250
Brezglave pesmi
Alja Tkačeva
1973 — IV.     Drevesa so bela
BOLEČINA     belo nebo
bel je ledeni jok čas bele pene zvoni.
Gluha in slepa, zmršek meglenih utvar,
251
Brezglave pesmi
zabubljena v strdek zbledele skorje grintavih zmot,
beračim v belo temo
za borno mrvico doma, za skopo kapljo ljube dlani.
Ugasla črnina molči.
1973 — V.     Plahutanje ptičjih kril ob ušesu PODOBA —     brizgi krvi med žalostnim trsjem VIOLINA     šepet ljubega na zatilje
obljuba slanih ust nad blatno njivo smeh v nevihti razcefran greh . • .
1976 — II.
NIČ —
ČAKANJA
Ribiška ženska
z nemirom tleskajocih rib v drobovju
na majavo zasidranem koščku lesa.
Sunki zvokov z vrtavke pod kovinsko bodico
ji bičajo prsi in lice.
V očeh jo boli solzno ščemenje mižave luči.
Plahutave sence galebov ji kljuvajo roke.
Vrni se,
ki nosiš sonce v očeh,
v laseh vetre z vsega neba,
odzven škržatjega vriska v glasu,
v koži vonjave trpko zorečih trav.
raskavost razjedenih skal v dlaneh,
težo koreninja borovih debel v telesu.
ždi
Čaka te.
Ribiška ženska, otrpla in težka kot tamariska v
vrni se!
dežju.
Čaka, drhti,
Tvoja vrnitev je
zvezda — plamene brsti.
252
1976 — V.     Te ure te ure te ure ČAS     v zvonikih
po vseh krajih sveta.
Po mestih, zakotnih vaseh,
po poljih, pritličnih holmeh.
Zvoniki, zvoniki.
Ne, v morju jih ni,
ni na dnu najbolj dnastega dna,
in ne med oblaki,
med najbolj oblačnimi ne.
Saj bi še od tam mi zvonili
čas nikdar po meri.
Zvoniki. Zvoniki,
vsem mojim jutri, ki nočejo priti,
kažejo gole zobe,
ubežne podplate vsem mojim včeraj,
ki v zdaj nikoli ne dozore-
1976 — VII.     Šepavi Orfej pod betonskimi stebri PODOBE —     v oblačilih mestne »Snage« ORFEJ    brezobrazno predse rine
pločevinasto kočijo za smeti
skoz večer ozvezden
kamor vriva se pomlad
pa na orglice igra v šantavem ritmu
nekam neresnično mlad.
Alja Tkačeva