ženevske novice 

Glasilo Združenja ženevskih Slovencev(Bulletin de l ’Association des Slovčnes de Genčve) 
Številka 57, leto XXVII, november 2018 
Fotografija na naslovnici: Val Mitrovic 



2 
Premišljevanja 
in memoriam Pavla Suermondt Draga mamica 
Moja Pavla 
razstava Metka Vergnion, fotografinja knjiga Amalija Mikša: Vražji grižljaj 
kultura Podvodni angel 
kako živeti Minimalisticno veganstvo 
potovanja Slovenske cebele v Avstraliji 
ne pozabite 



bo
svo
Kaj ni svoboda nekaj, po cemer vsi hrepenimo? Da odlocamo sami o svojem življenju, da se osvobodimo odvecnih stvari? Mogoce smo celo bolj svobodni kot se zavedamo, a se najveckrat sami zapremo v zapore svojih predstav, spominov, predsodkov. Ce damo svojemu duhu možnost, prostor, v katerem lahko zadiha 
da
in zacveti, lahko hitro vidimo trajne sadove svojih dobrih odlocitev. Je to lahko narediti? Mogoce lažje kot si mislimo. Potreben je pogum, odprto srce, veliko ljubezni ... vse to pa že imamo, le zavedamo se ne. V svetu, kjer nas pitajo s alarmantnimi novicami, vse slabšo hrano, kjer moramo vse vec delati in si potem 
za nagrado kupovati stvari, ki nas ne veselijo dolgo, je svoboda nekaj, cesar se celo bojimo, saj je niti ne razumemo vec dobro. 
Da bi bili svobodni, se moramo najprej osvoboditi strahu. Strahu pred neznanim, drugacnim, pred izgubo, pred boleznijo, pred pomanjkanjem, pred bolecino. Vcasih moramo dati možnost cudežu življenja, da nas objame, moramo verjeti ali pa vedeti, da je za nas poskrbljeno. Verjamemo, ce smo verni. Vemo, ce to tudi izkusimo. 
Ta številka novic je posvecena naši pokojni Pavli Suermondt. Nekaj drobnih, ljubecih spominov na našo pogumno umetnico, ki je v življenju iskala svobodo in našla pogum, da je, kljub vsem preprekam, delala stvari, ki so jo veselile. Postala je odlicna slikarka in v zadnjih letih tudi kiparka. Vedno vzpodbudna in nasmejana, kljub krhkemu zdravju. "Meni je vsako leto podarjeno, že zdavnaj bi morala umreti, pa kar živim," mi je vcasih rekla, a vseeno me je pretreslo, ko je kar nenadoma umrla. Imela je 85 let, a še toliko planov sva imeli. 
Pogovarjala sem se z Njegovo Ekcelenco gospodom Vojislavom Šucem, našim veleposlanikom pri OZN v Ženevi, ki ima hkrati tudi odgovorno vlogo predsednika Sveta za clovekove pravice pri OZN. To je trenutno najvišja pozicija, ki jo Slovenija zaseda v OZN. Te naslove navajam zato, ker je gospod Šuc eden najbolj simpaticnih diplomatov, kar jih poznam in ki se ne hvali s titulami, kot je to mnogokrat obicaj. Osvobajajoce, mar ne? 
Naša umetniška fotografinja Metka Vergnion je imela letos spomladi v Galeriji Fotografija v Ljubljani veliko in pomembno retrospektivno razstavo svojih del. Na otvoritev so prišli ljudje iz vseh koncev in lepo je bilo srecati stare znance, med njimi tudi dva bivša ambasadorja v Švici. 
Amalija Mikša je napisala knjigo, njen prvenec. Preberite si kratko recenzijo, potem pa seveda preberite tudi knjigo, saj govori o Vražjem grižljaju. 
Na potovanju po Avstraliji sem obiskala dva panja slovenskih cebel, ki živijo v vrtu naše ambasade v Canberri in srecala mlado dekle, Slovenko, ki piše o minimalizmu in veganstvu. Ena sama svoboda, ko živiš tako kot svetuje, res! 
Sonja Montanini je napisala clanek o našem dobrem in veselem župniku Davidu, za kar sem ji res hvaležna. Tudi našega starega znanca, pisatelja Andreja Rozmana Rozo sem nekako nagovorila, da napiše nekaj o svobodi. Lucka Zega pa je napisala svoje spomine na Pavlo v tako lepi francošcini, da sem se odlocila, da tekst pustim v originalu. Za Pavline vnuke. 
Kaj naj vam zaželim v tem novem letu? Da bi bili zdravi, veseli in cimbolj svobodni. Da bi se obdarovali med seboj z ljubeznijo in razumevanjem, s povabilom na domace kosilo ali vsaj na piškotke ali s karto za gledališce. To so izkušnje, ki jih ne pozabimo, ker niso minljive. Želim vam, da najdete v sebi najboljše stvari in jih z nasmehom na obrazu nosite vsak dan. 
Lucka Košcak 

PREMIŠLJEVANJA 

Kruh in kamen, V krogu roka kruh podaja, stara rana, nova hrana, dobiva in razdaja roka, brana, trda zemlja Nekje v globini nepoznani, razrahljana, zrno pije in klije v solzah nova misel je vsejana. 
zadržanih, Njiva kruha, zlata rjuha ki pojijo mojo njivo. 

s trdim jeklom preorana, Jaz pa cakam prerojenja custva mehka so sredica: Pavla Suermondt 

VOJISLAV ŠUC 
Veleposlanik RS pri OZN in predsednik Sveta za clovekove pravice pri OZN 
Gospod Šuc je zelo zanimiv in prisrcen sogovornik, ki kljub svojim visokim funk­cijam, ostaja skromen. Ko mu omenim, da je edini Slovenec na tako visokem in odgo­vornem položaju, se le zasmeje in rece, da je tu tudi gospod Ceferin. Pogovarjava se v sejni sobi našega predstavništva v Ženevi,kjer si je, kljub prenatrpanemu urniku, vzel cas za Ženevske novice. 

V Ženevi ste že peto leto kot veleposlanik RS pri OZN, od letošnjega prvega januarja pa ste postali tudi predsednik Sveta za clovekove pravice pri OZN. V teh casih zelo odgovorna in naporna naloga. Prosim povejte mi kaj 
o vašem delu. 
Postati predsednik Sveta za clovekove pravice je seveda cast za našo državo,a hkrati izjemno naporna naloga. Skrbeti moram za cim bolj brezhiben potek zasedanj Sveta, pomagati pri razreševanju številnih obcutljivih vprašanj in zapletov med državami, hkrati pa navzven predstavljam obraz Sveta, skrbim za njegov ugled, ucinkovitost in vidnost v mednarodni skupnosti. Svet je centralno telo znotraj OZN, ki skrbi za zašcito in promocijo vseh clovekovih pravic povsod po svetu. Je srce clovekovih pravic znotraj OZN. Države clanice Sveta nadziramo stanje clovekovih pravic po svetu in dajemo priporocila in zahteve za izboljšanje stanja v vseh 193 clanicah OZN. Nihce ni izvzet. Pri delu Sveta sodelujejo tudi številne nevladne organizacije. 
Kakšen pa je odnos držav do Sveta za clovekove pravice in nasploh kako spoštujejo clovekove pravice? 
Res je, da nekatere države ne želijo da jih mednarodni mehanizmi, kot je Svet za clovekove pravice nadzirajo, zatrjujoc, da je spoštovanje clovekovih pravic stvar vsake države, ali jih želi spoštovati ali ne. Vendar je tak koncept v današnjem casu popolnoma nesprejemljiv. Obstajajo mednarodno sprejeti standardi clovekovih pravic, ki jih morajo spoštovati vse države. In prav Svet za clovekove pravice s svojimi opazovalnimi in preiskovalnimi misijami na terenu opozarja, kje se ti mednarodno sprejeti standardi kršijo. Nekatere države, predvsem države v razvoju trdijo, da je nujen najprej razvoj da bi lahko spoštovale clovekove pravice vendar pa na primer odnos do drugacnih,gejev, albinov v Af riki, obrezovanje žensk nimajo prav nobene povezave z ekonomsko razvitostjo posamezne države. 

Kako se mednarodna skupnost odziva na begunsko krizo v svetu? 
V teh kriznih casih, ko preko meja bežijo valovi beguncev, je seveda neizbežno,da se na to ustrezno odzovemo. Ceprav smo v Evropi precej zaskrbljeni kar se tice beguncev, moramo vedeti, da jih gre veliko vec na jug, kot na sever. To dejstvo govori, da to ni le evropski problem temvec svetovni. Res pa je, da tako velikemu številu beguncev v Evropo, in sploh na severni del sveta, še nismo bili prica.Evropa ni bila pripravljena. To ustvarja strahove, ksenofobijo, nacionalizmi se vse bolj sirijo, vcasih smo poznali izraz šovinisticni nacionalizem, tega je vse vec in vec. Namesto, da bi cloveštvo napredovalo, se vlade odlocajo, da zapirajo meje, tudi mediji pomagajo pri ustvarjanju napetosti in ne vem, kam bo to pripeljalo. Zelo pomembno je, da se je na ta problem odzvala tudi OZN,ki bo letos decembra sprejela globalni dogovor o beguncih in migrantih, ki bo zagotovil vecjo koordinacijo in delitev bremen med državami na tem podrocju. 
Kako vidite spremembe v današnjem svetu in kako le te vplivajo na odnose med državami? 
Svet, ki se je v prejšnjih desetletjih vse bolj združeval, multilateralizem je bil vse bolj živ, v ospredju so bili naši napori, da bi probleme reševali skupaj,sedaj pa se vse bolj drobi. Države se skušajo dogovarjati le bilateralno, velike države, kot je na primer Amerika izstopajo iz nekaterih mednarodnih organizacij. Avtoritarni režimi po svetu se vse bolj množijo, te države potem gledajo ena drugo in se posnemajo v slabem, ce na primer vidijo, da ni nobenih posledic, ce se ena država stori najhujše, potem lahko tudi oni. Ni vec svetovne morale, da ko nekaj slabega narediš, te je sram pred svetom. Ni strahu pred kaznovanjem. Imamo sicer Varnostni svet s posredovanjem in sankcijami,imamo mednarodno kazensko sodišce, imamo Svet za clovekove pravice, ki raziskuje poroca in opozarja, a opozorila ne zaležejo vedno. Kajti, ce te vlade vse te norme zavracajo, se klici mednarodne skupnosti ne slišijo. Vprašanje je, ali bo v svetu prevladalo mednarodno pravo, ali vladavina posameznih globalnih in regionalnih sil. 
Nam lahko zaupate vase osebno mnenje, kako bi se dale stvari bolj efektivno rešiti? 
Rešitev je v medsebojnem sodelovanju predvsem preko multilateralnih orga­nizacij kot so OZN, EU, Af riška unija in druge regionalne organizacije. V sled številnih regionalnih spopadov, humanitarnih kriz, podnebnih sprememb,drasticnega povecanja beguncev in migrantov v svetu je prav OZN še vedno tista organizacija, preko katere države skupno poskušajo naslavljati te izzive.Ce bi jih reševala vsaka država zase, bi to pripeljalo do nadaljne f ragnatacije sveta in do kaosa, zato sem zadovoljen, da je Slovenija ena od tistih držav, ki se zavzema za skupno multilateralno reševanje svetovnih problemov. 
Lucka Košcak 

7 





in PAVLA SUERMONDT memoriam 
8 
Letos junija je nenadoma odšla naša 
zlata Pavla. Veckrat mi je rekla, koliko 
podarjenih let že ima, glede na to, da so 
ji zdravniki pred štiridesetimi leti, po 
transpalantaciji obeh ledvic, prognozirali 
le še deset let življenja. Ona pa je kar 
živela, kaj živela, bila je bolj živa od 
vecine nas, tako da sem kar pozabila na 
to, da ima ima že 85 let. Še pred nekaj 

meseci sva delali plane, kako se bova skupaj peljali letošnje poletje še enkrat pogledat njen ljubi dom v Sloveniji.Planirali sva clanke za Ženevske novice. Pavla je znala vse: slikat, kiparit in tudi dobro pisat. Lani jo je namrec obiskal Andrej Rozman-Roza in tako je bila pocašcena in srecna, da je hotela napisat clanek o tem. Pogovarjali sva se o prevodu njene knjige v slovenšcino; vse je bilo usmerjeno v bodocnost, kot da bova vedno živeli. 
Potem pa dobim sporocilo na en lep junijski vecer, da je Pavla za vedno odšla. Bilo mi je, kot da mi je umrla mama, taka prava, ljubeca mama.Tolikokrat mi je pisala ali me poklicala z Zlata Lucka. Nihce me ni klical tako, z velikimi crkami. Dolgo sem jokala in tudi na pogrebu, ko bi morala povedati kaj res lepega v njen spomin, sem v tišini, skozi solze,gledala njeno družino in prijatelje, reci pa nisem mogla skoraj nic. Kako naj v nekaj minutah opišeš vso njeno velicino, vso bolecino izgube. Škoda je je, naše Pavle, tiste dragocene ženske in umetnice, ki je imela pogum zacenjati znova, zamenjati nekaj držav in poklicev in biti hkrati vedno tako cudovito posebna, urejena in lepa. 
Vidim jo, mlado dekle iz Podnanoške doline, ki je kot otrok trpela pod italjansko fašisticno okupacijo, ko si ji branili govoriti njen najlepši in najljubši jezik. Ceprav mila in nežna, je vcasih zarobantila, ce je kdo na naših srecanjih ženevskih Slovencev samo poskušal kritizirati partizane in rehabilitirati fašiste ali njihove domace pomagace. Vidim jo, mlado uciteljico na osnovni šoli v Cicariji, ki sama uci 60 otrok, cele dneve jim zraven še kuha in prenoci tiste, ki so doma tako dalec, da ne morejo vsak dan prehoditi tako dolge poti. Tu se je kalila njena moc in pogum nositi veliko stvari naenkrat. Vidim jo, mlado študentko, ki se pride v London ucit anglešcino in tam spozna moža svojega življenja, ki mu sledi v Holandijo, od koder se z dvema cisto majhnima otrokoma preseli v Ženevo in tam ostane. Kupi hišo, študira, najde službo, vzgoji otroke,dobi dva vnuka, zraven pa dela še vse ostalo. Predvsem veliko slika. 
Njene slike so njena notranjost. Njena moc, njena milina. 
V oporoki je svoje slike zapustila vsem svojim prijateljem, slovenskim in švicarskim. Njena hcerka, ki je skladateljica in pevka otroških pesmi, in njen sin, slikar, sta organizirala srecanje v njeni hiši, kjer so si vsi lahko nekaj izbrali. Radodarna še po smrti. 
Ni odšla dalec. Nasproti njenega vrta v Confignonu, samo cez cesto, je malo, ljubko pokopališce. Tam pociva njeno telo, tam smo ji ob grobu še zadnjic zapeli: Mi te imamo radi, Pavla, prav zares ... 
Tako rada je pela in mojega pokojnega moža Cyrila je naucila kar nekaj slovenskih pesmi. Mogoce sedaj kje pojeta skupaj. Njena duša se najbrž radostno ozira po novih motivih za njene angelske slike. 
Leti v miru, ljuba Pavla. 
Lucka Košcak 

9 

Draga mamica 

Odšla si in se kar ne morem verjeti.
Ne morem si niti zamisliti, da si nekje drugje.
Kadarkoli sem ti v zadnjih letih telefonirala, si rekla ko si dvignila 
slusšlko: "No?" 
To vprašanje je okvirno pomenilo:

Kaj je zdaj?

10
Kot uvertura v vprašanja, kaj se je novega zgodilo, kako noge, kaj si 
jedla, kaj je rekel doktor in nepozabni pogovori o kuharskih receptih,
oblekah ... 
In pogovor je šel naprej o vremenu, vrtu, prebrani knjigi, koncertih. 

Ampak ta "no?", ti dve crki so bili kot dva mala kljucka, ki sta odpirala 
najin vsakdan.
Nic globoke filozofije, ampak konkretno o življenju.

Ti mali "no?" mi bodo manjkali odslej, ta nespremenjiv ritem. 

Odslej tega ne bo vec.
A ko si recem danes: No? In Zdaj?, zacutim cudovit val energije, ki me 
boža in mi govori: Ajde, Saša, skoci, nadaljuj ! 

Hvala ti za ta cudovit elan 

življenja, ki si mi ga dala ! Te imam rada, Mamica ! 
Sasa Suermondt 


Moja Pavla 
Pour moi, c’est comme si Pavla avait toujours été lŕ, dans mes souvenirs d’enfance, ou nous jouions avec Saša et Robi dans leur jardin. C’était une amie de la famille, une maman attentive, proche de la mienne. 
Bien plus tard, j ’ai découvert une femme forte et indépendante, qui est allée jusqu’au fond de sa vie intérieure, exprimée dans ses magnifiques tableaux, l ’authenticité de sa personne, l ’écoute sans jugement, l ’esprit ouvert, l ’amitié fidčle. 
Elle aimait partager, notamment en chantant, quand nous nous retrouvions ŕ plusieurs, les chansons de sa jeunesse, dont elle connaissait un large répertoire. C’était des moments trčs chaleureux. 
Lorsque en ouvrant mon mail tardivement, et appris avec émotion son départ, une petite chanson est venue spontanément ŕ mon esprit,souvent chantée avec elle, une petite chanson que tout le monde connait en Slovénie, et que nous avons finalement partagé pour elle, autour de sa tombe, en face de son jardin; 
"mi te imamo radi, radi radi radi……..Pavla prav zares" 
Lucka Zega 

11 





oDAVID TALJAT 
seb 
no
Prijazna beseda in prisrcen nasmeh je bil prvi vtis, ki ga je naredil name naš gospod župnik, mag. David Taljat. Redno in zvesto nas obiskuje vsak prvi petek v mesecu v župniji St. Jean XXIII v cetrti Petit-Saconnex v Ženevi, kjer se zberemo pri slovenski maši. Kljub dolgi vožnji z vlakom iz Züricha je David vedno dobre volje. Vcasih je obisk vernikov malo manjši,a tega nam nikoli ne ocita. Njegova beseda je vesela, nam daje snov za premislek pa tudi pogum v težji dobi življenja. 
12
Spomnim se prve maše z njim v Domaine de la Vigne Blanche na obrobju Ženeve. Maša je potekala na prostem, bil je cudovit soncen dan in zbralo se nas je kar lepo število Slovencev. Cisto preprosta miza z belim prtom je služila za oltar, ki so ga krasile pisane poljske cvetlice. Sedeli smo v senci jabolk na trati in prisluhnili njegovi lepi in življenski pridigi,pa tudi njegovemu lepemu glasu. David se ukvarja tudi z glasbo in je 
posnel že nekaj CD-jev in videospotov. Potem smo imeli maše vec let v cerkvi Ste. Jeanne de Chantal na Servette. To cerkev sta našla pokojna zakonca Verena in Bogdan Zega. Oba sta bila temelj naših srecanj in redna obiskovalca maše. Gospod Bogdan Zega je bil ustanovitelj in dolgoletni predsednik Združenja ženevskih Slovencevin prvi urednik našega casopisa Ženevske novice. Vsako naše srecanje je bilo prijetno in duhovno bogato doživetje. 
David vsako leto tudi organizira razna romanja, eno izmed njih je v priljubljeno švicarsko romarsko središce Einsideln. Ceprav je pot iz Ženeve precej dolga, mi je to romanje ostalo v zelo lepem spominu. 
Letos je David slavil dvojno pomemebno obletnico: srebrnomašni jubilej, 25 let duhov­ništva in tudi 50 let življenja. V imenu vse naše skupnosti želim izraziti jubilantu vse spoštovanje in zahvalo za njegovo prehojeno duhovniško in življensko pot. Hvaležni smo mu za njegovo vztrajnost, predanost, zvestobo in dobro voljo. 

Naj te dobri Bog še naprej obilno blagoslavlja, naj ti naklanja trdnega zdravja, da se bomo še velikokrat srecevali tukaj v Ženevi! Bog te živi! 
Sonja Montanini 



METKA VERGNION,FOTOGRAFINJA 
Metka Vergnion je znana fotografinja, na­ša dolgoletna aktivna clanica Združenja,ki je dolga leta živela v Ženevi, še prej pa na razlicnih koncih sveta, od Monaka do Hongkonga. Zadnje leto živi med Lizbono in Amsterdamom, med svojim novim domom in domom njenih vnukov.Dolgonoga popotnica, lepa kot vila, ved­no nasmejana in radovedna in v vseh pog­ledih prava lady. 

Poznava se še iz mojih študentskih let v Ženevi, ko se je s fotografskim aparatom diskretno sprehodila med mojimi skulpturami in jih naredila še lepše. 
raz
Metka še vedno zvesto prihaja na naša srecanja v Ženevo, ne glede na to,kje trenutno živi. 
sta
Letos spomladi je imela v Galeriji Fotografija v Ljubljani pregledno raz­stavo, s katero je predstavila 46 let svojega dela. Ob tej priložnosti je 
va
izšla cudovita knjiga njenih fotografij, ki jo je pomagal oblikovati njen sin Benjamin Vergnion, uspešen poslovni mož, ki je prišel na otvoritev iz Amsterdama z vso družino. Pa ne samo on, na otvoritvi so bili tudi njeni prijatelji iz Ženeve in drugod: gospa Amalija Mikša s soprogom Francem Mikšo, gospod Matjaž Kovacic, gospod Aleksander Ceferin in še mnogi drugi. 
Takole je o njeni razstavi napisala umetnostna zgodovinarka Renata Stebih: 
Metka Vergnion: Fotografije 1971- 2017 
Vizualne pokrajine, skozi katere vodi gledalca Metka Vergnion v svojih delih,zaznamujejo osebne tematike, razlicna kulturna okolja in raznoliki tehnicni pristopi. Njen odnos do fotografskega medija je vedno raziskovalen. Z uporabo kreativnih tehnicnih postopkov ustvarja nove fotografske paradigme in nacine vizualne pripovedi. Metka Vergnion je rojena v Ljubljani. Fotografijo in film je študirala v Parizu na visoki šoli École Nationale Supérieure Louis Lumičre.Trenutno biva v Lizboni na Portugalskem. Svet fotografije ji že v zgodnjem otroštvu predstavi oce, priznan slovenski fotografski umetnik in pedagog. Sprva kot del igre, kasneje pa jo medij pritegne kot sredstvo likovnega izražanja.Posveti mu študij in vecji del življenja. Že od prvih zacetkov jo navdušujejo neizmerne možnosti, ki jih fotografija ponuja za realizacijo kreativne izpovedi.Veliko casa posveti delu v temnici, ki ji služi kot laboratorij za transformacijo realnega v sanjsko. Fotografska podoba jo zanima na specificen nacin. S pomocjo 

raz
tehnicnega raziskovanja in eksperimentiranja, ki dolocata njen likovni izraz,
sta 
va 
prevaja fotografijo iz primarnega fotografskega v likovni jezik. Zacetne,crnobele, analogne serije v 80. letih zamenja barva. Z direktnim nanašanjem ali s pomocjo kemicnih postopkov jo dodaja izhodišcnim crno-belim fotografijam.Stalnica v njenem izražanju so izraziti graficni poudarki, ki z vsakim ciklom evoluirajo. Obsežen opus je raznolik tako v vsebinskem kot v tehnicnem smislu in izjemno bogat v pretanjenem, zelo osebnem podajanju lastnega obcutenja sveta. Razvidno je, da avtorica sledi dogajanju na polju avtorske fotografije in umetnosti ter da jo zanima tudi tehnološki razvoj medija. Tako ostaja njeno eksperimentiranje in raziskovanje ves cas sveže in drugacno, likovni izraz se od cikla do cikla razlikuje. Zgodnja dela so izrazito graficna, monokromna.Njihova likovna govorica je plakatna, motivika zreducirana v simbolne znake,obrise. Sledijo obdobja konceptualnih, sekvencnih serij fotografij Avtoštudije, Moški, Dogodek, kjer je pripoved introspektivna, intimna, nevsiljivo cutna.Prestop v barvo je postopen. Najprej kolorira rocno, pozneje kemicno. Osnova so še vedno crno-bele srebrobromidne povecave. V seriji portretov in aktov je nacin nanosa barve gestualen, skoraj slikarski. Intenzivni barvni kontrasti in abstrahiranje kul-minirajo v seriji Mimoidoci, ki odraža dinamicnost njenega življenja. Serija, ki jo oznacujejo polja žarecih barv – kromaticnih vibracij, oznacuje prelomnico v nacinu obdelave slike, iz analogne preide v digitalno. Motiviko prilagaja vedno novim okoljem. Posebno pomemben je njen 

16
stik s Kitajsko v 80. letih, takrat nastaneta seriji Kitajske impresije ter Made in HK. Prizori iz vsakdanjega življenja se prepletajo z graficnimi elementi kaligrafije. Ob srecanju s kulturami Daljnega vzhoda, najprej s Kitajsko, nato z Japonsko, jo te povsem prevzamejo in postanejo osrednji vsebinski in estetski poudarek njenega dela. Fokus iz opazovanja cutnega prenese na duhovno. Od leta 2000 je tesno povezana z Japonsko, ki ostaja brezmejni navdih njenega nadaljnjega dela in življenja. Fascinirajo jo tradicionalni aspekti dežele in obicaji, ki jih predstavi v Japonskih trenutkih. Uci se njihovih tradicionalnih vešcin, estetike in filozofije. Vse to se odraža v naslednjih serijah Tišina in Spiritualni vrt, kjer vzpostavi tesen dialog z naravo in duhovnostjo. Likovno komponira izrazito trdne, monumentalne kompozicije, ki odražajo vrednote japonske kulture. V najnovejših delih združuje elemente vseh obdobij:graficnost, vzhodnjaško estetiko in izjemno cutnost za podajanje razpoloženja z izrazito sodobnim nacinom pripovedi v okviru fotografske serije. Serija Osmoza poudarja idejno dualnost, ki jo odlicno podpre s crno-belim pristopom.V Paralelnem svetu razmišlja o viziji dveh svetov, vidnem in nevidnem.
Poudarek je na graficnih elementih in barvi. V likovnem smislu predstavljata seriji sintezo dosedanjega dela, v vsebinskem pa se vracata v zgodnji svet intimnih metafor in metafizicnosti. Skupni imenovalec opusa Metke Vergnion predstavljajo izjemen obcutek za likovnost, kreativna uporaba medija ter intuitivna, avtenticna, arhetipska narativnost. Metka Vergnion pravkar raz­stavlja na Japonskem, kajti
Japonska mednarodna foto zve­za JIPF organizira vsako leto mednarodno razstavo pod pok­roviteljstvom FIAP-a, ki se je Metka udeležuje zadnjih 8 let. Letos je bila otvoritev 21.novembra v Ehime mestnem muzeju v Matsuyami/Japonska.Fotografija je iz otvoritve razstave. 
L. K. 



knji
AMALIJA MIKŠA: VRAŽJI GRIŽLJAJ 
ga
Naša Amalija Jelen Mikša je napisala krasen roman. Imenuje se Vražji grižljaj in izšel je pri založbi Obzorja Maribor. Delo je njen prvenec, a ker je novinarka, zna pisati in zna opazovati. In dokler ga ne preberete, lahko 
le ugibate za kaj gre. 
Novinarka Slavka Brajovic Hajdenkumer je o njenem romanu zapisala:

17 
dostne igrivosti in je bila dalec najnaprednejša novinarka v redakciji in najbrž tudi v informativnem programu neke televizije, ima oboje. Lepo, da je rokopis zaživel v knjigi. V Vražje dobri knjigi. 
Knjigo sem snedla, kot bi bila slasten grižljaj. Je roman o hrepenenju, skritih ljubeznih, prijateljstvu, ki ga lahko nacne nesporazum, o depresiji in motnjahhranjenja, o pricakovanjih moških kolegov, ki lahko, ce niso uresnicena,povzrocijo veliko gorja, pa o lepih ljubljanskih ulicah in nabrežjih. Med drugim je v knjigi zapisano: ''Povprecneži ne marajo ljudi z dušo in ne tistih,ki imajo radi svoje delo.'' Amalija (rekli smo ji naša študentka, ki je svojeznanje izpopolnjevala tudi na Irski filmski akademiji) ni nikoli izgubila mla­
Delo je lirsko obarvana proza. Zanimivo prepletajoce se usode treh prijateljic je avtorica pletla z dobrim obcutkom za dramaturgijo in jezik.Gre za branje, ki lahko poboža dušo ali vzpodbudi k razmisleku o vecnem vprašanju odnosa do ženske. 
Amalija Jelen Mikša je televizijska novinarka. Zacela je pri oddaji Mla­di za mlade (1974-77), delala za osrednje informativne oddaje TV Slo­venija (TV Dnevnik, Tednik, Odmevi in daljše notranje-politicne in go­spodarske oddaje), poznamo pa jo tudi kot urednico, voditeljico oddajAlpe Jadran in Vaš kraj, pa tudi kot scenaristko in režiserko. Njen prvi kratki dokumentarni film Ledena stena (scenarij, režija) so leta 1988s posebnim priznanjem nagradili na Festivalu športnega filma v Torinu. Veckrat nagrajeni dokumentarni film Arnold Rikli-Voda, sonce, zrak pa jekot avtorica tudi sama režirala in zmontirala. 
Z možem, diplomatom in pisateljem Francem Mikšo, imata hcerko Stašo.Z njim je v tujini preživela 16 let (Celovec, Ženeva, Dublin, Bern). Je tudi ljubiteljska slikarka in fotografinja. 
L. K. 

kulPODVODNI ANGEL 
tuLetos spomladi so v morje pri Svetem Juraju pri Senju postavili v morje eno mojih vecjih skulptur. 

ra
Odlili so jo v cement, ker menda v morju bolje vzdrži kot bron, saj ga hitro pokrijejo male školjkice in alge in tako držijo skupaj. Izdelavo skulpture in potep je izvedlo potapljaško društvo Vivera, ki tam deluje že vec kot 
tridest let. Pravzaprav segajo zacetki slovenskega potapljaštva prav v ta kraj, ko je leta 1934 prišlo s kolesi nekaj študentov iz Ljubljane in se tam ucilo potapljat. Maske so bile improvizirane, obleke tudi, a tako se je vse zacelo. 
Ponosna sem, da je moja skulptura že postala lokalna znamenitost in tocka 14 m pod gladino zraven otocka Lisac, kamor se potapljaci, sedaj še iz enega razloga vec, radi odpravijo. 
Tudi sama sem zbrala pogum in šla na tecaj to poletje, tako da sem jo lahko pogledala. Podmorski svet je zame cudovito novo odkritje in sem kar ponosna, ker sem si upala.In morala sem preveriti, kako se angel pocuti. Ko sem plavala okoli nje sem bila srecna, kot že dolgo ne. Vesela sem tudi, da je hrvaška televizija posnela oddajo More o tej skulpturi. V njej je nastopila majhna puncka, ki je izjavila, da bo potapljacica, ko bo velika, da bo šla lahko pogledat podvodnega angela. 
Lucka Košcak 

https://www.youtube.com/watch?v=PG8QXLJ6CQs 

MISLI O SVOBODI 
Kaj vse se groznega je že zgodilo v imenu svobode. V mladosti sem moral 
najprej poslušat, kako so nam partizani izborili svobodo. Potem sem na vsakem izvodu študentskega casopisa Tribuna bral citat Roze Luksemburg „Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugace.“ Kar je bila ostra kritika režima, ki je izšel iz zmage v tako imenovanem narodnoosvobodilnem boju.Na osvoboditvi naroda, le da proti drugemu sovražniku, je temeljila tudi osamosvojitev Slovenije. A tudi zdaj nismo svobodni ne kot posamezniki ne kot narod, saj je svoboda, dokler smo živi, nemogoca. Osvobajanje vodi proti njej, a nas nikoli ne pripelje do cilja. Obcutek svobode je božanski,a je le obcutek in zacasen. Ko je pisalo na nacisticnih taborišcih, da delo osvobaja, je bil višek cinizma, ker je prisilno delo suženjstvo in torej cisto nasprotje svobode. A kot umetnik se pocutim najbolj svobodnega prav zato, ker za preživetje delam tisto, kar me veseli. Zato svojemu delu težko recem delo. Delo recem tistemu delu dela, ki ni kreativno in osrecujoce,ampak nujno zlo, ko moram zato, da idejo realiziram, tudi malo trpet,napenjat možgane in popravljat, dokler z besedilom nisem zadovoljen. In ko sem koncno zadovoljen, sem za zelo kratek cas svoboden. Potem pa se spet ujamem v nekaj, s cimer se moram borit. Tako kot življenje sámo je tudi delo, ki me osrecuje in sem si ga sam izbral, kombinacija nujnosti in svobode. A brez trpljenja ni užitka in brez crne ni bele. In je pravzaprav želja po užitku kriva, da smo živi, namesto da bi bili svobodni in nas sploh ne bi bilo. 
Sicer pa mi je dalec najbližje tista misel o svobodi, ki jo je zapela Janis Joplin in pravi, da je svoboda samo druga beseda za to, da nimamo vec nicesar za izgubit. Pogosto se spomnim obcutka, ko sem se nekoc pri svojih triindvajsetih znašel dalec od doma povsem brez denarja in sem se naenkrat pocutil neverjetno lahkega. Nikoli pozneje nisem vec cutil cesa takega. Zmeraj sem nekaj imel in nekaj hotel. Zato sem preprican,da je revšcina sicer peklenska, a tudi bogastvo ne osvobaja, ampak veže.Ker ne verjamemo, da je nad nami nekaj, kar vse skupaj uravnava, si ne upamo imet le toliko, kot potrebujemo, ampak se pri kopicenju lastnine ne znamo ustavit. Vero v silo, ki ureja svet, je nadomestilo prepricanje, da je življenje borba, zato smo zgradili svet, v katerem eni umirajo od lakote,drugi pa imajo vsega prevec, a zaradi tega niso ne srecni ne svobodni, saj je pomanjkanje ljubezni hujše od pomanjkanja hrane. Da bi se enkrat nehala povecevat razlika med podhranjenimi in vsega presitimi, bi morali ti drugi spoznat, da nas bogastvo bremeni in solidarnost osvobaja. A iz lastne izkušnje vem, da ni lahko zaupat, da bo vse dobro, tudi ce se ne bom boril za zmeraj nove zmage. Pa ceprav se še zdaj živo spomnim, kako sem takrat, ko sem ostal brez vsega, od dobrih ljudi vso pot domov dobil vse, kar sem potreboval. Kot po cudežu. Pri cemer to ne bi smel bit cudež,ampak nekaj normalnega. 
Andrej Rozman-Roza 


MINIMALISTICNO VEGANSTVO 

V Avstraliji sem srecala mlado slovensko pisateljico, fotografinjo in vegan­sko aktivistko Mašo Ofei, ki je letos, skupaj s svojim možem napisala knjigo o minimalizmu in veganstvu. Knjiga se imenuje The Minimalist Vegan in je odlicen vodic, kako se znebiti odvecnih stvari in jesti zdravo in okusno hrano, ceprav v njej ni vec niti masla niti medu. 
"Manj posedovanja, vec socustvovanja!" je njun moto. Knjiga me je popol­noma navdušila, saj sem že prej ugotovila, da odkar vozim vse, cesar imam prevec, v Center druge uporabe, imam vse vec prostora doma, mnogo manj dela s stvarmi in posledicno vec casa. 
Maša je prelepa mlada dama, rojena pred tridesetimi leti v Ljubljani. Ko je imela 8 let, se je vsa družina preselila v Sidney, mama je nadaljevala s svojim delom izdelovanja nakita in postala uspešna, oce, mojster borilnih vešcin, pa je odprl šolo karateja. 
Veganka in minimalistka je že nekaj let. O svojem življenju z možem pišeta blog, kjer se najdejo tudi kakšni odlicni recepti, predvsem pa na nežen in miren nacin vabita k razmisljanju o naši odgovornosti do sebe,do živali, do planeta. 
Pogovarjali sva se v trgovini, kjer dela in kjer je vse brez embalaže, zato moraš prinesti svoje vrecke in kozarce, potem pa sva šli k njej domov.Mimogrede mi je kupila mini termos za kavo, tako da ne bom nikoli vec,ne na letališcih, ne v avionih pila kavo iz plasticnih ali papirnatih lonckov.Tudi papirnati so obleceni v plastiko, sicer bi vse steklo ven. Maša pa prakticno ne dela nobenih smeti. Zato tudi vso zelenjavo kupi na ogromni organski tržnici. In seveda ima vrecke vedno s seboj. 
Kupuje zelo malo in nacrtno, vedno le stvari eticnega izvora, kar pomeni,da surovine za izdelek niso poškodovale okolja in da so ljudje, ki so te izdelke naredili, bili pravicno placani. 
Nikoli ne kupuje na razprodajah, saj tam kupiš stvari, ki jih ne rabiš, samo zato, ker so cenejse. Tudi poceni stvari nikoli ne kupuje. 

"Obleke in cevlje si kupim zelo redko in vedno od ljudi, ki to izdelujejo ... poceni stvari so namrec silno drage ...unicujejo okolje in življenja ljudi, saj da lahko kupimo majico za 9.99 € ali še manj, pomeni da je bila tkanina narejena v Indoneziji, kjer je najcenejše,prepojena s pesticidi, ki nam škodijo,sešita v Bangladešu, kjer so ženske, ki to izdelujejo tako mizerno placane, da se niti preživeti ne morejo, ceprav delajo dvojni delovni cas. Bolje je imeti malo stvari, a tiste lepe in kvalitetne." 

Saj veste tisto o pravilu, da ce nekaj ne nosiš eno leto, daš naprej. Ali to res naredimo, ali pa kar kopicimo stvari in imamo potem samo delo z njimi. 
Ko se pogovarjava o veganstvu, mi postreže z uradnimi podatki o tem,kako je za tako hitre podnebne spremembe najbolj kriva intezivna reja živali. Miljarde litrov vode, sto in sto tisoce hektarjev posekanih gozdov,ki so pljuca planeta, ce odmislimo trpljenje teh živali, s katerimi ravnajo,kot da nicesar ne cutijo. A cutijo vse, bolecino, žalost ob izgubi otrok, le glasu nimajo, kot mi, da bi to povedale. Gotovo da nihce ne bi pojedel svojega hišnega ljubljencka, kos mesa od trpincene in umorjene neznane živali pa z lahkoto. Morali bi se zamisliti nad tem. 
Vendar je Mašina knjiga veder in preprost vodnik na poti proti minima­lizmu in veganstvu. Predvsem pa je sama odlicna reklama za tak nacin življenja. Lepa kot manekenka, a nenalicena, vedno nasmejana, lepo oblecena in v stanovanju, kjer živi, se res da dihati. Pokazala mi je svojo škatlo daril in rekla: "Izberi, ce kaj rabiš! Najina porocna darila so vmes." Zagledala sem se v krasno vegansko kuharico, zelo lep par keramicnih šalck, servete iz organskega bombaža in še marsikaj in ji rekla: "Ma ne moreš mi dajati svojih porocnih daril." "Seveda lahko, tega imam vse po dvoje, rabim pa samo eno. Sicer je res, da rajši poklanjam nematerialna darila, rajši dajem svoj cas, kaj res dobrega za koga skuham, podarim mami in ocetu bon za masažo ali izlet ali karte za opero." 
www.theminimalistvegan.com 

potpostrežena z najboljšim sirom iz indijskih orešckov namazanih na košcke zelenjave in še z marsicem. Tako lepo in preprosto je življenje. 
Vzela sem vegansko kuharico in njeno knjigo, a zraven sem bila vseeno 
ova
L. K. 

nja

SLOVENSKE CEBELE V AVSTRALIJI 
Potovanja so moja najvecja strast, na poti sem najsrecnejsa. Ponavadi so potovanja povezana z mojim delom ali pa grem poslušat kakšno konferenco, ki me zanima. Najrajši potujem sama, ker imam tako vec stikov z domacini. 
Avstraliji. 
Ideja o cebelah je prišla od bivše veleposlanice RS v Avstraliji, gospe Helene Drnovšek Zorko. Letos spo­mladi, na Svetovni dan cebel (tudi to je slovenska ideja), so 20. maja v Ambasadi RS v Canberri naredili sprejem za vse ambasade in takrat so tocili in poskušali med. Vsi so bili tako navdušeni, da se je tudi Švica odlocila, da pripelje svoje cebele v vrt svojega veleposlanistva. Naš novi ambasador v Astraliji, gospod Jurij Rifelj, pa je letos v jeseni pripeljal s seboj iz Slovenije kar cel cebelnjak. 
Seveda sem jih šla pogledat, te našecebele. Z namestnikom ambasador­ja, gospodom Andrejem Kraljem, sva se pogovarjala o pomembnosti cebel pri opraševanju, o tem, kako je od njih odvisna vsa naša lokalna hrana. 

Cebele so moje najljubše živali, tako soncne, tako pametne in delavne.Lahko bi bile naš slovenski simbol, saj jim je veliko ljudi, ki jih poznam,podobnih. Filozof Rudolf Steiner je bil preprican, da so cebele naše pove­zovalke z višjim svetom, za umetnika Josepha Beuysa so bile pomemben del njegovga umetniškega opusa, zanj so bile idealen simbol sodelovanja in povezovanja med ljudmi ... 
Letos sem spoznala italjansko umetnico Julijo Artico, ki dela panje na star nacin, iz slame. Tako je cebelam pozimi toplo. Rekla mi je, da je cebelji panj kot clovesko telo; sama svoje panje klice po imenih in jim ne jemlje medu. Pravi, da ji cebele poklanjajo že cel vrt odlicnega sadja in da ni treba, da jim v zahvalo jemlje še med. 
Slovenija ima odlicno reputacijo kot dežela, ki ljubi in lepo skrbi za cebele.Tako slikovito, tradicionalno in lepo so videti cebelnjaki pri nas. Dalec od gojilnic medu, kot so naprimer v nekaterih krajih v Ameriki ali na Kitajskem, kjer stojijo v dolgih kilometrskih vrstah stotisoce panjev, s cebelami, ki jih hranijo le s sladkorjem in antibiotiki, ker naokoli ni rož. 
L. K. 


POROCILO KOORDINACIJSKEGA SESTANKA 
V mesecu novembru se je Združenje ženevskih Slovencev udeležilo letnega koordinacijskega sestanka slovenskih društev in instuticij, ki je bilo organizarano s strani Veleposlaništva Republike Slovenije v Bernu.Po zacetnem pozdravu namestnice veleposlanice, ga. Alenke Jerak, in kratkem povzetku dela veleposlaništva v preteklem letu so besedo dobila prisotna društva. Poleg predstavitve preteklih, aktualnih in prihajajocih dogodkov je razprava potekala o težavah, s katerimi se srecujajo društva:pridobivanje novih, zlasti mlajših clanov ter pomanjkanje financnih sredstev za organizacijo predstavljata izzive, ki jih delijo vsa društva. Sestanka se je udeležil tudi predstavnik Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Zvone Žigon. Udeležence je obvestil o prihajajocem razpisu,ki društvom omogoca pridobitev nepovratnih sredstev za organizacijo dejavnosti in aktivnosti v letu 2019, ter predstavil projekt evidentiranja in urejanja arhivskega gradiva v slovenskih društvih. Le-ta omogoca slovenskim društvom po svetu, da v sodelovanju z Uradom in Arhivom Republike Slovenije ustrezno uredijo arhivsko gradivo. Sestanek se je zakljucil s kosilom in neformalnim druženjem. 

Urban Furlan 
Piknik ženevskih 
Slovencev 2018 

Kulturni dogodki so vidni na internetni strani: www.bern.embassy.si. Na dogodke se lahko prijavite na Facebook spletni strani: Slovenci v Švici ali Združenje ženevskih Slovencev. 
Prvi petek v mesecu
(razen med pocitnicami) poteka maša v slovenskem jeziku v Ženevi.Za informacije poglejte na stran 
www.slomisija.ch. 
Za informacije v zvezi z 
dopolnilnim poukom slovenšcine poglejte nawww.zrss.si/slovenscina ali www.slovenskiotroci.ch 
Veleposlaništvo RS v Bernu objavlja novice na spletni strani www.bern.embassy.si. 

Urednica: Lucka Košcak 
T: 076 37 97 222 E-mail: lucka.koscak@gmail.com 
Fototgrafije: Lucka Košcak, Tina Deu,
Val Mitrovic, Metka Vergnion,
Dunja Janežic, Saša Suermondt 

Oblikovanje: Petra Petan
Tisk: Partnergraf d.o.o. 

Veleposlaništvo Republike Slovenije
Schwanengasse 9/II,3011 Bern 
T: +41 (0)31 310 90 00
F: +41 (0)31 312 44 14/18
E: vbe@gov.si
W: www.bern.embassy.si 
Veleposlanica:mag. Marta Kos Marko 
Konzulat RepublikeSlovenije
Löwenstrasse 54/II,8001 Zürich 
T: 
+41 (0)44 212 11 27 

g. 
Zvonimir Petek,castni konzul 


Konzulat RepublikeSlovenije
Rue du Scex 18 CH 1950 Sion 
T: +41 (0)27 306 56 10
F: +41 (0)27 306 56 39
E: 
janez.lapajne@jyl.ch 

g. 
Ivan Janez Lapajne,castni konzul 




27 


28