Tone Rode, Mesto pristan. SKA, Buenos Aires 1997
Zbirka Mesto pristan (s posvetilom pesnikovemu učitelju slovenščine Fridu Bezniku) vsebuje štiri poglavja: V luči teme, V up me vleče brezup, Veter stresa telefonske žice, Prebudil sem se pred nevihto, Fridu Bezniku posvečen razdelek
s pesmijo V osamljenem baru. Ciklusi vodijo od intimnega razgleda po robovih pesnikove bivanjske zavesti in prehajajo od zunanjosti k intimnim eksistenčnim stanjem. Vsak ciklus uvaja razpoloženjska pesem (opremljena z nežno abstraktno risbo), ki napoveduje eno od vodilnih misli cikla (prva misel: »Če / je dan odtočna cev bobnenja, je / noč globoka sled razmišljanja. // Pod njo položim besede. V njej naj / bodo maziljene.«).
Za nekatere teh pesmi so značilni nekoliko daljši verzi s prvinami epskega verza, s čimer se pesem umirja in blaži krčevito ostrino pesnikovega intelekta (pesem Prebudil sem se pred nevihto: »Prebudil sem se pred nevihto. Ptiči so v jatah / odletavali z dreves. Vstal sem in se podal preko / sipin do razbitih grebenov valov in za njimi še dalj.«).
Poezija Toneta Rodeta povezuje dve navidezno nasprotujoči si stvari, inte-lekt in čutnost. Temelj pesnikovih občutij je dejanskost, polna drobnih predmetov in jasnih oblik, ki izražajo velemestni svet, ki ga obdaja, obremenjuje in hkrati navdihuje, saj je dovolj izpraznjen (Kupola: »sedemdeset balkonov / in nobene rože«), da v njem ne najde koda usode, zato pa pesniku ponuja igrivost in posmeh, v katerem se zrcali tesnoba (»tesna mreža duše«) in moreča »asfaltnost«, ki zanika vrednost arhetipske poetičnosti, izražene v pojmih »njive« in »korenine« (pesmi Luža, Stopnice). Rodetova poezija uporniško sprejema ta svet kot spodbudo (pesem Njive: »Moji / asfaltni / prsti / rujejo / smrti / zobe.«) in se odloča za polno in dejavno soočanje z razjedajočim ga velemestom. Bojeviti odnos do resničnosti na poetičnejši način izraža v pesmi Kruh in vino, v kateri z izrazi samozapovedi »Lomi« in »Pij« oblikuje misel o preskušnji, ki daje moč (»Morda izkoplješ dušo / morda prežgeš v temnem molku / škrge.«), ter v pesmi Čoln, ki izraža pogled v prihodnost s harmonično čustveno umirjenostjo. Že v prvem ciklu se pojavi tudi izraziti ironični naboj (pesem Golobje), ki se z navidez lahkotno brezbrižnostjo posmehuje vsakdanji praznini življenja in tudi umetnosti brez duhovne vsebine (pesem Usta s podnaslovom Postmoderni: »nove sheme / za besede // nove rože / za stare krste / / da jih trebiš / v nove sklede // in jih žgeš / v strupene / pline«).
V pesmih, ki sta v naslovu zbirke (Mesto, Pristan), se spogledujeta dve bivanjski raspoloženji, ki s poetično podobo povezujeta doživljanje prve in druge generacije priseljencev v Argentino: najprej je Mesto, doživeto kot z vso možno ostrino občuten osrednji prostor pesnikovega doživljanja (»V ceveh tipaje trka prha. / Za steno v temi tuli pes. / Ržena hostija se mi ponuja z vrha. / Drobtine maše prebodeno plahto nebes.«), Pristan pa s podnaslovom is Prešerna - ».. .čas v nji rabelj hudi...« - na občuten, pretresljiv in pesniško abstrakten način (z značilno poetiko zvočne impresije) oblikuje temo prihajanja v pristan: »Vzne-
mirja me pesem pristana: / rjava veriga in ladja, / v blatno dno udrt hrbet, / na rob priklenjeno zapestje.«
Pri oblikovanju metafore in posebno izstopajoče zvočnosti je mogoče opaziti navezanost na Murnovo in Snojevo poezijo, kije na Rodeta vplivala tudi z obliko pesmi (mestoma zelo kratek verz - niz posamičnih besed: pesmi Prah, Luna, Sanje) in z abstraktnostjo podob, s katerimi izraža tesnobo, ironično zanikanje in bivanjsko negotovost (pesem Pampa: »Papir je zvit, madež je siv in bled, / razlite žgo besede v toku časa. / Za reko zrem tja daleč na ravan, / v obraz usode, ki me neizprosno čaka.«). Rodetove kratke pesmi so zaradi tega dramatično ekspresivne ali zvočno igrive, njegove daljše pesmi pa impresivne, zvočno ubrane ali ironično ostre podobe velemesta (pesem Kupola), predvsem pa pesnikovega miselnega in ustvarjalnega umetniškega iskanja (pesem Lov: »Iščem te, / seme duha. / Puščica sem napetega / loka upanja na preži /svetega.«).
Za Rodetovo poezijo je značilno osupljivo jezikovno bogastvo, ki skupaj z močno osebno poetičnostjo predstavlja naj izrazitejše literamoumetniško gradivo v sodobnem slovenskem pesniškem ustvarjanju v Argentini. Zbirka Mesto pristan j e značilna po jezikovnem izzivu, metaforični izvirnosti in po motivih, ki so blizu pokrajinskim pesniškim podobam argentinske pokrajine s srebrnimi drevesi, s školjko—dušo, valovi, vetrom, trsom in posebnim zvenenjem narave, z lebdečimi besedami, ki izražajo čutnost in lepoto in v katerih je znamenje človekove odprtosti vibriranju kozmosa. Pesnikova »duša, ki potuje in išče« je ustvarjalno odprta in sproščena, kljub oviram, kijih metaforično predstavljajo dež, pepel, veter in zlovešči zven velemesta, ki ni brez slikovite podobe lune in umirjene simbolike sonca.
Zbirko zaključuje elegija v spomin Fridu Bezniku v obliki nagovora, kije hkrati slavospev besedi (V osamljenem baru):
Ne bom te več slišal.
Ne boš dolgo tukaj ostal.
Iz velemestnega hrupa
Se boš glasu Besede odzval.
Beseda, v katero veruješ,
Ti razodene globino neba.
Beseda Lepota, Beseda resnica
Ti polno povrne, kar zemlja ne zna.
Helga Glušič