1206 Gema Hafner Rapsod Primorske France Bevk kot prevajalec in prevedenec Društvo slov. književ. prevajalcev je konec septembra v Preddvoru pri Kranju že štirinajstič zapored organiziralo delovno srečanje v zveznem merilu. Glavni temi sta bili: Prevod kot estetski fenomen in A.T.Linhart - prevajalec in prirejevalec. Številni referati so s filozofskih, estetskih in pragmatičnih vidikov osvetlili to pestro in zapleteno problematiko. V počastitev stoletnice rojstva in v spomin dvajsetletnice smrti Fr. Bevka - po čudni in izjemni igri usode je umrl 17. septembra, prav na dan, ko je dopolnil osemdeset let - sem podpisana izbrala za svoj referat zgoraj navedeni naslov. Njegova bogata literarna dediščina je pravcati mozaik življenja. Zapisal je, naj tenko prisluhnemo njegovi napisani besedi »na dnu izraza je skrit moj pravi obraz - kot sta ga sklesala usoda in čas«. Tudi Bevk si je vneto prizadeval prisluhniti umetniški besedi različnih ustvarjalcev, saj se je poleg pisanja, ki mu je bilo poglavitno življenjsko poslanstvo, skoraj dvajset let - med dvema vojnama - ukvarjal tudi s prevajanjem, predvsem iz nemščine ali iz drugih jezikov po nemški predlogi, pa tudi iz bolgarščine, češčine in poljščine. Že 1919 je s psevdonimom Ivan Bežnik po nemški izdaji prevedel Narod, ki izumira Fritjola Nansena (izdala Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani). Nato je po nemškem izvirniku priredil ljudsko dramo v 5 dejanjih Lovski tat (psevdonim Franc Seljak). Leto kasneje so po nem. prevodu v prej omenjeni knjigarni izšle Povestice R.Tagora, pet let nato Otroci stepe - narodopisne črtice o Kirkizih in Turkmencih - po nem. predlogi. Goriška Matica je leta 1929 izdala nekaj Revmontovih povesti v Bevkovem prevodu po izvirniku, isto leto je iz bolgarščine prevedel delo Hadži Ahil in druge povesti Ivana Vazova (založila Književna družina LUČ v Trstu). Bevk je iz lužiške srbščine prevedel Ponesrečena zaroka in druge povesti Miklavža Bjedricha (založba LUČ, Trst). Leta 1931 je poslovenil iz poljščine - pod psevdonimom Julče Božič - roman Elize Orzeszkove Kme-tavzar (Goriška Matica). Po nemški predlogi je prevedel roman Krvnikova vrv Aleksandra Petofija (založba LUČ, Trst 1934), s psevdonimom Jerko Jermol: Naseljenci, divjaki in otroci Johna Godvna (ilustriral Milko Bam-bič). Bevk je po tujih izdajah izbral in prevedel Vesele zgodbe avtorjev: Twain, Maupassant, Čehov, Nušič, Hašek, Averčenko, Ilf Petrov in V. Ka-tajev. Ilustracije je prispeval Avgust Černigoj, zbirka je izšla v Gorici 1936. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani je izdala leta 1938 njegov prevod Ivana Vazova Pod jarmom, 1. in 2. knjiga, Bevk je delo prevedel iz bolgarščine, iz češčine pa roman Hordubal Karla Capka, ki je 1939 izšel v Gorici. Bevk je na Vršeh nad Čepovanom 1944 prevedel in uredil zbirko Branka Čopiča Našim pionirčkom, iz nemščine 1946 žaloigro-enodejanko Ivane Franza Kranevvittra ter 1961 mladinsko povest iz bolgarščine Car Nespanko Sveto-slava Minkova. Z bolgarskim redom Cirila in Metoda - najvišje odlikovanje, ki ga more prejeti kak tuj državljan -je bil Bevk odlikovan leta 1967. Po osvoboditvi ni več prevajal, saj ga je ustvarjalna sila kar naprej priganjala k literarni izpovedi, predvsem pa je pisal mladinska dela, ki so si v prevodih naglo utirala pot po Jugoslaviji, v sosednje države in tudi v daljne dežele. Redko pa je zaslediti prevode njegovih literarnih besedil, ki Gema Hafner 1207 Rapsod Primorske so nastala med vojnama, čeprav je avtor obravnaval pestro motiviko: posegal je v zgodovino tolminskih puritov, opisal psihične stiske v mestnem okolju, vzpone in poraze poslovnežev iz Gorice in Trsta, kraške kamnarje in slovenske ribiče, brhka vipavska in briška dekleta in žene, ki so se pehale za zaslužkom v babilonskem mestu ob Nilu, pa številne pretresljive zgodbe iz prve svetovne vojne. Leta 1936 je Antonnv Klančar iz Clevelanda prevedel v hrvaščino Bevkovo enodejanko V kaverni za Slavonsko revijo, in še isto leto je bilo besedilo, s sodelovanjem Fl.Noves, objavljeno v angleščini v Londonu. Leta 1937 je Umberto Urbani (Urbanac) v Milanu objavil v italijanščini Kresno noč in 1939 Smeh (s spremenjenim naslovom: Ko seje moj oče smejal). Leta 1940 je Koloman Geraldini iz Bratislave, ki je nekaj časa študiral slavistiko na ljubljanski univerzi, v slovaščino prevedel Bevkovo najpomembnejše delo Kaplan Martin Čedermac (izšlo je 1938. v Ljubljani, izdala Slovenska matica, avtorjev psevdonim - Pavle Sedmak). Čedermac je postal Bevkov sinonim, saj je bil neuklonljiv glasnik svobode, sožitja in pravičnosti. Ta povest je v srbohrvaščini - prevajalec Milan Rakočevič - izšla v Beogradu 1955, v Varšavi 1965, v poljščino jo je prevedel Marek Antoni Wasilewski, v madžarščino Orsolva - Urška - Gallos, knjigo je izdala znana založba Evropa v Budimpešti 1979. Bevk je bil globoko zasidran v domačem okolju, znal je tenko prisluhniti utripu življenja, zato je subtilno opisal svet svojega otroštva na hribovski samoti, socialne stiske na domačijah pod Kojco in Poreznom, tegobe otrok in mladostnikov v teminah fašizma, pretresljive usode trpinov in borcev, ki so med drugo svetovno vojno sledili ognjeni ptici upora, gozdovi pa so jim bili oaza in trdnjava svobode. Njegova mladinska literarna besedila so prevedena v šestnajst jezikov, v nekaterih le nekaj zgodbic, črtic in pravljic, spet v drugih po dvoje ali troje najbolj znanih del, kot so: Grivar-jevi otroci, Pestrna, Mali upornik, Črni bratje in Tonček. Ni zaslediti, da bi bil kdo prevedel Bevkov avtobiografski tekst - Tatic in prikupno povest Lukec in njegov škorec je prevedla samo mladin. pisateljica iz Zagreba Andelka Martič. Nekaj njenih številnih prevodov Bevkovih del je bilo ponatisnjenih v Sarajevu. Tudi v Beogradu, v Skopju in v Prištini (Rilindija) so izdali kar precej njegovih knjig ter nekaj krajših besedil ob desetletnici pisateljeve smrti. V vseh metropolah socialističnih držav so založbe uvrščale v svoje programe mladinske uspešnice primorskega rapsoda, ki pa so si utrle pot tudi na Zahod. Priletna doktorica etnologije Else Byhan, ki se je večkrat mudila v Ljubljani, je prevedla nekaj krajših Bevkovih besedil pa tudi knjigi Grivarjevi otroci in Tonček: dela so izšla v raznih mestih - Reut-lingen, Lengerich, Kassel, Basel, Bern. Peter Klepec - v prevodu Selme Houstrup-Jensen - je bil objavljen 1959 v Kopenhagnu. Ezio Martin je v italijanščino prevedel priljubljeno besedilo Pestrna (Zurich 1957), dve leti pozneje je sledil ponatis v Torinu. Tudi na Daljnem vzhodu so predstavili našega znanega mladinskega pripovednika: Joriu Mijura je po nemški izdaji v japonščino prevedel Grivarjeve otroke in Pastirce, knjiga je izšla v Tokiu 1970, avtor izvirnika pa je že zelo oslabel z drhtečo roko napisal prisrčen predgovor japonskim otrokom, to je bil tako rekoč njegov svojevrsten labodji spev. Vsekakor so praznovanja v Bevkovem jubilejnem letu spodbudila - zlasti mladino - k branju njegovih del, ki jih preveva toplina človečnosti. In zbudila željo obiskati v tihotni Zakojci njegovo okusno preurejeno rojstno hišo s pregledno spominsko sobo, kjer v pristnem okolju zaživi 1208 Gema Hafner njegov otroški svet, si v idrijskem gradu ogledati njegovo ljubljansko delovno sobo, odprto že leta 1971, kjer je vse tako razvrščeno, kakor je bilo v njegovem stanovanju v Puharjevi ul. 3, z lično ljubko malo figuro na pisalni mizi - z lukarico, ki so mu jo podarili učenci iz Gorišnice pri Ptuju ob zadnjem obisku: rad je zahajal med šolarje - vse do poslednjih mesecev ... In prav gotovo so mnogi obiskali njegov grob v tihotnem gaju smrti v Solkanu pod goro Sabotin, kjer seje 20. septembra 1970 zbrala velikanska množica - veliko, veliko preprostih ljudi: bilo je slovesno, žalostno in prisrčno slovo od velikega rojaka, ki je vselej pokončen za ceno številnih žrtev tudi s peresom branil osnovne pravice ogroženega ljudstva. Praznovanja oživljajo spomin, ki kljubuje času in smrti ter ohranja radost življenja in solze - bisere bolečin. Ustvarjalec nam prepušča v spomin svojo umetnino in z njo ostaja med nami.