Anton Martin
po milosti božji Lavantinski škof vsim vernim La-vantinske škofije ljubi božji mir in blagoslov (že-gen) iz vsega serca željim.
-amtHODB--
Pred pe tmi tedni sim Vas povabil, preljube moje ovčice, prav priserčuo moliti, de bi dober Bog strašno šibo hude vojake po svoji milosti uam odvernil, ki se nam je kazala. Prosili smo — pa Bogu se ui dopadlo uas uslišati. Kervava vojska se je vnela, ter so naši bili prisiljeni nad sovražnike planiti, ki so nas tako dolgo dražili. Naša Austrijanska slavna vojska je na sovražnikovo zemljo sertno stopila hitro po veliki noči, in mi plahi poprašujemo: kdaj bo konec ter-diga boja? — Vas, preljube moje ovčice, po očetovsko podučiti, Vas zmot ovar-vati iu Vam serce povzdigniti, naj ta moja pastirska Beseda velja.
Ali veste, zakaj se je ta huda vojska vžgala? — Za pravico in resnico: za resnico naše svete vere, za .sveto mater katolško cerkvo; za pravico našega cesarstva, za svetiga očeta papeža in za našega svitlega cesarja Franca Jožefa sedajna vojska velja. Pravica in resnica pa se ne smete po nobeni ceni izdati, ampak raj preliti za te dve naj drajše reči na sveti, po izgledi Kristusovem posledne kaplice kervi. Sveta pravica in resnica ste nebeške kčeri, za ktere se vojskujemo; naša vojska je pravična, in zmaga mora naša biti, če je bomo vredni.
Ako se tvoj hudobni, nepokojni sosed zlobi tebi lepo polje vzeti, kteriga si od svojih rajnih očetov in dedov po vsej pravici nadedil (poerbal); ako iše tvoje
— 2 -
travnike iii senožeti pokositi, ktire so tvoji »predniki tebi sporočili, ali se ne bos za svojo pravico poskusil? — Slab mož bi bil, in -pa malopriden gospodar, če bi se dal svojimu krivičnima sosedu posiliti. Ljudje bi se ti smejali, in hudobneži ogni za ogonam tvojega polja sebi priorali in te djali na kant. — Poglejte enako hočejo našemu svitlemu Cesarju iu tudi nam, ki smo jihovega veličastniga cesarstva otroci, hudobni sovražniki storiti.
Ravno je petdeset let, kar so bili sovražni Francozi v tretjič naše dežele z grozovito silo napadli, in si mnogo dožehi, pol Koroške in celo Krajnsko do Stajarske meje osvojili, Austrijansko cesarstvo oslabiti. Z božjo in združeno močjo so naši očstji sovražnike slavno premagali, jih zapodili iz naših dežel in si svoje listine spet prid »bili. Pred ednajstni letini so sovražni Sardinci (Pie-inontezi) na Laškem zopet naše cesarstvo v naj veči stiski napadli, ter si hotli lepih dežela polastiti; pa naši hrabri vojsiki s» jih. nažgali in zagnali globoko V njihove kraje, kakor Vam vseli odsluženi bojaki doma radi pripovedajo. Sovražniki ponižani so miru prosili, iu naš usmilent svitli Cesar .so jim kakor dober sosed prizanesli in odpustili. Alj še tolika dobrota hudobneža ne poboljša, marveč mu le serce daja, si orožje pobrusiti in o pervi priliki svojega dobrotnika zopet napasti. Tako sovražili Sai*d^inci z nami delajo. De jim ni naša slovita, premaga ušeča bila, si lehko mislite. Hitro so jeli hudo sovraštvo kovati; in sami preslabi nas premagati, so se z sovražnimi Francozi združili, ki Austrijansko cesarstvo od nekdaj pisano gledajo.
Naš svitli Cesar, skerbni oče in mož ves dobrega serca, ki dobro vejo iu sami občutijo, kako huda nadloga je kervava vojska, so dolgo in dolgo poter-peli, de so sovražniki nad nas gerdo lajali, dražili in podpihovali zoper nas'vse sovražne moči. Kedar pa naši sovražniki lepe sprave nočejo, in silovito vojsko po vsej sili kuhajo, de po vsili njihovih krajih vre in kipi, so prisiljeni tudi naš svitli Cesar, in mi z njimi kervavi meč potegniti, naj si ravno milega Cesarja serce boli, kakor nam v svojem dopisu '23. maliga travna prelepo povejo, rekoč, de ni za Cesarja veče težave ne skerbt od kervave vojske. Vse prelite solze in kaplice kervi naši sovražniki na vesti imajo, ki so nam to vojsko po krivici nakovali.. Naša vojska je pravična in sveta dolžnost; ona se poskuša za našo staro pravico, pa tuli za resnico naše svete vere. Kako pa to?
Dobro Vam je znano, de svetiga Petra stol v Rimu stoji, ki je steber keršauske resnice, ktero nam je Rog razodel. Na Laškem naš sveti oče Papež prebivajo, ki so naj viši božji namestnik iu vidni poglavar svete cerkve Kristusove na sveti. Nevercom in krivovercem na to skalo svete katolške cerkve naj huje merzi. To sveto stolico prekucniti in naj viši Pastirja vdariti si sovražniki naše svete vere po vsej močii prizadevajo očitno in skrivaj, z siloj in zvijačami, kokor nam zgodovina priča. Pred šestdesetimi in več letini so papeža Pija VL,
- 3 -
in kakih deset let poznej Pija VIL, posloma iz Rima odpeljali, in pred desetimi Ietami S0 jim sedajni papež Pii IX., težko vbezali. Ravno tak0 tudi zdej brezdušni prekutiuhi, ki nimajo vere, nimajo Boga, išejo italijansk0 ljudstvo oslepiii z skdkimi obljubami, ga ob pravo vero djati, in po tem naj višega .Pasürja vda-riti, naj bi se dopolmle Jezusove britke besede: „Vdari pastirja in ovee se bodo razskropile"	,	.	. ■ ,
Kajti pa na Laškem naši Austrijanski vojšaki čujejo, in našo sveto katol-ško cerkev z papežem zvesto varjejo, so hudobnež^ na poti. Slktomli so že dolgo in v svojih zapeljivih pismih na ravnat ozuaulii* Austrjausko -mogocw vojsko iz Italijanske zemlje izgnati, papeževo stolico po vsej sili podreti, in potem svojbodao üveti po svojej spaceni volji, zatreti sveto katolško cerkvo, ki jim take svojvolje ne dopusti, de bi pregrešno gospodarili, se premoženja polastili ker-vovili in ljudi oberali do bele kosti. To je jihova misel in želja iz samega pekla doina, in takim prekucuho.m so zdaj sovražili Sardinci in Francozi roko podalil Ne daj Bog, de bi taki zderžali!
Poglejte» preljubi Moji, za to našo staro pravico iu sveto res,uco je toliko naših verlih fantov, junakov na povelje Cesarjevo vzelo od očeta in matere slovo, ter so segli za orožje, nam ohraniti našo ljubo domovino pred grozovitnimi 8ovraz.likT, de ne priderejo v naše Iepe kraje pulit m kervovit. Vidili ste sto m sto bronastih topov in veliko taužeut (jezerov) železnih krogi po železnici v Laške dežele peljati, srečali po veliki cesti dolge rajde pešcov in koujikov, ki grejo se postavit kakor skala sovražnikom v bran. Vse je pripravljeno, vse je na Jgah; le samo ene reči je sedaj še naj bolj potreba, in ta je božja pomoč — sreči iz svetih nebes, od Gospoda vojskinih trum našemu pravičnemu orožju, našim junakom, varili« vojšakom. In de nam Bog srečo da, kaj je še potreba? motiti — pridno pomagati, doma dobro čuti, ser&nn in pa stanovitnim biti. in z nami bo Bog. „Je pa Bog z nami, kdo bo zoper nas?"
Molimo prav serčno, najbi dober Bog našim vojšakom srečo dal ; prava molitev je na vojski mogočna pomočnica. Ko se je v starem zavetu božje ljudstvo nad sovražne Amalečane v vojsko podalo, kterimu je Jozue vojvoda bil, se je tudi Mojzes z Aronam in Urom na goro molit podal, naj bi srečo božjej voski izprosil. Dokler je Mojzes z povzdignjenimi rokami molil, je božje ljudstvo sovražnike premagovalo. ko je pa Mojzes v molitvi pestl, so sovražni Ameleeaui močnejši prihajali. Aron in Ur sta Mojzesu roke tako dolgo podperala, de so Izraelci ffnrnrnfo popolnoma zmagali. ^gtejte, koliko stanovitna molitev pre™»» Molimo torej za sveliga očeta papeža Pija IX, naj jih Bog ohrani in ne da sovraž-inkom v roke. Molimoza našegadeželnigaočeta in cesarja Frauca Jožefa I ki imajo dni in noči toliko tažkih skerbi, naj J^ih dober Bog z svojo ^oč^ rokoj podpera, de bojo svoje in naše sovražnike srečno prem igali in uan slavni
mir zadobifi. Molimo za svoje brate vojsake, ki ua bojiši za nas terpijo; pa tudi za sovražnike pomolimo, naj jim »teti Boli pamet razsveti, de bodo svojo krivico spoznali, in nehati prelivati nedolžne kervi. Molile v cerkvi po vsaki očitni službi kozji za srečo naši vojski in za ljubi mir. Naj molijo otroci po soli, pa tudi delavci krog mize doma z povzdignjenim sercom po vsaki večerji, rekoč: „Še Oče-naš in češena si Marija za naše vojsake na boji, naj bi srečno zmagali in došli skoraj zdravi in veseli nazaj!"
Be bomo pa bolj radi in z večini dobičkom molili, so sveti Oče papež Pii IX., na velikonočno sredo dovoljili vsim vernim odpustkov tri sto dni, kolikokrat se h naročenim molitvam za ljubi mir spet izprosit pobožno zidejo in jib zvesto opravijo; pa tudi popolnoma odpustik vsakega mesca enkrat za ves čas, dokler se bodo te molitve opravljale, vsim ravno tim vernim, ako zakrament svete pokore in presvetiga rešniga Telesa vredno prejmejo in po tem v cerkvi te naročene molitve vredno opravijo. Bojo žereče krogle na bojišu švigale, se bodo tudi naše goreče molitve k nebesam povzdigale pred veličastni sedež neskončne Milosti božje, in gotovo, Bog bo naše prošnje uslisal; saj nam vsmileui Jezus obljubi, rekoč: „Resnično resnično vam pove m, karkolj bote Očeta prosili v mojem imeni, vse vam bo dal."	- < <
Kakor je pa Mojzes obdve roki v molitvi tako dolgo povzdigal, dokler je Jozue sovražnike zmagal, mormo tudi mi serčno molitvo podperati z radodar-nostjo in z stanovitnostjo v velikih potrebah in težavah, ktire huda vojska ima. Bobrovoljna radodarnost in pa serčna stanovitnost ste dve mogočne pomočnici naše molitve. Sami leliko spoznate, koliko truda in skerbi imajo naši ■vojšaki po noči in po dne, koliko puta prelijejo, pa tudi kervi, ktire sovražno orožje zadene. Po velikih mestih so si za to ¿lahne gospe in gospodične v roke segle, de pripravljajo za ranjene vojsake pertiče, povoje in podlage. Usmilene sestre so se ponudile, de bojo bolnim vojšakom ljubeznivo stregle. To storiti tudi nam ljubezen domovine veli. Mati gospodinja! nimaš ti sina v boji — sestra brata na vojski? Soseda, boš zapustila sosedovega fanta, ki za našo domovino kerv preliva! — Bobre žene bojo stare srajce in rokavce poiskale, pridne de-klete bodo platnene cunje za podlage pipale; tudi šolarčki in šolarce bojo cunjice cukali, kedar o poldne na šolo čakajo, kakor jim bojo gospodje naročili in storiti pokazali, de se bo dovolj te potrebne robe nabralo in za vojšakami poslalo, de ranjenim ran z senom zatikati potreba ne bo. Možje gospodarji pa bojo voljno pomagali, in našo vojsko po svojem premoženji podperali. Naši fantje postavijo za ljubo domovino svoje življenje in kerv, kaj bi se pa nam premoženja mililo jim pripomoči, de srečno zmagajo in nam ljubi mir nazaj prineso.
Kako dolgo bo pa ta vojska terpela? To sam Bog ve. Preteklo Francosko vojsko smo čez dvajset let imeli, od ktire še mnogo starih ljudi veliko po-
vedati ve. Nasi rajni očetje so stanovitni ostali Cesarju pokorni in zvesti Bogu; srečno sO zmagali, in Bog je jim in nam nad tri in trideset let ljubi mir vživati dal. Bolj zvesto ko bomo molili, bolj radi ko bomo naši vojski pomagali, poprej nam bo vsemogočni Bog pomagal sovražnike užugati in ljubi mir zadobiti. Oče nebeški bo svojo mogočno roko iztegnil, in razškropili se bodo sovražniki naši, Marija, naša skerbna mati in uašimu cesarstvu vselej mogočna pomočnica, nas tudi v sedajni sili ne bo zapustila, in nam bo mila, de srečno premagamo.
Potreba je pa tudi čuti vsakemu kristjanu, posebno pa gospodarjem domž; kajti imamo dvojne sovražnike: skrivne in očitne, vunajne in domače, naj hujši so pa domači, ki vunajnim vrata odperajo in jim v naše kraje gladek pot delajo. Njih oče je greh, krivovera pa mati. Saj jih še dobro poznate od leta 1848, kako so sladke obljube delali, krivo prerokvali, Cesarja in namestnike božje opravljali, ljudi podpihovali, in zaničevali sveto vero, ktera veli: „Dajte cesarju, kar je cesarjeviga, in Bogu, kar je božjega."
Kdor svitlega Cesarja čerti, zaničuje namestnike božje in Vas nepokoršine uči;- ni božji človek, ni Vaš prijatel, nosi si kmetiško suknjo alj gosposko, imaj si kratko alj dolgo brado; in takih se v časih vojske ne manjka, ogleduhov in prekucuhov, najemnikov peklenske sovražne moči. Ne poterpite med sebo takih lažnivcov, in ne verjamite vsakoterik laži, ki se o vojski rade med ljudi trosijo. Zanesimo se na Boga, na svitlega Cesarja in pa na junaško našo vojsko. Bog svojih otrok ne zapusti, ki se poskušajo za pravico in resnico, ki se vojskujejo aa sveto cerkev in pa za ljubo domovino.
Preljube moje ovčice, ue bojte se, in nikar Vam v tih stiskah serce ne vpade. Jmamo tri skerbne očete, ki za nas dni in noči skerbijo: našsvitli Cesar, viteški Frani Jožefi, le jim pridno in stanovitno pomagajmo; — naš sveti oče papež Pii IX., ki za nas molijo; le molimo tudi mi za Njih, de nam skoraj ljubi mir od Boga izprosijo, in Jih naj ne da sovražnikom v roke. Tretji in najmogočnejši je Oče nebeški, ki nad nami čuje, in brez kteriga vedenja las iz naše glave ne pade; kaj bi se bali! Nas saj sveta vera uči, de jim, ki Boga ljubijo, vse reči v dobro izidejo (Rim. 8, 28.) Le euiga se bojmo* in to je greh; on je kervave vojske kriv. Ne recimo, de je nismo zaslužili, ki smo lepe mirne leta gostookrat v hudo obračali. Vsakdo naj svojo roko na serce položi in globoko izdihne, rekoč: „0 Gospod! bodi mi grešniku milost ljiv." Tako nas bo dober Bog uslišal in nam pomagal, poprej ko mislimo.
Imamo pa tudi trojno drago domovino, za ktero skerbeti, če je potreba vse dati, tudi živlenje imamo pripravleni biti z veseljem. Perva je naša dežela materna, lepa mogočna Auslrija, ljuba zemlja, v kteri naši rajni spijo, so veseli kraji, v kterih ji naša zibela tekla, domovina očetna in materna, ki nas je izredila in preskerbela, de lebko varno in srečno živimo, dokler jo varjemo, —
zemlja domača, v kteri, ako Bog da, bodo enkrat počivale tudi nase kosti. T® domovino našo ljubiti ne le z besedo, marveč v djanji, jo darovati in ji pomagati, je kristjana sveta dolžnost.
Druga ljuba domovina je naša sveta katolšk a, samo izveličanska c er-k e v, ki nas je pri svetem kersti prerodila in posvetila v božje otroke. Za njo so se vojskovali sveti apostoli, so kerv prelivali sveti mucenci; za sveto cerkev se vojskujemo zdaj tudi mi. Kdor sveto katolško cerkev zapusti, vse zgubi.
Naša tretja domovina je Očetova hiša v nebesih; in v to tretjo domovino le skoz perve dve srečno dojdemo. „Alj nebeško kraljestvo, pravi Jezus, silo terpi, in le oni, ki si silo prizadenejo, ga bodo posedi i." Ni se torej čuditi, de se nam dostokrat na tem sveti huda godi za svete nebesa. Prelepo nas usmileni Jezus za to potolaži in poduči, rekoč: „Na sveti bote stiske imeli, pa le zaupajte; jaz sim svet prema g a Lu Jan. 16, 33. Naj velja kar rado; z Jezusam srečno premagali bomo tudi mi.
Bog in Marija bodi z nami, z našim Cesarjem in z vojsaki našimi! Amen.
Pri sv. Andreju v Lavantinskem dolu 20. Maja 1859.
Anton Martin, i
škof Lavantinski.
Natisnjeno pri E. J. Jeretiu-u t Celji.