »preslab« in »oskrunjen« z vsakdanjostjo in je bilo treba seči po znanem, a pozabljenem in govorjenem, vendar zanemarjenem kot oblačilo za znano, a zanemarjeno — ljubezen. V zbirki Odiljat se zbuja pozornost ojačana gradnja stiha. Večinoma so to večje enote, ki mestoma razpadajo na nekaj manjših, te pa postajajo figurativne. Utrditev in discipliniranost zbirke Odiljat se potrjuje tudi uporaba soneta. Oblika soneta vsebuje patino zvočnosti, ki se lahko spusti na rob banalnosti, če je sama sebi namen ali obrt. Zakonitosti soneta obvezujejo s svojo določenostjo in jasnostjo. Ljerka Car Matutinovič pozna svoje obveze, kadar se loteva soneta, in jih izpolnjuje, ker želi biti vzorno disciplinirana — ne v doživljanju, temveč v oblikovanju. Harmonija forme korespondira disharmonijo doživljanja. Dve skrajnosti — notranja disharmonija in zunanja harmonija — sta izraz pesničine odprtosti njenemu »peklu« in »raju«, ki ju mora hkrati živeti prav zato, ker je pesnica in da bi bila pesnica. Če izvzamemo sonete, potem faktura ostalih stihov Ljerke Car Matutinovič Pesniška iskrenost implicite kaže: prvič, da se ta poezija naslanja na tradicijo stare hrvatske književnosti; in drugič, da se izogiba oblik stihov, ki so izrazito preračunano skovane, ker ji je oblika del vsebine oziroma vsebina del oblike. Na področju slovnice teh »pesmotvorov« lahko vidimo bistvene določilnice lirike, ki je v svoji referenci radikalna, ahistorična in antiprocesualna. Vtaplja se v jezikovno sedanjost in v spomine, sanje; lirsko gledanje nasprotuje vzpostavljanju sosledja dogodkov. Zbirka Odiljat se je zgrajena s skrajno estetsko vznemirjenostjo pred ogromnim prostranstvom tuzemske ljubezni, v katero je človek potopljen in iz katere izplava. Iz vsega lahko sklepamo, da je Ljerka Car Matutinovič pesnica po nuji in da njeno pesništvo teži k popolnosti — človeški iskrenosti. Ivan Cesar