166
Sigma: Berač Skrbeč.
In v ti sreči se je zamislil v svoja in bratova otroška leta, in oba sta ob ljubih spominih kmalu pozabila, da sta po mišljenju tako nepopisno različna. Zatopila sta se v minole lepe, brezskrbne dni, polne nedolžne porednosti in neskaljenega veselja, spominjala sta se roditeljev, katerih nista imela več, budila šolske spomine — dokler se nista nad vsem tem veselo nasmejala oba, vstala ter odšla iz semenišča v šumotno dunajsko življenje.
(Dalje prihodnjič.)
Berač Skrbeč.
*\^)lejte, glejte! Škrbec spet je v vasi
V  stari suknji, suknji imenitni,
V  kteri stal je pred cesarjem samim,
V  kteri kdaj je cvenkal z rumenjaki, Ktera zdaj mu služi mesto vreče. Skrbeč, brbec slabo napreduješ!«
Dalje stopa siromak po vasi,
Ne meneč se za poredno mladež;
Težko stopa, s trudnimi nogami,
Trudnim srcem in obrazom bledim.
Vzdihovaje in pokašljevaje
Vstavi se na pragu znane hiše:
»Dragi bratje v Kristusu gospodu!
Danes vas ne prosim lačen kruha,
Postelj gorko nudite mi danes,
Naj zaspim saj zadnjikrat v življenju
Pri ljudeh na gorkem in na mehkem!« —
»»Ha, ha, Skrbeč!«« čuje se iz veže — »»Z vinskim škratom sta si preprijazna; Hudomušen zlezel ti je v glavo. Kjer prespal si vse noči brezskrbno, Tam počiješ i nocoj najslaje.«« — —-
Tri še koče prosi prenočišča,
Tri še koče mu velijo dalje.
Dalje?! Kam? Črez polje, skozi šumo —
In nocoj še?!   Bože moj — in  takšen! — —
Zjutraj gobar iz sosednjo fare
V  vas prinese žalostno novico,
Da leži tam v gozdu Škrbec — mrtev.
Sigma.