219
Kratkočasno berilo.
Deklica cesarja premodri.
Serbska narodna pripovedka po Vuku Štef.
Neki siromak je živel v pečini iu je imel edino hčerko, ki pa je bila posebno modra; hodila je ubogajme prosit in je učila tudi očeta, kako naj prosi in modro govori.
Eikrat siromak pride do cesarja ia ga prosi, naj bi mu kaj podelil. Cesar ga vpraša: od kod je, in kdo ga je naučil tako pametno govoriti? Siromak mu pove, od kod je, in da ga je hči naučila tako govoriti. „In tvoja hči, od koga se je ona naučila?'4 vpraša cesar. Siromak odgovori: ,5Bog in naša žalostna revščina sta jo naučila."
Cesar mu sedaj da trideset jajc in reče: „Nesi jih svoji hčeri in reci ji, naj mi iz njih izleže piščeta, in dobro jo bom plačal; ako pa mi jih ne izleže, se ti bo huda godila."
Jokaje odide siromak v pečino iu vse pove svoji hčeri. Oua berž pozna, da «o jajca že kuhane, reče tedaj očetu, naj «e poda k pokoju, da bo že ona vse vredila. Oče jo sluša in gre spat, ona pa vzame lonec, ga napolni z vodo in bobom in ga postavi k ognju, in tako bob skuha. Zjutraj pokliče očeta, mu veli, naj vzame plug in par volov in naj gre orat kraj pota, kjer ima cesar po navadi vsako jutro memo priti, in mu reče: „Ko bote zagledali cesarja, vzemite bob, sejajte in govorite: „Hajd! voliči, pomagaj Bog, da bo rastel in rodil kuhani bob.44 Ko vas cesar vpraša: kako more roditi kuhani bob? recite mu: ravno tako kakor se iz kuhanih jajc piščeta izleči morejo."
Siromak posluša hčer, pa gre in začne orati; ko zagleda cesarja, začne upiti: „Hajd! voliči, pomagaj Bog, da rod/ kuhani bob44. Ko cesar te besede sliši, obstano in reče siromaku: „Kako ti zamore roditi kuhani bob?44 Ta pa mu odgovori: „kakor iz kuhanih jajc se piščeta izvaliti."
Cesar si koj misli, da ffa je hči tako naučila; zapove tedaj svojim služabnikom, naj ga pred-nj pripeljejo. Zdaj mu da povesmo prediva rekoč: „Uzemi to in iz tega mi napravi, konopce in vse jadra, kar jih je treba za celo barko; ako tega ne storiš, si ob glavo.44 Siromak z velikim strahom vzame povesmo, ves objokan gre domu, iu vse pove svoji hčeri. Hči ga pošlje spat obljubivši mu, da bo ona vse t storila.
Drugo jutro vzame košček lesa, zbudi očeta iu mu reče: „Nate ta-le košček lesa, nesite cesarju, naj mi iz njega naredi preslico, kolovrat, statve in vse kar je potrebno, in jez mu bom potem berž napravila, kar mi ukazuje."
Siromak posluša hčer in pove cesarju vse, kakor ga je naučila. Ko cesar to sliši, se začudi in začne misliti, kaj bi storil, potem vzame majhen kozarček in reče siromaku: »Na ta-le kozarček; nesi ga svoji hčeri, naj mi ž njim pre-seče morje, da se bo storilo polje.44
Siromak uboga cesarja, solznih oči odide, nese kozarček hčeri in ji pove vse, kar je cesar rekel. Deklica mu reče, naj počaka do jutra, da bo že ona vse storila.
Drugo jutro pokliče očeta, mu da droben zamašek in mu reče: nNesite to-le cesarju, in recite mu, naj s tem zamaši vse izvire in vse jezera, potem mu bom iz morja naredila polje.44 Oče gre in pove vse cesarju. Cesar zdaj vidi, da je deklica veliko modrejša od njega, zapove očetu, da jo pripelje pred-nj.
Ko jo oče pripelje in se oba poklonita pred cesarjem, jo ta vpraša rekoč: „Povej mi, dekle, kaj se najdelj sliši?44 Deklica odgovori: „Slavui cesar, najdelj se sliši grom in laž.44
Zdaj se cesar prime za brado, se oberue do svojih dvornikov in jih vpraša: »Povejte mi, koliko je vredna moja brada?" Dvorniki si začnejo glave ubijati; eni pravijo toliko, drugi toliko; na to deklica vsem odgovori, da niso zadeli in reče: »Cesarjeva brada je toliko vredna, kakor trojni letni dež."
Cesar se začudi in ves vesel reče: »deklica jo je najbolje zadela ;a potem jo popraša: ali hoče biti njegova žena, ker bi brez nje ne mogel živeti. Deklica mu odgovori: „Svitli cesar, kakor želiš, tako naj bode; samo prosim te, da mi z lastno roko list podpišeš; ako bi se kedaj nad mano razserdil in me od sebe zapodil, da smem sabo vzeti iz tvojega dvora, kar mi bo najljubše." Cesar privoli in podpise list. —
220
Čez več časa se cesar res nad njo tako razjezi, da ji reče: „Nečem te več za ženo; poberi se iz mojega dvora, kamor ves in znaš." Cesarica na to odgovori: „Svillicesar, ubogala te bom; samo dopusti mi, da še prenočim tukaj, jutro pa bom sla."
Cesar ji to dovoli. Ko sta pri večerji bila, mu cesarica med vino nameša žganja in nekega dišečega želiša in ga sili piti, rekoč: „Pij cesar in vesel bodi; jutro se bova ločila, in veruj mi, bolj vesela bom, kakor sem bila, ko sem se s tabo zaročila."
Cesar se vpijani in zaspi. Cesarica pa ga naloži in ga nese sabo v skalovito pečino. Ko se cesar v pečini prebudi in vidi, kje da je, vikne: „Kdo me je sem prinesel?" Cesarica mu odgovori: „Jez sem te prinesla." Cesar jo vpraša: „Zakaj si mi to storila? Ali ti nisem povedal, da nisi več moja žena!" Nato mu ona pokaže list rekoč: „Res je, svitli cesar, da si mi to rekel, pa poglej, kaj si na tem-le papirji podpisal: „Kar namreč mi bo najljubše na tmo-jem doma, da ponesem sabo, ko idem od tebe."
Ko cesar to sliši, jo ginjen objame in verneta se zopet oba v cesarski dvor.                                                    Ivan.