sicer pa se na nobeno zgodovino filozofije ne more in ne sme polagati večja važnost; filozofijo je treba pač študirati na posameznem filozofu in sistemu. Kar se tiče posebič krščanske filozofije, je Bazala otrok svoje dobe, ki odklanja transcendentalno pojmovanje svetovnih problemov v zmislu aristotelskega tomizma na teističnih predstavah z utemeljeno etiko, pa tudi ne vpošteva neoaristotelizma vsaj kot zgodovinar, kar je vsekakor tudi z njegovega stališča velika hiba. F. T. Dr. Fr, Ilešič: Izgovor slovenskega knjižnega jezika. Letopis Mat. Slov, za leto 1912. str, 50—67, — Naše pravorečje se nahaja danes nekako v takem stadiju, kakor se je nahajalo naše pravopisje med leti 1850—1865, V pravopisju je bila to doba, ko so se jela posamezna provincialna pismena narečja združevati in se razvijati na podlagi srbohrvaščine in staro-slovenščine. Razume se, da se tako pomemben proces ni zvršil na mah in tudi ne brez težav in boja. Preden je dobila pisava tako obliko, kakršno ima danes, se je ponesrečilo precej poskusov in splavalo nebroj nasvetov in privatnih mnenj po vodi. Tako bo tudi pri pravorečju. Ena naj-prepornejših točk pravorečja je vprašanje o izreki 1-a, Za to se bije boj že nad 50 let. Vprašanje se je vendar že v toliko pojasnilo, da izreka 1-a kot 1 po načelih našega knjižnega jezika ni upravičena. To priznava zdaj že tudi dr, Ilešič v zgoraj omenjenem spisu, ki obravnava in zagovarja izreko 1-a. V jezikovno-zgodovinsko razpravljanje glede 1-a se dr. Ilešič tu sploh ne spušča. On izpoveda misel, da »filologi kot taki ne morejo biti edino kompetentni« (str. 54.) pri reševanju izreke 1-a, zakaj »vprašanja knjižnega jezika so.,, eminentno praktična vprašanja ... in jih je zato motriti ne le s stališča filološke istine, ampak tudi s stališča socialne važnosti . . , Ta socialni moment veleva: Tisto je v knjižnem jeziku najboljše, kar najbolje služi čim najširšemu umevanju« (54). »Knjižni jezik (je) socialno občilo. Pri vsakem socialnem občilu ali prometnem sredstvu je glavna stvar uporabnost, splošna uporabnost« (53) —to je stališče, s katerega upravičuje dr. Ilešič svoj »1«. On priznava sam, da je izreka »u« objektivno upravičena, neupravičena se mu zdi le s subjektivnega psihološkega stališča (56) z ozirom na druge Slovane (60) in z vzgojnega stališča (64). Sam piše dobesedno: »Izgovor l = u (recimo) res ni dialekten . . . Ali samo objektivno znanstveno ni dialekten; subjektivno ali psihološki pa nam je izgovor na »u« znak ali signal dialekta. To prihaja zlasti od tod, ker se pisava edino v tem slučaju razločuje od zahtevanega govora. Trditev, da izgovor ,1' = u ni dialekten«, pravi dalje, »je filo-loška, a ni psihološka. Naš svet č u t i ob tem izgovoru dialekt« (56), »l = u je torej signal dialektnega izgovarjanja sploh; in ker je to, ga odklanjamo« (57), In zakaj čuti naš svet pri takem izgovoru dialekt ? Dr. Ilešič pravi, da zato, ker se samo tukaj loči pisana beseda od govora. »Naš izgovor (čitanje, orto-epija) se krije z našo ortografijo« (55). »Velevažna činjenica je, da smo si vsi, ki se brigamo za pravopisne stvari, edini v tem: v 990/0 odgovarja brez-dvomno izgovor knjižnega jezika pisani, oziroma tiskani besedi ... Le pri 10/0 se ne ujemamo , , , in sem spada baš zlogozatvorni ,1' (56).« »Pisava«, pravi na isti strani, »(se) edino v tem slučaju razločuje od zahtevanega govora.« Seveda, če hoče dr. Ilešič tako rešiti vprašanje slovenske ortoepije, nimamo prav nič proti temu, če še ,1' bere, kakor je pisan; kjer je 990/0 napak, naj bo še 1%! Gospod dr, Ilešič, naša pisava vendar ni češka ali srbohrvaška, da bi se naslanjala na narodno govorico gotovega dialekta in bi se brala, kakor je za dotični dialekt prav pisana! Naša pisava je hodila taka pota, da je treba brati nekaj po zapadnem, nekaj OD BOLGARSKIH ČETAŠEV PREOBRNJENI TURŠKI VLAK. po vzhodnem narečju — kdor hoče namreč brati po načelih knjižnega jezika; komur pa za to nič ni in mu je vse zlato, kakor komu kane — se mu pa seveda za to reč ni treba brigati! In pri nas je večinoma tako, Naj bere zapadni Slovenec še toliko stvari napačno, nič ni hudega, samo da ,1' bereš, s tem vse drugo pokriješ — in nasprotno je vse knjižno strogo pravilno, kar govori vzhodni Slovenec, čeprav je čisto navadno narečje, daleč proč od knjižnega jezika! Seveda, pri nas se za te stvari nihče ne briga — rešuje se samo 1 in nič drugega, odtod taka anarhija v knjižnem izgovoru, odtod toliko knjižnih izrek, kolikor slov. provinc! — Komur je dialektičen samo ,u' in nič drugega, takemu se seveda ne čudimo, ako dolži zastopnike ujevskega gibanja krivde, da še nimamo enotne književne izreke. »Ne dvomim,« pravi dr. Ilešič, »da je sploh pod vplivom ... ,u' jevskega gibanja v novejši dobi na vseh koncih pri nas zopet zavladala jezikovna anarhija in iz komaj dosežene edinosti (!) Dom in Svet, XXVI. 113 - prihajajo narečja na površje« (57). »Ako nam mladina zaide zopet na stran dialektov — in to bo, če uvedemo 1 = u —, razpademo zopet v komade in kaj bo potem naša — znanost in umetnost?« (58) Tolaži nas pri tem samo dejstvo, da nismo samo mi še daleč od edinstvene izreke, temuč je tudi sam dr. Ilešič še tako daleč od nje, kakor Mojzes od obljubljene dežele, L - ovsko izreko zagovarja dr. Ilešič tudi z ozirom na ostale Slovane, zlasti Srbohrvate in Čehe. To je seveda zopet v soglasju z našim knjižnim jezikom! Kdaj GLRSBK. Novi Akordi- Zbornik za vokalno in instrumentalno glasbo. Urejuje dr, Gojmir Krek, Založništvo L. Schwentner — Ljubljana, L. XI. (1912). — Prvo številko XI, letnika »N. A,« sem že ocenil (glej »Dom in Svet» 1912, štev, 7, str, 275), z oceno ostalih petero številk (II,—VI.) sem pa še na dolgu in hočem to poravnati danes, — Med klavirskimi skladbami omenjam najprej — da grem po vrsti — Mirkove »Glasbene utrinke«, štiri kratke skladbe, v katerih nahajamo večinoma po en sam preprost motiv, ki ga je pa g, skladatelj znal tekom skladbe zelo spretno izrabiti in izčrpati, zlasti v modulacijskem oziru. Vendar se mi zdi, da so tile utrinki — kot posamezne skladbe zase — kljubtemu nekako preveč enolične in bi vsaj pri tem ali onem utrinku bila poleg glavne teme tudi še kaka stranska, melodično ali ritmično kontrastujoča, gotovo na mestu. Kot skladatelj za klavir prvači v XI. letniku »N, A.« g. Janko Ravnik. Prva številka je prinesla njegov »Moment« (v »Dom in Svetu« že ocenjen), tretja številka »Večerno pesem«, šesta pa skladbo »Čuteči duši«. Najboljša in najlepša med temi tremi je pač »Večerna pesem«, široko zasnovana skladba s prekrasnim začetnim in obenem končnim mirnim stavkom in vmes vpletenim, dvakrat nastopajočim drzno živim, pikantnim scherzandom. Kako naj se ta veleumetna in za našo klavirsko literaturo velepomembna skladba izvaja, tolmači g. skladatelj sam v prilogi »N. A.« (3. štev. str. 28). Skladba »Čuteči duši«, objavljena v 6. štev., se po mojem mnenju ne bo tolikanj priljubila, kot prejšnji dve, ker je preveč eksotična, skozinskoz silno alterirana in, rekel bi, nekako iskana- Zelo spretno sta pisani Ge r-bičeva predigra in fuga za klavir, iz katerih se vidno zrcali vpliv novejših teorij o kontrapunktu (prim, P. Griesbacher: Kontrapunkt. Leitfaden zur Verbin-dung von Melodien nach freier Methode, Op. 145, Regensburg. Alfred Coppenrath's Verlag, 1910). Zelo ljubek je Šantlov »Scherzo« za klavir v 6. štev., ki se gladko in naravno razvija od prve do zadnje note, skladba, ki jo bo sigurno vsak pianist igral ponovno in vsakikrat z resničnim zadovoljstvom. — Dve skladbi: Rožančeva »Giga« in Polaškova »Uspavanka« sta zloženi za gosli in klavir. Prva je preprosta pa čedna ter za mladino izvrstno porabna, druga bolj modernega značaja, seveda tudi dokaj težja v enem kot drugem partu, pa zelo polnozvočna. — Vedralov »Scherzetto« za štiri violine je zares »prav okusna, ljubka in slastna malica«, — tako se je o Scher- 1 je pa naša pisava sprejela kako srbohrvaško ali češko jezikovno posebnost glede 1-a? In če ne, zakaj se postavljate zopet nazaj v leta 1840—1855, ko so kak Matija Majar, Poženčan, Radoslav Razlag in njih privrženci hoteli ves slovanski svet zmašiti v naš jezik. Kaj moremo mi zato, če je zgodovina šla preko njih želja? Knjižni jezik je zgodovinski produkt in mu je sveto samo to, kar se je v njem faktično sprejelo in utrdilo — želje posameznikov mu niso mar! Dr. A. Breznik. zettu jako dobro izrazil urednik »N. A,«, dr. G, Krek (3, štev, str, 28), na katero so vabljeni zlasti učenci prvih razredov violinske šole, — Duganova »predigra in fuga« za orgle je solidno, dosledno zloženo delo, jasno in krepko ter se naslanja na najboljše vzore. — Med zbori se odlikujeta predvsem dva Adamičeva za mešani zbor: »Bela breza se zdramila —« s čvrstim in svežim melodičnim tekom, bujno harmoniko in zanimivim kontrapunktom, in »Ecce do-lor«, pri natečaju pevskega društva »Hajdrih« na Pro-seku nagrajena skladba, z globoko zaosnovo in lapi-darno izrazitostjo, tikajočo se izredno lepega Gestrino-vega besedila. Med našo novejšo zborovsko literaturo zavzema ta Adamičeva skladba brezdvomno prvo mesto. Tudi Pavčičev mešani zbor »Če rdeče rože zapade sneg« je izredno gorak in zlasti v harmonij-skem oziru močno zanimiv; kot formalno nekorektnost pa smatram pri tej skladbi to, da se njena cela prva polovica razen prvih dveh taktov giblje vseskoz v drugih tonovih načinih, samo v G-duru, ki je predpisan, ne. Morda ravno tej skladbi to ni na škodo, a splošno bi ne bilo mogoče odobravati takega preobilnega moduliranja, Šmigovčev mešani zbor »V gaju« ne nudi sicer kaj posebno novega, pa bo, ravno radi svoje preprostosti in mirnoljubkega, nekako ta-jinstvenega značaja ugajal in zlasti šibkejšim zborom dobrodošel. Dvakrat ponavljajoči se postop ki bi - lo je zib - ka je li že sa - di - ka je za base vsekakor nekoliko prenaporen in se bo radi zloga i pel še teže, — Med moškimi zbori nahajamo en Pavčičev (četverospev) »Deklica, ti si jokala«, ki jeprav čeden in iskren, dalje dva Adamičeva »Polonica« in »Vrtnica — srce«, iz katerih se vidi prvemu, da je novejšega datuma, drugi pa ima pripisano letnico 1908; oba sta gladke fakture in dobro ubrana. Končno Rožančev »Kaj bi te vprašal—«. Samospevi s klavirjem so: moj »Zapel bi pesem žalostno«, dr. Gojmir Krekov »Predsmrtnica« s prav krepkimi potezami v melodiji in spremljanju, Mirkov »Otožno-temno«, ki kaj dobro zadene milje, v katerem se giblje tekst, Hajdrih o v »Sirota«, zložen