876
Branko Miljkovič (1934):
POEZIJO     sen je davna in pozabljena resnica BOJO    ki je ne zna nihče več preskusiti PISALI     Z(jaj tujina poje ko morje in zaskrbljenost
VSI    vzhod je zahodno od zahoda lažno gibanje je najhitrejše zdaj pojejo modrost in ptice moje zapuščene bolezni cvet sredi pepela in vonja tisti ki nočejo preživeti ljubezni in zaljubljenci ki vračajo čas nazaj vrt ki njegovih vonjav zemlja ne spozna in zemlja ki ostaja zvesta smrti zakaj ta svet soncu ni edina skrb
vendar nekega dne
bo tam kjer je bilo srce stalo sonce
in v človeški govorici ne bo takšnih besed
ki bi se jih pesem odrekla
poezijo bojo pisali vsi
resnica bo navzoča v vseh besedah
na krajih kjer je pesem najlepša
tisti ki je prvi zapel se bo umaknil
in prepustil pesem drugim
sprejemam veliko misel prihodnjih poetik:
nesrečen človek ne more biti pesnik
jemljem nase obsodbo množice, ki je zapela:
kdor ne zna poslušati pesem bo poslušal vihar
vendar:
bo svoboda znala peti kakor so sužnji peli o njej
EPITAF    Ubila me je premočna beseda