Posebna Številka poStnina plačana v gotovini | IZHAJA OB I I ČETRTKIH p i USEDNiSTVO IN UPB I LJUBLJANA,BRED 10 | ^ POiT. predal Št 345 § Ž RAt POŠT HPAN. V ž I LJUBLJANI ST 15 393 A I L U S T A BAVO '%#*ysyACvo življenje slabotnemu čolniču, da ga prepelje v Benetke, bi si rad ogledal piavsko sotesko nad Trevisom. A ker se vam mudi, vam izjavim, da vam prepustim Neptuna in Plutona za petdeset dukatov, čeprav pri tem izgubim. Toda vaš obraz mi je všeč.“ Roland je vzel iz mošnje petdeset zlatnikov in jih stresel na mizo pred neznancem, ki se mu je bil predstavil za Pietra Aretina. Potem se je lahno priklonil v pozidrav in krenil proti vratom, med tem pa je Pietro Aretino skrbno preštel svoje zlato. Ko je bil1 že pri vratih, se je Roland napol . obrnil k njemu: „Rekli ste, gospod, da ste prijatelj doža Foscarija?" „Seveda! In tudi drugih beneških odličnikov..." »Škofa Bemba na primer?" „Kajpak! Če bi ikdaj radi kakšno priporočilo, kar oglasite se pri meni v Benetkah! Z veseljem vam bom ustregel, zakaj to, da ste mi brez barantanja našteli kupnino, me je globoko ganilo. Ali pridete?" »Mogoče!" je odgovoril Roland. Potem je šel. Četrt ure nato sta Roland in Scalabrino jezdila po cesti, ki drži v Treviso. Izkazalo se je, da sta Neptun in Pluton res dobra konja. Okoli dveh popoldne sta bila v Trevisu; tam se je Scalabrino najedel in nakrmil konja, Roland pa je izpil samo kozarec vina. Nato sta nadaljevala pot proti severu. Od časa do časa je Roland vprašal kakega kmeta za pot. Kmalu so se prikazale na obzorju višnjevkaste gmote prvih alpskih razrastkov, Tla so postajala brdovita. In čim delj sta jahala, s tem večjim vznemirjenjem se je Scalabrino oziral okoli sebe. Roland je to opazil, pa ni nič rekel. Ko • se je solnce že nagibalo k zatonil, sta zagledala pred seboj majhno naselje. „Ali poznaš to vas?" je vprašal Rol(and. „Da, Visokost," je odgovoril Scalabrino. „Svoje dni sem hodil tod okoli." „Res?“ je vprašal Roland z iz-premenjenim glasom. „In kako se m imenuje?" „Nervesa.“ „Nervesa!“ je gluho vzkliknil Roland. Ustavil je konja in njegove žareče oči so se uprle v skupino niz- kih hišic ob vznožju položnega hriba; mimo njih je tekla reka. Scalabrino je začuden molčal, da ne bi motil njega, ki ga je imenoval svojega gospodarja. Dolgo je Rolanid tako stal, mrmrajoč nerazumljive besede. Naposled je stopil s konja in z nemo kretnjo pomignil Scalabrinu, naj ga tu počaka. Sam pa je peš krenil proti vasi. Pred prvo hišo, ki je stala na veliki skali, je sedela stara žena in sukala preslico. Ko jo je Roland zagledal, je stopil proti njej. Zdajci pa je postal in si potegnil z roko čez čelo. „Ali bom imel poguma, da jo vprašam?" je zamrmral. Glava mu je omahnila na prsi. Ihtenje mu je zahroplo v grlu in spet so mu vztrepetale na ustnicah komaj razumljive besede: „Iskal sem mater... pa je umrla od groze... Iskal sem zaročenko, pa se je vdala najbolj zavrženemu med njimi, ki so me obsodili... Kaj bom zdaj zvedel, ko iščem očeta?" Stopil je korak bliže proti starki, ki ga je začudeno gledala; toda vnovič se je ustavil... Ne!... Ni imel poguma... Tisti mah se je od nekod oglasilo kričanje. Psi so zalajaji. Roland je začul otroški smeh. „Kaj je to?" je zamrmral in čuden mraz mu je zletel po hrbtu. Takrat se je izza vogala, kakih petdeset korakov od njega, nenadoma vsula na cesto vesela tropa otrok. Sredi te gruče je počasi stopal neki človek, mošiki ali ženska. Roland še ni mogel razločiti. Tedaj pa so otroci zagnali še hujši vik in njih smeh je postal še glasnejši; razmaknili so se na obe strani, kakor da so se nečesa ustrašili... In Roland je zagledal moža, starca z dolgo belo brado, koščenega, slabo oblečenega in sključenega nad palico, ki se je nanjo opiral; in starec je bil pravkar zavihtel . palico, kakor za grožnjo... ali pa v prošnjo... in to je bilo vzrok, da so otroci planili v talko razposajeni smeli... Ta mož, tu starec... Roland ga je spoznal na prvi pogled! Strašno razbijanje srca, tisto ki ga je občutil le dvakrat ali trikrat v življenju in ki se zdi, kakor bi udarjalo v prsih k smrti... hripavo hropenje, ki se mu je lomilo iz grla... kri, ki mu je zalila oči: to so bili zunanji znaki na tej novi postaji njegove kalvarije. Hotel se je zagnati naprej, toda noge ga niso ubogale... Hottel je z besnim krikom pregnati gručo, toda iz ust se mu je utrgala samo hropeča tožba. In le njegove roke so se nemo iztegnile... Gruča se je bila med tem razkropila. Neki pobalin je pobral kamen in ga vrgel v starčka, ki si je s tresočimi se rokami obrisal okrvavljeni obraz... Otrok, ki je vrgel kamen, dečak kakih dvanajstih let, se je sklonil, da pobere drugega, ko je nenadoma zagnal krik groze: začutil je, da sta ga zgrabili dve roki in se mu zasekali v lehti. Sekundo je Rolanid vihtel otroka nad glavo, kakor da ga hoče zagnati v zid bližnje hiše... Kako da ni ubil nesrečnega pobalina? Katera skrivnostna sila mu je o pravem času zadržala roko? Nenadoma je postavil otroka, ki je bil bled od strahu, na tla in mu mehko rekel, čeprav je bil' njegov obraz mrliško prsten: „Idi, otrok, požuri se... čez sekundo ne bom več gospodar samega sebe... Idi..." Otrok je v strahu pogledal tujca. Moral je razumeti; zakaj s krikom groze se je spustil v blazen tek. Tudi njegove tovariše je obšel brezumen strah: v dveh sekundah ni bilo nikogar več na cesti razen starca, ki si je še zmerom brisal obraz, in Rolanda, ki ga je gledal s pritajenim dihom in široko odprtimi očmi. Takrat je pristopil k njemu neki mož in ga vprašal': „Kaj mar poznate tega norca?" »Katerega norca?" je zarjul Roland in neznana groza ga je stisnila za vrat. Mož je s prstom pokazal na starca, na doža Candiana... njegovega očeta! Roland je padel vznak na tla in se onesvestil. Ko se je Roland nekaj minut nato zavedel, se je zagledal na stolu v hiši. Pred njim je stal mož, ki ga je ogovoril na cesti, in ga z začudenjem opazoval. Roland je vstal in njegov pogled je obvisel na starem Candi-anu, ki je sedel na nekaki pručici in se pokojno smehljal. „Gospod," je rekel mož', „jaz sem župan te vasi, in ker sem videl, da se zanimate za slepca, sem ga pripeljal v hišo..." Rolanid je odtrgal od očeta svoje od groze razširjene oči. „Gospod," je zajecljal, „ali ste človek?... Ali je v vašem srcu kaj usmiljenja?... Če ga je... pustite me nekaj trenutkov na samem... z l <« njim!... Župan se je v zadregi priklonil in odšel1. Tedaj je Roland zbral ves svoj pogum in stopil proti starcu. „Oče!“ je tiho rekel. Slepec se je zgenil, kakor bi hotel prisluhniti. Toda njegov obraz je ostal neprodoren. „Oče!“ je ponovil Roland in roke so se mu krčevito stisnile v pest. „Otroci so tako hudobni," je monotono rekel starec. ,,Ali res ne smem nikoli imeti miru pred nji- • o «« mir... „Oče!“ je ponovil Roland z zlomljenim glasom. Prijel je starca za roke. „Nič več ni pravice na svetu," je gluho rekel stari Candiano. „Je pravica, oče... saj sem jaz pri, vas!... Oče... poslušajte... jaz, vaš sin... ali se ne spominjate več svojega sina?... Jaz sem, Roland!... Ne poznate tega imena? Roland!" Starec ga je poslušal, a nič ni izdajalo, da bi ga bilo kaj začudilo, in na njegovem obrazu ni bilo niti sledu napora uma, ki išče, ne spomina, ki se prebuja. S čudnim mirom je odgovoril: „Nimam sina... Nikoli nisem imel otrok... vsi ljudje to vedo... Saj me otroci tudi ne marajo... tepejo me in kamenje mečejo vame..." Roland je padel na kolena. „Oče, oče, moj!" je zajecljal. „Moj glas! Ali ga ne poznate?" Zaihtel je in njegove roke so konvulzivno stresle starca za ramena. „Vaš glas!" se je začudil le-ta. »Kdo pa ste?...“ „Tvoj sin sem... tvoj sin Roland... Poslušaj me, oče, poslušaj moj glas!..." »Nikoli nisem imel sina," je rekel stari Candiano. „Dobri ste, gospod... kdorkoli ste, blagoslavljam vas... božate me... otirate mi obraz... Še nikdar me ni nihče božal... dobri morate biti..." Roland je vstal. Objel je belolaso starčevo glavo in mu začel govoriti z mehkim tožečim glasom. Pripovedoval mu je o svojem dolgoletnem trpljenju, o Leonorinem izdajstvu, izjokal je pred starcem svoje srce, kakor bi ga oče razumel, kakor bi pričakoval tolažbe od njega. A nič ni skalilo vedrosti slepče-vega obraza — nič... kvečjemu neko nejasno začudenje nad tem, da ta mož joka pred njim in da mu toži s tako trpečim glasom. Ta izliv bolesti, ki bi bil z grozo navdal vsakogar, kdor bi ga čul, Rolandovega očeta ni zgenil — bil je telo brez duše. In ta bolest je nenadoma useknila. Mrk izraz sovraštva in grožnje je pregnal z Rolandovega obraza bolestni izraz. Umolknil je. In tako je stal skoraj celo uro, negiben, s prekrižanimi rokami, in gledal1 očeta, kako se je počasi po^ miril in zaspal kakor otrok. Željno je štel brazde na tem čelu in iskal v njih prestana trpljenja, spuščaje se v brezdno obupa, na čigar dnu je njegov oče našel uteho — v blaznosti. In potem je tudi izraz sovraštva izginil. Rolandove črte so oledenele. Postal je spet marmornat kip, ki je navdal s toliko grozo Juano in Scalabrina. In odprl je vrata, ki je bil skoznje odšel župan, in ga poklical. Ali je ta človek čul njegovo ječanje? Kaj mu mar! „Gospod,“ je rekel s hripavim in presekanim glasom, ki je zadnje dni postal njegov običajni glas, „raid bi vzel s seboj... tega... starčka. Ali imate kaj proti temu?" »Ničesar," je obotavljaje se odgovoril župan. „Saj imate za to pravico?... In bi se lahko o tem izkazali?..." „Z ničimer se ne morem izkazati," je rekel Roland, komaj pre-magovaje gnev. »Zagotovim vam samo, da imam za to pravico, in to zagotovilo naj vam zadošča..." „Toda..." »Molčite!" je zarohnel Roland in zgrabil župana za zapestje. »Šest let ste pustili, da so mučili tega starca; šest let ste gledali, da je bil v zasmeh vaški otročadi in morda tudi v zabavo vam od-' raslim. Veseli bodite, da ga vzamem s seboj in ne zahtevam, da mi položite račun o trpljenju, ki ga je moral pri vas prestati! Veseli bodite, če ne pride kazen za greh tudi na vašo glavo!" »Storite, kar hočete!" je zagodrnjal župan. »Saj ga konec koncev niti ne poznam!" »Prav!" je zarenčal Roland. Z vsem naporom svoje volje se je pomiril in rekel: »Zdaj pa povejte, kako je živel teh šest let nesrečnež, ki ga je usoda poslala k vam in ga prepustila vašemu usmiljenju." »Od dobrih src, gospod," je odgovoril župan. »Kaj imenujete ,dobra srca‘?“ je vprašal Roland in si obrisal znoj, ki mu je zalival obraz. »Vraga!... Saj razumete... hodil je od ljudi do ljudi... tu je dobil skorjo kruha... tam prenočišče na skednju... Saj smo naposled vsi dobrih src... In prepričan sem, da ni bil dostikrat lačen..." Pridušeno renčanje je napelo Rolandu prsi. Stopil je !k svojemu očetu in ga prijel1 za roko. „Ali greste z menoj?" je vprašal s tako mehkim glasom, da je še župan začutil, koliko je moral ta človek pretrpeti. Brezizrazne oči starega Candi-ana so se ozrle tja, odkoder je prihajal glas. »Proč od tod?...“ »Da!" „Da ne bom nič več čul krikov ne posmeha?" „Da!" „Ne kletev, kadar bom prosil kruha?" „Da!“ „Idiva! O, idiva!...“ Roland je prijel' starca pod pazduho. „Naslonite se name," mu je nežno rekel, „in ne bojte se... ne boste me utrudili... močan sem..." In s počasnim korakom je šel z njim iz hiše. Pred hišo se je zbralo kakih dvajset kmetov in žensk, ki so jim bili že otroci povedali, kaj se je zgodilo. Zagledali so Rolanda, kako podpira slepca... norca. A Roland ni videl ljudi, samo očeta je videl. Nemo so se razmaknili, vsi začudeni in trepečoč, in potem obstali na mestu, kakor bi čutili, da gre nekaj velikega mimo njih. Ko je Roland prišel do kraja, kjer je bil pustil Scalabrina, je bila že temna noč. Rezek veter je pihal z gora in gnal piavske vode, bobneče v daljavi. Roland si je slekel plašč in ogrnil vanj svojega očeta. Potem ga je ne brez truda posadil na svojega 'konja in ga privezal na sedlo. In potem je prijel konja za povodec in velel: „Naprej!“ »Visokost,“ je spoštljivo rekel Scalabrino, „vzemite mojega konja, pa pojdem jaz peš." Mladi mož je odkimal s tako negibnim obrazom, da se Scalabrino ni upal več siliti. In Roland je peš, vodeč konja za uzdo, s sklonjeno glavo odšel v veter in noč. V Trevisu je Roland rekel1 Sca-labrinu nekaj besed in orjak je naglo odšel v smeri proti Mestru in Benetkam. Sam pa se je usitavil v skromni krčmi, kupil obleko za očeta, iki je bil ves v capah, naročil obilen zajtrk in sam stregel starcu pri jedi. Potem je stari Candiano zaspal s tistim brezskrbnim in veselim obrazom, s kakršnim zaspe otroci, ki vedo, da bdi nad njimi skrbna mati. Roland ga je pustil, da je spal do popoldne; potem pa je kupil za nekaj srebrnikov majhen voz in zapregel vanj konja. Zaidaj v voziček je spravil sedlo, na desko pa je posadil očeta, sedel k njemu in krenil proti Mestru. Ko je prišel tja, je bila že trda noč. Ustavil se je v krčmi, ki je stala ravno nasproti »Srebrnemu =oincu“. Minili so trije dnevi. Tiste tri dni ni Roland niti minuto pustil starega Candiana samega. Dolge rar^ovore je imel z njim — čudne razgovore: sam je govoril, slepec-norec pa je le zdaj pa zdaj rekel kakšno zmedeno besedo Na večer tretjega dne sta prišla neki moški in neka ženska. Ta moški in ženska sta bila Scalabrino in Juana. Takrat je Roland zapustil krčmo in šel v mesto. V predmestju, skoraj že čisto na samem, je našel hišico z vrtom, ki so jo oddajali v najem. Hitro se je pogodil in plačal za šest mesecev naprej. Potem se je vrnil k očetu in Juani in ju odvedel s seboj v hišico, ki jo je bil pravkar vzel v najem. Scalabrino je sam ostal v krčmi. „Juana," se je Roland obrnil k deklici, „ali poznaš tega moža?" Juana je odkimala. „Moj oče," je preprosto rekel Roland. Juana je sklenila roke. »Njegova Svetlost Candiano, beneški dož!" je zamrmrala. „Ne, Juana! Slepi Candiano! Blazni Candiano! Izgnani Candiano! Oče razbojnika Rolanda, ki je pobegnil iz beneških ječ in ki se je tisti dan zaklel, da bo zdrobil človeštvo v prah, kakor je strela izpod neba zdrobila v prah Most vzdihov!..." Juana je poslušala s pritajenim dihom. Roland je nenadoma mahnil z roko, kakor bi hotel pregnati mračne misli. »Juana," je mehko povzel, »tebi prepustim svojega očeta. Ali me razumeš? Ta človek, iki je trpel kakor zavrženec, ta človek, ki so mu pred menoj izteknili oči, ki je živel šest let od miloščine, ki mu je obup ubil razum, ta človek je moj oče... in tebi ga zaupam... tebi, Juana, ker si ti edino bitje na tem svetu, ki bi mu hotel zaupati ta zaklad, simbol vse moje ljubezni in vsega mojega sovraštva. Ali me razumeš, Juana?" »Razumem vas, Visokosit," je rekla Juana in vztrepetala. »Tebi ga zaupam. In z njim ti zaupam svoje srce, svojo dušo, vse kar je ostalo živega v meni... Ali mi obljubiš, da boš pazila nanj slednji trenutek podnevi in ponoči, da boš skrbela, da mu ne bo hudega in da mu ne bodo nove solze orale obraza, v čigar sleherni brazdi je zapisano drugo trpljenje? Reci, Juana, ali smem brez skrbi iti?... Ali mi obljubiš?..." Juana je padla na kolena. »Pri posvečenem spominu tiste, ki me je slednji trenutek podnevi in ponoči imenovala svojo hčer, se zakolnem, da bom pazila nanj, in dokler bom živa, ne bo na njegovem obrazu solz, razen solz veselja!" Roland je dvignil deklico, stisnil jo na prsi in jo bratovski poljubil na čelo. »Sestra si mi," je zamrmral, »draga in češčenja vredna ses>tra... In tudi jaz se ti zakolnem, Juana: tudi tvojega trpljenja bo konec in moja naloga bo, da te obsujem s v a srečo... To poslednjo noč je Roland prebil pri očetu. In spci mu je govoril mehko in tiho, kakor s konca ustnic. In besede, ki jih je mrmral, so bile svečane in strašne. Zakaj na njegovem negibnem obrazu, ki ni na njem niti črta vztrepetala, so gorele samo oči, in njih ogenj je zlovešče drgetal... Ko se je začelo daniti, je zapustil svojega očeta, se poslovil od Juane in se vrnil v krčmo. Tam je legel in se za tri ure pogreznil v težak sen. Nato je vstal, zajahal konja in odjezdil s Scalabrinom po cesti proti Trevisu. Kakor prvič, ko je tod jahal, je pustil Treviso za seboj in krenil proti Piavi. Toda ko je vstala pred njim vasica Nervesa, je zavil na levo po stranski poti v smrekov gozd in se jel peti po pobočju. In kakor prvič je tudi zdaj začel Scalabrino kazati znamenja nemira, ki Rolandu niso ušla. »Ali mar poznaš to pot?" ga je vprašal, ko sta prišla iz gozda. In kakor prvič je Scalabrino gluho odgovoril: »Da, Visokost, svoje čase sem hodil po njej." »In kam drži?..." ,,V piavsko sotesko, Visokost..." Piavska soteska Roland je razjahal in pomignil Scalabrinu, naj tudi on stopi na tla. Privezala sta konja k smreki in Roland je sedel na stezo. Scalabrino se je jel ozirati okoli sebe in napel ušesa. Njegov nemir je postajal čedalje očitnejši. Naposled se ni mogel več premagati. »Gospodar, če me hočete poslušati, obrniva se nazaj!" »Zakaj? Mene pa mika piavska soteska!" »Piavska soteska!" je ponovil Scalabrino in vztrepetal. »Že dosti sem čul o njej govoriti. Tudi gospod, ki sem od njega kupil konja, je rekel, da bi si jo rad ogledal. Pravijo, da je pogled nanjo nekaj veličastnega." »Ne vem, ali je soteska res lepa — meni se zdi rajši divja. Gotovo pa je le to, da je nevarna." »Česa pa naj se bojiva? Da nerodno stopiva in se zvrneva v prepad? Zdi se mi, da sta najina konja vajena plezanja po gorah." »Ne misKm tega, Visokost." »Kaj pa potem? Da bi padla v kakšno jamo... ali pa v votlino?..." Scalabrino je od strahu razširil oči. »Kaj veste, da so tam votline?" je gluho vprašal. »Ne, ne vem, samo domnevam." »Pa jaz vem, Visokost, da so," je zavpil Scalabrino, „in teh votlin se morava bati. Storite, kakor vam rečem: ne idiva dalje!" »Glej no, človek bi rekel, da se bojiš..." »Da, gospodar... a ne zase... za I«« »Povej torej, česa naj se bojim... Vidi se mi, da te kraje dobro poznaš, in zanesem se, da mi boš po pravici povedal...“ »Visokost, tisto, česar se morate bati," je tiho' rekel Scalabrino, »so moji nekdanji prijatelji... razbojniki..." „Nu, in?“ je vprašal Roland. »Preden so me vrgli v ječo," je s trepečočim glasom povzel velikan, »sem bil poglavar tolpe, ki je delovala v veiikem trikotniku, čigar osnovnica gre od Trevisa do Paldove, vrh pa je v Benetkah. Časih smo prišli tja dol, do Benetk, po suhem ali po vodi. S plenom smo se vrnili po Piavi navzgor do Ner-vese, v soteski te gore pa smo imeli svoj generalni štab..." »Glej ga? Tak si bil pravi poveljnik armade: imel si brodovje, imel pehoto in konjenico..." »Prav pravite, Visokost: bila je resnična armada! Štela je blizu tisoč dobro oboroženih in pogumnih mož, sposobnih za vse..." Rolandove oči so za trenutek vzplamtele, a takoj spet ugasnile. »Jaz sem bil samo poglavar tolpe," je nadaljeval Scalabrino, „to se pravi, zapovedoval sem kakim petdesetim možem." »Po tem takem ste imeli tudi vrhovnega poveljnika, ki je imel pod seboj toliko in toliko tolp?" je vprašal Roland in se napol zravnal. »Ne, Visokost, temveč smo drug drugemu pomagali in prihajali na pomoč, kadar je bilo treba. Plen smo delili; tudi mornarji, ki so nas prevažali v Benetke ali nazaj, so dobili svoj delež." »In praviš, da se je tvoja tolpa skrivala v piavski soteski?" »Ne, ni se skrivala, Visokost. Tam smo se samo sestajali. Drugače pa smo vsi prebivali po mestih. Tako nas je bilo v Benetkah okoli petnajst." »Lepo. Toda še zmerom ne vidim, česa bi se jaz moral bati, če si ogledam to sotesko..." »Visokost, zdaj pridem na to. Toda govoriti bom moral o svojih osebnih stvareh, in bojim se, da vas to ne bi dolgočasilo..." »Narobe — tvoje pripovedovanje me zelo zanima... kar nadaljuj!" »Povedati vam torej moram, da je bil v moji tolpi mož, ki smo mu rekli Sandrigo, ker je bil doma iz vasi takega imena. Bil je hraber in drzen in skoraj tako močan kakor jaz. Živela sva v dobrih odnošajih, čeprav se mi je časih hotelo dozdevati, da mi je nevoščljiv, ker ni sam poglavar. Nekega dne pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Stvar sega kakih trinajst let nazaj, to se pravi, zgodila se je nekako sedem let preden so me vrgli v ječo... Nekega jutra torej sem sedel približno tamle, kjer zdaj vi sedite, in čakal Sandriga, ki sem ga poslal z nekaj mož na neko ekspedicijo. Zdajci ga zagledam. Stopal je s svojimi ljudmi, med njimi pa je bila neka ženska, strašno mlada in lepa ko boginja. Odkrito vam povem, da sem bil kakor oslepljen, jaz, ki nikoli nisem maral za ženske. Prav nič se ni zdela prestrašena, še smejala se je nad svojo pustolovščino. Spravili smo žensko in njena dva lakeja, ki sta bila bolj mrtva ko živa, v votlino, in tam je zahtevala, da jo odvedemo pred poglavarja. .Poglavar sem jaz!‘ sem ji rekel. ,Ne bojte se! Nič hudega se vam ne zgodi.* ,Ne bojim se!‘ je odgovorila in mi pogledala v obraz. Ta njen čudno neustrašni pogled me je zmešal. Ona pa je nadaljevala: ,Vse dragocenosti vam dam, kar jih imam pri sebi, če me še danes spustite, da bom mogla nadaljevati svojo pot. Zakaj mudi se mi v Rim.‘ ,Takoj, če želite!1 sem vzkliknil. ,Ne takoj; utrujena sem in bi se rada eno uro odpočila.* Ta ženska me je zmešala, da skoraj nisem vedel, kaj počnem. Najrajši bi ji bil dovolil, da odide, ne da bi od nje kaj vzel. Toda moji tovariši so pohlepno viseli na njenih draguljih, in vedel sem, da jo pogubim, če bi ji hotel rešiti dragocenosti, ki ji sicer zanje ni bilo videti kaj dosti. Zakaj sama je smeje se odpela zapestnice in ogrlico, mi jih vrgla pred noge in velela: ,Poberi!* Pustil sem jo in stopil k San-drigu. ,To je tvoje, prijatelj. Jaz se teh dragotin ne dotaknem." A tudi Sandrigo je odkimal. Pomignil je svojim ljudem, ki so se pohlepno vrgli nanje. Potem je Sandrigo stopil naprej in z roko na ročaju svojega bodala dejal: ,Draguljev ne maram, žensko hočem!' ,To ne gre, Sandrigo!' sem mu rekel. ,Saj poznaš naše postave!' ,Danes ne poznam drugih postav,' je zavpil Sandrigo, ,kakor postave svoje strasti!' Kri mi je zalila obraz in potegnil sem nož. Tovariši so naju obstopili, uporno mrmiaje, da je treba razveljaviti postavo, ki sem jo izidal zastran nedatekljivosti žensk. Tedaj se je neznanka vrgla med nas in rekla s porogljivim glasom: ,Če že na tem vztrajate — prav! Toda zahtevam, da si smem sama izbrati ljubimca. Sprejmete?' .Sprejmemo!...* ,ln potem bom prosta?' ,Da, da!...' Tudi Sandrigo je prikimal, da pristane. Nadejal se je, da se bo neznanka zanj odločila, ludi jaz sem bil za sebe o tem prepričan. Stopil sem torej korak nazaj in vteknil bodalo v nožnico... Ali vas ne dolgočasim, Visokost? se je Scalabrino zdajci prekinil. „Rekel sem ti že, da me tvoje pripovedovanje zelo zanima, je odgovoril Roland. „ 1 ako mi je, kakor bi čital lepo Ariostovo povest. Le nadaljuj!“ Ali se je Scalabrino čutil počaščenega, da ga njegov gospodar primerja z Ariostom? Ne vemo... Povzel je: „Neznanka je torej obletela z očmi po vrsti vse može, ki so stali okoli nje. Videl sem, kako moji tovariši drug za drugim preblede-vajo. Njene lepe oči so se za trenutek ustavile na Sandrigu, in začutil sem, kako sem tudi jaz prebledel. Toda njen pogled je šel dalje L. Naposled je stopila ikorak bliže in pokazala name. Sandrigo je od1 besa zarjul in se zagnal ven. Scalabrino je zdajci prestal. Tudi ta preprosti sin prirode je plačeval svoj davek ljubezni. Globok vzdih se mu je izvil iz prs in s kletvijo je povzel: Ko sem jo potem vprašal za ime, je prasnila v porogljiv smeh in vzkliknila: ,Še nikoli se nisem toliko zabavala!...'“ „Ta odgovor, Visokost, mi je bil kakor curek mrzle vode. Ženska je samo igrala komedijo strasti in se je očitno norčevala iz mene. Toda kaj sem ji hotel? Pustil sem jo, da je šla...'* „ln nisi nikoli zvedel njenega imena?" je vprašal Roland. „Nikoli.“ „ln nikoli več je nisi videl?“ „Nekega večera se mi je v Benetkah za trenutek zazdelo, da sem jo srečal... Pa ne!... Saj ni mogla biti ona..." „V Benetkah, praviš?" „Da, Visokost. Toda še enkrat vam rečem, zmotil sem se... vsaj zdi se mi. In od tega je že šest let..." „Šest let! Tak je ženska, ki se ti je zdelo, da je ona..." ..Kurtizana, ki me je podkupila, da vas napadem in ugrabim!... Pa to ni mogoče, Visokost. Saj se mi je že gotovo stokrat zgodilo, da sem mislil, da sem jo našel. Zmotil sem se kakor že tolikokrat prej..." „Prav,“ je zamišljeno rekel Roland. „Pripoveduj dalje!" „To je vse, Visokost. Le to sem vam še hotel povedati, da mi je Sandrigo tisti dan prisegel smrtno sovraštvo. Pred anenoj je imel strah, ker sem imel velik vpliv na svoje ljudi. Toda ko so me zaprli, je brez dvoma postal poglavar in zdaj ima pod seboj tiste može, ki sem jim svoje čase jaz zapovedoval. In če mu padeva v roke in bo videl, da sem vam udan, bo prenesel svoje sovraštvo še na vas. Česar se takrat ni upal storiti, bo izvršil danes..." „In ta Sandrigo... ali je bil v Benetkah... na večer... vstaje?" „Da, Visolkost. In ko zdajle na to mislim... oh!..." „Kaj pa ti je?" „Oh, ta pasji sin!... Kaj mi je, Visokost? Zdaj se spomnim: takrat ko so me zgrabili, se mi je zdelo, da je tudi on med biriči!" „Ah! Tak to je bila njegova osvetaL." „Da, prav dobro se spomnim! Poklical sem ga, in čudno se mi je zdelo, da je nenadoma izginil. Takrat sem mislil, da so tudi njega prijeli kakor mene.... O, strahopetec!..." „A kakšno vlogo je igral v komediji, ki jo je vprizoril... moj prijatelj... moj odlični prijatelj Bembo?..." „V glavi se mi kar vrti od vseh teh novih spoznanj. Čudno, da je vse to zamrlo v mojem spominu, ko sem ždel v ječi." „Ječa je za razum noč," je gluho rekel Roland. „Da! In šele zdaj mi prihaja toliko stvari na um..." „Nu, 'kaj je s Sandrigom?'' „0 kom ste že govorili, V iso-kost? Aha, o Bembu... o škofu! Da, tisti večer, ko me je Bembo ustavil, je bil Sandrigo tisti, ki mu je povedal, kje me dobi... Ah, zdaj šele mi padajo luske z oči!... Zdaj šele slutim, česar še ne vidim!... In pred seboj vidim lopovskega San-driga, kako kuje z Bembom zaroto. Zamenjala sta najini življenje, Visokost! Sandrigo je vas prodal Bembu, Bembo pa mene Sandrigu!... O, Visokost, kako strašen izpraševalec ste, ko znate z eno samo besedo dvigniti zastor s strahot prošlostiL." „Nu, vidiš, Scalabrino," je rekel Roland, „ali mi boš še prigovarjal, naj se vrneva?" „Ne, Visokost," je odgovoril Scalabrino in zaškrtal z zobmi. »Idiva naprej, in daj Bog, da srečava Sandriga v piavski soteski!..." Tisti mah se je začul iz dalje zamolkel krik. Roland in njegov tovariš sta napela ušesa. Nov krik, še bolj pridušen kakor prvi, je pretrgal tišino. »To prihaja iz Črne jame," je rekel Scalabrino. „Idiva torej v Črno jamo!" „Pa konja?" ..Počakala bosta tu,“ je odgovoril Roland. „Kaži mi pot!" Scalabrino je šel naprej, Roland pa za njim. Jela sta plezati po skalnati stezi, ki se je vila med rastlinami in bohotnim grmičjem. In spet se je začul krik, to pot že bliže. ^ Po kakih petih minutah zasoplega plezanja se je Scalabrino ustavil in pomignil Rolandu, naj bo tiho. Nato je oprezno razmeknil veje grmovja in pokazal s prstom na nenavadni prizor, ki se jima je odprl. Na levi pod seboj je zagledal teman vhod v votlino — to je morala biti Črna jama. Na desni je skalovje nenadoma prestalo in se izgubilo v globino: tam je moral biti prepad, in z dna je vstajalo zamolklo bobnenje hudourniških voda. Med votlino in brezdnom se je prostirala nekaka ploščad, ki je merila v širino komaj trideset sežnjev. Ob vhodu v jamo je stal neki mož privezan k deblu drobne smreke, ki je poganjala iz skalnate razpoke. Pred njim je sedel neki drugi človek, ki se je zdel, da onega izprašuje. In za izpraševalcem dvanajstorica krepkih mož, oboroženih do zob. Ko je Roland zagledal moža, privezanega k smreki, je vztrepetal. Ko je Scalabrino zagledal moža, ki ga je izpraševal, je stisnil svoje ogromne roke v pest. Prvi je bil spoznal blebetača, ki mu je v Mestru prodal par konj, drugi pa svojega sovražnika Sandriga. In Sandrigo je tedaj rekel: „Kaj, gospod Aretino! Življenje moža, kakršen ste vi, je vredno itri tisoč srebrnikov ko nič! Saj to je skoraj zastonj!" Jetnik je bled, s tresočimi se koleni izustil krik strahu. Ti njegovi kriki so bili privabili Rolanda in Scalabrina. „Gospod razbojnik," je zajecljal šklepetaje z zobmi, „kje pa naj vzamem teh tritisoč srebrnikov?... Izgubljen sem! Smrt me čaka!..." „Gospod pesnik," se je zagroho-tal razbojnik, „v jami imate mizo; na mizi dobite papir, črnilo in peresa. Napisali boste pismo — v prozi ali pa v verzih, kakor vas bo volja." Splošen smeh je sprejel njegovo duhovito pripombo. „Mir!" je zavpil Sandrigo. »Napisali boste torej pismo, gospod Aretino. V Benetkah imate prijatelje. Preveč radi vas imajo, da bi vas pustili v stiski; in potem imejte tudi v mislih, kakšna izguba bi bila za Italijo, če bi zaradi teh piškavih treh tisočev morali na oni svet." Jetnik je zagnal krik groze. „Pisali boste torej," je mirno nadaljeval Sandrigo. »Eden izmed vitezev, ki jih tu vidite, bo odnesel vaše pismo. Dva dni potrebuje, da pride v Benetke, prav toliko, da se vrne; to da štiri. Bodimo velikodušni in navrzimo še štiri: tako bodo imeli vaši prijatelji dovolj časa, da zberejo denar. To da skupno osem dni. Nocoj imamo četrtek. Če drugi četrtek ob devetih zvečer ne bo tu 3000 srebrnikov, vas bom, kakor mi bo žal, z vsemi častmi lastnoročno zabodel." „Mrtev sem," je ponovil jetnik s pojemajočim glasom. Tisti mah se je razmeknilo ro-bidje, ki je tvorilo prirodno pre-grajo okoli ploščadi, in prikazal se je Roland. V enem skoku je stal zraven Sandriga. Tudi Scalabrino se je zagnal pred razbojnike in zagrmel: »Tak brez mene opravljate te reči, ha, ha!... Tako se mi vidi, kakor se me ne bi bili nič več nadejali!" »Scalabrino! Scalabrino!" so zavpili presenečeni razbojniki. Ko je Sandrigo zagledal Rolanda, je planil na noge in potegnil nož. Toda ob imenu Scalabrino, ki so ga njegovi tovariši vikali kakor iz uma od veselja, se je obrnil in se z divjim grohotom hotel vreči na velikana. Pa ni utegnil. Rjovenje bolečine se mu je izitrgalo iz grla: Roland se je bil vrgel nanj in stisnil njegovi zapestji v svoje železne roke. Bodalo je zdrknilo Sandrigu iz rok, še trenutek se je razbojnik v obupnem naporu zvijal v strašnih kleščah, nato pa je padel na kolena. Razibojniki, ki so bili prvi mah, ko so spoznali Scalabrina, zagnali krik veselja, so se osvestili in hoteli navaliti na Rolanda. »Pustite ga!" je zagrmel Scalabrino. „Prvi, ki se ga dotakne, bo zletel na dno Piave!" Scalabrino je z nenadno kretnjo zavihal rokave in pokazal svoje ogromne lehti, podobne železnim vzvodom, končujoče se v dveh pesteh, ogromnih kakor dve težki kladivi. Razbojniki so odstopili: bili so ukročeni. Morda jim tudi ni bilo dosti do Sandriga. Ali pa jih je pogled na njihovega poglavarja, ki se je'zvijal pred Rolandovimi nogami in tulil odi bolečine, navdal z nenadnim občudovanjem do tega neznanca, ki je tako naglo ukrotil strašnega Sandriga. Ves ta prizor je trajal ‘komaj n kaj sekund. Pietro Aretino, ki je bil še zmerom zvezan, in razbojniki, ki se iz strahu pred Scalabrinom niso upali geniti, so z grozo v očeh strmeli v tujca, v tega toli močnega neznanca, k: se je njihov poglavar zvijal na tleh pred njim. Sila, ki se pokaže brez vidnega napora in brutalnosti, imponira vsakemu moškemu. Če bi se bil Roland ruval s Sandrigom in divje otepal okoli sebe, bi ga bili razbojniki naskočili navzlic strahu, ki ga je v njih zbudila navzočnost njihovega bivšega poglavarja. Toda Roland je zmrvil strašnega roparja z nasmehom, brez napora, z elegantno kretnjo: zato se je tem primitivnim naturam zazdel izredno bitje. In ko je naposled zgrabil Sandriga za vrait in ga vlekjpl s seboj do roba prepada, ko ga je dvignil v zrak in zavihtel nad brezdnom, se je začelo mrmranje občudovanja in groze, ki je oznanjalo, da so razbojniki ukročeni. Scalabrino jih je dobro poznal; zato se ni več zmenil zanje. Sandrigo, viseč med nebom in zemljo, je zahropel: „Milost!“ Roland ga je postavil na tla in mu velel: »Razveži jetnika!" Sandrigo je vrgel okoli sebe krvav pogled. Trenutek se je hotel Rolandu upirati in mu pogledal v oči... Potem pa, v drugič ukročen in premagan, je togotno razvezal jetnika, ki se je z iztegnjenimi rolkami vrgel pred svojega rešitelja. Roland je odmahnil z roko. »Gospod," je rekel, »govoril bi rad v vami. Idi te v jamo in počakajte me nekaj minut." »Nekaj ur, kakor dolgo želite, o plemeniti mož, zaščitnik Muz, rešitelj Apolona... Nič več nismo v piavski soteski, nego na Parnasu, in kakor letajo čebele od cveta do cveta..." Slavni Aretino bi bil gotovo še dolgo dajal poetičnega duška svojemu navdušenju, da ga ni Scalabrino prijel za roko in potisnil v jamo, ne da bi bil pokazal le najmanjše spoštovanje do znamenitega pesnika. Takrat se je Roland obrnil proti razbojnikom, ki so ga obdajali, in rekel z jasnim glasom: „Videli ste, česa sem zmožen. Kateri izmed vas me hoče za svojega poglavarja?41 »Vsi! Vsi!“ „Kateri izmed vas so siti dosedanjega negotovega in človeka nevrednega življenja? Kdo bi hotel napraviti z menoj velike stvari?44 »Vsi! Vsi!44 „Prav. Zdaj pa idite in se vrnite semkaj o polnoči. Pripeljite s seboj tudi tiste svoje tovariše, ki jih zdaj ni med vami. Povejte jim, da je prišel človek, ki jih bo vodil dc velikega bogastva in napravil velike gospode iz vas vseh, ki ste zdaj samo uboge pare. Idite in vrnite se o polnoči!44 Roland je govoril, kakor utegnejo govoriti krotilci, kadar prvič stopijo v kletko z novimi zvermi. Razbojniki so od navdušenja kakor iz uma zagnali krik odobravanja, ki je moral zbuditi iz sna vaščane na znožju gore. Nato pa so se, da pokažejo svojo disciplino, razkropili na vse strani, ne da bi le s pogledom počastili premaganega Sandriga, ki so se uro prej trepetali pred njim. Tudi Sandrigo je hotel iti. Toda Scalabrino mu je na Rolandov mig položil roko na ramo in mu rekel: »Ostani. Gospodar hoče govoriti « teboj.44 Ob besedi, gospodar' je Sandrigo dvignil glavo; potem pa se je zdajci iztrgal velikanu iz rok in se z divjim grohotom zagnal proti prepadu. Trenutek nato jima je izginil izpred oči. Scalabrino se je osupel nagnil in pogledal v globino; videl je svojega sovražnika, kako se z nadčlo-človeško drznostjo in spretnostjo spušča, v brezdno, opiraje se za obronke skal in grabeč se za grmovje. „Oh! Zakaj nimam dobre ar-kebuze pri roki!" je zamrmral Sca-labiino. Še poslednjič se je začul razbojnikov grohot, nato je Sandrigo izginil. „To ne obeta nič dobrega," je rekel Scalabiino in vstal. Roland kakor da ni videl, kaj se je zgodilo. S sklonjeno glavo in prekrižanimi rokami je razmišljal. Sklep, do katerega se je bil odločil, je bil tako usoden, da je moral kloniti pod njegovo težo. Ko se je Karel V. odpovedal cesarstvu, ni mogel imeti dežjih misli kakor Roland, ko se je sam izključil iz človeške družbe. Toda kmalu se je otresel teh mrkih misli in šel v jamo, kjer je Scalabrino prižgal plamenico. Kakor je Sandrigo povedal, je bila v tej jami miza, in na mizi papir, črnilo in peresa. Ko je jetnik v svitu plamenice zagledal Rolanda, se mu je izvil krik začudenja: „Kaj me varajo oči! Ali ste res vi, gospod tieznanec, ki sem ga pred nekaj dnevi srečal v Mestru in ki sem mu prodal par svojih najboljših konj?" Roland je brez besede prikimal. „Ah!“ je povzel Aretino, »zakaj me je obsedla nesrečna mišek da sem hotel obiskati piavsko sotesko! Moja prtljaga je šla k vragu, tajniki so mi pobegnili, in mene samega toliko da niso ubili... Na vso srečo ste prišli vi...44 „Torej mislite,44 je rekel Roland, „da vas hočem izpustiti?44 „Ali mar nimate tega namena?44 je vprašal Pietro Aretino in prebledel. „To je od vas odvisno.44 „Kaj pa naj storim? Govorite! Aretinova hvaležnost ni prazna beseda...44 „Predočite si najprej, da vas imam v svojih rokah in da vaa lahko spet izročim razbojnikom, ki sem vas pravtkar iztrgal iz njihovih rok. Vedite, da sem jih s tem, da sem vas rešil, pripravil ob lepe denarce...44 Jetnikov obraz je postajal tem daljši, čim delj je Roland govoril. Toda -obenem mu je šinil iz oči mrk blisk, ki pa je takoj spet ugasnil. „Kaj mi prav za prav hočete?44 je vprašal. „Pri popkih vseh devic, kar jih je kdaj živelo v Arezzu, vašega velikodušja me je bolj strah kakor pravkaršnjih razbojnikovih v « i<< groženj! „Hočem vam,44 je odgovoril Roland, poudarjajoč vsako besedo, „predlagati zavezništvo.44 Jetnik je presenečeno dvignil glavo. Roland pa je povzel: „Mislim, da je v vas nekaj boljšega in strašnejšega, kakor bi človek sodil na prvi pogled. Ali sem se zmotil? Na vašem nizkem in trmastem čelu, na živih nervoznih obrvih, na mesnatih čeljustih in naposled na vaši volčji glavi berem isilno strast do uživanja, ki vas razjeda. Mojster Pietro Aretino, če ste res samo pesnik ali ko-valec verzov — kakor že izvolite — če ste samo to, za kar se izdajate, idite, prosti ste. Toda če ste to, kar mislim, da berem v vas, če ste res volk, \ki bi hotel planiti na človeško čredo, potem ostanite, da se pogovoriva. In zdaj, Pietro Aretino, odgovorite: Ali pojde te? Ali ostanete?44 Pietro Aretino je odgovoril: „Ostanem.“ In isti mah sta z njegovega obraza izginili ironija in groza, ki sta bili še trenutek prej na njem. Kakor bi odložil masko, je njegov obraz nenadoma izpremenil ves svoj izraz. Pietro Aretino Bil je velike in krepke postave in imel široko in zelo skrbno gojeno črno brado. Njegova glava je bila mogočna in grobo oblikovana, kakor jo je Sansovino vsekal' v kovino na bronastih vratih zakristije Sv. Marka — še danes se pobožne duše zgražajo nad njo, kadar gredo molit v to znamenito cerkev. , Njegova fizijognomija je izdajala drznega pustolovca, !ki je prišel do neomajnega spoznanja, da pripada svet tistim, ki znajo rabiti komolce. Roland ga je opazoval z napeto pozornostjo. Z eno samo besedo je bil pogodil Aretinov značaj. Eden teh dveh mož je irneT volčji obraz, drugi pa levji. In med Aretinom in Rolandom Candianom je bila res tista telesna in duhovna razdalja, ki loči volka od leva. »Gospod,44 je povzel Pietro Aretino, nič več ne izražajoč se z gostobesedno poetičnostjo kakor ponavadi, „vidim, da ste razumeli, da je v meni še nekaj drugega, ne samo kovalec verzov. Zdaj je vrsta na meni, da vam priznam: že pri najinem prvem srečanju v Mestru me je pogled na vas vznemiril. V vas je nekaj strašnega, česar ne razumem. Po drugi strani pa me navdajate z neomejenim zaupanjem. Povedati vam hočem, kdo sem in kaj bi rad bil... Kaj sem? Človek brez imena, ker nosim ime po neznatnem mestecu, kjer sem se rodil1; brez denarja, ker nimam niti počenega srebrnika; brez očeta: ne vem, ali sem se rodil i-. zveze svoje matere s kakšnim velikašem; mati mi je umrla v bolnici med drugimi kurtizanami; jaz sam sem opravljal že celo vrsto služb, največkrat lakejsko; da, bil sem lalkej, in na mojem hrbtu je vžgano znamenje livreje. Zdaj veste, kdo sem. Evo, kaj bi hotel biti. Razjeda me velikanski tek in glavo mi razganja neobrzdan razum. Mislim, da je največja krivica, da postavijo človeka pred vrata bogatina, če je berač. Hotel bi imeti svoj prostor na solncu. Sam sem, brez beliča v žepu, hotel pa bi, da bi me obdajali častilci, rad bi bil močan in bogat. Hotel bi, da bi pred menoj trepetali knezi in kralji. Hotel bi, da bi cesarji z menoj občevali ikakor z enakim. In da dosežem ta orjaški načrt, imam na razpolago samo eno orožje — slabotno in smešno v rokah drugih, mogočno in smrtno v mojih rokah — tole orožje!44 S temi besedami je Pietro Aretino pograbil pero, ki je ležalo na mizi. Dvignil ga je visoko v zrak, držeč ga ne s prsti, nego z vso pestjo. Bilo je, kakor bi dvignil nabrušeno bodalo, grozeč z njim vsemu svetu. „Z njim,1‘‘ je povzel, »sem strl že nešteto ponosov in zmrvil nešteto mogočnikov. Ubijam z osme-šenjem kakor drugi ubijajo z nožem. Pero vtikam v črnilo, toda na njem ni črnillo, nego strup. Natisnjena psovka, obrekovanje, ki gre po svetu — evo, gospod, to sta moja strašna pomočnika, ki jima nihče ni kos!44 Pietro Aretino je za trenutek prestal, globoko zasopel in nadaljeval: „Ne sovražim ljudi. Le sebe neizmerno ljubim. Temu bitju, ki se imenuje ,jaz‘, bi hotel priboriti srečo. Pred vsem gmotno srečo, dal bi mu rad moč porajati nove želje, in moč, da bi jih utešil. Zato ne poznam ne prijateljev ne neprija-teljev. Na vsem svetu nikogar ne častim razen samega sebe. Kadar me kdo udari, se vprašam, ali bi ga lahko vpregel v voz svoje sreče, in potem mu postanem prijatelj. Kadar me kdo obsuje z dobroto, se vprašam, ali bi kdaj utegnil škodovati moji sreči, in potem mu postanem neprijatelj. Z drugimi besedami: prvemu se priliznem, pred drugim pa sem na preži. Zdaj veste, gospod, kaj sem, in kaj bi rad postal. In vi?44 Roland ni takoj odgovoril. Vprašal je: „Zakaj tako razgaljate svojo dušo pred neznancem, ki morda ne misli dobro z vami? To ni v skla- du z vašim načrtom.44 Aretino se je nasmehnil. „Gospod“, je odgovoril, »sira-šno len človek sem. Talko len, da sanjam o tem, kako lepo bi bilo, če bi imel sužnje, da bi mi nesle v usta jedi, ki si jih poželim, ne da bi mi jih niti bilo treba pokazati. Če ste kaj filozofa, mi boste priznali, da je lenoba, to je popolno biezdelje telesa in duha, tisti smoter, ki stremi k njemu vse človeštvo; delo je kazen za greh, gospod; imeti pravico, da nič ne dellate, je najlepše na svetu. In zato energični, močni in pametni ljudje sami ne delajo, nego delajo slabotni na-mestu njih. Toda čeprav sem tako len, sem moral vse življenje delati. Delal sem s strastjo, z vnemo, z besom. In danes sta moji dve orodji, plod mojega dela, gotovi. Prvo je obvladanje besede, znanje besed, ki božajo, in besed, ki zastrupljajo. Drugo je poznavanje človeških obrazov, poznavanje duše tistega, ki z njim govorim; prvo je pisanje, dirugo je branje... v tisti knjigi, ki se imenuje človeški obraz.44 „In moj obraz vam pravi, da mi smete zaupati?44 „Da, gospod. Vaš obraz nosi neuničljiv žig popolne lojalnosti...44 »Žig?44 „Da! Zalkaj lojalnost je v mojih očeh slabost, madež je, rana. Zdaj vidite, koliko vam zaupam, ko se zanašam, da me ne boste zaradi teh besed prezirali.44 „Mojster Aretino,44 je tedaj rekel Roland, ..lastnosti imate, da boste izvršili načrt, ki ste si ga postavili. In ker ste mi vi izkazali zaupanje, vam ga tudi jaz ne odrečem. Zato vam povem, da vam med tolikimi lastnostmi manjka tista, ki je najbolj neobhodno potrebna...44 »Katera, gospod?44 je z začudenjem vprašal Aretino. »Pogum.44 »Pogum!...44 je kriknil Aretino in prebledel. »Da!... Ker ste strahopetec. In to vam utegne pri vaših načrtih krivo hoditi. Kadar se človek postavi zunaj človeške družbe, mora biti pripravljen na smrt, ki je najvišji izraz brezdelja.44 »O, gospod! Veliki ste... in strašni. S prvim udarcem ste me zadeli v globino duše... Da, strahopetec sem; da, bojim se. Zalkaj moja ljubezen do življenja in njegovih naslad je tolikšna, da se mi že ob sami misli, da bi moral zapustiti ta svet, zvrti v glavi. Vse sem storil, vse poskusil, da bi ozdravil to bolezen: zagnal sem se v bojni itae-tež, pa sem že pri prvih strelih omedlel... Bojim se, da, in moj strah je neozdravljiv. In zaveidam se, da je to edina resna ovira mojim velikim načrtom. In zato sem strašno nesrečen.44 Aretino se je trepečoč spustil na pručico in si pokril obraz z obema rokama. Roland mu je položil svojo roko na ramena in mu mehko rekel: »Ali ne mislite, da sem jaz brez strahu?...44 „Da... o, da... Vaš pogum je brez meja. Pogum človeka, ki vidi v smrti odrešenje...44 Zdaj je Roland vztrepetal. »Vprašam se celo,44 je nadaljeval Aretino, »kako da sploh še hočete živeti in zakaj ne vržete od sebe življenja, ki vam mora biti neznosno breme.44 Bled UiSmev je zletel čez Rolandove ustnice. »Tedaj veste,“ je rekel, „da sem pogumen. Prav. Povejte: ali se vam ni nikoli porodila misel, da bi mogli postaviti kraj svoje strahopetnosti junaštvo, iki bi vam bilo v obrambo?..." „Kaj hočete reči?... O, govorite!... Ne upam se vas razumeti..." „Tole: Odpravljate se v Benetke. Iz tega, kar ste mi povedali o sebi in kar sem sam bral iz vas, sklepam, da ne bo dolgo, ko si boste nakopali strašne sovražnike. Kje bo potem tista sreča, ki drvite aa njo? Kaj bo z vašim pohlepom po uživanju, ko boste trepetali, da ni ‘morda v svežem jabolku, ki vam ga bodo ponudili, strup? Da ženska, ki se bo ljuibeče stisnila k vam, ne bo čakala samo trenutka, da zaspite, in vas potem zadavila? Da lakej, ki vas bo slačil, ne bo imel pri sebi skritega bodala? Po-čemu se pehate za naslado, ko pa vas je strah uživati s tolikšnim trudom pridobljeno srečo?" „Pri vseh svetnikih, gospod, gioza me obhaja ob vaših besed!ah! Povedali ste mi jasno in brez ovinkov stvari, ki si jih sam nisem nikoli upal priznati!" „A če bi imeli človeka, ki bi noč in dan pazil na vaše življenje! Če bi ta človek prevzel nalogo, da udari tiste, ki bi vas hoteli udariti, če bi stražil okoli vaše hiše, če bi se prepričal, da v jaholku ni strupa, da je lakej zvest, da je ženska samo ljubica... in naposled, če bi posadil v vas drugega Aretina, hrabrega, močnega, čuječega!..." „Ah!“ je kriknil Aretino in oči so se mu zabliskale. „Kako prelestne sanje! Oh, gospod, če bi to bilo res!... Pomenilo bi zame popolno svobodo, neodvisnost od visega sveta... vsi bi trepetali pred menoj, le jaz ne bi več trepetal!" „To svobodo, to neoldvisnosrt vam ponujam!" Pietro Aretino je skočil! na noge. „Pazite, gosipod!" je zavpil komaj dihaje. „Ne obljubljajte, česar ne bi mogli izpolniti!" „Če ste se naučili čitati z obrazov," je mrzlo rekel Roland, »boste tudi na mojem znali brati, da nikolli po nepotrebnem ne govorim." „Da, vem! Vetlik človek ste. Raz-pollagajte z menoj!..." „Od tega trenutka se torej ne bojte ničesar več, naj se zgodi karkoli. Idite v Benetke. Izpolnite tam brez strahu svoje poslanstvo: jaz bom pazil na vas. V vaši bližini bom, če me boste videli ali ne. Vaši neprijatelji bodo tudi moji: obsojeni so že vnaprej." „A kaj naj vam dam y zameno? Takega varstva ne more nič na svetu dovolj poplačati. Francoskemu kralju se izkažem hvaležnega s sonetom; cesarju posvetim balado. Im oba vsemogočna vladarja se bosta čutila bogato poplačana za vse, kar mi bosta dobrega storila. A vi — vi, gospdd1? Vi, ki slutim, da ste večji od cesarja in kralja — kaj naj vam dam?..." Roland se je »klonil k Aretinu in mu rekel s tihim glasom: „Zato, da mi poplačate zaščito, ki vam jo dam, da se mi oddolžite za to, da vam napravim življenje llepše, kakor ste kdaj o njem sanjali, zahtevam od vas, da postanete prijatelj štirih ljudi... toda razumite me dobro: njih neobho- dlni prijatelj, prijatelj njihovega srca, njihovih misli, prijatelj v vseh trenutkih njihovega početja, prijatelj, ki mu človek vse zaupa, ki se pred njim smeje in joka, (kakor se smeje in joka v neopazo-vanih trenutkih nočne samote..." „0!“ je zamrmral Aretino, »usoda teh štirih ljudi me navdaja z grozo..." »Pristanete?..." »Pristanem!" je odgovoril Aretino z gllasom, s kakršnim so utegnili odgovoriti pogubljenci v pravljicah, ko so podpisali pogodbo za svojo dušo. Vstal je in vprašal: »In imena teh štirih prijateljev?" »Veliki inkvizitor Dandolo," je odgovoril Roland in njegov obraz je postal prsteno bled, ko je izgovoril to ime. »Prav! Potem?..." ..Škof Bembo..." »Prav! Dalje?" »Generalni kapetan Altieri." »In četrti obsojenec?" »Beneški dož Foscari." Veliki inkvizitor Vrnimo se v Benetke in povzemimo našo povest v trenutku, ko se je nad mesitom lagun razbesnela ona strašna nevihta, ki jo omenjajo celo nekateri letopisci tistih dob — to se pravi v noči, ko je Roland1 prevzel Scalabrinovo mesto in čakal v celici za obsojence na smrt, da pride ponj krvnik. Poglejmo torej v tej noči orkana v palačo velikega inkvizitorja! Dandolovi služabniki so se že zdavnaj umaknili v svoje sobe, ki so jih imeli v gornjih nadstropjih inkvizitorjeve palače. In vse velikansko poslopje se je zdelo, da se je zazibalo v pokojen sen. Samo en človek je okoli štirih zjutraj še bedel. Ta človek je počasi hodil gor in dol pa sobi, ki je bila urejena kakor delovni kabinet., Ta človek je bil veliki inkvizitor. Postaral se je bil v zadnjih letih. Njegovi lasje so bili beli ko sneg in njegovo čelo so preprezale globoke brazde. Koliko ur je Dandolo talko lio-dil s počasnim korakom in sključenimi rameni, kakor pod težo neznosnega bremena? Dolgo je že moralo biti, zakaj njegov korak je postajal utrujen in zdaj pa zdaj so se mu kolena zašibila. In teldaj je vselej postal, si segel z roko po čellu, zamrmral nejasne besede in nato povzel med zamolklim grmenjem nevihte svojo monotono promenado. »Le tuli, vihar!" je zamrmral Dandolo, kadar je oglušujoč tresk stresel zidove. »Le žvižgaj, veter, le rohnite, strele!... Viharja, ki divja v meni, ne boste udušile!" Talkrat se je strašno zabliskalo in koj nato zagrmelo, kakor bi bil napočil sodni dan. Nekje se je s truščem podrl zid: strela je bila udarila v palačo. Bled ko smrt je Dandolo obstal. »Spet taka noč!" je zaječal skoraj na glas. »Noč brez spanja, kakor toliko drugih! Vse je zaman... nikoli ne bom udušil glasov, ki vstajajo v meni... ječanja, ki mi noč in dan polni ušesa, ne zagluši noben grom!... Oh, to ječanje!... Od tam spodaj prihaja, iz dna ječ, kjer obupuje nesrečnež... Kadar grem v doževo palačo, me je strah stopiti v dvorano, kjer sem ga poslednjič videl! In če stopim v go 1-dolo, trepečem, da ne bi čolnar zaveslal pod most vzdihov!... Oh, če bi moral kdaj v resnici čuti to vzdihovanje, ki živi zdaj samo v moji domišljiji... zblaznel bi!...“ Dandolo se je zdajci vzravnal. Njegovo čelo je bilo pokrito z mrzlim potom. »Šest let!" je zamrmral. »Šest let nesrečnež že plačuje za greh, da ga je ljubila hči slavohlepnega moža... moja hči!..." V strahu se je ozrl okoli sebe. Na mizi je zagledal drobno sličico v dragocenem okvirju. Vzel jo je v roke in jo nežno opazoval. »Moja hči!" je zajecljal. Zdajci pa je hlastno odložil sliko in »skoraj s strahom stopil proč od mize. »Sveta nebesa!" je zaječal v navalu nenadnega obupa, »če bi ona slutila!... Če bo nekega dne stopila predme in mi kriknila v obraz: ,Lopov! Zdaj vem vso resnico! Roland ni zapustil Benetk! Roland umira pod svinčenimi strehami!‘...“ Nenadoma je utihnil in se z grozo ozrl okoli sebe. Začul je neke glasove. Bili so uslužbenci, ki so se odpravljali na vsakdanje delo: napočil je bil dan. Utegnila je tbiti sedma ura zjutraj. Zunaj je bil žalosten deževen dan. Nevihta se je bila razbesnela z vso silo. Nabrežja so bila zapuščena. Na Velikem kanalu so razburkani valovi butali gondole drugo ob drugo. Nekje daleč, na desni se je zasvetila rdeča luč iz črnega neba. Dandolo ve oči so obvisele na zjKovešči rdeči točki. »Kakor bi doževa palača gorela!" je zamrmral. A kmalu so se njegove oči odtrgale od te luči. »Pa če bi gorela!" je zaječal. „Vse naj zgori, samo da bi ugasnil peklenski ogenj, ki mi razjeda drob!" Zdajci pa mu je vsa kri izginila iz obraza. Njegove široko odprte oči so se z izrazom nečloveške groze uprle skozi okno. »O!" je zajecljal, »saj 111 mogoče! Še zblaznel bom!... Saj ni I “ res!... Prizor, ki so ga videle njegove oči, je res moral biti strašen, zakaj veliki inkvizitor je trepetal ko šiba na vodi in se je moral zgrabiti za težko zaveso, da ni padel... Tam doli, v jarkem lesku bliskov, ki so trgali s črnimi oblaki prepreženo nebo, je vstala vizija. Tam doli, v Velikem kanalu sta vstali iz valov dve človeški glavi!... Dva moža sta se prikazala! Ta moža sta se popela v gondolo... In gondola je pod krepkimi udarci vesel enega teh dveh mož naglo izginila v nevihto in vihar! In potem je vse spet objela črna tema. Dandolu se je izvil krik groze. Njegova usta so zajecljala neko ime, in potem je veliki inkvizitor padel! vznak na tla in se onesvestil. - / Ko so» je Dandolo zavedel, je zagledal okoli sebe lakej e, ki so ga bili prenesli na posteljo in mu zdaj močili čelo. S trudom se je zravnal, »Nič se ne vznemirjajte!" je rekel s slabotnim glasom. »Majhna omotica. Pustite me samega." Uslužbenci so naglo zapustili sobo. Dandolo je vstal in se spustil na stol za mizo. Zakopal je glavo v obe roke in zamrmral': »Kaj naj storim?... In on?..*. Kaj bo on storil?..." Bil je bled ko mrlič in se tresel, kakor bi imel mrzlico. Z grozotno jasnostjo je stalo pred njim strašno in nerešljivo vprašanje. Dandolo je bil spoznal Rolanda! Če ga ne zgrabi, je izgubljen... Talkrat je vstopil komornik. »Visokost," je javil, »Njegova Ekscelenca generalni kapetan Altieri prosi, da ga sprejmete v nujni stvari." Dandolo je nemočno mahnil z roko. Nekaj trenutkov nato je stal pred njim Alttieri. Z vsem naporom svoje volje je napravil Dandolo nebrižen obraz. »Važno vest vam moram sporočiti," je rekel Altieri. »Ne bom dolgo govoril: Roland Candiano je pobegnil." Dandolo se je hlinil, presenečenega. »Pobegnil!" je vzkliknil z nejevernostjo v glasu, ki bi jo pozoren poslušalec prvi mah spoznal, da je nepristna. »Ali ste zblazneli? Iz beneških ječ nihče ne pobegne!" »Pa vendar se je zgodilo!" je mrko potrdil Altieri. »Davi bi bili morali obglaviti razbojnika Scala-brina, pa sta oba pobegnila. Ugotovili so, da je Roland izkopal rov od svoje celice do Scalabrinove. Brez dvoma sta bila dogovorjena; na Mostu vzdihov je poveij nik straže opazil, da mož, ki ga vedejo na morišče, ni Scalabrino. Rolland je bil!" »To ni mogoče!..." »Če vam rečem, da je!" je povzel Altieri in zajel sapo. „1 t potem se je zgodilo nekaj strašnega. Iznenada se je prikazal Scalabrino s tolikšno kamenito ploščo na glavi, da bi jo dva moža komaj dvignila. S to ploščo je ob splošni osuplosti straž in med1 grozo, ki jo je med njimi zbudila strela, ki je udarila v most, razbil zamreženo okno na mostu in nato sta oba skočila v kanal. To je vse, kar so mi povedali. Priče temu prizoru so bili vojaki, krvnik in duhovnik. Tako sem moral verjeti. Roland je prost — to je vsa strašna resnica!..." »Prost!" »Da, prost! In prišel sem, pritekel sem k vam, da vas vprašam, vas, Leonorinega očeta, vas, velikega inkvizitorja, vas, vrhovnega še/ naše policije: Kaj mislite storiti?" Dandolo je vztrepetal. Spet to vprašanje, ki je že prej stopilo .predenj!... A zdaj se ni zgodilo v tajnosti njegove vesti!... Zdaj je to vprašanje postavil neki človek, in postavil ga je odkrito in brezobzirno. Kateri človek?... Altieri!... Leonorin mož!... Zakonski mož njegove hčere... zaročenke Rolanda Candiana!... »Kaj mislim storiti?" je zajecljal]' Daaidolo. „Človek bi rekel, da se obotavljate!" „Ne obotavljam se; osupel sem, to je vse. Vest je tako nenadejana, d!a je ne bi mogel verjeti, če je ne bi bili vi povedali." ,,Da, neverjetna je!“ je mrko pritrdil Altieri. „To imam od tega, ker sem bil velikodušen. Ko smo imeli Rolanda Candiana v rokah, bi ga bili morali... morali bi ga...“ Nazorna gesta je dokončala Al-tierijevo misel. „Zdaj je seveda prepozno. Zlo je storjeno in ne ostane drugega, kakor da ga skušamo popraviti. In to je vaša reč. Lido je treba zapreti in paziti na vsak čoln, ki bi hotel odpluti na morje. To je vaša stvar. Zakaj če me vse ne moto," je dodal in nenadna bledica mu je potegnila vso kri iz obraza, »se zdaj začenja boj na življenje in smrt med nami fn Rolandom Camdianom. Ukrenite kaj, gospod veliki inkvizitor — pa hitro!“ Po teh besedah je Altieri vstal, nekaj časa negibno stal, zatopljen v mrko premišljanje, nato pa se je naglo poslovil od Dandola. »Bodite brez skrbi," ga je skušali le-ta pomiriti, „v dveh dneh bosta begunca uklenjena v najstrašnejši celici naših ječ...“ Ko je Altieri šel, je Dandolo zaječal. „In vendar... moram!" je zamrmral. „Moram storiti ta novi zločin! Jaz sam moram zgrabiti Rolanda Candiana... Jaz!...“ Minili so trije dnevi, strašni za Dandola. Beneška policija in njeni biriči so neumorno iskali. Skoraj vsalko uro je moral veliki inkvizitor sprejeti policista ali biriča, ki so mu prinašali pismena ali ustmena poročila. Prva so izvirala od šefa beneške policije. Druga pa so biriči prinašalli v svojem imenu. Pri vsakem obisku je Dandolo čuitil, kako mu udarja iz čela mrzel znoj. Misel, da bi moral sam prijeti Rolanda, mu je postala te tri dni tako neznosna, da bi ga najrajši sam ojtlvedel iz Benetk, če bi vedel, kje naj ga poišče. Toda policija ni mogla odkriti nikakih silledov o beguncih. Po splošni sodbi sta Roland in Scalabrino utonila in njuni trupli je voda odp’avila v pristanišče, kjer so ju požrle ribe. Čez nekaj dni je bil tudi Altieri prepričan, da je tako. Neko noč je velilki inkvizitor spet bedel, kakor že tolikokrat v zadnjih letih. Čudno: misel, da je Roland najbrž mrtev, je to slabotno dušo nekoliko pomirila. Velikega inkvizitorja je bilo strah samo Rolandovega trpljenja pod svinčenimi strehami beneških ječ. če je Roland mrtev, ne bo več trpel. Dandolo je hotel pomiriti svojo vest. Prav za prav... saj mu ni nič napravil. Samo druge je pustil, da so svoje napravili. In tudi zdaj ni hotel sam prevzeti zasledovanja: prepustil ga je šefu policije. Dandolo se je malo oddehnil. Vsako poročilo, ki je javljalo, da za begunci ni sltedov, mu je bolj razvedrilo obraz. To noč je komornik nenadoma najavil obisk nekega biriča. Mirno je velel, naj ga spusti k njemu. Birič je vstopil in se globoko priklonil pred velikim inkvizitorjem. Bil je ena izmed tistih potuhnjenih pojav, ki jih je bilo toliko v Benetkah: človek posebne vrste, ki bi aretiral tudi lastnega očeta in zadrgnil vrv za vratom rodne matere, če bi s tem dosegel napredovanje. Nizki instinkti, ki so vladali v tej živalski duši, so se razodevali na njegovem nizkem in potuhnjenem čelu, v njegovih kalnih, steklenih očeh. Dandolo je nehote stopil nazaj. Birič se je še globlje priklonil in rekel: »Visokost, odkril sem Scalabri-na in Rolanda Candiana." Dandolo je strašno prebledel. „Govori!“ je velel s hripavim glasom. „Takoj, Visokost! Samo poprej bi si ponižno dovolil izreči vam majhno prošnjo." »Govori!“ je ponovili veliki inkvizitor. »Ponižno bi prosil Vašo Ekscelenco, naj izvoli upoštevati, da sem sam našel, kar je beneška policija zaman iskala." »Upošteval bom to!“ je rekel Danldolo s takim glasom, da bi morala biriča groza stresti. Toda ovaduh ni razumel zmislla teh besed in je vztrepetal od veselja. »Stvar je bila zelo lahka," je povzel birič. »Spomnil sem se, da je Scalabrino svoje dni hodil k neki deklici, najbrž je bila njegova ljubica, Juana ji je bilo ime. Zato sem se nekega večera utiho-tapil v hišo, kjer prebiva to idekle. Splazil sem se v sosedno sobo, napravil luknjo v leseno steno, poslušal in gledal." Birič je prestal, kakor da pričakuje besedo občudovanja. Ker te besede ni bilo, je nadaljeval: »Videl sem Scalabrina in čul sem ga, ko je govoril z dekletom. Zame ni nikakega dvoma, da je to bil on, čeprav se je zelo izpreme-nil." »In... drugi?" je zajecljal veliki inkvizitor. »Ga ni bilo, Visokost! Toda sodeč iz besed, iki sem jih prestregel, ne bo več dolgo, ko se vrne. Potlej bo stVar igrača: najprej se polastimo Scalabrina in deklice in se skrijemo v sobi. Ko pride Roland Can-diano, navalimo nanj in — naš bo.“ »Zelo preprosto, res!" je mehanično rekel Dandolo. Od groze ni vedel, kaj naj bi odgovoril. »Kaj ne da, Visokost?" je vzkliknil birič ves počaščen. »A čeprav je načrt tako preprost, odkriti ga je bilo vendarle treba... In jaz sem bil tisti, jaz sam..." »Tega ne pozabim!" je rekel1 Dandolo in si zasadil nohte v prsi. Z neskončno grenkobo, ki je ovaduh ni čutil, je dodal: »Upam, da si o tem obvestil svojega predstojnika in da je hiša že obkoljena?" Birič je pomežiknil z očmi. Priklonil se je in zamrmral: »Visokost, siromaku kakršen sem jaz, se le preredko ponudi taka lepa prilika, da bi jo hotel zapraviti in izdati svojo skrivnost. Če bi o tem govoril s predstojnikom, bi me bil zabod'el in vrgel ribam, in zdajle bi vam o 11 pripovedoval to, kar sem vam ravnokar povedal." Dandolo si je otrl žgoče čelo. In mehko je rekel: »Tak nisi poročal' svojemu kapetanu?..." »Ne, Visokost." »In tudi nikomur svojih tovari- v o