Io! fiu - i * M 1"" liiW^... ijjji 1 p| ®jv J h-m 1 PENTECOSTES MISIONERO 1978 Durantc la semana anterior al domingo de Pentecostes, se ha celebrado ■en Roma una asamblea plenaria de los obispos presidentes de las comisiones cpiscopales para las Misiones y de los directores nacionales de las Obras Misionales Pontificias. Al final de este encuentro mundial, en la solemnidad de Pentecostes, el domingo 14 de mayo por la tarde, la Sagrada Congregacion para la Evangelizaciön de los Pueblos, con ocasiön del 350 aniversario del Ponti-ficio Colegio Urbano de “Propaganda Fide”, organizö un acto de solemne accion de gracias al Sefior por el don de la fe cristiana que los Apöstoles •» eett ui ■m M MAPI M t WK t* AI • | •» I l»i » • »v A4MNI »A4 Mist 4»! NU #€•*<* «Sa M I ilMUlAAAN M» 4 IM«M RM w III * M Mt UMU • AA«(RT«| •Pt“*i etesfic ttes MtKii wett rir*t» m» r» MeumtiAi.« j »i* I» j *«e*it*s i j will I tOHAJIC U S 4 r U **l(C(, (l 4MME*. f Ml 4 J( C “« A 64*t* u«4 ■111*4 rtMUlJ *• MV J *14*14* ■»4IU0 •( IM 10*0 6**uruur ACKNOwi ID6C0 THE F4*IEN**IIST or • » ANTHONY'* 6NU*CN Spominska plošče z dobrotniki v novi Cukalovi cerkvi: Med ,,Dobrotniki izven Indije“ so navedeni. Iz USA: Miss A. Hren, miss Mokorel, mrs. F. Hočevar, mrs. Ošaben in Holozan, mrs. in mr. Klammer, miss Josefina Beričič; iz Kanade; ^iss V. Stokal in dva nečitljiva (na sliki); iz Argentine za „Katoliške misijone" Ladislav Lenček. Iz Slovenije so navedeni: Miss M. Cukale, miss Z. Piščanec in dušni papirje S Kapi, J. Kunčič, dr. Humar; S. Zorko (Piščanec in zadnji trije so na Primorskem Pod Italijo) in duhovnik dr. Kopušar (ki pa živi v USA). Med posebnimi dobrotniki 50 z večjimi črkami navedeni: Vatikan, Sveti oče, jezuitski provincial, J. Henrichs S.J., pa Slovenci: miss J. Pograjce, Prince, Klammer, mr. Gaber, rev. J. Ferkulj in rev. Slapšak (vsi iz USA). v Gangesovi delti. Pred vsem se je spodobilo pozdraviti krajevnega škofa, ki je bil komaj kako leto preje posvečen za to nanovo ustanovljeno škofijo s sedežem v kraju Baripur. Taksi, v katerem sta sedela kar dva Parsa (poseben narod na severu Indije; njega pripadnike zlahka razločiš, ker imajo vsi odrasli moški brke in brado, na poseben način pritegnjene k obličju), nas je vozil po res „zelenem“ trikotniku, kajti levo in desno so bila zelena rižna polja, sploh kar lepa nižinska pokrajina z naselji in nasadi. Po kake tričetrturni vožnji zagledamo enonadstropno, na zunaj precej zanemarjeno stavbo, ki je bila verjetno kdaj vila kakega zemindarja (veleposestnika iz časov pred desetletji). Cukale nama pove, da je to škofijska „palača“ njegovega škofa Linus Gomeza, pred nedavnim posvečenega. To stavbo je novemu škofu kupil naš sedaj pokojni o. Stanko Poderžaj. Cukale nam je o novo imenovanem škofu napisal lep članek z veliko njegovo sliko za „Katoliške misijone“, katerim je tudi škof sam napisal toplo pismo, v članku objavljeno. Članek je izšel v številki, ki jo je obiskovalec pripravil tik pred svojim odhodom v Azijo, in sicer za dva meseca skupaj, januar-februar 1978. Teh številk sem vzel seboj toliko, kolikor misijonarjev bi obiskal, pa tudi za škofa Gomeza. Zavijemo na preprosti vrt pred stavbo in o. Cukale vstopi, da napove naš prihod. Kar kmalu se spet prikaže s škofom in njegovim generalnim vikarjem, ki naju veselo pozdravita in popeljeta v notranjost, še preje sta taksista prosila, da se gresta malo pokrepčat, pa da se vrneta čez pol ure. Škof nas pelje v nadstropje na verando in takoj poskrbi za okrepčilo. Zelo je bil vesel članka in slike v „Katoliških misijonih“. Kot tam piše, je bil škof rojen v Bangladešu leta 1921, torej bi imel kakih 57 let. Vstopil je k jezuitom in bil nazadnje župnik pri Sv. Tereziji v Kalkuti 11 let, nakar ga je leta 1977 zadelo imenovanje za Baripurskega škofa. Asketska pojava, zelo preprost in prijazen. V pomoč ima generalnega vikarja, starejšega jezuita irskega pokoljenja. Na sedežu njegove škofije, v Baripurju domala ni katoličanov, a kraj je zemljepisno središče 24. parganasa in kakih 20 do 30 I m naokoli je po vaseh kakih 24.000 katoličanov'. Njegova škofija je praktično sad slcoro petdesetletnih prizadevanj takozvanega Bengalskega misijona, ki so ga zamislili hrvaški in slovenski jezuiti in kjer so delovali predvsem v krajih Bošonti, Morapaj, Kalyanpur, Khari, Bodypur... jezuiti ebeh narodov, preje oo. Joško in Anton Vizjak, Janez Mesarič, Viktor Sedej, Lojze Demšar, Janez Ehrlich in še sedaj oo. Ante Gabrič in Štefan Polgar, pa naš o. Jože Cukale v Kaurapukurju. Z veseljem se je škof dal filmati z nami in fotografirati, škofu smo povedali, da mislimo iti v Morapaj, kjer je toliko let deloval pokojni o. Lojze Demšar, pa misijonarka s. Magdalena Kajnč, . čudodelna zdravnica“, a nam je bilo pojasnjeno, da ne moremo do tja, kajti kanal, po katerem naj bi se prepeljali do tja, je suh, drugače se pa do tja ne more, kvečjemu več ur peš, kar pa predvsem meni ni bilo mogoče. Odločili smo se, da gremo v bližnji Kalyanpur, zadnje delovno polje o. Stanka Poderžaja. Naših taksistov pa še ni bilo. Po daljšem čakanju vendar pride vozilo i obema voznikoma A brž smo ugotovili, da sta se morala voznika ali s pijačo ali z drogami omamiti. Na samem škofovem vrtu je voznik tako slabo obračal, da j" podrl in polomi! lep rožni grm. Malo s skrbjo smo sedli v avto, potom ko smo sc poslovili od prijaznega škofa in njegovega sodelavca. Nova Poderžojevo cerkev v Kolyonpurju. (Slikal br. Kešpret) O. Cukale je dal navodila, kam. A vozač očividno ni obvladal volana, ampak vozil po ozki cesti cig-cag, še dobro, da je bila povsod ravnina. Nekaj časa je poskusil voziti njegov tovariš, pa tudi ni šlo. Eden od njiju sploh ni mogel več sedeti v avtu, ampak je izstopil in se sesedel ob palmi ob potu. Videli smo, da moramo izstopiti in nadaljevati pot peš ali si kako drugače pomagati. Voznik pa je le na vsak način hotel, da ostanemo v avtu, kajpada, zbal se je, da mu bo velik del zaslužka splaval po vodi. (Brat Vidmar je taksistu v Kalkuti plačal več kot polovico dogovorjene cene naprej.) A mi smo odločno izstopili in pešačili naprej, pri tem pa morali ves čas paziti, da nas omamljeni šofer, ki je vozil za nami., ne povozi. Ta „bitka“ je trajala kake tri km, dokler nismo dospeli do Kalyanpurja in zagledali Poderžajevo cerkev. Ša o. Cukalu, ki je uverjen o večji arhitektonski vrednosti svoje nove cerkve sv. Antona, se je ta hip tudi Poderžajeva cerkev zazdela lepša, kot jo je zadnjič videl. Bila je namreč prebarvana v lepih, harmoničnih svetlih barvah, tako da je že po zunanjosti prijala pogledu. Cerkev leži ob robu naselja ob cesti, za cerkvijo pa je več ribnikov (ki nastanejo ob kopanju gladiva), za katerimi se širijo prostrana rižna polja. Slikali smo najprej zunanjost cerkve od vseh strani. Zvonik te cerkve ima nekaj tipično indijskega, dočim je arhitektura Cukalove cerkve povsem moderna brez kakih indijskih prvin (ki se pa dobe v okrasju notranjosti, zlasti za glavnim oltarjem). Hoteč vstopiti v notranjost cerkve, smo šli najprej v župnišče iskat dušnega pastirja. Župnišče stoji kakih 80 m stran od cerkve, obdano od skrbno gojenih cvetličnih nasadov. Tudi to misijonsko hišo je zadnja leta svojega življenja sezidal in uredil naš o. Stanko Poderžaj. V tistem trenutku sem se zavedel, koliko pionirskega dela je o. Poderžaj v svojih skoraj 50 letih misijonarjenja v Bengaliji opravil, kjer koli je bil, ne le gradbenega, ampak predvsem dušnopastirskega. V Družbi Jezusovi tamkaj je bil znan kot dober gospodarstvenik, gradbenik in organizator podeželskega misijonskega dela, čeprav je bil nekaj let tudi župnik tiste mestne jezuitske župnije v Kalkuti, kjer počivajo za cerkvijo vsi naši pokojni misijonarji bengalskega misijona in kamor so končno tudi njega samega položili k večnemu počitku. Zdaj sem stal na pozorišču njegovega poslednjega delokroga, v katerega se je hotel vrniti, potem ko je po 47 letih dela v Indiji prvič obiskal misijonsko zaledje v Združenih državah, v Argentini in v domovini. 14 dni je živel pri nas v Baragovem misijonišču, ves tih, skromen, preprost, reven, a z nezlomljivo voljo, vrniti se in delati še naprej. In je s pomočjo darov, ki jih je prejel ob obiskih, še zmogel skoraj docela dokončati to veličastno cerkev, ki si jo je novi škof 24. parganasa Gomez privzel kot katedralo svoje škofije. Na misijonu smo našli misijonarja, starejšega Belgijca, jezuita. Bradati, zelo razgledani mož, ki je bil tam le kot kaplan, nas je lepo sprejel in nam pripravil okrepčilno pijačo. Župnika ni bilo doma. Mož nas je popeljal v cerkev. V cerkveni veži nas je opozoril na spominsko ploščo v bengalskem Župnišče v Kalyanpurju, ki ga je zgradil in uredil pokojni Stanko Poderžaj. Stransko Poderžajevi s krstilnikom. jeziku in pisavi, ki pove, da je cerkev sezidal rajni Poderžaj, katerega ime pa je pisano v latinici. Notranjost cerkve je tudi tu polna svetlobe. Ni kvadratasta stavba kot Cukalova, ampak podolgovata, oltar pa ni postavljen ob krajši steni, ampak v sredi podolžne, nasproti vhodu, oziroma v polkrožni izboklini. Ozadje oltarja in podoba patrcna cerkve sv. Štefana je vsa v vitro-jih, nad oltarjem pa je velika freska Zveličarja sveta, kar se mi je zdelo edino v cerkvi slabo izdelano. Leva stranska stena je vsa v svetlobarvnem steklu z ornamentiko, pred njo pa krstilnik. Kako ta prodorna svetloba lepo simbolizira duhovno vsebino svetega krsta, ko novokrščenca zajame luč od Luči, luč Kristusova, luč Cerkve... Tudi v tem svetišču spet ni nobenih klopi ali stolov, saj verniki ves čas službe božje sede na preprogah s prekrižanimi nogami in nič ne vstajajo ali sedajo, vstanejo samo za prejem svetega obhajila. Ni pa po vseh cerkvah v Indiji tako. Pri salezijancih v Bombayu, pa pri Zabretu in v Madrasu pri Kešpretu sem videl klopi kot pri nas, a pri sestri Srsš in na župniji jezuitov tamkaj, pa pri Cukalu in Poderžaju v cerkvah ne poznajo klopi. Ali so to različne stopnje evropeizacije oziroma akomodacije... ? ! Poslovili smo se od Poderžajevs cerkve in njenega skrbnika in hoteli nadaljevati pot do kolodvora še kaka dva km peš. A pri vstopu na cesto nas je že čakal Pars s svojim vozilom, a še prav nič streznjen, zato se nismo hoteli poslužiti njegovih uslug, saj b' se spuščali v resno nevarnost. •Šli smo kar naprej po cesti v smeri kolodvora, on pa stalno silil za nami in nas pregovarjal s komaj razumljivo govorico. Nabrala se je okrog te čudne skupine že cela gruča ljudi, zlasti otrok. O. Cukale je tuhtal, kako bi se moža znebili. In je iztuhtal: Rekel nam je, naj greva midva kar mirno naprej, on bo sam z njim govoril, a se ga v danem trenutku rešil in prišel za nama. Res se je misijonar pred šoferjem nekaj izgovoril in skočil v bližnjo hišo, a za hišo po bližnjici hitel za nama, dočim ga je šofer zaman čakal na cesti... Na kolodvoru smo se vsi trije spet znašli. Ko smo čakali na vlak, smo videli omamljenega šoferja, kako je negotovo počasi prečkal železniško progo... Kasneje smo zvedeli, da je končno le prišel do Kalkute, ker sc je naslednji dan oglasil pri br. Udovču v Zavodu sv. Ksaverija, zahtevajoč plačilo vožnje celotnega dne. No, ker je bil tedaj brat Udovč že o vsem obveščen, mu jih je pošteno napel, tako da se ga mož ni upal več nadlegovati. Saj, če b'i o vsem obvestil policijo, bi Parsu gotovo odvzeli šofersko dovoljenje... Pa ne misliti, da so tam vsi taksisti taki kot sta bila ta dva; saj smo se precej vozili z raznimi taksiji tiste dni, pa nismo doživeli prav nobene nevljudnosti ali nerodnosti. S tem smo pač imeli smolo. Hvala Bogu, da je bila moja noga že boljša, saj mi jo je tudi v Zavodu sv. Ksaverija jezuitski brat-bolničar zdravil, pa sem mogel napraviti tudi jaz lep kos peš poti pod toplim bengalskim soncem. Na kolodvoru je o. Cukale kupil vozne listke in čez kake pol ure je prišel električni vlak. Bil je prepoln. Zbasali smo se med natrpano ljudstvo in se tolažili, da bo vožnja trajala komaj dobro uro. A smo imeli še srečo: Na bližnji postaji se je prav pred nami izpraznila klop in mogli smo vsi trije sesti. Ob nas in pred nami so sedeli in stali možje, žene z otroci ali jerbasi, polnimi najrazličnejših pridelkov, ali z drugo prtljago. Vmes so se drenjali prodajalci raznih eksotičnih sadežev, pa berači, berači... Ljudje so bili večinoma mrki, molčeči, brez znamenj vedrine; očitno jih je trla beda preubožnega življenja. Mnoge žene so imele okrog ust in po ustih vse polno kot opeka rdeče sline, ki so jo od časa do časa izpljunile kar po tleh, da je bilo vse polno rdečih pljunkov. Vprašal sem misijonarja, kaj je to, pa mi je pojasnil, da imajo te preproste žene navade „čikati“ neki rdeči sadež, ki ga valjajo po ustih in od časa do časa izpljunejo, bodisi barvasto slino bodisi ostanke prežvečenega sadeža. Moških nisem opazil, da bi to žvečili, vsaj spominjam se ne. V spomin pa so mi prišli naši stari ljudje, ki so na podoben način žvečili tobak, in pa najmlajši, najmodernejši rod, ki se igra v ustih z žvečilnimi gumiji, dela iz njih balončke 'in poka, pa se ti izpljunjeni, lepljivi ostanki primejo podplata, da jih komaj odstraniš... Različni kraji in časi, različne navade ali —• razvade... Ko sem tako opazoval indijsko ljudstvo okrog sebe, od časa do časa pa tudi naselja ob progi, smo kar kmalu zavili na postajo in izstopili. Na kolodvoru se je trlo prihajajočega in odhajajočega ljudstva, kakor tega še nikjer nisem doživel. Cukale nas opozori, naj v gneči pazimo na žepe in aparate... Je že vedel, zakaj. Kjer je velika revščina, je tudi veliko kraje... A smo srečno prišli na prostor, kjer čakajo taksiji, ter vstopili v enega. Ker je bilo še nekaj časa, naju je gostitelj hotel peljati k materi Tereziji, s katero sta si zelo dobra, saj sestre matere Terezije veliko pomagajo na njegovi fari, on jim je pa tudi od časa do časa v duhovno pomoč. Vozimo se po široki aveniji z velikim prometom. Ustavimo pred štiri, petnadstropno stavbo in o. Cukale nama pove, da je to glavna hiša družbe Misijonark ljubezni, ki jih je ustanovila mati Terezija; v hiši je tudi novicijat te družbe s tristo novinkami... Medtem poslopjem in sosednjim je kaka 2 m široka ulica in po tei smo stopili do čisto neznatnega vhoda v hišo, ki pa je središče tega tako ogromnega dela ljubezni do najpotrebnejših, zato najbližjih: zapuščeni umirajoči, gobavci, sirote, bolniki, reveži... Vstopimo v ozko vežo in sprejme nas laična pomočnica. O. Cukale, ki ga poznajo, vpraša po materi Tereziji, pa mu povedo, da je ni doma, ampak nekje zunaj pri duhovnih vajah svojih sestra. Z upanjem, da znamenito ženo, ki je cenjena ne le med katoličani, ampak tudi med nekristjani Indijci, celo po celem svetu sploh, saj dobiva priznanja in nagrade od najrazličnejših humanitarnih ustanov, srečamo kak drug dan v času najinega bivanja v Kalkuti, smo se podali naprej, in sicer nazaj na Cukalov misijon. Spet vzamemo taksi, ki se z nami skoraj preriva skozi, v tem času, ko odhajajo množice z dela, silen cestni promet. Ko smo že v predmestju, nekaj km pred misijonom, misijonar da ustaviti. Pravi, da bi obiskali hindujsko družino, ki ji je prijateljski. Hiša stoji v vrsti z drugimi tik ob cesti, malo večja in dokaj lepša od drugih. Najprej vstopi Cukale, čez nekaj časa pride v spremstvu hišne gospodinje in povabi notri še naju dva. Ne vem, od kod se Cukale z njimi tako dobro pozna, a počutil se je zelo domačega v hiši. Menda mu celo pomagajo pri njegovih misijonskih podvigih... A so vsi hindujci. Živijo skupaj tri družine: stara dva, pa dva sinova z ženami in otroci in še nekaj služinčadi. Hišnega gospodarja, ki je z našim misijonarjem najbolj prijateljski, ni bilo doma, zato je imela glavno besedo njegova žena, starejša, obilnejša, v govorjenju zelo umirjena gospa. Doma je bil tudi eden od sinov. Povabili so nas v osrednji prostor, od koder vodi več vrat v razne družinske prostore. Prisedli sta tudi obe ženi mladih dveh, potem ko sta nam postregli s kokosovo pijačo in indijskimi slaščicami, ob katerih sem ugotovil, da so res nekaj posebnega. Kake pol ure smo se zadržali pri ljubeznivi obitelji, nato smo se poslovili. Prijatelj Cukale nam je dejal, da smo tako doživeli eno prijateljskih družin hindujcev, da pa naju bo kasneje povedel tudi h kaki družini svojih preprostih vernikov blizu misijona. Kakor sem bil vesel, da sem bil pri hindujski družini Višje kaste (legalno kast v Indiji ni več), mi je pa še danes žal, da kasneje nismo imeli časa oziroma prilike, da bi zaživeli kako urico pri kaki katoliški indijski družini Cukalovega misijona. Čeprav smo bili po pestrem dnevu že nekoliko utrujeni, je misijonar predlagal, naj ne čakamo avtobusa (taksija bi tedaj tam res ne mogli dočakati), ampak naj se od hindujca kar peš podamo do misijona, češ da je le kake četrt ure hoda... Udarili smo jo po slabi cesti skozi gluho noč, tako da se niti nismo videli ogibati večjemu kamenju in jamam. Čez četrt Ure sem pobaral, če smo že blizu, kajti sem že malo težko hodil, saj že brez rane radi male paralize po desni strani pred osmimi leti ne morem dalje časa pešačiti kot kak kilometer, pa smo ta dan hodili že veliko, veliko več... Potolažil me je prijatelj, da smo že čisto blizu. A ta tolažba se je ponovila vsaj še dvakrat. .. Zdi se mi, da sem tisti dan in večer, z rano na nogi, pešačil kar kako poldrugo uro... No, končno smo le prišli do misijona. Seveda je bila pa vsa ta hoja z dvema misijonarjema po 'indijski zemlji kaj prijetna, saj smo si imeli toliko povedati ., Ko smo prišli domov, nas je čakala dobra večerja, če se ne motim, smo dobili na mizo tudi ribice iz misijonskega ribnika, saj je bil petek... Ni rni treba zatrjevati, da sem to noč dobro spal. Zaspal pa sem v pričakovanju novih doživetij naslednjega dne, saj sva z bratom Kešpretom imela v spremstvu br. Vidmarja potovati pod Himalajo v Darjeeling, misijonsko področje bolnega br. Udovča, ki ni mogel z nami. (Sledi.) MOJA DOŽIVETJA V LETU 107» POROČA S. DEODATA HOČEVAR OSU, INDONEZIJA Božični prazniki so minuli. S pomočjo prijateljev sem zlasti za ta praznik ljubezni skušala z malimi darovi razveseliti one, ki potrebujejo pomoči. Pred božičem imamo v šoli „božično akcijo“ in one učenke in učenci, ki razumejo, da morajo skušati pomagati in razveseljevati revne v Kristusu, so velikodušno prinesle, kar je bilo mogoče: obleko, riž, ki je glavna hrana v Indoneziji. Tudi starši so bili letos zelo radodarni in celo neki mohamedanec je prišel k meni z mnogimi darovi za uboge. Vse to sem sprejela z hvaležnostjo, ker sem vedela, da bom mogla mnoge razveseliti. Sicer smo bili ravno pred božičem zelo zaposleni v šoli, sem vendar s pomočjo prijateljev mogla obiskati več sirotišnic in jim izročiti darove plemenitih src. Kjer sem le mogla, sem skušala zlasti s preprostim in ljubeznivim nastopom prinesti žarek Kristusove ljubezni, brez ozira na njihove veroizpovedi. V sirotišnicah me otroci že poznajo in z bujnim veseljem pozdravljajo moj prihod. DELO ZA UBOGE V Indoneziji je sedaj 347 sirotišnic: 12 državnih, 53 podeželskih in 282 zasebnih. Vse te sirotišnice morejo sprejeti le okrog 16.000 otrok. V Jakarti imajo katoličani 3 sirotišnice: eno za majhne otroke do šestega leta starosti, 2 za dečke in eno za deklice; vse skupaj 850 otrok. V Indoneziji je okrog 15 milijonov revnih ljudi. Pred par leti je bilo več kot tri milijone pohabljenih zapisanih. Družine so mnogoštevilne in vsak mohamedanec lahko vzame štiri žene. Govore o „Birth Control“, toda brez uspeha, če ne bodo zares vzeli, da morajo najprej spremeniti svoje navade. V velikem številu prihajajo iz dežele v mesto z upanjem, da bodo izboljšali svoje stanje. Pa najdejo le razočaranje. Brez vseh sredstev, nezaposleni životarijo pod mostovi, v vseh mogočih kotičkih, kjer le morejo najti prostor, da se vležejo. V velikih mestih jih je več tisočev. Za letošnji božič so se protestanti in katoličani združili in povabili nad 6.000 takih brezdomcev, da bi jih malo razveselili za praznik nedoumljive ljubezni božje. Skupaj z njimi so hoteli praznovati božič v stadionu. Najprej so državne oblasti dovolile, pa je na dan praznovanja prišla prepoved. Toda organizatorji so vkljub prepovedi razdelili darove na drug način. Zakaj prepoved? Menda radi pisma, ki ga je nedavno izdal minister za verske zadeve, pomembno pismo s številko 70 in 77. Pismo pravi, v kratkem, da ni dovoljeno dati verski pouk ljudem drugih veroizpovedi in da ni dovoljeno z darovi pritegniti ljudi, da bi sprejeli drugo vero; torej vsak naj ostane, kar je. Ti brezdomci so v splošnem mohamedanci. Seveda so škofje in voditelji protestantov javno protestirali, ker po osnovnem zakonu je vsak popolnoma prost v verskem oziru. Končno je minister na njihov pritisk izdal novo pismo z razlago: 1. Državne oblasti ne bodo ovirale onih, ki svobodno in s prepričanjem želijo sprejeti drugo vero. 2. Državne oblasti ne prepovedujejo ljudem poslušati verske govore in slediti verskemu pouku. 3. Državne oblasti ne prepovedujejo socialne pomoči ubogim drugih veroizpovedi. V Jakarti sami ti dve pismi ne povzročata resnih težkoč, toda na deželi je v tem oziru težje. V nekaterih krajih sta ti dve pismi, pismo 70 in 77, povzročili že precej težkoč: težko je dobiti dovoljenje, da bi sezidali novo cerkev, težko je spremeniti vero, to se pravi postati kristjan, inozemski misijonarji težko dobijo podaljšanje dovoljenja ostati v misijonu. Cerkvene oblasti so prosile ministra, da tudi onim po deželi pojasni Pismo 70 in 77. Kadar grem k revnim, nikdar ne vprašam, katere veroizpovedi so. če so potrebni pomoči, jim pomagam, če le morem. Okrog naše šole so prave velike naselbine samih mohamedancev. Kadar le morem, jih obiščem in v splošnem me vedno sprejmejo z veseljem. Kličejo me navadno z imenom „Pastoor“ in parkrat so me otroci celo pozdravili z besedo „Jezus“. Mohamedanci, ki razumejo nekoliko, kaj je vera, so v splošnem spoštljivi. V nekaterih krajih, kjer živijo fanatični rnoha-medanci, pa včasih plujejo na katoličane, pravijo. Nasproti stolne cerkve v Jakarti so zgradili novo mošejo, največjo v Indoneziji in sploh v Aziji, menda. Zidati so jo začeli 1961. in jo odprli v začetku februarja 1978. Sezidana je na 12 hektarjev velikem prostoru. Kupola, 45 m v premeru, stoji na 12 ogromnih stebrih. Stene so pokrite z belim marmorjem. Poleg mošeje stoji 6666 cm visok minaret, ki predstavlja 6666 odlomkov korana. V mošeji je prostora za 20.000 ljudi. Na dan otvoritve sem šla slučajno mimo; vse črno je bilo ljudi. DVA OBISKA V začetku marca me je iznenadil prihod urednika „Katoliških misijonov“, ki je obiskoval slovenske misijonarje v Aziji. Pisal je, da bo poslal telegram, pa ga ni bilo, ker so menda vsi telegrami, ki jih je poslal drugim misijonarjem, prišli prepozno. G. Lenček je hotel še isti dan naprej v Hongkong, pa seveda ni bilo mogoče. Končno se mi je posrečilo dobiti prostor v avionu za naslednji dan. V tem kratkem času sem mu skušala pokazati nekaj zanimivih krajev in tudi v novo mošejo sva šla. V notranjosti je mošeja prazna, le velikost stavbe in prostor okrog stavbe, ki je že posajen z drevesi, napravi močan vtis. Še bolj pa me je iznenadil obisk msgr. Jezernika, ker je prišel popolnoma nepričakovano. Nekako ob pol osmih so me poklicali v govorilnico in lahko si mislite moje presenečenje, ko sem zopet enkrat slišala materinsko govorico. Msgr. Jezernik se je moral slučajno ustaviti v Jakarti, in ko je iskal katoliško cerkev v Jakarti, je prišel do ceste Juanda. Spomnil se je, da moram jaz nekje tu stanovati in res me je Pašel. Msgr. je želel darovati sv. mašo v naši kapeli, pa nimamo misala razen v indonezijskem jeziku in v latinščini po starem obredu. Torej je gospod uporabil, kar je imel pri roki in napravil vse po ekumensko: nekaj v slovenščini, nekaj v angleščini, nekaj v francoščini. Vsi jeziki hvalijo Gospoda, kajne! Po zajtrku sem častitega gospoda gosta spremljala po mestu in ob petih popoldne peljala na letališče. Oba obiska sta me zelo razveselila in napravila globok vtis. Lepo je srečati ljudi, ki v globoki veri žive le za Kristusa. ŠOLSKO IN APOSTOLSKO DELO Vas bo zanimalo, kako je z mojim misijonskim delom. Glavni namen reda je vzgoja mladine in na tem polju še vedno delam. V šoli, bi rekla, je delo bolj ali manj enolično, toda vse male in večje dolžnosti skušam izvršiti z enim samim namenom: pripeljati duše otrok in po njih duše njihovih družin h Kristusu. V naši šoli je letos skoro 50 % katoličank. Z dovoljenjem staršev sledijo vse učenke pouku verouka. Katoličanke imajo enkrat na teden poseben pouk v verouku, kar je zelo potrebno, ker njihove družine v splošnem niso katoliške vere. Doma in v okolju nimajo nikake podpore in res morajo biti močne v veri, če hočejo vkljub vsemu ostati zveste Bogu. Skušam, da je v šoli res katoliško ozračje: vsakdanja molitev, tedenska šolska maša. Kristus gotovo deluje v dušah teh otrok V maju, juniju in juliju so učenke najvišjega razreda imele priložnost delati duhovne vaje. Ne daleč izven mesta je dom duhovnih vaj in tja sem šla z učenkami kar petkrat letos. Najvišji razred ima štiri Misijonarka s. Deodata Hočevar O.S.U. na obisku revežev po deželi. p — Novokrščenke v Jakarti na Javi, ki jih je pripravila s. Deodota Hočevar O.S.U. (na sliki čisto zadaj v sredi). paralelke, 180 učenk, in ker navadno hočejo vse učenke na duhovne vaje, sem bila primorana razdeliti učenke v štiri skupine. Razen tega je 48 učenk prejelo zakrament sv. birme in tudi te so imele duhovne vaje kot pripravo na prihod Sv. Duha Prepričana sem, da bo božja beseda, vsajena v mlada srca, obrodila sad v svojem času. Bog dela v dušah, kako in kdaj, je Njegova skrivnost; mi moramo naredit1, kar je v naši moči, in zaupno vse izročiti Gospodu. Skušati moramo biti tesno združeni z Njim, ker sami iz sebe ne moremo ničesar in milost more dati le Bog. Naša naloga je tudi, vcepiti otrokom socialno mišljenje, in sicer poskušamo to na različne načine: V postnem času imamo „postno akcijo“; vsak dan prinesejo učenke svoj mali dar za tiste, ki nimajo istih priložnosti kot one same. Učenke to rade delajo, in je res pravo tekmovanje med razredi v njihovi velikodušnosti. Od vseh katoliških šol v Jakarti je naša šola zopet zavzela prvo mesto. Tudi, ko gremo na poučne izlete, vzpodbujam učenke, da mislijo na revne, katerih je zelo vebko. S seboj vzamejo obleko za revne in s temi neznatnimi darovi lahko razveselijo mnoge. Vsako leto grem z učenkami v srednjo Javo, kjer v prvi vrsti obiščemo indonezijski Lour-des. V onih krajih so ljudje zelo revni. Kadar nas zagledajo, že vedo, da tudi njim hočemo napraviti veselje: kar naenkrat smo obdani od množice otrok in odraslih. Java je ena najgostejše obljudenih pokrajin in družine so mnogo- številne. Razlika med bogatimi in revnimi je zelo velika. Ni čudno, če ubogi hitro verjamejo lažnivim prerokom. Večkrat obiskujem z učenkami sirotišnice. Učenkam je to v veliko veselje in korist. Polagoma se bodo naučile misliti na druge in razumele, da je življenje predragoceno, da bi mislile le nase. Razumele bodo, da je boljše dajati kot sprejemati. V primeri s številom prebivalcev v Indoneziji in zlasti v Jakarti, je število katoličanov neznatno. En dober odstotek nas je. število katoličanov pa vedno raste, razen v nekaterih krajih, kjer žive fanatični mohamedanci. V Jakarti je mnogo katehumenov: v vseh farah jih je na stotine, ki želijo sprejeti Kristusa in Njegov nauk. Tudi v šolah raste število otrok, ki hrepene po novem rojstvu v Kristusu. V naši šoli jih je nad sto, ki so zaprosili za pouk kot pripravo na sv. krst. Jaz sem pripravljala okrog 60 do 70 katehumenk v dveh skupinah. Sv. krst zahteva resno pripravo. Znanje je seveda potrebno, toda še bolj važno je praktično življenje. Pokazati morajo, da je njihov namen resen in da razumejo, kaj zahteva od njih novo življenje v Kristusu. NOVI BOŽJI OTROCI 21. november je bil velik dan za učenke in zlasti za šolo: za 45 otrok je napočil najpomembnejši dan v njihovem življenju. Obred sv. krsta se je vršil v farni cerkvi. Izbrali smo 21. november, ker je ta dan praznik Marijin in tudi zato, ker so se začeli v decembru izpiti. Sveče, okrašene z belimi rožami, snežnobele tenčice, vse je bilo pripravljeno in ob treh popoldne sem se napotila k farni cerkvi, da bi tam čakala na otroke. Pa je deževalo, ker smo pač v deževni dobi. Prosila sem zaupno Gospoda, da nam da lepo vreme, pa se je zdelo, da Gospod ne bo uslišal moje prošnje. Po obredu pa mi je nekdo rekel, da je dež znamenje božjih milosti - po mnenju tukajšnjih prebivalcev. Takoj sem razumela, da Gospod res ni mogel uslišati moje prošnje, ker so mnogi menda prosili za dež. Naj bo kakor hoče, vkljub dežju ali morda ravno radi dežja, je vse potekalo v najlepšem redu. Pogled na dolgo procesijo belo oblečenih deklic je napolnil slehernega z veseljem. Iz mojega srca je vrela le ena prošnja, da bi novorojeni otroci božji ostali zvesti svoji krstni obljubi. 22. novembra smo pa imeli v naši kapeli slovesnost prvega sv. obhajila. To pot je bilo nebo jasno in jutranje sonce je žarelo v vsej svoji lepoti. Naša kapela ne more sprejeti vseh učenk, torej le katoličanke so mogle prisostvovati zelo lepemu obredu in s petjem olepšati slovesnost. Seveda je bil ta dan velik praznik za šolo. Praznovali smo ta pomemben dogodek sicer preprosto, toda kar najlepše mogoče. -Za Veliko noč bodo pa tudi druge katehumenke dosegle isto srečo, upam. Za praznovanjem se je pa zopet začelo resno delo, in sicer priprava za pismene izpite. Od drugega do enajstega decembra je bilo treba resno poprijeti za učenje. 11. decembra so otroci z veseljem pozdravili počitnice, za učitelje in za šolsko vodstvo se je pa delo ravno začelo. No, hvala Bogu, 21. decembra je bilo delo v glavnem končano in tako smo mogli mirno praznovati božične praznike. .128 IZ SONČNE ZAMBIJE Pod tem naslovom objavljamo najprej razgovora z dvema zambijskima misijonarjema, p. Janezom Mlakarjem in br. Jožetom Rovtarjem; razgovora sta bila objavljena v razmnoženim ,,Slovenski jezuiti“, štev. 67, ki izhaja v Sloveniji. P. Janez Mlekar Kje si bil zadnja leta? Odkod prihajaš? Julija 1976 sem prišel iz Zambije v domovino malo na počitek. Za božič istega leta se mi je začela tretja probacija v Spokane v državi Washington v ZDA. Ta doba zadnje spopolnitve je trajala šest mesecev. Za tem sem imel še eno leto posebnega študija na Kalifornijski univerzi v mestu Berkeley. Ta študij se je začel 10. septembra 1977. Kaj si pa študiral v tem letu? Neke vrste pastoralno teologijo. To je nova ustanova na univerzi, ki se je začela malo pred koncilom za versko izobrazbo laikov. Namen je bil tudi spreobračanje k veri, poglabljanje vere ter vzgoja katoliških voditeljev. Po koncilu je šola spremenila svoj program in ima kot glavni namen izobrazbo laičnih voditeljev v pokoncilski Cerkvi z ekumensko in pluralistično noto. Velika nit je tudi amerikanizacija Cerkve - to je prilagajanje obredov in verske prakse ameriškemu načinu življenja. Zanimivo pa je, da je na šoli razmeroma malo laikov. Vodstvo je v rokah laikov. Dejansko pa je postala šola za duhovnike, redovnike in redovnice, ki spopolnjujejo svoje znanje po sedmih letih praktičnega dela. Le nekaj laikov se vpiše vsako leto. Vsi pa imajo veliko pastoralno izkustvo. To leto nas je bilo v šoli 45. Dve tretjini duhovnikov in redovnikov, ena tretjina redovnic. Trije laiki. Eden od teh je bil šef policije. Dva sta bila mlada katoliška samorastnika, ki sta se namenila posvetiti se izključno delu za Cerkev na škofijski ravni. Med udeleženci šole so bili to leto: dva provinciala, provincialka do-minikank iz Bostona, dve opatinji benediktinki, general ene veje ameriških konventualcev, dva Avstralca, dva Irca, in jaz kot misijonar DJ v Zambiji iz Jugoslavije. Povprečna starost študentov je bila med 45 in 50 letom. Prisotno je bilo bogastvo izkušnje. Možnost je bila tudi doseči posebno diplomo, ki jo prizna tudi država in je enakovredna magisteriju teologije. Zelo veliko smo bili skupaj, malo je bilo pismenega dela, veliko je bilo razpravljanja. Predavanja so bila s področja vseh pastoralnih vej. O alkoholizmu, o planiranju pastoralnega dela, o modernih tokovih, o modernih fizioloških pojavih, o moderni teologiji, o seksualnem vprašanju, o feminizmu, o študiju sv. pisma in dogmatiki. Torej velika širina. Vendar bolj praksa kot globina. Kaj pa po šoli? Po šoli, ki je bila zame izredno bogata izkušnja v spoznavanju ameriške miselnosti in ameriške Cerkve, kar mi bo zelo prav prišlo v misijonskem delu v Zambiji, da bom lažje sodeloval z ameriškimi misijonarji, sem se takoj zaposlil v veliki bolnišnici, ki jo vodijo Sestre božje Previdnosti, ki ima 1800 uslužbencev. Tam sem delal, srečaval bolnike in obenem zaslužil nekaj za pot. Od tam tudi prihajam za en mesec na počitnice v domovino. Kaj te črrkla v Zambiji, ko se tja povrneš? Kaj me čaka, še ne vem. Načrti, ki jih za zdaj p. provincial zame ima, so, da se vrnem nazaj na župnijo sv. Kizita, v predmestju Lusake, kjer sem že prej deloval. V moji odsotnosti me je zamenjeval čez 70 let star poljski misijonar p. Pirog (pomeni štrukelj). Pomagal mi bo tudi zambijski jezuit p. Čula. Medtem se je župnija namreč zelo povečala. Prej je bilo ok. 60.000, zdaj pa je morda že 80.000 prebivalcev, od katerih je ena tretjina katoličanov. Br. Jože Rovtar Kdaj, zakaj in za koliko časa ste se vrnili v domovino? Prišlo je v navado, da se misijonarji vračamo v domovino na oddih vsakih pet let. To je obenem temeljitejši zdravstveni pregled za naslednjo petletko. V Slovenijo sem prišel 29. maja, vendar po ovinku. Iz Zambije sva skupaj s hrvaškim misijonarjem br. Ilijom Dilberjem šla najprej na romanje v Sveto deželo za deset dni. Nato sva se med potjo ustavila pri naših v Rimu za sedem dni in opravila glavne zdravniške preglede na specialni kliniki za misijonarje. Potem sem se preko Zagreba vrnil v Ljubljano. Večino poti sem napravil z letalom. Ali ste zelo utrujeni od misijonskega dela in kje ste se najbolje odpočili? Moje misijonsko delo zahteva veliko telesnega in duševnega napora. Sem ekonom bogoslovnega semenišča v Mpimi, kjer študira 99 bogoslovcev iz 9 zambijskih škofij. Skrbeti moram za hišo, opremo, učila, obleko, skratka za vse potrebščine bogoslovcev; potem za njihovo prehrano. Nadzorujem kuhinjo in 20 uslužbencev, ki delajo na se-meniški ekonomiji. Vodim vse račune in proračune. Poiskati moram finančne vire za to armado ljudi. To prinaša v življenje neko stalno napetost. Zato mi tako prav pride odpočitek v domačem kraju. Najbolje mi prija življenje v naših redovnih hišah, kjer pridem v stik s svojimi redovnimi sobrati. V Zambiji sem v tem pogledu kar izoliran, ker sem od jezuitov v zavodu edino jaz. Drugi so misijonarji raznih redov ali pa domači zamorski duhovniki. Tudi Slovenec sem edini med njimi. V tem je teža žrtve našega poklica. Doma se pa sprostiš, razveseliš, naužiješ domače govorice, vedrosti in tudi duhovnosti. Lepo je bilo tudi med sorodniki in sovaščani v domačem kraju v Topolah nad Škofjo Loko. V domovini ste opravili tudi duhovne vaje skupaj s sobrati. Kakšno doživetje nesete s seboj nazaj v Zambijo? Duhovne vaje sem v Zambiji delal nekajkrat sam zase, včasih pa skupaj z drugimi. Voditelji so poskušali razne načine ignacijanskih duhovnih vaj. Tudi letošnje so bile zame nekaj posebnega. Nekoliko me je navdihovala tudi okolica in bližina Šentlovrenca in Bogenšperka, kjer sem preživel sedem let. Kako naj Vam v bodoče pomagamo? S čim? Največja pomoč bi bila, če bi mi poslali kakega novega misijonarja v pomoč. Osebe so nenadomestljive. Tudi denar jih ne more zamenjati. Trenutno čutimo veliko potrebo po profesorjih in vzgojiteljih v semenišču. Na drugo mesto postavljam duhovno pomoč. Molitev, maše, žrtve ngm posredujejo milost. Milost pa prinese pravo misel o pravem času. Prava misel o pravem času je čisti dobiček. Slaba, napačna misel, zgrešen korak pomeni izgubo, včasih nenadomestljivo. Tu doma, enako tam v Zambiji. Zato vedno potrebujemo pomoč Svetega Duha. Od materialnih sredstev postavljamo na prvo mesto denarno pomoč zato, ker si z denarjem lahko priskrbimo tisto, in tako, kot nam je potrebno in najbolj potrebno tisti trenutek. Ni vse evropsko že najboljše tudi za Afriko. Afrika ima svoj okus in čedalje bolj. Obnošene obleke lahko delimo po deželi, ne pa več po mestih, kjer se ljudje oblačijo kakor pri nas in so zahtevni. Zelo nam prav pridejo razni stroji za gospodinjstvo in gospodarstvo, a to bi veljalo pošiljati po dogovoru, sicer ne. Ati ste imeli glede poslanih darov kdaj kak prigovor? Lusaški nadškof Milingo se je izrazil, da je za Afrikance ponižujoče, ako kdo iz Evrope ali Amerike pošlje kak večji dar in zahteva, da se uporabi v ta ali ta namen in da se zgradi cerkev v tem in tem slogu. Če že daruje, bi moral okus prepustiti domačinom, ne pa svojega, tujega vsiljevati. Iz tega vidite, kakšno je danes vzdušje v naših misijonih in kaj pomeni geslo: Afrika Afrikancem! Mi moramo ponižno služiti Kristusu in zaradi Kristusa ljudem. Ati vas zambijsko podnebje zelo utruja? Pravzaprav ne. Zambijska klima je zelo blaga, ker smo na planoti, ki je 1200 m nad morjem, pa razmeroma blizu ekvatorja. Zime v našem smislu ni. Ločimo tri letne dobe: deževno, suho hladno in suho vročo. Ali je nevarnost, da bi morali zapustiti deželo? Afrika je sicer res vreli kotel. Vendar se zdi, da smo v Zambiji misijonarji kar dobrodošli. Domačih poklicev pa še dolgo ne bo zadosti, da bi zadovoljiji najnujnejše potrebe Cerkve. Ljudje in država si še želita misijonarjev, ker vidijo očitno korist od njihovega dela. Ali odhajate s težkim srcem nazaj? Nikakor, Odhajam v zavesti, da grem domov. Kajti moj dom je sedaj tam in tudi moja nova domovina je tam. Tam me čaka moje delo. V naslednjem pa objavljamo glavno iz zadnje prejete številke glasila slovenskih zambijskih misijonarjev, ki ga urejuje in izdaja o. Jože Kokalj S.J., pod istim imenom kot je naslov pričujočega članka. KLJUB VSEMU — LEPO JE BITI MISIJONAR Pravijo, da tisti, ki se po večletnem delil,, v Afriki vrnejo v domovino, ohranijo v srcu domotožje po Afriki. Nazaj jih vabi njeno sonce, razsežnosti, srečanja s tujimi kulturami, najrazličnejše možnosti za koristno ustvarjalno delo, spomini na doživetja tam daleč od domovine, predvsem pa naraven, preprost način življenja v Afriki. Veliko slišite tudi o težavah, ki jih srečujemo. Tudi to je del misijonskega življenja. Toda kljub vsem težavam, pomanjkanjem in nevarnostim je misijonsko življenje izredno privlačno in zanimivo. Misijonar v Afriki se lahko loti najrazličnejših podvigov. Lahko pomaga pri vzgoji domačih duhovnikov, zida cerkve in dvorane, organizira mladino in odrasle, ki imajo nadvse radi tečaje, sestanke in uniforme, lahko obiskuje bolnike, vodi zadruge in farme, poučuje na gimnazijah in visokih šolah, se udejstvuje pri radiu in televiziji, ali pa obiskuje zanemarjene vasi svojega prostranega misijona. Kjub vsemu - lepo je biti misijonar. Ni dvoma, da so slovenski misijonarji v Zambiji srečni v svojem poklicu. Jože Kokalj. NEPOZABEN OBISK Zelo smo hvaležni profesorici Boži, ki nas je septembra obiskala. Tri tedne je preživela pri Kristini in Bariči ter od blizu videla, kako živimo. Afrika jo je navdušila. Iz Ljubljane se je oglasila s pismom za Sončno Zambijo: „Ko sem prišla na obisk h Kristini v Lusako, sem bila polna radovednega in veselega pričakovanja. Afrika - koga ne bi vznemirila ta beseda? Stvarnost je presegla vsa moja pričakovanja. Ne samo, da sem intenzivno doživljala Afriko, kolikor je to v treh tednih sploh mogoče, ampak sem tudi srečala slovenske misijonarje in od blizu videla njihovo delo. Res je, neodoljivemu čaru Afrike se sploh ne moreš upreti, ne moreš pa istočasno prezreti druge stran: vso težo, problematičnost in odgovornost dela misijonarjev. O vsem tem premalo vemo in premalo razmišljamo. Hvaležna sem vsem, ki so mi ljubeznivo in odprto omogočili obe doživetji, sončno in senčno. Vem, da je zelo malo ljudi, ki jim je to dano. Zato: Zikomo kwambri - prisrčna hvala, prijatelji, in iskreno pozdravljeni! Boža.“ VRNITEV V KIZITO Malo me je skrbelo, kako se bom spet vživel v delo v župniji Sv. Kizita, katero sem zapustil pred dvemi leti, ko sem odšel v tretjo probacijo in na študij v ZDA. Vrnil sem se septembra. Moja skrb pa je takoj, ko sem se srečal z verniki, splahnela, že čez nekaj dni sem bil v delu sproščen kot pred leti. Razveselilo me je, ko sem videl dograjeno lepo, veliko dvorano eb cerkvi. Temelje sem postavil pred dvemi leti, delo pa je dokončal 73-letni poljski jezuit, ko me je nadomeščal. Zelo sem mu hvaležen, saj ni lahko graditi v času ekonomske stiske. župnija se je številčno zelo povečala. Obisk pri mašah je narasel. Prej je bila cerkev premajhna pri eni maši, zdaj je premajhna pri treh. Morali bomo misliti na povečavo. Razen tega so zgradili novo, veliko naselje, več kilometrov oddaljeno od cerkve. Potreben je nov bogoslužni prostor. Januarja bom spet odprl pomožno šolo v dvorani. Obiskovalo jo bo več sto otrok, ki niso našli mesta v šolah, poučevali pa bodo učitelj i-prostovoljci - za majhno nagrado. Ob vrnitvi v Zambijo sem našel sestro Kristino v zelo dobrem razpoloženju. Zdrava je in delavna kot vedno. Že devet let sodeluje z brati marijanisti, ki vodijo g!mnaziio za fante. V znak priznanja so jo redovniki vključili v duhovno družino prijateljev marijanistov. Kristina preživlja svoj dopust v domovini. V Zambijo se bo vrnila ob koncu februarja. Janez Mlakar. NA ODDIH odhaja v začetku januarja o. Lovro Tomažin. Obiskal bo svoje domače v Buenos Airesu m sorodnike v domovini. Na župniji ga bo nadomeščal o. Emanuel Kujur, jezuit-Indijec, katerega je Lovro povabil na delo v Zambijo. Spoznala sta se, ko je Lovro študiral v Indiji. Razen o. Emanuela imamo v Zambiji še dva jezuitska duhovnika - Indijca. Lovro zdaj z vso vnemo dokončuje gradnjo dveh cerkva v svoji župniji, sam vodi zidarska dela, postavlja streho, reže, meri, prevaža. . . pri tem pa vzorno vodi duhovno življenje v svoji razgibani župniji. Gotovo je on najbolj potreben temeljitega oddiha. IZ BAKRENEGA PASU Ko se vam že tako dolgo nisem oglasil, čutim, da vam moram najprej poslati lepe, prijateljske, vroče, misijonske pozdrave iz sončnega Bakrenega pasu ali Copperbelta, kakor se ta del Zambije službeno ime- Verjetno vam še nisem povedal, da je zadnje mesto mojega preseljevanja bilo mestece ob zairski meji — CHINGOLA Če bi me prišli obiskat, bi vas pri vhodu v mesto pozdravil napis: DOBRODOŠLI V CHIN-GOLO, NAJČISTEJŠE MESTO ZAMBIJE. Če so tako napisali, bo že držalo. Sicer pa sem se že navadil, da stvari sprejemam takšne kot so, ne da bi brskal po razlogih in vzrokih. . . Mesto Chingola je znamenito po svojem rudniku bakra. Na vsem svetu je le en večji odprti rudnik bakra. Naš rudnik sem si ogledal in se spustil v 250 m globoko luknjo, kjer imajo nekaj tovornjakov, ki lahko naložijo „samo“ 200 ton rude naenkrat. En nakladalec pa lahko naenkrat zajame „samo“ 30 ton rude. Ta moč, globina, širina in dolžina lahko da človeku grizljajček za možgane, da se vprašajo: Kaj je človek, edino bitje, ki je ustvarjeno po božji podobi? Kaj izpopolnjuje globino njegove duše? S temi duhovnimi problemi se je ukvarjala apostolska ekipa Chingole: 7 duhovnikov in 4 redovnic - Poljak, Belgijec, dva Španca, dva Filipinca, Amerikanka, Italijanka, Indijka, Zambijka in moja štajerska malenkost. Sestre se trudijo v šoli, duhovniki pa po terenu, po župnijah. Bilo je lepo in prijetno, včasih združeno s škripanjem z zobmi, pa vseeno vedno veselo in razigrano. Dragi prijatelji, še veliko bi vam rad povedal, toda s tem pismom sem že tako in tako pozen in me Jože (urednik) verjetno že blagoslavlja s „kozjimi molitvicami“, ker bo zaradi mojega odlašanja imela Sončna Zambija kakšen dan zamude. V prihodnje, sem rekel? Aha, saj smo v Afriki, kjer drži: če ne danes, pa jutri, pojutrišnjem, ali pa. . . Pri nas čas ni tako pomemben kot pri vas. Pa na svidenje in prav lep pozdrav vsem. Pridružujem se božični čestitki Sončne Zambije in se priporočam v vaše molitve - Vaš Miha Drevenšek MIR LJUDEM NA ZEMLJI Tako so oznanjali angeli pastirjem na prvo Božično noč. Pastirji so doživeli Božji mir, saj so bili preprosti in ubogi Niso se navezovali na imetje in niso si želeli gospodovati nad drugimi. Medtem pa voditelji izraelskega ljudstva niso doživeli Božične noči in niso mogli zapeti Bogu: „Slava na višavah!“ Ustnice so izgovarjale molitve, srca pa so molčala, obtežena z grehi napuha, zavisti. . . Danes vsepovsod govorijo: mir, mir, mir, sloga, sodelovanje, pa je vsega tega tako malo. . . Vsepreveč je nezaupanja in sovraštva. Na „svoji“ prostrani župniji Mumbwa imam priložnost, da se srečam z ljudmi, ki so podobni pastirjem: slišijo veselo oznanilo in se razvesele, ker je božji mir že v njih. žal pa nekatere vidim vdane pijančevanju, razuzdanosti. . . Tudi potrošniški duh steguje svoje kremplje. . . Takšni ljudje se v težavah ne zatekajo k Jezusu, ampak gredo k vraču, pri katerem upajo najti zdravilo za posledice svojih strasti. Vse to me skrbi in žalosti. V prejšnji številki „Iz sončne Zambije“ je urednik omenil, da je župnija Mumbwa zelo obsežna. To je res, a ne le teritorialno, ampak tudi v pogledu plemen in jezikov. Mesto leži na stični točki glavnih zambijskih plemen Na severu živi pleme KAONDE, na severovzhodu BEMBA, na vzhodu NYANJA, na jugu TONGA, in na zahodu LOŽI, med vsem pa so pomešani pripadniki rodezijskih plemen. Pred leti so se naselili na področju Mumbwe kot izkušeni in uspešni poljedelci. Tu imamo precej jehovcev in metodistov. Belci - metodisti -so sc v glavnem odselili. Apostolsko delo so zdaj prevzeli domačini, ki pa so ostali brez sredstev. Njihov pastor se vozi na podružnice s kolesom, po vročem soncu ali po dežju Prišel me je celo prosit, če bi mu preskrbel duhovniško srajco s kolarjem. Občudujem ga v njegovem uboštvu in mu pomagam. V Zambiji je vedno več zdravega ekumenizma. Stanko Rozman. na prvem misijonu - V LUKOLELI Poroča škofijski duhovnik TONE PAČNIK, Zaire. Oglašam se z moje prve misijonske postojanke Lukolele. Z neko negotovostjo, mogoče z nekaj strahu sem se vkrcal na našo misijonsko ladjico „Janez Baptist“, ki me je prišla iskat v Bikoro. Kako bom doživel ta novi kraj, kamor me vozi, kako se bom vključil v novo okolje? POVSOD SLEDOVI DELA BR. MARCELA KERŠEVANA štiri urna vožnja po jezeru Tumba ie bila zelo prijetna in kmalu smo vrgli sidro. Ustavili smo se v Irebu. Stopili smo na kopno in prispeli do misijona; zagledali smo mogočno cerkev, misijonsko hišo in enonadstropno sestersko hišo, kar vse je sezidal naš rojak Marcel Kerševan Pred leti. A vse te stavbe so danes opuščene, kajti - ni misijonarjev. Z žalostjo smo gledali zidovje, s katerega odpada omet, dvorišča, prerasla s travo... Ljudje, ki so nas obkrožili, so nas obsuli z vprašanji in prošnjami: Kdaj nam boste poslali „basango“ - misijonarja? Naš Provincial, ki je potoval z nami, je odgovarjal: Mislili borno na vas, dobili boste misijonarje takoj, ko bo mogoče. . . Naš misijonar Marcel je tu pač pustil mnogo svojega srca. Ko sem ga obiskal v Iboko, kjer je nazadnje delal, sva se pogovarjala o tem in onem, a vse misli so se končno stekale v Irebu, kjer je prebil večji del svojega življenja. Tukaj je zgradil največ poslopij, vzdrževal in vodil je farmo z 90 glav živine,, tu je ostvaril mogočne nasade palm, banan, papaye in drugih dreves. Zato ni čudno, da so ljudje, ko sem jim povedal, da sem njegov rojak,, govorili: Poznamo ga, on je bil v resnici božji otrok. . . Naša ladjica pa je kmalu odplula dalje. V Irebu smo zarezali v Valove čudovite, mogočne, široke reke Zaire. Po dobrih treh urah smo Prispeli v drugo veliko naselje Ngombe. Tu že leta čakajo na ustanovitev misijonske postojanke. A kdaj bodo dočakali...? Nismo se ustavili, a ljudje na bregu so nas spoznali in nam klicali: Duhovnika, duhovnika . . .! Moj spremljevalec, provincial lazaristov mi je tudi tu pravil: Da, nujno bi bil potreben misijonar, a ga nimamo... Ves čas smo Pluli mimo večjih ali manjših naselij in vedno so nas vneto pozdravljali: Duhovnik, mbote basango, pozdravljen, duhovnik! Sonce se je spustilo že precej globoko v svoj večerni sij, ko smo Pripluli v Lukolelo. To je torej moja misijonska postojanka! Prvi pozdravi, nato prtljaga, in končno misijon. Od daleč nas je že pozdravljal zvonik župnijske cerkve, ki s celotno cerkvijo daje vtis moči, trdnosti m lepote. Tudi ta cerkev je delo našega brata Marcela. Izdelana je kot slovenske cerkve, iz nje pa diha njen gradbenik, mož trdnega upanja In zasidran v veri, brat Marcel. Ko sem ga srečal v Iboko, sem mu mimogrede omenil, da ne vem, kako se bom kaj vključil v afriško dušno pastirstvo. Bilo je kmalu po mojem prihodu v deželo. Odgovoril mi je: Kakšno vprašanje!. . . Tukaj je potrebno samo eno, vera v Doga, vse drugo pojde samo od sebe. . . Da je bilo to vodilo njegovega misijonskega življenja, vidim v neštetih delih, ki jih je tukaj ustvaril, on, vedno molčeč, skromen, z mislimi pri delu ali pri Bogu. Ostal sem torej v Lukoleli. Nižje ob reki je spet druga postojanka, Yumbi imenovana, cerkev je bila tam zgrajena že, ko je brat Marcel začel z zidanjem misijonske hiše... Ta hiša je na robu reke, precej visoko (tu se svet začenja dvigati), zelo elegantna, lepa. Ob neki priliki sem obiskal tudi ta misijon in ne bom pozabil čudovitega razgleda s te točke, ki jo je brat Marcel izbral za zidavo, še naprej ob reki sem se spustil. Zadnja postojanka našega področja je Bolobo, oddaljena od Lukolele dobrih 12 ur vožnje z ladjico. Tudi tu v Bolobo najdemo zgradbe brata Marcela. Če se ne motim, je brat Marcel prišel v Zaire leta 1933. Ta leta tu so bila pač bogata, čeprav polna žrtev. Vedeti moramo, da v časih, ko je gradil, ni bilo še vseh modernih gradbenih pripomočkov. Vse je zgrajeno z žgano opeko, ki jo je moral sam pripravljati. Vsakič je bilo treba navdušiti ljudi, kopati v zemljo, izdelavati opeko, jo žgati, potem zidati. Danes tudi tu grade s cementnimi kvadri. KAJ DELAM V LUKOLELI Moje delo tu v Lukoleli je kajpada šele začetno. Ker se naš župnik odpravlja na dopust, bom v tem času njegove vrnitve ostal na centralni postojanki sam s kakim 70 let starim misijonarjem Jožefom. Dosedaj smo ustanovili dva pevska zbora: otroškega, ki krasno uspeva, in za starejše. Seveda tu zbor ne pomeni samo prepevanje, ampak tudi versko poglobitev. Otroški zbor pride dvakrat tedensko k vajam, poje pri sobotni večerni maši, včasih pri nedeljski; pri vseh teh stikih skušamo vzbujati mladini krščansko zavest. V glavnem so vsi člani zbora, v kolikor še niso krščeni, pripravniki na krst. Zbor starejše mladine je tu v Zairu ustanova škofa Matondo in je povezava mladine za apostolat, hoteč biti „luč in sol zemlje“. Ti zbori se imenujejo zato „bilenge ya mwinda“ = mladina za luč. . . Tu smo to ustanovili z željo, da se po tej mladinski ustanovi prenovi župnija. Zbiramo se na sestanke dvakrat tedensko. Najprej je premišljevanje, branje evangelija, debata, vse pa prepleteno s cerkvenimi in nabožnimi pesmimi. Imamo tudi svoj pozdrav „šalom“ in podajamo si roko: levico in ne desnico. Seveda je ta mladinska ustanova pri nas še v početku, a se razvija z velikim zagonom. Ti fantje in dekleta se redno zbirajo tudi k pevskim vajam in lepo sodelujejo pri nedeljskih mašah. Sprejeti pa bom moral vodstvo društva mater, ki pa niso le pevke, ampak tudi katehistinje, kot take jedro našega župnijskega življenja. Ustanovila je to društvo misijonarka, Španka, ki pa sedaj odhaja na neko drugo župnijo. Kdo bo za njo sprejel vodstvo? Takoj so rekli: Novi duhovnik! No, tudi v tem delu sem se hitro znašel in me veseli. Ni mi žal, da sem se podal v misijone sem v Zaire. Dnevi teko, da jim ne morem slediti. Navdušen sem nad zavzetostjo ljudstva za krščanstvo. želim si le eno, da bi to moje delo bilo v resnici Bogu všeč, ljudem v korist, pa da bi sam pri vsem tem ne ostal le „brneč bron“, temveč postajal vedno bolj apostol, oznanjevalec veselega oznanila. it tl Sl misijonarji • • • m/ p t sejo HONG KONG Iz te angleške kolonije na kitajski zemlji se nam 8. januarja oglaša salezijanski misijonar STANKO PAVLIN SDI5, ki je zadnje čase tamkaj podia vnatelj velikega šolskega zavoda Tang King Po, v katerem se vzgaja več tisoč mladine. Poroča pa tole o svojem delu: „Za božič smo imeli šest novokr-ščencev, fantov zadnjega letnika naše šole. Poleg skrbi za ekonomsko plat zavoda delujem tudi med takozvanimi oratorijanci, to so fantiči revnih slojev, ki prebijejo nedeljske dneve pri nas; večinoma se igrajo in zabavajo, med odmori jim pa podajam krščanski nauk. Pii tem delu mi pomagajo naši odrasli študentje in nekateri bivši gojenci. Vsa pomoč, ki jo prejmem od Vas oziroma od slovenskih dobrotnikov, gre prav za to delo med revno hongkonško mladino. Zato se Vam lepo zahvalim za poslani ček!“ Med to mladino deluje Stanko Pavlin SDB, ki ga vidimo stoječega sredi dvorane. TAJSKA Iz Ljubljane nam je poslala prelep članek, objavljen v tej številki, in pismo s. FRANČIŠKA NOVAK OSU, ki se tam nahaja na oddihu. Iz njenega pisma objavljamo sledeče vesti: „Misijonar Mirko Tružnjak je tudi prišel v Slovenijo. Z njim je bil njegov spremljevalec Pierre Salla, Francoz, ki deluje v istem misijonu pri nas v Chiengmaju. Škoda, da je oba dneva deževalo in na Gorenjskem še snežilo. Tako sem jim mogla pokazati le prav malo lepot slovenske zemlje. .. Moje bivanje v domovini se je pa kar zategnilo. Najprej sem morala čakati na biserni jubilej naše pionirke, ki je skupaj s s. Ksaverijo Pirc ustanovila siamski misijon pred več kot 50 leti in je slavila zdaj biserni jubilej svojega redovnega poklica. Slovesnost je bila na misijonsko nedeljo, prav preprosta, a duhovno globoka. Tisto nedeljo so mene pri vseh mašah v uršulinski cerkvi določili kot govornico, tudi pri jubilejni maši. Povedala sem pač, kar sem sama doživela, in seveda podčrtala prelepe sadove misijonskega dela jubilantke v tajski deželi. Sestra Rafaela Vurnik je bila prav gotovo ena najbolj globokih, zmožnih, požrtvovalnih misijonark, ki jih je imela in ima Tajska. Jubilantka še zdaj veliko apostolsko dela. Ima redna srečanja s „Tovarišicami sv. Uršule“, ki so priletne gospe iz Ljubljane 'in bolj oddaljenih krajev, ki pridejo črpat duhovno moč v njeno šolo. Potem nosi obhajilo in duhovno tolažbo na Dom upokojenk na Tabor in v Stožice. Nam vsem je prelep zgled in vzor. Toži, da ji spomin peša, hodi okrog tiho, a še vedno ravna in umirjena, kot smo jo od nekdaj poznali. Mislila sem doživeti obnovitveni tečaj za misijonarje v Bangalore v In- diji in mimogrede v Madrasu obiskati brata Kešpreta, ki me je z Vami obiskal, a sem vse to zamudila. Udeležila sem se pa tu teološkega tečaja novembra meseca. Vaš sobrat Rode Franc je imel gotovo eno najbolj zanimivih predavanj in njegovi odgovori na vprašanja so bili odlični. V začetku februarja bo katehetski tečaj na Mirenskem gradu. Na željo tajske predstojnice se bom še tega udeležila, potem pa brez odlašanja nazaj preko Rima.“ Pismu s. Frančiške Novak je pripisala dragocene vrstice tudi bivša tajska misijonarka-picnirka s. RAFAELA VURNIK, ki je pred 50 leti in kasneje toliko lepega pisala v Katoliške misijone. Naj zdaj, po tako dolgem času, naš list verno objavi njene vrstice: „Ljubljana, 15. januarja 1979. Veseli me, da mi je dana priložnost, po dolgi vrsti let molka pozdraviti Vas na pismu naše misijonarke s. Frančiške. Previdnost božja ji je naklonila dopust v domovini in dobro ga je porabila v korist misijonov. Kmalu se vrne v tajske misijone, kamor jo bo spremljala naša molitev. Saj, četudi je božji Misijonar vodil moja pota drugače kot sem pričakovala, ko sem zapuščala domovino v mladih letih, zanimanje za azijske misijone me ni zapustilo... On ve, da je bilo tako najboljše. Hvala Mu! Ker imam torej priliko, sem vesela, da se „Katoliškim misijonom“ prav lepo zahvalim za vse njih zanimanje, s katerim so spremljali moja prva misijonska leta. Hvala vsem za požrtvovalnost, s katero se použivate za Gospodovo kraljestvo! Bogato Vam vse povrne Gospod sam! Iskreno se Vam priporočam v molitev in pozdravljam! Hvaležnovdana v Gospodu Marija Rafaela Vurnik OSU.“ Stanko Pavlin SDB je tudi muzik, pevec, dirigent, organizator mladinskih zborov. .. Zgoraj ga vidimo dirigirati, spodaj pa se nam nudi pogled na dvorano pri petju drtlgega zbora; naš misijonar na tej sliki stoji ob strani. INDIJA V zadnji številki smo objavili prejšnje pismo misijonarke s MARIJE SREŠ, v katerem je obžalovala, da je morala nehati s tipičnim misijonskim delom med prebivalci vasi Gha-wada, s popolno akomodacijo življenju in delu tamkajšnjih zapostavljenih. V začetku decembra pa nam misijonarka veselo piše, da je spet mogla iti v to vas in nadaljevati s tem načinom misijonskega življenja: „Zopet se nahajam v vasi, v kateri sva začeli živeti s prijateljico Stano, ki je pa morala deželo zapustiti. Človek obrača, obrača, Bog pa nazadnje in prav obrne. Zdaj živi z menoj tu neka Indijka, novinka naše družbe, Katarina; Ob meni bo tu dobivala šestmesečno izkušnjo kot del novici-jatskega življenja. Ta Katarina je zelo zlato dekle, pa se ni več bati, da bi moja ideja popolne akomodacije med ljudmi propadla, kajti, čeprav bi jaz morala Indijo zapustiti, v primeru da mi ne podaljšajo dovoljenja za bivanje v deželi, bodo indijske sestre s tem nadaljevale. Katarina je s tem življenjem zelo zadovoljna; prihodnji mesec pa pride najbrže še ena novinka. Za naprej bo pa Bog poskrbel. V tej dolini so le 4 katoliške družine, pa še od teh ni nobena v vasi, kjer živive. Te družine in midve se zbiramo vsako nedeljo k enourni molitvi. K polnočnici o božiču smo šle pa v Nana Kantharia, 25 km peš. S Katarino se počasi vraščava v to skupnost in jo pomagava graditi v vsej njeni širini in dolžini, življenje kajpada teče po starodavnih tirnicah običajev in navad, ki imajo veliko več moči kot zakoni. Ljudje so dobri m delijo z nama skoraj več dobrin kot me z njimi. Njihov največji problem je — po mojem — občutek manjvrednosti, občutek, ki so ga ostvarili v njih višji sloji, ki ne pripadajo ple- menu, ko so jim stoletja govorili: umazanci, reveži, če se bi tudi Kristus pojavil pred njimi OD ZGORAJ, re OD SPODAJ, z njimi enakopravne ravni, potem jim ne bi prinesel svobode božjih otrok.. . * Iz Madrasa nam piše obiskovalčev spremljevalec, salezijanski brat IVAN KEŠPRET tik pred. božičnimi prazniki: „6. decembra smo praznovali 25-let-nico naše župnije. Dva meseca sem pripravljal zbor za to priložnost, škof nas je kar pohvalil. Danes se je vrnil sobrat Italijan s počitnic. Kupil je v Italiji za tiskarno dva offset stroja. Tako bom imel še več dela in manj prostega kasa. A to delo je itak z mladino in za mladino in za širjenje božjega kraljestva med njo. Zato sem kar vesel.“ Tudi s. TEREZIJA MEDVEŠČEK, Hči Marije Pomočnice, ki deluje v Bandelu pri Kalkuti in katere srečanje z obiskovalcem smo prikazali na naslovni strani februarske številke, nam je sredi decembra pisala za božič: „Vem, da ste slišali in brali kaj o strašnih povodnjih tukaj v Bengaliji. Ni mogoče popisati, kaj vse se je dogajalo in koliko so trpeli prav posebno še ubogi ljudje po vaseh. Tisoči in tisoči so izgubili življenje, kateri so pa rešili kožo, so izgubili prav vse drugo, hišo, pohištvo, živali, pridelke. .. Nam tukaj se, hvala Bogu in Mariji Pomočnici, ni zgodilo nič posebno težkega. Le šolo smo morali za nekaj dni prekiniti. Smo pa zato toliko več pomagale poplavljencem s kruhom,, rižem in oblačili. Ko se je šola spet odprla, so učenke pridno sodelovale in pobirale denar in obleko za najbolj potrebne. Tu imamo Marijino družbo, za katoličane, organizacijo Laura Vi-nina Club za pogane in Dominik Sa- Kristusova sestra Marija Sreš, ki v Indiji ustvarja ,,sveti eksperiment" popolne prilagoditve ljudem, ki jim želi približati Kristusa. (Slikal obiskovalec v Nana Kanlharia.) vio za fantiče. Vse to smo vpregli v to pomoč najpotrebnejšim. Zdaj pred božičem smo pa kot vsako leto zelo zaposlene s pripravljanjem darov otrokom, bolnikom, onemoglim in starčkom. Ti se zbirajo vsako nedeljo popoldne pri nas, da se igrajo, zabavajo in poslušajo krščanski nauk. Sicer smo zdaj v počitnicah, a za nas tu je počitnic bolj malo. Od dru-ffega januarja naprej bo prišlo k nam nad 50 sester na enotedenski tečaj, potem pa še na teden trajajoče duhovne vaje. Me tu moramo kajpada vse lepo pripraviti in potem ves čas za vse zemsko skrbeti, da se bodo došle mogle kar najbolj posvetiti študiju in molitvi. Preteklo leto smo bile vesele, da smo mogle poslati 9 naših deklic v aspirantat za naše sestre. Bog daj, da bi vztrajale! Hvala Bogu, imamo še kar precej poklicev!“ Iz Bombaya nam je pisala s. IVANKA (KONRADINA) RESNIK, tudi za božične praznike. „Tu Vam pošiljam sliko novega bombajskega nadškofa Simona Pe-menta. Imenovan je bil v začetku tega leta, kar je uredil pokojni kardinal Gracias, katerega sliko Vam tudi pošiljam. Pogreb kardinala Graciasa je bil veličasten. Iz Rima je prišel papežev delegat, udeležila sta se ga dva kardinala, 40 škofov, več sto duhovnikov, redovnikov in redovnic in okoli 40.000 vernikov. Čez dan je bila katedrala polna vernikov, ki so se vrstili pri počastitvi pokojnega duhovnega voditelja. Prihajali so tudi hindujci, par-si in mohamedanci. Ta kardinal je bil splošno priljubljena osebnost, ne samo med katoličani. Kar mene zadeva, ostanem še naprej v Indiji, kajti vsi drugi so za to, jaz pa tudi.“ Novi bomboyski nadškof Simon Pement. Iz Kanpurja je pisala sestra dr. MIRI J AM ZALAZNIK koncem julija: „Letošnja vročina je kar uničujoča. Vsakdo je prizadet na kak način. V našem kraju imamo razmeroma malo dežja, drugod so pa hude poplave. Posledica je, da je v javnem življenju marsikaj narobe, tako na primer ni vlaka, ki bi prišel ob uri: osem do deset ur zamude je na dnevnem redu; tako tudi z letali. Koncem maja sem šla v Nainital v himalajskih gorah, kjer je naš tamkajšnji zavod slavil stoletnico obstoja. Cel teden so praznovali, zjutraj in zvečer. Lepo je bilo srečanje s sose-strami, s katerimi sem tam delovala toliko let, in z gojenkami izza 1. 1938 in naprej. Sedem od njih je prišlo iz Avstralije, kjer žive. Meni je gorski zrak nagajal. Vrnila sem se 10. junija z veliko zamudo radi orkana, ki nas je dohitel. Vročina se je kar naselila v mojem životu in imam visoko temperaturo, a ne toliko, da bi morala leči; polagoma že ponehuje. Gre nam dobro, čeprav nismo v paradižu. Kaj nam prinese bodočnost, ne vemo. Zmede so povsod. Rdeči bi se radi ugnezdili tudi pri nas...“ AFRIKA Iz kraja Ndola v Zambiji nam piše za božič o. MIHA DREVENŠEK, minorit, o katerem je misijonar o. Rozman objavil v zadnjih Katoliških misijonih zanimiv intervju: „Oprostite, da se Vam še nisem zahvalil za darilo iz septembra. Hotel sem takoj napisati kak članek za Vaš list, pa ni šlo. Sedaj pa Vam obljubljam, da bom do Velike noči nekaj napisal c tukajnji glasbi in tudi popestril s slikami. Kako mi bo ta načrt uspel, ne vem, ker sem sedaj nastavljen v predmestni župniji, kjer je težje najti originalne-tradicionalne inštrumente. Pokojni kardinal Valerijan Gracias, ki je bil organiziral pred leti veličastni evharistični kongres v Bombayu, na katerega je prišel tudi papež Pavel VI. Drugače kar gre, le malo me skrbi, kako bom zmogel delo, kajti naprtili so mi na rame pravega orjaka in bi moral biti Martin Krpan, če bi hotel vse to nositi. Tu je največja predmestna župnija v Ndoli s približno 60.000 dušami in vso revščino, duhovno in materialno. In kot prvo dolžnost mi je škof naložil: Povečaj cerkev, ker sedanja res ne zadostuje hitremu naraščanju krščanstva.“ Iz kraja White River v Južno-afri-kki uniji nam je v začetku decembra pisal o. ALBIN KLADNIK F.S.C.: »Tukaj v Južni Afriki je zaenkrat se vse mirno. Še ni prav nobene Nevarnosti. Zadnje čase celo prihaja mnogo Argentincev v naše kraje. Prav Pfed našo cerkvijo še ustavlja njihov avtobus in izstopijo, da gredo nakupit spominkov v trgovine nasproti cerkve. Vozijo se v največji živalski park, ki leži prav na meji moje župnije. Hvala Bogu, mi misijonarji delamo mirno naprej, če bi prevzeli črni oblast, bi bili to le črni komunisti, ki bi bili kajpada v veliki manjšini, kajti večina črncev komunizma ne mara.“ Iz kraja K.eimoes, tudi v Južni Afriki, se nam v imenu vseh štirih slovenskih oblatinj zahvaljuje za poslane pomoč s. VINCENCIJA NOVAK v pismu z dne 13. avgusta, v katerem tudi pravi: „Pri nas je zdaj huda zima. Otroci prihajajo po več milj daleč v šolo, nekateri bosi in slabo oblečeni, žal, je še veliko staršev, ki zanemarjajo svoje otroke, zapravljajo pa zaslužek za pijačo ter si na ta način uničujejo družine. Imamo veliko dela s temi pijanci, storimo vse mogoče, da bi jih odvrnili od razvade.“ MADAGASCAR Koncem decembra nam je pisal župnik vangaindranskega misijona naš PETER OPEKA CM, ki se najprej zahvaljuje vaščanom Slovenske vasi za prireditev „malgaškega asada“ njim v pomoč (o čemer smo že poročali v našem listu): „Najlepša hvala za pismo z „malgaškega asada“ z vsemi podpisi. Naj vsem, ki so sodelovali, Bog stotero povrne! Zanimanje, ki ga kažete za naše misijonsko delo, nam daje veliko moralno oporo; zavest, da imamo veliko prijateljev, ki za nas molijo in za naše misijonsko delo nekaj žrtvujejo, dviga. Božič je za nami. Kar lepo smo ga preživeli. Pogosto je tu v Vangain-drano na božično noč precej ropotanja, a letos je bilo kar mirno. Pred polnočnico je bila igra z versko vsebino in petje našega mladinskega zbora. Veliko ljudi se zbere. Mnogi pridejo, da se božično zberejo in molijo, drugi spet, ker se hočejo v množici razveseljevati, čeprav s pijanostjo. A naši skavti so pridno delali mir in pazili, da ni prišlo do kakih pretepov. A sem kljub vsemu vesel letošnjega božiča. Opazil sem pri vernikih veliko zbranosti in verske vneme tako v molitvi kot pri petju. Veliko je bilo tudi spovedovanja. Pred božičem sem spremil naše tri fante v Tananarive. 7. decembra so odšli v Pariz. Resnično jih bomo zelo pogrešali. Bili so delavni in vredni Poslavljajoči se trije laični misijonarji s škofom in slovenskimi Malgaši. Od leve na desno stoje: Opeka, Kosmač, Slabe, Žitnik, domačin, Glinšek, škoif, Buh, Jemec in Puhan; čepita pa Sušnik In Kraner. Misijonarka usmiljenka s. Marija Pavličič sprejema bolnico, ki so jo na domači nosilnici prinesli več kot 20 km daleč na misijon v Ranomeno. vsega zaupanja. Kristjani in mladina so se jim ob slovesu lepo zahvalili za vse, kar so dobrega storili za Madagaskar. Zadnji večer", ko so bili v Fa-rafangani, jih je škof Charles Remy v dolgem govoru v pričo številnih misijonarjev, ki so bili tedaj zbrani na nekem sestanku, zelo pohvalil in se jim zahvalil za vse, kar so naredili v škofiji za Cerkev, in jih postavil kot odličen primer laičnih misijonarjev. Prihodnji mesec, 28. februarja bo- mo v Vangaindrano praznovali 75 letnico misijona. Župnijski svet se je odločil, praznovati kar najslovesneje. Kristjani se lepo pripravljajo na to slavje. Praznovanje kajpada ne bo le zunanje, ampak predvsem duhovno. Hočemo izrabiti priliko, da vangain-dranski misijon duhovno obnovimo. Rado Sušnik, ki na deželi zamenjuje Roka Gajška, je prišel prav včeraj in se pridružuje mojim voščilom in pozdravom.“ Rojaki! Ko darujete za slovenske misijonarje, sodelujete z njihovim misijonskim delom in pomagate graditi Kristusovo Cerkev v svetu; ne pozabite pa tudi na še potrebnejšo pomoč: moliti in trpljenje darovati za misijone! Eno storiti in drugega ne opustiti! AUXUOXSKKAV SVBT1I USODA VIETNAMSKIH BEGUNCEV je strašna. Ko je trgovska ladja „Southern Cross’1 na odprtem morju srečala 1.200 beguncev na štirih malih ladjah, med njimi 500 otrok, jih je vzela na krov. Bili so prepričani, da jih bodo sprejeli v Singapurju, a so jih zavrnili. Kapitan je bil toliko dober, da jih je prepeljal na nenaseljeni otok Pengibo. Otok leži med Singapurjem in Borneo. Združeni narodi so na klic priskočili toliko, da so zaprosili Indonezijo, naj sprejema begunce. To ni osamljen primer. Nešteto jih potone, drugi zaidejo v nepopisno revščino. A kljub temu iz Vietnama stalno beže. Torej jim je vseeno, če se izpostavijo nevarnosti, da umro. Dokaz, kakšne morajo biti razmere. Še hujše pa so v Laosu in Kambodži. VERSKA NESTRPNOST je v modi kot je v modi nasilje. Zastopnik Vatikana nadškof Cheli je na zasedanju generalne skupščine Združenih narodov dejal: „Že šestnajst let čaka pripravljen predlog izjave, s katero bi svetovna organizacija obsodila versko nestrpnost. Teoretično se vsi strinjajo, da je izjava potrebna, kljub temu pa je ostala še vedno le osnutek. Ob vsem tem pa je marsikje po svetu prisotna verska nestrpnost ne glede na režim ali ideologijo, ki jo v posameznih državah zagovarjajo, še vedno so države, v katerih so verniki držav- ljani drugega razreda. Že naprej jih sumijo in preganjajo samo zato, ker so verni.“ VIETNAMSKI KARDINAL JE UMRL. Bil je še na volitvah novega papeža kardinal Trin-Nhu-Khue. Koncem novembra pa je prišlo sporočilo, da je kmalu po vrnitvi domov umrl. Doma je iz hanojske škofije. V duhovnika je bil posvečen 1933, v škofa pa 1950. Pavel VI. ga je 1976 imenoval za kardinala. Vodil je svojo cerkev v hudih razmerah. Imel je pomožnega škofa s pravico nasledstva. Tako je zdaj hanojški nadškof Jožef M. Trinh-Van-Cana. Tako so v letu 1978 umrli kar štirje azijski kardinali: omenjeni iz Hanoja, japonski Yoshigoro, Yu-Pin iz Formoze in Gra-cias iz Indije. AMAZONSKO PODROČJE še nima škofij, ampak le začasne misijonske prelature. To je edino večje področje v Južni Ameriki, ki ga lahko imenujemo misijonsko področje v pravem pomenu besede. Vse brazilske škofije se trudijo, da bi pomagale utrjevati Cerkev na tem področju. Teh cerkvenih področij z misijonskim značajem je čez 40. Prebivalcev je sedem in pol milijona. Med njimi deluje blizu 700 duhovnikov, pravih domačinov le 31, nekaj nad sto iz brazilskih škofij, večina — precej nad 500 V Severni Koreji takole protestirajo proti Združenim državam Severne Amerike. — pa iz drugih delov sveta. Laični prostovoljci pa so predvsem Brazilci, kakih 250. JANEZ PAVEL II. je podpisal listino o ustanovitvi nove škofije siro-ttialabarskega obreda v Indiji. Ozemlje nove škofije je do zdaj spadalo pod škofijo Tiruvalla. Imenoval je tudi novega nadškofa v Tajpehu, glavnem mestu Formoze. Dosedanji nadškof pa je prevzel vodstvo univerze Fu-jen, ki jo je iz Pekinga prenesel na For-mozo pokojni kardinal Yu-Pin. Prav povedano: na novo ustanovil, a pod istim imenom. VODITELJI AFRIŠKIH OSVOBODILNIH GIBANJ so bili pri papežu. Bili so to: iz Namibije, Rodezije in Južne Afrike. Papež je obljubil, da si bo prizadeval, da pridejo do veljave človekove pravice tudi v njihovih deželah. Na tiskovni konferenci so voditelji izrazili zahvalo za to pripravljenost, da papež posreduje za pravo svobodo njihovih narodov. ZA SVETOVNI DAN MIRU je že papež Pavel VI. razglasil temo: vzgoja za mir. Zato bo to leto 1979 predvsem leto otrok, ki naj se vzgajajo za mir, ki naj odreši človeštvo in posameznega človeka nasilja, strahu in vojska. „Če bo ideja miru zares osvojila človeška srca, bo mir rešen, ali bolje rečeno, mir bo rešil ljudi.“ To so besede, ki jih je zapisal že Pavel VI. in v novi obliki ponovil Janez Pave! IT., veliki borec za človekove pravice in mir. LANSKA INDIJSKA POVODENJ je zahtevala še več žrtev kot leta 1977. V Indiji je namreč velika povodenj, ki je zajela devet indijskih držav, prizadela do 30.000 družin. Smrtnih žrtev štejejo do 20.000. Najbolj je na delu indijska Caritas, ki skuša olajšati bedo poplavijencev. ZBOROVANJE AZIJSKIH ŠKOFOV lanskega novembra je pretresalo mnogo stvari. A glavna tema je bila: molitev. Nadškof Lourdosamy je poudaril, da je temelj evangelizacije molitev. Spomnil je na prvo Cerkev, ki je „vztrajala v molitvi“. Vsa Cerkev mora postati skupnost molitve. PRAVIČNOST IN MIR — to je papeška komisija, ki si prizadeva za oboje: za pravičnost in za mir na svetu. Podtajnik Jehannes Dyba je po vatikanskem radiu dejal, da ne smemo izgubiti izpred oči dejstva, da milijarda ljudi na svetu strada in mnogi od lakote umirajo. Cerkev mora stalno vzbujati svetu vest. Posebno pa je vzpodbujal kristjane, naj mislijo na temeljno zapoved ljubezni. Samo dejavna ljubezen, resno prizadevanje za pravičnost in mir bo rešila svet propada 'in mu prinesla trajen mir. IRAN je zadnje mesece v vseh časopisih Večinoma je to muslimanska država. Po revoluciji nameravajo ustvariti islamsko državo, ki bi se v zakonodaji podredila zahtevam korana. Katoličanov rimskega obreda je komaj 12.000, ki so večinoma tujci in žive v mestih. Nekaj več je kristjanov vzhodnih obredov: armenskega in kal-dejskega. To so zadnji ostanki nekdaj cvetoče cerkve v Perziji. Ti so po večini nestorijanci. Nekaj pa se jih je združilo z Rimom. Ti imajo tri škofije, najštevilnejša je v Teheranu, a še ta ima komaj 10.000 vernikov. K tem moramo dodati še 30.000 Armencev. Torej kristjani v sedanjih razmerah ne morejo imeti nobenega vpliva. Lahko postanejo samo nedolžne žrtve. Vemo, da tam deluje s. Rode, ki se po zmagi revolucije ni še nič oglasila. Ali bodo fanatični 'islamski šiiti trpeli katoliške redovnice v go-bavskem naselju ? SLONOKOŠČENA OBALA z glavnim mestom Dakar je znana predvsem ket letalski center. Versko pa so večinoma (64%) animisti. Prebivalcev je okoli sedem milijonov, številčno napredujejo muslimani, ki jih je 20%. Katoličanov je le nekaj nad 12% in dva in pol odstotka je protestantov. Torej še docela misijonska dežela. AFRIŠKA GVINEJA se ne da primerjati z južnoameriško Gvajano, kjer je svet pretresel samomor skoraj tisoč ljudi, ki so sledili patološkemu »verskemu“ voditelju. V Afriški Gvineji je 80 odstotkov katoličanov. A predsednik in diktator, bolestni Macias Nguema je s svojim nasiljem praktično Cerkev uničil in jo tudi uradno prepovedal. V TAJSKI je bila velika slovesnost, ko je princ Vajiralongkorn za nekaj časa šel med budistične bonce, kar je pred leti bil tudi njegov oče. Iz opisov naših misijonark M. Ksave-rije Pirc in Novak vemo, kako so tajski budisti verni. In to narodno vernost še pospešujejo ti tradicionalni običaji, ko kraljevski sinovi postanejo za nekaj časa budistični menihi — brez olajšav. NENAVADNO SODELOVANJE. -Veliki italijanski katoliški tednik »Famiglia Cristiana“ je v eni zadnjih številk objavil dopis iz Somalije o sodelovanju med kitajskimi zdravniki in katoliškimi redovnicami. •— Somalija je povsem muslimanska dežela, prestop v katoliško vero je Uradno prepovedan. Katoličani so zato v deželi, ki je velika za skoraj dve Jugoslaviji, izključno tujci. V deželi Pa živi skupina italijanskih frančiškanov in okoli 60 misijonark, od leta 1965 pa so v deželi tudi zdravniki iz LR Kitajske. Ti so prišli sem z velikimi predsodki zoper katoliške redovnice. Kaj vse so na Kitajskem govorili o njih v petdesetih letih, ko sc morale zapustiti deželo! Danes je v bolnišnici Benadir blizu glavnega mesta Moga-diša precej drugače. Kitajski zdravniki visoko cenijo katoliške redovnice *n tudi te se o njih pohvalno izražajo. (Zaradi sporov s Sovjetsko zvezo in Kubo je v Somaliji vedno več kitajskih zdravnikov.) Ko so se kitajski zdravniki prvič srečali s katoliškimi redovnicami, je bilo obojim težko; drug drugemu niso zaupali. Toda delo za skupno dobro je počasi razbilo pregrade. Vodja kitajskih zdravnikov Huo-Ker je izjavil dopisniku: „Ko smo prišli v Somalijo, nismo poznali katoliških sester, sedaj pa smo se naučili spoštovati in ceniti njihovo delo in njihovega duha. Sem smo prišli, da pomagamo Somalcem in da se zanje žrtvujemo. Mi delamo z istim duhom ljubezni in vdanosti kakor vaše sestre. Ničesar ne zahtevamo v zameno, kakor tudi vaše sestre ne zahtevajo ničesar.“ Predstojnica, sestra Antonija, pa je takole ocenila kitajske zdravnike: „Občudujemo njihovo ponižnost in pripravljenost za pomoč. Nikoli se ne razjezijo, ne povzdigujejo glasu in delajo za štiri, samo da bi rešili življenje. če se bolnica počuti slabo, bo kitajski zdravnik vso noč prečul ob njeni postelji, če domače strežnice površno opravljajo svoje delo, bo kitajski zdravnik sam pograbil metlo in se ne bo sramoval tudi najnižjih opravil v hiši. če je treba domači strežnici kaj ukazati, bo prišel k sestri in jo prosil, naj ona ukaže.“ Pisec končuje članek takole: „So-malska vlada, zlasti pa minister za zdravstvo, prosi za sestre. Ko so Kitajci postavili bolnišnico Benadir, so stavili pogoj, da bodo v bolnišnico prišle katoliške redovnice. Danes delajo Kitajci drugo večjo bolnišnico blizu Kimizaja, največjega mesta v južni Somaliji, ir. spet zahtevajo od vlade, naj dobe za postrežbo katoliške redovnice. Toda Misijonarke potolažene Marije ne morejo ustreči, ker imajo premalo poklicev...“ Jezik iskrene dobrote razumejo vsi ljudje dobre volje, ne glede na svetovnonazorske razločke. Kjer koli vidiš dobro, ga moraš biti vesel! V JUŽNI AFRIKI so se razmere ublažile. Tako trdi kardinal McCann. Nastaja upanje, da se bo napeto ozra- eje med belimi in črnimi umirilo. Katoliška Cerkev ima po njegovem mnenju veliko bodočnost. Pravi, da bo leta 2020 največja religiozna skupina v Južni Afriki, škofje so šli pogumno mimo rasne diskriminacije in so začeli vzgojo enakopravnosti v svojih šolah, kjer sprejemajo bele in črne otroke, torej brez razlike rase. Itak pa je večina katoličanov črne ali mešane rase. Gotovo so tudi belci, a so v manjšini. Če bi Južna Afrika res šla skozi miren razvoj dc enakopravnosti v vsem, potem bi to zelo pomirjevalno delovalo tudi na Rodezijo in izpodbilo podtalno rovarjenje komunistov in preprečile krvavo revolucijo. NA JAPONSKEM imajo katoličani kar tri ustanove, ki proučujejo druga verstva in skušajo z njimi imeti stalni dialog. „Orient-Institut“ je bil v Tokio ustanovljen že leta 1964. Izdaja tudi svoj list. Na Sophia-uni-verzi, kjer poučuje tudi naš slovenski misijonar Vladimir Kos SJ, je „Institut za vzhodna verstva“. Ustanovljen je bil leta 19(19. Vodi ga strokovnjak za budizem P. Dumoulin SJ. Končno je bil leta 1975 ustanovljen še „Nanzan-Institut“ na univerzi v Nagoya, ki jo vodijo misijonarji iz „Družbe božje besede“. VZHODNA AFRIKA je gotovo eden najbolj cvetočih misijonov. Mišljene so države: Kenija, Uganda in Tanzanija. Že leta 1953 je bilo vodstvo škofij zaupano domačinom. Tedaj je bilo v teh predelih 18 milijonov prebivalcev in dva milijona in pol katoličanov. Lani pa je bilo na istem ozemlju 42 milijonov prebivalcev in 10 milijonov katoličanov. Veliko je krstov odraslih, dasi zahtevajo misijonarji triletni katehumenat. Ostalo je naravni prirastek. Tako procent katoličanov kljub hitremu splošnemu porastu prebivalstva narašča. Tudi duhovniški poklici zelo naraščajo. Domačih duhovnikov je 1297, bogoslovcev 1192, redovnih bratov 458 in sester 470(1. Tako po zadnji statistiki iz lanskega leta. DEŽELE JUŽNO OD SAHARE so spet zašle v veliko sušo. Prizadete so: Mavretanija, Senegalija, Mali, Zgornji Volta, Nigerija, Čad in Gambija. Lokalne cerkve si zelo prizadevajo, da bi pomagale, in kličejo na pomoč tudi mednarodne organizacije. Kako pa je pri tej pomoči potrebna stroga kontrola, dokazuje primer; v državi Mali se je notranji minister osebno okoristil s tujo pomočjo in si sezidal krasno vilo, do lačnih ljudi pa pomoč ni dospela. Zato so imeli posebno konferenco v Gornji Volti pod vodstvom kardinala Zoungrama, da so se pogovorili za složno delo. MISIJONARJI SO AFRIKI NUJNO POTREBNI. S to ugotovitvijo je prišel nazaj v Evrope opat iz St. Ottilien dr. Notker Wolf. Ugotovil je, da na enega duhovnika pride 8.000 kristjanov. Mnogi rodovi pa sploh še niso bili evangelizirani. Po razgovorih s škofi in duhovniki je dognal tudi, kako zdaj jasno spoznavajo, da je tudi za Afriko in dober razvoj katolicizma nujno potrebna redovniška karizma. PRIHODNOST CERKVE SE BO ODLOČILA V AZIJI. To je mnenje nekdanjega predsednika Indijskega redovniškega združenja. Zdaj je pozornost obrnjena na Afriko. Dežele kot sc Angola, Mozambik, Rodezija, Abe-sinija, Uganda že iz političnih razlogov obračajo nase pozornost. Kakor hitro pa bo Azija stopila na svetovno pozorništvo, bo po njegovem mnenju Afrika s svojimi problemi stopila v ozadje. V vsej Aziji, če izvzamemo edino katoliško deželo Filipine, je katoličanov le med 1 in 3 procenti. Torej je zdaj naloga Cerkve predvsem dvojna. Prvič da z vsemi azijskimi verstvi vodi borbo proti ateizmu. Drugič pa, da postane res aziatska. SE BO KITAJSKA ODPRLA? To vprašanje je zaslediti po vseh katoliških listih, ne samo misijonskih. Saj od tega v veliki meri zavisi bodočnost ne le Kitajske, ampak azijske Cerkve sploh. Spremembe v novem režimu dajo slutiti, da se bo tudi odnos do vere spremenil. Da so bili prvikrat zastopani tudi verski predstavniki na narodnem kongresu, da je bil ustanovljen „Institut za raziskovanje vere“ pod okriljem „Akademije za socialne vede“, je treba reči: to so novosti. Ali pa se bo kmalu Kitajska odprla toliko, da bo Cerkev mogla stopiti iz katakomb, in še celo toliko, da bi se moglo začeti misijonsko delo, tega si nihče ne upa zanesljivo reči, niti najboljši poznavalci kitajskega vprašanje ne. Eden izmed njih je gotovo jezuit Tandy. Še vedno sodijo, da je na Kitajskem okoli tisoč duhovnikov. Težko pa je ugotoviti, kje so: v zaporih, na prisilnem delu, ali životarijo. Eno je gotovo: javno duhovniško delo jim je onemogočeno. O KAMBODŽI pišejo vsi časopisi. Zmeda je velika. Vse to ozemlje nekdanje Indckine od konca druge svetovne vojne naprej samo trpi. Nikjer se ne pretaka toliko krvi. In končno so to žrtve velesil. Zdaj najbolj borbe med Kitajsko in Rusijo. Režim, ki je letos padel, je zakrivil morda kar dva milijona smrti. Bo zdaj nova doba boljša, ali se bo prelivanje krvi nadaljevalo ? Kaj se dogaja s katoliško Cerkvijo v teh krajih, ni mogoče dobiti točnih podatkov. Ve pa se, da so zlasti duhovniki praktično dan na dan izpostavljeni trpljenju in mučeništvu. Če je za koga, je za to Cerkev: Vietnam, Laos, Kambodža potrebna molitev. SUDAN se obnavlja. O nasiljih prebivalstva v južnem delu je bilo pred leti ogromno zapisanega. Arabski sever je hotel zatreti črnski jug. Zdaj je nastalo premirje. Ker je bila katoliška Cerkev razvita predvsem na Jugu, je bila tudi najbolj prizadeta. Od 700.000 katoličanov jih samo kakih 65.000 živi na severu. Vsi ostali so na južnih predelih. Seveda je težko prerokovati, koliko časa bo trajala ta mirna doba. Vsekakor pa se misijonsko delo zdaj lepo razvija in v celi državi ni čutiti kake osti proti Cerkvi. V INDIJI je problem, lakote še nerešen. Zaradi lakote umre letno pol milijona ljudi. In otroci izpod petih let starosti so izpostavljeni smrti, saj jih umre 36 odstotkov, dočim jih je leta 1951 umrlo 32 odstotkov. Kljub izboljšanju produkcije se ni izboljšala pomoč bednim. PAKISTAN je izdal zakon, da se morajo vsi otroci od osmega razreda dalje učiti arabsko. Ta zakon sovpada v program islamizacije države, ki je že itak pretežno islamska. Tako je Pakistan prvi začel sodelovati z Mednarodno islamsko organizacijo, ki zahteva, da vse države uvedejo islamski jezik kot obvezen, da tako z njim bolj gotovo uspe islamizacija v teh deželah. Kljub vsem odjugam tu in tam je vendarle panislamizem na pohodu. INKU LTUR A C I.I A CERKVE V AFRIKI — to vprašanje zadnja leta zelo zaposluje teologe in škofe v Afriki. Že zdavnaj je prav v zvezi s tem vprašanjem znan kardinal Ma-lula iz Zaire, saj je že ponovno zla- sti na sinodah v Rimu odjeknil njegov glas. Kakor je v Evropi v dvajsetem stoletju bilo ogromno govorjenega in pisanega o temi: krščanstvo in znanost, kakor je zadnja desetletja vedno znova pred Cerkvijo vprašanje: krščanstvo in socialno vprašanje, tako je v Afriki trenutno najbolj živo vprašanje: ali je mogoče biti katoličan in Afrikanec — oboje na pristen način in celostno. Zato se poleg pisanja knjig in razprav kar vrste razna zborovanja. V septembru 1977 so laiki organizirali v ta namen zborovanje v Abidjanu (Slonokoščena obala). Naslov vseh razpravljanj je bil „Črnska kultura in katoliška Cerkev“. V decembru istega leta se je v Accri (Ghana) zbralo 64 teologov, da se pogovore o afriški krščanski teologiji. Na tem zborovanju je nastalo „Združenje afriških teologov“. Lani januarja so se zbrali v Kinshasa (Zaire) zastopniki vseh afriških univerz, da razpravljajo o temi: „Afriška verstva in krščanstvo“. In končno je bil v juliju simpozij vseh škofovskih konferenc Afrike in Madagaskarja. Glavni razgovor je bil: „Družina m zakon v Afriki“, a obenem so podali svoje stališče glede človekovih pravic, ki se gazijo v mnogih afriških državah, ne da bi posamezne omenili. Vprašanja niso lahka, pa zelo važna. Ravno na simpoziju škofov se je pokazalo, kako težek je problem družina in zakon, kajti Afri-kanci gledajo na to vprašanje povsem drugače kot Evropejci ali Amerikaner In končno niso mogli priti do nobenega konkretnega sklepa. Tako je ostalo kot dokument le tisto, kar je bilo na tem simpoziju na drugem mestu: človekove pravice. Afrika tudi politično počasi zori, zato je razumljivo, da tudi afriška katoliška Cerkev le počasi poganja korenine v afriško kulturo. Toda delo se je pričelo resno, intenzivno. Afriški katolicizem išče svojo identiteto. fantiček in deklica iz Južne Afrike. (Poslala s. Vincencija Novak.) MISIJONAR O. LOVRO TOMAŽIN NA ODDIHU V ARGENTINI Zambijski slovenski jezuitski misijonar o. Lovro Tomažin je po novem letu prišel k svoji mami in drugim domačim v Argentino. Kar hitro je šel z njimi v slovenski počitniški dom v kordovski provinci, kjer vzdržuje prof. dr. Hanželič počitniško kolonijo za rojake. Tam so se ob misijonarjevem Prihodu ravno še zadnje dni nahajali slovenski otroci, katerim je misijonar že spregovoril in jim pokazal tudi slike, ki jih je prinesel seboj. Misijonar o. Tomažin je od rojakov v Argentini prejel že toliko povabil, da jim pride maševat in predavat, da smo ga v Baragovem misijonišču mogli dobiti šele za 4. marec, ko bo pri glavni slovenski maši v cerkvi Marije Kraljice maševal in pridigal, opoldne bo ostal v družbi s krajevnimi duhovniki, preti večeru pa imel skioptično predavanje za Slovensko vas. Misijonar je že obiskal naše uredništvo in nam veliko novega povedal iz svojega misijona, dal pa nam tudi veliko fotografij, ki bodo sčasoma vse objavljene v našem listu. V prihodnji številki upamo objaviti izčrpno poročilo o zadržanju in delovanju o. Tomažina v Argentini. RADOSNA VIJEST Zadnja številka tega edinega, v Jugoslaviji že sedmo leto izhajajočega tiskanega misijonskega lista, ki smo jo prejeli, je številka 5, letnika 1977. Na 16 straneh velike oblike (25 x 35 cm) je v dvobarvnem tisku podanega veliko večinoma izrazito misijonskega gradiva. Na prvi strani sta pod naslovom „Papež mladim“ objavljena dva odstavka govora Pavla VI. o poklicih, dalje zahvala matere Terezije in o. Ante Gabriča rojakom za vso pozornost, ki sta je bila deležna oba misijonarja ob svojem sodelovanju pri zagrebškem misijonu, kamor sta bila od zagrebškega nadškofa povabljena, in končno pismo škofa iz Livingstona (Zambija) zagrebškemu nadškofu, v katerem se mu zahvaljuje za usluge, izkazane mu na Hrvaškem, s povabilom mladim duhovnikom in redovnicam, da pridejo na delo v Zambijo, v njegovo škofijo. Na naslednjih dveh straneh sta članka: Največja želja slepe Luje in Se je li Bog spremenil ?, ki se bo nadaljeval v prihodnjih številkah. Štiri strani, ki slede, so posvečene bivanju matere Terezije in o. Ante Gabriča iz Indije med hrvaškim ljudstvom v Jugoslaviji, kar ilustrirajo številne fotografije. Na straneh 8 in 9 se nadaljuje spis o potovanju hrvaškega nadškofa po Afriki; to pot so se ustavili v Tanzaniji. Tam sta s spremljevalcem naletela na nunciaturi v Da r-Es Salame, na slovensko misijonarko s. Ernesto Kosovel, ki je tam zaposlena. V Misijonskem opazovalcu smo že opozorili na pomoto, ki jo je pisec zagrešil, ko je navedel, da je naša misijonarka pred prihodom v Tanzanijo delovala v Južni Ameriki, ko je dejansko res, da je bila dolga leta v Hong Kongu. Najbrže je pisec prišel do te pomote, ker je morda misijonarka omenjala svoje stike z nami v Argentini. Je pa to srečanje z našo misijonarko, o kateri se tudi povej da je Slovenka, zelo toplo opisano. Na strani 10 smo naleteli na prijetno presenečenje, kajti podano je obširno poročilo o v Ljubljani izišli knjigi z naslovom: Iz pisem slovenskih misijonarjev v Afriki, ki jo je izdala slovenska Misijonska pisarna v Ljubljani v uredništvu prof. Jožeta Rakovca in ki ji je uvod napisal pomožni škof dr. Stanko Lenič. Upamo, da ..Katoliški misijoni“ tudi še pridejo do te slovenske misijonske knjige in v listu o njej poročajo. Knjiga je bila tiskana v 7.000 izvodih in je menda že razprodana. Strani 11 in 12 prinašata besedili misijonskih mašnih obrazcev. Strani 13 in 14 objavljata spominski zapis za pred 37 leti umrlim frančiškanom Bogomirom Zlopasem, o katerem pa ne pove, da bi imel kak poseben odnos do misijonstva. Stran 15 objavlja dopise in darove, zadnja stran pa fotografije iz gobarske naselbine v Sokortu na Koreji. URBANIANA Tega lista, ki ga mesečno izdaja papeška misijonska univerza Urbaniana v Rimu, nam je od letnika 1978 došla le številka za januar-februar in številka za maj. Prva številka med drugim poroča o izišlem delu „Oznanjevanje evangelija danes“ (L’ Anuncio del Vangelo oggi), ki so ga sestavili na podlagi papeške okrožnice „Evangelij nuntiandi“ profesorji papeške misijonske univerze. Od drugega pestrega gradiva naj omenimo le še nekrolog za pomembnim misionologom p. Janezom Rommerskirchen-om O.M.L, ki je bil začetnik in večletni izdajatelj znamenitega letnega zbornika „Bibliotheca Missionum“, ki ga prejema tudi knjižnica Baragovega misijonišča. številka za maj med drugim objavlja pismo papeža Pavla VI. misijonski univerzi ob 350 letnici obstoja, potem pa poročila o slovesnostih v papeškem kolegiju „De Propaganda Eide“, pri kateri je poleg prefekta Svete Kongregacije za evangelizacijo narodov kardinala Rossija govorila mati Terezija iz Kalkute. Objavljeno je tudi poročilo o papeški avdijenci ob priliki 350 letnice Urbaniane. Ta ne ravno obsežni, pa vsebinsko pomembni list verno poroča o vsem življenju Urbaniane in o njenem miši jonsko-izobraževalnem poslanstvu. Odgovorni urednik je naš rojak rnsgr. Maksimilijan Jezernik. NASLOVNIK SLOVENSKIH MISIJONARJEV Rev. BAJLEC IVAN Mission de Fresco par LAKOTA Cöte d’Ivoire AFRICA Rev. BAJEC PAVEL Mission Catholique de Divo B. P. 253 ä DIVO Cöte d’Ivoire AFRICA Rev. p. PAVEL BERNIK SDB Sunnside Upper S h i 11 o n g SHILLONG 793005 Meghalaya - I N D I A Rev. FRANC BRATINA FSC Pte. Bag 1620 St. Michael’s Mission Middelburg Transvaal SOUTH AFRICA Sr. ROZALIJA BRILEJ Society of the Helpers P e i p u , Hsinchu-hsien TAIWAN Rep. of CHINE - ASIA Rev. FRANC BUH CM E. K. A. R. V on dr oz o (Farafangana) MADAGASCAR SUD Rev. EMIL CHIUCH Catholic Church Kifumbe S.L.P. 1172 Makambako, Njombe TANZANIA (Afrika) Rev. JOŽE CUKALE S.J. St. Anthony Church KEORAPUKUR P. O. R. C. Thacurani Via Joka - 24 - Parganas West Bengal - I N D 1 A S. ČERNE MAGDALENA Mission de Fresco par LAKOTA B. P. 11? Cöte d’Ivoire AFRICA P. HUGO DELČNJAK OFM Mission Catholique B. P. 10 K a n d e TOGO - AFRICA Rev. MIHA DREVENŠEK Franciscan Centre P. O. Box 992 - NDOLA Z A M B I A - AFRICA Sr. FRANČIŠKA FLAJŠMAN Casilla Correo 455 Mission San Leonardo Chaco Paraguayo Asuncion PARAGUAY - SUD AMERICA Rev. ROK GAJŠEK CM Mission Catholique R a n o m e n a MADAGASCAR SUD S. GERKMAN VIDA Centre de Sante M u k u n g u B. P. 7 KIBUYE RWANDA AFRIQUE CENTRALE Sr. DEODATA HOČEVAR JI. Ir. H. Juanda 29 P. O. Box 153 Jakarta Pusat V/12 INDONESIA Dr. JANEZ JANEŽ St. Mary’s Hospital Lotung TAIWAN Rep. of CHINE - ASIA Sr. KAJNČ MAGDALENA Loreto Convent P. O. A s a n s o 1 Dt. Burdwan, W. Bengal I N D I A Sr. KARN1ČNIK MOJCA Missionaires du Christ Jesus MISSION CATHOLIQUE KOLE (via Kamanga) Kasai' Oriental ZAIRE - AFRICA Sr. BOGDANA KAVČIČ B. P. 22 Rukago N g o z i BURUNDI AFRIQUE CENTRALE Rev. JOHN KEEFE Diocese of Fort Portal P. O. Box 176 FORT PORTAL UGANDA East AFRICA Rev. MARCEL KERŠEVAN CM Mission Catholique Bikovo (par Mbandaka) ZAIRE AFRICA Rev. IVAN KEŠPRET SDB Citadel, Siga, Taylor Road 10 Madras 600010 1 N D I A P. EVGEN KETIŠ OFM Mission Catholique K a n d e TOGO, AFRICA P. ALBIN KLADNIK FSC Catholic Church P. O. Box 9 White River 1240, Tvl. SOUTH AFRICA P. JOŽE KOKALJ SJ St. Ignatius Church Box 125 - LUSAKA Z A M B I A - AFRICA O. VLADIMIR KOS Sophia University Jesuit House 7 Kioicho, Chivoda-ku TOKIO 102 - J A P A N Rev. JANKO KOSMAČ Mission Catholique Box 129 ANKARANA Farafangana MADAGASCAR SUD Sr. KOSOVEL ERNESTA Canossian Sisters P. O. Box 2756 Dar Es S a 1 a a m TANZANIA EAST AFRICA Rev. KRANER FRANČEK Mission Catholique EKAR M i d o n g y MADAGASCAR SUD Rev. ZDRAVKO KRAVOS B. P. 166 Bafia 0 m b e s s a C A M E R U N AFRICA Rev. ANDREJ MAJCEN SDB Salesian School 801 Yu Nung Rd. T a i N a n TAIWAN, Formosa, ASIA Sr. TEREZIJA MEDVEŠČEK Auxilium Convent BÄNDEL P. O. Hooghly 712103 Calcutta, West Bengal 1 N D I A Sr. ANICA MIKLAVČIČ Catholic Church Shin Minli C h u n g L i Taoyuan Shien TAIWAN Rep. of CIIINE - ASIA Rev. MLAKAR JANEZ S.J. Kizito Catholic Parish Box 3243 - LUSAKA Z A M B I A - AFRICA Prof MLAKAR KRISTINA Matero Boys’ Secundary School Box 2494, Lusaka Z AMBIA - AFRICA Rev. JOŽE MLINARIČ SDB Rukago B. P. 22 Ngozi BURUNDI - AFRICA Sr. MRHAR MARJETA Mission Catholique Tangainony (par Farafangana) MADAGASCAR SUD Rev. s. FRANČIŠKA NOVAK OSU 166 Chareonprathet Road 'C h i e n g m a y THAILAND ASIA Sr. M. VINCENT NOVAK Obl. K. C. Mission, P. O. Box 9 K e i m o e s 8860 (Cape Province) SOUTH AFRICA Rev. FR. OHMANN Box 47, S h i y a n g a T A N Z A N I A - AFRICA Rev. OPEKA PETER CM Mission Catholique V a n g a i n d r a n o B. P. 28 MADAGASCAR S ITD Rev. TONE PAČNIK Mission Catholique LUKOLELA - flove Zaire - africa Sr. TEREZIJA PAVLIČ Mission Catholique Tangainony (par Farafangana) MADAGASCAR SUD Rev. PAVLIN STANKO SDB Tang King Po College 25, Kennedy Rd. HONG KONG, ASIA Sr. MARIE X. PIRC OSU Regina Mundi Institute 1110 Soi Wat Phal 12 Bangkok Thailand - asia Sr, POGORELC J. ELIZABET P. O. Box 31, UPINGTON 8800 Cape Province, SOUTH AFRICA Sr. AMANDA POTOČNIK Mission Catholique Vangaindrano MADAGASCAR SUD Sr. MARICA POTOČNIK New Nurses Home A d dington Hospital 400 DURBAN/Natal Rep. SOUTH AFRICA Fr. VALENTIN POZNIČ FSC P. O. Gien - Cowie 1061 P. O. Box 1 Middelburg, Transvaal SOUTH AFRICA Rev. JANEZ PUHAN CM Manambondro E. K. A. R. MADAGASCAR SUD Rev. FRANC REBOL MM Catholic Mission Yuan Li (Miaoli) TAIWAN Rep. of CHINE - ASIA Sr. KONRADINA RESNIK St. Elisabeth’s Nursing Home Harkness Road Malabar Hill Bombay 6 INDIA Rev. RINK LOUIS C.S.C. St. Patrick’s High School P. O. Box 1005 - MONROVIA LIBERIA - WEST AFRICA Fr. EDVARD L. ROBERTS Catholic Mission Eudulen P. O. Box 4 Ngorongoro (via Arusha) TANZAN1A (East Africa) Sr. CECILIA RODE Ecole Bou Ali Cina Pahlavi 804 TABRIZ - IRAN RO US BARBARA Our Lady’s Hospital Box 30 - MPIKA Z A M B I A - AFRICA Rev. ROVTAR JOŽE SJ Mpima Seminary P. O. Box 72 K a b w e ZAMBIA - AFRICA Rev. STANKO ROZMAN SJ. Mumbwa Catholic Church P. O. Box 22, MUMBWA ZAMBIA- AFRICA Rev. RUDEŽ RADKO SJ KATONDWE, P. Bag E 16 Lusaka Z A M B I A - AFRICA Rev. JANKO SLABE E. K. A. R. M a t a n g a (par Vangaindrano) MADAGASCAR SÜD Sr. S REŠ MARIJA Nana Kantharia Post: Lusadiya Sabarkantha Distr. 383250 GUJARAT - I N D I A Dr. BERNARD ŠPACAPAN A bin Hospital Abin PO MOROTO UGANDA - AFRICA Mampera ŠTANTA IVAN CM E K. A. R. I h o s y MADAGASCAR SUD Sr. ŠTEH TEREZIJA ALOJZIJA Voortrekkerstraat 118 Ceres 6835 R. SUD AFRICA Sr. THERESE BENIGNE ŠTEH Saint Vincent Convent P. O. Box 28 KOELENHOF 7605 - R. S. AFRICA Rev. SUŠNIK RADO CM Mission Catholique Vangaindrano MADAGASCAR SUD P. LOVRO TOMAŽIN SJ Box Ch. 55 Chelston Catholic Church Lusaka Z A MB I A - AFRICA Rev. MIRKO TRUSGNACH S.C.J. Bau Betharram 195/1 Thanon Chang Khlan Chiengmay THAILAND - ASIA Rev. LEOPOLD VIDMAR S.J. St. Xavier’s College 30 Park Street 10 CALCUTTA - INDIA Rev. LUDVIK ZABRET SDB Don Bosco Farme Rivona P. O. S u 1 c o r n a - Goa INDIA Sr. dr. MIRIAM ZALAZNIK St. Mary’s Convent 53, TSgore Road K a n p u r 208004 INDIA Sr. JOŽEFA ZUPANČIČ Maiko dai, 1-1-16 Tarumiku, Kobe City JAPAN 655 - ASIA Sr. Dr. AGNES ŽUŽEK SCMM P. O. Box 2891 Rittat Hospital Addis Abeba ETHIOPIA - AFRICA Sr. SILVA ŽUŽEK SCMM Holly Family Hospital P. O. Box 21 B e r e k u m B!A GHANA - WEST AFRICA Sr. TEREZIJA ŽUŽEK SCMM P. O. Box 3628 CRS HODEIDAH Y.A.R. - YEMEN A RAB REPUBLIC - ARABIA Rev. A. GABRIČ S.J. Mariapolly F. S. Hat - via Canning 24 - Parganas - INDIA Rev. ŠTEFAN POLGAR S.J. M o r a p a i 24 - Parganas - West Bengal INDIA MATER TERESA Missionaries of Charity 54 A, Lower Circular Rd. CALCUTTA 16- INDIA KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijon.ki mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, •lovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče". Urejuje in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga del Centra Misional Baraga", Colön 2544, Remedios de Escalada, prav. Bs. Aires. S cerkvenim dovoljenjem. NAROČNINA ZA LETO 1979: V Argentini: I. polletje 3.000 pesov. Celotna izven Argentine 7 dolarjev oziroma odgovarjajoča vrednost v drugih valutah. PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Baragovo misijonišče, El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcön 4158, Buenos Aires. ZDA: Rev. Charles A. V/olbang CM, 131 Birchmount Road, SCARBOROUGH, Ont., Canada MIiN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 44119. Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, III. 60608 U.S.A. Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont.; župnija Marije Brezmadežne: rev. Ivan Jan CM, 739 Brown's Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Quebec: rev. Jeretina Janez CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P.Q.; za Winnipeg in okolico, rev. Ivan Plazar CM, 95 Macdonald Ave. Winnipeg, Man. R3B 0J3. Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San llario 7, Gorizia. Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3 Prancijaz s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris Vi. Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford. Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101. MISIJONSKI DAROVI V SKLAD KM ZA VSE MISIJONARJE Argentina, v pesih: Družina Macarol, Slovenska vas, 10.000; duh. Anton ^kulj, San Luis, 4.000; Silva Škulj, istotam, 2.850: ga Cukjati in Anica Žagar, 1'ablada, po 5.000; N. N., Ciudadela, 50.000; Jagodic Florijan, 50.000; Janez Rrelih, 4.000; Rudi Hirschegger, v zahvalo Baragu, 5.000; družina France Marija Novak, Rio Negro, 50.000. Slovenija, v pesih: N. N., 1.050.000. Kanada: Bibijana Čuječ, Quebec, 400 dol.; N. N., 20 dolarjev. U.S.A.: Niko Tomc, 8 dol. ZA POSAMEZNE MISIJONARJE Družina Triler, Slovenska vas v Argent., za Malgaše, 5.000 pesov. ZA TISKOVNI SKLAD KM Argentina, v pesih: N. N., Slovenska vas, 6.300; družina Bavdek, istotam, 2.000; N. N., Ciudadela 50.000; Jakob Sušnik Slov. vas, 10.000; Lojze Rezelj, Villa Ballester, 10.000; družina Grošelj, Mendoza, 10.000. Francija:, v frankih: Gospa Gubenšek 50; gdč. Gorišek 20 in duhovnik Ilejak Tone, 40. Kanada, v dolarjih: Slak Matija, 20 dol.; Smrdelj Janko, Toronto, 6; Alojzij Babič, Toronto, 7. ZA MISIJONE Margarita Fortich Ribero, Buenos Aires, 30.000 pesov. ZA MISIJONSKI ZAVOD Šparovec Jože, Toronto, 10 dol.; Laddie Marolt, U.S.A., 150 dolarjev. vsem za Vse iskreni bog plačaj; I S * i ? i * ❖ t I 1 * * i I I i * i * * * t I i* I * * t t * t * t 5: I $ | * t t KR/S rus JE VSTAL ZA VSE LJUDI! VSTALI BOMO TUDI Ml! Da bi zares vstali vsi, žele „Katoliški misijoni“ z Baragovim misijoniščem vsem slovenskim misijonarjem, njihovim vernikom in katehumenom, pa vsem misijonskim sodelavcem ter naročnikom in bralcem našega lista! ALELUJA ! I I t ❖ t i f ❖ i t 1 * t 1 * t * t ❖ t * ❖ t 1 1 I * * * t T f * * f * i * t i s Registra de Prop. Int. No. 1150563 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabomba 1467 Buenos Aires 0 . FRANQUEO PAGADO O C SJ 5 f) Concesiön N9 3143 s»« TARIFA REDUCIDA 4 Concesiön N' 5612