S SEDMEGA SREČANJA MLADIH LITERATOV Za ustvarjanje potrebujemo svobodo, Ijubezen, mir... Izpovedna moč mladih šolarjev ujeta v besede slovenskega jezika, prežeta z doživljanjem in ne-malokrat globokimi razmišljanji o življenju, ki ga živimo skupaj z njimi, o življenju, ki ostaja nepri-zanesljivo pa vendar tudi radoživo je bilo vodilo letošnjega, že sedmega po vrsti srečanja mladih literatov naše občine. Tako kot doslej so ga tudi Ietos poimenovali Srečanje z domišljijo. In čeprav so bila v ospredju teh izvrstnih prispevkov razmiš-Ijanja, jih najbrže ne moremo poistovetiti z do-mišljijo, saj so bila še kako trdno vpeta v spone sedanjosti, dotikajoč se utrinkov in spoznanj pre-teklosti ter upanj prihodnosti. V domala prepolni dvorani občinske stavbe so v skoraj dvournem programu ti mladi literati zbra-nim nudili izjemno kultumo doživetje s skoraj povsem dovršenim branjem ali bolje povedano predstavitvijo svojih del, zavedajoč se kulturnega srečanja, ki ga je tudi tokrat dobro pripravila občinska Zveza kulturnih organizacij ter ob spremljavi giasbenih del, ki so jih interpretirali gojenci višje glasbene šole. Utrip resničnosti in dojemljivost življenja -> spoznanji, ki jim je v svojem govoru Janez Vrhunc, predsednik sveta za kulturo pri OK SZDL namenil osrednjo pozornost, šo bile hkrati tudi misli katerim so mladi znali še kako prislu-hniti. Te misli - del objavljamo - so bile pravza-prav podoba njihovega dojemanja človeške stvar-nosti. »Pišite, dragi mladi literati z željo, da boste Ijudem dali kaj lepega, z zavestjo, da tisto kar napišeš pomaga ljudem živeti,« je dejala ob za-ključku pcsnica Nuša Maurer. »Osrečite jih tako kot ste danes osrečili mene in mnoge druge tu v dvorani!« Na srečanju je sodelovalo 24 šolarjev iz desetih osnovnih šol in Zavoda za slepo in slabovidno mladino. Ob zaključku pa so bila podeljena tudi priznanja najboljšim literamim krožkom. Pustitenas - Naš svet je drugačen, porojen iz drugačnih sanj iz drugačne vere in nevere, skratka, sestav-ljen je iz vsega tistega kar smo mi sami: iz naše zvestobe z roba prve resnice, ki smo jo sprejeli, kot prvo zakonitost, kot prvo spoznahje... Pustite nas, da bomo lahko poieteli k soncu kot prerojeni iz svoje samozavesti - in nikogar ne bo, ki nam bi še zmogel zlomiti krila predvsem zavo-ljo tega, ker smo mladi in polni resnične ljubezni, ki nas prežarja v neuklonljivi želji, da bi sami iz lastne sposobnosti storili dejanja na katera bomo ponosni. Svobodo potrebujemo zato, da bi bili lahko ustvarjalni, da bi lahko odkrivali ljudi okoli sebe take kot so in da nas bi tudi oni lahko prepoznali po naših dejanjih in ne po tistem, kar sta nevošč-ljivost in zavist rekli tam za vogalom naše šole. Pustite nam ljubezen, da nam ne bo treba še enkiat preživljati vaše poti na kateri ste obstali. Kdo bi lahko premeril let lahkokrile ptice, ki je kot gejzir šinila visoko pod nebo, da bi enkrat za zmeraj ušla nevidni mreži, ki se je zgrinjala nanjo in grozila, da jo bo imela ujeto in zaprto do konca življenja v kletki brezhibnosti, da ji bodo same po sebi umrle sanje o široko razprtem svetu v kate-rem je dovolj svobode' za vse ljudi in vse ptice tega sveta. Mi pa se ne mislimo odpovedati svojim sanjam, ki so obenem temeljna podoba naše resničnosti. Zakaj naše sanje so postale stvarne v tistem tre-nutku, ko smo zvedeli zanje in obenem nestvarne v naslednjem trenutk*u, ko so se začele oddaljevati od nas zavoljo tega, ker jih nismo mogli obvaro-vati pred svetom, ki je stopal v nas v trenutku, ko smo jih srečevali zunaj naše ujetosti in se nam je ponudila priložnost, da smo jjm prisluhnili v izje-mnem položaju naše zavesti, ko smo jih zaslutili kot tesnobo, kot prisotnost, ki bi se rada spreho-dila od tu do večnosti nedotaknjena in obenem tudi nedosegljiva, ko se je izgubljala mimo naših dlani, ki bi jih hotele zaobjeti v območje lastnega duha.« - ___ Iz uvodnih besed Janeza Vrhunca