397 PESMI ZA UMRLIMI SANJAMI Brane Mozetič PESMI ZA UMRLIMI SANJAMI so stvari, ki jih ne znaš izreči so stvari, ki jih ne upaš jih ne moreš, jih ne smeš redko se izmuzne nežen stavek ko začutim, da je blizu hlad so laži, ki na tvoji koži puščajo sledi, ugrizi, praske dolge tedne butajo v oči so besede, ki jih skrivaš sramežljivo šepetaš, me stiskaš in z velikimi očmi sprašuješ komaj slišno, drgetaje ali boš še ljubil me potem ali res bom moral umreti. * * * hotel vse bi doživeti, vse imeti, videti, se dotakniti nagrmaditi stvari, ljudi okoli sebe, v njih vstopiti da ostaneš, obdržiš se -hotel bi biti s tabo, daleč stran daj, pojdiva, me rotiš in vlečeš mimo hiš, izložb, po praznem mestu hotel bi spati s tabo, kar naprej -smejim se ti, tem tvojim željam iztrgam se in stečem, zaletavam Brane Mozetič 398 se v smetnjake, rad s seboj bi vzel me kaj. se derem in te drezam dokler me ne ujameš, zgrabiš, ne spustiš. * * * sanjal sem te, da zakrilil si z rokami, da bi poletel, drugam v drugo zgodbo, da bi zemlja se sploščila da divjad imela roke bi, jeziki bi se sklanjali k cvetovom ti pod vodo bi objemal sto in sto teles, vseh mehkih, svežih ki dajala bi ti moč in up sanjal sem, kako presrečen se dviguješ kličeš mi, me vabiš, naj pozabim naj spustim iz rok te kepe zemlje naj razprem se, naj se širim naj zlebdim, naj se te dotaknem - kako bolijo sanje, tvoj poljub. * * * noč sva, ki počasi se spusti pregrne tla, telesa, sanje o svetlobi, lesk zabriševa v očeh skrijeva solze, dotike rok nič sva, širiva objem, loviva mlado, svežo kri, fanta, ki se stiska k steni - lep, z velikimi očmi tako željan rešitve in sveta da stopiva tik zraven, kakor piš zabrodiva v lase, ovijeva telo prekrijeva s poljubi, žejna se vsesava v kožo, slačiva blago potopiva usta v nežen sok in presrečna vzameva ga v svojo temo. * * * 399______________________________________PESMI ZA UMRLIMI SANJAMI v snegu radi vidijo se madeži krvi in v poletju trupla prej sprhne, v joku radi se zgubijo vsi občutki in oko je votlo, roka se narahlo dvigne skoz praznino v megli radi zginejo koraki in v globini mojega telesa krhki fantje radi iščejo pozabo, trepetajo od strahu da izginejo neslišno, s smehom gledava ves ta preplet teles in trupel, veva, da je tisto čisto blizu, mehko, sladko. * * * kopljeva se v krvi kot otroka v blatu, maževa si lica, usta srečna, ko sladkobo vpija jezik ko zamahneš, raniš še, ko raniš bolj dvigneš glavo in me piješ, dolgo trikrat sedem let, poležeš me ob sebe, hropeš, stisneš v krču kot da hotel večno spati bi z menoj praviš, da me ljubiš, in kričiš, zakaj zakaj, vlečeš stran me, daleč kjer je vsa pozaba, ni strahu razpneš me po vrveh, potem lebdiva, kopljeva se v smrti srečna poletiva onstran vsega. * * * sediš ob meni, tiho se prižemaš glavo si položil mi na ramo z ustnicami prisesaš se v vrat in pustiš, da čas se ustavlja Brane Mozetič 400 mimo šibajo gozdovi, svet njihovo vrvenje, v tebi vstaja nek občutek prazne sobe in tedaj zagrabiš za volan se streseš, grizeš kožo, v blazni tej hitrosti, ko letiva po cestišču, vem, da hotel le za tren si obrniti, le za hip poslati stran prihodnost - stisnem k sebi te, ustavim, v tišini sanjam mir.