Katolišk cerkven list.
Danica V
lica izhaja vsak petek na celi poli, in velja po poŠti z» celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 20 kr.. za retert leta 1 glr tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr., za eetert leta 90 kr.. ako zadene na ta da? prazr.i
Danica dan poprej.
izide
Tečaj XXII.
V Ljubljani 5. listopada 1869.
List 45.
V Te zaupam, o Gospod!
Kedar zora dan naznanja, Se veselo prebudim; Nehal čas je počivanja, K delu toraj spet hitim; Da pa srečno vse zveršujem, Precej Tebi dan darujem, —
V	Te zaupam, o Gospod!
Kedar temna noč zavije
V	černe krila spet zemljo, Mila luna k nam posije, Zvezde se zabliskajo :
Da bom sladko spet počival, Rajske sanje v spanji vžival,
V	Te zaupam, o Gospod!
Kedar tre me huda sila, Al* nevarnost mi proti, Kje čem najti tolažila, Kdo pomoči mi deli? K Tebi se ohernem verno, Tolažilo si nezmčrno, —
V	Te zaupam, o Gospod!
Kedar pa sem — oh nesrečno Padel v zmoto in grešil, Srečo sem zavergel večno, Kje rešenje bom dobil V Greh svoj v kesu objokujem , Grem in dušo očiščujem , —
V	Te zaapam, o Gospod!
Kedar bliz je čas ločenja In zemljo zapustil bom , Ko iz tega se življenja Bom preselil v večni dom, Tebi bom se priporočil, Dušo svojo Tebi zročil, — V Te zaupal bom, Gospod!
Fr. Ser. Cimperman.
JKako na/ živi katoliški kristjan.
Nepozabljivi škof Sailer pravi: Jaz ne poznam nobene druge pobožnosti razun one, ki je sklenjena s pokoršino do cerkve, s prejemanjem svetih zakramentov ter z vednim spolnovanjem stanovskih dolžnost. Vsi razsvetljeni cerkveni učeniki razločujejo v katoliškem verozakonu dvojno življenje, ktero napreduje le v edinosti, kv ločitvi pa se ne more deržati: notranje pa v nanje življenje. Notranje cerkveno življenje se godi v veri, v upanji, v ljubezni in v živi zavesti pravice in resnice, spodobnosti in dobrotnosti, in se zato, ker je notranje ter človeškim očem nevidno, imenuje skrivno življenje kristjanovo.
Vnanje cerkveno življenje se godi v opravljanji očitne službe božje, v deljenji in prejemanji svetih zakramentov, v pobožnem keršanskem djanji, ktero vero, upanje in ljubezen, notranjo resničnost, pravičnost, spodobnost kaže v dobrih delih in v delavnosti duhov-stva, ktero cerkev veljavno vlada. Notranje pa vnanje cerkveno življenje tedaj ne sme biti ločeno, temuč mora biti zedinjeno, ker le v zedinjenji je pravo katoliško življenje. Kakor pravi popolnoma človek ni le iz telesa, tudi ne le iz duše, temuč iz duše in telesa skupej; tako tudi pravo katoliško, Bogu prijetno in pred ljudmi veljavno cerkveno življenje ne more biti le vnanje brez notranjega niti notranje brez vnanjega, temuč oboje v živi zvezi. Pravo cerkveno življenje mora kazati se vnanje, da se notranje more razodevati, poterjevati, vzviševati in vzderževati. Mora biti pa notranje cer-
kveno življenje, da more prešinvati vnanje ter vterje-vati in gotoviti kristjanu večno zveličanje. Bog Oče hoče posvetiti vsega človeka, notranjega in vnanjega; Kristus Rešitelj noče nobene razdelitve, marveč zedinjenje: in sveti Duh hoče cerkev, ktero je zedinil, brez vse razlocitve vzderžati v edinosti, tedaj tudi notranje in vnanje cerkveno življenje v vernikih pokazati kot edino pravo življenje. Kdor bi toraj, nezvest tej sveti volji Očeta, Sina in sv. Duha, samoedino vnanje cerkveno življenje brez notranjega hotel priporočati in pospeševati, on bi vzobraževal le take katoliške kristjane, kteri bi, znotraj mertvi, ravnali se le po vnanjem cerkvenem življenji. Kdor bi pa nasprot priporočevati in pospeševati hotel le samoedino notranje cerkveno življenje, on bi dušo ločeno deržal od občestva s cerkvijo in ji ravno zato odtegoval vse božje milosti, ktere so cerkvi izročene, toraj notranjemu življenju samemu odjemal vse blagostne cerkvene moči.
Obojno to skrajno ravnanje bi bilo napačno, sploh pogubno, naredbi Kristusovi in duhu katoliške cerkve nasprotno. Deržal sem se od nekdaj med obema tema koncema v sredi, dokazoval sem le vnanjim kristjanom potrebo notranjega, le notranjim pa potrebo vnanjega ker-šanstva, priporočal sem notranje in vnanje cerkveno življenje ter ga bom vedno priporočal do konca svojega življenja. Ločenje vnanjega keršanstva od notranjega bi se moglo sicer imenovati farizejstvo sedanjega časa ; ločitev notranjega od vnanjega so nazvali skrivnostno življenje ali misticizem. Studil sem jaz vsikdar to kakor tudi uno, in kakor sem velčval in še velevam, da se združujemo s Kristusom, tako sem vselej priporočal in še priporočam, da se združujemo ali da občujemo s cerkvijo. Ne da bi se primerjal velikemu možu, vendar sem volil vseskozi za zgled si sv. Avguština in sv. Frančiška Salezija, ki sta oba notranje in vnanje keršanstvo tesno sklepati in zedinvati znala — v svojem življenji in v svojih pisanjih.
To je, pravi Sailer, moje očitno spoznanje, to je moje notranje prepričanje, to je vse moje djanje in ne-hanje. — To je in bodi tudi naše spoznanje, naše prepričanje, vse naše djanje in nehanje (Kath. Kirchztg.).
Duhovne strezafke r bolnišnicah.
(V „Wiener Kirchztg." se bere sledeče odperto pisemce:)
Prečastiti g. vrednik! gorka in vseskozi zaslužena pohvala in priznatev, ki jo delite v svojem listu duhovnim strežnicam v bolnišnicah, navdaja me z zaupanjem, da bote tudi tera-le versticam blagovolili v svojem listu mestice odločiti.
Te bogoljubne ženske ne strežejo le bolnikom v njih bolnišnice sprejetim z največo ljubeznijo in lastnim
zatajevanjem, temuč gredo, če ae poprosijo ter jim čas dopusti, tudi v druge hiše, sosebno manj premožnim bolnikom streč, to pa brez vsega plačila, tako da se v tem oziru tudi naj bolje druge strežajke ne morejo meriti z duhovnimi strežnicami, ker una se dajo dobiti le premožnišim bolnikom iz jasnih razlogov, te pa zastonj strežejo revnim bolnikom z naj večo skerbnostjo in z veseljem. V svoji ljubezni do bližnjega pa tudi ne delajo nikakoršnega razločka v veri in bolezni, kar sem vselej v stanu djansko dokazati, in vse nasprotne terditve so neresnične in obrekljive, ali se pa opirajo na zmote in nevednost, kterih se hudobno poslužuje laž in obrekovanje.
Ta le pravemu duhu keršanskemu lastna in tudi le njemu mogoča naprava duhovnih bolnišnic se pa tudi še drugač dobrodelno razteza na posarane ljudi in na družine, na srenje, na deželske ter deržavske naprave.
Dohodki takovih bolnišnic pritakajo večidel iz doneskov od zalog in nabirk; k temu pripomore , kdor hoče in zamore, toraj večidel le prcmožniši ljudje. Vsled tega dobivajo v duhovne bolnišnice sprejeti bolniki brezplačno postrežbo in zdravniško pomoč; ne preskerblje-ncc, ne družina njegova, ne srenja, ne deželni vstav ne plačuje za bolnika. Toda ne le zadel tega, ampak tudi še iz druzih razlogov iščejo revni takih bolnišnic. Mnogo manj premožnih, sosebno v jarem zakona vpreženih oseb, ki sebe in svoje z vsakdanjim pičlim prislužkom morajo borno preživiti, so vpisani v razna društva, kterih namen je revnim bolnikom priteči na pomoč, ter dobivajo od ondi, ako zbole, dotično pomoč. Po navadi pa tista podpora ne zadostuje bolniku za razne stroške in pa še za potrebe cele družine. Tu pa zopet milo ter zaželeno zatočje teh blagih žena deli potrebno pomoč. Bolnik se v te bolnišnice sprejme brez plačila, njegovi pa med boleznijo dobivajo podporo od dotičnih društev in se tako pošteno vzderže. Če pa bolnik nima svoje družine, dobi, potem ko se ozdravi, tisto denarno podporo, ki tnu pride koj po bolezni gotovo na hvalo.
Tako rodi mnogo sadu duh prave katoliške ljubezni, ki prešinja ter oživlja te neprecenjene in le premalo čislane vstanove. Tako je tedaj napadanje na te družbe naj čistejše ljubezni do bližnjega tudi vojska laži, hudobnosti ter krivice zoper resnico, dobrodelnost in pravico. Ne vedo, kaj počno; s temi besedami priporočimo nasprotnike molitvi bogoljubnih žena, ki so spoznale vspeh ter blagodelno moč keršansko-katoliškega združevanja pri blagih delih do bližnjega, ter se je poprijele, darovaje se v prid in blagor človeštva.
Ako bi se vsi zdravniki v resnici poganjali za blagor svojih betežnikov, ako bi vsi vodniki bolnišnic resno ter vestno spolnovali svoje dolžnosti, že davno bile bi vse bolnišnice v rokah duhovnih strežajk in ostranile bi se že marsiktere napake, nemarnosti in neusmiljenosti. Za zdaj želimo: Bog ohrani ter blagoslovi in množi te za-točja svete ljubezni, pa razsvetli sovražnim zopernikom zatemnele oči, da spregledajo ter sprevidijo korist in blagor takih bolnišnic.	Učenjak zdravoslovja.
Slovesnost v cerkvi častitih gg. Uršulinaric ljubljanskih v dan sv. Uršule 21. vinotoka 1869.
(Konec.)
II. Nuna svoje moči svetu ne odtegne.
Moli in delaj! tako veleva že pobožen pregovor. Ni tedaj zadosti, samo moliti, tudi delati moramo. Zato pravi Job: Človek je za delo rojen in ptica za letanje [~t, T.). Da je naša dolžnost delati, sprevidimo iz besed, kijih v sv. pismu beremo: „Gospod Bog je vzel človeka, in ga je postavil v vert veselja, da bi ga obdeloval." Vstva-
ril je Bog tedaj človeka, da naj vert, zemljo obdeluje, da naj dela. Dolžnost oelati je pa človeka še bolj zadela po storjenem grehu. Tako je govoril Gospod Bog nepokornemu Adamu : „Ker si poslušal glas svoje žene, in si jedel od drevesa, od kterega sem ti jesti prepovedal; bodi prekleta zemlja v tvojem delu, v trudu se boš od nje živil vse dni svojega življenja. V potu svojega obraza boš kruh jedel." (I. Mojz. 3, 17—19.). Delo mi je tedaj Bog za pokoro naložil. In kakor je grešnik dolžan se pokoriti, tako je človek dolžan tudi delati. Zato je tudi veleval Mojzes izraelskemu ljudstvu: Sest dni delaj in opravljaj vse svoje dela (II. Mojz. 20, 9.). V šestih dneh namreč je Bog vstvaril nebo in zemljo in morje, in vse kar je v njih. — Človek naj tedaj tudi Boga posnema in naj dela. Sej je tudi Jezus Kristus delal; zakaj tako beremo v apost. djanju: „V pervem pisanju sem govoril od vsega, kar je Jezus začel delati in učiti." (1, 1.) Ako je pa Jezus delal, je tudi naša dolžnost in sicer tako nas ta dolžnost veže, da sv. Pavel pravi: ,, Kdor noče delati, naj tudi ne je." (II. Tes. 3, 10.)
Ker je tedaj vsacega človeka dolžnost delati, tudi nuna svoje moči svetu odreči, se delu odtegniti ne sme. Zakaj ona ve, da tudi nji veljajo Jezusove besede, ki jih je aposteljnom govoril: „Niste vi mene izvolili, ampak jest sem vas izvolil, in sem vas postavil, da greste in sad obrodite, in da vaš sad ostane." (Jan. 15, 16.) Te besede veljajo tudi redovnicam, ker tudi te je Bog izvolil, da naj grejo v samostan in naj delajo in sad obrode Bogu v čast in dušam v zveličanje, kakor tudi v občni blagor. Zatoraj pa tudi v brevirju beremo od sv. Terezije: „Z angeljskimi čednostmi obdarovana, je sker-bela ne toliko za svoj kakor veliko več za občni blagor."
Neprenehoma se je ta svetnica trudila in svoje moči darovala svetu. In po zgledu sv. Terezije se še danes nune ravnajo, ter neutrudno delajo in s svojimi močmi svetu pomagajo. In kaj mislite, pr. m.! kaj delajo, kje in kako pomagajo svetu? Poslušajte! Nune delajo:
a) V bolnišnicah. Kadar človek ali po svojem lastnem zadolženju ali po božjem pripušenju zboli in sam sebi nič več pomagati ne more, kako dobro je zanj, ako mu kdo drugi pride na pomoč Kako dobro je za bolnika, če ima še očeta ali mater, ženo ali moža, brate ali sestre, znance in prijatlice, ker ti se ga usmilijo, ter mu strežejo in pomagajo noč in dan. Ali veliko jih je, kteri niso tako srečni, da bi zamogli pri svojih dobiti postrežbo, in sicer zato, ker jih nimajo več ali ker so preveč od njih oddaljeni. Mnoge tudi revšina tare, da si ne morejo v bolezni pomagati. Mnogi posli, delavci in rokodelci, tujci in drugi ubožci so toraj prisiljeni, kadar zbolijo, podati se v bolnišnico. In kdo je tista, ktera jim v bolnišnici streže in pomaga, ter si prizadeva njim njih bolečine polajšati in zopet k zdravju pomagati? Nuna, usmiljena sestra je, ktera jim streže in pomaga, ter si prizadeva, da bi jim pomagala k telesnemu in dušnemu zdravju in ako ni Božja volja, da bi še kdaj bolnik ozdravel, si pa vedno prizadeva, mu saj zadnje ure polajšati in pripraviti ga na srečno zadnjo uro. In če za ves svoj trud druzega od bolnika ne dobi, kakor kako gerdo besedo, ali naj gerši zasramo-vanje in zaničevanje; ona vendar prihodnje jutro ravno s tako dobrim obrazom k njemu pristopi, kakor da bi se ne bilo čisto nič hudega zgodilo. In tako mu usmiljena sestra streže in pomaga tako dolgo, da bolnik ozdravljen zopet bolnišnico zapusti, ali pa, da ga kakor merliČa odnesejo na pokopališe.
To stori nuna. In zdaj vas vprašam: Ali ni to nobeno delo? Če si bil že kterikrat bolan, pač veš, kako dobro delo da ti je storil ta, kteri je tebi stregel v bolezni. In to dobro, imenitno, težavno delo opravljajo nune. Sicer vemo, da so jih hudobneži in lakomniki,
ker bi radi tudi pri bolnišnicah obogateli, že iz več bolnišnic odpravili, češ, da nune niso za postrežbo in da premalo pazijo nad bolniki. Ali že čez malo časa je skušnja pokazala, da v takih bolnišnicah je bilo poznej za bolnike slabše kakor poprej. Reči moramo tedaj, da nune delajo in sicer da dobro opravljajo težavno delo v bolnišnicah, ker strežejo bolnikom. Ali nuna tudi dela:
b)	na bojišču. Kadar gre hrabri vojak v vojsko, ter se serčno vojskuje za svojega cesarja, za domovino in svoj dom in če ga je kaka kroglja ali sablja zadela, ali če je drugače ranjen bil in če leži na pol mertev v kakem grabnu, ali v gojzdu ali na planjavi: kdo je tisti usmiljeni Samarijan, kteremu se v serce smili, da ga pobere in mu rane izmije, jih zaveže in ga odnese , ali v bližnjo hišo ali v kako bolnišnico? Ali mar oče ali mati, ali brat ali sestra, morebiti njegova žena, ali ta, ktero je ravno hotel v zakon vzeti? Radi bi ti ranjenemu vojaku pomagali, ako bi bili pri njem. Ali ker so deleč od njega, mu te ljubavi skazati ne morejo. Vendar kar njegovi ljubi storiti ne morejo, to stori nuna. Nuna je tisti usmiljeni Samarijan, kteri mu pristopi na pomoč, ter mu streže brez razločka, naj si je katoličan, ali protestant ali j ud ali mohamedan. Zato pa tudi beremo, da tega dela, ktero opravljajo nune na bojišču, ne čislajo samo katoliški poglavarji, ampak tudi protestanti in mohamedani. V dokaz nam služi leto 1866. — Nuna pa tudi dela :
c)	vjetnišnicah. Kjer so nar veči reveži, tam kjer so ubijavci, morivci, roparji, tatje, goljufi in vsa-koršni hudobneži za več let obsojeni, v sredi med njimi najdemo šibko, pohlevno pobožno nuno, ktere skerb je, vse te nesrečne jetnike preskerbeti s telesno hrano, pa tudi poboljšati njih hudobne serca. In ona se trudi in prizadeva kakor angelj ne samo te, ki imajo še dovzetne serca, ampak tudi zastarane, terdovratne grešnike in hudobneže pripraviti k spoznanju, kesanju in poboljšanju. In njen trud ni zastonj; ker gotovo je, da ravno v takih jetnišnicah, v kterih imajo nune ali redovnice hišno ali jetniško oskerbovanje, so jetniki, tudi brez verig in palic, naj mirniši in pohlevniši.
Nuna pa tudi dela:
d)	v hišah spokornišnicah. Marsiktero dekle, ker nima staršev ali le zanikarne, malo vredne starše, ali ker pride v kako slabo službo, seže koj v mladih letih deleč zapozabi. Pozabivši, zakaj da je na svetu in da bo treba enkrat odgovor dati, se vda pregreham in hudobijam, da je groza. Brez vse sramožljivosti in vsega strahu živi še slabše kakor neumna žival. Noč spremeni v dan in dan v noč in postane tako mnogim v spotikljej, mnogim v padec, sama sebi pa v pogubljenje, ako bi takih dobrih sere ne bilo, ktere hodijo enako dobremu pastirju tudi za takimi zgubljenimi ovčicami, ter si prizadevajo, jih od napčne poti zopet na pravo pripraviti. In ktere so tiste dobre serca? To so zopet nune tako imenovane od dobrega pastirja, kterih skerb je, takim zapeljanim dekletom in nesrečnim ženskam pomagati zopet na pravo pot. In koliko da v ti reči dobrega store, bote spoznali iz tega, ako vam povem, da so nune te verste v New-York-u, kjer še le 12 let stanujejo in delajo, v tem malem času v svojo hišo sprejele 1986 zapeljanih deklet in nesrečnih žensk, od kterih, ko so bile kakor spokornice hišo zapustile, se jih je le prav malo v poprejšnje pregrešno življenje povernilo, med tem ko druge zdaj prav pošteno kakor spokornice Bogu služijo. In to leto jih imajo 480 v svoji skerbi, da bi jih na bolji pot pripravile. Ako je že veliko, imenitno delo, če kdo le eno samo dušo pridobi, ali mar ni še imenit-niše, če en sam samostan v tako malo letih jih toliko pripravi na boljši pot? In kdo se bo še zdaj prederznil reči, da nune ne delajo, da svetu ne pomagajo?
Lahko bi vam tudi še povedal, kako da nune delajo v sirotišnicah , ter si prizadevajo uboge sirote ker-šansko izrediti; ali kako da se trudijo poštene kerše-nice odgojiti; vendar da ne bo moj govor predolg, hočem le še opomniti, da nune tudi delajo :
e)	v šoli. Kar sami nar skerbniši starši svojim deklicam dati ne morejo, ker jim ali časa, ali potrebne učenosti ali denarja primanjkuje; to podelijo z radostnim sercem nune dekletom v svojih učilnicah. Ko so si same sebi potrebne učenosti in pobožnosti zadobile, potem odprejo svoje učilnice in uče in izrejajo žensko mladost. Z abecedo začnejo in napredujejo, ter končajo s tisto učenostjo, ktera se le kdaj zamore od nar imenitniši gospodičine pričakovati ali zahtevati. In tako si nune prizadevajo zadostiti tudi tirjatvam sedanjega časa. Vendar ker redovnice vejo, da učena glava in znajdena roka brez blažnega, dobrega serca le malo pomaga — da še večkrat sama učenost brez pobožnosti škodva; zato je pa tudi njih vedna skerb, ne samo glavo bistriti, ampak tudi serce svojih učenk blažiti. In njih trud ni zastonj ; občno se spoznava, kako izverstne da so njih šole. Večkratna očitna pohvala, ki sojo duhovski in dežeUki šolski nadzorniki o tukajšni nunski šoli izrekli, nam to zadostno poterjuje. To priznavajo tudi spozno-vavci drugih ver. Bil sem na svojem popotovanji tudi v nekem mestu na Nemškem, kjer je večina prebivav-cev protestanška. In vendar sem slišal, da protestantje pošiljajo svoje dekleta raji v katoliško nunska šolo, kakor pa v protestanško. In zakaj? Zato ker protestantje sami spoznajo, da se njih hčerke pri nunah več naučijo, kakor pa v njih šoli.
Tako nune delajo in uče žensko mladost, ter posnemajo Jezusa, ko je rekel: Pustite male k meni priti! — Nune pa tudi delajo:
f)	v svoji celici, kjer izdelujejo lepe slike ali malarije, kjer napravljajo mašno obleko, in kjer molijo. Pa znal bi kdo reči, da take redovnice, ktere nimajo druzega opravila, kakor samo premišljevati in moliti, so vendar nepotrebne , ter se pregrešč nad svetom, ker mu odtegnejo svoje moči. Ako bi utegnil kdo takih misel biti, povedal bi mu čudno prigodbo iz sv. pisma.
„Mojzes je rekel Jozvetu: Odberi si junakov, in pojdi se bojevat zoper Amaleka. Jozve je storil, kakor je govoril Mojzes, in se je bojeval z Amalekom; Mojzes in Aron in Hur so pa šli verh hriba. In ko je Mojzes vzdigal roko, jo premagoval Izrael; ko jo je pa nekoliko spustil, je premagoval Amalek. Mojzesove roke so bile pa težke; vzela sta torej kamen in sta ga položila pod-nj, in usedel se je nanj; Aron in Hur sta mu pa podpirala roke od obeh strani. In zgodilo se je, da njegove roke niso omagale do solnč-nega zahoda. In Jozve je premagal Amaleka in njegovo ljudstvo z ojstrostjo meča. (II. Mojz. 17,9—13.) Mojzes je molil in z molitvijo je pomagal, da je Jozve zmagal. Vidite, koliko pomaga molitev. In tako tudi redovnice molijo, ter brez prenehljeja prosijo Boga in rekel bi, da s svojo molitvijo večkrat več premorejo, kakor nar boljši postavodajavci ali deržavniki. One molijo in Bog prizanaša grešnemu človeštvu. One molijo, in Bog razliva svoj blagoslov na uboge Evine otroke. In zdaj vas vprašam: Cc nune molijo, ali ni to nikakoršno delo? Je, in sicer nar boljše, nar imenitniše delo.
Slišali ste tedaj, da, ko se nuna Bogu daruje, ona svoje moči svetu ne odtegne. Ona dela in sicer: v bolnišnicah, na bojišču, v jetnišnicah, v hišah pri spokor-nicah; ona dela v šoli kakor tudi v svoji celici; ona dela v občni blagor in tako svetu več pomaga, kakor marsiktera gospa ali gospodičina.
In tako ste delale tudi te dve častiti redovnici.
ktere obhajate danes svojo zlato obljubo. Do visoke
♦
starosti ste prav marljivo delale v soli. Častita mati Mihela se je od leta 1819 do 1865 v v nanj i soli trudila in podučevala dekleta v računstvu. Častita mati Kosali j a je bila tudi za učenico celih 44 let, tako da se kar naravnost prederznem terditi, da so prav redki takiučeniki, kteri bi mogli reči, da so se tudi toliko let s šolo trudili. Marsiktera gospa, ko je že zdaj stara mati, bo danes rekla, da te dve častiti nuni ste bile njene uče-nici; in ravno to bo rekla njena hči in vnukinja. Že je tedaj tretji rod nastopil v tem času, ko ste te dve učile. Ako pa to premislimo, ali niste te dve redovnici zavoljo tega vse časti vredni? Ali one dve niste samo delale v šoli, delale ste tudi ter prepevale s svojim lepim glasom ob nedeljah in praznikih Božjo čast. Delale pa ste tudi drugod, ker ena je imela v svoji skerbi vse pohištvo, druga vso cerkev in cerkveno obleko. In lepota te hiše Božje nam pričuje, kako skerbno je opravljala tudi v tej reči svoje delo. — In ker ste te dve toliko delale in za občni blagor toliko dobrega storile, rad bi vedil, kako jima je svet njun trud povernil? Sedanji svet povračuje redovnicam ves njih trud z za-sramovanjem, zaničevanjem in preganjanjem, kakor da bi bile nune naj veči grešnice, naj veči hudodelnice. In ker liberalci, keršeni in nekeršeni j udje, v resnici nič hudega nad njimi najti ne morejo, se pa lažejo in svoje laži po svetu pisarijo. Še zdaj imam list nemškega časnika, ki sem ga kupil v Monakovem, da si ravno nisem vedil, kaj da je v njem, in v tem listu sem bral, da vse, kar so v naj novejših časih sovražniki sv. cerkve zoper samostane in redovnice pisarili, da vse to je gola laž. Potegujte se toraj, lj. m.! ako se znajdete v družbi in če kdo začne grajati samostane in redovnice ali mnihe, in zagovarjajte, kakor je slehernega kristjana dolžnost, dobro ime redovnic in mnihov. Po-jasnujte oslepljenim, kažite zmotenim, da to ni res, kar se pisari in govori o samostanih. Razložite jim pa tudi vzrok, zakaj da liberalci toliko vpijejo čez samostane. Zato, ker so samostani posebna podpora katoliške cerkve in ker se lakomnikom sline cedijo še celo po tem malem, kar samostani svojega imajo. Tako naj se sle-hern poteguje za samostane in ob enem bo tudi branil sv. cerkev. In da boš v ti reči več serčnosti imel, povedati ti še hočem, kaj je mislil o redovnicah neki protestant. Pisal je takole: „Poljubil bi rob tvoje obleke, častita nuna, kolikokrat te vidim mirno, prijazno, brez mermranja opravljati svoje dela, ali po svojem poklicu bolnikom streči ali mladost učiti." Tako je mislil krivo-verec; ali bi se spodobilo, da bi katoličan drugač ravnal?
Spoštovati hočemo redovnice, ter jih v časti imeti. Spoštovati pa posebno te dve častiti redovnici, ktere danes svojo zlato obljubo obhajate; ter jima iz serca privošiti, da bi tudi njima enkrat veljale besede Jezusove: „Blagor vam, ko vas bodo ljudje sovražili, in ko vas bodo odločevali in zasramovali, in zametovali vaše ime, kakor hudo, zavoljo Sinu človekovega. Veselite se tisti dan, in poskakujte, ker glejte! vaše plačilo je veliko v nebesih." (Luk. 6, 22—23.)
K sklepu pa vaji še prosim, da ko je vajno telo že bolj onemoglo, in zato druzih del več opravljati ne morete, da bi pa za naprej toliko bolj delale z molitvijo. Molite za svoje ranjce starše, ako še kaj potrebujejo.
Molite za svoje žive in mertve žlahtnike in žlahtnice, pervim naj da Bog svoj blagoslov, drugim pa večni mir in pokoj.
Molite za svojo duhovno prednico, da bi ji Bog dal pravo modrost in serčnost, da bo vedila tudi v sedanjih hudih časih prav vladati samostan.
Molite za svoje sestre, da bi se tudi za naprej med seboj ljubile in svoji prednici v otroški ljubezni skazo-vaie vedno pokoršino.
Molite tudi za ranjce prednice in sestre, ako Se kake pomoči potrebujejo.
Molite za našega sv. Očeta papeža Pija IX, da bi jim Bog še to milost skazal, da bi s svojimi očmi gledali zmago sv. cerkve.
Molite za vesoljni cerkveni zbor, da bi sv. Duh obilno pomagal zbranim kardinalom in škofom v določevanji tega, kar bo koristilo sv. cerkvi.
Molite tudi sa našega svetlega cesarja, ko se zdaj mislijo podati še v sv. kraje, naj jih angelj varuje in Božja roka vodi.
Molite za našega milostljivega knezoškofa; — molite za vse duhovne, za duhovsko in deželsko gosposko.
Molite za našo iepo deželo in za njene prebivavce; naj Bog blagoslovi sv. cerkvi vdane Slovence!
Sploh pa rečem:
Brez prenehljeja molite za vse dobre in hudobne, pravične in grešnike, za pravoverne, krivoverce in ne-verce. Vse priporočujte Božji milosti, vse izročujte pri-prošnji prečiste D. Marije in pa pod plajš sv. Uršule, da bi ona za nas vse molila in sprosila vama in nam vsem srečno zadnjo uro. Amen.
MLaJ fe to* svobodni zidar (frqjntav-rar), in svobodno zidarstvo (fr<\i-tnavrarstvo) ?
(Dalje.)
Svobodno zidarstvo je — naj reče kdo kar hoče — brezbožno, protikristijansko in bo-
gotaj sko.
Da ne bode zmote, omenimo, da svobodnozidarski bog, ki mu vele „mojster vseh svetov", ni živi, edino pravi Bog, Oče, Sin in sv. Duh, ki ga mi molimo; ni naš stvarnik, gospod in zveličar Jezus Kristus, včlove-čeni, edino resnični Bog; ampak njihov bog je Voltairov bog, naj više bitje Rosseau-ovo, — njihov bog je tisti, ki ga ni nikjer. Tudi se delajo ti hinavci prav tako, kakor da ne bi vedili ne za razodenje, ne za odrešenje po Jezusu Kristusu, tudi ne štejejo let od rojstva J. Kr. kakor mi, ampak od stvarjenja sveta. Mi, postavim, pišemo 1. 1869, uni pa 1. 5869.
Svobodni zidarji le za tega del nekaj govorijo o bogu, da ne razdražijo ljudstva, in zato tudi se hinavsko ogrinjajo z nekovo navidezno vero. Vpeljali so razne obrede, po svoje kerščujejo, poročajo, pokopavajo in drugo, vse to pa zato, da slepe ljudstvo.
Pravi cvet svobodnega zidarstva se pa še meni ne za take obrede, kajti oni kar naravnost taje Boga. Le taki, ki še niso v cvetju, imajo vendar še nekovo versko čutilo, ki pa njihovi vesti ne priduje čisto nič ne, in celo zaradi tega čutilca se jim zrelci milovaje posme-hujejo. Vse to pak ni drugo, kakor prikriti ateizem. Nemški mavtaiji kar naravnost poterjujejo: „Mi se moramo dvigniti nad vse, ki verujejo v enega Boga."
Isto tako čenčajo in preklinjajo čenče na francoskem. Menda se to pravi „na serce govoriti," kaj li? In Proudhon piše: „Svobodno zidarstvo ne pozna božjih reči."
Ono neče nič vediti ne o Bogu, ne o veri, oboje hoče iztrebiti iz izreje otroške, iz domačih in očitnih navdd, iz življenja in umiranja človekovega. Znameni-tejši mavtarski pisatelji, zlasti mlajši, stoje na čelu oni stranki, ki vleče tudi druge k ateizmu in materializmu, in že je nekaj let, kar se jim dobro odseda. „Serčno čestitamo vsim svojim novim tovaršem," piše neki svobodnozidarski list, „in V3i veseli poterjujemo, da večino časopisov vredujejo in po nekaj duševno podpirajo — zgolj svobodni zidarji." Je pač gola resnica.
V Belgii in drugod je svobodno zidarstvo porodilo ostudno ločino, kteri vele „Solidairesktere udje se zavežejo s pogodbo, da bodo brez vere živeli in brez duhovna umerli.
Radi verjememo, da vsak zidar ne more do tolike brezboinosti, ali to smo navedli zato, da dokažemo, da svobodno zidarstvo samo na sebi je čisto brezbožna, protikristijanska in bogotajska naprava.
Svobodni zidarji malikujejo.
Svobodni zidarji imajo polne usta učenosti in razsvetljevanja ter napredka. Po njih širokoustnosti še ni dokazano, da je Bog, in zdi se jim, da se tudi dokazati ne more. Kristjanska nravnost (moral) jim ni kar nič všeč, in to jim radi verjamemo; otročja se jim zdi in nenravna, ker se naslanja na strah in ljubezen Božjo. Tajč Boga in Zveličarja, da nikdar ni živel, ali pa da je bil čisto navaden človek; kakor preganjavci Cerkve zmeraj napovedujejo in se jim spet in spet zdi, da bo prišel čas, ko bo odklenkalo cerkvi, papežu, duhovnom. Tako berlavi so mavtarji.
,.Ni ga druzega boga kot solnce," glasi se svobodno-zidarsko preklinjevanje. Nikdar ne bi verjel človek, da morejo ti bahaški učenjaki in napredovalci tako zaiti in se zmotiti tako zel6, ako ne bi spričevali njihovi priver-ženci. Ti možaki tedaj obračajo oči v solnce , ono je njihov bog! In ker je letos solnce merknilo dva pota, imeli ste dvakrat v61iki petek! Prihodnje leto ga boste imeli menda celo štirikrat!
Kedar veliki mojster svobodnozidarskega pomočnika posveti za mojstra, tedaj mu pove tole: „Adoniram svobodnega zidarstva, — taisto kar Osiris, Mitra in Bachus, — in sploh vsi sloveči bogovi davnih misterij ali tajnosti, je eden izmed tisočerih personitikacij solnčnih. Adoniram pomenja v hebrejskem „više, popolnejše življenje," kar dobro poznamenuje razmerje med solncem in zemljo. V vseh obredih snidničinih bodete vedno nahajali taisto misel. 21. jun. in 21. dec. vsako leto obhajamo god svojega patrona, darovaje tudi Častnih darov sedmerim planetom."
In brat Rebold piše, da dela in čudeži Jezusovi se morajo razlagati po prikaznih na solne u. Brat Re-nan, veliki kancelar, pa piše v Revue des deux Mondes (15. okt. 1863), „da je solnce pravi bog našemu planetu (zemlji.)"
Čestenje solnca je tedaj plod teh mislecev, ki imajo vedno polna usta napredka, razsodnosti in učenosti! Kdor pa solnce časti, grudnino ali materijo časti, karjegerdo in sramotno za slehernega, tim sramotniše pa se za te možice, ki svoje bogočastje ogrinjajo z navidezno moralo ali nravnos. :,o in dobrodelnostjo. Kako brezbožno in hinavsko je to!
In vkljub temu vendar leterdi svobodno zidarstvo, da ono je izvir in potok vsim družinskim krepostim, da ono goji neskaljeno modrost. Skrij se, gerda nesramnost!
Ta kalni svobodnozdarski izvir bljuje blizo 200 16t okuži j i vo brezbožnost in bogokletstva razne verste, preganjanja , debele laži, ostudne natolcevanja in hlodaste obrekovanja zoper cerkev, rodi rogovilstva, razdjanja, skrivno zapletene brezbožne naprave, ki strašansko zi-jaje žugajo požreti kristijansko oliko in izobraženost. Iz tega izvira so poslednje leta privrele bogokletstva Re-nanove in Proudhonove, satanove dela, ki so jih snid-nice dale prevesti v razne jezike. Iz tega černega žrela bruhajo na dan raznoverstne nasilstva, ki išejo razvaliti temelj papeštvu, ter odvzeti krono Zveličaiju in njegovim naslednikom.
Ogled po Slovenskem In dopisi.
Iz LJubljane. Milostni škof Ignacij Mrak s<>
v Ljubljani in mislijo še nektere tedne ostati v svoji domovini. Pogledati se žele v svoj rojstni kraj; obiskali bodo ne mara tudi še drugod svojih prijatlov, ako bo moč, preden se v Rim podajo. V god vsih Svetnikov so imeli pontifikalno maso v cerkvi pri čč. oo. frančiškanih, in bili so tudi v kloštru pri kosilu. O tej priliki so mil. škofa njih rojak preč. o. Salvator Pintar, fajmošter in gvardijan, pozdravili s prijazno napitnico; znan kronografikar pa je ta veseli dan lepo zaznamnjal in v samostansko spominico vtisnil s to le dobro vrezano ča-soslovko:
NoVeMbrls CaLenDIs IgnatIVs CeLebrat PraesVL.
Kakor se sliši, bodo v začetnih šolah v Pazinu vendar čč. oo. frančiškani ostali učeniki, ako ravno so Lahi hotli posvetne učitelje postaviti. Gotovo je, da visoko častiti o. Gratus Pfeifer, ondotni gvardijan, bo to leto za kateheta, in da namesto njega v gimnazijo pride čast. o. Vilibald Sever, bogoslovec 4. leta iz Ljubljane.
Vprašanja pri poslednji duh. poskušnji. Ex
i'ure ecclesiastico: 1. Num in „Syllabo errorum" de 8. )ecembris 1864 merito proseripta propositio sub nro. 78. sequentis tenoris: „(Hinc) laudabiliter in quibusdam catbolici nominis regionibus lege cautum est, ut homi-nibus illuc immigrantibus liceat publicum proprii cujus-que cultus exercitium habere." 2. Quale diserimen inter excommunicationem et suspensionem ? Proponantur simul variae hujus posterionis species. 3. Quomodo procedat paroehus cum nupturientibus mixtae religionis? Quando passivam tantummodo nuptiis eorum praestare tenetur assistentiam, et in quo cosistit haec passiva assistentia — Pro paraphrasi biblica: Paraphastico modo propa-nantur: 1) pericopa cap. 15. evang. s. Joannis a v. 18—27.; 2) caput 1. epistolale ad Hebraeos. — E theo-logia dogmatica: 1. Quaenam est auctoritas concilii oecu-menici etquaenam relatio summi Pontificis ad idem con-cilium? 2. Mortem Christi esse sacriticium propitiato-rium, demonstretur. 3. Vindicetur paedobaptismus. — E theologia morali: 1. Quasnam proprietates fides christiana qua virtus theologica habere debet? 2. Peculiare voto-rum in genere, et in specie illorum trium: paupertatis, castitatis et obedientiae in vita morali pretium ostendatur.
3.	Quaenam causae a restitutione excusant in perpetuum et ad tempus ? CasuB: An puer furtulorum in domo pa-terna reus a confessario obligari debet ad condonationeiu a parentibus petendam, deficiente alio modo restitutionis ?
Iz duhovnega pastrirstva: 1. Kakošne lastnosti mora imeti vpeljava v cerkvenih govorih? 2. Po kterih pravilih naj se ravna spovednik, kar zadeva od vezo vanje grešnikov v bližnji priložnosti? 3. Kako more duhovni pastir zgodnje previdovanje bolnikov v navado pripraviti V
4.	naj se napravi pridiga v dveh delih po reku (Mat.
5.	8.): „Blagor jim, kteri so čistega serca; ker oni b<»do Boga gledali." Vpeljava in sklep naj se popolno izdelata, izpeljava pa naj se le suho osnuje. 5. Keršanski nauk za otroke: Človeška duša je neumerjoča.
Sestram katoliške dražbe.
Ve, ljubljene sestre, kakor tudi me, obžalujemo gotovo vsacega, kteri nima prave vere, še bolj pa tistegu, ki vero sicer ima, pa jo kakor Peter Gospoda ob uri nevarnosti zataji. \e imate pravo vero; pokazale ste tudi s pristopom k katoliški družbi, da se zvesto der-žite svoje cerkve.
Kako razveseljiven in tolažljiv mora torej za iihs vse biti sklep našega društvenega odbora: Družba naj se očitno cerkvenih slovesnost vdelcžujc, posebno obhodov ali procesij. Mi vsi tedaj, kar
nas je v katoliški družbi, naj se očitno in v pravem pomenu besede „družba," to je občno in brez boječno-sti skupaj zbrani vdeležujemo cerkvenih slovesnost. To vse , preljube sestre, so besede nam iz serca vzete in hvaležne moramo biti svojim sobratom, — iz dna serca hvaležne za ta sklep.
Da se pa občinsko shajamo ter združeni tudi očitno kažemo, da se nepretresljivo deržimo kat. cerkve, potrebujemo bandera, okoli kterega se bomo vsi zbirali, in ktero se bo pred nami nosilo kot znamenje naše verske serčnosti in rado volj nosti, da hočemo za mater Cerkev in sv. Očeta vse storiti, kar je v naših slabih človeških zmožnostih.
To znamnje želijo bratje naše družbe dobiti od nas sester katoliške družbe.
V	zboru ženskih udov naše družbe je bila ta misel razodeta, in vse pričujoče sestre so jo enoglasno z velikim veseljem sprejele, ter se zahvalile odboru za veliko zaupanje.
Zdaj tedaj sestre, lotimo se tega! Dajmo svojim sobratom zaželeno bandero. Kaj bo bandero njihovo in naj bo naše! Naj vselej spominja naše sobrate, da me popolnoma zaupanje vanje stavimo, da bodo vedno podpora in varstvo prestolu, domovini in družini, in da ravno zato sena nje zanašamo, ker svoje vere ne zataje, ker svojo stanovitnost do matere Cerkve in do sv. Očeta toliko očitniši in krepkejši kažejo, kolikor bolj se množijo napadi na oba.
Prosimo Vas tedaj, ljube sestre katoliške družbe, pa tudi Vas gospe in deklice, ki ste naših misel, akoravno zarad raznih okoliščin še niste v naši družbi, dajajte in pošiljajte nam darov, in pomagajte nam s tem, da se napravi bandero, ki bode vredno naloge, ktero smo sprejele.
Ako bi tudi kdo zunanjih udov želel v ta namen kaj pripomoči, prosimo gg. fajmostre, da bi to sprejeli in s priliko denarničarju £. Gerberju izročili.
Razun tega zamorete, ljube sestre, svoje doneske oddajati tudi pri vsaki izmed nas, — pri denarničarju g. Gerberju, pri odborniku Ničmanu in v društveni pi-sarnici, in poterdil se Vam bo vsak sprejemek. Dalje bodo pri nas, pri omenjenih gospodih in pri občnem zboru, ki bo 24. listopada, pripravljene pušice za majhne darove, ali pa za doneske dobrotnikov, ki hočejo na skrivnem ostati.
Ako se več nabere, kakor bodo stroški za bandero ob svojem času znašali, se bo ostanek izročil dobrodelnemu odseku naše družbe, ki se ravno vstanovlja. Z Bogom!
Vaše sestre:
Jožefina Globočnikova.
Johana Nep. Jerajeva.
Kornelija Šolmajerova.
Frančiška Šupeveeva.
Marija Tavčarjeva.
Viljema grofinja Wurmbrandova, namestnica.
V	Gradu ob Blejskem jezeru, kakor se naznanuje v „Laibaherici," so 21. unega mesca gg. učitelji imeli posvet ali konferencijo. O raznih posvetovanjih govori naznanilo. Za spoštovanje učiteljstva, so menili pričujoči, bi se tudi s tem skerbelo, ako bi se odpravila bira, ki — češ da — učitelju nečast dela, ter bi se plača povišala učiteljem , — mežnijsko službo pa da bi učitelji čisto opustili. —
Kar tiče biro, sem tudi jaz ko mlad začeten duhovni pomočnik nekako pritežnost čutil, ko sem začel na biro hoditi, — človeška prirojena prevzetnost se vsemu ustavlja, kar le malo po prošnji in poniževanji dahne; — tega pa vender nisem skusil, da bi se bilo
s tem moje spoštovanje pri ljudeh manjšalo; zdi se mi ravno nasproti, da še le bolj priserčna je prihajala zveza med nami, ko sem se z ljudmi bolj soznanil jih ob-iskovaje; za otroke pa je bil ta dan izmed naj lepših v letu. Ako pa kteri na kaplana ali učitelja že tako merzijo, ga s tem morebiti ne bodo bolj spoštovali, če na biro pride; mogoče pa je tudi to. Kaj so neki vsi davki in dajanja druzega, kakor nekaka bira? Po tem takem bi ne bilo le samo za kaplana in učitelja nespoštljivo" na biro iti, — še celo cesarje in kralje in vikse bi moralo sram biti pobirati mnogotere datve! — Tudi to pomnim, da šolski učitelji so spoštovanje dobivali pri ljudeh s tim, ako so bili modrega obnašanja, ako so res dobro serce kazali do mladine, zlasti ako so znali zraven tudi dobro orgljati in čversto peti pri pogrebih, veliki teden itd.; tega pa ni nihče prašal, če kteri na biro hodi ali ne. Take reči je gotovo vsak skusil, kdor je med narodom živel, in omenil sem to le zato, da se pojasni, kaj dela učitelju čast ali pa nečast.
Častitemu gospodu
Vincenciju Stubelju
o prilici per ve svete maše 3. oktobra 1869.
Veseli vsa lipavska se dolina! I bližnji i deljni kraji očetnjave, Xavežite ljubezni vnete prave Cvetlični šapeljček za svoga sina!
Enkrat odjekne vsa naj spet višina; Xaj topeev pok, naj bron doni pozdrave; Cerkveni god nepozabljive slave Slovenska naj začnje domovina:
Tajnosti god je, — sin ga njen obhaja, Učitelj zvest ki svomu bo naroda, Besednik pravi večnemu Gospodu ;
Edinstvo prave vere ga navdaja, — Le-ta mu misel bode vedno sveta; — Junaški naj duhovni mnoga leta!
Stari pobratim.
Iz Teržiea. Žalostni glas zvonov iz lin treh teržiških cerkva se je razlegal 22. in 23. t. m. po gorah in dolinah teržiške fare ter je oznanoval tako rekoč muče-niško smert vernega kristjana in verlega duhovnika, gospoda fajmoštra v pokoju Frančiška Ksav. Suster-siča. Bili so imenovani gospod že 16 let v Teržiču na mašah ter so že 17 let slepi še vsak dan Bogu darovali brezmadežni dar. Popred pa so oskerbovali in pastirovali na Tersteniku 24 let. V svojem 73. letu so za rakom na levem očesu oboleli, in ko je bolezen do možgan prišla, so zapustili pozemeljsko.
23. t. m., v saboto, ter na Mariin dan, kakor so želeli, je spremljalo njih truplo 7 duhovnov in obilno teržiške gospode na lepo naše pokopališče.
Pri ti priložnosti prosimo posebno gg. součence, če je še kteri pri življenji, naj se g. S. spomnijo pri sv. daritvi. Farmane na Tersteniku, posebno ktere so gosp. kerstili, in častite bravce „Zg. Danice" prosimo za en pobožni očenaš! Ranjki g. so bili prav pridni bravec „Zg. Dan." in „Novic." Kako je to mogoče, bo kdo dial, sej so bili slepi ? Dali so si jih prebirati po svoji žlahtnici, ki jih je oskerbovala in sedaj v vednih solzah prihaja v zapušeno celico. V pogovorih so se posebno spominjali ranjc. preč. g. prošta Kosa, in vselej jim je na jok šlo zavolj prezgodnje smerti proštove.
„Šematizem" ljubljanske školije jim je bil skoraj ves v glavi. Tako so se spominjali starih gospodov, kje so sedaj in kje so kedaj bili, pa tudi za mlaji so ve-dili, akorr.vno jih niso nikoli vidili.
Prav radi so govorili o sedanjem prečast. proštu ▼ Rudolfovem, ali sta bila součenca se več ne spominjam, to pa vem, da so pisavca teh verstic kerstili pri kerst-nem kamnu v T—h.*) Naj bodo te verstice postavljene iskrenemu domorodcu in pridnemu bravcu „Zg. Dan." v vedni spomin. Bog mu daj večni mir in pokoj in večna luč naj mu sveti.
Blagor jim, kteri v Gospodu umerjč, ker njih dela gredo za njimi!
S Sela pod Šumbergom. **) H. — Dobre sklepe delati je lepo, a se lepši je taiste spolnovati. Lepo je bilo od selanskih farmanov in njih duhovnih pastirjev, da so že pred več leti sklenili svojo res pretesno cerkvico povekšati; ali krono lepim sklepom farmanov in gospodov je pa postavilo vresničenje te volje pod sedanjim v resnici marljivim in skerbnim duh. pastirjem preč. g. BI. Petričem. V treh mescih in pol je bilo težavno in z nekterimi zaprekami zavozlano delo dover-šeno — brez kake nesreče. — Mesca rožn. se je delo pričelo in 18. kim. dokončalo. Drugi dan so se pa vis. čast. gospod dekan Jožef Rozman iz Trebnja k nam potrudili novo cerkev blagoslovit. K povzdigi slovesnosti je prišlo še drugih osem sosednjih duhovnov. Obredi pri cerkvenem blagoslovljevanji so res ginljivi, spodbudni za duhovnega in za druge ljudi. Po blagoslovljenji so gospod dekan v učeni in vender naj prostejemu človeku lahko umljivi besedi kaj lepo razlagali besede sv. pisma: „Tempelj Božji je svet, tempelj Božji ste vi." Omenili so med govorom, da Slovenci so bili in so dobroverni kristjanje, to pričajo brezštevilne in zale cerkve povsod po Slovenskem postavljene in lepsane Bogu in svetnikom na čast; da ostanimo tudi v prihodnje vsim sovražnikom vkljub stanovitni... Štiri poglavitne stene ima tudi vsaka hiša Božja. Stene nas varovajo pred viharji, pred zverino, pred sovražniki. Štiri stene si postavimo tudi mi v sercu zoper vse dušne sovražnike: na desni strani naj bo smert, na levi sodba, pred nami nebesa, za nami pekel; za streho naj pa nam služi misel na večnost itd. Pri takih tehtnih besedah je bilo vse gin j eno. Ko bi prečastiti gosp. dekan blagovolili govor v tisk dati, vstregli bi željam mnogih. Potem so gosp. dekan z leviti služili peto sv. mašo; med darovanjem so domaČi farmani in njih sosedje lepo skazali svojo blagoserčnost, čeravno so že pred za cerkev zdatno skladali. Bog jim vse stotero poverni! Tudi notranja oprava veže Božje je okusna in v keršanskem duhu. Z Bogom je bilo delo začeto, in tako tudi dokončano. Po dover-šeni slovesnosti so pa tudi domači gospod nazočim duhovnom postregli s priprostim kosilcem, kar menda ne bo nikogar naših liberaluhov v oči klalo. Z Bogom!
Peiinoree.
Volitve. Za poslance v deržavni in deželni zbor, za župane .... bi jaz ne volil...
I. Koga ne?
1. Ne širokoustnih kremljačev, kteri vsako reč prav na široko in dolgo vlečejo, boje se, da bi jim kaj njih modrosti in učenosti v možganih ne zastalo in ne sples-novalo, ako je popolnoma na dan ne spravijo.
Zakaj ne takih voliti? Zato: a) Pregovor pravi: „Kdor veliko govori, mora veliko vediti ali pa veliko lagati." b) Skušnja in sv. pismo učita: „P a met en Človek skriva svojo učenost (malo govori), nespameten pa razodeva svojo neumnost" Prip. 12, 23., ker tega, kar ve, o pravem času ne pove, ali več
*) G. Šimna se naša vas z naj večjo hvaležnostjo spominja ter bo Sel njih slovez od roda do roda.	Janšev.
**) Po naključji nekoliko zakasnjeno.	Vr.
povč kot je treba. „Veliko govorjenja ni brez greha. Prip. 10, 19. Zakaj? Zato, ker nima časa premisliti, kaj mora in smč govoriti, in kaj ne? ter ..se prehiti v svojem pričevanji in plete laži s svojim jezikom." Prip. 12, 19. — Laž in lagati je pa lastnija satanova. Jan. 8. 44.
2.	Ne koga tistih, ki imajo mutastega hudiča Luk. 11, 14.), kteri jim ne pusti govoriti, kar resnica in pravica, vest in dolžnost tirja, ter k grehom in krivicam molče — ali iz strahu pred ljudmi, ker se bolj boje ljudem se zameriti kakor Bogu, ali pa iz zložnosti, kakor se Bog po preroku Izaiju (56, 10—12) pritožuje, rekoč: „Čuvaji so slepi, v nevednosti mutasti psi, ki lajati ne morejo, dremljejo, spe in sanje ljubijo... Vsak hodi svojo pot... in iše svoje zložnosti: Pridite (si pravijo), naložimo si vina in pijanimo se, naj nam se godi dobro dans kot jutro v vsi obilnosti." Taki pač niso za poslance....
3.	Ne tistih prilizunov, sladkunov in obetunov, kteri vpijejo in zagotavljajo, da jim hoče serce razgnati ljubezen in skerb za ljudstvo, posebno za prid in blagor kmečkega ljudstva. Dostikrat so pod takimi lepimi be-sedami in obeti skriti hudi naklepi in pogubljive zvijače, kakor prerok Jeremija (9,8.) pravi: „Z ust mi govore prijazno kot prijatli, na skrivnem pa zadrege stavijo." In modri Sir. (27, 26.): „V obraz ti bo sladko govoril in tvoje besede občudoval, pa nazadnje bo usta spreobernil in te v besedi lovil. Takih prilizunov in sladkačev se nikjer ne manjka, Tudi med kmeti so , kteri se gospodi radi sladkajo in prilizujejo, in kakemu premožnemu, bogatinu za kozarec vina vse prav dajo, in mu očitne krivice in goljufije poterdijo. Pa tudi kmetom se radi drugi stanovi prilizujejo in sladkajo, kadar jih hočejo kaj oslepariti in na led speljati. V prekucijskih letih so imeli kmečki ljudje toliko prijatlov, hvalivcev in blagor dajavcev, da jim je bilo skorej serce razgnalo , da so jim skoraj oči skopernele in ušesa oglušele. Zato pravi prerok Izaija (3, 12): „Moje ljudstvo! kteri ti le blagor obetajo, te goljufajo in podirajo pot, po kteri bi imelo hoditi."	(Dalje nasl.)
Razgled po svet*.
Kloštrobutarji v stajarskeiu dež. zboru, 22. okt. (Konec.) Vsaka stvar ima dve strani, solnčno in senčno. Če se o samostanih govori, se vselej senčnata stran pretira, kolikor je nar bolj mogoče, kar pa dobrega imajo samostani, se pa zamolči.
Samostani so vsi delavni, nobeden ne praznuje. Nekteri so veliki posestniki, dobro gospodarijo in tako dajejo lepi izgled kmetu in tudi mestjanu. Nekteri imajo fare^ nekteri bolnikom strežejo, drugi otroke odgojujejo, vsi pa so pribežališče ubogim. Samostan Vorau n. pr. vsako leto nad 1000 ubozih in popotnih ljudi nahrani.
Ves šunder zoper samostane se je (poleti) v Kra-kovem začel, povsod se zdaj o tem govori, — vendar je vse le podšuntano. Liberaluhi so popadli sulice in meče, preklje in rante, vrišali in kričali, v hiše lomili, nedolžne ljudi grabili, pred sodnije in v ječe vlekli in jih mučili, in pri vsem tem je bil tudi minister, ki je nedolžne nune kaznoval, ne da bi bile še obsojene, odvzel jim je 1800 gld. dohodkov na leto. In zakaj se je vse to v Krakovem godilo? Vprašam, zakaj? Zato, ker so z noro tako ravnali, kakor se z blaznimi ravna (oho in smeh.) Če ni res, zakaj pa kazeuska sodnija ali kriminal molči ? Gotovo zato — ker se nič hudega zgodilo ni.
Nam (štaj. slov. poslancem) se je očitalo, da zato s cerkvijo deržimo, ker je duhovščina narodna. Ne raz-
nm?m, kako se zamore zavolj tega duhovnikom kaj
očitati.
Cerkev in narodnost sta ova dva bisera, tista dva stebra, po kterih se človeški rod ovija. To sta ova bisera, ktere novi (moderni) liberalizem povsodi povaljati hoče. „Kircbe und Nationalitat sind die 2 Perlen, jene 2 Saulen, an denen sich die Menschheit autrankt. Diese 2 Perlen sind es, die der moderne Liberalismus iiberall zu beschmutzen sucht" —
Lavorike, ktere si je sodnija v Krakovem nabrala, niso dale celjski dalje počivati. Z derž. pravdnikom na čelu mahali so po savinjski dolini do tihih Nazar,
—	čemu? — Da so dolge n—e domu prinesli. Ubogi (kakor povedano) zaperti menih, kterega so hotli rešiti
—	od njih druzega ne želi, kakor — da ga pri miru puste. (Ni bilo zapertega miniha, bil je le stari duhovnik, ki že več ko 30 let v Nazarah v pokoju živijo in so že čez 70 let stari.) „Tagespost" pa je pisala: „Sko-raj bi bili gospodje hudodelstvo našli." —
Kar pa tiče ptujski „Fortschrittsverein," ta, ki bi rad deželo od nadloge samostanov oprosteno vidil, lahko bi se mu prigodilo, da bode on poprej nehal dihati, kakor samostani. (Gotovo.) Njega vodijo veči del tujci, ki po rojstvu ne slišijo naši deieli, vedi del še ne naši deriavi. Glasujem toraj proti odborovemu predlogu. — Se vč, da glas njegov se ie razletel v puščavo. Naš Herman naj bi govoril ves ljubi dan, — Če ravno v 10 minutah več povč, kakor kopa liberaluhov let in dan skopaj misli, vendar nihče ga ne posluša. In če ga tudi poslušajo , ker je pervi govornik v štaj. dež. zboru, glasujejo le, kakor so v svoji vstavni modrosti že pred pogovorom sklenili. Ako bi Slovenci povsod imeli poslance kakor je Herman, bi cela Evropa morala na nas gledati, kakor zdaj povsod njegovo prekrasno interpelacijo v staj. dež. zboru o zjedinjeni Sloveniji berejo. Škoda, da njegovi krasni govori premalo ljudstvu v roke pridejo, oni bi več pomagali k razjasnovanju, kakor polit, pridige. Prav lep je njegov govor zoper konkordato-hrustovce, in resen pa tudi šaljiv oni zoper neposrednje volitve, kakoršne hočejo vpeljati. Bog živi našega Hermana, ki cerkev tako serčno zagovarja, naj se mu tudi liberahi posmehujejo.
V	Olomovcu izhaja to leto po dvakrat na mesec iz knez. nadškofovske tiskarne „list bohoslovcuv olo-movckych" z imenom „Cyrill a Method." Prav lični časniček v osmerki stane 72 kr. na pol leta. Vred-nik je g. Karol Krdčmar. Ta list pripoveduje, da je na bogoslovskem predelku v Olomovcu letos 218 „poslu-hačev", kakor jih list imenuje. V 4. letniku jih je 59, v 3. 58, v 2. 54, jn v 1. 47 (tedaj čedalje manj). Po narodnosti je 153 Čehoslovenov, 9 Poljakov in 56 Nemcev.
O katoliški družbi in besednici pravi „Ciril a Metod:" Veliki potrebi olomovških katoličanov se je poslednjič vender v okom prišlo, katoličani imajo tukaj nekako središče, kjer se morajo shajati, vedriti, pogovarjati in v svojih mislih poterjevati. Poglavitna zasluga te naprave gre prevzviš. knezu vikšemu škofu olomovškemu. Poslopje je v resnici vkusno, obširno in pripravno, postrežba nagla, živež in pijače prav dobre. Udje se vedno množijo.
V	Dalmacii ni nič upanja, da bi se upor hitro zaterl. Naši vojaki hudo terpč, kakor pišejo, ker kraj in vreme je vgodno upornikom, vojakom pa silno nasprotno. Morebiti bi bila k pomirjenju res naj primer-niši beseda z veljavnega mesta, po kteri bi se ondot-nemu narodu stare pravice priznale, kar je eden časnikov undan omenil. —	_
Rasne novice. Praski kardinal — vikši škoi Svar-
cenberg se poda menda 9., Litomeriški škof Vahala pa 15. listopada v Rim. Iz Angleškega so neki razun dveh vsi škofje že na potu v Rim. —
Iz Ljubljane. Slovstvo. Ravnokar je na svitlo prišla knjižica: „Opombice zastran občnega zbora v Rimu 1. 1869." Spisal in založil Lavoslav Gregorec, doktor bogoslovja, kaplan pri sv. Ropertu v Slov. goricah. (Pri Lerherji 25 kr.) Drugo pot morebiti kaj več. —
Duhorshe spremembe.
V	ljubljanski škodi. Č. g. Fr. Šusteršič, duh. v pokoju, je umeri 22. p. m. v Teržiču. C. g. A nt. Koželj, duhoven v pokoju iz teržaške škofije, je dobil privoljenje ostati in duhovno služjbo opravljati na Dobravi v zaspeški fari. Č. g. Blaž Šoklič ostane v Teržiču in namesto njega gre v Škofjo loko 6. g. K o z m a Pavlič iz Teržiča.
Ako bi kdo častitih gg. duhovnov prostovoljno želel
C riti na kaplanijo v Harijah Ternovske fare, kjer je il sedanji lokalist pri sv. Heleni g. Jan. Oblak, ter bi imel razun duhovnega pastirstva skerbeti tudi za šolo, se po ielji visoke vlade a tim naznani, da naj se pismeno hitro oberne do milostivega kneza in škofa.	G.
V	terzaški škofii. P. n. g. Al. Moiae je postal fajm. v Černem verhu. Naslednji čč. gg. so tako-le prestavljeni: And. Martinčič gre v Drago (nev Trebic); Ant Rogač v Loko; Jan. Pregelj v Mune za dnh. pom.; Ant Motar za duhovnega pom. v Brezovico; Sim. Karolnik iz Lanišča v Sušnjevico ; Mat. Mi-kuš v Lanišče za duh. pom.; Drag. Moač iz Mil za dub. pom. k sv. Jakopu vTerst; Jak. Leben za duh. pom. v Dragu6; Jož. Orbanič iz Žmina v Kazamaro za duhov. pom. in mans.; Fr. Gojtan v Gradišče za kapel, in začasnega šolnika; Klem. Skubla je postal kapel, pri sv. Katorini; Jan. Jelenec v Momijano za dun. pom.; Mih. Zupančič za kapel, na Berda; Jul. V ar t o iz Buzeta k sv. Antonu Padv. v Terst; Ant. Nadrah iz Škocijanav Trebičza kapel.; Fr. Matičič za duh. pom. v Zaveršje; Jan. Pečar (Pechiar) gre za duhov. pom. v Umago; Ni k. Martina, novoposv., v Žmin za kapel.; Jož. M i kuš, novoposv. za subsid. v Bazovico; Jož. Flegar, novoposv., v Buzet za duh. pom.; Ant. Lupetina, novoposv. , za duhov. pom. v Koč; Jež. Omers, novoposv., v Čemi verh za duh.
I)om.; Ant. Koželj, duh. pom. v Bazovici, gre za eno eto v pokoj. — Razpisana je duhovnija pri Marii Devici (S. M. Maj oris) v Terstu.
Dobrotni darori.
Za milostnega škofa Mrak-a. Z Gorenskega so poslali 28 gold. ti-le gg. in rodovine: Andrej Vole, župnik pri Fužinah, 2 gld.; Ant Žibert učitelj 50 kr.; rodovina Kirchmajerjeva v Ratečah 1 gl.; rodovina Kle-menjakova iz Kranjske gore 4 gl.; Joža in Mina Mrak 1 gl.; Blaž Artel, župnik v Kranjski gori, 3 gl., Franc Legan kaplan 2 gl. 50 kr.; Juri Matek kaplan 10 gl.; Janez Kaj žar 1 gl.; rodovina Bašeljnova 2gl.; rodovina Hribarjeva 1 gl. Vsega skupaj 28 gl.*) Neim. gosp. 2gl.
Zavoljo čedalje veči pritežnosti dvojnega opravila sem po viš. dovoljenji duhovsko pastirstvo pustil, da bi mogel z večim pridom »Danico" vrav-navati; naj se torej za naprej oddaja v duhov-ski hiši ali farovžu stolne cerkve (v 2. nadstrop ), kar se do mt;ne pošilja.
__Vrednik ,!%■ Dan"
•) Pristavek smo besedno mil. škofu naznanili.	Vr.
Odgovorni vrednik: Laka Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef Blazoik v Ljubljani.