Poštnina plačana v gotovini. Ob stopetindvajsetletnici vPrešer-novega rojstva (J. Vidmar). — O bratih Kraljih (R. Bučar). — »Zapeljivka" (J. Vidmar). — O podlistku V. Janežiča (R. Bučar). — Opazke k naši kritiki (J. Vidmar). — Danilov jubilej in »Deseti brat" (St. Kosovel). — Slovenščina v naših časnikih (Iv. Koštial). — Gledališče (J. V.) — Oslovska čeljust. Nove knjige. LJUBLJANA / 1925 / ŠTEVILKA 8 Urednik, izdajatelj in odgovorni urednik: Josip Vidmar.— Ljubljana, Gledališka ulica 5/23. — Rokopisi in naročila na isti naslov. — „Kritika" izhaja 10 krat na leto. Celoletna naročnina: 50 Din, za Italijo 20 Lir, posamezna štev. Din 5 —. — Ponatis dovoljen samo z navedbo vira. Rezeruirano za turčko ,Ruče in kouine' družbo z o. z. Ljubljana P. n. naročnike ,Kritike* ki še niso poslali naročnine za leto 1925, prosimo, da pošljejo denar takoj po priloženi poštni položnici. UPRAVNIŠTVO. KRITIKA / 1925 / ŠTEV. 8 Ob stopetmdvajsetletriici Prešernovega rojstva. Kakor človek, tako se dvakrat — telesno in duševno — rodi tudi narod. Brez duhovnega rojstva ni človeka, brez duhovnega rojstva ni naroda. 0 tem rojstvu pravi Dostojevski j nekje takole: »... V početku vsakega naroda, vsake nacijonalnosti se je pojavila pred zarodkom nacijo-nalnosti nravstvena ideja, zakaj ta jo je ravno ustvarila... Da bi ohranili sprejeto dragocenost prično ljudje takoj stremeti drug k drugemu in prično šele tedaj vneto in skrbno iskati, kako bi se tako uredili, da bi ohranili sprejeto dragocenost, ne da bi kaj izgubili od nje...« Take nravstvene ideje ali duhovne dragocenosti prinašajo ljudstvu njegovi veliki sinovi, ki ga s tem duhovnim kvasom spremene v narod. Nravstvenost, ki je izražena v »Poezijah dr-ja Franceta Prešerna, je duhovna dragocenost, radi katere je nastal slovenski narod. Da bi očuvalo, izpopolnilo in udejstvilo v tej knjigi prvič izraženo nravstvenost, se je strnilo ljudstvo, ki prebiva med Dravo, Kolpo in Jadranskim morjem, v eno zavest. Kaj je vsebina nravstvene ideje, ki se je izrazila v Prešernu in kaj je nacijonalna ideja slovenskega naroda? Naj mi bo dovoljeno na to pretežko vprašanje dati nezadosten, približen in le posreden odgovor. Drugi narodi opravičujejo in utemeljujejo svoje eksistiranje s svojo zgodovino, s svojim bogastvom, s svojo močjo, z naštevanjem velikih in važnih nalog, ki jih imajo razrešiti v zgodovini človeštva. Tako govori latinski in zapadni svet o svoji civilizatorični nalogi; nemški svet je veliki ruski psiholog imenoval »protestujočo državo«, o ruskem narodu govori Merežkovskij, da ima posredovati med evropsko in azijsko kulturo. Z nekako bojaznijo se spričo teh velikih nalog vprašamo: kaj je naloga slovenskega naroda, ali še bolje, kaj opravičuje njegovo eksistenco? Na to plašeče nas vprašanje je odgovoril Prešeren: >----glaube jedoch, dass man bis zum Ernte- tag alles aufgesprossene stehen lassen soli, damit der Herr (to Pan) am jiingsten Tage das Gute werde von dem Schlechten ausscheiden konnen«. Ta odgovor je skromen in morda se zdi na prvi pogled nezadosten, toda če ga premislimo, se pokaže, da je najgloblji, najresničnejši in sploh edini, ki je na ono vprašanje mogoč. Kaj naj opravičuje življenje človeka ali naroda, če ne tista volja, ki ga je poslala na svet, ki mu je dala zrasli? Po tej globoki preprostosti in ponižnosti se loči Prešernov odgovor, se loči odgovor slovenskega naroda od odgovorov drugih, velikih narodov. V njem je v primeri s posvetnim ponosom drugih narodov vsebovana nad vse ponižna in nad vse čista človečnost naroda, ki stoji popolnoma gol in ubog pred božjim obličjem in zatrjuje samo eno: »Tvoj stvor sem, o Gospod«. Ta čista človečnost je čar Prešernovih »Poezij«, zavoljo nje se je slovenski narod duhovno rodil; da med posvetnim hrumom velikih narodov ohrani to duhovno dragocenost, se je slovenski narod strnil. V nji je njegovo opravičilo, njegova naloga, v nji je veličina doktorja Franceta Prešerna. a Josip Vidmar. O bratih Kraljih. Romeo Bučar. V razvoju umetniških osebnosti bratov Kraljev igra dejstvo, da sta dolgo časa imela obliko pomotoma za umetniški problem, ki bi ga bilo treba pri ustvarjanju rešiti poleg izraza, tako veliko vlogo, da je razjasnjenje te splošne zmote neobhodno potrebno, predno se more pravično in razumljivo soditi o njunem dosedanjem delovanju. Bistvo umetnosti je posredovanje dušnih doživetij: umetnikovo dušno doživetje pretvarja materijo, da povzroči v živčevju drugih oseb odgovarjajoč tresljaj — z drugimi besedami: prenos dušnega doživetja na druge osebe. Umetnina, je torej samo zunanji izraz duše in bistvo umetnine je samo to, da trajno živi v tej materiji umetnikovo doživetje, kakor živi n. pr. govor v fonografu. (Če umetnik n e bi bil upodobil svojega doživetja, l. j., če ne bi dal njegovemu zunanjemu pojavu trajnosti, bi bilo edino materijalno oblikovanje tega doživetja predstava, kompleks asociacij v možganih). Kar pa ni čisto posredovanje dušnega doživetja, ni umetnost. Kaka »oblika« torej, ki bi se poleg upodabljanja dušnega doživetja pri ustvarjanju upoštevala, ne spada \ umetnost, ampak more biti le proizvod u m a , ki je poleg čuvstva edina človeška tvorna sila. Pri čistem dušnem doživljanju nekega p r e d m e t a ali pojava je p r e d s t a v a obli k e« i z k 1 j u č ena: le-ta je šele plod mišljenja; čim manj mislimo pri čutenju, to je pri neposrednem doživljanju narave, tem manj intenziv na je v nas predstava oblike. Čim torej umetnik pri upodabljanju misli na obli k o , namesto da bi doživetje samo upodabljal, že pretvarja umetnino z umom, t. j. jo kvari, kajti um nasprotuje umetniškemu ustvarjanju. Isto, kar velja za \čfu v s t v o -vanje, velja pa narobe tudi za mišljenje: mislecu se prikazuje kot oblika čut en a plat prikaza — it. j. tisto, kar se zavoljo svoje tujeroduosti umskemu spoznanju odteguje: čim manj mislec čuvstvuje, tem manj intenzivna je v njem predstava oblike«. Za idealnega misleca ni nobene oblike, temveč um stremi za tem, da razkroji vse; zanj je vse samo večja ali manjša gostota najmanjših delcev, oziroma različnost njihovih medsebojnih odnošajev. Resume: oblika ni nič konkretnega; vse je samo vsebina, in sicer ali č uvstveno doživi jeni svet ali pa umstveno doživljeni svet; ena vsebina se samo kaže v naši zavesti nasprotnemu načinu doživljanja kot »oblika«, t. j. kot površina, ker mora ostati nedoživljena. Oblika je b a š o z n a č b a negativnega par excellence, t. j. o z n a č b a one vsebine, ki se mora pri kak e m delovanju i z 1 o č a t i. Umetnik, t. j. človek, čigar č u v s t v o v a n j e ustvarja, mora pri delovanju izločati to, kar se v njegovem doživljanju prikazuje kot oblika-, t. j. miši j e n s k a plat prikaza; z n an s t v e n i k , t. j. človek, čigar u m ustvarja, pa mora pri delovanju izločati to, kar se prikazuje njemu - znanstveniku - kot oblika, t. j. č u v s t v e n o plat prikaza. Sedaj postane jasno, kako je moglo priti do tako odločilne in splošne zmote v umetnosti. Znanstveniku so se prikazovale umetnine kot »oblike« (kot ne-dozivljene površine); u m e t ni k pa je ta umstveni od noša j napram svetu sprejel v svoje ustvarjanje in si je zato predstavljal prikaz pri ustvarjanju kot obliko; ker pa pomeni v njegovem svetu obliko mišljenska plat prikaza ne pa čuvate n a kakor pri mislecu, je v i s t i m e r i, v kateri je upodabljal to svojo obliko, sestavljal neumetniško t v o r bo. ' m i Brata Kralja sta v svoji dosedanji d o b i, v dobi »iskanja«, tipa takega umetnika, in sta se mogla šele zdaj v zadostni meri otresti umskega sodelovanja, ki se kaže v predstavljanju »oblike pri stvaruiškem doživljanju. Začela se je njuna kriva pot s tem, da sta »p o u d a r j a 1 a« (t. j. razumsko pretvarjala) vsebinski moment, namesto da bi ga bila upodabljala; vzela sta s tem umetnini fino umetniško nijanso (Schmelz) doživetja, t. j. kvarila sta umetniško vrednost, približujoč se dekoraciji, plakatu. (Dekoriranje ni 'ustvarjanje lepega kakor umetnost, temveč (je zgolj plepšavanje nekega predmeta: tu ima doživetje le podrejeno vlogo in se mora po predmetu materijalno pretvarjati.) Ta smer ju je dovedla k simbolizmu«, višku v njuni umstveno (torej neekspresijonistično) usmerjeni dobi; oblikovala sta simbole, t j. premišljena doživetja, namesto čistih doživetij; umetnost, ki je že sama materijalno sredstvo za nas, ki ne moremo neposredno dušno občevati, sta napravila še bolj materijalno (posredno) s tem, da sta upodabljala misli, ki jih je vzbujalo doživetje, namesto doživetje samo. Tem bolj je občudovanja vredno in dokazuje njuni veliki umetniški osebnosti, da sta kljub tej tehnični zagati, ustvarila večkrat ne samo velike, temveč tudi čiste umetnine, v katerih je doživljaj prodrl skoro vse velike umstvene ovire, tako da je um potisnjen na podrejeni nivo gole zavednosti in da si upodobljenega velikega doživetja skoro niti za pičico drugačnega ne moremo misliti. K takim čistini zmagam močne osebnosti nad vsem aparatom umskih ovir one dobe je pač pripomogla tudi njuna tehnična dovršenost, ona telesna lahkota, ki sta jo dosegla v umetniškem posredovanju duševnih (neposredno dušnih ali po umu preoblikovanih) doživetij. Toda zmage so bile le izjeme, posledice njunih največjih doživetij in najsrečnejših trenutkov; umski vpliv je bil tako velik, da je v tej dobi večino udejstvovanj njune često ogromne produktivne fantazije bolj ali manj pokvaril. Šele od leta 1923. dalje je bil v njunem delu umski vpliv stopnjema bolj in bolj potisnjen v ozadje in posebno zadnja dela obljubujejo, da se njuna umstvena doba za vedno zaključuje. Francetove Jajčarice in Tonetovi »Težaki« sta močni deli, v katerih se ne omejuje več duša kakor poprej samo na veliko kompozicijo (posebno velja to za Jajčarice ); to je udejstvovanje čisto čuvstvene — torej edine idealno umetniške — smeri in dokaz za njuno spoznanje, da se d> ekspresivnih linij ne dospe z zavednim iskanjem, temveč da jih najde dušna sila nezavedno. Do umetniškega mojstrstva manjka samo še izločitev zadnjih ostankov umstvene rutine, in izpopolnjevanje v barvah. „Zapeljivka". >T v . d m a r Današnje življenje deli ljudi bolj kakor kedaj poprej v dva nasprotujoča in sovražeča se tabora, ki živita v trajnem spopadu: tabor onih, ki jim je življenje resno notranje delo, in pa svet onih, ki iščejo v življenju lahkotne zabave in praznosti. Boj, ki se vrši med tema dvema svetovoma, je posebno izrazito viden v današnji umetnosti, ki se je ostro in zavedno razkrojila v dve panogi, katerih ena je izraz resne | življenjske volje, druga pa lahkotnega, površnega in celo liote pokvarjenega' odnošaja napram svetu. V našem slovenskem življenju je ta kriza, ki je značilna za sodobno svetovno stanje, še posebno poostrena s tem, da manjka med produktivnimi duhovnimi delavci velikih in bojevitih osebnosti, ki bi resni umetnosti pripomogle do pravega ugleda. Zato se danes v vseh vrstah slovenske umetnosti, posebno pa v literaturi, tako grozeče košato razraščata povprečnost in banalnost. Za posebno zgovorno značilnost, ki vselej spremlja oseko duhovne moči, pa je smatrati naraščanje erotične literature, ki v svojib najnižjih pojavih prehaja celo v pornografijo. Kadar spoznavna sila upade in oslabi, obvlada duh le še najbolj preproste in telesnosti najbližje dele življenja. Del, ki negloboko obravnavajo to življensko sfero, imamo zadnje čase več kot preveč. To dejstvo je obsojanja vredno, vendar ne zavoljo pohujšljivosti, marveč radi nezanimivosti takega čtiva. Hkrati je pa taka vrsta slovstvenih del posebno upoštevana v oni drugi panogi literature, ki je izraz banalnega duha in ki služi zabavi, ker grobo organiziranim in nerazvitim ljudem vzbuja lahkotno in veselo erotično razdraženost. Zato ni zgolj slučaj, da sta trčila v ostrem udaru ona dva, v početku omenjena sovražna tabora naše javnosti drug ob drugega ravno v sporu o literarnem delu, ki ga je šteti med take tipične pojave sedanje neplodne dobe slovenske literature — v sporu o Golarjevi »Zapeljivki«. Vsebina te drame je v kratkem tale: Lahkoživo in revno vaško dekle vjame v svoje mreže bogatega mladega gruntarja, ki 11111 gospodinji teta. Fant se odloči za ženitev, čeprav ima dekle nezakonskega otroka in zelo slabo ime. Teta pa je ponosna na gruntarstvo 111 na hišno dobro ime, poleg tega pa želi obdržati gospodinjske vajeti v svojih rokah, zato skuša sinovca oženiti po svoji izberi. Ker se ji to ne posreči, najame morilca, ki se ji je za ta posel že takoj s početka ponudil. Ta pa v temi in pijanosti zamenja dekleta s fantom in ubije mesto nje tega. — Menim, da že ta za dramo prečudna, da ne rečeni abotna vsebina precej zgovorno kaže, kakšne so umetniške kvalitete tega dela. Če poleg tega omenim, da sta predvsem oba glavna značaja zelo nejasna in od početka do kraja notranje nepremična in vrhu tega še čisto vnanje opazovana, da je delo precej gosto posejano z opolzkimi mesti, neokusnostmi in surovostmi, se mora vsiliti vprašanje, ali ni morda vse napisano zavoljo tistih kosmatih mest. Če bi io vprašanje potrdil, bi izrekel, da je delo pornografsko. Tega o Golarjevem izdelku ne moreni trditi, ker je vendar le odkritosrčen in ne zvijačno premišljen izraz - grobega in zelo povprečnega gledanja življenja. I11 protest resnega dela občinstva je veljal temu, da nam osrednje narodno gledališče predstavlja stvari, ki imajo z umetnostjo, ki bodi globoko tolmačenje življenja, tako malo sorodstva, - je veljal surovosti in neokusnosti v našem najvišjem umetniškem zavodu. V prvem razburjenju je bila sicer izrečena beseda pohujšljivosti in pornografija, toda to je bil le slabo in nervozno poiskan izraz za sveže ogorčenje. Slučaj je hotel, da je bil prvi protest izrečen v političnem dnevniku. To je predramilo staro bolezen naše publike, ki ni nikoli sposobna ločiti med drugim niti umetnosti od politike. Ta popolna nesposobnost gledati stvari svobodno in samostojno, je pa baš značilna lastnost nerazvitosti in notranje toposti. Dogodki ob reprizi »Zapeljivke« so pokazali ti dve lastnosti v nečastni množini v naši javnosti, v naši izobraženi javnosti. Vendar pomenijo ti dogodki za resni del občinstva po dolgem času prvo aktivno in odločno kretnjo v boju za napredek, nasprohii polovici pa so dali priliko videti v zrcalu njen obraz v vsi njegovi praznoti. V toliko je ta zadeva zanimiva kot pojav javnega življenja. Dejstvo, da je bila »Zapeljivka« sploh vprizorjena, pa kaže, da je prodrl razkrajajoči in prazni (lah banalnosti nekam, kjer ne bi smel imeti dostopa, v vodstvo našega gledališča. To je pazljivemu očesu pokazalo že pred tem dogodkom več stvari. Opozorili smo že na nekatere izmed njih: tako na napovedovanje sezije, ki se bo morala ravnati po blagajni i. t. d. Ob današnji priliki opozarjam še na dvoje stvari: zakaj je bila izmed vseli Remčevih stvari vpfizorjena ravno »Magda«, ki gotovo ni najboljša med njimi in zakaj je dramsko vodstvo dopustilo režiji v premnogih slučajih, zlasti pa v »Pohujšanju«, da ni le povdarjala lascivnih momentov, marveč da je očitno napačno potvarjala nekatere popolnoma nedolžne momente v lascivnosti. Odgovor na ta vprašanja more biti le ta, da je nudila »Magda« (ne rečem, da po avtorjevi krivdi) največ prilike doseči tisti namen, ki se je pokazal tudi v režiji »Pohujšanja« in v tem, da je bila izmed novih vprizorljivih slovenskih dram vprizorjena ravno najslabša izmed njih, namreč »Zapeljivka,« ki je zopet za dosego onega namena najbolj primerna. Namen, o katerem govorim pa je v »stiku s publiko«, toda v kakšnem »stiku?« Vodstvo namreč pravi publiki: Mi vam damo nekaj prijetnega, ne bomo vas mučili z umetnostjo, ki človeka utrudi, temveč damo vam nekaj lahkotnega, pikantnega, kar vas bo posvežilo; vi pa napolnite gledališče, zakaj z dosedanjo nespretnostjo smo vam gledališče nekako odtujili. Dramsko vodstvo išče zgubljeni stik z občinstvom in sicer za vsako ceno, magari s pornografijo, zakaj zavedno izbiranje takihle komadov in zavedno pokvarjanje čistih umotvorov v nekoliko pikantne vprizoritve je gledališka pornografija. Raziskovati, kdo je širil v gledališču ta duh, bi bilo odveč; izrečeno pa bodi, da si je izbral slovenski literat in dosedanji vodja gledališča za svoj pivi režiserski nastop igro, ki jo je razviti del našega tako potrpežljivega občinstva izžvižgal. Spričo omenjenih dejstev, ki jasno kažejo usmerjenost našega gledališča, nam postane razumljivo, kako je mogoče, da slovensko centralno gledališče v celih dveh sezijah ne vprizori niti enega dela našega takorekoč edinega dra-matika-umetnika Ivana Cankarja in da objavlja v časopisju naznanila, v katerih imenuje Cankarja »enega največjih slovenskih pisateljev in dramatikov« in v katerih milostno obljublja, da bo vprizorilo ob petdeseti obletnici njegovega rojstva troje njegovih del: »Za narodov blagor«, »Hlapce« in »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« — zadnje v stari, grdo pokvarjeni režiji - in po možnosti še Lepo Vido«. Ta »po možnosti« je posebno značilen, če pomislimo, kako naravno in brez vsake pogojnosti in še z režiserstvom dramskega ravnatelja in jubilejem ge. Juvanove odlikovana je prišla na oder Golar-jeva »Zapeljivka«. In z ozirom na vse ono, kar sem omenil takoj s pcčetka, ni zgolj slučajno, da se ob tem »po možnosti« srečata ravno »Zapeljivka« in »Lepa Vida«. Bilo bi več kot spodobno ob Cankarjevem jubilejnem letu vprizoriti v dobri in kar najbolj vestni režiji vsa njegova odrska dela, zlasti če smo lani morali praznovati petdesetlenici dosti manjših Cankarjevih tovarišev — Meška in Nušiča! Za naše gledališče bi bila prelepa naloga danes znova prav razodeti in prepričevalno pokazati slovenskemu narodu, kdo je bil Ivan Cankar in kakšen je bil plemeniti zakon njegovega življenja, ki nam je danes bolj kot kadarkoli poprej neobhoden kažipot in vodnik. Vi pa z »Zapeljivkami« utrjujete in poživljate duha banalnosti in teme, ki je med nami že tako preko mere trdoživ! Zdi se, da se zaman nadejamo kakega preokreta v gledališču, kajti edino pomoč bi v tem položaju nudila lahko pametna in vestna kritika. Toda tehtna in »reprezentativna« kritika našili Govekarjev in Zamikov dosledno in odločno podpira napačno usmerjenost dramskega gledališča in dasi n. pr. Gol a rja obsoja, ga ne zavrača in mu očita samo, da je njegovo delo zelo slabo napisano, kar končno očita tudi Cankarjevi komediji »Za narodov blagor«, mesto da bi pokazala neskončno razliko med Cankarjevo globino in Golarjevo plehkostjo in praznostjo. Slabo je tudi, če kritik »Narodnega Dnevnika« J. Zor-man napiše tako težko umljivi, pa vendar dovolj jasni stavek: »Vprizoritev... ni rešila vprašanja: ali gre za to, da se poživi Cankarjevo literarno delo ob obletnici, ali za to, da ostane Cankar na repertoarju kot slovenski dramatik, ki se da na odru stalno obdržati. S tem vprašanjem, ki za nas ne more in ne sme biti vprašanje, daje dramskemu vodstvu zaslombo in podporo v njegovih slabili stremljenjih. Če pisanje naše dnevne kritike odločujoče vpliva na razpoloženje dramskega vodstva, o čemer pri toliki skrbi za stik s publiko ne more biti dvoma, potem vidimo, da se nam ni nadejati drugega, kot počasnega pogrezanja na nivo zabavne in neutrudljive in poživljajoče »Krpanove Kobile«. Za občinstvo, ki je dobre volje in ki resno želi, da bi nam gledališče bilo šola življenja, ne pa zabavišče, torej 'menda res ni in ga ne bo izhoda, kot tistega ki ga je samo tako razveseljivo odločno našlo pri reprizi »Zapeljivke«. O podlistku V. Janežiča. Romeo Buča r. 1. V. Janežič pravi: A: .... Če pa pazno motriš umetnikov izdelek, pa ne moreš doumeti, umetnikove ideje, je to jasno znamenje, da umetnik ni znal svojega dela prešiniti s svojim duhom; ideja ni našla primernega izraza.« To ni res. Prav tako je mogoče — in ravno pri ekspresijouističnih umetninah je skoraj vedno tako, — da ni mogel g 1 e d a 1 e c iz kakršnega koli razloga z umetnikom živeti: ali se je premalo pečal s problemi moderne umetnosti, ali je premalo čuteč človek ali pa ni bil v primernem razpoloženju. 2. V. Janežič pravi: Razloček med umetnikom in neumetnikom je ta, da najde umetnik svoji misli pravi izraz, neumetnik pa ne.« (Pozneje še dostavi, da more umetnik pravi izraz svoje misli le tedaj udejstviti, če ima dovolj sposobnosti, vaje in navdiha). Y resnici se pa razlikuje umetnik od neumetnika v tem, da sploh ima kako veliko misel — če že hočemo uporabiti to besedo; prav bi'bilo reči »dušni doživljaj« — ; izraz pride potem že sam po sebi in sposobnost (talent) ter vaja imata !e poiren pripomoči. Sposobnost (talent) je. le spretnost roke in živčnih poti v izvrševanju, to je v zunanjem oblikovanju dušnega doživljaja. Ž en i j je odločilen za oblikovanje dušnega doživljaja in se udejstvuje tudi brez prirojenega talenta, četudi težje. Navdih« pa je samo druga beseda za dušni doživljaj. 3. V. Janežič pravi: '»Vedeti mora, kako se izraža žalost in veselje, smeh in jok, ugodje in bridkos-. trpljenje, jeza, usmiljenost in vsa druga čustva.. Jaz pa pravim: vedeti tega ne sme, kajti to pomeni razmerje med umom in zunanjim izrazom leh čustev. Čutiti mora z njimi — potem pride izraz že sam ob sebi, če slika umetnik strogo po svojem dušnem doživljaju in če ima dovolj vaje. 4. V. Janežič pravi: H.:.... Če mi ugaja (namreč kak portret), je gotovo umetnina. A.: In kdaj ti ugaja? B.: Če se mi zdi portret kakor živ, ker je umetnik vanj udihnil življenje.. S temi besedami se mora vsakdo strinjati; samo beseda »živ« se ne sme tako razumeti: Treba je, da si morem zunanji prikaz slike, kakor ga vidim, predstavljati tudi kot materijalni prikaz kakega dejansko živečega človeka. Nasprotno: pojem umetnosti nikakor ne vsebuje zahteve, da bi moral biti portret tudi m a t e r i j alno živ, temveč samo zahtevo, da je dušno živ; saj je portret umetnina in ne sme torej biti nič drugega kakor oblika v a n o doživljanje m o d e 1 o v e d u Š e p o u m e t n. i k u. Saj je umetnost edinole ustvarjanje lepote torej oblikovanje dušnega doživljaja, tako da je vsak ozir na materijalni prikaz ozir na nekaj, kar je n e b i s t v e n o , in o v i r a torej čisto umetniško obliko- vanje. Je-Ii narava s a m a 11 a sebi lepa? Gotovo ne; tudi živali je ne čutijo kot lepe, ker jim jo zunaji čut mehanično posreduje. Samo 111 1 jo čutimo kot lepo, naše č u v s t v o jo 11 a p r a v i lepo, tako da »lepota narave ni nič drugega kakor naš dušni doživljaj, kateremu je narava pobuda, medij. Če torej lepota narave ne leži v naravi sami, temveč v notranjosti umetnika — potem sta lepota in čista mrežuična slika ali narava kot subjekt in objekt, kot duša in materija nekaj ločenega, in oblikovanje čiste lepote (idealna umetnost) ne more biti v nobeni zvezi z oblikovanjem čiste narave, to je z oblikovanjem materijalnega prikaza (fotografija); eno ovira čistost drugega. Abstraktna slika je samo namesto s i 11 f o n i j e tonov sinfonija linij, ploskev in barv kot čisto oblikovanje dušnega doživljaja. Portret v najidealnejšem zmislu je torej samo abstraktno oblikovanje onega, kar umetnikova duša pobu-jena po modelu doživi, in vsi manj abstraktni načini takega oblikovanja so le tehnično nepopolne razvojne pred stopnje; višek upodabljajoče umetnosti je torej tedaj podan, če umetniku neposredno pri ustvarjanju »portreta sploh ni več t-reba materijalne navzočnosti onega :modela«, kije vzbujal dušni doživljaj. Jasno je torej, da je uporabljanje modelovega materijalnega prikaza za oblikovanje dušnega doživljaja — če tudi s silno s p r e m e m b o nirežnične slike v zgodovinni umetnostne tehnike zgolj prehodni stadij do )) o j) o 1 11 o m a abstraktnega oblikovanja. Vsega tega seveda stara generacija ne more notranje doumeti, ampak more kvečjemu po logičnem razmotrivanju priznati; vzroke za to sem navedel na drugem mestu. 5. Janežičeva zahteva, da bi moral »razumeti umetnino vsak mislec«, je že bila ovržena z dokazom, da nima um nikakega posla z umetnostjo. Ne, temveč čutiti mora človek z njo, in sicer ne »vsak« temveč le oni, ki 111 ore. 6. Kar se tiče »oblike«: forma pri idealni umetnini ni nekaj od vsebine t. j. od onega, kar je vsakokratni dušni doživljaj ustvaril, ločenega, temveč ta vsebina, ta materijalni odtisek dušnega doživljaja mora biti edina sestavina umetnine. Tako da sta pri idealni umetnini vsebina« in oblika« eno i 11 isto. Le tedaj more biti oblika od vsebine nekaj ločenega, če je pri ustvarjanju sodeloval razum, če je torej poleg dušne vsebine podana še druga sestavina umetnine — tedaj pa umetnina ni idealna; ta umska sestavina neidealne umetnine nastane ali s tem, da jo razum ust v a r i, ali pa s tem, da jo izbere izmed tujih oblik. Iz tega dejstva je nastala čudna trditev, da bi se lahko vlila dušna vsebina v dano, oziroma tujo obliko.« Jasno je, zakaj je ta trditev kriva. Saj si kristalizira vsak dušni doživljaj s a 111 svojo obliko, ki se razlikuje torej od vseh drugih oblik — zakaj vsak dušni doživljaj je samo enkrat resničen«; vsaka umetniška oblika, t. j. vsaka umetnina more biti ostalim umetninam samo s lična, nikoli pa ne enaka. Naš dušni doživljaj more kvečjemu spremi n jati dano, tujo obliko; kajti ne vem, kako si naj predstavljani, kako »vlivati ga v dano, torej neizpremeujeno tujo obliko; saj'potem sploh ne bi bil izražen, če ostane oblika neizpremenjena! Opazke k naši kritiki. T v { d m a r Ko sem govoril o knjigi Predhodniki in idejni utemeljitelji ruskega realizma« dr-ja Prijatelja, sem opozoril na pomanjkljivo opredelitev pojma realizem«. Bistveno isto napako v opredelitvi ponovi dr. Prijatelj v svoji študiji o Dostojevskem, ki jo je natisnil v letošnjem »Ljubljanskem Zvonu«. Tu beremo o Dostojevskem sledeči definiciji: »Dostojevskij je realist, a prav poseben, nidobičajen realist, umetnik, ki smatra za realne ne samo vse racijonalne, ampak zlasti tudi vse iracijonalne sestavine človeka« in pa »Dostojevskij ni samo realist, on je nadrealist, ker ni zgolj umetniški oblikovatelj realnih elementov človeka kot produkta fizične prirode, ampak ludi iracijonalnih življev njegove duševnosti, katerim ne more človek do živega z nobeno empirijo.. .< Pojme kakor so realizem, romantika i. t. d., skratka pojme za umetnostne vrste, lahko razumemo na dva načina: ali zgodovinsko ali pa zgolj estetsko. V zgodovinskem zmislu lahko imenujemo romantiko literaturo cele dobe, toda potem moramo šteti med romantike tudi take pisatelje, ki odločno niso romantiki. Prav tako je z realizmom. Z besedo ruski realizem lahko označimo glavni tok ruske literature od >Mrtvih duš do Čehova, toda potem prištevamo k realistom pisatelje, ki estetsko niso realisti. Tako je zgodovinsko razumevanje teh pojmov. Drugi način je estetski. Estetu je realizem umetnostni značaj, umetnostna vrsta, ki se razlikuje od drugih umetnostnih značajev in vrst po notranjih, oblikovnih umetnostnih kakovostih. Katere so te notranje oblikovne kakovosti, po katerih se umetnstne vrste ločijo druga od druge? Predvsem je jasno, da vsi umetniki oblikujejo eno in isto življenje človeka in narave. Res je sicer, da razne dobe posvečajo večji del pozornosti različnim pojavom življenja in da se zato umetnosti različnih dob v tem na prvi pogled razlikujejo, vendar je pa pri pozornem opazovanju brezdvomno, da so se vsi resnično veliki umetniki vseh časov bavili z nespremenljivim večno človeškim in da o bistveni razliki glede predmeta ni mogoče govoriti. Razlika med umetnostnimi strujami more biti torej le v načinu oblikovanja vedno ene in iste snovi. Za kakovost oblikovanja sta \ lahko odločilni dve umetnikovi notranji lastnosti: njegov zavedni in nezavedni svetovni nazor. Da je od teh dveh važnejša oziroma sploh odločilna nezavedna, prirodna urejenost umetnikove notranjosti, v kateri se življenjski vtisi popolnoma nezavedno umetnikovi naravi primerno prebav-ljajo in pretvarjajo in iz katere potem /že predelani vstajajo kot umetniški domisleki, je očitno. Za to govori tudi izkustvo. Če na primer pozorno pregledamo in primerjamo umetnine pozitivista — mladega Tolstega in pa kristjana starega Tolstega, se lahko prepričamo, da je intenzivno in globoko spremenjeni zavedni svetovni nazor malo spremenil njegovo umetnost, oziroma sploh nič. Zakaj tam, kjer ga v poznejših delih vodi zavedni svetovni nazor, sploh prestane biti umetnik. Če se zdaj vrnemo k onim dvem opredelitvam, ki smo jih našli pri dr-ju Prijatlju in ki jih tu lahko strnemo v rno: Dostojevskij je nadobičajen realist, to je nadrealist, ker smatra za realno vse človeško: telesno in duševno, in pa ker oblikuje prav tako realne ali telesne kakor iracijonalne ali duševne elemente človeka«, vidimo, v njih voljo podati ne zgodovinsko, marveč estetsko definicijo. Zato nam bodi i dovoljeno opredelitev razmotrivati s tega stališča. Predvsem je očitno, da se prvi stavek smatra za realno« nanaša na zavedni, to je na nemerodajni svetovni na/rr na nevažno oziroma malo važno urejenost umetnikovega mišljenja. V kolikor pa si pod tem izrazom lahko predstavljamo podzavestno smatranje, ni nobenega dvoma, da so instinktivno smatrali vsi veliki umetniki »iracijonalne sestavine človeka vsaj za pravtako realne kakor telesne, če ne z a bolj realne. V tem in ya v dejstvu, da oblikuje Dostojevskij obojne elemente človeškega, se ne razlikuje od nobenega velikega umetnika: to velja za vsakega izmed njih. Tako se pri pazljivem premisleku pokažeta obe omenjeni opredelitvi »nadrealista« Dostojevskega kot nezadostni. Pravtako sledi iz našega dosedanjega razmotrivanja, da se mora vsaka prava opredelitev umetnostnih značajev oziroma vrst naslanjati na nezavedno ali podzavestno umetnikovo notranjo urejenost, ki se nam je pokazala kot odločilna za kakovost oblikovanja. Razume se, da je za točno opredelitev kake umetnostne vrste treba podrobne analize ne samo enega dela in ne samo enega pisatelja. Vendar bom skušal v kratkem pokazati drugačno definicijo realizma in pot, po kateri bi se dalo priti do nje. Za tipičnega realista in morda za najpopolnejšega predstavnika realizma smatram L. N. Tolstega, Dostojevski] pa spada po svojem umetniškem značaju v tabor, ki je realizmu bistveno nasproten. Gotovo, da je predstavljano življenje i pri Tolstem i pri Dostojevskem do skrajnosti resnic n o, zakaj oba sta velika umetnika. Toda tisto, kar dela Tolstega realista, je njegov način, ki predstavlja življenje takorekoč v naravni velikosti, v naravnem tempu in ritmu, v naravni napetosti, v naravno velikih in naravno razpoloženih ljudeh, v naravnih situacijah in v naravnem odnošaju napram priredi. Način Dostojevskega je kazati življenje v nadnaravni, pretirani velikosti in intenzivnosti, nenaravnem tempu in v blaznem ritmu; pri njem se lahko govori o deformaciji časa, primerjajte, kaj vse doživi Idi jot v enem samem dnevu! Napetost življenja je pri Dostojevskem strahotna, njegovi ljudje so zrastli do nadnaravne velikosti in njih razpoloženje je prenapeto, pri največih celo napol ali docela blazno; situacije so skoro vse .groteskne, do skrajnosti pretirane in; privite in so le umetniško resnične; odnošaj napram naravi pa pri Dostojevskem skoro popolnoma izgine. Povdarjam pa še enkrat, da zato Dostojevski ni nič manj resničen kot Tolstoj, nasprotno, če je to mogoče, je morda še resničnejši od njega. In dočim Tolstega lahko imenujemo realista, to je umetnika, ki oblikuje v mejah vnanje resničnosti, v soglasju z realnim svetom, Dostojevskij ni realist, ker realnost sveta deformira v groteskno zgoščene oblike. Dostojevskij je grotesken ekspresijonističen urnetnik. Te misli mi je vzbudila sledeča opazka morda največjega sodobnega nemškega pisatelja Th. Manna: »Impresija in ekspresija sta bili vselej neobhodna elementa umetniškega in druga brez druge sta bili brez moči — čeprav se je razmerje med njima izpreminjalo. čeprav so nekod prevladale in tvorile osnovni duševni zakon umetniška radost, vernost in moč naravnega spočetja, drugod pa nagon h grotesknemu. Nasprotje med impresionistično in ekspresijoni-stično umetnostjo je nasprotje med realizmom in grotesko. Tolstoj in Dostojevskij: realistični plastik in vizijonarni groteskni umetnik si stojita v isti narodnosti in isti dobi v polni veličini nasproti«. Ob tej priliki je treba omeniti tudi to, da terminus »nadrealizem« tudi zato ni primeren za ta pojav preteklosti, ki ga hoče dr. Prijatelj ž njim opredeliti, ker si je to ime nadela neka sodobna struja francoske literature, ki je menda celo nekako v sorodstvu s srbo-hrvaškim slovstvom. Nekaj instinktivno pravilnega pa je morda le v izrazu »nadrealizem«, to namreč, da je groteskno — »nadresnično in nad vse resnično«, kot pravi' na istem mestu v knjigi: »Die Betrachtungen eines Unpolitischen« na strani 584. Th. Mann. Občutek tega nadresničnega in nadvse resničnega je morda povod za izbiro termina »nadrealizem«, le da je potem tolmačenje in utemeljevanje dr-ja Prijatlja zašlo na popoloma napačen tir. Zame ostane logično nujno da naj temelji vsako opredeljevanje kakega umetnostnega značaja na oblikovni plati umetniških del, ne na na vsebinski. Če vpoštevamo ta glavni princip opredeljevanja umetnostnih značajev, vrst ali strni, nam mora biti jasno, da je kakor Prijatljev terminus tako tudi naziv francoskih struiarjev nezmiseln in slabo izbran. Danilov jubilej in Deseti brat" Stano Kos o vel. V dramskem repertoarju za redno sezono 1925/26, ki ga je uprava Narodnega gledališča ljubljanskega oznanila v listih i ter ga še ni preklicala javno, smo brali med drugim, da bo obhajal Nestor slovenske drame g. Anton Cerar-Danilo v kratkem svojo odersko petdesetletnico in da nastopi ob tej priložnosti v Jurčič-Govekarjevem »Desetem bratu kot Dole!. Dejstvo, da bo obhajal slovenski igralec petdesetletnico udejstvovanja na deskah, ki pomenijo svet, mora razveseliti slehernega kulturnega človeka med nami. Danilo je prvi Slovenec, ki mu je usojeno doživeti tako znamenit praznik. Njegova dva tovariša Verovšek in Borštnik, utemeljitelja naše oderske umetnosti, sta končala svojega življenja dramo mnogo prej. Danilo ju je preživel telesno in o njem lahko rečemo, da je še danes tvoren igralec, kadar lahko igra po svojem srčnem nagnenju. Naše omejene gledališke razmere so pa zakrivile, da ni bil Danilo vedno to, kar bi bil lahko postal spričo svoje nadarjenosti. Ne bom tu raziskoval, koliko je k temu pripomogla Danilova osebna popustljivost, njegov mirni značaj, ki ne pozna ambicijozuosti in se ne rine v ospredje. Danilo si ni nikoli delal poti s komolci. Zadovoljeval se je s tem, kar je bilo všeč drugim. Bil ni to, kar 11. pr. Borštnik: molčeča, bojevita natura, ki ne pozna pokornosti. In tudi ni iskal poprišča kakor ga je iskal in našel Borštnik, ki je v Zagrebu postal to, kar bi bil prav za prav moral postati na Slovenskem, in kar so naše razmere preprečile. Danila bi glede uporabe na odru do neke meje , lahko primerjal z. Verovškom, ki je na domačih deskah stradal grenkega kruha umetnosti. A dočim si je Verovšek prizadeval na vso moč, da bi napravil iz vsake vloge nekaj nadpovprečnega, splošno človeškega, kar je bistveno za vsako umetnost, je bil Danilo pasiven. Verovškov talent se nam je pričel razodevati šele tedaj, ko ga je že jemala večnost. Razživeti se je utegnil komaj parkrat — menda najjačje v Calderonovem Sodniku Zalamejskem — in takrat je (ta in oni gledalec lahko zaslutil, kako pristnega umetnika nam zasužujujejo takozvane narodne igre<. Iger te vrste pa je bilo tedaj na sporedu obilo. Lahko se reče. da so prevladovale po svojem duhu in številu, izprijale dober okus ter potiskale v stran zdrav zmisel za dramo. Revček Andrejček, Mlinar in njegova hči, Urban Debeluhar in prerazbojnikovani Razbojniki so zrcalo tedanjega stanja slovenskega gledališča. Žrtev teh in stičnih iger, v katerih se je na Slovenskem specijaliziral posebno g. Fran Govekar, je bil poleg Verovška zlasti Danilo. Kdor se zaveda tega, lahko razume, zakaj se ni mogla dvigniti naša oderska umetnost v tistem času. Glavne niti sporeda so' vodili Rokovnjači. Legionarji, Martin Krpan in podobni igrokazi. Med blago te sorte spada tud Govekarjev »Deseti brat«. Govekarjev, ne Jurčičev Deseti brat« pravim. Govekar je namreč Jurčičeve originale pokvaril, značaje in tipe zbanaliziral. Vzel jim je resnost in naturno tragiko ter jih opremil z glumaštvom. Doletela ga je klaverna vloga popačti tisto, s čemer so imeli prvotni stvaritelji Desetega brala in Martina Krpana« neposredne namene. Res je, kar je v tisti, očitno še vedno aktualni pravdi zapisal Ivan Cankar: »Ni treba, da bi on (pisatelj) vlekel narod v svoje višave, temveč hudo je treba, da se vzdigne iz svoje lene, gnile, po neizobra-ženosti smrdeče samozadovoljnosti do višine svojega naroda*. Govekar je delal narobe in je propadel. Naravnost kot persiflaža pa zveni besedilo pisma, ki ga je poslal Govekar Cankarju na Dunaj ob nastopu slovenske moderne zapisavši, da za njim (Govekarjem) in Cankarjem vse tuli... Cankar je Govekarja kmalu spregledal in spoznal, da ne govori iz njega potreba razodeti Slovencem nekaj pomembnega, temveč nekaj »koristnega«. Bila je v njem le neka ambicija po uveljavljanju v literaturi, na odru, stremljenje po razlaganju neke dopadljive narodne, modrosti, katere ni zmožen nihče razen njega. Ko so postali Rokovnjači, Legijo-narji, Martin Krpan in Deseti brat ideali gledališča, se je Cankar čutil primoranega nastopiti zoper Govekarjeve dramatske nakaze s posebno polemično knjigo. Tako smo dobili »Krpanovo kobilo«, ki je z enim mahom poslala oznaka za tisti zoperni vsakdanji duh, ki mu ni do poleta in čiščenja samega sebe, temveč kvečjemu do zabave in ugajanja samemu sebi. Ta duh je celo vrsto let okuževal Ljubljano in njen gledališki zavod, širil se je na vse strani po slovenski zemlji, v zadnjih letih pa je bila podoba, da je že vzel zasluženi konec. Bil je tudi že skrajni čas! Kajti potratili smo mnogo nenadomestnih priložnosti z vpreganjem Verovška '{in Danila v galejo in z oraujjem Govekarjevih brazd, iz katerih naj bi vzniknil narodni« duh. Govekarjeva kulturna laž ni ostala brez posledic. Pokvarila je publikum, ki je nekritičen dr! v gledališče, ploskal pisateljevi stvari in užival nad dodatki igralcev, ki so morali skrbeli za smeh in prebavo tudi v tragičnih trenutkih. Končno je prišla reakcija, ki ni mogla izostati. V dobi najživahnejšega mahanja Krpanove kobile z njenim košatim repom se je rodilo Slovencem delo, ki mu do danes ni para v naši književnosti: Cankarjevo Pohujšanje v1 dolini šentflorjanski«. Našel se je iskreui tolmač slovenskega duha v podobi umetnika Petra in je začel izganjati narodne« duhove iz gledališkega templja. Krpanova kobila se je morala osramočena umakniti v šentpetersko predmestje med preživele rekvizite. Vprašal bo kdo, čemu toliko remiuiscenc, toliko uvoda o stvareh, ki so že |napol pozabljene in spadajo v predal kulturne zgodovine bolj nego pred javnost. Vendar ni temu dobesedno tako, kakor se pri nas presplošno misli in površno sodi. Zakaj po sedmih letih ^preporojenega gledališča koraka na oder naše drame zopet Deseti brat« in sicer v dobi, ko nam je ljubljanska drama spodobno predstavila veličine kakor so Shakespeare, Moliere, Goethe in drugi. »Narodne« igre je v zadnjih letih izpodrezala in popolnoma nadomestila k v a 1 i t a 11 v 11 a drama. Shakespearjev »Hamlet« je postal — da se poslužim izjave ljubljanskega dramaturga — najboljša ljudska igra za Ljubljano. In ob Hamletu« in drugih dobrih stvareh se ni tožilo nikomur več po stari plaži »narodnih« iger. Nedeljska publika, nekdanji Govekarjev ščit, se je usmerila k boljšim zgledom. Čemu se torej uvaja -Deseti brat« zopet v repertoar in čemu naj mu baš Danilo odpre vrata, da se ponovno inštalira v gledališču? Na dlani sta dve vprašanji. Prvo se tiče g. Danila: Ali smatra g. jubilant, da more praznovati svojo petdesetletnico najdostojnejše kot Dolef v »Desetem bratu«? A če ni temu tako — kdo je prav za prav tisti, ki nam vsiljuje »Desetega brata ? Danilov položaj spričo njegovega jubileja je enostaven in lahek. Njega-igralca, organizatorja gledaliških turnej in petdesetletnega oderskega delavca pozna ves slovenski svet. Nihče ne dvomi o njegovih zaslugah za gledališče, nihče mu (ne more vzeti popularnosti. Ta priljubljenost je že sama na sebi porok, da nima Danilo nič izgubiti in da bo ob jubileju slavljen kakor se spodobi njegovi marljivosti, vstrajnosti in talentu. Kdor pa je videl Danila v njegovem igralskem elementu, mora vedeti, da sega njegov repertoar čez obzorje »Desetega brata« in da uspeva jubilant tudi v vlogah, kjer mu ni treba iskati priložnostnih zvez z gledališkim občinstvom. Slednjič se menda i sam g. Danilo zaveda tega: da je položaj slovenske drame danes drugačen kakor pred dvajsetimi leti, in da je zahteva po kakovostnem sporedu, vestni režiji in dobri igra popolnoma upravičena, medtem ko je bilo prej težko govoriti o eni sami taki stvari. Spodobilo bi se vsekakor, da bi nastopil g. Danilo ob svojem jubileju v takšni drami, kjer bi se lahko pokazal nivo naše sodobne oderske umetnosti. Pri tem je postranskega pomena celo to. če je delo, ki se izbere za ta dogodek, izvirno ali tuje. Lepše bi seveda bilo, če bi imeli na razpolago dobro domačo stvar. A če je nimamo, sezimo po delu neslovenskega pisatelja, samo izbirajmo! G. Danilu, ki je dne 8. februarja 1918. imel pogum sprožiti vprašanje obnovitve slovenskega gledališča, bi se kaj lepo podalo, če bi sedaj možato nastopil in pokazal, da mu ni vseeno, kaj se igra ob naši prvi oderski petdesetletnici. Ker je ta jubilej njegov, bi se dala stvar gladko izpeljati. Lahko bi se odločil za Ibsna, Hauptmanna, Sem Benellija, Shakespeareja, Cankarja, Kristana ali koga drugega. Z vsakim delom teh avtorjev bi naše gledališče nekaj pridobilo, jubilant pa bi lahko dostojno afirmiral svoje zmožnosti in svoje hotenje. Nasprotno bi seveda bilo, če bi se pokazalo, da prav za prav gledališko vodstvo hoče izrabiti Danilovo petdesetletnico za to, da zopet ukrči Govekarju pot na oder, poglavitno iz ozirov do blagajne. Proti temu trojanskemu konju se je treba odločno zavarovati. Ljubljanska drama je slovenska oderska reprezentanca. Če ona igra Desetega brata«, kaj naj potem uprizarjajo gledališča v Mariboru in Celju, ali v Trstu in Gorici, v industrijskih krajih in na kmetih? Ako se trudi gledališko vodstvo, da bi spravilo Govekarja zopet na oder, je treba javno povedati, da se nahaja na krivi poti. Ponujati nekoliko kultivirani, od »narodnih« iger jedva odvrnjeni gledališki publiki po sedmih sezonah relativno ne brezuspešnega dela in ne v zadnji vrsti shakespearskega sporeda g. Govekarja, je zgrešen domislek. Če bomo tako delali, utegnemo še doživeti, da nas nekega dne pozdravita z gledaliških desk : Kljukec je od mrtvih ustal« in »Trapasti Juri«. Zakaj tudi ta dva komada sta se časih igrala in sta polnila blagajno! V leto Danilovega jubileja pade petdeseta obletnica rojstva Ivana Cankarja in malo manj nego dvajsetletnica Krpanove kobile«. Ali nam nima v tej dobi in ob tej priliki matica slovenske drame povedati nič drugega kakor to, da spada med njene gledališke ideale tudi poveličevanje duševnosti Govekarjevih »narodnih« iger? Slovenščina v naših časnikih. T ,, Iv. K o s 11 a 1. Prav smešno je, če jemljejo časnikarji iz srbohrvaščine, ruščine ali češčine take besede, ki so prišle v te jezike iz neslovanskih jezikov, zl. iz turščine, nemščine, laščine in grščine. N. pr. namesto domačega izraza varuštvo sem bral v nekem dnevniku »srbsko« besedo tutorstvo, ki je narejena z obrazilom -stvo iz lat. besede tutor, ki se rabi v Srbiji za varuha; krasna spaka presbir« je izpodrinila tiskovni urad; čifut (turški) - jud, zid; lozinka (iz n. Losun« = geslo); srbska štampa (izit. stampa) = tisk, listi; remek-delo (osm.) — mojstrovina itd. Varovati se je treba posebno takih besed, ki so si jih Srbohrvati ali Rusi nerodno skovali po nemških: nadkriljevati po n. iiberflugeln, dobro slov. prekašati, presegati; predbacivati po 11. vonverfen = očitati, oponašati; uvideti — izprevideti, spoznati; uvideven (sh. uvidavan) razsoden, preudaren po 11. einsehen, einsichtsvoll; izgledali po,11. aussehen (= kaže, videti je, tak je...); zoperstavljati se = upirati se, ustavljati se po n. sich \vidersetzen (slovenščina nima prefiksa zoper); podanik = podložnik po 11. Untergebener (če bi pisali poddanik, bi se vsaj videlo, da je od pod -j- dati); opolnomočenec = pooblaščenec, po 11. Beffllmachtigter; vsled iz sh. uslijed (= zaradi, po) po n. in-folge i. dr. V dnevnikih je najti celo slovenske besede v shrv. pomenu: nadležen = kompetenten, pristojen; pregovor = pogajanje; prigovor - ugovor; ugovor — pogodba. Odvaditi se bo treba takih latentnih germanizmov kakor: zamorem (namesto morem) po n. "ermogen, dopasti se (nam. ugajati, všeč biti, po godu biti) po 11. gefallen; dober stati (nam. porok biti) po n. gutstehen; obstati tatvino (nam. priznati) po 11. gestehen; na roko iti (nam. pomagati, podpirati) po n. an die Hand gehen), v stanu biti (nam. zmožen ali sposoben biti) po 11. imstande sein; predstoječa zima (nam. bližnja, bližajoča se) po 11. bevorstehend; predležeči spis (nam. pričujoči) po n. vorliogeiid; izbruh, -niti (začetek, oz. začeti se, vneti se, nastati) po 11. Ausbruch [des Krieges], ausbreclien; izbruhniti v krohot = in ein Gelachter ausbrechen, podati so (nam. napotiti se, odpraviti se, iti) po 11. sich begeben; odstopiti komu kaj (nam. prepustiti) po n. ehvas abtreten (naš glagol odstopiti je brez pogoja le neprehoden); prestati [bolečine, skušnje...] (nam. prebiti, oz. preboleti) po n. iiberstehen; pasti (pade) v oči (nam. bosti v oči) po n. in die Augen fallen; poslužiti (-evati) se (nam. uporabiti, -ljati) po n. sich bedienen; na lastno pest (nam. na svojo roko) po 11. aui eigene Faust; nasesti, -sedati (nam. sesti na limanice, dati se prevariti) po 11. aufsitzen; od časa do časa (nam. zdaj pa zdaj) po 11. von Zeit zu Zeit; (pre)list(ov)ati (nam. obračati liste, prebirati) po 11. blattern. Kregati koga (iz nemščine) = oštevati; kregati se = pričkati se; skregati se = spreti se; kreg = prepir; dren j — gneča; punca = dekle itd. — to so same besede nemškega izvora, ki se rabijo v preprostem govoru, a v knjižnem jeziku bi se jih morali ogibati. Pisava pu-nica (poleg punca) izpričuje, da imajo časnikarji to besedo za pristno slov. z obrazilom -ica kakor babica, deklica, ženica; stvar pa ni taka, ampak to je izposojenka iz nemške die Punze, Bunze = dekle (rabili so jo v 16. stoletju, n. pr. Fischart iz Strassburga). V nikalnih stavkih, ki imajo za predikat zgolj glagol biti (-— eksistirati) brez samostalnika ali pridevnika, stoji subjekt v genitivu (: denarja ni; če bi mene ne bilo; jutri ne bo koncerta). Ljudje, ki niso tega pravila dodobra razumeli, so začeli pisati takole: »ž njo ni mogoče nobenega kompromisa«; tega ni mogoče«, »ker jim ni ničesar všeč«... »Zaplenjeno je bilo več pušk« (prav: zapljenjenih). Tu se pozna vpliv kon-gruence pri II. tvomo-preteklem deležniku: palo je 5000 vojakov. Po srbskem vzorcu rabijo časnikarji predlog od namesto samega rodilnika pri podrejenih atributih: »v roku od 24 ur«, »gžoba od 500 Din« Tudi povedkov nomen, ki stoji v rodilniku, okrašujejo naši publicisti (po shrv. vzgledu) s predlogom od: »samozavest je od največjega vpliva«; »to je od velikega pomena«. Sosedje Bolgarov (ali Bolgarske) se ne morejo imenovati (kot se bere v nekem dnevniku) »bolgarski sosedje«, ker bi to imelo drug pomen. Enako je isti list naredil iz oddaje premoženja »premoženjsko oddajo«, ne vedot, da se objektivni genitiv (n. pr. umor trinoga) ne da izpremeniti v pridevnik. S priimkom vred se morata sklanjati tudi naslov in krstno ime: profesorju Rudolfu Zupanu; v dnevnikih pa beremo: Antona Roječ, župana Viktorja Ku-lovec, Anton Rejca, pri Josipu Rogina, z gospodično Marijo Zupane (reci: Zu-pančevo), predsednik je pozdravil doktor Rudo; z Nastas Petrovičem itd. Namesto krivega »Josip Jurčičevi spisi« je treba pisati: »spisi Josipa Jurčiča. Pravilo, da mora stati v nikalnem stavku direktni objekt v rodilniku, je zapeljalo časnikarje, da so postavili rodilnik tudi za predlogoma na in za: »ne smemo se ozirati na ničesar drugega«, , ta človek ni ničesar dober« in so preonegavili celo tožilnik prislovnega določila v genitiv: »palica ni niti treh metrov dolga«. Narobe pa rabijo pogosto objekt v tožilniku, kjer bi moral stati v rodilniku; n. pr. »naše gospodarstvo bi jo ne moglo prenesti«. Slovenščina rabi pri glagolu navaditi se objekt v genitivu, tako tudi pri deležniku (na)vajen. V dnevnikih pa beremo »na kaj«. Privaditi se zahteva predmeta v dativu; pogosto pa bereš »privaditi st česa« ali »na kaj«. Ker pravimo udeležiti se česa«, ni pravilen stavek: »parada, ki se jo je udeležil kralj«, marveč mora biti rodilnik: je. Podobna napaka je: »ni treba kupovati moke, ker jo imamo še dosti«, — tu mora imeti beseda dosti pri sebi genitiv: je. Ker slovenščina nima »prostega« ali »nezavisnega« tožilnika kakor nemščina in romanski jeziki, ne bi smeli dnevniki pisati 11. pr. »da lahko stoji žena ramo ob rami z moškim«, »vstopil je gost, klobuk v roki« (prav z ramo —, s klobukom). Zlasti naši prevodi iz francoščine so polni takih neslovanskih konstrukcij. Na str. 79. Breznikovega »Slov. pravopisa« bi se časnikarji lahko poučili, da se piše: »poročil se je z bogatim dekletom« (ali pa: oženil se je z b. d., vzel je b. d. za ženo), ne pa: »poročil je bogato dekle«. Samo o duhovniku se lahko reče, da je koga porcčil. (Konec.) Shakespeare: Zimska pravljica. Režijsko je bila »Zimska pravljica« slabo izvedena. Predstavi je manjkalo lahkotne pravljičnosti, elementa, ki je soroden prozornosti sanj. Večina igre, zlasti prvi del, je bil pretežko realističen. Vse delo pa je bilo z raznimi režiserjevimi domisleki močno trivijalizirano. Sodni prizor je učinkoval s svojim bom-bastom naravnost smešno; zelo groba je bila ženska scena v pastirski striži; zoperno osladen je bil končni prizor v kapeli. Vsepovsod se je čutila težka in okorna in škripajoča teaterska mašina, mesto lahkotnosti, vedrosti in humorja. Menda edini resnično pravljičn i trenutek predstave je bil prvi rajajoči nastop pastirjev in pastiric ob Hum-perdinckovi muziki. V takem tonu bi moralo biti odigrano celo delo. Igro je režiral O. Šest. Igralsko: Sicilskega kralja je igral Levar, ki je često prestopal dimenzije te vloge, toda v svojem slogu je bilo njegovo izražanje prepričevalno. Kljub slabotnim mestom je ustvaril postavo, ki je za naš oder nadpovprečna. Camila je igral nekoliko maziljeno, toda z dobrim umevanjem G r e g o r i 11. Češkega kralja Skrbinšek ni dvignil, da bi bil plastičen in živ: bil je prej patetičen kot dostojanstven in kraljevski. Starega ovčarja je igral Plut. V prvem nastopu ob viharju je srečno predstavljal preprostega pastirja, dočim je pozneje od prizora do prizora padal. Izvrsten sin mu je bil Peček, ki je morda edini v osobju našel pravi ton za to težko igro. Njegov umerjeni hunior je bil zlasti v težavni pastirski sceni središče vsega odra. Zelo neslan pa je režiserjev 'dunislek, da nosita ta dva pastirja pozneje kot plemiča krone, in vse, kar spada k tej iznajdbi. To je opereta, ne pa šekspirska pravljica. Ognjevito je igral Flo-rizela .1 a 11, opozarjam pa na njegove ponavljajoče se glasovno padanje ob koncu stavkov, ki lahko postane njegovi lepi deklamaciji nevarna napaka. Resnično pravljična in lepo komična postava je bil poleg Pečkovega pastirja edino še K os i če v ječar, dasi je bil tehnično nekoliko šibak. Toda v realističnem okvirju je učinkoval neharmonično in rezko. S svojim potepuhom je pokazal tudi Ro g oz samo šablonsko operetno figuro. Kraljico Hermiono je igrala Marija Vera v prvem prizoru nekoliko preveč koketno in vsiljivo ljubeznjivo, a tudi pozneje ni našla (morda baš radi tega) prepričevalnega izraza za to visoko in dostojanstveno ženo. Krepko odločna m skoro premalo plemenito-ženstvena je bila Pavlina Medvedove ; zlasti v prvem delu. Šaričeva kot Perdiia je bila mlačna in brezkrvna. Milčinski: Krpan mlajši. Literarno je »Krpan mlajši , slabotno in neumetniško delo. Komika, ki hoče biti pomembnejša, se mora cslanjati na važne pojave človeške notranjosti, s tem da kaže njihove izrodke in lažne oblike. V igri Milčinskega je tega malo, zato se popolnoma izgubi med satirično komičnimi namigovanji in reminiscencami na našo politično polpreteklost, deloma pa tudi na sedanjost. Pretežna večina teh poslednjih momentov pa s pravo umetnostjo nima pravega stika. Če bo delo izšlo v tisku, se bo dalo o tem govoriti bolj prepričevalno. Da je imelo na odru slab uspeh, je pa še preko potrebe zakrivila režija, ki je stvar obravnavala malomarno in brez vsakršnega prizadevanja. Višji režiser O. šest je tu pokazal neodločnost, ki mora biti za tako šibko delo usodepolna. Treba bi se mu bilo odločiti za nekak slog, magari za burko do skrajnih meja, potem bi še dosegel nekako komiko, tako pa je ostalo vse medlo. Igralci so bili prepuščeni sami sebi, zato je igranje lezlo na vse strani. Šestovo roko je bilo čutiti le pri Plutu in pri Smerkolju, kar jima je pa samo škodovalo. — O igralcih bom morda poročal podrobneje, ko bom videl popravljeno vprizoritev. Ivan Cankar: Za narodov blagor. To težko vprizorljivo komedijo je z velikim razumevanjem in odrskim čutom režiral Skrbinšek. Postavil je značaje z verno roko na prava mesta in je ustvarjal pravilne situacije na odru. O vprizoritvi imam'samo sledeče pomisleke: Predvsem velja za vsako ceno zgostiti in poživiti zadnje dejanje, ki mogoče hira tudi radi tega, ker sloni vsa njegova teža na nekoliko prešibkem igralcu. Drugič je sporno, ali se Siratka na koncu obrne na isto plat kot Ščuka ali na nasprotno. Mislim, da se na nasprotno. Predno se Ščukino dejanje ne pokaže v bolj končni obliki, se Siratka ne bo upal k njemu. Zato ga je Cankar tudi tako zasmehljivo krstil. Končno še eno, česar režiser pri vsej izdelanosti ni dosegel, to je čuvstvo ljubeče bojazni za Gornika, ki naj bi ga občinstvo občutilo. To so edini negativni momenti, v ostalem pa je bila vprizoritev vzorna in za naše gledališče dogodek. Igralsko: Pomanjkljivost, ki jo očitam glede Gornika režiserju, je morda zakrivil Levar, ki je to izredno težko vlogo predstavljal. Levar je teatralik; v tej vlogi, ki zahteva popolne preprostosti in edinole notranjega doživetja, ni bil prepričevalen hi še ni bil tisti nerodni in nad vse preprosti Cankarjev Gornik. Bojim se, da so dobili gledalci pri njegovi igri vtis, ki ga kot Cankarjevo misel, ali celo kot njegovo napako povdarja kritik J. Zorman v »Narodnem dnevniku«, ko pravi: da je »ta človek le slučajno še izven grupe (blagrovcev)« in da »ima v resnici vse predpogoje, da postane njihov drug . Ne, Gornik je ena izmed najlepših, najbolj prisrčno človeških Cankarjevih oseb "in manjkajo mu vsi predpogoji za blagrovca. Drugo važno vlogo — ščuko — je igral Skrbinšek sam. Pokazal je pri tem mnogo razumevanja, slabši pa je bil igralsko ker je igranje po svoji navadi preobložil s pretirano deklamacijo in mimiko. Zato je padal iz okolice in v veliki sceni je šel celo preko potrebnih meja. Njegovo igranje nujno zahteva več vzdržanosti. Grozda je igral Cesar. Ob nekaterih važnejših in težjih momentih mu je sicer igralsko, zlasti deklamatorsko znanje odreklo, vendar je ustvaril figuro, ki je predstavi v čast in ki dokazuje v njem še nerazvitega, toda re=> nadarjenega igralca. Njegova žena, ki jo je igrala Juvanova, je bila brez vzroka tako silno trpeča. Matilda Šaričeva je bila v početku nejasna: kakšen je njen odnašaj napram Grozdovim nameram? Kakor po razumevanju, tako tudi po igri ni bila Cankarska. P očkovemu Grudnu je manjkalo potez, ki bi ga povzdignile v jasno osebnost, bil je samo tip; zlasti njegovo razmerje do žene bi moralo biti od vsega početka popolnoma jasno pokazano. — Če izvzamem par mest, kjer ni zadela pravega tona, je bila vzorna Medvedova kol. Grudnovka. Zlasti pri tej vlogi sem prvič po zelo dolgem času občutil, da gledam slovensko gledališče, ker je bila nevarna scena zapeljevanja igrana tako lepo preprosto in čisto, brez vsake umazanosti, prav po naše.... Mrmoljevko je precej grobo igrala Iiakarjeva; pri nji opažam pogosto, da ji uhajajo figure v karikaturo. O Jerman o vem Siratki sem glede umevanja že govoril, v igri je bil za Cankarja premedel. Zanimiv lip je bil J ano v Kadivec. Ni pa ostal enoten; v prizoru pri Grudnovki tudi ni našel pravili prehodov med menjajočimi se razpoloženji. —-Lipah o v Kremžar je igralsko zaostajal za tako sorodnim notarjem, katerega je pred leti izvrstno igral v »Romantičnih dušah . Golar: Zapeljivka. V naslovni vlogi je praznovala ga. Polonija Juvanova svojo igralsko petindvajsetletnim. Odigrala je vlogo z rutino in je stvari pripomogla do spodobnejše vnanjosti. Zelo živo je igral neizrazito in nehvaležno vlogo Gre gor in, ki se je tudi najbolj odlikoval po spretnem obvladanju dialekta. Levar je podal postavo ubijalca vnanje dovršeno, česa globjega mu skoro ni bilo mogoče izraziti; Marija Vera pa je bila le mestoma v pravili mejah, v silovitejših momentih je bila groba. R a k a r j e v a je svojo vlogo zopet karikirala, vendar je bila igralsko dobra. Manjkalo je le režiserske roke, ki bi v tej igralsko uspeli predstavi igranje izenačila in grobosti zabrisala. Ideja o uvedbi dialekta za narcdne igre je zelo hvale vredna. Dva recitacijska večera 9. in 10. novembra na šentjakobskem gledališkem odru. Na prvem recitacijskem večeru so brali Srečko Kosovel, Silvester Škerl, Ivo Grahor, Vinko Košak in Janez Žagar po pogumnem uvodnem Kosovelovem govoru izbiro iz svojih literarnih poizkusov. O škerlu, ki je še vedno najzrelejši in najmočnejši izmed njih, sem objavil svojo sodbo v poslednji številki »Kritike . Česa literarno pomembnejšega nam ta recitacijski večer ni pokazal. Zanimivejši in vrednejši je bil drugi večer, na katerem se nam je predstavila skupina mladih ljudi, ki se ukvarjajo z recitacijo in se pripravljajo za gledališki poklic. Predvsem je hvale vreden literarno odlični program. Nič manj hvale vredno ni bilo recitiranje. C. Debevec se je pokazal kot veren in sugestiven tolmač literarnih del, ni mi pa ugajal po tehnični plati svojega prednašanja, zlasti ne v fonetiki in to radi pretirano uazalnega izgovora in radi pretiravanja v zategovanju vokalov. Eruptiven, toda nebrzdan temperament je pokazal M. Pirnat ; če bi ga praksa naučila še obvladati svoje moči, bi bil lahko sugestiven in močan igralec. Zanimiv in svojevrsten reci-tator je J. Žagar. Njegova recitacija je zgrajena na enostavni melodični glasovni liniji in učinkuje težko in dušeče. Žagar je mogoče najbolj subjektiven, zato izbira za recitacijo kose, ki izražajo eno samo občutje; to občutje obvlada, vendar bi v večjem obsegu postal enoličen. S. Jan je bil v svojem nastopu bolj svež in poln pristnega elana, kakor pa izdelan in poglobljen; toda tudi teh dveh poslednjih momentov ne bo smel zanemarjati, če bo hotel doseči, kar po prvih dveh obeta. V splošnem lahko trdim, da je večer lepo uspel. Videti je bilo samostojnost, nadarjenost, delavnost in prve uspehe. To nas navdaja z upanjem, da se obetajo naši drami v bližnji bodočnosti lepi dnevi. Obžalovati je samo, da med nastopajočimi ni bilo dam, ki so našemu dramskemu osobju predvsem in v občutni meri potrebne. J. V. OSLOVSKA ČELJUST Mirko Kragelj: Kresnice in snežinke ali »Zapeljivka poveličaua. Skoro ob istem času, ko je stopila na oder Uolarjeva Zapeljivka, se je pojavila na našem književnem trgu ta prezanimiva knjižica, ki pomeni poslednje dognanje »Zapeljivke«, poslednji še dovoljeni korak navzdol in katere ocena ne sodi drugam kot na tole mesto. Knjiga je plod absolutne banalnosti. Glavna tema ji je spolna ljubezen (domovinska ljubezen je neznaten nujni tribut času), ki je obdelana s stališča puberteti neodraslega mladeniča. Banalna seksualna ekstaza je tisto, kar nam ima avtor povedati. Jasno je seveda, da se trivijalnost nerada vidi v svoji pravi podobi, zato jo najdemo pri Kraglju zavito v meglice Cesto popolnoma brezmiselnih, toda lepo zvenečih besednih figur, ki vzbujajo videz, da se v tekstu skriva nekaj visokega in tajinstvenega. Toda čujmo »poeta« samega: Vso Kragljevo seksualno »filozofijo«, v kolikor mu jo ekstaza dopušča, izražajo tele 'vrsticel iz »Žene«: »Ali so dolgi lasje razpleteni simbol tvoje duše? Tvoja duša! Morda vklesana v tvoja lica bleda rožnata usta — otroška beseda?! Ali tvoj vrat labodji in snežni?! Ali te mehke roke — otrok negovanje, ali pa grudi — otroška mladost, vesela brezskrbnost iz mlečnega soka?! Morda te polne noge — ključ k taber-naklju, ki čuva skrivnostno posodo spočetja? V njej radost, ljubezen in sreča — moža, vsa naša bodočnost in vse naše zdravje. To, žena, je tvoja največja skrivnost, misterij, ki večno ga svet razrešuje, v njem vsa veličina in vsa tvoja — duša, ki v njej zdravnik, filozof in duhovnik preklinjajo temelj gorja in nesreče...« Ali ste že kedaj culi tako mešanico vulgarnosti, nespameti, predrznosti in ekstatične zamaknjenosti? Poslušajmo ga še, o čem sanja ta človek: »Ti bi drhteča vsa žrtev prinesla: ljubezen brezmejno kot morska gladina, jaz pa bi zabil na barko in vesla in vdihniti mogel bi samo še: »Nina!« Ali pa: »Minule so minute ... čas odgnal je v nepovratnost mladostne orgije... Skoz okno danes zopet solnce sije in jaz bi se ti zopet rad udal...« Nekje drugod prosi svojo izvoljenko: »Ugasni lučko — nič se me ne boj! In biti vsa — vsa moja mi dovoli!« Kako je nesrečni »pesnik« prišel v oblast te svoje ekstaze, nam pove nekje, da »v ritmu nepoznanega plesa je ženi-kači v kolobarje vitkega telesa pala — njegovega srca igrača«. Vendar je ta žena-kača »vsa polna duše«, dasi jo kmalu nato zopet vpraša: »Kam te nesla je železna kača mesenega modrasa — Nina?« In najbrž zato, da bi nam razvozlal to zamotano stvar in nam dal svojo vodilno misel, nam malo pred tem pove: Za nekatere si satanska sfinga, In spet za ene si — vabljiva vada, ki s truplom nedoumljenim — odbija. da se ob njej ponaša puhla glava, za marsikoga buna si partija da, ko začuti, da ugaša slava: hazarda, ki preklical je spomin ga. raz tilnika v drobovje lastno pada. Pravtako smešen in zagoneten je, kadar govori o drugih stvareh, na primer o pijancih pravi tole: »... iz jarka blatnega, kjer v družbo žabe vso noč so spremljale vas reglajoče in vam zdramile ude, ki brez rabe domov prinesejo vas zdehajoče, kjer žene vam odpuščajo, barabe, in sin vam osla kaže, vzorni oče!...« Ali o svojem pisar-jenju: »duša nocoj za hip iz čašice črnila papirju toži veletok kesanj...« i. t. d. Le včasi se mu posveti, nevede zapoje, kakor da misli samega sebe: »Oj, gorje, kdor neoprezen, brez volje prednost da nasladi pičli! — V njegove duše samo-golt ne ničli pred zarjo zatonila je ljubezen...« Nekje pa pove kar naravnost: »S teboj, moj fojbos, jašem, čez poljano na strumnem vrancu bežne fantazije... A ko me iznenadi solnce rano: — nad grobljo plačem -- svoje beračije...« Doslej sem opazil kritike o tej knjigi v treh naših listih: v »Slovencu« zelo skopo, pa vendar še ugodno, v »Narodnem dnevniku« je pisal o nji A. D(ebeljak). z vso resnostjo med drugim tudi tole: »Ves ta lirični snopič je prepojen z mladostno sočnostjo ter ubrano zvočnostjo. Zgoraj navedena pesem »Žena« se mu zdi ,malce Heine-jevska' i. t. d. Kragljeve domorodne pesmi, ki so polne pouličnega in divjaškega hej-slovanstva, se mu zde, da »se lahko merijo s katerim koli našim budničarjem«. Popolnoma navdušeno kritiko pa je napisal v zbiralnik vseh estetskih govorunov v »Slov. Narod« g. Ivo Peruzzi. Vsa čast mu! Spričo teh kritik in spričo dejstva, da je šla »Zapeljivka« na oder skozi roke mož, ki v naši literaturi nekaj pomenijo, ni prav nič čudnega, če si je Kragelj daleč nekje v svojem srcu mislil takole (zakaj zavedno si tega ni mislil): »Če lahko Golar rogovih s svojo oštarijsko modrostjo po odru Narodnega gledališča, zakaj ne bi jaz na svetlo dal teh svojih pesmic, ki so sicer nekoliko smešne, nezanimive in govore o stvareh, o katerih nekoliko delikatni ljudje molče, toda so resničen izraz mene samega in če je nekdo lahko rogovilež, zakaj bi jaz ne smel biti to, kar sem?« Manjka samo še prav poslednji korak navzdol, da se pojavi nekdo, ki bo rekel: »zakaj bi človek za dobre denarce ne pisal kvant in pikanterij?« Gospod A. D. ali ne bi bilo to- lepo — prav po francosko? »Kresnice in snežinke« imajo v občinstvu baje velik uspeh. Kdor je videl pri žvižganju ob reprizi »Zapeljivke«, s kakšno strastjo se je meščanstvo potegovalo, da jim ne bi bil odvzet ta mastni grižljaj, bo uspeh Kragljeve knjige, ki glede mastnosti Golarjevo »dramo« še prekaša, razumel kot nekaj naravnega. Tudi kritika. O predstavi Grillparzerjeve »Prababice« zaključuje mariborska »Naša Straža« svoje poročilo takole: »Občinstvo je bilo pri premijeri tako prevzeto in sugerirano, da je pozabilo iti domov. Menda je hotelo, da bi nastopih še mrliči. —ja. Štev. 116. od 25. nov. UREDNIŠTVO JE PREJELO SLEDEČE NOVE KNJIGE : Jaklič Fr.: V graščinskem jarmu. Povest. Slovenskih veeernic 78. zv. Prevalje 1925. Izdala in založila Družba sv. Mohorja. Str. 96; cena: Din 9.75/7.30. Koledar Družbe sv. Mohorja na Prevaljali za leto 1926. Izdala in založila Družba sv. Mohorja na Prevaljah. Str. 160; cena Din 16/12. Kragelj M.: Kresnice iu snežinke. Ljubljana 1925. Lesar dr.: Apostoli Gospodovi, zv. 2. Izdala in založila Družba sv. Mohorja na Prevaljah. Str. 80; cena Din 7.60/5.70. Pregelj dr. Ivan: Zgodbe zdravnika Muznika. Zgodovinska povest. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1923. Str. 98. Pregelj dr. Ivan: Božji mejniki. Povest iz Istre. Založila družba sv. Mohorja 1925. Mohorjeva knjižnica 10. zv. Str, 128; cena Din 10.—. Pengov Fr. in dr. A. 'Ratajec: Poljudna kemija. Založila Družba sv. Mohorja. Mohorjeva knjižnica 9. zv. Str. 127. Tominec dr. P. Augelik: Solnce in senca. Zagovori krščanske, vere. Založila Družba sv. Mohorja. Mohorjeva knjižnica 8. zv. Str. 174. Veber dr. France: Estetika. Psihološki in normativni temelji estetske pameti. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna. Splošna knjižnica IX. Publikacija Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani. Filozofska sekcija št. J3. V Ljubljani 1925. Žagar Janez: Vrtinec. Drama v treh dejanjih. »Oder« 12. zv. Izdala Zveza kulturnih društev. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani 1925. Tisk tiskarne Makso Ilrovatin v Ljubljani. MEDIC - ZANKL tvornica olja, lakov in barv. Centrala: Ljubljana Podružnica: Maribor Skladišče: Novisad Tvornice: Ljubljana — Medvode Ei M Laneno olje, zajamče- eq «3 no čist firnež, vseh vrst laki, oljnate, zemeljske r~>j in kemične barve, kit S?* 'ca znamke T „MERAKL" • (Gradska štedionica) v Ljubljani. STANJE VLOŽENEGA DENARJA preko 130 milijonov dinarjev ali 520 milijonov kron. SPREJEMA VLOGE na hranilne knjižice in tekoči račun proti najugodnejšemu obrestovanju. ZLASTI PLAČUJE za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu najvišje mogoče obresti. JAMSTVO za vse vlogfe in obresti, tudi tekočega računa, je večje kakor kjerkoli drugod, ker jamči za nje poleg lastnega hranilnič-nega premoženja še MESTO LJUBLJANA z vsem premoženjem in davčno močjo. Ravno radi tega nalagajo pri njej tudi sodišča denar mladoletnih, župni uradi cerkveni in občine občinski denar. — Naši rojaki v Ameriki nalagajo svoje prihranke največ v naši hranilnici, ker je denar popolnoma varen. SLAVENSKA BANKA d. d. Centrala: Zagreb Podružnica: Ljubljana Vplačana deln. glavnica in rezerve nad 120,000.000 Din. c "57 rt c E c m rt 'a "3 rt O. •a c V _Q PODRUŽNICE: Beograd, Celje, Dubrovnik, Kranj, Maribor, Murska Sobota, Osijek, v Sarajevo, Sombor, Sušak, Sabac, 3 g Sibenik in Wien » rt « S" E-KSPOZITURE: I •=: 0 N< Rogaška Slatina (sezonska) in Jesenice n n > « 3 n> rte 03 " >0 A F I L I J A C I J I: 1' 3' _ Slovenska banka Ljubljana in Jugo- < a> slovanska industr. banka d. d. Split Jj jjjL "O w "rt" o F > o< a> 3 £U o< c 3 c Posreduje vse bančne in trgovske posle z inozemstvom, posebno z Italijo in Avstrijo Olajšuje posle eks- in importerjem s tem, da jim eskomptira menice v lirah kakor tudi v drugih inozemskih valutah