»Ptujska gora.
v
Črna gora ali Ptujska gora.
(Spisal  Fr. S. Lekše.)
Na goro, na goro,
Na strme vrhe
Tje kliče in miče in vabi srce!
delu štirivoglat, v zgornjem pa osemvoglat. Pokriva ga mala začasna streha, katera nikakor ne sodi zlogu. Želeti je jako, da se ta streha prej ko slej zameni z gotsko. Pod zvonikom je mala lopa pred velikimi vrati, kakor je navada pri starih cerkvah. Nad portalom1) predočuje lep relijef „umirajočo Marijo" obkroženo od apostolov. Na vsaki strani lope pa sta druga dva relijefa, predo-čujoča sv. Tri Kralje in pa grbe celjskih grofov in ptujskih gospodov. Vstopi v notranje svetišče! Oko ti kar ostrmi. Iznenadilo te je, da si našel kaj takega na deželi. Oko zre lepi zlog, duh pa se vzdiguje proti nebu kvišku in občuduje lepi sklad in krasno umetelnost. Vse je na svojem mestu. Tri ladije brez poprečnega križa, katerih je srednja dolga osemnajst sežnjev, stranski pa po petnajst in štiri in pol črevlja. Lepo rebrovje cerkvenega oboka, ozaljšano z grbi, nosi osem vitkih, visokih, lepo šestvoglatih stebrov. Kakor ti vse to kaže, je zlog gotski, in sicer iz poznejše gotske dobe. Oltarji — devet jih je — kakor tudi kapela sv. Frančiška ob desni strani, vse to je iz poznejšega časa in kaže znamenja rokoko-zloga, kar se nikakor ne zlaga s prvotno stavbo. Sedanji veliki oltar ni prvotni, temveč iz 1.1660. Predočuje Mater Božjo z božjim Detetom. Marija drži na levi roki Jezuščka, z desno roko pa razgrinja plašč, kateri drži sedem angelov, na desni strani trije, na levi pa štirje. Dva angela devata Mariji krono na glavo. Pod plaščem stoji in kleči silna množica  ljudij  obojega  spola iz
*) Slovensko bi morda   rekli „durje", t. j. vse,  kar je okrog durij in vhoda. — Uredn.
IN a obeh straneh deroče Drave od Maribora do Ormoža se razprostira Ptujsko polje, tudi Dravsko polje imenovano. To je za spodnjim Murskim poljem na Štajerskem največja ravnina, katera meri kakih 6-54[J niilj, ali 65400 oralov. Obrobujejo jo na zahodni in južni plati s svojim vznožjem zeleno Pohorje, potem Velenik, Creš-niški in Savinjski vrh ter z goricami in belimi hišicami posajene Haloze do Zavrča, odkoder naprej jo meji Drava. Na vshodni in severni strani Ptujskega polja na levem bregu Drave pa so spodnje Slovenske in znane Ljutomerske gorice. Doline in dolinice pa, katere se iztekajo v Ptujsko polje, so : Rogozniška, Pesniška, Savska in Dravinjska. In prav tam, kjer Savinjski vrh deli Dravinjsko dolino od Ptujskega polja, na južnozahodni strani, dobri dve uri hoda od starodavnega Ptuja, ozira se milo okrog po Ptujskem polju in Dravinjski dolini Črna cerkev, daleč na okrog znana pobožnim Slovencem po imenih: Črna gtfra, Ptujska gora, Mati Božja na Gori, kar je vse skupaj Nemcu „Maria Neustift beiPettau". Latinsko so jopa imenovali: „Maria Mater gratiae in monte gra-tiarum". Glej, to cerkev in hribček predočuje ti,  dragi čitalec,   „Dom in Svet"  v slikah.
Idiva torej na „Goro"! — tako namreč v kratko imenuje tukajšnje in bližnje slovensko prebivalstvo hribček, obrasel z drevjem in opasan s hišicami. Sredi trga na vrhu hribčka kipi v nebo veličastna gotska cerkev Matere Božje.
Prejmer stopiš skozi železna vrata na cer-kvišČe, treba ti prekoračiti nekoliko stopnic. Nad velikimi vrati se vzdiguje  zvonik, v spodnjem